Rubrika Moj poklic je poslanstvo predstavlja razne službe v cerkvenem občestvu in odgovarja na vprašanja, ki si jih laiki tako radi zastavljamo, na primer: kaj pa ta sploh dela? Zakonik cerkvenega prava cerkveno službo opredeljuje takole: »Cerkvena služba je katerakoli naloga, ki je po Božji ali cerkveni ureditvi trajno ustanovljena, da se opravlja v duhovni namen« (kan. 145). Ta služba je podeljena zelo različnim posameznikom, katerih delovne naloge in ritem življenja bomo predstavili v tej rubriki. Začeli smo z obiskom župnika. Župniki so nam najbolj blizu, pa vendar imamo o njih, mogoče zaradi nepoznavanja njihovega dela, največ pripomb, pomislekov, kritik.

Del slovenske tehniške dediščine, ki jo hranijo domači muzeji, smo vam že predstavili v prispevkih Muzej pošte in telekomunikacij ter Mestni muzej Idrija. Leta 1951 je bil ustanovljen Tehniški muzej Slovenije, ki domuje v nekdanjem kartuzijanskem samostanu Bistra pri Vrhniki. Ustanovljen je bil, da bi raziskoval, zbiral in javnosti predstavljal slovensko tehniško dediščino. V Sloveniji imamo vrsto zasebnih muzejev oz. zbirk, v katerih zbiratelji posvečajo posebno skrb tehniški dediščini. Med njimi je tudi muzej, posvečen motociklom, ki predstavlja eno večjih in najbolj pestrih zbirk motociklov na svetu. Muzej motociklov Grom je bil ustanovljen septembra 1997, z željo, da se ohrani del slovenske tehnične kulture na tem področju. Zaživel je dve leti pozneje in tako letos praznuje 15. letnico svojega delovanja.

Nahaja se na Vranskem, tik ob izvozu z avtoceste. V muzeju sta prikazana zgodovina in razvoj svetovnega ter slovenskega motociklizma. Poleg vseh vrst motorjev zbudijo našo pozornost registrske tablice iz obdobja pred drugo svetovno vojno, pa tudi usnjene ter lanene obleke, čelade, medalje, značke, znamke, plakati in mnogi drugi predmeti. Muzej motociklov Grom privabi številne obiskovalce: od najmanjših do najstarejših, od šolarjev do vrhunskih poznavalcev. Prvim muzej morda vzbudi sanje o lastnem motociklu, oni drugi pa občudujejo tehnološki razvoj.

Za znoret! Vedno znova pridem do te točke ... Ne vem, kaj je s temi puncami ... Že Jana, pa Špela ... Ravno takrat, ko sem 'imel vse v rokah' – ko sem obvladoval situacijo, so odhajale. Jana mi je zabrusila v slovo, da sem manipulant. Špela mi je rekla: "Upam, da boš prihodnjič, ko boš prišel do iste lekcije, ugotovil, da se moraš za življenje v dvoje učiti. Ti misliš, da lahko vodiš vse po svoji volji – celo ljubezen. A jo prav zato dušiš. Mogoče boš nekoč spoznal, da je ljubezen učiteljica in se je treba v marsikaj privzgojiti in priučiti, da te lahko vodi dalje ..." Počutil sem se ponižan. Njene besede sem hotel odmisliti; odganjal sem jih, dokler mi ni Simona povedala, da "tako ne gre več naprej." Zakaj ne? Saj jo imam rad – vse bi storil zanjo; ona pa govori, da jo dušim. Jaz nisem kriv ... Še nikoli se nisem bil tako na tleh ...«

Srečal sem otroke, ki so imeli težave, ker so doživeli samo ljubezen, ne pa omejitev.

dr. Aleksander Zadel

Prazniki so za številne ljudi še bolj 'prazni', kot navadni dnevi. Božično novoletni prazniki so tako velik preizkus za te ljudi, pa tudi za vse nas. Za nas, koliko smo podlegli potrošništvu, za osamljene pa tudi, koliko zmorejo iti iz sebe in se odpraviti naproti k (D)drugemu. O praznikih, praznovanju, poti k drugemu, osamljenosti, o potrošništvu, vzgoji in še marsičem smo se pogovarjali s psihologom Aleksandrom Zadelom.

