• Ambrož, bl., † 1286, dominikanec v Sieni v Italiji
• Baptist iz Mantove, bl., † 1516, karmeličan
• Hipolit Galantini, bl., † 1619, iz Firenc v Italiji
• Jožef Bilczewski, bl., † 1923, nadškof latinskega obreda v Lvovu
• Kutbert, sv., † 687, opat in škof lindisfarnski
• Marija Jožefa od Srca Jezusovega
• Sancho de Guerra, sv., † 1912, španska redovna ustanoviteljica
• Martin iz Brage, sv., † 579, cerkveni oče
• Mavricij Csaky, bl., † 1336, madžarski dominikanec
• Menihi mučenci, sv., † 797, v samostanu sv. Sabe v Palestini
• Niketa, sv., † 733, ško† v Bitiniji
• Urbicij, sv., † ok. 450, ško† v Metzu v Franciji
• Vulfram, sv., † ok. 700, ško† v Soisonsu v Franciji

God: 20. marec

Svetnik današnjega dne je KUTBERT, opat in škof lindisfarnski. Rojen je bil okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Življenjepisec, ki ga je še osebno poznal, opisuje mladega meniha takole: »Po obličju je bil kakor angel, v besedah izbran, pri delu vnet, na telesu neomadeževan, na umu odličen, v posvetu velik, v veri katoliški, v upanju premoder, v ljubezni prekipevajoč.« Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali.

Ko mu je bilo trideset let, je šel s svojim predstojnikom Eatom v samostan na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje sveti otok. Kutbert je bil opatov namestnik. Kakor vsi menihi njegovega časa, je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.

Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otoček, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.

Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let kasneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.

• Adeltruda, sv., 7. st., devica iz Flandrije
• Alkmund, sv., † 800, mučenec v Lilleshallu v Angliji
• Andrej de Galleranis, bl., † 1251, dominikanec iz Siene v Italiji
• Isnard, bl., † 1244, dominikanec iz Pavije v Italiji
• Janez, sv., 6. st., opat pri Spoletu v Italiji
• Janez Burali, bl., † 1289, manjši brat iz Camerina v Italiji
• Jožef, sv., 1. st., mož Device Marije
• Marko a Montegallo, bl., † 1497, manjši brat iz Vicenze v Italiji
• Sibilina Biscossi, bl., † 1367, pavijska rekluza

God: 19. marec

Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju dva: Ženin božje Porodnice in Zaščitnik svete Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran za 'ženina' deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila človeštvo. Jožef je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina. Jezus je bil deviško spočet zato, da bi se na viden način razodelo učlovečenje božje Besede in skrivnost božje milosti. In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega posebnega zavetnika? Zato, ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve: Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in Marijo, deviško Mater vseh članov Kristusovega skrivnostnega telesa.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov 'rednik' ali 'krušni oče') ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sveti Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kot sveti Janez Krstnik ali apostoli po Jezusovem vstajenju. Sveti Jožef je živel nekako 'v ozadju' tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.

Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega tihega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda 'spoznavalec') v Cerkvi vedno bolj uveljavljalo. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII. so njegovo ime postavili v prvo evharistično molitev takoj za Marijo. Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta 1956 je to praznovanje združeno z današnjim praznikom. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal poseben nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca, ki se obhaja 1. maja, na mednarodni praznik dela.

Sveti Jožef je zavetnik v družinskih zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Na slovenskih tleh je bilo češčenje svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika leta 1621. O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni 'Bog naj doda potomstvo'.

• Anzelm II., sv., † 1086, škof v mestu Lucca v Italiji
• Braulio, sv., † ok. 651, škof v Zaragozi v Španiji
• Ciril Jeruzalemski, sv., † 386, cerkveni učitelj
• Edvard, sv., † 978, angleški kralj, mučenec
• Frigdijan, sv., † 588, škof v mestu Lucca v Italiji
• Jaroslav Kikelj, † 1942, študent, pričevalec za vero
• Kristijan O'Conarchy, sv., † 1186, cistercijan, škof v Lismoru in Waterfordu
• Marta Le Bouteiller, bl., † 1883, redovnica iz Percyja v Franciji
• Salvator, sv., † 1567, manjši brat na Sardiniji
• Tetrik, sv., † 572, škof v Langresu v Franciji
• Tetrik, sv., † ok. 706, škof v Auxerru v Franciji
• Vendelin Vošnjak, † 1933, frančiškan

