23. december

Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi. Sam se je teh napak skrbno varoval in se trudil, da bi tudi druge od njih odvrnil. V sobi si je dal po zgledu sv. Avguština napraviti napis: »Ne delaj zdražbe, zakaj pomiritev ni lahka! Ne opravljaj in ne obrekuj, zakaj težko je popravljati krivice!« Ta napis naj bi njega in vse, ki so prihajali k njemu, opozarjal na zapoved krščanske ljubezni.

Priimek Kancij je dobil po latinskem imenu Cantius (Kancius) svojega rojstnega mesteca Kenty blizu Krakova (pogosto beremo tudi priimek Kentski). Rodil se je leta 1397 in postal duhovnik. Nekaj časa je deloval v dušnem pastirstvu, toda zaradi njegove učenosti so ga predstojniki imenovali za bogoslovnega profesorja na krakovski univerzi. Kot profesor je bil zelo naklonjen študentom in skrbel je za njihov telesni in dušni blagor. Delal je dobro, kjer je le mogel, tako med študenti kot med mestnimi reveži. Sproti je razdal vse, kar je imel: denar, obleko, obutev. Sam je živel izredno skromno in se kar naprej postil in pokoril. Tudi k temu ga je gnala ljubezen do bližnjega: s svojo spokornostjo je hotel zadoščevati božji pravičnosti za številne grehe, ki jih je videl okrog sebe. Svojim zadostilnim spokornostim je pridruževal tudi svojo vsakdanjo mašo in pogosto obiskovanje Najsvetejšega.

Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je ta učeni in dobri mož črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se mogel tem bolje vživeti v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. Malo pred smrtjo je Janez Kancij vse svoje premoženje zapustil revežem. Umrl je 24. decembra 1473, pokopali so ga v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Med svetnike ga je prištel papež Klemen XIII. leta 1767. Po preurejenem koledarju po koncilu obhajamo njegov god na obletnico njegove smrti oziroma zaradi svetega večera en dan prej. Poljaki ga častijo kot 'očeta domovine' in imajo veliko zaupanje vanj. Upodabljajo ga z doktorskim klobukom, z roko na rami mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.

• Amasvint, sv., † 982, opat v Malagi v Španiji
• Frančiška Ksaverija Cabrini, sv., † 1917, prva ameriška svetnica
• Hunger, sv., † 866, škof v Utrechtu na Nizozemskem
• Ishirij, sv., † 250, mučenec v Aleksandriji
• Izrael, sv., † 1014, kanonik v Le Doratu
• Kapiton, sv., † ok. 300, škof in mučenec na Kersonu

22. december

Po letu 1880 je v Združene države Amerike prihajalo vedno več ljudi iz južne in srednje Evrope. Med njimi so bili tudi številni Slovenci. Najmočnejši val priseljencev je prihajal iz Italije: po uradnih podatkih naj bi se v letih 1876–1914 izselilo 24 milijonov Italijanov, ker v domovini niso mogli preživljati svojih družin. Večina teh priseljencev, ki niso znali jezika svoje nove domovine, je bila prepuščena sama sebi. Ljudi, ki bi jim kakor koli pomagali ali vsaj svetovali, ni bilo.

Razmere so se začele temeljito spreminjati, ko je leta 1889 prišla v Ameriko Frančiška Cabrini s skupino italijanskih redovnic. Naselile so se v New Yorku, kjer so ustanovile in oskrbovale dom za italijanske sirote, kmalu pa je Frančiška ustanovila tudi Kolumbovo bolnišnico v New Yorku, kasneje pa še po vseh večjih mestih ZDA. V svojem življenju je mati Cabrini ustanovila 67 redovnih hiš. Ob njeni smrti je red Misijonark presvetega Srca, ki ga je bila ustanovila leta 1887 v Italiji, štel nad 1500 redovnic. Njihovo temeljno poslanstvo je bilo odpiranje šol, bolnišnic in sirotišnic.

Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila 15. julija 1850 v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.

Omahnila je sredi dela: 22. decembra 1917 se ji je v Chicagu nenadoma ulila kri. Frančiška Ksaverija Cabrini je bila 7. julija 1946 razglašena za svetnico in je bila prva državljanka Združenih držav Amerike, ki je dosegla čast oltarja. V Italiji in Ameriki jo poznajo pod imenom 'mati izseljencev', zato jo je papež Pij XII. leta 1950 razglasil za zavetnico izseljencev.

