• Amon, Zenon in tovariši, sv., † 250, vojaki mučenci
• Dominik, sv., † 1073, opat v Silosu v Španiji
• Filogonij, sv., † 324, škof v Antiohiji
• Peter Ch'oe in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji (20. december, god 20. september)
• Urcisin, sv., † ok. 620, samotar pri Baslu v Švici
• Vincencij Romano, sv., † 1831, duhovnik iz Torre del Greco pri Neaplju
• Zenon, sv., † 250, vojak, mučenec

20. december

12. junija leta 250 je odlok cesarja Decija, da morajo vsi podložniki cesarstva biti vdani državnim bogovom in tako pokazati vdanost in zvestobo cesarju, sprožil veliko preganjanje kristjanov. Prav kristjani so namreč odklanjali češčenje malikov, zato so njih zasliševali in jih tudi z mučenjem silili, da so zatajili svojo vero.

Tako se je na zaslišanju nekega kristjana v Aleksandriji zgodilo, da ta ni vzdržal mučenja in je klonil, ter bil pripravljen zatajiti vero, da bi si rešil življenje. Na zaslišanju je bilo tudi nekaj rimskih vojakov (Amon, Zenon, Ptolomej in Ingenes), ki jih je ta prizor mučenja pretresel. Da bi opogumili omahujočega kristjana, so se tudi sami javno razglasili za kristjane in pri tem so tudi vztrajali, čeprav jih je sodnik pozval, naj to prekličejo. Ker tega niso storili so bili obsojeni na smrt in usmrčeni. Zanje veljajo besede sv. Ciprijana, da se je v svojih služabnikih boril in po njih zmagoval Kristus, ki daje moč vanj verujočim v sorazmerju z njihovim zaupanjem. Prisostvoval je njihovemu boju, podpiral, krepil in opogumil je svoje vojake in vse, ki so vztrajali, da izpovedujejo njegovo ime. Sv. Zenonu je posvečena cerkev v Hrvojih v Slovenski Istri.

20. december

Vincencij se je rodil 3. junija 1751 v verni družini v obmorskem mestu Torre del Greco pri Neaplju na jugu Italije. S štirinajstimi leti je vstopil v neapeljsko semenišče, kjer ga je med drugimi poučeval tudi sv. Alfonz Ligvorij. 10. junija 1775 je prejel mašniško posvečenje in z velikim navdušenjem je začel svoje pastoralno delo. Skoraj štirideset let (od 1796 -1831) je ostal v svojem rojstnem mestu, najprej kot kaplan, po letu 1799 pa je postal župnik.

Župnija je obsegala celotno mesto in dela je bilo veliko. Njegova najvažnejša naloga je bilo oznanjevanje evangelija in to je delal s svojo jasno besedo, v pridigah, ki jih je tudi zapisal v zelo lepem jeziku. Vsak dan je imel pri maši nagovor za ljudi, ob nedeljah tudi petkrat ... Zelo se je trudil, da bi svojim vernikom veselo sporočilo oznanjal praktično, v zgodbah, da bi lažje razumeli, kaj je potrebno storiti za spreobrnjenje, kako mora biti človeško življenje služba drugim, kako je treba slediti Jezusu in ga posnemati na njegovi poti do bližnjega. Želel je priti v stik z ljudmi, zato se je na nedelje in praznike podal na ulice. Oznanjeval je s pomočjo posebne misijonarske metode: s križanim v roki je hodil po mestu, zbiral ljudi na križiščih in jim oznanjal. Ta srečanja pa so potem končali v cerkvi - od božje besede k liturgiji. Prizadeval si je za pogosto prejemanje zakramentov, to je skušal doseči predvsem s primerno pripravo. Ves se je predal katehetskemu delu, skrbel je za uboge, bolne, da so ga poimenovali 'slavni garač' in 'neutrudni delavec'. Zelo je pospeševal Marijino češčenje, v cerkvi so skupaj molili rožni venec, vse njegovo življenje je bilo tesno povezano z Marijo. Vedno je čutil posebno naklonjenost do mladih in delavcev, ki se jim je trudil pomagati, kadar so jih gospodarji poskušali izkoristiti. Strašen izbruh Vezuva (15. junija 1794) pa je uničil skoraj celotno mesto in župnijsko cerkev. V tej hudi preizkušnji se je pokazala vsa njegova apostolska gorečnost. Takoj se je vrgel na delo in začel pripravljati vse potrebno za obnovo. Najprej je pomagal ljudem, potem pa je začel obnavljati tudi uničeno župnijsko cerkev. Sam je veliko fizično delal in pomagal pri tem, da bi zgradili popolnoma novo, veliko večjo cerkev. Toda ni delal le na materialnem področju, zelo si je prizadeval, da bi mestu pomagal tudi s konkretnimi akcijami. Otroke in mlade je poučeval na svojem domu, zelo si je prizadeval za socialno pravičnost, pomagal je izkoriščanim mornarjem ... Vedno je bil na razpolago in pomagal je vsem, ki so ga prosili pomoči. Tako je Vincenzo Romano dosegel čast oltarja s tem, da je v svoji župniji neutrudno deloval 35 let, da se je boril za ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Ljudje so ga že v tistih dneh imenovali svetnik, toda to ni postal zaradi nauka, niti ne zaradi čudežnih stvari, ki mu jih pripisujejo, ampak zato, ker je bil ljudem znamenje odrešenja, ker je pokazal, kako Božjo ljubezen in ljubezen do bližnjega uresničevati v praksi. Vse, kar je učil, je tudi uresničeval v svojem življenju in s tem svojim delom je tudi postal vzor vsem duhovnikom. Njegovo delovanje je lahko spodbuda, kako je treba karitativno delovati: vsem, ki želijo uresničiti svoje poslanstvu v služenju Besedi ki rešuje, z vero v Evharistijo, ki posvečuje in usmiljeno ljubeznijo, ki osvobaja.

