Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. To se zgodi po prihodu Svetega Duha in po Jezusovih besedah, ki jih je izrekel pri zadnji večerji (izgovarja pa jih duhovnik). To je velik čudež, pri katerem smo udeleženi tudi mi verniki. Zdi se mi, da se tega niti ne zavedamo. Zato vas sprašujem, kakšni so sadovi tega čudeža za nas vernike? Naj še nekoliko ponazorim: zdi se mi, da bi se tudi v nas moralo zgoditi nekaj čudovitega. To vprašanje sem že postavil duhovniku, pa mi je govoril le o tem, da nas to dejanje združuje kot skupnost. To se mi ne zdi dovolj, saj kristjani še vedno delujemo premalo enotno, se med seboj premalo poznamo in, če poenostavim, smo velikokrat še slabši kot tisti, ki ne verujejo. Če se pri pričevanju in po delovanju raznih karizmatikov dogajajo čudežne stvari, se upravičeno sprašujem: kaj pa evharistija, kakšni so njeni sadovi?
Robert

Vprašanje, ki ga bralec postavlja sebi in verjetno vsem nam, ki obhajamo sveto evharistijo in verujemo v zakramentalno dogajanje v njej, je zares temeljno. Ker vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost vstalega Jezusa Kristusa kot človeka in Boga pod podobama kruha in vina bralec predpostavlja, jo predpostavljam tudi pri odgovoru. Torej, kakšni so sadovi obhajanja svete maše; ali kot se mi zdi, da je vprašanje naravnano, kakšni so sadovi svetega obhajila?
Za to, da se podstat (substanca, bistvo) kruha in vina spremenita v podstat poveličane Jezusove človeške narave, ki je neločljivo povezana z Božjo naravo, ‘poskrbi’ Bog sam. Oblika kruha in vina pa nam govorita o Jezusovi želji, da bi se pri obhajilu tako združili z Njim, kot se združi hrana, ki jo človek zaužije, z njegovim telesom. Seveda so nadaljnji sadovi evharistije bolj odvisni od nas, prejemnikov obhajila, kot od Kristusa. On se nam daje povsem na razpolago, da bi z njim aktivno zaživeli: v sreči in nesreči, na ‘gostiji’ (Galilejska Kana) in na križevem potu (Kalvarija).
Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.
Zelo pomemben sad združenja s Kristusom je ločitev od greha. Saj se Jezusovo telo in kri dajeta za nas v odpuščanje grehov, kot slišimo pri sami sveti maši. Bog ni združljiv z grehom, zato ga s svojo navzočnostjo odstranjuje; če pa je človek pri tem zakrknjen in vztraja v težkem grehu brez zakramenta sprave in vseeno prejema obhajilo, s tem svoje grešno stanje še poslabšuje, saj takšno stanje žali Boga. Obhajilo nas ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistilo grešnega stanja; a ne brez našega sodelovanja. Ta sad se nadaljuje tudi v tem, da nas združenje s Kristusom v obhajilu varuje prihodnjih smrtnih grehov. Bolj ko napredujemo v prijateljstvu z Jezusom, težje je to prijateljstvo prelomiti z velikim grehom. Zato evharistija ni prvenstveno naravnana na odpuščanje smrtnih grehov (temu je namenjen zakrament sprave ali spoved), čeprav je njena vsebina Kristusova daritev, ki je temu namenjena, ampak je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Iz teh izhajajo občestveni, cerkvenostni, sadovi obhajila. Ker se vsi, ki vredno prejmejo obhajilo, najtesneje združijo s Kristusom, se v tej povezanosti z Njim povežejo tudi med seboj. Zato sveta evharistija tudi uresničuje ali gradi Cerkev naprej, potem ko posameznik stopi vanjo s krstom. Prav to dejstvo pa nas usmerja v živ odnos do najbolj ubogih okoli nas, saj so bili prav ti prednostna izbira Jezusa samega. Zato je sv. Avguštin ob sveti evharistiji vzkliknil: »O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!« V tem smislu nas vsaka sveta maša spodbuja tudi na poti iskanja vedno popolnejše edinosti med kristjani in nato med vsemi ljudmi, saj so vsi po Bogu ustvarjeni, da bi bili Njegovi otroci.
Ne nazadnje pa je sveta evharistija tudi “poroštvo prihodnje slave”, saj je na neki način že ‘košček’ nebes med nami. Pod podobo kruha in vina je namreč resnično navzoče Kristusovo poveličano telo, torej On kot poveličani človek, kar pa je namenjeno tudi nam, nam je obljubljeno in ‘pripravljeno’, če se sami ne bomo temu ‘odpovedali’ z vztrajanjem v grehu, ki ločuje od Boga. »Če je evharistija spomin Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom, potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave« (KKC 1402).
Sveta evharistija je prav gotovo največji čudež na tem svetu in vsi drugi ob njem zbledijo in postanejo celo nepotrebni. Tudi Jezus v zemeljskem življenju ni predvsem delal čudežev, ampak je praktično le tu in tam naredil kakšnega kot ‘prometni znak’ Božjega kraljestva, ki se je v Njem približalo. Zato tudi naprej v zgodovini Kristus po svojih prijateljih, ki so z Njim zedinjeni po svetem obhajilu, ne deluje prvenstveno tako, da bi delal čudeže, ampak da po njih vzpostavlja svoje kraljestvo tam, kjer z njim zedinjeni žive; in to največkrat na tih in skrit način, kot je to delal v času svojega zemeljskega življenja. Tu in tam pa naredi tudi kakšen na zunaj očiten čudež, če je v tistem okolju to ljudem v korist in seveda, če tam najde primernega ‘prijatelja’, ki je dovolj zedinjen z Njim, da lahko deluje v Njegovem imenu.
Naj se velika noč uresniči v vseh vas, dragi bralci in snovalci Ognjišča!

