• Dionizij, sv., † 268, papež Evtinij, sv., † 824, škof v Sardi
• Paganus, bl., † 1277, dominikanec v mestu Lecco v Italiji
• Štefan, sv., 1. st., prvi mučenec
• Tataj, sv., 6. st., opat v Wallesu
• Zosim, sv., † 418, papež

• Anastazija, sv., prva st., mučenka v Sirmiju (Sremski Mitrovici)
• Bazilej, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Bentivolis de Bonis, bl., † 1232, manjši brat iz San Severino Marche v Italiji
• Evgenija, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Gospodovo rojstvo – božič
• Jacopone Benedetti iz Todija, sv., † 1306, manjši brat
• Jovin in Bazilej, sv., prva st., mučenca v Rimu
• Marija Terezija (von Wüllenweber), bl., † 1907, redovna ustanoviteljica
• Peter Nolasko, sv., † 1249, ustanovitelj reda mercedarijev (25. december, god ponekod 28. januar)

25. december

Na božični praznik je na koledarjih tudi ime ANASTAZIJA. Ta svetnica je bila mučenka iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v litanije vseh svetnikov. Danes godujejo naše Anastazije, Nastje, Aste.

25. december

Bogato vsebino današnjega slovesnega praznika rojstva učlovečenega božjega Sina razglaša bogoslužje, opevajo jo srcu ljube božične pesmi, očem jo približajo jaslice. V tem sestavku se bomo omejili na podatke o nastanku praznika Kristusovega rojstva, ki jih navaja dr. Anton Strle v Letu svetnikov.

Vsekakor je bil božični praznik uveden precej kasneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na neki način povzeta celotna skrivnost odrešenja, tudi rojstva, ki pomeni začetek odrešenja. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum – to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja – so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275 in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je 'rojstni dan nezmaganega sonca', ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila 'rojstni dan Kristusa' kot resničnega 'sonca pravice' in kot 'prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka".

Dan praznika je bil dobro izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam.

V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je le-ta v primerjavi z božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil.

• Adam in Eva, sv. svetopisemski prvi starši
• Adela, sv., † ok. 730, opatinja v Pfalzlu
• Delfin, sv., † pred 404, škof v Bordeauxu v Franciji
• Irmina, sv., † ok. 708, devica v Trierju v Nemčiji
• Pavla Elizabeta Cerioli, bl., † 1865, iz Bergama, redovna ustanoviteljica
• Sarbel Makluf, sv., † 1898, libanonski puščavnik
• Tarsila, sv., † pred 593, devica v Rimu
• Venerand, sv., † ok. 423, škof v Clermontu v Franciji

24. december

Poleg spomina Adama in Eve je na koledarju današnji dan tudi ime sv. HERMINE ali IRME, ustanoviteljice samostana benediktink Echternach v Luksemburgu, ki je umrla leta 710. Sicer pa je današnji dan, zlasti po poldnevu, zaznamovan s pričakovanjem božične skrivnosti. Božični vigiliji ali bedenjemu dnevu so naši verni predniki dali lepo ime 'sveti večer'. Družina ga preživi skupaj z obredjem blagoslovitve doma ter z molitvijo in s petjem ob jaslicah. Zgoraj omenjena svetnica je nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Hermina ali Irma.

24. december

Na dan pred božičnim praznikom se Cerkev spominja svetopisemskih prvih staršev človeškega rodu – Adama in Eve. Ime Adam pomeni 'zemljan' ali 'prebivalec Zemlje', ime Eva pa 'tista, ki daje življenje' ali 'mati vseh živih'. Ob njuni usodi spoznavamo resnico, da je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje.

Upodabljajoča umetnost spremlja naše prve starše na vseh postajah njunega življenja: od stvarjenja Adama in Eve preko življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Prizore iz življenja prvih staršev prikazujejo tudi freske na oboku srednje ladje cerkvice Svete Trojice v Hrastovljah, ki so nastale okoli leta 1490. Mojster Janez iz Kastva je za nepismene ljudi tiste dobe naslikal prizore iz Prve Mojzesove knjige: stvarjenje Adama in Eve, prepoved Boga, naj ne jesta sadov od drevesa spoznanja dobrega in hudega, prekršitev te prepovedi na prišepetavanje kače-satana. Grehu je sledila kazen: izgon iz raja. Četrti prizor na teh freskah kaže Adama, ki prekopava zemljo 'v potu svojega obraza', kakor je rečeno v napovedi Boga po prvem grehu, Eva pa doji svoja sinova Kajna in Abela in poleg materinskih dolžnosti opravlja še druga družinska dela.

Današnji dan je simboličnega pomena: srečujeta se stari Adam in novi Adam – Kristus, prva Eva in druga Eva – Marija. Njima, ki sta človeštvu nakopala prekletstvo, stojita nasproti Odrešenik in Marija kot soodrešiteljica. Cerkev v Adamovem grehu vidi 'srečno krivdo', ki nam je prinesla Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji višje, kot je stal prvi človek pred grehom.

V Svetem pismu stare in nove zaveze je polno mest, ki se nanašajo na prvi človeški par. Evangelist Luka navaja Kristusov rodovnik do Adama, da bi pokazal, da je Kristus našega rodu. V pismih apostola Pavla je Adam simbol telesnega življenja in krivde, Kristus pa simbol opravičenja in nadnaravnega življenja.

Osebno ime Adam je na Slovenskem razmeroma redko, iz tega imena je izpeljanih več priimkov, na primer Adamič, Adamovič, Adamčič. Tudi ime Eva pri nas ni posebno pogosto; zelo redki sta različici Evica in Evelina. Eva je simbol za žensko sploh. Izraz Evine hčere pomeni ženske, Evini sinovi pa so ljudje.

• Dagobert II., sv., † 679, kralj in mučenec v Trierski škofiji
• Deset mučencev s Krete, sv., † 250
• Hartman, bl., † 1164, škof v Brixnu v Italiji
• Ivo (Yves) iz Chartresa, sv., † 1116, škof in kanonist (23. december, ponekod tudi 20. maj)
• Janez Kancij (Kentski), sv., † 1473, bogoslovni profesor in zavetnik Poljske
• Nikolaj Factor, bl., † 1583, manjši brat iz Valencie v Španiji
• Sabinijan, sv., † ok. 480, menih v Saint Claude v Franciji
• Servul, sv., † pred 593, hromi berač
• Torlak, sv., † 1193, škof v Skalholtu na Islandiji, zavetnik Islandije