Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s "kruto" resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več "pokrival" teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2004), 36-37.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Študentje so prejemali še zadnja naročila, kako naj igrajo Božička. Nakupovalno središče je bilo že božično okrašeno, ko je Aleš začel kot študent delati v njem: igral je Božička.
»Delate lahko karkoli, samo ne smete strašiti otrok,« jim je zabičeval direktor. »Niti če bi starši to želeli.«
‘Oborožen’ s tem nasvetom je začel svoj prvi delovni dan. Prvi otrok, ki je prišel do njega, je ob pogledu nanj začel neusmiljeno jokati. Prestrašil se je Božička z dolgo belo brado. Niso ga mogli pomiriti niti starši, ki so mu dopovedovali, naj bo priden fantek, niti Aleš sam, ki je tudi skušal potolažiti jokajočega otroka.
Tedaj pa se je Alešu porodila zanimiva misel. Začel je odlagati ‘uniformo’ Božička. Kos za kosom. Začel je z brado. Otrok je brž nehal jokati in ga začel začudeno gledati. Aleš je odložil rdečo kapo in prikazali so se kodrasti lasje. Snel je očala in prikazale so se prijazne modre oči. Slekel je še rdečo obleko in pod njo je bil navaden fant v kavbojkah in srajci. Otrok je začudeno gledal, potem pa se je njegov obraz razlezel v nasmeh.
Med otrokom in Alešem se je vzpostavil odnos zaupanja. Aleš si je zato začel znova oblačiti uniformo, ob tem pa je dečku pripovedoval zgodbo, kako je pred davnimi časi Bog sam prišel k nam in je živel med nami. Da bi se ga nihče ne bal, je prišel med nas kot čisto navaden otrok. Otrok ga je poslušal z odprtimi usti.
Kmalu je moral deček naprej, ker so prihajali drugi otroci. Dečkovi starši so odhajali razočarani: »Kakšna škoda,« so dejali, »uničil je vso čarobnost.«
“Morda je res konec čarobnosti, zato pa je začetek čudenja nad čudežem, da se je Bog rodil kot človeški otrok,” je pomislil študent.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Na našem svetniškem koledarju je 29. decembra ime David. To je ime izraelskega kralja, ki je vladal od leta 1000 do 960 pred Kr. Njegovo življenje in delovanje je opisano v štirih svetopisemskih knjigah. Tam beremo, da je storil tudi veliko slabega, zato se mi zdi čudno, da je uvrščen med svetnike. (Helena)

Davidovo življenje res ni bilo brez madežev, med največjimi sta bila greh prešuštva in umor. Ko mu je prerok Natan kot Božji glasnik predočil to hudobijo, je David greh ponižno priznal in se zanj pokoril. David sicer ni bil svetnik, imel pa je veliko lepih lastnosti: bil je pravičen v odnosih do bližnjega, pogumen v bojih, velikodušen do nasprotnikov. Svojo ljubezen do Boga je izpovedoval v pesmih in psalmih. Njemu pripisujejo avtorstvo 73 (od 150) psalmov, ki so nepogrešljivi del judovskega in krščanskega bogoslužja. Kot vladar se je živo zavedal, da je pravi kralj izvoljenega ljudstva Bog, on pa mora biti njegov dobri pastir. Največja slava kralja Davida je v tem, da je iz njegove betlehemske rodovine izšel Odrešenik sveta, Jezus Kristus, ki je bil po njem imenovan ‘Davidov sin’.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2017), 48.

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve je več imen, ki jih poznamo iz Svetega pisma stare zaveze. 29. decembra je npr. spomin izraelskega kralja Davida, ki ni živel po moralnih načelih, kakršne razglaša Cerkev. Kako je torej svetnik? (Emil)

Najprej je treba povedati, da moralna načela v stari zavezi niso bila tako jasna kot v novi zavezi. Jezus sam je dejal, da je prišel staro zavezo »dopolnit«. Kralj David, čigar življenje in delovanje je opisano v več zgodovinskih knjigah Svetega pisma stare zaveze, se je res zelo pregrešil, ko je vzel ženo svojega podložnika, vendar je svoj greh priznal in zanj zadoščeval. Za »svetnika« ga je razglasilo Sveto pismo, ki ga imenuje »božjega služabnika«. Klicanje imena Abrahama, Mojzesa in Davida je postalo za verne Jude skoraj uradna molitev: »Gospod, spomni se Davida, vsega njegovega prizadevanja« (Ps 132,1). Dejstvo je, da so Izraelci po vrnitvi iz sužnosti odkrivali pravičnike stare zaveze kot posnemanja vredne vzore. (sč)

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2008), 69.