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 28, št. 4, str. 54-55.

Sodobni svet čuti potrebo po svetnikih

Evharistična daritev, med katero je zbor pel Slomškovo mašo skladatelja Jožeta Trošta, je bila mednarodno obarvana: prvo berilo so prebrali v slovenščini, drugo v madžarščini, v več jezikih so izrekli tudi prošnje. Papež Slovan je v zavidljivo gladki slovenščini bral mašno homilijo, v kateri je - z mislijo na Slomška - govoril o svetosti kot poklicu vsakega človeka, tembolj kristjana. Svetništvo pomeni uresničenje samega sebe po božjem načrtu. "Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki še toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo to uresničiti v vsakdanjem življenju... Svetniki s privlačno silo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri." V tej zvezi je omenil tudi Slomška in napovedal njegovo skorajšnjo beatifikacijo, saj je že podpisal odlok o junaški stopnji njegovih kreposti. V drugem delu nagovora je vernike spodbujal, naj se z močjo, ki jo daje Bog, odločajo za "kulturo življenja". Ob koncu maše je izrekel Bogu zahvalo, da je bilo med njegovim obiskom v Sloveniji tako lepo vreme, nato je po krajšem nagovoru zmolil Raduj se, Kraljica nebeška - angelsko češčenje velikonočnega časa - ter podelil apostolski blagoslov.

Krščanske korenine slovenske kulture

Sredi popoldneva je imel Janez Pavel II. še zadnje srečanje tega blagoslovljenega potovanja. V mariborski stolnici ga je pričakovalo nad 500 predstavnikov slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Na poti iz škofije v stolnico je na trgu pred cerkvijo, kjer se je zbralo lepo število ljudi, blagoslovil vodnjak miru arhitekta Borisa Podrecca v spomin na svoj obisk v prijaznem Mariboru (ob vhodu v mesto je bilo videti velikanske lepake z dobrodošlico svetemu očetu, kar smo v Ljubljani zaman iskali). Po prihodu v stolnico je papež, potem ko se je osebno pozdravil s številnimi navzočimi, šel molit na Slomškov grob v kapeli Sv. Križa. Nato je Komorni moški zbor iz Celja pod vodstvom Cirila Vrtačnika zapel latinsko skladbo Ambroža Čopija Totus Tuus. "Ko rečemo 'kultura', smo z eno besedo zajeli vse dimenzije človekove osebnosti. Ko rečemo 'znanost', pa smo zajeli človekovega ustvarjalnega duha, njegovo soustvarjanje in sodelovanje s Stvarnikom," je v pozdravu dejal škof Kramberger. Predsednik SAZU prof. dr. France Bernik je preletel zgodovinski razvoj slovenske kulture in znanosti na vseh področjih. "Vaša kultura ima svoj daljni izvor v misijonski dejavnosti, ki so jo sredi 8. stoletja vodili benediktinski menihi iz Ogleja in Salzburga," je poudaril sveti oče, ki se je zavzel za plodno sodelovanje "med krščanstvom in kulturo, med vero in razumom".

