• Abundij, sv., † 468, škof v Comu v Italiji
• Afian in Edesij, sv., 4. st., palestinska mučenca
• Edesij, sv., 4. st., palestinski mučenec — glej Afian in Edesij
• Elizabeta Vendramini, bl., † 1860, redovna ustanoviteljica iz Padove
• Evstazij, sv., † 629, opat v Luxeuilu v Franciji
• Frančišek Coli, bl., † 1875, dominikanec iz Gombrenyja v Španiji
• Frančišek Paolski, sv., † 1507, ustanovitelj reda najmanjših bratov
• Leopold iz Gaiche, bl., † 1815, frančiškan v Montelucu pri Spoletu v Italiji
• Marija Egiptovska, sv., † 430?, spokornica
• Nicetij, sv., † 573, škof v Lyonu v Franciji
• Nikolaj Carneckyj, bl., † 1959, škof ukrajinskega vzhodnega obreda, apostolski eksarh in 25 tovarišev mučencev
• Peter Calungsod, bl., † 1672, filipinski katehist, mučenec
• Polikarp, sv., 4. st., mučenec v Egiptu
• Teodozija, sv., 4. st., palestinska mučenka

2. april

Ljubezniva zgodbica pripoveduje o današnjem svetniku, da je dvakrat stopil v krušno peč, da jo popravi; čeprav je bila močno zakurjena, mu ognjeni plameni niso škodovali. Podobno mu ni mogel do živega duh renesančne dobe, ki je bila popolnoma zaverovana v tostranstvo in je slavila predvsem zunanje veličje. Že kot otrok se je odločil za življenje po čistem evangeliju, kakor ga je živel sv. Frančišek Asiški, njegov krstni zavetnik.

Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil 'priimek« da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima bilo treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za vse, kar je božje, in kot dvanajstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam.

Vrnil se je k staršem in z njimi šel leta 1429 na dolgo romanje: obiskali so Monte Cassino, Loreto, Assisi in Rim. Frančišek je povsod molil in vse bistro opazoval. Ko je v Rimu videl sijajna oblačila kardinalov, je deček potipal svileni plašč enega od njih in mu brez ovinkov rekel, da tak blišč ni nič podoben evangeljskemu duhu ponižnosti in skromnosti.

Po vrnitvi v Paolo je hodil po okolici in iskal bivališča pobožnih samotarjev, ki so tam živeli pred štiristo leti. Sklenil je, da jih bo posnemal. Umaknil se je v samoto in živel ves blažen proč od ljudi, večkrat zamaknjen v božjo lepoto, dobroto in usmiljenost. Po šestih letih se mu je pridružilo enajst mož. Pobožna družba si je nadela ime 'eremiti brata Frančiška'. Pod njegovim vodstvom so si uredili borne celice in cerkvico za bogoslužje. Nadškof iz Cosenze je ustanovo leta 1436 potrdil. Nekaj let kasneje so mu dobrotniki pomagali sezidati večji samostan, ki naj bi postal materna hiša za novi red. Leta 1450 se jim je pridružil tudi Frančiškov oče, brž ko mu je umrla žena. Število redovnikov je naglo naraščalo in prvi samostan je postal premajhen. Frančišek je v okolici zgradil nove hiše, vse primerne za samotarje. S svojo duhovno silo, dano od Boga, je premagal vse, ki so nastopili zoper njega in njegovo redovno družino.

Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je 'eremiti Frančiška Pavelskega', med ljudmi pa se je udomačilo ime 'najmanjši bratje'.

Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah 'nagnil je glavo in izdihnil'. Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji. Središče njegovega češčenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu. Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih.

• Agapa (Ljuba), Hionija (Snežna) in Irena, sv., † 304, solunske mučenke
• Cellach, sv., † 1129, škof v Mammoniji na Irskem
• Gilbert, sv., † 1245, škof v Caithnessu na Škotskem
• Hionija (Snežna), sv., † 304, solunska mučenka
• Irena, sv., 304, solunska mučenka
• Ludvik Pavoni, bl., † 1849, ustanovitelj Družbe sinov Marije Brezmadežne v Brescii v Italiji
• Nonij Alvarez Pereira, bl., † 1431, karmeličan v Lizboni na Portugalskem
• Tomaž Tolentinski in tovariši, bl., † 1322, mučenci, misijonarji v Indiji
• Valarih, glej Valerij
• Valerij (Valarih), sv., † 619?, duhovnik in puščavnik v Amiensu v Franciji
• Venancij, sv., † 257?, škof in mučenec

God: 1.april

Prenovljeni Rimski martirologij navaja 1. aprila spomin Agape in Hionije, rodnih sester iz Soluna, ki sta bili mučeni 1. aprila 304, ko je Dioklecijanovo splošno preganjanje doseglo vrhunec. Le malo pozneje, morda že isti dan, je dala življenje za Kristusa nekaj mlajša Irena, najbrž sestra onih dveh. Vse tri so bile s svojimi krepostmi vredne naslednice tistih dobrih kristjanov, ki jih je v Solunu vzgojil apostol Pavel in se veselil njihove močne vere in bratovske ljubezni (1 Tes 1,8; 4,9). Ko se je leta 303 začelo Dioklecijanovo preganjanje, so poskrile svete knjige, ki jih je cesar ukazal uničiti, se umaknile na visoko goro in se skrivale. »Tam so stanovitno Boga molile. Njihovo telo je bilo na planinskih višavah, njihov duh pa je bival v nebesih. Ko so jih tam prijeli, so jih peljali k oblastniku Dulceciju, ki je preganjanje začel, da bi se izkazale do smrti zveste v ljubezni do Kristusa, ko so prej spolnjevale vse druge božje zapovedi.« Tako pravi izvirno poročilo.