Umrl je 20. decembra 1831 v rojstnem kraju, kjer njegovo telo čaka vstajenja v baziliki Svetega Križa. 17. novembra 1963 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 11. novembra 1990 pa ga je papež Janez Pavel II. med svojim pastoralnim obiskom Neaplja prištel med svetnike.

• Anastazij, sv., † 402, papež
• Arntana, sv., † 739, opatinja na Irskem
• Darij, sv., prva st., mučenec v Niceji
• Gregor, sv., 6. st., škof v Auxerru v Franciji
• Promus in tovariši, sv., † 308, mučenci v Askalonu v Palestini
• Urban V., sv., † 1370, papež

19. december

Leta 1305 je bil za naslednika sv. Petra, rimskega škofa in vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve, izvoljen Francoz Bertrand de Got, ki pa ni šel v Rim, kjer je bil njegov škofovski sedež, temveč se je naselil v mestu Avignon v južni Franciji, kjer si je dal zgraditi razkošno rezidenco, nad katero so se pohujševali ne samo preprosti verniki, ampak tudi večina škofov in cerkvenih dostojanstvenikov. S tem se začenja mračna doba tako imenovane 'babilonske sužnosti'(časa judovskega izgnanstva v Babiloniji v 7. stoletju pred Kristusom), ko so papeži bivali v Avignonu in so dejansko bili služabniki francoskega kralja. Za njim je bilo v Avignonu še šest papežev, ki so bili vsi Francozi.

Najboljši avignonski papež je bil današnji godovnjak sv. Urban V. Pred izvolitvijo za papeža se je imenoval Viljem Grimoard: rojen je bil okoli leta 1310 na gradu Grisac v južni Franciji. Še mlad je vstopil v benediktinski samostan. Tam so kmalu odkrili njegove zmožnosti za znanstveno delo in poslali so ga študirat na razna francoska vseučilišča, kjer si je pridobil doktorat znanosti in je nato dvaintrideset let po raznih vseučiliščih predaval cerkveno pravo. Potem je svoje znanje in svoje sposobnosti posvetil Cerkvi. Opravljal je razne zahtevne službe, ki so mu jih zaupali papeži. Na enem takih poslanstev na jug Italije ga je presenetila izvolitev za papeža (takrat še ni bila uzakonjena sedanja volitev v konklavu). Zadnji dan oktobra leta 1362 je bil ustoličen v Avignonu, vendar s kar se da skromno slovesnostjo. Tudi kot papež je obdržal svojo redovno obleko, predvsem pa redovniškega duha. Bolelo ga je, da papeštvo zaradi mnogih zlorab pri ljudeh ne uživa spoštovanja. Odločno je nastopil zoper vse zlorabe v Cerkvi, zlasti proti kopičenju cerkvenih služb in časti, povezanih z dohodki, za eno osebo.

Najpomembnejši dogodek njegove petletne papeške službe je bila odločitev, da se bo vrnil v Rim. Moral je prestati veliko nasprotovanj, predvsem s strani francoskega kralja, ki se je zavedal, da bo z odhodom papeža iz Francije močno upadel njegov vpliv na tedanje dogajanje v svetu. Kljub vsem oviram se je Urban V. zadnji dan aprila leta 1367 poslovil od razkošnega Avignona in se po morski poti odpeljal proti Italiji. 16. oktobra je v slovesnem sprevodu prišel v Rim, ki je bil napol porušeno mesto. Papež je pričakoval, da bo cesar Karel IV., ki ga je oktobra 1368 slovesno kronal v Rimu, napravil malo reda, kar pa se ni zgodilo. Papež Urban V. ni imel nobenega močnega podpornika, zato se je jeseni leta 1370 vrnil nazaj v Avignon, kjer je že tri mesece po prihodu, 19. decembra 1370, izčrpan od bolezni, ki ga je mučila že v Rimu, izročil svojo dušo Gospodu.