- Potrošništvo se je zažrlo v vse pore sodobnega življenja. Tudi v praznovanje in z njim povezano obdarovanje. Se mu je mogoče sploh upreti?

Mogoče čutimo svojo nemoč na globalni ravni, ampak vedno ima človek izjemen vpliv na to, kaj bo sam naredil in kako bo sam živel. Okoliščine, v katerih živimo, niso zavidljive, ker živimo v težkih razmerah, kjer nas dnevno bombardirajo z informacijami, naj kupimo to ali ono, ker bo prav to, kar je na prodaj (!) izboljšalo kakovost našega življenja, počutja, sreče, ljubezni ... Nemci so izračunali, da dobimo na dan od sedem do osem tisoč informacij, ki spodbujajo nakupe. Seveda je po vsem tem težko ohraniti zdravo pamet. Ni pa nemogoče! Zaradi potrošništva smo ljudje nagnjeni k temu, da se prepuščamo toku, kar ni dobro. Vsak od nas, ki ima v sebi še ščepec 'zdrave kmečke pameti', ve in razume, da mu stika s sabo ne morejo dati materialne dobrine ali obisk nakupovalnega središča.

V Martinju, na Goričkem, so 8. decembra obhajali poseben jubilej, 100 letnico izida prve številke prekmurskega tednika Novine. Ob tej priložnosti so pripravili posebno razstavo, kjer so na ogled različni izvodi tednika Novine, ki je izhajal od 8. decembra 1913 pa do 3. aprila 1941. Novine so v najboljših letih imele skoraj 6000 naročnikov - torej je na Novine bil naročen vsak dvanajsti prebivalec Slovenske krajine.

Pobudnik in prvi urednik Novin je bil Jožef Klekl st. »Zdi se, da je Klekl ustanovil Novine, predvsem da bi omejil madžarski, kot je sam dejal, brezbožni liberalizem, in ker je slutil, da prihaja komunizem oziroma boljševizem,« je ob odprtju poudaril soboški škof Peter Štumpf. Poslanstvo Novin je bilo tudi obveščati prekmurskega človeka in mu dvigati slovensko narodno zavest. Novine so s pisanjem o gospodarstvu, leposlovju, aktualnih dogodkih, politiki in verskem življenju širile obzorje ljudem med Muro in Rabo, kot tudi širše in s tem mogoče odločilno prispevale k temu, da meja med Slovenijo in Madžarsko danes ne poteka po reki Muri. Razstava je na ogled v Martinju do božiča, nato bo potovala po župnijah, da se pomen tega dogodka približa čim več ljudem. (me)

LETA 1324 UMRL MARCO POLO

BENEŠKI TRGOVEC IN RAZISKOVALEC (* 1254)

Benečan Marco Polo (po mnenju nekaterih naj bi bil doma z otoka Korčule) je bil rojen pred 750 leti (leta 1254). Kot trgovec je v letih 1271-1295 prepotoval skoraj vso Azijo, po vrnitvi v domovino pa so ga v bitki zajeli Genovežani, smrtni sovražniki Benečanov. V zaporu je narekoval svoje znamenite Spomine na potovanja, ki so naleteli na velik odmev in so zanimivo branje še dandanes.

LETA 1337 UMRL GIOTTO DI BONDONE

ITALIJANSKI SLIKAR, ARHITEKT (* 1266)

