God: 30. julij

O človeku, ki ima izreden dar govora, Slovenci pravimo, da "govori, kakor bi rožice sadil". Če hočemo pohvaliti njegovo modrost, rečemo, da so njegove besede 'zlate'. Eden najbolj slavnih cerkvenih govornikov med svetniki je bil carigrajski patriarh Janez Krizostom, po naše Zlatoust, ki je umrl leta 407. Naslov Zlatousti si je prislužil s svojimi izrednimi govori, bogatimi po vsebini in podanimi po vseh pravilih govorniške umetnosti. Po njem se je zgledoval današnji godovnjak sveti Peter Krizolog, po naše Zlatobesedni. S svojimi govori je privlačil množice radovednežev, ki pa so se iz navadnih radovednežev kmalu spremenili v iskalce resnice ter so se trudili, da pridejo do vere v Kristusa.

Sveti Peter Krizolog je svoje govore zapisoval in precej se jih je tudi ohranilo. Med temi tudi govor o skrivnosti Jezusovega učlovečenja, v katerem je poslušalcem zastavil nekaj vprašanj: »Človek, zakaj se tako malo ceniš, ko si tako dragocen Bogu? Zakaj se tako preziraš, ko te Bog tako spoštuje? Zakaj preiskuješ, kako si bil ustvarjen, ne premišljaš pa, za kakšen cilj si bil ustvarjen? Mar ni vse to, kar vidiš, ustvarjeno, da ti sredi tega prebivaš? Zate razlita svetloba razpršuje temo, zate je odmerjen pravi čas noči, zate je izmerjen dan. Zate razsvetljujejo nebo z različnim sijajem sonce, luna in zvezde. Zate je zemlja okrašena s cvetlicami, gozdovi in sadeži; zate je ustvarjena ta čudovita množica živih bitij v zraku, na zemlji in v bistri vodi ...«

O njegovem rodu nimamo zanesljivih podatkov. Po vsej verjetnosti se je rodil okoli leta 380 v mestu Forum Cornelia, današnji Imoli na jugu Italije. Tamkajšnji škof ga je krstil, poskrbel za njegovo vzgojo, ga posvetil v diakona in ga vzel s seboj v Rim. Papež Celestin I. je bil ves prevzet po pogovoru s tem mladim diakonom, ki je natančno poznal Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Janeza Krizostoma, in se je trudil čim bolj krepostno živeti. Posvetil ga je v mašnika in kmalu nato za škofa v Raveni, ki je bila tiste čase prestolnica zahodnega rimskega cesarstva. Peter je bil po svoji zunanjosti lepe, privlačne postave. V prestolnici, kjer je mrgolelo duhovitih postopačev in domišljavih cesarskih uradnikov, se je sprva težko znašel. Ravenčani so nad svojim 'mlečnozobim' škofom vihali nosove, toda prav kmalu so spoznali, da mladi škof zasluži vse spoštovanje. S svojimi ognjevitimi pridigami, še bolj pa s svojim zgledom in s prisrčnimi stiki z ljudmi je pridobil mnoge, da so zaprosili za pouk v veri in prejem svetega krsta. Za praznike je pridigal trikrat na dan. Ko se mu je nekoč primerilo, da se mu je zaradi prevelikih naporov na prižnici zataknilo, ker so mu nenadoma odpovedale glasilke, so ljudje v cerkvi na glas zajokali. Sele po osmih mesecih so lahko spet slišali ljubljeni glas, ki ga v Raveni nihče ni mogel nadomestiti.

Škofijo je vodil skoraj dvajset let. Napor škofovske službe ga je zelo izčrpal, zato se je iz hrupa in sijaja prestolnega mesta Ravena umaknil v mir in zbranost svojega rojstnega kraja. Leta 450 je umrl. Vsa Ravena je žalovala za njim. Zapustil je zbirko okoli 200 pridig, ki jo je uredil in izdal njegov naslednik, ravenski škof Feliks. Svetega Petra Krizologa je papež Benedikt XIII. leta 1729 razglasil za cerkvenega učitelja.

God: 21. julij

Papežu Janezu XXIII. je bil zelo pri srcu sveti LOVRENC iz Brindisija, odličen kapucinski pridigar, katerega je razglasil za cerkvenega učitelja. Rodil se je leta 1559 v mestu Brindisi na jugu Italije. S šestnajstimi leti je stopil v kapucinski red, v katerem je zaslovel kot izreden govornik.