• Dominik Spadafora, bl., † 1521, dominikanec v Montecerignone v Italiji
• Peter Kanizij, sv., † 1597, cerkveni učitelj
• Temistokles, sv., prva st., mučenec v Likiji

21. december

Široko razgledani in v Bogu trdno zasidrani jezuitski redovnik Peter Kanizij, čigar god danes slavi katoliška Cerkev, je bil duša prenovitvenega dela na Nemškem v drugi polovici 16. stoletja. Bil je svetovalec katoliških knezov, pomočnik škofov, ustanovitelj vzgojnih zavodov in semenišč, neutrudljiv pridigar in pisatelj. Naslov cerkvenega učitelja, ki mu ga je Cerkev priznala leta 1925, ko je bil razglašen za svetnika, si je Peter Kanizij zaslužil predvsem s svojimi katekizmi, knjigami oziroma knjižicami, v katerih je na vsem umljiv način povzet katoliški verski nauk, navadno v obliki vprašanj in odgovorov. Njegov mali in srednji katekizem sta bila večkrat poslovenjena; mali po zaslugi jezuita Janeza Čandeka že leta 1615.

Ta izredni apostol je bil doma na Nizozemskem, kjer se je rodil 8. maja 1521 v mestu Nimvegen. Kot študent filozofije v Kölnu je svoj priimek Kanijs polatinil v Canisius. Leta 1543 ga je Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Študiral je na raznih evropskih univerzah, dokler ga ni Ignacij Lojolski leta 1547 poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje, po njih pa mu je Ignacij za področje njegovega apostolskega delovanja določil Nemčijo. V tisti uri se je Peter Kanizij zavedel, da je to njegova življenjska naloga. Opravil jo je tako odlično, da ga je papež Leon XIII. imenoval "drugega apostola Nemčije za svetim Bonifacijem".

Slovel je predvsem kot izreden pridigar, ki je privlačil velikanske množice. Dejansko je pridigal za vse stanove. Pridigal je v domala vseh večjih mestih tedanje zahodne in srednje Evrope. Leta in leta je imel tedensko več pridig, ki so včasih trajale več ur. Ohranilo se je več kot 12.000 velikih pol njegovih zapisanih pridig. Govoril je živo, nazorno, prepričevalno, da so ga radi poslušali preprosti ljudje in izobraženci. Ogromno je pridigal, vzel pa si je tudi čas za poučevanje krščanskega nauka, veliko je tudi spovedoval.

Na poti v Nemčijo je na univerzi v Bologni dosegel doktorski naslov in bil nato profesor bogoslovja v Ingolstadtu. Vedel je: »Vzgojiti dobre duhovnike je najpreprostejša pot za posvečenje celih narodov. Kdor ljubi Boga, bo to ljubezen delil tudi drugim in svetniški pastir bo imel skoraj zmeraj tudi svetniško čredo.«

Od tam je šel po naročilu papeža Julija III. na Dunaj za profesorja in stolnega pridigarja, zatem je dve leti deloval v Pragi. Po letu 1556 je bil 13 let provincial gornjenemške jezuitske province in kot tak je veliko potoval. Ko se je leta 1569 te službe rešil, se je nekaj let posvetil le pridiganju v Innsbrucku in nato na bavarskem dvoru. Od leta 1580 dalje je živel v Friburgu v Švici, kjer je ustanovil kolegij, pridigal in neutrudno pisal. Dopisoval si se z dvema velikima reformatorjema tedanje dobe: z milanskim nadškofom sv. Karlom Boromejskim in z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim. Zadnja leta so mu opešale moči. Težave bolezni je prenašal s svetniško vdanostjo. Umrl je 21. decembra 1597. Papež Pij IX. ga je leta 1864 prištel med blažene, papež Pij XI. pa leta 1925 med svetnike, obenem pa ga je tudi razglasil za cerkvenega učitelja.

• Amon, Zenon in tovariši, sv., † 250, vojaki mučenci
• Dominik, sv., † 1073, opat v Silosu v Španiji
• Filogonij, sv., † 324, škof v Antiohiji
• Peter Ch'oe in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji (20. december, god 20. september)
• Urcisin, sv., † ok. 620, samotar pri Baslu v Švici
• Vincencij Romano, sv., † 1831, duhovnik iz Torre del Greco pri Neaplju
• Zenon, sv., † 250, vojak, mučenec

20. december

12. junija leta 250 je odlok cesarja Decija, da morajo vsi podložniki cesarstva biti vdani državnim bogovom in tako pokazati vdanost in zvestobo cesarju, sprožil veliko preganjanje kristjanov. Prav kristjani so namreč odklanjali češčenje malikov, zato so njih zasliševali in jih tudi z mučenjem silili, da so zatajili svojo vero.