Giotto je bil rojen na hribovski kmetiji severno od Firenc, po novejših raziskavah pa v Firencah. Tamkajšnji slikar Cimabue je menda odkril Giottove slike ovc na skali in prosil očeta, naj mu da fanta za vajenca. Najprej mu je pomagal v Rimu, potem pa sta odšla v Assisi v novozgrajeno baziliko Svetega Frančiška Asiškega. Še danes ni povsem jasno, kdo je avtor Frančiškovega cikla, freske očitno niso Cimabujeve, nekateri jih pripisujejo Giottu ... Okoli leta 1305 je Giotto izpeljal svoje najpomembnejše delo, poslikavo notranjosti kapele Scrovegni v Padovi, kar pomeni prvi velik korak v zgodovini renesančnega slikarstva. Tema je Odrešitev in daje poudarek na Devici Mariji, ki ji je kapela posvečena, tudi Marijino oznanjenje in Devica ljubezni, na zahodni steni prevladuje Poslednja sodba. Giottove osebe niso stilizirane ali podolgovate in ne sledijo bizantinskim modelom. So trdno tridimenzionalne, imajo obraze in kretnje, ki temeljijo na natančnem opazovanju pogumno obraz obrača v profil ali celo vstran od gledalca, navznoter in s tem postavi nove standarde figuralnega slikarstva. Slavne so njegove slike iz serije Čaščenje svetih treh kraljev, slika Žalovanje, ... Med letoma 1306 in 1311 je Giotto delal v Assisiju, kjer je naslikal freske v prečni ladji Spodnje cerkve (Kristusovo življenje, Frančiškove alegorije ...) V Firencah je naslikal oltarno sliko znano kot Ognissanti Madonna (Madona z otrokom na prestolu med angeli in preroki), ki je zdaj v galeriji Uffizi. Pomembna je tudi poslikava kapele Santa Croce, triptih Stefaneschi ...

LETA 1642 UMRL GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1564)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila ... Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom ... prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

LETA 1713 UMRL ARCANGELO CORELLI

italijanski baročni violinist in skladatelj (* 1653)

Italijanski skladatelj Arcangelo Corelli se je posvetil pisanju violinske glasbe in je bil prvi poklicni koncertni violinist v glasbeni zgodovini. Njegovo najbolj znamenito delo je Božični koncert, s katerim je počastil skrivnost Božjega rojstva, ki s ga oznanili angeli betlehemskim pastirjem. To mu je najbolj uspelo v sklepnem delu, Pastoralu, ki ga pogosto razlagajo kot glasbeno upodobitev Kristusovega rojstva.

LETA 1819 UMRL VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ (* 1758)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. "Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu," se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana "na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796". Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. "Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene," piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk. Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
• Od straže hrvaške / gor sonce mi pride / pa v nógrade laške / za góro zaíde; / z beneškega mórja / jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (...) (Zadovoljni Kranjec)
• Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem / skôr svojih otrok. (...) (Ilirija oživljena)
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

LETA 1877 ROJEN AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC († 1941)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

več:
S. Čuk. Avgust Žigon: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2011), 54-55.

LETA 1884 ROJEN FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR († 1941)

Rojen v Dolenjih Sušicah pri Toplicah, v gimnazijo je hodil v Kočevju, leta 1899 je odšel v ljubljansko bogoslovje in bil 1907 posvečen. Leta 1910 je na Dunaju dokoriral iz bogoslovja in bil najprej štiri leta profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, med prvo svetovno vojno je bil kurat, po njej pa je postal glavni tajnik SLS in urednik Slovenca. Bil je zelo politično dejaven, reorganiziral stranko, v novomeškem okraju je bil izvoljen za poslanca, bil je član pomembnih odborov, nekaj časa je bil tudi minister za kmetijstvo. Osnoval je tudi jug. kmečko zvezo (1919),. zagovarjal zadružništvo. Pisal je v Mentorja in Zoro, več let pa tudi uvodnike v Domoljubu. Bil je eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev in po njegovi smrti tudi njegov naslednik. Nekaj mesecev je bil minister v vladi Cvetković-Maček v Beogradu, kjer je med nemškim bombardiranjem Beograda tudi umrl.

LETA 1896 UMRL PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK (* 1844)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)

Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)

Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

Klavir, ki ga poljublja drobna dlan, / skoz rožno sivkast se večer leskeče; / kot kril golobjih šum, tako lahan / spev star in ves utrujen že trepeče / opojno, sladko tiho, preboječe / skoz sobo, polno nje, v gasnoči dan. (Klavir ...)

