God: 30. marec

Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.

Vse te dogodivščine je doživljal današnji godovnjak Amadej IX., njegov vnuk. Ko je ded postal papež, je bil Amadej star štiri leta, ko pa je ded umrl, jih je imel šestnajst. Rodil se je 1. februarja 1435 v francoskem delu Savoje. Kmalu po rojstvu so mu izbrali nevesto Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII., s katero se je dejansko poročil, ko je dopolnil sedemnajst let. Mati Ana, hči ciprskega kralja, ga je vzgajala v krščanskem duhu. Takšnega duha je bila tudi žena Jolanda, ki mu je naklonila svojo prisrčno ljubezen. Dani so bili vsi pogoji za srečno življenje, toda nad Amadeja in družino se je zgrinjala nesreča za nesrečo.

Prvi udarec je prišel že v mladih letih Amadej je postal božjasten. Ta težka bolezen je zaustavila njegovo neutrudno delavnost, vendar pa je vsem svojim dolžnostim ostal zvest. Njegova pobožnost pa se je v bolezni še poglobila. Zelo je bil hvaležen svoji ženi, ki je delila z njim njegovo trpljenje in mu ljubeznivo stregla. Tudi družina je zelo trpela. Od osmih otrok šest, je bilo dečkov, dve pa deklici jih je nekaj pomrlo v zgodnjih letih, nekaj pa že odraslih. Preživel ga je samo sin Filibert, ki mu je bilo ob očetovi smrti sedem let.

Kot vojvoda je zavladal leta 1465, ko je umrl oče. Za vladanje si je pripravil dosledno krščanski načrt, brez spletk in prevar, ki so bile v tistih časih po dvorih v navadi. Vse spore je skušal poravnati brez orožja, s pogajanji. Plemstvo je navajal na skromnejše življenje in je zato na svojem dvoru uvedel kar največjo skromnost. Prihranke je obrnil v korist revežev. Ko ga je neki novi poslanik vprašal, kje in kakšni so njegovi lovski psi, ga je Amadej pospremil do obednice, kjer so vedno dobivali hrano reveži. Pokazal je nanje rekoč: »Nimam psov, imam pa te prijatelje, ki me najbolj zvesto varujejo, in še spremljajo me, ko hodim na lov za božje kraljestvo. Nanje sem zares ponosen.« V njegovem času so o Savoji govorili, da je raj za uboge v Evropi in oaza, kjer krivica nima moči.

Zadnja leta življenja je bil hudo bolan in takrat je vlado izročil v roke ženi Jolandi, ki je vladala kot regentinja tudi potem, ko je nasledstvo prešlo na edinega živečega sina Filiberta. Amadej je mirno izdihnil svojo dušo 30. marca 1472. Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli. Ljudski glas ga je štel med svetnike, uradni postopek za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika pa se je zaradi raznih homatij ustavil, tako da ga je med blažene prištel šele papež Inocenc XI. leta 1677.

• Barakiz, sv., † 327, mučenec v Perziji
• Bertold, sv., † ok. 1195, začetnik karmeličanskega reda
• Evstracij Postivec, sv., † 1096 ?, kijevski menih in mučenec
• Gundlej, sv., † ok. 500, kralj v Walesu
• Jona in Barakiz, sv., † 327, mučenca v Perziji
• Karmel Viljem Tempier, bl., † 1197, škof v Poitiersu v Franciji
• Ludolf, sv., † ok. 1250, škof v Ratzeburgu v Nemčiji, mučenec
• Štefan IX., bl., † 1058, papež

God: 29. marec

Pred več kot osemsto leti na današnji dan 29. marca 1195 je na gori Karmel v Palestini umrl sveti Bertold, ki velja za začetnika karmeličanskega reda. Ta strogi red, ki časti Boga z molitvijo in s pokoro, na slovenskih tleh nima nobenega moškega samostana, obstajata pa samostana karmeličank v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu. Red nosi ime po gori Karmel, kjer mu je tekla zibelka in sicer v času križarskih vojn. Tudi med križarji, ki so šli iz krščanske Evrope osvobajat svete kraje v Palestini izpod muslimanske sužnosti, so se razpasle razne strasti in slabe navade. Nekateri so odšli v samoto na goro Karmel, da so s svojim Bogu posvečenim življenjem, polnim žrtev, križarje opozarjali, da jih bo božji blagoslov spremljal le tedaj, če ne bodo podlegli neurejenim strastem.