"Bodite vselej složno ljudstvo"

Iz stolnice se je papež odpeljal kar na letališče Maribor, kjer je bil za 18.45 predviden vzlet letala slovenske letalske družbe Adria Airways, ki naj visokega gosta odnese proti Rimu. Vsem, ki smo papeža med tem njegovim obiskom s spoštljivo ljubeznijo spremljali - in teh je bilo iz dneva v dan več - so prišle na misel besede Pesmi slovesa: "Prišel je čas ločitve, bratje, / podobno smrti je slovo..." Na letališču se je od papeža poslovil predsednik republike Milan Kučan, ki je v zahvalnem nagovoru izrazil upanje, da se je sveti oče po vsem tem, kar je doživel v Sloveniji, prepričal, da je ravnal prav, ko se je odločil, da pride med nas. Izrazil je željo, da bi njegov obisk ljudi na Slovenskem povezal. To misel je v svoji zahvali podčrtal tudi sveti oče, ko je dejal: "Bratje in sestre v Sloveniji, bodite enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč." Ob koncu je dejal, da Sloveniji in njenim državljanom zaupa svetilko vere in posebej slovenskim kristjanom naročil: "S to svetilko v rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja proti tretjemu krščanskemu tisočletju, da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljala mir in varnost vašim otrokom. To je moje prisrčno voščilo." Ko njegovo letalo še ni pristalo v Rimu, so začele padati prve deževne kaplje.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1996) 6, str. 41.

Po izročilu je apostol Janez kot škof v Efezu gojil golobe. Nekoč se je eden od kraljevih uradnikov oglasil pri njem, ko se je vračal z lova. Ko je videl postaranega škofa, kako se ukvarja z golobom, ga je obzirno posvaril, da zapravlja čas s tako malo vrednimi stvarmi. Apostol je pogledal lok, ki ga je njegov grajalec nosil, in dejal, da mu je popustila vrv.
"Seveda", je odvrnil lovec, "popustil sem tetivo loka, ker ga sedaj ne rabim več. Ko nisem na lovu, to vedno naredim, sicer bi lok izgubil pravo prožnost in bi z njim nič ne zadel na lovu."
"Vidite, tako sedaj jaz popuščam lok moje misli, da bi bolje zadeval Božje resnice," je odvrnil sv. Janez.

***

Pripovedujejo tudi, kako je neki lovec videl svetega puščavnika opata Antona, kako se je preprosto pogovarjal s svojimi učenci. Pohujševal se je, kajti menil je, da je meniško življenje napor, ne pa prijeten klepet. Opat Anton, ki je kot sveti mož bral lovčeve misli, je moža poklical k sebi in mu dejal, naj napne lok. Lovec ga je ubogal. Opat ga je prosil, naj lok še bolj napne. Mož ga je še enkrat brez besed ubogal. Ko pa mu je svetnik še tretjič ponovil, kaj naj stori, se je lovec uprl: "Če lok preveč napenjaš, se zlomi".
Najbrž ni bilo potrebno lovcu razlagati, kaj mu je hotel svetnik povedati. Menim, da se je lovec takoj, ko je izrekel zadnji stavek, ugriznil v jezik, saj je spoznal, kako nespametno je sodil puščavnika. Če preveč naprezamo lok našega življenja, če preveč delamo, se izpostavljamo nevarnosti, da se ta lahko zlomi.
Psihiatri in psihologi bi znali veliko povedati, kako današnji človek preveč napenja svoj lok in zato se marsikatero življenje zlomi. Koliko živčnih bolezni, koliko nevroz in depresij izvira iz tega napenjanja loka, v katerega nas sili ritem današnjega življenja. Ne znamo se ustaviti, ne znamo prekiniti dela, ne znamo praznovati.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 92.