Pridigal je lahko v številnih jezikih, tudi slovanskih. Kot vrhovni predstojnik kapucinskega reda je poskrbel, da so prišli kapucini tudi v naše kraje, najprej v Gorico, zatem v Ljubljano, kasneje še v mnoge druge kraje, tudi v Sveti Križ na Vipavskem in v Škofjo Loko, kjer imajo očetje kapucini svoji hiši še danes. V sedemnajstem stoletju noben red ni imel pri nas toliko naselbin kot kapucinski. Lovrenc iz Brindisija je umrl 22. julija 1619 v Lizboni. Za svetnika je bil razglašen leta 1881, leta 1959 pa za cerkvenega učitelja.

God: 21. julij

Prerok v svetopisemskem pomenu je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časa zorenje božjega odrešitvenega dela. Judovski preroki so bili klicarji, ki so izvoljeno ljudstvo stare zaveze opominjali k zvestobi zavezi, sklenjeni med Bogom in njihovimi očeti na Sinaju. Dobršen del Svetega pisma stare zaveze sestavljajo preroške knjige. Vseh preroških knjig je sedemnajst: pet je velikih in dvanajst malih prerokov. Med velikimi zavzema posebno mesto Danijel. Bralci in poslušalci Svetega pisma se ga živo spominjajo iz dveh dramatičnih prigod: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano.

Danijel, čigar ime pomeni 'moj sodnik je Bog', je četrti med velikimi preroki stare zaveze. Bil je Judovega, plemenitega, po sodbi nekaterih celo kraljevskega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega pa ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nebukadnezarju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.

Danijelu je Bog dal izreden dar preroških videnj, v katerih je odkrival uničujočo božjo sodbo nad svetovnimi državami in Mesijev prihod. V knjigi, ki nosi ime po njem, opisuje med preroškimi videnji boj in zmago grškega kozla (Aleksandra Velikega) nad medijsko-perzijskim kraljestvom. V videnju o sedemdesetih letnih tednih (490 letih) je napovedoval tudi za judovsko ljudstvo čas sprave in večne pravičnosti čas Mesija. Napovedal pa je tudi stisko poslednjih časov. Danijelova knjiga nam kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper božje kraljestvo.

God: 20. julij

Deloval je v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov v letih 874 do 853 pred Kristusom. Njegovo delovanje je popisano v dveh Knjigah kraljev. Najbolj znani prigodi iz njegovega življenja sta obračun z Baalovimi svečeniki na gori Karmel in tista o čudežni po množitvi olja in moke pri vdovi v Sarepti, kjer je bival v času velike suše, ki je zadela deželo zaradi hudobije kralja Ahaba in njegovih podložnikov.

Preroka Elija upodabljajo s krokarjem, ki mu nosi hrano, z daritvenim mečem, z angelom. Večkrat ga vidimo upodobljenega, ko se na gorečem vozu pelje v nebesa. Elija je zavetnik karmeličanov, letalcev in vseh, ki imajo kakor koli opravka z letalsko službo. Bolj kakor pri nas je češčenje svetega Elija razširjeno na Hrvaškem, posebno v Primorju in Dalmaciji, kjer mu je posvečenih mnogo cerkva. Na Slovenskem ima sv. Elija dve cerkvi: v Prečni pri Novem mestu in v Planini pri Črnomlju. Poznajo ga tudi slovenske legende.

God: 20. julij

»Prav na sredi moj'ga srca ena rožica cveti,« poje znana slovenska ljudska pesem. Ime današnje godovnjakinje svete Marjete, po kateri se imenuje tudi drobna travniška bela cvetlica 'z zlatim srcem', je prav na sredi stotih ženskih imen, ki so na Slovenskem najbolj pogosta in priljubljena.

Naš mednarodno priznani narodopisec dr. Niko Kuret v svojem obsežnem delu Praznično leto Slovencev predstavi tudi nekatere svetnike, povezane z ljudskimi običaji slovenske kmečke družbe. Med te sodi tudi sveta Marjeta, ki so jo naši predniki častili kot mogočno priprošnjico v skupini 'štirinajstih pomočnikov v sili'. Potrdilo tega češčenja je 51 cerkva svete Marjete na slovenskih tleh, po neštetih cerkvah pa vidimo na oltarju njen kip. »Po ljudskem mnenju,« piše Kuret, »za pravi god svete Marjete nihče ne ve. Lahko je to 10. ali 12, 13. ali 20. julija vrag se je namreč zaklel, da bo z repom podrl ves svet, ko bi vedel, kdaj goduje sveta Marjeta, tako jo sovraži. Saj je povsod naslikana z zmajem, ki ga drži na verigi. Legenda namreč pripoveduje, da se ji je v ječi prikazal hudič v podobi zmaja in jo skušal požreti, pa ga je ukrotila.«

Legenda pripoveduje tudi, da je poganski duhovnik v Antiohiji imel hčerko, ki ji je bilo ime Margareta, po naše Marjeta, kar pomeni biser. Njena lepota in milina sta v hišo privabili številne snubce. Oče jo je imel neskončno rad. Ko pa mu je Marjeta povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, se je raztogotil. Izročil jo je sodišču, kjer so jo z različnimi mukami hoteli pripraviti do tega, da bi se odpovedala svoji krščanski veri. Vsa prizadevanja so bila zaman, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Domnevajo, da je bila mučena med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana in je umrla okoli leta 305.