Na gori Karmel je zbiral svoje učence že prerok Elija v 9. stoletju pred Kristusom. V prvih časih krščanstva so se puščavniki radi umikali na to sveto goro in tu posebno častili Marijo. Ko so v 7. stoletju Palestino osvojili muslimanski Arabci, niso branili posameznim puščavnikom, da so na Karmelu mirno služili Bogu. Ko so ob koncu 11. stoletja prišli v Sveto deželo križarji in z njimi nekateri romarji, so se namenili, da po zgledu nekdanjih eremitov ustanove na gori Karmel nov samostan. Tam gori so našli nekaj menihov, ki so živeli po ostrih vzhodnih pravilih svetega Bazilija. Nekatera določila tega reda so sprejeli za svoja in tako je tu nastala nova redovna družina z mnogo ostrejšimi pravili, kakor so bila v navadi v Evropi. Od popoldneva do končane jutranje molitve so vsi molčali, meso so smeli uživati le bolni bratje, drugi pa so se ostro postili od 14. septembra (praznika povišanja svetega križa) do velike noči. Kljub strogim predpisom je število redovnikov naraščalo in v Palestini je bilo kmalu 14 redovnih družin. Redovna pravila karmeličanskega reda je potrdil papež Honorij III. leta 1226. Dvanajst let kasneje so karmeličani dobili ukaz, naj zaradi muslimanske nevarnosti zapuste Sveto deželo. Najprej so se naselili na Cipru, nato pa je moral oditi vsak redovnik v svoj rodni kraj. Tako se je red razširil po vsej Evropi. Edini moški karmeličanski samostan pri nas je bil v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank, ustanovljenih leta 1452. Oba Karmela sta ostala v Gorici do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko slovenskih vernikov pripadalo karmelski bratovščini ali karmelskemu tretjemu redu in nosili so škapulir.

Raziskovalci si niso popolnoma edini glede vloge, ki jo je pri ustanovitvi karmeličanskega reda imel sv. Bertold. Doma je bil iz mesta Solignac v zahodni Franciji. Nekaj časa je živel kot puščavnik v Kalabriji (na jugu Italije). Leta 1147 se je pridružil križarjem in je bil vsem zgled prave bogoljubnosti. V bojih za Antiohijo se je zaobljubil, da se bo posvetil Bogu kot redovnik, če bodo kristjani zmagali. To se je res zgodilo in Bertold se je z desetimi somišljeniki naselil na gori Karmel. Postavili so se borne kolibe in začeli redovno življenje po zgledu starih puščavnikov. Urejeno redovniško življenje, katerega duša je bil prvi predstojnik Bertold, se je začelo med letoma 1155 in 1185. Poročila soglašajo o tem, da je Bertold dosegel popolnost in svetost in da je umrl v častitljivi starosti 105 let. Pripisovali so mu dar prerokovanja.

• Anton Patrizi, bl., † 1311) avguštinski eremit v Monticianu v Italiji
• Ivana Marija Maillé, bl., † 1414, frančiškanska tretjerednica v Toursu v Franciji
• Konon, bl., † 1236, menih bazilijanec v Italiji
• Marija Praška ali Milada (Mlada), bl., † 994 ?
• Proterij, sv., † 457, škof v Aleksandriji v Egiptu
• Venturin iz Bergama, bl., † 1346, dominikanec

God: 28. marec

Prva oznanjevalca evangelija med Čehi sta bila sveta brata Ciril in Metod, blagovestnika Slovanov. Ko sta delovala na Moravskem, je z njima navezal osebni stik češki knez Borivoj, ki se je dal okoli leta 874 krstiti. Vendar je bila poganska stranka še precej časa močna in krščanstvu nasprotna. Kot žrtvi te stranke sta umrla mučeniške smrti svetniška kneginja Ljudmila, 'mati češkega naroda', in njen vnuk sveti Venčeslav ali Vaclav. Njegovo smrt je povzročil njegov rodni brat Boleslav 1. leta 929, da je za njim zavladal. Ko je prišel na prestol, je kmalu nato počastil bratovo mučeniško žrtev in sam postal dober kristjan ter je odstranjeval ostanke poganstva.