MORAMO POPUSTITI LOK
Včasih vprašam ljudi, zakaj ne gredo ob nedeljah k maši. "Saj ne, da ne bi hoteli, a moram pospraviti stanovanje, oprati perilo, ki se je nabralo v celem tednu, pa še okrog hiše je treba postoriti toliko stvari!" Kakšno napenjanje loka! Nevarno, da bo počil! Ljudje, prenehajte, ustavite se, vsaj enkrat na teden spremenite način življenja! Niste samo telo, ampak ste telo in duh. Odpočijte svoje telo in nahranite tudi svojega duha, da ne bo počil lok vašega življenja! Perilo bo počakalo, prah lahko pobrišete v soboto, okolico hiše pa lahko spočiti uredite v svetlobi ponedeljkovega jutra. Nedeljski počitek mora človek načrtovati. Kakor lovec, moramo vedeti, kdaj je potrebno lok popustiti. Samo spočit človek lahko dela, lahko dobro, uspešno in navdušeno dela.

A KAKO POPUSTITI LOK
Drugi ljudje mi zatrjuejo, da ne pretiravajo, da si vzamejo prosti čas. Mladi pravijo, da se znajo "odkačiti", da gredo na žur in pridejo po prekrokani noči zjutraj domov. Starejši pa pripovedujejo, da so si vzeli tri tedne počitnic. Kje vse, da so bili in kaj vse, da so videli. Morje, stare spomenike, zanimive pokrajine. Preizkusili so nove jedi in okušali eksotične pijače. Tudi dober nakup so opravili.
"Pa ste sedaj bolj sproščeni? Boste šli bolj navdušeni na delo?," sem radoveden naprej. Mladi izstrelijo kot iz topa: "Kje pa! Ni ga, ki bi šel v ponedeljek navdušen v šolo!" Starejši pa bolj v zadregi priznajo, da je bilo lepo, a da se je žene med dopustom že tako naveličal, da je joj. "Veste, srečali smo ljudi, ki imajo manj kot mi, pa se znajo smejati in ne hitijo! Ne razumem, kako to zmorejo! Pa utrujeni smo se vrnili! In potem, groza, pojdi tak v službo!" Nekateri še dodajo: "Ne vem, kaj smo narobe naredili, da se nam je to zgodilo!"
ŽLjudje so hoteli odpočiti telo. Lepo in prav. V tem času pa za svojega duha niso poskrbeli. Trpel je odnos: "Z možem sva se skregala že prvi dan!" Njihovo srce se ni odpočilo, njihov duh se ni napojil. Takih ljudi ne vprašajte, če so med dopustom kdaj molili ali če so kdaj meditirali. Menijo, da je dopust čas, ko s počitkom okrepiš telo. Duh se bo pa kar sam dvignil.

NAHRANITI DUHA ZA KREPKO TELO
"Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha, Toda če je duh slab, na kaj se bo naslonil?" pravi judovska modrost. Če ne bomo hranili duha, kam se bo naslonilo naše telo, ko bo onemoglo. Prosti čas je tudi priložnost, ko poskrbimo za duha, saj bomo tako koristili tudi svojemu telesu. Praznični ali počitniški čas, ko nimamo običajnih obveznosti, je idealen, da poskrbimo za duha: osebna in skupna molitev, duhovne vaje, duhovno branje, meditacija...
V vseh družbah je bil prosti čas oziroma praznovanje obdobje, ki je dajalo smisel življenju. Morda trpi naša družba za nesmislom bivanja prav zato, ker ne zna več praznovati in počivati. Ker ne zna več popustiti loka. Pravzaprav, ker ne zna več pravilno popustiti loka.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 30-31.

