Leta 1854 je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: “da je bila Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeže izvirnega greha”. Štiri leta zatem je to potrdila Marija sama. To je storila v neznatnem francoskem mestecu Lurd pod Pireneji, za glasnico svojega sporočila pa je izbrala štirinajstletno Bernardko Soubirous, preprosto deklico iz revne družine. Leta 1858 se ji je osemnajstkrat prikazala. Prvič se je to zgodilo 11. februarja in na ta datum obhajamo god Lurške Matere Božje. Med šestnajstim prikazanjem, 25. marca 1858, je Marija na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Bernardki je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, naj sezidajo na tem kraju kapelo.« Duhovniki in svetni oblastniki so imeli Bernardko za lažnivko, počasi pa so spoznali, da je njeno pripovedovanje resnično. Leta 1862 so začeli graditi prvo cerkev in Lurd je kmalu postal najbolj obiskana božja pot v Evropi, kamor se vsako leto zgrinja okoli tri milijone romarjev z vsega sveta.
Med romarji je veliko število bolnikov. Med desetim prikazanjem je pred lurško votlino začel izvirati studenec lurške vode, ki jo po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 god Lurške Matere Božje razglasil za Svetovni dan bolnikov. V Lurd, ki ga je imenoval “svetišče človeškega trpljenja”, je romal dvakrat: leta 1983 je bolnike, “najodličnejše lurške romarje”, prisrčno nagovoril, 15. avgusta 2004 pa jim je, kot eden izmed njih, vlival moč in zaupanje s svojo navzočnostjo, s svojim zgledom, kako prenašati križ bolezni in trpljenja, “kakor in dokler hoče Bog”. (sč)

Ob prazniku Lurške Matere Božje smo poiskali cerkve in kapele, ki so pri nas posvečene ‘lurški Gospe’ Njenih cerkva pri nas je osem, dve sta župnijski, šest podružničnih, poleg teh je še (vsaj) 23 večjih kapel, nekaj naravnih votlin in številne kapelice. – V LJ nadškofiji je Lurški Materi Božji posvečena ž. c. na Polšniku, (1) omenimo pa še osem večjih lurških kapel: ob ž. c. v Šmartinu/Kranju,(8) v Godiču (Mekinje),(9) Kamniški Bistrici (Stranje),(10) Zagradu (Svibno) (11) in v Podgori (Zlato Polje);(12) manjše kapele so na Rakovniku (LJ - Rakovnik), v Dol. Lazih in v Sušju (Ribnica), na Jančah … – V KP škofiji sta p. c. Lurške Matere v Logu pod Mangartom (pok.) (2) in v Mali Pristavi (Šmihel),(3) lurška kapela je v Podgrajah,(13) naravne ‘lurške’ votline pa v Kanalu ob Soči, (24) Lipici (Lokev),(26) Plačah (Vip. Križ),(27) ob poti na Mirenski Grad (Miren) … – V NM škofiji je Lurški Materi Božji posvečena ‘južna’ cerkev v Rosalnicah - Tri Fare (Metlika) (4); med kapelami je najbolj znana v “dolenjskem Lurdu” – na Rakovniku (Šentjernej);(18) večje so še v Jelševniku (Črnomelj),(14) na Kamenici (Metlika),(15) v M. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje),(17) med cerkvijo in samostanom pri Sv. Lenartu v Novem mestu (16)… manjše pa v Tuševem Dolu (Črnomelj), v Ivanjšah (Kostanjevica na Krki). - V MB nadškofiji sta dve ‘lurški’kapeli: v Vel. Brebrovniku (Sv. Miklavž/Ormožu) (19) in manjša v Zg. Jablanah (Cirkovce) … – Največ cerkva Lurške Matere Božje je v CE škofiji. Največja je župnijska in božjepotna v Brestanici, še tri so podružnične: Migojnice - Gradišče (Griže),(5) nad Ogečami (Sv. Marjeta/Rimskih Toplicah) (6) in Podlog pod Bohorjem (Sv. Vid na Planini). (7) Večje kapele so v Zvodnem (CE - Sv. Jožef) (20), v Koprivnici (21)  in na Svetih Gorah (Sv. Peter pod Sv. Gorami) (23); na ozemlju škofije je tudi Lurška jama (Zagorje/Lesičnem).(25) – V MS škofiji sta Lurški Materi posvečeni dve kapeli v Beltincih (Rousova (22) in Sršova). – Kapele Lurške M. Božje so tudi v novomeški in brežiški bolnišnici in v Domu Janka Škrabana v Beltincih. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 2, str. 98-100.
 