Veliko zaslug za utrditev krščanstva med Čehi ima njegova hči Marija, ki je na Češkem bolj znana pod imenom Mlada, zunaj čeških meja pa so jo prekrstili v Milado. Za svojo življenjsko vzornico si je izbrala prababico sv. Ljudmilo in svojega strica sv. Vaclava. Posnemala ju je tudi v prizadevanju za svetništvo. Njeno življenje v podrobnosti ni znano. Ko se je njen oče, vojvoda Boleslav I. leta 950 obrnil od poganske h krščanski stranki in se pobotal z nemškim kraljem Otonom L, da deželi vrne mir, si je Marija – Milada izbrala lastno vlogo. Slišala je bila o delu redovnikov kot oznanjevalcev evangelija in modrih vzgojiteljev in ogrela se je za misel, da tudi Praga dobi stalno versko vzgojno središče. Prepričala se je, da krščanstvo ne more biti za stalno odvisno od samovolje vladarskih osebnosti, ampak mora dobiti trdno oporo v lastni škofiji in samostojnih samostanskih ustanovah.

Ko je bila na bavarskem dvoru v Regensburgu, kjer se je vzgajala, pri tem pa ohranila češko miselnost, jo je oče prosil, naj v Regensburgu posreduje za češko cerkveno samostojnost. Regensburg te njene želje ni maral spolniti, zato je Marija-Mlada šla v Rim. Pogajanja so se ustavila zaradi smrti Boleslava I. leta 967. Novi vladar, Marijin brat Boleslav II., je sam zidal cerkve po češki zemlji, snoval načrte za nove samostane, posebno pa si je prizadeval za samostojno škofijo v Pragi. Ko je v Regensburgu nastopil škof sv. Volbenk, je Praga leta 973 dobila prvega škofa Dietmarja. Pod njegovim naslednikom sv. Vojtehom je v bližini Prage zrastel prvi moški benediktinski samostan.

Marija je pri vseh teh prizadevanjih bratu veliko pomagala kot posredovalka. V Rimu je vstopila v samostan benediktink in pokazala izredno redovniško vnemo. Papež Janez XIII., ki je cenil njene velike državniške vrline, je zdaj, ko je spoznal tudi njeno pobožnost, Mariji naročil, naj se vrne v Prago in tam ustanovi ženski samostan. Brat Boleslav II. je sestro z veseljem sprejel in je novemu samostanu poklonil zemljišče ob praškem gradu Hradčani. Marija je pripeljala nekaj redovnic s seboj, druge pa je pridobila doma. Tako se je tukaj razvil velik samostan sv. Jurija, ki je še dolga stoletja opravljal svoje pomembno versko poslanstvo.

Marija je bila prva opatinja in storila je vse, da je v samostanu vzbrstelo molitveno življenje, lepo bogoslužje, bogoslovna znanost in cerkvena umetnost. Njena iznajdljivost pri vzgoji je vzbujala občudovanje in kmalu jo je ljudstvo imelo za pravo svetnico. Po njeni smrti 8. februarja, najbrž v letu 994, so jo pokopali na samostanskem pokopališču, kmalu pa so njen grob prenesli v kapelo sv. Ane, kjer je še zdaj v časti. V Pragi se je spominjajo 8. februarja, na njen smrtni dan, na splošno pa se njen spomin obhaja 28. marca.

