15. december

Resnični Jezusovi prijatelji so tisti, ki mu ostanejo zvesti tudi v urah trpljenja. Ljudje se trpljenja bojimo, radi bi se mu izognili. Mnogi svetniki pa so Jezusa prosili, naj jim pošlje čim več trpljenja, ker bodo na ta način najbolje sodelovali pri njegovem delu odrešenja. S takšnimi prošnjami se je današnja svetnica obračala k Odrešeniku že kot dvanajstletno dekle. Vzgajala se je v samostanu in rada je dolgo časa ostajala pred Najsvetejšim. Ko so jo vprašali, zakaj tako dolgo moli, je odgovorila: »Jezusa prosim, da bi smela veliko trpeti.«

Življenje Pavle di Rosa se je začelo 6. novembra leta 1813 v mestu Brescia na severu Italije. Njen oče je bil lastnik manjše tekstilne tovarne. Kmalu po prvem svetem obhajilu je hudo zbolela in tedaj je mati ponudila Bogu svoje življenje za hčerkino: dejansko je Pavla ozdravela, mati pa je za božič umrla. Ko ji je bilo sedemnajst let, je prevzela gospodinjstvo v hiši: skrb za mlajše brate in sestre, za posle, posebno se je zavzela za kakšnih sedemdeset delavk v očetovi tkalnici. Oče jo je hotel omožiti, pa mu je rekla, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače.

Leta 1836 je v nekaterih mestih severne Italije in tudi v Brescii izbruhnila kolera. Pavla je prosila očeta, če sme iti streč bolnikom Njen zgled je pritegnil še druge. Pavla je ostala v bolnišnici tudi potem, ko je kolera ponehala, in je z veliko ljubeznijo negovala bolnike. To delo usmiljenja je bila pot, ki ji jo je bil namenil Bog. Polagoma je nastala ustanova 'Služabnic ljubezni', ki je skrbela predvsem za redovne strežnice v bolnišnicah. Leta 1843 se je s svojimi tovarišicami zaobljubila, da bodo v ustanovi vsako leto slovesno obhajale praznik Srca Jezusovega, če se bodo prenehala nasprotovanja novi ustanovi. Istega dne je državni namestnik v Milanu potrdil ustanovo, na cerkveno potrditev je bilo treba čakati še nekaj let. Leta 1845 je Pavlo zadela kap, pridružile so se še hude notranje stiske, toda Pavla se zaradi tega trpljenja ni Bogu pritoževala, temveč se mu je zanj zahvaljevala. Blagoslov njenega trpljenja se je kazal v hitri širitvi njene ustanove. Do leta 1848 je lahko odprla več novih hiš v raznih italijanskih mestih. To ji je prineslo nove skrbi in še več dela, saj ni bila samo mati Služabnic ljubezni, temveč tudi vseh revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njeni ustanovi v raznih hišah. Da bi dosegla potrditev svoje ustanove, je leta 1850 šla v Rim, kjer jo je sprejel papež Pij IX., ki je potrdil pravila njene ustanove. Dve leti pozneje je ustanovo priznala tudi državna oblast.

18. junija 1852, na praznik Srca Jezusovega, je napravila redovne zaobljube in si privzela ime Marija od Križa. V začetku leta 1855 je .zbolela, pa hitro ozdravela. Ko se je oktobra vrnila iz Verone, kjer je odprla novo redovno hišo, je na pragu svojega samostana v Brescii vzkliknila: »Gospod, zahvalim se ti, da si mi dal priti sem umret!« 15. decembra 1855 je umrla. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za blaženo, leta 1954 pa jo je prištel med svetnice.