Samoten, hladen stari park molči, / dve senci sta po tihem skozenj šli. // Oči so mrtve, ustnice kot led / in komaj slišati je dih besed. // Samoten, hladen stari park molči, / a v sencah dveh preteklost govori. (Sentimentalen pogovor)

Čujte pesem: sladka je, plaha, / skromna in tiha in joče, / le ker vam ugajati hoče - / kaplje trepet vrhu maha! // Znana (in draga?) beseda / bila je, a zdaj je zastrta / kakor vdova potrta, / ponosna kot ona seveda; // in sape tresó nje tančico, / ki v dolgih gubah skriva / in kakor zvezdo razkriva / osuplemu srcu resnico. (...) (Čujte pesem)

LETA 1906 ROJEN ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG († 1996)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več: ČUK, Silvester. Anton Trstenjak. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.
  več:
  

LETA 1920 ROJEN CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST († 1999)

Ciril Cvetko, mlajši brat muzikologa Dragotina Cvetka, se je po diplomi iz dirigiranja v Ljubljani izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Skoraj vsa ustvarjalna leta je deloval v Ljubljani na raznih glasbenih ustanovah: bil je vodja glasbenega oddelka na Radiu, dirigent Opere direktor Slovenske filharmonije, umetniški direktor Opere, profesor na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964).

LETA 1935 ROJEN ELVIS AARON PRESLEY

AMERIŠKI PEVEC IN FILMSKI IGRALEC († 1977)

‘Kralj rock'n'rolla’ se je rodil na današnji dan leta 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around the clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Pesem je bila sprejeta z navdušenjem, mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera. Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. V dvajsetih letih življenja je izdal 97 plošč in bil na vrhu glasbenih lestvic kar 996 tednov. Od leta 1960-75 je izdal 52 albumov, v času življenja 600 milijonov plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

več:
S. ČUK, Umrl je Elvis Presley: Glasba, v: Ognjišče 10 (1977), 46-47.

1941 UMRL LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA (* 1857)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice - čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.
M. Erjavec; T. Kavčič, Vedno pripravljeni že 25 let: Tema meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 98-103.

nekaj njegovih misli:

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

LETA 1978 RAZGLAŠENA OBNOVLJENA KOPRSKA ŠKOFIJA

Cerkev na Slovenskem je končno postala pravno urejena enota ali metropolija. To je bilo slovesno potrjeno z razglasitvijo obnovljene samostojne koprske škofije. V sončno nedeljsko jutro 8. januarja 1978 je vernike Primorske zbudilo pritrkovanje zvonov. Ob 10. uri se je iz škofijske hiše v Kopru razvil sprevod, v katerem je bilo okoli 100 duhovnikov in bogoslovcev ter 9 škofov. Potem ko je škofijski kancler msgr. Ivan Kobal prebral slovenski prevod papeških listin o ustanovitvi samostojne koprske škofije in o imenovanju dosedanjega apostolskega administratorja škofa dr. Janeza Jenka za rezidencialega ali rednega koprskega škofa, je novi škof množici vernikov, ki so napolnili veliko stolnico do zadnjega kotička, pokazal izvirni listini na pergamentu. Sledilo je ustoličenje novega škofa, ki sta ga izvršila apostolski pronuncij v SFRJ nadškof Michele Cecchini ter ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Nadškof Pogačnik je v govoru po evangeliju orisal zgodovino koprske škofije od najstarejših časov do današnjih dni. Zbranim duhovnikom in vernikom je toplo priporočil čim tesnejše sodelovanje s škofom, kajti le edinost omogoča rast. Zastopniki primorskih župnij so prinesli k oltarju simbolične darove - sadove domače zemlje in vode: ribe, sol, kruh, vino, oljčno olje. Ti darovi so med mašo krasili oltar, ob katerem je bilo 9 škofov. Z njimi je somaševalo še 85 duhovnikov. Koprski stolni pevski zbor je doživeto zapet mašo Kristus je vstal domačega skladatelja Štefana Kovača. Z navdušenim petjem in z enoglasno molitvijo je sodelovala pri evharistični daritvi vsa cerkev. Pri slavnostnem kosilu v hotelu Žusterna so se zvrstile zdravice. Prvi je spregovori! domači škof Jenko, ki je predstavil tudi zastopnike republiških in občinskih organov oblasti. V njihovem imenu je novi škofiji in njenemu škofu čestital Stane Kolman, predsednik komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi.

več:
S. ČUK,. Praznik nove slovenske škofije: Dogodek, v: Ognjišče 2 (1978), 24-25.