God: 18. marec

Svetega Cirila Jeruzalemskega najbolj poznamo po njegovih Katehezah, v katerih nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente. Poučevanje je bilo sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet homilij, ki na osnovi obredov, in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Katehumeni ali pripravniki na krst so se v Jeruzalemu zbirali v baziliki božjega groba, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin na kraju Jezusove smrti. »Noben drug kraj na svetu,« piše Adalbert Hamman, »ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje.«

Rodil se je v najverjetneje v Jeruzalemu okoli leta 313, torej v času, ko je krščansko v rimski državi dobilo svobodo. O njegovi mladosti nimamo poročil. Gotovo je le, da so bili njegovi starši kristjani in so mu oskrbeli dobro krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Že pod svetniškim jeruzalemskim škofom Makarijem je Ciril postal diakon, pod njegovim naslednikom pa je prejel mašniško posvečenje. Kmalu je zaslovel kot odličen govornik. Že kot duhovnik je pripravljal na prejem krsta in drugih zakramentov katehumene v baziliki božjega groba. Po smrti škofa Maksima leta 348 so Cirila izvolili za jeruzalemskega škofa ob navzočnosti metropolita Akacija iz Cezareje.

Med njim in Cirilom je kmalu prišlo do nesoglasij, kajti Akacij se je čedalje bolj družil s krivoverskimi arijanci. Bil je spoštovan na dvoru in to je izkoristil, da je sklical sinodo, ki je Cirila odstavila. Ciril se je pritožil, vendar so ga na silo pregnali iz Jeruzalema. Zatekel se je najprej v Antiohijo, nato v Tarz, kjer je kmalu postal zelo priljubljen zaradi svojih odličnih pridig. Nova sinoda je Cirilu vrnila škofovske pravice in vrnil se je v Jeruzalem. Sovražniki so ga tožili pri cesarju Konstanciju, ki ga je spet poslal v pregnanstvo. Ko je cesar Konstancij leta 361 umrl, se je Ciril ponovno vrnil v Jeruzalem, toda njegovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil leta 367 spet pregnan, ker je bil preveč očiten nasprotnik arijanizma. V pregnanstvu je ostal celih enajst let. Šele leta 378 se je smel dokončno vrniti na svoj škofijski sedež. Koncil v Carigradu leta 381, ki se ga je tudi sam udeležil, ga je slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu.

Po enajstih letih pregnanstva je našel v Jeruzalemu zelo žalostne razmere. »Tu ni pregrehe, ki ne bi z vso drznostjo dvigala glave,« je zapisal, »pokvarjenost, prešuštvo, rop, malikovanje, umori in poboji skratka, zločini vseh vrst se tu širijo.« Zadnja leta življenja si je Ciril prizadeval predvsem, da bi obnovil mir in zacelil rane bolečih let razkola, ki so ga povzročili arijanci. Njegova stalna skrb je bila edinost v veri. Znan je njegov izrek: »Zmota ima več oblik, resnica ima pa en sam obraz.« Poročila iz zadnjih let Cirilove škofovske službe hvalijo zgledno bogoljubnost in lep cerkveni red v jeruzalemski škofiji.

Ciril je umrl leta 386. Škof je bil osemintrideset let, od katerih je skoraj polovico šestnajst prebil v izgnanstvu. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 imenoval za cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve.

• Agrikola, sv., † 580, škof v Chalon sur Saône v Franciji
• Gertruda, glej Jedrt (Gertruda, Jera)
• Janez Sarkander, sv., † 1620, duhovnik in mučenec
• Jedrt (Gertruda, Jera), sv., † 659, nivelska opatinja
• Konrad, sv., † ok. 1154, samotar v Molfetti v južni Italiji
• Patrik (Patricij, Patrick), sv., † 461, apostol Ircev
• Pavel, sv., † ok. 770, mučenec na Cipru

God: 17. marec

Sv. Jedrt je bila hči Pipina Starejšega,  za­četnika slavnega rodu Karolingov, ki je z odločnostjo, modrostjo in potrpljenjem znova uredil prostrano frankovsko državo in ji poskusil dati zares krščanski značaj. Mati sv. Jedrti je bila Itta (Iduberga), ki je mislila predvsem na bogoljubno vzgojo otrok. Itta je skrbno varovala svoj dom pred pokvarjenostjo tedanjega sveta, ki so ga dvigali k visokim idealom junaški zgledi, imenovani svet­niki. Po irskem zgledu se je odločila sama usta­noviti ženski samostan Nivelles. Z navodili ji je stal ob strani sv. Amand (gl. 6. februar), ki je bil po brezuspešnem poskusu, da pridobi za Kri­stusa alpske Slovane, škof v Maastrichtu.