• Agnellus, sv., † ok. 596, opat v Neaplju v Italiji
• Apolonij, sv., 4. st., mučenec v Antinoi - glej Filemon in Apolonij
• Bonaventura Buonaccorsi, bl., † 1315, servit iz Orvieta v Italiji
• Evtropija, sv., † 407, sestra sv. škofa
• Nikazija, mučenka - glej Nikazij in Evtropija
• Filemon in Apolonij, sv., 4. st., mučenca v Antinoi
• Folkvin, sv., † 855, škof v Therouannu v Franciji
• Janez od Križa, sv., † 1591, duhovnik, cerkveni učitelj
• Marija Frančiška Schervier, bl., † 1876, iz Aachna
• Nikazij, škof v Reimsu v Franciji in njegova sestra Evtropija, sv., † 407, mučenca
• Nimatallah Al-Hardini, bl., † 1858, maronitski pater in profesor v Libanonu
• Spiridion, sv., † ok. 348, škof na Cipru
• Venancij Fortunat, sv., † ok. 610, škof in pesnik

14. december

Ko Bog človeka kliče v določen poklic ali službo, mu podeli darove in sposobnosti, da ta poklic čim uspešneje izvršuje. Seveda mora človek imeti posluh za božje navdihe in mora sodelovati z njegovo milostjo. Današnji svetnik je imel zelo revno in trdo mladost. Mati, ki je ostala sama s tremi otroki, ga je želela čimprej spraviti do kruha in je bistrega fantiča dala za vajenca pri raznih obrtnikih, pa nikjer se ni obnesel. Dobro pa se je znašel med bolniki v neki zasebni bolnišnici, kjer se je tako izkazal, da mu je gospodar omogočil šolanje. Po ovinkih ga je Bog pripeljal tja, kjer ga je hotel imeti. V svojem kratkem življenju se je izkazal kot izreden mistični teolog in pisatelj ter prenovitelj karmeličanskega reda.

Ta mož je bil Janez od Križa. Rodil se je leta 1542 v španski pokrajini Kastilji. Njegova mati, revna žena, ki je morala sama skrbeti za svoje tri otroke, je s svojo zdravo vzgojo položila temelje Janezove svetniške osebnosti. Njegovo mladost smo že opisali. Ko mu je dobrotnik omogočil šolanje, se ni odločil za to, da bi postal duhovnik v bolnišnici, kjer bi lahko skrbel tudi za svojo mater. V sebi je čutil klic, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji, zato je leta 1563 vstopil v karmeličanski red. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika. Bolelo ga je, da se je v karmeličanski red vtihotapil posvetni duh, da se je oddaljil od prvotnih pravil in ostrosti. Nekega dne je prišla v samostan, kjer je živel Janez, karmeličanska redovnica Terezija Velika, ki je nekaj let pred tem z dovoljenjem predstojnikov začela s prenovo ženskega karmeličanskega reda. Janez je takoj spoznal, da ima opraviti z ženo izrednih sposobnosti, obdarjeno z velikimi nadnaravnimi darovi, Terezija pa je videla v mladem redovniku velikana božje ljubezni, v katerem je duh kontemplacije dosegel že visoko stopnjo, in da je zato on poklican, da prenovi moški karmeličanski red.

Janez se je dela nemudoma lotil. Terezija mu je dala na razpolago hišo, ki jo je njej poklonil neki plemič v vasici Durvela. V tej hiši je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Vsi redovniki so sprejeli novo redovno ime, da že na zunaj pokažejo, da se začenja novo življenje. Janez si je izbral ime Janez od Križa. Kmalu so zrasli še novi reformirani samostani. Duša prenove je bil Janez od Križa, velik učenjak, zlasti pa globok molivec in mistik. Hiter razmah prenove je vznemiril tiste karmeličane, ki so živeli po prejšnjih olajšanih pravilih. Šli so tako daleč, da so Janeza od Križa vrgli v umazano samostansko ječo in ga vse načine poniževali, Janez pa je ostal miren. Mir je ohranil celo takrat, ko je doživljal strašno notranje trpljenje, ki ga je nato opisal v knjigi Temna noč duše. Med drugimi njegovimi spisi sta najbolj znani deli Vzpon na goro Karmel in Duhovna pesem (vse tri imamo tudi v slovenskem prevodu).

V življenju je veliko pretrpel in trpljenje je bilo zanj vir luči in moči. Zadnja leta je preživel v samostanu Ubeda, kjer je imel hudo oblastnega predstojnika. Njegovo hudobijo je Janez vračal z dobroto. Uresničeval je svoje načelo: »Kjer ni ljubezni, jo vnesite, pa boste živeli v ljubezni.« Umrl je v noči od 13. na 14. december leta 1591, star komaj 49 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1726, leta 1926 pa mu je Cerkev podelila naslov cerkvenega učitelja.