Večina ljudi zelo rada boža in ljubkuje otroke, malo pa je takih, ki bi znali izkazati kakšno nežnost starim ljudem. Pa prav stari ljudje zelo potrebujejo toplega telesnega stika. Ko jim opešata vid in sluh, ko že težko govorijo in jim tudi jasnost razuma bledi, še vedno ostaja čut za tip.
Ko je prišel zdravnik k naši materi, ki je ugašala, ni kazala nobenega znaka življenja. Prijel je njeno uvelo roko, jo položil v svojo dlan in jo tiho poklical po imenu. »Če ste me spoznali, stisnite mojo roko,« ji je dejal. Začudena sem opazila, kako so njeni trepetajoči prsti odgovorili na to željo.
Če ima telesni stik tak pomen, zakaj večkrat ne pobožamo starih ljudi? Še vedno slišim neko staro ženo, ki je bila skupaj z našo mamo v domu upokojencev: »Tako sama sem, primite me za roko!« Morda ne želijo nobene reči tako zelo kot ljubečo roko, ki se jih dotakne

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 46.

 Robert Maoussi, petnajstletni deček iz Kameruna, je bil gobav. Komaj si lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Imel je hude bolečine, toda trdna vera v Jezusa mu je dajala moč, da je zdržal. Pripravljen je bil trpeti, kakor je trpel Jezus. Njemu je daroval svoje bolečine. Rekel je:
»Vse to želim prenesti za dečke in deklice, mlade kot sem jaz. Hočem biti kakor kapetan nogometnega moštva. Ko prenašam svoje bolečine, jim s tem kažem pot k Bogu.«
Nekega večera so bile njegove bolečine nevzdržne. Prosil je sestro, naj mu prinese tableto proti bolečinam nekoliko prej kot ponavadi. Ko se je sestra čez uro vrnila, je bila tableta še vedno na mizi. Sestra se je začudila, deček pa ji je pojasnil:
»Veste, sestra, premislil sem si. Bog potrebuje moje bolečine za rešitev ljudi še bolj kot jaz tablete za olajšanje bolečin.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2015), 26.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

10. februarja goduje sv. Sholastika (480-542). V odprtosti Bogu je našla zdravilo zoper duhovno osteoporozo

V življenju doživljam ob vsem radostnem tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih (tudi teh imam preveč), pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In v času, ko so preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojih doživljanj, je teža – je naš križ še težji. Notranja osama pritiska k tlom. Ni sočutne opore. Kje so Simoni iz Cirene? Moči popuščajo … in se zrušimo.
Sam sem bil že nekajkrat notranje zlomljen. Prvič je bilo na Ptuju. Župnija polna blokov in v njih strpane zgodbe življenja. Za mojo zaznavno dušo je bilo preveč na kup spravljenih radosti in predvsem bolečin. Nisem jih zmogel. Toliki so se »obesili« name, so me pili in izpili. Postajal sem krhkost in … zrušil sem se. V hotenju, da preživim, sem se takrat zaprl v sobo, zagrnil okna in bil v temi, ki je bila bolj silna navznoter kot navzven. Skril sem se od bližin, ker jih nisem več pre-nesel: nisem jih zmogel več nositi preko njihovih brezen obupa k močem življenja. Danes vem: preveč sem nosil in premalo sem bil nošen.
Bogu se zahvaljujem, da je takrat bival z mano v skupnosti p. Miha. Vstopil je v mojo zatemnjeno sobo in življenje. Z blagostjo, ki je potrebna bolniku, mi je pojasnil, da mi bo le Svetloba povrnila moči. In potem me je z odločnostjo, ki te izruje iz pogreznjenosti v temine, napotil k Njemu, ki je Življenje. Svetloba okrepi – tema jemlje moči.

Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Vedno znova sem se sesedel zaradi duhovne osteoporoze, najprej navznoter, potem pa še navzven. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. In tu je lahko sv. Sholastika naša učiteljica – njeno ime pomeni v prevodu »tista, ki poučuje«. In kaj nas poučuje? Da je potreben red! In če želimo, da bo vse v-redu, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Ne samo (in ne najprej) ob ljudeh. Človek je človeku prešibka svetloba – ne prodre do srčike naše duhovne strukture. Zato je postavil Jezus v glavni zakon ljubezni zaporedje: najprej sončenje v odnosu z Bogom in nato naš odnos do bližjih. Samo notranje odrešeni lahko živimo od-rešene medsebojne odnose. Človek ne more biti človeku Bog. Če mu postane bogec, se običajno pletejo odnosi po vzorcu: idealiziranje – razočaranje – prizadetost. In potem neredko sledi iskanje novega »bogca«, ki mu postavljaš oltarčke pozornosti (ki so pogosti znak odvisnosti) in potem sledi zopet razočaranje – podiranje oltarčkov. Ujetost v takšne medosebne odnose je resnično peklenska gugalnica, kot pravi Sanja Rozman.
V tistih dneh notranjih temin sem odšel po obuditev v Vipavski Križ – na sončno Primorsko. V samostanski kapeli je dišalo po starem lesu in molitvah, s katerimi kapucini že stoletja posvečujejo in svetlijo ta prostor. Pokleknil sem na star klečalnik, se zazrl tja k Najsvetejšemu in se izpostavil. Dal sem mu svojo temo, da bi mi On podaril svojo Svetlobo. Vedel sem, da moram prebiti zid tesnobnih okovov, ki so me priklenili v mračna brezna, in sem ječal: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … objemi me … prebudi me v sebi …« Kako odrešujoče je klicati Boga z Njegovim imenom – v tem imenu so silne moči. Ni je teme, ki bi ne bila v Njem premagana. To ni teorija, to je vedno znova izkustvo!
Na dnu skrajne teme se je začela prebujati blagost (kot blagoslov) in milina (kot milost) v Svetlobi. Naši osebni božiči se vedno znova dogodijo v sredici noči. Kako pomenljivo so že prvi kristjani upodabljali Kristusa kot vzhajajoče sonce. Tam nekje globoko v meni se je prebudilo in me zajelo, objelo. In sem spoznal, da ni bil On daleč od mene, le jaz sem se oddaljil od sebe in Njega … Po-moč in opora se povrne v prebujeni Bližini.
Ko boš od zapuščenosti in razočaranj notranje strt, naj postana Njegova Bližina tvoje notranje izkustvo. Dovolj je poromati na svet prostor (kako priročne so naše cerkve!), se pred Njim izpostaviti in se buditi v Svetlobo – klicati Boga z Njegovim imenom. Ne le zase – toliki so, ki jih takrat v svojem srcu postavimo predenj. O tem pa več v prihodnji številki Ognjišča ob simpatični svetnici prvega pomladnega meseca. v
GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2011, str. 37

»Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z Matijem,« je po telefonu potožil profesor Novak Matijevi materi. »Pri vseh predmetih je popustil, iz odličnih ocen je padel na trojke, dvojke. Toliko, da še izdeluje. V šolo prihaja neprespan, po obrazu, po njegovih zabuhlih očeh sodim, da se je začel vdajati pijači. Tudi njegovi sošolci so mi namignili, da je večkrat opit,« je hitel razlagati. Ni mogel biti tiho, že tako je preveč dolgo molčal. Tako težko mu je bilo, saj je vedel, kako jo bo prizadelo.
Mina je bila njegova sošolka iz osnovne šole. Hodila sta v isti razred in bila večna tekmeca, kdo bo boljši – povsod sta bila vštric, le pri matematiki je bil on veliko boljši, ona pa ga je prekašala pri zemljepisu. Oba sta sanjala, kaj bosta postala, a le njemu so se sanje uresničile: postal je profesor matematike, njej pa je takoj po končani osnovni šoli umrla mati in morala je ostati doma, da je kot najstarejša pomagala skrbeti za tri mlajše brate. Ostalo ji je le še to, da se je zaposlila v tovarni kot navadna delavka.
Smilila se mu je, saj je vedel, kako po moževi smrti težko shaja. Če ji ne bi pomagali otroci, ki so že pri kruhu, Matija ne bi mogel iti študirat, sedaj pa se obnaša tako neodgovorno in zanemarja študij. »Danes ga bom vzel v roke še enkrat, ti pa ga zvečer pokliči in vprašaj, kaj misli. Pa ne jokaj, kot je tvoja navada. Naredi se trdo, ko pride domov, mogoče se bo tokrat le zamislil.«
Mina je še dolgo potem, ko sta končala pogovor, držala v roki slušalko. Kot okamenela je stala pri oknu, potem pa sedla na bližnji stol, saj je noge niso več držale. Matija, njen najmlajši od šestih otrok, ki ga je najmanj pričakovala – petinštirideset let je imela, ko je potrkal na njeno srce. Čeprav je bila že zelo v letih, niti pomislila ni, da bi splavila. Zdelo se ji je, da jo bo morda prav on najbolj osrečeval. In res je bil lučka med lučkami v družini. Vsi so ga skušali razvajati, on pa jih je vedno znova presenečal. Zelo kmalu je govoril, šel kmalu na kahlico. Zanj je imela več časa, saj so bili drugo otroci vsi večji in so se tudi oni ukvarjali z njim.
Odločno je zavrtela njegovo številko, zelo zelo razočarana, jezna in žalostna. Ni se oglasil. Poskušala je še večkrat in končno je le dvignil slušalko. »Kaj je s tabo, Matija? Profesor Novak me je klical, da si zelo popustil pri učenju,« je rekla kar se da mirno, čeprav se ji je glas tresel.
Matija je bil nekaj časa tiho, potem pa se je plaz besed kar usul iz njega: »Profesor Novak, seveda on, tvoj dragi sošolec, on me je zašpecal pri tebi, ja, kdo pa drug, če ne on? Danes mi je naredil pridigo, da mi dolgo ne bo treba k maši, kako sem nehvaležen, kako težko skrbiš zame, da me podpirajo še moji ljubi bratje in sestre, jaz pa popivam in razmetavam denar. Poln kufer imam profesorjev, šole, mojih bratov in sester in tudi tebe, mama! Pustil bomo šolo in šel delat in bom s svojim denarjem delal, kar bom hotel, pa če zapijem vse do zadnjega centa! Pustite me že enkrat pri miru, vsega mi je dovolj! Prekleto!« je končal svoj govor.