»V ljudskem izročilu,« piše dr. Niko Kuret, »se je srednjeveška legendarna snov še razrasla, posebno zato, ker se je prepletla z nejasnimi bajeslovnimi ostanki. Tako sodijo, da je zmajska pošast, ki jo sveta Marjeta ima na verigi, zimski demon, odtod tudi njen legendarni drug sveti Jurij, ki jo je rešil zmaja.« Sveti Marjeti se priporočajo v varstvo zoper kače.

God: 19. julij

Danes goduje sv. Arsen(ij), ki se ga radi spominjajo vsi, katerim je pri srcu zbližanje kristjanov med seboj. Ta sveti mož je dosegel vrh krščanske družbe na treh krajih: v Rimu kot senator, v Carigradu kot vzgojitelj cesarske družine in v Egiptu kot puščavnik.

Doma je bil iz Rima, kjer se je rodil okoli leta 354 v bogati senatorski družini. Že v mladosti je postal kristjan, ki ni iskal slave v državni službi, vendar je po spletu okoliščin postal senator, ki je s svojo modrostjo vzbudil pozornost cesarja Teodozija. Poklical ga je na svoj dvor v Carigrad, kjer je vzgajal njegova sinova Arkadija in Honorija. Tam je ostal deset let. Hrepenel je po puščavniški samoti. Poslovil se je od dvora in odšel v Egipt. Uspešno je prestal trdo preskušnjo spokornosti in ponižnosti. Bog mu je naklonil velike milosti, pridobljene po zbrani molitvi. Dočakal je častitljivo starost 95 let. Umrl je na današnji dan leta 449 ali 450.

God: 18. julij

Ko slišimo ime Friderik, se spomnimo slovenskega svetniškega kandidata Friderika Baraga (1797–1868), ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Postal je prvi škof nove škofije Marquette v Združenih državah Amerike. Njegovi starši so mu pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču za nebeškega zavetnika izbrali današnjega godovnjaka.

Friderik se je rodil okoli leta 790, najbrž v plemiški rodovini germanskega plemena Frizov, ki so se naselili v današnji Nizozemski. Že kot otrok je ljubil molitev in zbranost. Kot dijak je druge poučeval v veri. Nič čudnega torej, da je škof v Utrechtu, njegov učitelj in vzgojitelj, sprevidel, da ima Friderik duhovniški poklic. Priskrbel mu je dobro bogoslovno izobrazbo ter ga nato posvetil v duhovnika. Mladi duhovnik se je z vso vnemo lotil dela za duše: zaslovel je po svojih pridigah, še bolj pa po svojih krepostih, najbolj po iskreni ponižnosti, ki je temelj vseh kreposti.

Ko je leta 825 umrl utrechtski škof Rikfrid, je po tedanji navadi vse ljudstvo z duhovščino vred iskalo primernega naslednika. Odločili so se za Friderika, ki pa se je te odgovorne službe na vso moč branil. Na prigovarjanje cesarja Ludvika Pobožnega je škofovsko breme le sprejel. Kot škofje skušal najprej očistiti poganskih primesi samo mesto Utrecht, potem pa se je lotil misijonarjenja po deželi. Skoraj povsod je žel lepe uspehe. Pri misijonskem delu mu je največ pomagal odločni in svetniški duhovnik Odulf, katerega je pozneje posvetil za škofa pomočnika. Zoper poganske in krivoverske zmote sta sestavila veroizpoved in posebne molitve, ki naj bi jih verniki vsak dan molili, da bi vztrajali v pravi veri.

Po trinajstih letih škofovske službe je dobri pastir Friderik dal življenje za svoje ovce. Večkrat je moral nastopiti zoper razuzdano življenje cesarice Judite. Pisal je njenemu možu, cesarju Ludviku, naj stori pohujšanju konec, vendar tudi cesar ni nič opravil. Judita je sklenila, da se maščuje in nadležnega opominjevalca spravi s poti. Najela je dva morilca, ki sta se kot cesarska odposlanca odpravila k škofu. Ta se je ravno pripravljal na sveto mašo. Razodeto mu je bilo, da sta to njegova morilca, ki ga bosta še tisti dan spravila s tega sveta. Sveti škof je šel maševat. Po maši, ki jo je opravil zbrano in pobožno, kot vselej, se je v nagovoru poslovil od ljudi. Ti niso vedeli, kaj misli, in so začeli na glas jokati. V mašnih oblačilih je šel v kapelo sv. Janeza Evangelista, kjer je imel že pripravljeno grobnico. Cesaričina odposlanca je povabil, naj vstopita. Moža sta za hip osupnila, potem pa sta se z bodali spravila nanj in ga prebadala po vsem telesu, potem pa zbežala. Umirajoči škof je priklical svojega kaplana, ki je hitro sklical ljudstvo.

