• Anton Primaldi in tovariši, bl., † 1480, mučenci v Hidruntu v Apuliji v Italiji
• Arnulf, sv., † 1087, škof v Soissonu v Franciji
• Demetrij, sv., † ok. 304, mučenec
• Eberhard, bl., † 958, opat v samostanu Einsiedeln v Švici
• Elizabeta Renzi, bl., † 1859, devica iz Emilije v Italiji
• Evzebij, sv., 4./5. st., utemeljitelj cerkve tega imena na Eskvilinu v Rimu
• Fahanan, sv., 6. st., škof in opat na Irskem
• Feliks in Fortunat, sv., 2./3. st. ?, mučenca iz Vicenze in Ogleja
• Fortunat, sv., 2./3. st.?, mučenec v Ogleju
• Maksimilijan Kolbe, sv., † 1941, minorit, mučenec
• Marcel, sv., † ok. 390, škof in mučenec v Apameji v Siriji
• Ursicin, sv., 4. st., mučenec v Iliriku
• Verenfrid, sv., † ok. 760, duhovnik in misijonar v utrechtski škofiji

14. avgust

Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.

Njegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil 'vojsko Brezmadežne', katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.

Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. 'Direktor' oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.

Leta 1930 je 'skočil' na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.

Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v 'bunker lakote', kjer so počasi 'zveneli kot tulipani'. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje 'Mamice', kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.

• Antioh, sv., † ok. 500, škof v Lyonu v Franciji
• Benild, sv., † 1862, šolski brat v Sauguesu v Franciji
• Gertruda, bl., † 1297, opatinja premonstratinj v Altenbergu v Nemčiji
• Hipolit, sv., † 235, škof in mučenec
• Jakob Gapp, bl., † 1942, tirolski duhovnik marist, mučenec
• Kasijan, sv., † ok. 300, mučenec v Imoli
• Ludolf, sv., † 983, opat samostana Corbie v Franciji
• Maksim, sv., † 662, spoznavalec in vodnik k duhovnemu življenju
• Marko iz Aviana, † 1699, kapucinski pridigar
• Poncijan in Hipolit, sv., † 235, škofa in mučenca
• Radegunda, sv., † 587, kraljica, redovnica
• Vigbert, sv., † ok. 745, duhovnik in opat v Fritzlarju v Nemčiji
• Viljem Freeman, bl., † 1595, duhovnik in mučenec v Warwicku v Angliji

13. avgust

HIPOLIT je bil učenec sv. Ireneja in je deloval kot duhovnik in učitelj v Rimu. Bil je bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česar je imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in s samim seboj. V boju s tedanjimi krivoverci je bil silno oster, a se v preveliki vnemi tudi sam ni mogel izogniti zmotam. V svojem glavnem in obsežnem delu – 10 knjig – z naslovom Philosophumena ali spodbijanje vseh krivih naukov je zavračal zmote monarhijancev, ki so učili, da je v Bogu ne le ena narava, marveč tudi le ena oseba in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto božjo osebo, ki se je v raznih dobah različno javljala. Hipolit je z vso silo zavračal zmoto, hkrati pa je sam zašel v zmoto, ker je učil nekakšno podrejenost druge in tretje božje osebe. S to zmoto je prišel v spor s papežem Zefirinom (198–217) in njegovim svetovalcem Kalistom, Zefirinovim naslednikom na apostolskem sedežu (217–222). Hipolit je šel celo tako daleč, da se je dal posvetiti za rimskega škofa in papeža (bil je prvi protipapež), imel je svojo duhovščino in svoje vernike. Povzročil je pravi razkol, ki je trajal še pod papežema Urbanom I. in PONCIJANOM, končalo pa ga je šele novo preganjanje kristjanov za časa vlade Maksimina Tračana (235–238). Ta je dal umoriti svojega prednika Severa Aleksandra (222–235) in je iz nasprotovanja do njega preganjal kristjane in jih dal mnogo pomoriti. Cesar Sever Aleksander je bil ves čas svoje vlade pod vplivom svoje matere, nadarjene in krščanstvu naklonjene Julije Mameje. Ta je imela zveze z Origenom in rimskim prezbiterjem Hipolitom in na njenem dvoru je bilo mnogo kristjanov, ki jih je Maksimin Tračan dal pomoriti. Dal je pomoriti tudi mnogo cerkvenih predstojnikov ali pa jih je poslal v pregnanstvo, med njimi tudi papeža Poncijana in nasprotnega papeža Hipolita. Skupaj ju je leta 235 izgnal na otok Sardinijo, kjer sta morala delati skupaj z največjimi zločinci v rudnikih. Silno duševno in telesno trpljenje ju je združilo. Hipolit se je spravil s papežem Poncijanom, kakor to izrecno omenja njegov nagrobni napis, ki mu ga je sestavil poldrugo stoletje pozneje papež Damaz. Hipolit in Poncijan strašnega napora in trpljenja nista prenesla in sta še isto leto umrla. Njuni trupli so kristjani prinesli v Rim, in ker se je Hipolit v pregnanstvu spravil s Cerkvijo, so ga obenem s Poncijanom častili kot mučenca. Poncijan se je v izgnanstvu odpovedal svoji časti 28. septembra 235 – to je po dnevu in mesecu prvi zanesljivi datum v zgodovini papežev.