Zgodilo se je na Bližnjem vzhodu. Skupnost mladih redovnic je živela zvesto po zaobljubi uboštva. Na skrbno obdelanem vrtu so pridelale vse, kar so potrebovale. Imele so preprosto, a zadostno hrano, ostajalo jim še za druge potrebe. Hodile so na mestno tržnico prodajat fižol, solato, paradižnike, papriko.
Bile so tako uboge, da si niso mogle privoščiti kakšnega vozila, zato so s košarami odhajale na tržnico peš. Samostan pa je bil precej daleč od mesta.
Nekega dne jim je prišlo na misel, kako lepo bi bilo, če bi imele oslička. Sklenile so, da v ta namen opravijo devetdnevnico v čast svetemu Jožefu. Da bi vedel, za kaj ga prosijo, je ena od redovnic narisala oslička in risbo so postavile k nogam svetnikovega kipa v samostanski kapeli. Devet dni so vsako jutro na koncu hvalnic in vsak večer pri večernicah dodajale kratko molitev: »Sveti Jožef, bil si pozoren za potrebe nazareške družine, glej na naše težave in priskrbi nam oslička, ki nam bo pomagal nositi zelenjavo na tržnico.«
Deveti dan zjutraj se je pri vhodu v samostan oglasil zvonček. Sestra vratarica je odprla vrata in zagledala pred seboj kmeta z bližnje kmetije. V rokah je imel vrv, na koncu vrvi pa je bil lep, siv osliček, ki je bil videti krotak in potrpežljiv.
»Sestra, če ga hočete in če ga potrebujete, vam ga podarim,« je rekel kmet. Sestra ni mogla verjeti svojim očem in ušesom. Prisrčno se mu je zahvalila. »Toda,« je nadaljeval kmet, »ta osliček ima napako: nima repa. Tak je prišel na svet. Ni posebno lep, vendar pa je ubogljiv in močan.«
Seveda je sestra vratarica brž dejala, da je ta majhna pomanjkljivost nič ne moti. In sestre so sprejele oslička za ‘člana’ svojega samostana.
Sestre so prekipevale od veselja in navdušenja ob čudežnem odgovoru svetega Jožefa. »Hvala, sveti Jožef. S tvojim darilom bomo spoštljivo ravnale!«
Dnevi so minevali. Osliček je bil res zelo ubogljiv in zelo pogumen in počutil se je zelo srečen v družini, ki ga je posvojila.
Nekega jutra se je sestra umetnica nenadoma spomnila, da ni vzela svoje risbe, ki jo je ob začetku devetdnevnice postavila pred kip svetega Jožefa. Zdaj ni bila več potrebna. Ko si je ogledala sličico, ki jo je narisala pred tremi tedni, je bila presenečena. V naglici je pozabila osličku narisati rep …
B. F. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

(ob dnevu muzejev) Najstarejši muzej na Slovenskem je leta 2021 obhajal 200 let svojega obstoja. Leta 1821, točneje 15. oktobra 1821, so deželni stanovi sprejeli odločitev, da Kranjska potrebuje svoj muzej, in tako je nastal Deželni muzej Kranjske. Ob tem jubileju so pripravili kar nekaj prireditev, ki si bodo sledile skozi celo leto, v slavnostno leto pa so vstopili z odprtjem razstave Muzej skozi zgodovino, kjer je poudarek na najstarejših pridobitvah Deželnega muzeja za Kranjsko.