Tako se je na zaslišanju nekega kristjana v Aleksandriji zgodilo, da ta ni vzdržal mučenja in je klonil, ter bil pripravljen zatajiti vero, da bi si rešil življenje. Na zaslišanju je bilo tudi nekaj rimskih vojakov (Amon, Zenon, Ptolomej in Ingenes), ki jih je ta prizor mučenja pretresel. Da bi opogumili omahujočega kristjana, so se tudi sami javno razglasili za kristjane in pri tem so tudi vztrajali, čeprav jih je sodnik pozval, naj to prekličejo. Ker tega niso storili so bili obsojeni na smrt in usmrčeni. Zanje veljajo besede sv. Ciprijana, da se je v svojih služabnikih boril in po njih zmagoval Kristus, ki daje moč vanj verujočim v sorazmerju z njihovim zaupanjem. Prisostvoval je njihovemu boju, podpiral, krepil in opogumil je svoje vojake in vse, ki so vztrajali, da izpovedujejo njegovo ime. Sv. Zenonu je posvečena cerkev v Hrvojih v Slovenski Istri.

20. december

Vincencij se je rodil 3. junija 1751 v verni družini v obmorskem mestu Torre del Greco pri Neaplju na jugu Italije. S štirinajstimi leti je vstopil v neapeljsko semenišče, kjer ga je med drugimi poučeval tudi sv. Alfonz Ligvorij. 10. junija 1775 je prejel mašniško posvečenje in z velikim navdušenjem je začel svoje pastoralno delo. Skoraj štirideset let (od 1796 -1831) je ostal v svojem rojstnem mestu, najprej kot kaplan, po letu 1799 pa je postal župnik.

Župnija je obsegala celotno mesto in dela je bilo veliko. Njegova najvažnejša naloga je bilo oznanjevanje evangelija in to je delal s svojo jasno besedo, v pridigah, ki jih je tudi zapisal v zelo lepem jeziku. Vsak dan je imel pri maši nagovor za ljudi, ob nedeljah tudi petkrat ... Zelo se je trudil, da bi svojim vernikom veselo sporočilo oznanjal praktično, v zgodbah, da bi lažje razumeli, kaj je potrebno storiti za spreobrnjenje, kako mora biti človeško življenje služba drugim, kako je treba slediti Jezusu in ga posnemati na njegovi poti do bližnjega. Želel je priti v stik z ljudmi, zato se je na nedelje in praznike podal na ulice. Oznanjeval je s pomočjo posebne misijonarske metode: s križanim v roki je hodil po mestu, zbiral ljudi na križiščih in jim oznanjal. Ta srečanja pa so potem končali v cerkvi - od božje besede k liturgiji. Prizadeval si je za pogosto prejemanje zakramentov, to je skušal doseči predvsem s primerno pripravo. Ves se je predal katehetskemu delu, skrbel je za uboge, bolne, da so ga poimenovali 'slavni garač' in 'neutrudni delavec'. Zelo je pospeševal Marijino češčenje, v cerkvi so skupaj molili rožni venec, vse njegovo življenje je bilo tesno povezano z Marijo. Vedno je čutil posebno naklonjenost do mladih in delavcev, ki se jim je trudil pomagati, kadar so jih gospodarji poskušali izkoristiti. Strašen izbruh Vezuva (15. junija 1794) pa je uničil skoraj celotno mesto in župnijsko cerkev. V tej hudi preizkušnji se je pokazala vsa njegova apostolska gorečnost. Takoj se je vrgel na delo in začel pripravljati vse potrebno za obnovo. Najprej je pomagal ljudem, potem pa je začel obnavljati tudi uničeno župnijsko cerkev. Sam je veliko fizično delal in pomagal pri tem, da bi zgradili popolnoma novo, veliko večjo cerkev. Toda ni delal le na materialnem področju, zelo si je prizadeval, da bi mestu pomagal tudi s konkretnimi akcijami. Otroke in mlade je poučeval na svojem domu, zelo si je prizadeval za socialno pravičnost, pomagal je izkoriščanim mornarjem ... Vedno je bil na razpolago in pomagal je vsem, ki so ga prosili pomoči. Tako je Vincenzo Romano dosegel čast oltarja s tem, da je v svoji župniji neutrudno deloval 35 let, da se je boril za ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Ljudje so ga že v tistih dneh imenovali svetnik, toda to ni postal zaradi nauka, niti ne zaradi čudežnih stvari, ki mu jih pripisujejo, ampak zato, ker je bil ljudem znamenje odrešenja, ker je pokazal, kako Božjo ljubezen in ljubezen do bližnjega uresničevati v praksi. Vse, kar je učil, je tudi uresničeval v svojem življenju in s tem svojim delom je tudi postal vzor vsem duhovnikom. Njegovo delovanje je lahko spodbuda, kako je treba karitativno delovati: vsem, ki želijo uresničiti svoje poslanstvu v služenju Besedi ki rešuje, z vero v Evharistijo, ki posvečuje in usmiljeno ljubeznijo, ki osvobaja.

Umrl je 20. decembra 1831 v rojstnem kraju, kjer njegovo telo čaka vstajenja v baziliki Svetega Križa. 17. novembra 1963 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 11. novembra 1990 pa ga je papež Janez Pavel II. med svojim pastoralnim obiskom Neaplja prištel med svetnike.