Sv. Hipolit je poleg Origena najplodovitejši starokrščanski pisatelj. Sv. Hieronim slavi njegovo svetost in učenost, Janez Zlatousti pa ga imenuje 'vir luči' in 'sveti učitelj'. Njegove spise so zlasti na Vzhodu mnogo brali. Zanimivo je, da se je njegova razlaga preroka Danijela, ki jo je leta 202 spisal v štirih knjigah, v celoti ohranila le v staroslovenskem prevodu. V njeni 4. knjigi prvič beremo, da se je Jezus rodil 25. decembra. Cerkvenopravni in liturgični spis Apostolsko izročilo mnogi pripisujejo Hipolitu. V njem je zapisana sedanja kratka druga evharistična molitev, podroben opis katehumenata in posvetilna molitev za škofa, prevzeta v pokoncilski obred.

Hipolita so pokopali v grobnico ob Tiburtinski cesti (Via Tiburtina) 13. avgusta 235/36 in se na ta dan obhaja tudi njegov spomin. Poncijana pa so pokopali v papeško grobnico v Kalistovih katakombah in obhaja Cerkev njegov spomin od 8. stoletja dalje 19. novembra. Od 8. stoletja do leta 1969 je navajal Rimski misal 22. avgusta svetega mucenca, škofa Hipolita iz Porta, ki pa je istoveten s sv. Hipolitom iz Rima.

Sv. Hipolita upodabljajo kot rimskega vojaka z zastavo ali s sulico in ščitom; z mučeniskim orodjem, s krepelcem, z vrvjo in s pasom. Zgodovinsko najustreznejša je upodobitev, ki ga kaže sedečega na stolu, zraven sebe pa ima svoje spise. Hipolit je zavetnik mesta in škofije St. Pölten.

Pri verouku smo se učili o sedmih 'zakramentih', od Kristusa postavljenih svetih znamenj, ki človeka posvečujejo, mu podeljujejo božjo milost. Zanima me pomen izraza 'zakrament'. (Evgen)

V klasični latinščini pred krščanstvom je beseda 'zakrament' pomenila prisego (zvestobe) , službeno prisego, misterij, skrivnost. Beseda je izpeljana iz latinskega 'sacer', ki pomeni svet, Bogu posvečen. V Svetem pismu beseda 'zakrament' pomeni najprej skrivnost, od Boga razodeto resnico, ki presega naš razum (v hrvaščini 'svetotajstvo'). V liturgičnem jeziku katoliške Cerkve pa s to besedo označujemo obrede, sveta znamenja, s katerimi se človek posvečuje. Kristus je postavil in Cerkvi izročil sedem zakramentov, ki so razdeljeni na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija) , zakramenta ozdravljenja (pokora in bolniško maziljenje) ter zakramenta v služenju občestvu in poslanstva (mašniško posvečenje ali sveti red in zakon). Sedmeri zakramenti se dotikajo pomembnih trenutkov krščanskega življenja, vsi pa so naravnani na evharistijo (KKC 250). (sč)

Svetovni dan mladih v Riu de Janeiru od 23. do 28. julija 2013, bo nekaj posebnega, saj se ga bodo lahko s pomočjo novih medijev udeležili tudi mladi, ki ne bodo odpotovali v Brazilijo. Kaže, da so mladi že osvojili to novost. Duhovnik Paolo Padrini, koordinator projekta, je povedal, da so »mladi že poslali na stotine fotografij in te še kar prihajajo. ... Ko pošljem eno ali več fotografij, s tem povem, da sem tudi jaz zraven. Da hočem biti tam, skupaj s svetim očetom Frančiškom. To povem in pokažem prav s fotografijami.« Ugotavljajo še, da se za to pobudo zanimajo tudi drugi mediji.