V našem seznamu svetnikov (Leto svetnikov) je kralj David po preureditvi bogoslužnega koledarja uvrščen na 16. 12. (tam ga najdete tudi v knjigi Svetnik za vsak dan), vendar se večinoma njegov god pri nas še vedno obhaja 29. 12. (kot nekdaj). (M. Čuk)

V lepih božičnih pesmih, s katerimi slavimo nedoumljivo skrivnost učlovečenja Božjega Sina, ima Jezus različna imena: Mesija, Odrešenik, Zveličar. Zanima me, kaj hočejo ta imena povedati? (Zorko)
Mesija (po hebrejski besedi mašiah - maziljenec/Gospodov) je ime, ki označuje poslanstvo Jezusa iz Nazareta; enak je pomen imena Kristus po grškem prevodu te hebrejske besede. Pri Judih so mazilili kralje, preroke in duhovnike. Prerok Izaija (7. stol. pred Kr.) je napovedoval v raju obljubljenega Odrešenika kot Mesija - Maziljenca. Na njegovo napoved se je skliceval Jezus sam (Lk 4,18). Ime Odrešenik poudarja njegovo vlogo v Božjem načrtu, da človeštvo, ki je v svojem napuhu zašlo na zgrešena pota brez izhoda, popelje na pravo pot, ki vodi k Bogu. Po nauku Svetega pisma je Jezus edini Odrešenik sveta. To je treba posebej poudarjati v naših časih, ko se ponujajo razni »odrešeniki« po plehkih željah ljudi. Ime Zveličar pa meri predvsem na naš odnos do Jezusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja. Če ga v veri sprejmemo, smo na poti zveličanja, večnega življenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Rabinska zgodba pripoveduje o dečku Jeskielu, ki je nekega dne objokan pritekel k svojemu dedu, slavnemu rabinu Baruhu.
Solze so mu tekle po licih, ko je potožil: »Prijatelj me je pustil na cedilu. Bil je krivičen in nesramen do mene.«
»Ali bi mi povedal, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal rabin.
»Poslušaj,« je odgovoril deček. »Šli smo se skrivalnice. Skril sem se tako spretno, da me prijatelj ni mogel najti. Tedaj me je nehal iskati in je odšel. Kakšno vedenje pa je to!«
Še tako imenitno skrivališče je izgubilo ves čar, ker je prijatelj opustil iskanje in se nehal igrati.
Rabin je pobožal dečka po obrazu in tudi njemu so se v očeh zasvetile solze, ko je rekel: »Prav zares je to neprimerno obnašanje.
Toda glej, z Bogom ravnamo enako. Skril se je in mi ne storimo ničesar, da bi ga našli. Le pomisli: Bog se skrije in mi ljudje ga niti ne iščemo več.«

    * * *
V tej zgodbi se zrcali »Božje ravnanje«. V njej je strnjena božična skrivnost. Bog se skriva. Ne slepi nas s sijajem svojega veličastva. Niti ne razkazuje svoje moči, da bi nas prisilil, da pademo pred njim na kolena. Želi, da med njim in nami vlada ljubezen, ki upošteva našo svobodo. Želi, da ga čakamo, da ga iščemo, se odpravimo na pot, da bi ga iskali in našli. Bog čaka, da se vsako ustvarjeno bitje odpravi na to pot, da izgovori svoboden »da« njegovi ponudbi in njegovi ljubezni. Bog čaka na človeka in želi, da postanemo deležni božanske izkušnje: izkušnje iskanja in najdenja, ljubezni in svobode in radostne privolitve. Bog se skriva zato, da bi mi bili njegova podoba. In kakšno skrivališče si je Bog izbral? Skriva se v otroku v jaslih, v revnem človeku, v človeku, ki potrebuje pomoč. Za naše predstave o Božji vsemogočnosti in o nebesih je to nekaj nezaslišanega. Prav zato ga farizeji, učitelji v Izraelu in razlagalci Svetega pisma niso mogli spoznati. Kralj Herod si ni predstavljal, da bi ta otrok lahko bil Bog. Boga si je predstavljal kot vladarja, še močnejšega od sebe. In da ta otrok ne bi postal njegov tekmec, ga je sklenil odstraniti. Farizeji, kralj Herod in mnogi drugi niso odkrili Boga v njegovem »skrivališču«. Kaj pa mi? Ali nam ga uspe najti? Ali ga sploh iščemo? Nemara tudi mi ravnamo kot tisti deček, ki se je igral skrivalnice in je prenehal iskati. Kdo med nami je tako odprt in brez predsodkov, da se bo poklonil pred tem otrokom, ga počastil in priznal kot pravega Boga in pravega človeka?

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V božičnem času je v naši župniji lepa navada blagoslavljanja hiš. Moti me, ker župnik oznanja ‘blagoslov družin’. Po moje so s tem prikrajšane mnoge osebe, ki so živijo same in so ‘brez družine’. Prosim za pojasnilo. (Stanislav)
Leta 1989 smo dobili slovenski prevod rimskega obrednika Blagoslovi (1984), v katerem najdemo obred blagoslova doma na staro leto ter za praznik Gospodovega razglašenja. Tam je rečeno da blagoslov v zahvalo Bogu za vse prejete milosti v preteklem letu opravi družina sama, voditelj je odrasel član družine. Blagoslov družine pa je na prvem mestu v poglavju o blagoslovih oseb. Opravi ga duhovnik (ali diakon) v zvezi s pastoralnim obiskom, da se sreča s svojimi verniki v njihovem življenjskem okolju. »Ker je obred namenjen določen družini na njenem domu, morajo biti njeni člani pri obredu navzoči. Če niso navzoči, blagoslov ni dovoljen.« Blagoslov je namenjen tudi ‘družini’ z enim samim članom, ponavadi bolnim, osamljenim, ostarelim. Prav ti so najbolj potrebni pastoralne skrbi ter Božje in človeške bližine. Blagoslov domov (stanovanj) takih ljudi je izraz ljubezni župnijskega občestva do njih. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 47.

Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76

Na božič se vsako leto spominjamo Jezusovega rojstva. Zame osebno je to najlepši krščanski praznik. Opominja nas, da razmišljamo o družini, da se posvetimo drug drugemu ... Stara sem 21 let. Sama nisem odraščala v urejeni družini, saj je bil prisoten alkohol. Spominjam se vseh prepirov in vseh neprespanih oči. Starša se nikoli nista razumela, jaz pa sem v letih odraščanja spoznala, da si sama želim ustvariti ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli. V preteklosti sem imela kar nekaj zvez, ki so se zame končale zelo boleče. Prisotno je bilo varanje, laži, pomembna pa le spolnost.

Pred letom dni in pol pa sem spoznala fanta, s katerim se odlično razumeva, imava skupne cilje, enake poglede na družino ... Vendar se problem pojavlja pri meni. Zaradi preteklih zvez sem izgubila zaupanje v fanta. Vem, da me ljubi in vem, da si želi ostati z mano v prihodnosti, pa vendar me včasih zbode vprašanje: Kaj pa, če ... ? Rada bi se znebila občutka nezaupanja, rada bi fantu pokazala, da mu zaupam, vendar včasih ne gre. V najini zvezi manjka le moje zaupanje do njega.

Ko danes gledam mlade pare, oziroma družine, ki se poročijo, pa se ločijo ob vsaki najmanjši težavi, se vprašam: bodo na svetu sploh še srečne družine? Bodo otroci v prihodnosti še imeli oba starša ali pa le enega?

Upam, da bom s tem pismom in vašim odgovorom pomagala še kakšnemu mlademu paru, ki razmišlja podobno kot jaz.

Eva

Prav je, da si pravočasno postavljaš taka 'resna' vprašanja. Iz izkušanj, svojih in tujih, se učimo pravilnega ravnanja. Žal je res, kar si zapisala: danes je pri večini fantov "prisotno varanje, laži, pomembna je le spolnost". Če jim to uspe, se hvalijo pred drugimi o svojih 'osvajanjih' in še napihujejo svoje 'uspehe'. Vendar ko gre zares, za izbiro in končno odločitev, se ne bodo odločili za tiste, pri katerih so z lahkoto 'uspeli'. Iskali so bodo 'resno' dekle, razen če so zaljubljeni in ne 'vidijo' drugih deklet. Zaljubljenost pa tudi ne traja večno in na koncu so morda še bolj razočarani nad svojim izborom.

Božič je gotovo primeren čas za to razmišljanje. Sveta družina je vzor za vsako družino. Prisotna je ljubezen, ki ni zaljubljenost, pač pa prava ljubezen, ki premaga vse ovire, Ljubezen, ki ni bila samo človeška, pač pa tudi božja. Vse težave, ki jih doživljata od trenutka, ko sv. Jožef razmišlja, da bi Marijo pustil, ker si ne zna razlagati njene nosečnosti, do spoznanja, za kakšno nalogo je izbran, da bo varuh Jezusa in Marije. Sedaj mu nobena stvar ni več težka, niti to, da ga ne sprejmejo v Betlehemu pod streho in nima Mariji in Jožefu ponuditi kaj boljšega kot mrzel hlev in trde jasli. Tudi to sprejme, ker ve, da mora čuvati svoji najbolj sveti bitji na svetu. Odrešenika in njegovo mater. Ko bi bilo v naših družinah le kanček te pripravljenosti dati vse za družino, koliko bi bilo veselja in vdanosti v prenašanju z ljubeznijo vsakega trpljenja in napora.