Za bodočo redovnico je posebno prizadevno vzgajala svojo hčer Jedrt (Gertrudo), ki se je rodila leta 626. Otrok se je res čudovito razvijal. Mala Jedrt je bila ljuba Bogu in ljudem zaradi svoje ljubeznivosti, sra­mežljivega vedenja, ponižnosti in veselja do molitve. Bila je umsko ne­navadno nadarjena, uporabna za vsako delo pa tudi lepe zunanjosti. Mati jo je sicer spretno vodila, vendar ji je pustila vso možno prostost, da je povsod odločala z lastno voljo. Ko je Iduberga zvedela, da bo sam kralj Dagobert pripeljal v dvorec kot snubca sina avstrazijskega vojvo­da, je pustila komaj odraslo Jedrt, naj mu odgovori. Deklica je ljubez­nivo, zrelo in odločno odklonila ponudbo in rekla: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari; neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga mo­lijo.« Kralj je vedel dovolj in ukazal, naj deklice nihče več ne nadleguje s snubljenjem.

Medtem je 640 umrl oče sv. Jedrt majordom Pipin, novi samostan Nivelles (flamsko Nijvel) južno od Bruslja pa je bil dozidan. Vdova Itta se je tedaj sama odločila za redovne obljube in prevzela vodenje samo­stana, ki se je naglo napolnil. Z veseljem se je materi pridružila tudi Gertruda in vnesla v nunsko družbo mladostno navdušenost za sveto življenje. Znala je zbrisati vsa znamenja visokega rodu in je bila raje prva v ponižni uslužnosti do svojih sosester. Svoje obilno znanje je nese­bično posredovala še drugim in se trudila, da bi preučila kar se da na­tančno Sveto pismo, ne le po črki, ampak tudi po duhu. Da bi se mogla še bolj poglobiti v navdihnjeno božjo besedo, sta z materjo naprosili ir­ske menihe, da so Sveto pismo razlagali vsej samostanski družini. Do smrti svoje matere 652 je bila Jedrt ves čas dobri duh vse samostanske družine, nato pa je morala sama prevzeti dolžnosti opati nje. S tem se je čutila še bolj dolžno prijeti za vsako, tudi najtežje delo, da bi mogla prav ukazovati in se ozirati na zmožnosti drugih sester. V nekaj letih so jo opravki, zaradi katerih ni opustila pobožnih vaj, tele­sno tako izčrpali, daje vodenje hiše prepustila drugim rokam. Poslej je živela še tri leta in se z največjo resnobo pripravljala na smrt. Vendar se te ni bala, ampak je gledala v njej le rešiteljico telesnih spon in prehod v popolno prostost duha, dvig "iz ječe v kraljestvo, iz teme k luči, iz smrti v življenje". Zadnje tri mesece je na svet že skoraj pozabila in mislila sa­mo še na nebesa. Umrla je 17. marca 659. Njeno svetniško češčenje, ki se je začelo takoj po smrti, se je več stoletij samo še širilo in doseglo vse dežele srednje Evrope, Poljsko, Ogrsko in tudi naše kraje. Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih spoštljivo častilo in se jim prisrčno priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrt pri nas je tem bolj zanimiva, ker je bila njena do­movina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci sicer že naselili v sedanji domovini, krščanstva pa še nismo poznali ali smo ga odklanjali. Njeno češčenje so k nam zanesli šele Franki, kakih 150 let po njeni smr­ti; bilo pa je to češčenje med Franki tako živo, da smo se ga Slovenci hitro oprijeli in ohranili skozi celo tisočletje. Na Sloven­skem je sv. Jedrt posvečenih 11 cerkva.

Sv. Jedrt so od nekdaj častili vrtnarji, ker se ob njenem godu navad­no začenjajo dela po vrtovih, pa tudi svetnica sama je rada negovala cvetlice; ponekod so ji rekli kar 'sveta vrtnarica'. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju . Upodabljajo  jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši.