God: 21. marec

Na poslopju švicarske zvezne vlade v Bernu stoji na častnem mestu kip današnjega svetnika Nikolaja iz Flüe ali brata Klausa: suha postava v puščavniški obleki. Tega moža Švicarji ne častijo samo kot svetnika, temveč tudi kot 'očeta domovine', ker je leta 1481 s svojim svetniškim posredovanjem preprečil državljansko vojno v Švici. Bil je preprost kmet in oče desetih otrok, s posebnim božjim razsvetljenjem pa je postal eden najmodrejših svetovalcev svojega časa. Nikolaj je bil doma iz kraja Flüe v švicarskem kantonu Unterwalden, kjer se je rodil leta 1417 premožnim kmečkim staršem. Že v otroških letih je marsikaj kazalo, da je Klaus, kakor so mu pravili, na poseben način izbran od Boga. Ko mu je bilo nekaj čez dvajset let, je moral k vojakom, čeprav je odločno zavračal nasilje. V vojaški službi je moral ostati do tridesetega leta. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Dorotejo Wyss, ki mu je rodila deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Nikolaj je bil vzoren mož in skrben družinski oče, marljiv kmet in moder svetovalec. Izvolili so ga za sodnika in razsojal je vedno pravično, nikoli se ni oziral na osebo.

Življenje mu je teklo na zunaj mirno in srečno, toda v njegovem srcu se je vedno močneje oglašala želja po puščavniškem življenju. Naposled se je o tem pogovoril z ženo Dorotejo: njegova misel jo je močno prizadela in skraja se ji je upirala. Končno pa mu je le uspelo ženo prepričati, da ga v samoto kliče višja sila. 16. oktobra leta 1467 se je poslovil od družine. Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali, češ da je šel za božjim klicem.

Po krajšem iskanju primernega kraja se je naselil v Ranftu, blizu domačega kraja, kjer je živel kot 'gozdni brat', kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. V Ranftu je prebil več kot devetnajst let življenja in ves ta čas je bila njegova edina hrana evharistija. Ljudje iz soseščine so ga na skrivaj opazovali ves mesec, da bi videli, če res ničesar ne zaužije. Ko so se o tem prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Kmalu zatem je prišel k bratu Klausu pomožni škof iz Konstance, ki je blagoslovil kapelico in je samotarja temeljito izprašal o vsem, da se je prepričal o njegovi globoki in čisti veri.

Kljub trdemu življenju v molitvi in postu se brat Klaus ni branil ljudi. Možje in žene vseh stanov so prihajali k njemu s svojimi težavami in vprašanji. Kadar se je nabralo pred njegovo kočico več obiskovalcev, je odprl okno, pomolil glavo ven in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je po posebnem božjem daru, ki ga je Klaus skrbno negoval, postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.

Brat Klaus je imel tudi velik vpliv na politično življenje. Posebno se je izkazal v kritičnem trenutku švicarske zgodovine, ko je spor med kantoni napovedoval državljansko vojno. Brat Klaus je zboru predstavnikov vseh kantonov poslal prošnjo, naj imajo pred očmi korist celotne domovine, ne samo vsak svojega kantona. Božji mož je dosegel mirno poravnavo spora.

Po hudi bolezni je umrl 21. marca 1487, star sedemdeset let. Na njegov grob v župni cerkvi v Sachselnu od tedaj prihajajo številni romarji. Uradno je bil razglašen za svetnika šele leta 1947.

• Ambrož, bl., † 1286, dominikanec v Sieni v Italiji
• Baptist iz Mantove, bl., † 1516, karmeličan
• Hipolit Galantini, bl., † 1619, iz Firenc v Italiji
• Jožef Bilczewski, bl., † 1923, nadškof latinskega obreda v Lvovu
• Kutbert, sv., † 687, opat in škof lindisfarnski
• Marija Jožefa od Srca Jezusovega
• Sancho de Guerra, sv., † 1912, španska redovna ustanoviteljica
• Martin iz Brage, sv., † 579, cerkveni oče
• Mavricij Csaky, bl., † 1336, madžarski dominikanec
• Menihi mučenci, sv., † 797, v samostanu sv. Sabe v Palestini
• Niketa, sv., † 733, ško† v Bitiniji
• Urbicij, sv., † ok. 450, ško† v Metzu v Franciji
• Vulfram, sv., † ok. 700, ško† v Soisonsu v Franciji

God: 20. marec

Svetnik današnjega dne je KUTBERT, opat in škof lindisfarnski. Rojen je bil okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Življenjepisec, ki ga je še osebno poznal, opisuje mladega meniha takole: »Po obličju je bil kakor angel, v besedah izbran, pri delu vnet, na telesu neomadeževan, na umu odličen, v posvetu velik, v veri katoliški, v upanju premoder, v ljubezni prekipevajoč.« Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali.

Ko mu je bilo trideset let, je šel s svojim predstojnikom Eatom v samostan na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje sveti otok. Kutbert je bil opatov namestnik. Kakor vsi menihi njegovega časa, je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.

Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otoček, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.

Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let kasneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.

• Adeltruda, sv., 7. st., devica iz Flandrije
• Alkmund, sv., † 800, mučenec v Lilleshallu v Angliji
• Andrej de Galleranis, bl., † 1251, dominikanec iz Siene v Italiji
• Isnard, bl., † 1244, dominikanec iz Pavije v Italiji
• Janez, sv., 6. st., opat pri Spoletu v Italiji
• Janez Burali, bl., † 1289, manjši brat iz Camerina v Italiji
• Jožef, sv., 1. st., mož Device Marije
• Marko a Montegallo, bl., † 1497, manjši brat iz Vicenze v Italiji
• Sibilina Biscossi, bl., † 1367, pavijska rekluza

God: 19. marec

Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju dva: Ženin božje Porodnice in Zaščitnik svete Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran za 'ženina' deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila človeštvo. Jožef je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina. Jezus je bil deviško spočet zato, da bi se na viden način razodelo učlovečenje božje Besede in skrivnost božje milosti. In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega posebnega zavetnika? Zato, ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve: Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in Marijo, deviško Mater vseh članov Kristusovega skrivnostnega telesa.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov 'rednik' ali 'krušni oče') ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sveti Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kot sveti Janez Krstnik ali apostoli po Jezusovem vstajenju. Sveti Jožef je živel nekako 'v ozadju' tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.

Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega tihega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda 'spoznavalec') v Cerkvi vedno bolj uveljavljalo. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII. so njegovo ime postavili v prvo evharistično molitev takoj za Marijo. Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta 1956 je to praznovanje združeno z današnjim praznikom. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal poseben nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca, ki se obhaja 1. maja, na mednarodni praznik dela.

Sveti Jožef je zavetnik v družinskih zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Na slovenskih tleh je bilo češčenje svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika leta 1621. O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni 'Bog naj doda potomstvo'.

• Anzelm II., sv., † 1086, škof v mestu Lucca v Italiji
• Braulio, sv., † ok. 651, škof v Zaragozi v Španiji
• Ciril Jeruzalemski, sv., † 386, cerkveni učitelj
• Edvard, sv., † 978, angleški kralj, mučenec
• Frigdijan, sv., † 588, škof v mestu Lucca v Italiji
• Jaroslav Kikelj, † 1942, študent, pričevalec za vero
• Kristijan O'Conarchy, sv., † 1186, cistercijan, škof v Lismoru in Waterfordu
• Marta Le Bouteiller, bl., † 1883, redovnica iz Percyja v Franciji
• Salvator, sv., † 1567, manjši brat na Sardiniji
• Tetrik, sv., † 572, škof v Langresu v Franciji
• Tetrik, sv., † ok. 706, škof v Auxerru v Franciji
• Vendelin Vošnjak, † 1933, frančiškan

God: 18. marec

Svetega Cirila Jeruzalemskega najbolj poznamo po njegovih Katehezah, v katerih nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente. Poučevanje je bilo sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet homilij, ki na osnovi obredov, in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Katehumeni ali pripravniki na krst so se v Jeruzalemu zbirali v baziliki božjega groba, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin na kraju Jezusove smrti. »Noben drug kraj na svetu,« piše Adalbert Hamman, »ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje.«

Rodil se je v najverjetneje v Jeruzalemu okoli leta 313, torej v času, ko je krščansko v rimski državi dobilo svobodo. O njegovi mladosti nimamo poročil. Gotovo je le, da so bili njegovi starši kristjani in so mu oskrbeli dobro krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Že pod svetniškim jeruzalemskim škofom Makarijem je Ciril postal diakon, pod njegovim naslednikom pa je prejel mašniško posvečenje. Kmalu je zaslovel kot odličen govornik. Že kot duhovnik je pripravljal na prejem krsta in drugih zakramentov katehumene v baziliki božjega groba. Po smrti škofa Maksima leta 348 so Cirila izvolili za jeruzalemskega škofa ob navzočnosti metropolita Akacija iz Cezareje.

Med njim in Cirilom je kmalu prišlo do nesoglasij, kajti Akacij se je čedalje bolj družil s krivoverskimi arijanci. Bil je spoštovan na dvoru in to je izkoristil, da je sklical sinodo, ki je Cirila odstavila. Ciril se je pritožil, vendar so ga na silo pregnali iz Jeruzalema. Zatekel se je najprej v Antiohijo, nato v Tarz, kjer je kmalu postal zelo priljubljen zaradi svojih odličnih pridig. Nova sinoda je Cirilu vrnila škofovske pravice in vrnil se je v Jeruzalem. Sovražniki so ga tožili pri cesarju Konstanciju, ki ga je spet poslal v pregnanstvo. Ko je cesar Konstancij leta 361 umrl, se je Ciril ponovno vrnil v Jeruzalem, toda njegovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil leta 367 spet pregnan, ker je bil preveč očiten nasprotnik arijanizma. V pregnanstvu je ostal celih enajst let. Šele leta 378 se je smel dokončno vrniti na svoj škofijski sedež. Koncil v Carigradu leta 381, ki se ga je tudi sam udeležil, ga je slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu.

Po enajstih letih pregnanstva je našel v Jeruzalemu zelo žalostne razmere. »Tu ni pregrehe, ki ne bi z vso drznostjo dvigala glave,« je zapisal, »pokvarjenost, prešuštvo, rop, malikovanje, umori in poboji skratka, zločini vseh vrst se tu širijo.« Zadnja leta življenja si je Ciril prizadeval predvsem, da bi obnovil mir in zacelil rane bolečih let razkola, ki so ga povzročili arijanci. Njegova stalna skrb je bila edinost v veri. Znan je njegov izrek: »Zmota ima več oblik, resnica ima pa en sam obraz.« Poročila iz zadnjih let Cirilove škofovske službe hvalijo zgledno bogoljubnost in lep cerkveni red v jeruzalemski škofiji.

Ciril je umrl leta 386. Škof je bil osemintrideset let, od katerih je skoraj polovico šestnajst prebil v izgnanstvu. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 imenoval za cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve.

• Agrikola, sv., † 580, škof v Chalon sur Saône v Franciji
• Gertruda, glej Jedrt (Gertruda, Jera)
• Janez Sarkander, sv., † 1620, duhovnik in mučenec
• Jedrt (Gertruda, Jera), sv., † 659, nivelska opatinja
• Konrad, sv., † ok. 1154, samotar v Molfetti v južni Italiji
• Patrik (Patricij, Patrick), sv., † 461, apostol Ircev
• Pavel, sv., † ok. 770, mučenec na Cipru