• Anton Grassi, bl., † 1671, oratorijanec v Fermiju v Italiji
• Autbert, sv., † ok. 670, škof v Cambraiju v Franciji
• Edburga, sv., † ok. 751, opatinja vThanetu v Angliji
• Evstratij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Armeniji
• Janez Marinoni, bl., † 1562, klerik-redovnik v Neaplju v Italiji
• Lucija, sv., 4. st., mučenka
• Otilija, sv., 7. st., opatinja na ozemlju Strasbourga v Alzaciji
• Urcisicin, sv., † pred 614, škof v Cahorsu v Franciji
• Urcisin, sv., prva st., mučenec v Iliriji

13. december

Ime današnje svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica.

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316.

Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije je izpričano na Siciliji že v 5. stoletju, malo kasneje je bila ta svetnica češčena tudi v Rimu in kmalu po vsej Italiji, hitro pa je zajelo ves zahodni krščanski svet in tudi naše kraje.

Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, od katerih bi omenili samo tistega, ki je povezan s pripravo na bližajoči se božični praznik. Na njen god ponekod po naši deželi narežejo vejic in jih dajo v vodo, v plitve posode pa nasejejo žita. Češnjevih vejic nalomijo na Lucijino na Koroškem. V toplem in svetlem prostoru oživijo in se do božiča razcveto. Pšenice pa nasejejo na dan sv. Lucije v plitve posodice marsikje na Slovenskem (na Koroškem, v Beli krajini). Zrnje vzkali in ozeleni do božiča in potem ga postavijo v jaslice.

Na Slovenskem lepo ime Lucija ni prav pogosto, druga znana oblika je Lučka.

• Aleksander, sv., † 250, mučenec v Aleksandriji - glej Epimah in Aleksander
• Amonarija in tovarišice, sv., † 250, mučenke v Aleksandriji
• Bartolomej Buonpedoni, bl., † 1300, župnik v San Giminianu v Italiji
• Epimah in Aleksander, sv., † 250, mučenca v Aleksandriji
• Finian, sv., † 549, opat v Cluainu na Irskem
• Ivana Frančiška Fremyot de Chantal (Šantalska), sv., † 1641, vdova in redovnica
• Konrad iz Offide, sv., † 1306, manjši brat v Assisiju v Italiji
• Kosentin, sv., 7. st., škof v Quimperju v Franciji
• Guadalupska Mati božja
• Simon Hoa, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu (12. december, god 24. november)
• Tomaž Holland, sv., † 1642, mučenec v Londonu v Angliji
• Vicelin, sv., † 1454, škof v Altenburgu v Nemčiji

12. december

Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preskušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.

Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.

Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.

V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.

Bog ji je poslal tudi hude notranje preskušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.

Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra

1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.

• Aital in Akepsej, sv., † 376, mučenca v Perzij
• Akepsej, sv., † 376, mučenec v Perziji
• Damaz I., sv., † 384, papež
• Danijel Stilit, sv., † 493, asketski samotar
• David, bl., † 1179, menih
• Franko Lippi, bl., † 1291, karmeličan v Sieni v Italiji
• Hieronim Ranuzzi, bl., † 1445, servit iz Sant'Angelo in Vado v Italiji
• Hugolin, bl., † 1373, samotar, frančiškanski tretjerednik v Camerinu v Italiji
• Luka, sv., † 979, stilit v Kalcedonu
• Marija od Jezusovih čudežev Pidal y Chico de Guzman, bl., † 1974, karmeličanka iz Španije
• Martin od sv. Nikolaja in Melhior od sv. Avguština, bl., † 1632, španska avguštinska rekolekta, mučenca v Nagasakiju
• Masona, sv., † 606, škof v Meridi v Španiji
• Melhior od sv. Avguština, bl., † 1632, španski avguštinski rekolekt, mučenec v Nagasakiju - glej Martin od sv. Nikolaja in Melhior od sv. Avguština
• Sabin, sv., 4. st., škof v Piacenzi v Italiji