• Anastazij, sv., † 402, papež
• Arntana, sv., † 739, opatinja na Irskem
• Darij, sv., prva st., mučenec v Niceji
• Gregor, sv., 6. st., škof v Auxerru v Franciji
• Promus in tovariši, sv., † 308, mučenci v Askalonu v Palestini
• Urban V., sv., † 1370, papež

19. december

Leta 1305 je bil za naslednika sv. Petra, rimskega škofa in vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve, izvoljen Francoz Bertrand de Got, ki pa ni šel v Rim, kjer je bil njegov škofovski sedež, temveč se je naselil v mestu Avignon v južni Franciji, kjer si je dal zgraditi razkošno rezidenco, nad katero so se pohujševali ne samo preprosti verniki, ampak tudi večina škofov in cerkvenih dostojanstvenikov. S tem se začenja mračna doba tako imenovane 'babilonske sužnosti'(časa judovskega izgnanstva v Babiloniji v 7. stoletju pred Kristusom), ko so papeži bivali v Avignonu in so dejansko bili služabniki francoskega kralja. Za njim je bilo v Avignonu še šest papežev, ki so bili vsi Francozi.

Najboljši avignonski papež je bil današnji godovnjak sv. Urban V. Pred izvolitvijo za papeža se je imenoval Viljem Grimoard: rojen je bil okoli leta 1310 na gradu Grisac v južni Franciji. Še mlad je vstopil v benediktinski samostan. Tam so kmalu odkrili njegove zmožnosti za znanstveno delo in poslali so ga študirat na razna francoska vseučilišča, kjer si je pridobil doktorat znanosti in je nato dvaintrideset let po raznih vseučiliščih predaval cerkveno pravo. Potem je svoje znanje in svoje sposobnosti posvetil Cerkvi. Opravljal je razne zahtevne službe, ki so mu jih zaupali papeži. Na enem takih poslanstev na jug Italije ga je presenetila izvolitev za papeža (takrat še ni bila uzakonjena sedanja volitev v konklavu). Zadnji dan oktobra leta 1362 je bil ustoličen v Avignonu, vendar s kar se da skromno slovesnostjo. Tudi kot papež je obdržal svojo redovno obleko, predvsem pa redovniškega duha. Bolelo ga je, da papeštvo zaradi mnogih zlorab pri ljudeh ne uživa spoštovanja. Odločno je nastopil zoper vse zlorabe v Cerkvi, zlasti proti kopičenju cerkvenih služb in časti, povezanih z dohodki, za eno osebo.

Najpomembnejši dogodek njegove petletne papeške službe je bila odločitev, da se bo vrnil v Rim. Moral je prestati veliko nasprotovanj, predvsem s strani francoskega kralja, ki se je zavedal, da bo z odhodom papeža iz Francije močno upadel njegov vpliv na tedanje dogajanje v svetu. Kljub vsem oviram se je Urban V. zadnji dan aprila leta 1367 poslovil od razkošnega Avignona in se po morski poti odpeljal proti Italiji. 16. oktobra je v slovesnem sprevodu prišel v Rim, ki je bil napol porušeno mesto. Papež je pričakoval, da bo cesar Karel IV., ki ga je oktobra 1368 slovesno kronal v Rimu, napravil malo reda, kar pa se ni zgodilo. Papež Urban V. ni imel nobenega močnega podpornika, zato se je jeseni leta 1370 vrnil nazaj v Avignon, kjer je že tri mesece po prihodu, 19. decembra 1370, izčrpan od bolezni, ki ga je mučila že v Rimu, izročil svojo dušo Gospodu.

Verni ljudje, ki so ga poznali, so ga brž po smrti začeli častiti kot svetnika. Uradno pa mu je Cerkev svetniško čast priznala dokaj pozno: za blaženega ga je razglasil papež Pij IX. 10. marca leta 1870 in tem potrdil njegov svetniško češčenje. Njegov grob v opatiji v Marseillesu je bil med francosko revolucijo razdejan.

• Flor, sv., 6. st., škof v Amisi (današnji Samsun)
• Gatijan, sv., 4. st., škof v Toursu v Franciji
• Marijino pričakovanje poroda
• Vunibald, sv., † 761, misijonar

Vzhodna Cerkev se na današnji dan spominja sv. Modesta, jeruzalemskega patriarha († 630), ki je Cerkev vodil le eno leto namesto svojega pregnanega prednika Zaharija. V rimskem seznamu svetnikov pa je vpisan dan prej (17. 12.).

• Bega, sv., † ok. 693, vdova v Ardenih v Belgiji
• Hijacint Marija Cormier, bl., † 1916, dominikanec iz Orleansa, umrl v Rimu
  
  
• Janez de Matha, sv., † 1213, ustanovitelj trinitarskega reda
  Sin plemiške družine iz južne Francije, rojen leta 1154, je po študiju na pariški univerzi prejel mašniško posvečenje. Tedaj je razodel, da je imel prikazen: videl je angela v belem oblačilu, s križem rdeče in modre barve na prsih, pri njegovih nogah pa dva sužnja, kristjana in muslimana, ki sta prosila za pomoč. Janez je prikazen razumel kot klic, naj pride na pomoč sužnjem, ki trpijo pod oblastjo mohamedancev. To ga je spodbudilo, da je ustanovil Red presvete Trojice za reševanje jetnikov ali na kratko trinitarcev, ki je bil potrjen leta 1209. Redovna obleka njenih članov je bele barve, križ na njej je rdeč in moder. Janez de Matha je bil rešen zemeljskih vezi 17. decembra 1213.
• Jožef Mayanet y Vives, bl., † 1901, španski duhovnik
• Judikael, sv., † ok. 650, kralj v Bretaniji v Franciji
• Lazar iz Betanije, sv., 1. st.
• Modest Jeruzalemski, sv., † 630, škof
• Petdeset vojakov, sv., † 638, mučenci v Eleuteropolisu v Palestini
• Sturmij, sv., † 779, anglosaški misijonar v Nemčiji
• Viviana, sv., † 1170, opatinja v Bigardu pri Bruslju v Belgiji
  ZAVETNICA: Sv. Viviana je priprošnjica pri boleznih v grlu, vročici in vnetju porebrne mrene, pri živalih pa proti slinavki in parkljevki.

Konec 20. stoletja je bila med življenjepisi svetnikov za današnji dan zapisana zgodba igralke in plesalke Pelagije (ljudje so ji pravili Margarita), ki je postala spokornica in svetnica (okoli leta 457 – o njej poroča tudi sv. Janez Krizostom). Znane so štiri svetnice s tem imenom, na seznamu svetnikov je ostala sv. Pelagija, mučenka iz Antiohije, ki se je Cerkev spominja 8. 10.

Na današnji dan je bila med svetniki tudi sv. Olimpija, svetniška vdova († ok. 408),
ki zdaj goduje 25. 7.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 342-43.

V začetku novembra se je sklenila ljudska pobuda v Evropski uniji Eden izmed nas (One of us). To je bila doslej najuspešnejša peticija v Evropi, saj jo je podpisalo več kot 1,86 milijona ljudi, kakor je povedal pobudnik akcije. Po doslej znanih podatkih je pobuda Eden izmed nas dosegla rekord, najbolj se ji je približala peticija Voda je človekova pravica.

Pobuda poziva Evropsko unijo, naj temeljito spremeni evropsko denarno politiko: v evropskih virih ne bi smeli propagirati uničevanje človeških zarodkov, posebno na področju raziskovanja, razvojne politike in javnega zdravstva. Nujnost te pobude se je pokazala tudi zato, ker so na odboru za žene in enakopravnost spolov splav označili kot človekovo pravico. Pobudniki peticije se zavzemajo za pravico, da bi medicinsko osebje lahko zavrnilo izvajanje splava (ugovor vesti). Pravijo, da je bil uspeh predloga odbora za žene in enakopravnost spolov nevtraliziran prav zaradi uspeha omenjene pobude.

• Adelajda, sv., † 999, kraljica
• Ado, sv., † 875, škof v Viennu v Franciji
• Ananija, Azarija in Mizael, sv., 6. st. pr. Kr., trije starozavezni mladeniči v ognjeni peči v Babilonu
• Avrard, sv., † 867, furlanski grof, umrl v Franciji
• Azarija, sv., 6. st. pr. Kr., starozavezni mladenič v ognjeni peči
• Bakhus, sv., 8. st., mučenec v Jeruzalemu
• David, sv., † 965 pr. Kr., kralj
• Filip Siphong, katehist in 6 tovarišic, bl., † 1940, mučenci na Tajskem
• Gerard, bl., † 1367, menih in župnik v Serra de' Conti v Italiji
• Marija od angelov, bl., † 1717, karmeličanka iz Turina
• Mizael, sv., 6. st. pr. Kr., starozavezni mladenič v ognjeni peči
• Sebastijan Maggi, bl., † 1496, dominikanec iz Genove v Italiji
• Viljem Fenolski, bl., † 12.05, kartuzijanski konverz v Casotto v Italiji

16. december

 Opat Odilo iz Clunyja, prvi življenjepisec cesarice Adelhajde, katere spomin je danes na svetniškem koledarju katoliške Cerkve, je o njej zapisal pohvalo, da je imela mater vseh kreposti, ki jo imenuje z latinsko besedo 'discretio', kar pomeni: preudarnost, razsodnost, uvidevnost, obzirnost, tisti dar razlikovanja, jasnega pogleda, ki v vsakem položaju z gotovostjo spozna in obseže, kar je važnejše in popolnejše. "Najbolj cesarska od vseh cesaric", kakor jo imenuje Odilo, ni nikoli pozabila, da je samo eden Gospod.