Takoj se srečamo z tvojim problemom: Zaupati ali ne zaupati. Sv. Jožef se je prvi soočil s tem problemom. Zaupati Mariji ali ne zaupati. Odločil se je za nezaupanje in, kot pravi evangelij, jo je hotel skrivaj odsloviti. Marija se je odločila za zaupanje in ni razlagala sv. Jožefu, kaj se je zgodilo. Zaupala je Bogu, da bo on uredil to zagato. Ona je pristala na zaupanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« je rekla angelu. Bog bo poskrbel, kar je potrebno za rešitev njene in Jožefove stiske. In tako je bilo. Tudi Jožefovo začetno nezaupanje postane po spoznanju božjega načrta v sanjah zaupanje. Brezpogojno in dokončno zaupanje. Nič več ne sprašuje, nič več ne dvomi. Enostavno zaupa Bogu. Ne bo lahko, bežati bo moral z Jezusom in Marijo v Egipt, kako nerazumljiv ukaz! Mar ne bi mogel Bog poslati k temu blaznežu Herodu eno kap? Ne, bežati mora in postati nekaj časa begunec v tuji deželi. Koliko zaupanja je bilo tu potrebno. Jožef ga premore, Marija tudi. Koliko razočaranj je že doživel sv. Jožef in še vedno zaupa v Boga, ker ga ta ne more razočarati Tudi ti boš morala to zaupanje najti. Ni lahko, če računamo na svoje moči, če pa Bog da svojo milost, je vse drugače.

Papež Frančišek se zaveda, kako važna je družina. Zato je napovedal in začel sinodo o družini. Cerkev naj bi poglobljeno razpravljala o družini. Družina je globoko ranjena zaradi poganskega načina razmišljanja, načina življenja, ki danes vlada v svetu. To bo treba spremeniti in sicer čim prej. Naloga novih, mladih družin je, da to storijo.

K sreči imamo tudi močna gibanja, ki se zavedajo, da je treba družini vrniti zaupanje, vlogo prenoviteljice mišljenja, razmišljanja in obnašanja. Ustvariti bo treba, kot si zapisala: "ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli", da se nam ne bo treba spraševati: »Bodo na svetu še sploh srečne družine?«

Če hočemo ustvariti take družine, pa je potrebno uporabljati vse, kar nam daje Bog na razpolago. Včasih teh sredstev skoraj ni bilo, danes pa so v obilju. Poglejmo samo na verski tisk. Ne moremo se pritoževati, da ga je malo. Vedno manj je tistih, ki ga vzamejo v roke, si vzamejo čas, da ga berejo. Naklade tudi verskih časopisov, knjig, padajo. Če bi pogledali, kaj vse je od tiska v naših družinah, bi se prijeli za glavo. Pred leti je neki župnik naredil ta poskus, rekel je otrokom in mladincem pri verouku, naj napišejo kakšne časopise imajo doma. Ni mogel verjeti svojim očem, kaj vse so napisali. Ne samo 'rumeni tisk' tudi prava pornografija, ki jo očitno starši niso dobro skrili, je bila na teh seznamih. Verskega pa je bilo razmeroma malo. Bi lahko tudi vi doma naredili tak poskus, sami boste presenečeni. Tudi Ognjišče bo moralo v letu 2015 za tisoč ali dva znižati svojo naklado. To se nam dogaja že vsa leta po osamosvojitvi, po svobodi, od kater smo si obetali zlato dobo našega tiska. Čeprav smo časopis z najvišjo naklado na verskem področju, nam ni prijetno, ko se za vsebino, obseg in dostopnostjo Ognjišča veliko trudimo.

Vendar ne bomo dajali zgleda nezaupanja. Prepričani smo, da se bo kriza umirila in da bodo naši bralci lahko zopet brez velikih žrtev kupovali, kar jim bo pomagalo rasti v veri in zaupanju v Boga. Marsikatera družina si danes ne more privoščiti več verskega tiska, ker so v stiski, brezposelni, prisiljeni, da se omejujejo na tisto, kar je najbolj nujno za življenje. Naj bo vključeno tudi versko življenje.

oče urednik Franc Bole