Slovo od škofa je bilo ganljivo. Friderik je ljudi tolažil in jim zagotovil, da bo poslej še lažje prosil zanje pri Bogu. Potem jih je blagoslovil in izdihnil svojo plemenito dušo. To se je zgodilo 18. julija leta 838.

God: 17. julij

Star izrek pravi, da "moramo svetnike občudovati, ne moremo pa jih v vsem posnemati". Gotovo to velja za današnjega godovnjaka svetega Aleksija ali Aleša, sina plemenitega in bogatega rimskega meščana Evfemijana.

O življenju sv. Aleša pripoveduje pobožna povest, da je bil staršem podeljen po dolgih letih molitve in hrepenenja po potomcu. Sinka sta lepo vzgojila. Ko je dozorel v moža, sta mu izbrala nevesto Marino, dobro dekle plemenitega rodu. Po veseli svatbi je ženin Aleš snel z roke prstan, ga dal nevesti, rekoč: »Sprejmi ta prstan in ga hrani, dokler bo božja volja in Gospod naj bo med nama!« Še tisto noč je Aleš na tihem zapustil očetni dom in se napotil proti morju. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno na Vzhod. Iz Sirije je odpotoval v mesto Edeso v Mezopotamiji. Kar je prinesel s seboj, je razdelil med reveže in se uvrstil med berače v lopi pred cerkvijo Matere božje. Oče Ev femijan ga je zaman iskal vsepovsod, mati in žena sta ga zaman čakali, kdaj se vrne.

Minilo je sedemnajst let. Aleš je še vedno živel nepoznan med berači v Edesi. Varuh Marijine cerkve je nekega dne zaslišal glas, ki mu je velel: »Pojdi in privedi v cerkev božjega moža, ki je vreden božjega kraljestva... Tisti je, ki sedi zunaj pri vratih.« Duhovnik je pohitel iz cerkve in šel k Alešu. Kmalu se je razvedelo, kaj se je zgodilo. Ljudje so začeli ubogega berača častiti kot svetnika. Aleš je na tihem pobegnil iz Edese in hotel priti z ladjo do Tarza, rojstnega mesta apostola Pavla, toda ladjo je zajel vihar, tako da je nazadnje pristala v Rimu. Ko je videl, kam je dospel, pravi legenda, je Aleš sam pri sebi dejal: »Nikomur nočem biti v nadlego, zato ne pojdem drugam, kakor v hišo svojega očeta. Tam me ne bo nihče spoznal.« Res so ga sprejeli v domačo hišo in res ga nihče ni spoznal, on sam pa se domačim v svoji čudni spokor nosti tudi ni dal spoznati. Živel je polnih sedemnajst let na skromnem pogradu pod stopnicami, služabniki so se pogosto iz njega norčevali. Šele po njegovi smrti se je razodelo, kdo je ta spokorni mož.

Ta napeta legenda, ki je bila mističnemu srednjemu veku zelo pri srcu, vsebuje globoko resnico: za življenje vsakega svetnika je pomembno, da se po dolgih blodnjah na tujem, po morjih in puščavah to je seveda treba razumeti v duhovnem smislu vrne domov notranje spremenjen kot zmagovalec nad samim seboj. Legenda je prevzela neznanega francoskega pesnika 11. stoletja, da jo je prelil v pripovedno pesnitev (Življenje sv. Aleša), ki sodi med začetna dela francoske književnosti.

Češčenje sv. Aleša je bilo zelo razširjeno in priljubljeno v Carigradu, od koder je prešlo v Rusijo. Njegova svojevrstna odpoved in prostovoljno dolgoletno zatajevanje sta zmeraj mikala in pretresala tudi vernega slovenskega človeka, pa mu vendarle ostajala tuja.

Na slovenskih tleh sv. Aleš nima nobene cerkve. Svetega Aleša časte kot svojega zavetnika berači, romarji in izdelovalci pasov. Pri nas je znan tudi kot zavetnik zoper potres.

V pratiki, priljubljenem kmečkem koledarju, je podoba sv. Aleša 'pod štengami' vsako leto znova klicala v spomin njegovo čudno življenjsko zgodbo. Zato je bilo njegovo ime kot krstno ime dokaj pogosto.