• Frančišek Faa di Bruno, bl., † 1888, vojak, profesor in vzgojitelj
• Gelazij, sv., † 1174, škof v Armaghu na Irskem
• Peregrin iz Faleroneja, bl., † 1232, manjši brat iz Italije
• Rupert, sv., † 717, prvi škof v Salzburgu

God: 27. marec

Staro slovansko ime za Salzburg je Solnograd, kar pomeni 'mesto soli', ker so v bližini rudniki soli. Mesto, ki je dobilo ime po tej nepogrešljivi začimbi, je tesno povezano z začetki oznanjevanja evangelija med našimi karantanskimi predniki in z nadaljnjo zgodovino Cerkve na slovenskih tleh. Salzburški škof Virgil je okoli leta 755 na prošnjo slovenskega kneza Hotimira poslal v Karantanijo škofa Modesta, ki je imel svoj sedež pri Gospe Sveti, kjer je tudi pokopan. Leta 811 sta se salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. dogovorila, naj bo meja med njunima cerkvenima pokrajinama reka Drava. Ta razdelitev severno od Drave Salzburg, južno od nje Oglej je obveljala vse do konca 18. stol.

Prvi salzburški škof je bil sveti Rupert, današnji godovnjak, ki je okoli leta 690 na ruševinah rimskega mesta Juvavum, središča province Norik, ustanovil samostan sv. Petra, ki je bil hkrati škofova rezidenca. Rupert je bil frankovskega grofovskega rodu, bil pa je navdušen zagovornik verske vzgoje, ki jo je na evropski celini organiziral irski menih sv. Kolumban mlajši.

Pred prihodom v Salzburg je bil Rupert škof v mestu Wormsu. Najverjetneje je bil samo misijonski ali pokrajinski škof, ki je lahko menjal svoj sedež, kakor je pač terjala potreba ali kakor je določil opat. Najbolj pomembno je dejstvo, da se je z vsem srcem zavzemal za ideale, ki jih je oznanjal sv. Kolumban mlajši: otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, po drugi strani pa globoko znanje verskih naukov, ki so jih podajali v karseda vabljivi podobi. Tretja značilnost irske verske šole je bila prisrčna ljubezen do grešnikov: povsod so uvedli ustno ali tiho spoved s tajno pokoro namesto obvezne javne pokore, ki je bila tedaj še v navadi.

Sv. Rupert je živel v Wormsu od leta 657, v Salzburg pa je prišel na povabilo bavarskega vojvoda Theoda okoli leta 690, ko je bil star že kakšnih sedemdeset let. Najprej je za globlje versko življenje pridobil vojvoda in velikaše, potem pa se je posvetil preprostemu ljudstvu. Vojvoda mu je predlagal, naj si izbere kraj, ki je zanj in njegove tovariše najbolj primeren. Po daljšem iskanju se je Rupert ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavum, ki je bilo uničeno ob preseljevanju narodov. Tam je sezidal velik samostan in si ob cerkvi sv. Petra izbral škofijski sedež. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike, zato je mesto dobilo ime Salzburg. Njegova škofiija je bila zaenkrat še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, ni pa še imela pravih mej. Vojvoda Theodo je šele proti koncu življenja dosegel, da mu papež potrdi Salzburg kot stalno škofijsko mesto in škofiji določi meje.

Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dočakal le malo manj kot sto let. Umrl je namreč leta 717 in sicer 27. marca, prav na velikonočni praznik. Za svetnika so ga imeli že, ko je še živel. Leta 774 je njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, njemu v čast sezidal novo stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.

• Berharij, sv., † 685, opat in mučenec
• Evgenija, sv., † 923, kordobska mučenka
• Kastul, sv., † ok. 286, mučenec
• Liudger (Ludgar), sv., † 809, prvi škof v Münstru
• Maksima, sv., prva st., mučenka v Sirmiju (Sremski Mitrovici)
• Manuel in tovariši, sv., prva st., mučenci v Aziji
• Montan, duhovnik, sv., prva st., mučenec v Sirmiju (Sremski Mitrovici)
• Peter, sv., † 311, škof v mestu Sebaste v Armeniji
• Rizerij, bl., † 1236, manjši brat v Macerati v Italiji
• Štefan, sv., † ok. 815, redovni predstojnik v Trigliji v Bitiniji