Ustanovitev muzeja sega že kar daleč v preteklost. Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja je bil v Ljubljani zelo dejaven krog razsvetljencev, ki so se zbirali okrog barona Žige Zoisa – čeprav baron Zois same vzpostavitve muzeja ni dočakal. Neposreden povod za ustanovitev muzeja so leta 1821 dali udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa, saj so na srečanju izpostavili dejstvo, da dežela Kranjska nima svojega muzeja. 4. julija 1821 je ljubljanski škof Avguštin Gruber (živel je med letoma 1763 in 1835) podal predlog o ustanovitvi muzeja. Predlog so nato predali deželnim stanovom, ki so 15. oktobra 1821 sprejeli odločitev za ustanovitev domovinskega muzeja.
V znamenitem pismu Domoljubnim prijateljem znanosti je Jožef Kamilo Schmidburg, guverner in predsednik deželnih stanov dežele Kranjske, 15. februarja 1823 zapisal:
»Naš domovinski muzej naj bi zajel zlasti vse s področij nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev. Ob patriotizmu prebivalcev Kranjske, ki so ga pogosto izkazovali v mirnih dneh, pa tudi v dneh nevarnosti in nuj, lahko ob aktivnem sodelovanju z zaupanjem pričakujemo razcvet ustanove, katere cilj je razširiti znanje,« je še pozval kranjski deželni glavar.
Kranjski deželni muzej je kmalu po ustanovitvi postal bogatejši za številne zasebne zbirke, med drugim zbirke mineralov barona Žige Zoisa, konhilij (školjk) grofa Franca Hohenwarta, herbarijev grofa Žige Hladnika itd. Med njimi je bila tudi severnoameriška etnografska zbirka misijonarja Ireneja Friderika Barage ter misijonarja Ignacija Knobleharja.

RAZSTAVA MUZEJ SKOZI ZGODOVINO
Danes so področja delovanja takratnega Deželnega muzeja Kranjske razdeljena med Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Posamezne zbirke, ki so bile najprej pod skupno streho Deželnega muzeja, so se nato po vsebinski razdelitvi ločile med te tri muzeje. Zbirke so kustosi, bibliotekarji, pedagogi in konservatorji-restavratorji v desetletjih dopolnjevali in izpopolnjevali, preučevali ter predstavljali javnosti na temeljih, ki so jih pred dvesto leti postavili prvi slovenski muzealci.
Ob vstopu v jubilejno leto (januarja 2021) so v muzeju pripravili in odprli prvo v nizu razstav, ki so povezane z ustanovitvijo muzeja in njegovimi začetki. Ker gre za širok sklop podatkov, dokumentov in predmetov, je niz razstav zasnovan v treh sklopih: 
prvi skop zajema najstarejše pridobitve – predmete, ki so izgrajevali muzejske zbirke v prvih desetih letih obstoja muzeja;
drugi sklop bo predstavil zaposlene v muzeju od leta 1821 do danes;
tretji pa prve znane odmeve na delo muzeja v obliki izpisov iz knjig vtisov.
Razstavo so v sodelovanju pripravili vsi trije muzeji: Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Ob odprtju razstave je najprej spregovoril dr. Pavel Car, direktor Narodnega muzeja Slovenije, in dejal, da je muzej od ustanovitve prehodil 200 let dolgo pot ter se iz Deželnega muzeja na Kranjskem razvil v osrednjo slovensko muzejsko institucijo. »Za njegov razvoj je zaslužna cela vrsta strokovnjakov, ki so ob skromnih začetkih ustvarili muzej, kot ga poznamo danes in ki hrani najpomembnejše predmete kulturne dediščine v Sloveniji. Ustanovitelji muzeja so z zaupanjem pričakovali razcvet te ustanove, katere cilj je bil razširiti najpomembnejše znanje za praktično življenje, doseči izboljšave v vseh industrijskih panogah in izkoristiti najbolj smiselno uporabo zakladov domovine.« Svoj nagovor je sklenil z besedami, da si tudi danes prizadevajo slediti tem ciljem.

NAJSTAREJŠE PRIDOBITVE DEŽELNEGA MUZEJA ZA KRANJSKO
Razstava Najstarejše pridobitve Deželnega muzeja Kranjske je majhna, a zato nič manj pomembna. Kot pravi dr. Alenka Miščec, želijo z njo »prikazati tiste predmete, ki jih je Deželni muzej pridobil v prvem desetletju svojega obstoja, in hkrati prikazati, kako kompleksen je bil ta muzej. Razstavljeni predmeti prikazujejo področje arheologije, zgodovine, numizmatike, uporabne umetnosti, naravoslovja, tehnologije in etnologije.«
Predmeti so na razstavi razporejeni po različnih panogah in prav je, da iz vsake panoge predstavimo vsaj kakšno zanimivost.

NUMIZMATIKA
Muzej je svoje prve novce dobil že leta 1822. Iz pridobljenih predmetov tega leta lahko razberemo, da je muzej pridobil 115 novcev od vsaj 26 različnih darovalcev. Še zlasti je izpostavljen numizmatik in zbiratelj Jože Repežič, ki je že v samem začetku podaril muzeju svojo zbirko, ki je štela preko 2000 novcev, za katere je tudi nato skrbel. Ravno zaradi tega ga je grof Hohenwart v govoru ob odprtju licejske stavbe leta 1831 posebej izpostavil in njegovo zbirko štel za ustanovno zbirko Deželnega muzeja. Ta zbirka se je v glavnem neokrnjena ohranila do danes.

ARHEOLOGIJA
Med arheološkimi predmeti, ki jih je muzej pridobil kmalu po ustanovitvi, je izpostavljena hišasta žara iz rdečerjave keramike, ki jo je leta 1823 podaril Valentin Patzar. Izvira z Drnovega pri Krškem. Te posode so v 1. in 2. stoletju izdelovali izključno za pogrebne rituale. Večino so jih našli v okolici Novega mesta in Drnovega, v obmejnem delu Hrvaške in v Beli krajini, zato so pripisane duhovnemu izročilu lokalnega prebivalstva.
Drugi zanimiv predmet je slonokoščena preslica. Tovrstne koščene preslice poznamo z različnih koncev rimskega imperija od poznega 2. do 4. stoletja. Dragoceni primerki so bili kot statusni simbol pridani v grobove žensk in deklic višjega sloja. Tudi preslica na razstavi izhaja iz sarkofaga, odkritega na območju današnje Gosposvetske ceste, pridobljena pa je bila leta 1824. Slaven je tudi njen darovalec Alois Schaffenrath, zaslužen za ureditev Postojnske jame.

ZGODOVINA
S področja zgodovine sta zanimivi dve omembi. Najprej je izpostavljen pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja iz leta 1492, najden na današnji Čopovi ulici v Ljubljani. Daroval ga je ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradeczky, novembra 1822. Pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja sodi med najdragocenejše predmete v zbirki pečatov in pečatnikov. Izdelan je bil iz srebra leta 1492 in priča o bogastvu svojega lastnika.
Kot druga je omenjena zbirka barona Josepha Dietricha, bogatega dunajskega trgovca, ki je bil od leta 1819 lastnik tržiškega gospostva in večine tamkajšnjih železarskih obratov. Bil je strasten zbiratelj starin, zato je idejo o ustanovitvi Kranjskega deželnega muzeja podprl z donacijo vzorcev vseh izdelkov, ki so jih tedaj izdelovali v njegovih železarskih obratih v Tržiču. To je storil že 1. maja 1821, več mesecev pred uveljavljenim ustanovnim datumom muzeja. Teh predmetov je bilo skoraj 500, in zaradi prostorske stiske so bili v muzejske prostore dostavljeni pet let pozneje. Do danes se jih je v muzeju ohranilo 19, med njimi je največ kos, različnega drugega orodja in polizdelkov.

UPORABNA UMETNOST
Garnitura za sadje in žganje iz brušenega stekla, češke steklarne, začetek 19. stoletja. Daroval Jožef Ma­rija Schemerl pl. Leytenbach leta 1825.

UMETNOST
Muzej je že od vsega začetka zbiral raznovrstno gradivo. Pod področjem umetnosti je izpostavljena v akvarelu narisana veduta kapucinskega samostana v Ljubljani, kar kaže na to, da je muzej zbiral tudi likovno gradivo in likovne upodobitve na papirju.
Hkrati je ta eksponat pomemben zato, ker ohranja spomin na neohranjeni arhitekturni fond – slika prikazuje mestni predel in zgradbe med parkom Zvezda in Ljubljanico, ki jih danes ni več. Avtorica tega likovnega eksponata je Antonija Makovic.