Vsa presunjena je mati mirno poslušala, vedoč, da ni trezen. »Ne samo, da si pričel piti, zdaj še preklinjaš in žališ ne samo nas, ampak tudi Boga,« ga je posvarila. »Premisli, kaj počneš, sin, jaz bom molila zate, da spet najdeš pravo pot.« Odložila je telefon, pokleknila pred Križanega in začela moliti. Upala je, da bo uslišana, On je nikoli ne bo zapustil. Vedela je, da so tukaj zaman vse besede, vse solze. Matija lahko reši edino molitev.
Matija pa se je pogreznil v moraste sanje. V njih je videl mater, kako se s trpečim obrazom sklanja nad njim in ga z žuljavo roko skuša pobožati, toda njena roka je vedno bolj daleč od njega, dokler je ne vidi več in sliši samo materin boleči jok.
Sredi teh sanj se je prebudil ves preznojen. Popolnoma se je streznil ob misli na njun pogovor. V hipu se je spomnil skoraj vseh besed, ki jih je izrekel svoji materi in jo neizmerno prizadel. Zaril je obraz v blazino in jokal kot otrok. Zjutraj ni šel na predavanja, ni imel moči – ne zaradi pijače, ampak zaradi moralnega mačka. »Domov moram, domov, da pokleknem pred njo in jo prosim odpuščanja,« je kljuvalo v njem.
Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, a ni imel moči. Zavil je v cerkev – zadnje čase je vedno redkeje stopil v božji hram. Cerkev je bila prazna, le v drugi klopi je videl v molitev zatopljeno starejšo ženo. Pokleknil je, a moliti ni mogel. »Preklinjaš in žališ Boga, piješ in žališ svojo mater,« mu je očital notranji glas.
Na rami je začutil roko in pogledal kvišku. »Kaj te teži, prijatelj, da jokaš?« je blago spregovoril mlajši duhovnik.
»Rad bi se spovedal. Hudo sem razžalil svojo mater,« je planilo iz njega.
»Veš kaj: pojdi najprej k svoji materi in jo prosi odpuščanja, potem pa pridi k spovedi.«
»Pa mislite, da mi bo odpustila?« je rekel.
»Seveda ti bo in tudi Bog ti bo odpustil,« se je nasmehnil duhovnik. »Zberi pogum in pojdi!«
Še nikoli ni bila vožnja domov tako neprijetna kot ta dan, in nikoli korak tako težek, ko je stopil skozi vrata skromnega, a tako prijaznega doma.
Mati je sedela za mizo in luščila fižol. Osuplo ga je gledala, ko je stopal proti njej. Čeprav bi najraje planila naproti, ga objela in ga varovala vsega hudega, je ostala mirna. Zavedala se je, da mora biti močna, da bo njena moč krepila tudi njega, ko bo spoznal, da je odrasel in da je odgovoren za svoja dejanja.
»Mati, odpustite!« je dahnil in jo objel. »Obljubljam vam, da ne bom opustil študija. Kar sem obljubil pri očetovem odprtem grobu, bom izpolnil – hočem postati zdravnik, da bom pomagal ljudem, kot so zdravniki skušali pomagati našemu očetu. Vem, da je pijača poguba, zato mi ne bo več gospodovala.«
Gledala ga je vsega skrušenega, iščočega tolažbo in moč pri njej, da se ji je trgalo srce. »Odpustim ti vse, moj sin,« je rekla sočutno, »ti pa se spravi z Bogom, ker si ga žalil.« In dve debeli solzi sta kot dva bisera bolečine spolzeli po njenih nagubanih licih. V srcu je začutila, da je njegovo kesanje iskreno in da mu lahko zaupa in da je njena molitev zanj bila uslišana.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2013), 32.