Za tokratni dan mladih nam bodo novi mediji ponudili še nekaj stvari: neposredne prenose maš in molitvenih srečanj. Vsi, ki bodo z ustreznim duhovnim razpoloženjem spremljali te prenose, bodo deležni popolnega odpustka. Tudi s tem bo dana možnost soustvarjanja dogodka. Mladi, ki bodo na kraju srečanja, bodo pošiljali slike in komentarje na internetno stran pope2you.net. Podobno bodo lahko storili mladi, ki se ne bodo mogli udeležiti srečanja v RIU.

Med najpogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji je ime Suzana na 48. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Suzana poimenovanih 5577 1994: 5577; 1971: 2378) ženskih oseb. Največ jih je bilo v podravski (1277), osrednjeslovenski (1037), savinjski (724), pomurski (556), v jugovzhodni Sloveniji in obalno-kraški regiji (po 367) itd. Podatki o vseh zdaj živih imetnicah tega imena kažejo, da jih je večina iz treh obdobij od 1961 do 1990 (tj. 5058). Podatki iz zadnjih dveh obdobij – od 1991 do 2011 (tj. 274 + 47) – pa pričajo, da je zanimanje za to ime zelo upadlo.

God:
• 19. januar
• 11. avgust
• 19. september
• 20. september

nekdaj

• 28. avgust
• 13. december

Različice imena Suzana so: Susanna (2012: 9), Susanne (20), Suzi (25), Suzy (5), Žuža (13), Žužana (40).

Ime Suzana je svetopisemsko in izhaja prek latinskega in grškega Susanna iz hebrejskega imena Šušan. To povezujejo s hebrejsko besedo šušan 'lilija'. Po pomenu torej imenu Suzana ustreza ime Lilijana, ki jo razlagajo iz latinske besede lilium 'lilija'. S cvetlicami so npr. izvorno povezana še imena Flora, Ljerka, Roza, Rozalija, Roža, Cvetka. Različici Žužana in Žuža sta nastali po vplivu madžarskih oblik imena Suzana, tj. Zsuzsana in Zsuzsi.

Lepa in bogaboječa Suzana je opisana v svetopisemski knjigi preroka Danijela. Suzana je zavrnila dva pohotna starca, ki sta jo nadlegovala pri kopanju. Obtožila sta jo prešuštva, za kar je bila po Mojzesovi postavi obsojena na smrt s kamnanjem. Po zaslugi Danijela, ki je starcema dokazal krivo pričevanje, so jo spoznali za nedolžno. Prizor kopanja lepe Suzane (Suzana v kopeli) in dveh starcev je bil pogost motiv v slikarstvu. Svetopisemska Suzana je bila v koledarju 28. avgusta. V koledarju sta še: 19. januarja Suzana, mučenka v Noli v Italiji († 4. st.), 11. avgusta Suzana Rimska, mučenka († v 3. stol.), 19. septembra Suzana, mučenka v Palestini († 4. st.), 20. septembra Suzana U, mučenka v Koreji († 1846); nekdaj 13. decembra Suzana Armenska, mučenka († leta 484). V ljudskem koledarju se Suzana pojavlja 24. maja in 19. septembra.

Ime Klara je med ženskimi imeni na 94. mestu. Konec leta 2008 je bilo z imenom Klara poimenovanih 2871 (1971: 679; 1994: 1224) oseb. Podatki kažejo, da je ime Klara postalo zelo popularno po letu 1990. Manj pogoste so njene različice Klarica (7), Klarika, Klarisa (55), Klaruša, Chiara (50), Clara (20), Klara Marija (5).

God:
• 11. avgust
• 17. avgust

Ime Klara izhaja iz latinskega imena Clara, ki ga razlagajo iz latinskega clara 'glasna, jasna, zvonka, svetla, čista, bistra, slavna'. Z izborom imena Klara so prvotno starši zaželeli novorojenki vsaj nekatere od teh lastnosti. Imenu Klara pomensko deloma ustrezata imeni slovanskega izvora Jasna (1971: 1110; 1994: 2685; 2008: 2778) in Bistra (1994: 9; 2008: 11).

Iz imena Klara je nastal tudi priimek Klarič (2008: 226), ki je tvorjen s priponskim obrazilom ‑ič in je prvotno pomenil 'sin Klare'. Na enak način je iz imena Jasna nastal priimek Jasnič (2008: 32), ki je pogostejši na hrvaškem ali srbskem jezikovnem področju.

Klara je svetniško ime. V koledarju je 11. avgusta sv. Klara Asiška, devica iz 13. stoletja. Bila je učenka sv. Frančiška Asiškega in je leta 1212 po njegovih pravilih ustanovila po njej poimenovan red klaris ali klarisinj.

Ime Klara je tudi v rimanem pregovoru Mojškra Klara ponoči šiva, podnevi para.