Verni ljudje, ki so ga poznali, so ga brž po smrti začeli častiti kot svetnika. Uradno pa mu je Cerkev svetniško čast priznala dokaj pozno: za blaženega ga je razglasil papež Pij IX. 10. marca leta 1870 in tem potrdil njegov svetniško češčenje. Njegov grob v opatiji v Marseillesu je bil med francosko revolucijo razdejan.

• Flor, sv., 6. st., škof v Amisi (današnji Samsun)
• Gatijan, sv., 4. st., škof v Toursu v Franciji
• Marijino pričakovanje poroda
• Vunibald, sv., † 761, misijonar

Vzhodna Cerkev se na današnji dan spominja sv. Modesta, jeruzalemskega patriarha († 630), ki je Cerkev vodil le eno leto namesto svojega pregnanega prednika Zaharija. V rimskem seznamu svetnikov pa je vpisan dan prej (17. 12.).

• Bega, sv., † ok. 693, vdova v Ardenih v Belgiji
• Hijacint Marija Cormier, bl., † 1916, dominikanec iz Orleansa, umrl v Rimu
  
  
• Janez de Matha, sv., † 1213, ustanovitelj trinitarskega reda
  Sin plemiške družine iz južne Francije, rojen leta 1154, je po študiju na pariški univerzi prejel mašniško posvečenje. Tedaj je razodel, da je imel prikazen: videl je angela v belem oblačilu, s križem rdeče in modre barve na prsih, pri njegovih nogah pa dva sužnja, kristjana in muslimana, ki sta prosila za pomoč. Janez je prikazen razumel kot klic, naj pride na pomoč sužnjem, ki trpijo pod oblastjo mohamedancev. To ga je spodbudilo, da je ustanovil Red presvete Trojice za reševanje jetnikov ali na kratko trinitarcev, ki je bil potrjen leta 1209. Redovna obleka njenih članov je bele barve, križ na njej je rdeč in moder. Janez de Matha je bil rešen zemeljskih vezi 17. decembra 1213.
• Jožef Mayanet y Vives, bl., † 1901, španski duhovnik
• Judikael, sv., † ok. 650, kralj v Bretaniji v Franciji
• Lazar iz Betanije, sv., 1. st.
• Modest Jeruzalemski, sv., † 630, škof
• Petdeset vojakov, sv., † 638, mučenci v Eleuteropolisu v Palestini
• Sturmij, sv., † 779, anglosaški misijonar v Nemčiji
• Viviana, sv., † 1170, opatinja v Bigardu pri Bruslju v Belgiji
  ZAVETNICA: Sv. Viviana je priprošnjica pri boleznih v grlu, vročici in vnetju porebrne mrene, pri živalih pa proti slinavki in parkljevki.

Konec 20. stoletja je bila med življenjepisi svetnikov za današnji dan zapisana zgodba igralke in plesalke Pelagije (ljudje so ji pravili Margarita), ki je postala spokornica in svetnica (okoli leta 457 – o njej poroča tudi sv. Janez Krizostom). Znane so štiri svetnice s tem imenom, na seznamu svetnikov je ostala sv. Pelagija, mučenka iz Antiohije, ki se je Cerkev spominja 8. 10.

Na današnji dan je bila med svetniki tudi sv. Olimpija, svetniška vdova († ok. 408),
ki zdaj goduje 25. 7.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 342-43.

V začetku novembra se je sklenila ljudska pobuda v Evropski uniji Eden izmed nas (One of us). To je bila doslej najuspešnejša peticija v Evropi, saj jo je podpisalo več kot 1,86 milijona ljudi, kakor je povedal pobudnik akcije. Po doslej znanih podatkih je pobuda Eden izmed nas dosegla rekord, najbolj se ji je približala peticija Voda je človekova pravica.

Pobuda poziva Evropsko unijo, naj temeljito spremeni evropsko denarno politiko: v evropskih virih ne bi smeli propagirati uničevanje človeških zarodkov, posebno na področju raziskovanja, razvojne politike in javnega zdravstva. Nujnost te pobude se je pokazala tudi zato, ker so na odboru za žene in enakopravnost spolov splav označili kot človekovo pravico. Pobudniki peticije se zavzemajo za pravico, da bi medicinsko osebje lahko zavrnilo izvajanje splava (ugovor vesti). Pravijo, da je bil uspeh predloga odbora za žene in enakopravnost spolov nevtraliziran prav zaradi uspeha omenjene pobude.