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.

Nekje sem prebrala, da so bile leta 2004 narejene raziskave o dolgosti življenja in človekovi prehrani. Ugotovili so, da dolgost življenja sovpada z uživanjem fižola kot osnovne hrane, kar pomeni, da naj bi ga danes po malem jedli vsaj trikrat na teden.

Dober dan, fižol! Naj vas ta prva vrstica ne spomni na knjigo iz 50-ih let Dober dan, žalost. To bi bilo zelo neumestno, kajti fižol pomeni veselje in zdravje.
Fižol je prišel v Evropo kmalu po odkritju Amerike, vendar so ga začeli saditi in kuhati šele v 17. stoletju.
Ta stročnica vsebuje mnogo koristnih vitaminov in mineralov: magnezij, fosfor, železo, kalij. Kalij pospešuje odvajanje vode iz telesa. Potem so tu, v tem preprostem fižolčku, imenitni vitamini iz skupine B, pa še vitamina D in C. V fižolovem trebuščku so tudi snovi, ki nižajo holesterol in ne marajo sladkorne bolezni. Le poglejte ta fižol! Ima tudi nukleinsko kislino, ki sodeluje pri procesu obnove celic. Zaradi nje bomo videti novejši in lepši. Menda zavira celo nastajanje nekaterih vrst raka. Ima veliko beljakovin, vendar bodo te še boljše, če jih tu pa tam dopolnimo z mesom ali jajci. Torej kakšna klobasa v fižolovi mineštri ne bo odveč.
Jejmo fižol, toda ne zvrhane sklede, saj je teže prebavljiv. Na mizi naj bo lepo po malem in pogosto.
Zato vam danes predlagam, da stresete v pisker fižol in ga skuhate po našem receptu. V knjigi Zmeraj sestra Vendelina najdete še več receptov s fižolčki, čudodelniki dolgega življenja.
Pozabili smo že, kaj vse smo si na silvestrovo obljubili, da bomo počeli v novem letu. Med najpogostejšimi zaobljubami je bila, da bomo manj in bolj zdravo jedli.
Saj vem, da vam ni uspelo. Ko bi morali nehati, ste si naložili še eno pohano zarebrnico, pa še malo francoske in potem še malo slastne potice, ki je seveda ne bomo zavrgli samo zato, ker se je malo posušila … Na kraj pameti vam nista prišla holesterol in povišan sladkor. Meni tudi ne.
Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim.
Manj jesti ob polnem koritu je res težko. A še kako se moramo zahvaljevati Bogu, da nam daje hrane v izobilju, daje pa nam tudi svobodo, da sami pretehtamo, kaj je prav in kaj ni. Jaz si bom za začetek dala napis pod napo, da mi bo bingljal pred nosom: »Ne misli, kaj boš jutri dobrega skuhala, temveč kaj boš skuhala dobrega in skromnega.« Začela bom s fižolovo mineštro. Ko sem bila otrok, je bilo to na Primorskem vsakdanje tedensko kosilo. In ker je bilo več dni kot klobas, se je pač klobasa redkeje kuhala v mineštri. Večerja pa bo mnogokrat na oljčnem olju ali maslu ocvrto jajce. Tako se prehranjuje gospod, doma na Krasu, ki ima več kot sto let. Ne čudite se, oljčno (in ne olivno) olje in maslo sta žlahtni maščobi.

Tega in še mnoge druge recepte najdete v knjigi Zmeraj sestra Vendelina. Knjigo lahko kupite v knjigarnah Ognjišča in v spletni knjigarni.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

FIŽOLOVA JUHA S KLOBASO

• 30 dag namočenega fižola  (ali 1 večja pločevinka kuhanega), sol

Prežganje

• 4 žlice maščobe
• 2 žlici sesekljane čebule
• 1 žlica moke
• 1 žlička paradižnikove mezge
  
  
• kuhana kranjska klobasa
• sol, poper, lovorov list
  
  
• zakuha: 10 dag krpic

Fižol operemo, čez noč namočimo in ga naslednji dan skuhamo do mehkega.

Osolimo proti koncu kuhanja. Kuhan fižol malo odcedimo in ga po želji zmiksamo ali pretlačimo. Primešamo odcejeno fižolovko in premešamo.

V kozici stopimo maščobo, dodamo čebulo, kmalu nato še moko in mešamo. Ko začne čebula rumeneti, dodamo paradižnikovo mezgo in prežganje razredčimo z vodo.

Primešamo pretlačen fižol z vodo vred, dodamo narezano klobaso, osolimo, popopramo, dodamo lovorov list in zakuhamo krpice. Juho kuhamo še 7 minut.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 2 (2022), 78-79.