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

LETA 2006 POSVEČEN ŠKOF ANTON JAMNIK

»Naš čas veliko bolj odprt za oznanjevanje evangelija, kakor je videti na prvi pogled,« je v nedeljo, 8. januarja 2006 ob svojem posvečenju v ljubljanski stolnici dejal novi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki si je za škofovsko geslo izbral besede iz Janezovega evangelija: »Vi ste moji prijatelji«. Prav posvečenje je dokazalo, da ima novi škof veliko prijateljev, ki si jih je nabral v dosedanjem delu v Gospodovem vinogradu, zlasti med svojim delovanjem v Zavodu sv. Stanislava. Številni med njimi so na slovesnosti posvečenja tudi sodelovali, še posebej s petjem in igranjem. »Ti, predragi brat Anton, ki te je Gospod izbral, pa se zavedaj, da si vzet izmed ljudi in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Škofovstvo namreč pomeni služenje, ne čast,« pa je novemu škofu položil na srce ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, ki je bil glavni posvečevalec škofa Jamnika, soposvečevalca pa sta bila nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode in mariborski škof Franc Kramberger.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1662 ROJEN JANEZ ANTON DOLNIČAR

ORGANIZATOR CERKVENEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI († 1714)

Gibalo vsega cerkvenega življenja v ljubljanski škofiji je bil v času treh škofov (Herbersteina, Kunburga, Kaunitza) Janez Anton Dolničar, škofijski generalni vikar od leta 1689 do 1714. Na njegovo pobudo so leta 1700 na mestu stare stolnice, ki jo je bil prizadel potres, začeli zidati sedanjo stolnico, ki je bila posvečena 7. maja 1707. Dolničar je prevzel vso organizacijo gradnje.

LETA 1837 ROJEN ANTON KOS

PRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK († 1900)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

LETA 1842 ROJEN ANTON HAJDRIH

SKLADATELJ, ZBOROVODJA († 1878)

Glasbeno se je izobraževal pri Gregorju Riharju in Kamilu Mašku. Nekaj časa je študiral v ljubljanskem bogoslovju, potem pa se posvetil glasbi in v Pragi študiral solopetje in kompozicijo. Od leta 1873 je bil zborovodja v slovenski čitalnici in vodil pevski kvartet. Spada med pomembnejše skladatelje slovenskega preporoda, pisal je predvsem vokalno glasbo, za moške zbore in kvartete ... v njegovih skladbah je čutiti bogato zvočnost, spevno melodičnost in izvirno fantazijo.... Najbolj znana je njegova Jadransko morje, s katero je budil vero v prihodnost slovenskega naroda in je ponarodela.(besedilo Simona Janka)

LETA 1856 ROJEN STEVAN MOKRANJAC

SRB. SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE († 1914)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

LETA 1856 ROJEN ANTON AŠKERC

DUHOVNIK, PESNIK († 1912)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita "in s tirani se bojuje". »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6 in mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10

nekaj njegovih verzov, razmišljanj

Čaša tvoja je življenje tvoje. / Sam napolni z večnosti jo lekom! / Čaša tvoja je življenje tvoje. / Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra . ..

Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! /Čaša tvoja je - življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!

Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / - le tega se mi vedno boj!

"Večno?!..." Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / "Večno?!... O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!"

Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.

Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.

To življenje naše pestro - / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!

Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!

Ostati človek - to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

LETA 1881 ROJEN GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ († 1956)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7

njegove misli, poezija:

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca. (Prošnja iskalca resnice)

- Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.

- Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.

- Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

LETA 1902 ROJEN sv. JOŽEFMARIJA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK († 1975)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: "Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, njegove misli – pričevanje o najpomembnejših trenutkih njegovega življenja v knjigi Pot, ki smo jo izdali in leta 2011 ponatisnili pri Ognjišču in v knjigi Brazda, sad notranjega življenja in dušnopastirskih izkušenj sv. Jožefamarije Escriva. Napisana je z namenom, da spodbuja osebno molitev.

nekaj njegovih misli:

+ Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.

+ Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš... Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!

+ Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.

+ Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.

+ Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.

+ Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic:

+ Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.

+ Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.

+ Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.

+ Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

še več misli sv. Josemarie Escriva:

LETA 1904 ROJEN GIORGIO LA PIRA

SVETI ŽUPAN, ZARES KRISTJAN, BOŽJI NOREC, SVETNIŠKI KANDIDAT († 1977)

"Na obzorju sedanjega časa vsemu navkljub vzhaja zarja krščanskega upanja. Ena zadnjih potrditev tega je razcvet svetosti laikov. Danes srečujemo tiste, ki bodo morda čez sto let na oltarjih. Srečujemo jih na ulicah, po tovarnah, v parlamentu, v univerzitetnih predavalnicah." Tako je pred kakšnimi osemdesetimi leti zapisal v glasilu italijanskih katoliških študentov Giorgio La Pira, tedaj mlad profesor prava na univerzi v Firencah. Seveda ni slutil, da piše o sebi. Pa je: že 9. januarja 1986 je bil namreč odprt škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega (končan leta 2005). Spomin nanj je še vedno zelo živ. Ta mož, ki je evangelij živel tako zares, da so ga ljudje drugačnega prepričanja imenovali "božji norec", vendar ne zaničljivo, temveč spoštljivo, je bil doma s Sicilije.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2

nekaj njegovih misli:

+ Jaz sem veren človek. Verujem v božjo prisotnost v človeški zgodovini. Verujem v moč molitve. Nekatere države imajo atomske bombe, druge pa premorejo "bombo" molitve.

+ Potrebno je utrjevati mir, treba je ljudem graditi hiše, treba jim je pomagati obdelovati polja, zidati šole in tovarne, pa tudi graditi nove cerkve, da bi bil mir prisoten povsod v življenju.

+ Mir je treba graditi na vseh ravne človekovega bivanja: na gospodarski, družbeni, politični, kulturni in verski ravni. Samo tako bo naš most miru med Vzhodom in Zahodom postal nezrušljiv. In tako bomo delali za največji zgodovinski ideal naše dobe: za mirne čase človeškega in krščanskega adventa.

+ Da ne bi zagrešili "globalnega samomora", temveč da bi zakorakali proti obdobju tisočletnega miru, moramo sprejeti naročilo preroka Izaija: topove je treba spremeniti v pluge, rakete pa v vesoljske ladje, in ljudstva se ne smejo več vaditi v vojskovanju.

+ Edina pot do zmage je odpoved samemu sebi; odločen odklon od svojega malega sveta in odprtje za vesoljne božje razsežnosti.

+ Če Kristus ni vstal, smo "neumni" mi; toda, če je vstal (in vstal je!), so "neumni" (se pravi, nesposobni odpreti - ker nimajo ključa - hišo kozmičnega in zgodovinskega stvarstva) tisti, ki ne verujejo v to dejstvo, ki pogojuje celotno zgodovino sveta.

+ Tek zgodovine - pod oživljajočim in usmerjajočim dihom Svetega Duha, vstalega Kristusa in Cerkve - bo imel za poslednji cilj mir, edinost, napredek in svobodo narodov.

LETA 1911 UMRL EDVARD RUSJAN

LETALSKI KONSTRUKTOR, PILOT IN PIONIR LETALSTVA (* 1886)

Letalskega pionirja Edvarda Rusjana pogosto imenujejo "slo­venski Ikar". V grški mitologiji je bil Ikar(os) sin arhitekta De­dala, ki je zase in za sina naredil krila iz perja in voska, da bi se rešila iz labirinta, kamor ju je bil zaprl kretski kralj Minos. Kljub očetovim svarilom se je Ikar med poletom preveč pri­bližal soncu, zato se mu je vosek na krilih stopil in je padel v morje. Pripoved o Ikaru je izraz človekove prastare želje, da bi letal po zraku s krili kot ptica. Življenje in delo začetnika motornega letalstva na področju kon­struktorstva, podjetništva in pilotiranja pri nas je najtemelji­teje raziskoval Sandi Sitar in po njem povzemamo glavne podatke v članku ...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1

LETA 1948 UMRL NIKOLAJ PIRNAT

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR (* 1903)

Idrijski rojak Niko(laj) Pirnat, kipar, grafik, profesor na likovni akademiji, je najbolj znan kot odličen risar in ilustrator. Med knjigami, ki jih bogatijo posrečene Pirnatove ilustracije, so Bevkovi Pastirci (1935) in Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Ustvaril pa je tudi več dobrih kipov, med njimi Janeza Krstnika za trnovski most v Ljubljani.