Agapa in Hionija sta se izkazali vredne svojih imen; Agapa pomeni v grščini 'Ljubezen' (slovensko lahko Ljuba), Hionija pa 'Snežna' (hiôn = sneg). Ko je oblastnik ob zaslišanju ugotovil, da nočejo darovati, kakor je odrejalo cesarsko povelje, "je razsodil, naj žive sežgo". Agapo in Hionijo je poskušal na vse načine pripraviti k odpadu, pokazali pa sta neomajno trdnost v veri, zato je obe takoj izročil ognju, Ireno pa je še pridržal v ječi.

Po latinskem prevodu zanesljivega grškega poročila o tem mučeništvu je objavil opis zaslišanja Fr. Ks. Lukman v Martyres Christi, 221- 222 (Kristusovi pričevalci 226-232). Tu navajamo sklepni del:

»Namestnik Dulcetij je torej sveto ženo poklical nazaj, jo dal postaviti pred sodišče in ji rekel: »Ali še vztrajaš v isti brez­umnosti?« — Irena je dejala: »Ni brezumnost, ampak češčenje Boga, v katerem vztrajam.« — Namestnik Dulcetij je rekel: »S prejšnjim odgovorom si jasno pokazala, da nočeš poslušati ukaza cesarjev, kakor bi bilo prav, in tudi zdaj vidim, da vztrajaš v isti brezumnosti, zato boš dobila primemo kazen.« Zahteval je papir in napisal tole sodbo: »Ker Irena ni hotela ubogati ukaze cesarjev in darovati bogovom, da, ker še celo zdaj vztraja pri krščanskem nauku in bogočastju, zapovedujem, naj se živa sežge, kakor prej njeni sestri.«

Ko je namestnik izrekel to sodbo, so vojaki Ireno prijeli in peljali na neki vzvišen kraj, kjer sta bili pretrpeli mučeništvo tudi njeni sestri. Ko so zažgali veliko grmado, so veleli, naj stopi nanjo. Sveta Irena je psalme pojoč in Boga slaveč planila na grmado in umrla v letu devetega konzulata Dioklecijana Av­gusta in osmega konzulata Maksimijana Avgusta, ob aprilskih kalendah, ko je na veke vekov kraljeval naš Gospod Kristus Jezus. Z njim naj bo slava Očetu in Svetemu Duhu na veke vekov. Amen.«

Živim na vasi in po nakupih in drugih opravkih sem se odpravil v bližnje mesto. Ko sem uredil vse, za kar sem prišel, sem kot veren človek hotel stopiti v bližnjo cerkev, da počastim Boga in se mu zahvalim. Toda na moje razočaranje je bila cerkev zaklenjena. (Ignac)

Vse pohvale zasluži tvoja želja, da potem, ko si uspešno opravil vse, za kar si prišel v mesto, stopiš v cerkev in se zahvališ Bogu. Svojega lepega namena nisi mogel uresničiti, ker je bila cerkev zaklenjena. Nekdaj so bile (in na podeželju so povečini še) vse cerkve odprte od zgodnjega jutra do poznega večera. Takrat je bilo nekaj nezaslišanega, da si je nekdo drznil oskruniti Bogu posvečeni kraj. Danes pa cerkve niso varne pred vlomilci, ki delujejo ne samo ponoči, ampak tudi pri belem dnevu, zato so mnoge cerkve večji del dneva zaprte. Vse manj je mestnih cerkva, ki so lahko odprte, ker imajo zveste varuhe. To so ljudje, ki zavestno sprejmejo to nalogo. Tihi varuhi naših cerkva so tudi molivci, ki prihajajo tja ob različnih dnevnih urah. (sč)

priloga

'Zaslužni papež' Benedikt XVI.

moj pogled

Dr. Lučka Kajfež Bogataj

gost meseca

Dr. Bogdan Dolenc

Preberite več: April 2013

priloga

'Zaslužni papež' Benedikt XVI.

moj pogled

Dr. Lučka Kajfež Bogataj

gost meseca

Dr. Bogdan Dolenc

Preberite več: April 2013

Javier 'Chicharito' Hernández, nogometaš angleškega nogometnega kluba Manchester United, vsako tekmo začne tako, da pade na kolena, razširi roke in s pogledom proti nebu zmoli molitev zahvale in prošnje Bogu. Medtem njegovi soigralci čakajo na sodnikov žvižg in poslušajo skandiranje navijačev. Mehičan Javier, star 24 let, v svojih intervjujih še poudarja, da ne gre za praznoverje, ampak da se želi vedno znova zahvaliti Bogu za vase, kar mu je podaril v njegovi uspešni karieri. Zase pravi, da je prepričan katoličan in da prosi Boga, naj varuje njegove soigralce pa tudi nasprotnike poškodb, saj so te najhujša stvar za vsakega športnika.