Za vladarsko službo je bila določena že po rodu. Rodila se je leta 931 burgundskemu kralju Rudolfu II. in njegovi ženi Berti Švabski. Ko je bilo Adelhajdi šest let, je umrl oče. Kmalu zatem je prišel na dvor lombardijski kralj Hugo, ki se je poročil z vdovo, sina Lotarja pa je zaročil z mlado kraljično. Pri šestnajstih letih je zapustila rodno Burgundijo, deželico v trikotniku med Francijo, Nemčijo in Italijo, in šla za zaročencem v kraljevino Italijo. Mladi vladarski par si je hitro pridobil ljubezen lombardskega ljudstva, nakopal pa si je smrtno sovraštvo grofov v Severni Italiji. Najbolj nevaren nasprotnik kralja Lotarja je bil grof Berengar; vse kaže, da ga je dal zastrupiti. Grof Berengar je zdaj dal sebe kronati za kralja, devetnajstletni vdovi pa je predlagal, naj se poroči z njegovim sinom. Ko je Adelhajda to nesramno ponudbo zavrnila, je jezni Berengar mlado kraljevsko vdovo oropal vsega imetja, jo dal zapreti in mučiti. Njeni prijatelji so poklicali na pomoč nemškega kralja Otona, ki je z močno vojsko vkorakal v Italijo. Berengar je zbežal. Oton se je prišel poklonit kraljici Adelhajdi in jo prosil za roko. S svojim novim možem je šla v Nemčijo, kjer si pridobila srca podložnikov. Z Otonom jo je vezala iskrena ljubezen, čeprav je bilo med njima dvajset let razlike. Pri pomembnih vladarskih zadevah mu je bila ob strani kot modra svetovalka. Leta 965 je bila skupaj z možem v Rimu kronana za vladarico s cesarskim naslovom. Adelhajda ni posegala v Otonove politične odločitve, svoj vpliv je hotela uveljaviti, kadar je šlo za cerkvene ali kulturne naloge. Na njeno pro šnjo je bilo ustanovljenih več samostanov in cerkva ter šol.

Po smrti moža, cesarja Otona, je zavladal njun najstarejši sin Oton, ki mu je bilo osemnajst let. Sprva je vladal v duhu svojega modrega očeta, potem pa je zapadel vplivu svoje žene, grške kraljične Teofanu, ki svoje tašče ni marala. Še huje je bilo zanjo, ko je umrl tudi sin Oton, njegov sin Oton III. pa je bil še premlad, da bi zavladal. Šopirila se je snaha Teofanu, ki pa je nenadoma umrla in tedaj je morala Adelhajda spet prevzeti vodstvo države. Brž ko je vnuk Oton III. dosegel polnoletnost, se je z dvora umaknila v samostan Selz v Alzaciji, kjer je 16. decembra leta 999 umrla. Ljudstvo jo je takoj po smrti začelo častiti kot svetnico.

Upodabljajo jo s cesarsko krono, delečo miloščino; z ladjico v roki, kar naj bi spominjalo na njen beg iz ječe.

Ime Adelhajda pomeni 'plemenita oseba'. V tej obliki je pri nas redko; pač pa so znane oblike: Adela, Ada, Adelija, Adelina, Aliča, Alida, Heidi, Ajda. Vse tiste, ki nosijo eno teh imen, danes obhajajo svoj godovni praznik.

• Antonija Fabijan, † 1941, mučenka — glej Drinske mučenke
• Drinske mučenke, † 1941, redovnice Hčera božje ljubezni
• Janez Henrik Karel Steeb, bl.,1856, duhovnik in profesor teologije
• Krizina Bojanc, † 1941, mučenka - glej Drinske mučenke
• Maksimin, sv., 6. st., opat pri Orleansu v Franciji
• Marija od Križa di Rosa, sv., † 1855, ustanoviteljica služabnic ljubezni
• Marija Viktorija (Fornari Strata), bl., † 1617, redovnica v Genovi v Italiji
• Marin, sv., † 1170, opat v samostanu Cava v Italiji
• Pavel, sv., † 955, opat na gori Latro
• Virginija Centurione-Bracelli, bl., † 1651, iz Genove