LETA 1988 UMRL KAREL RAKOVEC

PESNIK, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1917)

Med vojno je študiral primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti, poučeval na srednjih šolah v Trstu in Gorici in odšel v Argentino, kjer je delal pri različnih založniških hišah, pridružil pa se je Balantičevemu literarnemu krogu in objavljal v Meddobju, Svobodni Sloveniji. Objavljal je tudi pesniške prevode, izšli so v zbirki Posneti soneti.

nekaj njegovih verzov :

Kot ta presihajoča večna luč / utripi je k Tebi naša krhka vera, / požene se kot val drhteč iz duš, / doseže Te, omahne in umira. // Žarimo zaupljivo zroči v kruh / in molimo v gore rastoči holmi: / - Verujem vate, Oče, Sin in Duh -, / in spet Tomaži padamo pod dvomi. // Oživi z dihom močnim, Bog, nam vero, / prilij v usahle skledice nam olja, / da plamen bo zaplal v najvišjo mero. // Razpali hladne nas v goreče grme, / povzdigni plahe nas v višine strme / in verovala bosta um in volja. (Vera)

Pripravlja Marko Čuk

Med pogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji je ime Zora na 199. mestu. Dne 1. 1. 2016 je bilo z imenom Zora poimenovanih 940 (1971: 1.803; 1994: 1.421; 2007: 1.145; 2012: 1.052) oseb ženskega spola. Različice imena Zora so: Zorana (2016: 86; 2012: 81), Zoranka, Zorica (716, 234. mesto), Zorislava (91), Zorka (2016: 546; 2012: 588, 254.mesto), Marija Zora (5), Zora Marija (14), Zoroslava. Moške oblike: Zoran (1971: 1.718; 1994: 3.307; 2012: 3.830, 67. mesto; 2016: 3.875 - 69. mesto), Zorislav (12), Zorko (113).

God:

pri imenu Fulgenicij:

• 1. in 14. januar

pri imenu Albin

• 1. marec

pri imenu Lucija

• 12. maja
• 25. junija
• 13. decembra
• nekdaj: 16. decembra

Ime Zora z različicami je slovanskega izvora. Pogosto je na hrvaškem in srbskem jezikovnem področju, od koder je tudi s priseljenkami prišlo v Slovenijo. Nastalo je iz občne besede zóra 'jutranja zarja', latinsko aurora, ki je bilo tudi imenska podstava za ime Aurora (2016: 113; 2012: 73). Ime Zora je lahko tudi skrajšano iz zloženega imena Zorislava oziroma Zoroslava (tj. iz *zora + slava). Imena Zorana, Zorica, Zorka so tvorjenke na ‑ana, ‑ica, ‑ka iz imena Zora ali Zor, ime Zoranka pa tvorjenka na ‑ka iz imena Zoran ali Zorana. Ime Zor (v priimkovnem procesu je iz njega nastal priimek Zor – 2012: 159), ki danes ni več v rabi, je nastalo iz občne besede zòr knjižno 'zora, svit' in 'zarja'. Iz imena Zor so s priponskimi obrazili ‑an, ‑e, ‑in, ‑jan, ‑o tvorjena imena Zoran, Zore, Zorin, Zorjan, Zoro. Iz občne besede zárja 'rdečkasta svetloba na nebu ob sončnem vzhodu ali zahodu' je nastalo imenu Zora pomensko sorodno ime Zarja (2016: 813 - 220. mesto; 2012: 525 - 262. mesto), ki je postalo modno po letu 2000.

Glede na približno pomensko sorodnost se ime Zora z različicami in moškimi oblikami v koledarju pridružuje imenom Albin, Fulgencij, Lucija ter Albina. Slednja je nekdaj godovala z Zoro tudi 16. decembra, ko je bila v koledarju sv. Albina, italijanska mučenka.

• Fulgencij, sv., † 533, škof, Ruspe, Severna Afrika (1. januar)
• Fulgencij, sv., † ok. 632, škof v Eciji v Španiji (14. januar)

• Albin (Belko), sv., † 550, opat in škof (1. marec)
• Albuin, sv., † 1005/6, škof v Brixnu (Ingenuin in Albuin) - (5. februar)

• Lucija Filippini, sv., † 1732, ustanoviteljica Družbe pobožnih učiteljic (25. marec, god 12. maj)
• Lucija in tovariši, sv., prva st., mučenci v Rimu (25. junij)
• Lucija, sv., 4. st., mučenka (13. december)