KNJIŽNICA
S pomočjo seznama darovalcev prvih predmetov je mogoče razbrati, da so med prvimi predmeti, ki so se stekali v novoustanovljeni muzej, bile tudi knjige. Večine tega gradiva sicer ni več v fondu današnjega muzeja. Knjige, dokumenti in arhivalije so bili v večinski meri izločeni iz muzejskih zbirk in predani v hrambo drugim inštitucijam.
Je pa iz tega področja izpostavljena historična topografija Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska) Janeza Ludvika Schönlebna. Delo je bilo natisnjeno v Ljubljani med letoma 1680 in 1681. Pridobljeno je bilo leta 1823.

ETNOLOGIJA (Slovenski etnografski muzej)
V tej zbirki je posebej izpostavljen predmet, ki ga je leta 1837 za potrebe muzeja prinesel Friderik Baraga. Ob obisku domovine tistega leta je namreč podaril Deželnemu muzeju zbirko etnografskih predmetov. Baraga je zbral predvsem uporabne predmete, kot so posode, žlice, košarice, torbe, obuvala, otroška nosilnica, nekaj primerkov orožja in dve obredni pipi. Predmeti so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju in delno predstavljeni na stalni razstavi.
Tokrat so še posebej izpostavljeni mokasini severnoameriških Indijancev, ki so bili značilno kožno obuvalo severnoameriških ljudstev.

NARAVOSLOVJE (Prirodoslovni muzej Slovenije)
Tudi s področja naravoslovja, zoologije in drugih naravoslovnih ved je predstavljenih kopica zanimivih eksponatov. Ti nakazujejo razvejano naravoslovno dejavnost tistega časa – od prve opisane jamske živali na svetu (drobnovratnika) do zanimive Hohenwartove zbirke konhilij, zanimiva je bila dejavnost na področju lesarstva, saj je bila že leta 1831 na ogled postavljena tudi razstava vzorcev lesa, ki je obsegala 751 domačih in tujih vrst, popisanih v inventarni knjigi. Ne moremo niti mimo omembe Zoisove zbirke mineralov, ki ni le ustanovna zbirka prvega muzeja na Slovenskem, ampak je tudi v kulturno-zgodovinskem smislu najpomembnejša mineraloška zbirka v Sloveniji. Hrani več kot 3500 eksponatov in nekateri med njimi so res izjemni. Ponosni so na posebne najdbe s področja Slovenije.

M. Erjavec, 200-letnica Narodnega muzeja Slovenije: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2021), 78-80.

Pogosto slišim ali berem o karizmah: za sv. Janeza Boska velja, da je imel 'karizmo za mlade', razni redovni ustanovitelji so imeli spet druge karizme. Kaj so pravzaprav karizme? (Tatjana)

Katekizen katoliške Cerkve razlaga: »Karizme – tako izredne kakor preproste in skromne – so milosti Svetega Duha, ki imajo neposredno ali posredno cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta« (KKC 799). O karizmah – duhovnih darovih na več mestih govori apostol Pavel (prim. 1 Kor 12,1–11). Katekizem katoliške Cerkve nadaljuje, da je treba karizme sprejemati s hvaležnostjo, kar velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve, ker pomenijo čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolskega delovanja in za svetost celotnega Kristusovega telesa. Potrebno je razločevanje karizem: prave karizme so darovi, ki zanesljivo prihajajo od Svetega Duha. Razločevanje karizem pripada izključno cerkvenemu učiteljstvu. (sč)

"Slovenci, prestopite prag upanja!"

V soboto, 18. maja 1996 ob devetih dopoldne je bilo v Ljubljani evharistično slavje ob 1250-letnici krščanstva v našem narodu. Na hipodromu v Stožicah se je zbralo nad 100.000 ljudi. Najbolj vneti molivci so bili tam že ob treh zjutraj. Prihajajoče je v mašno slavje uvajalo petje in molitev. Bolj ko je bilo sonce visoko, višje je bilo število vernikov in slovesneje je bilo pričakovanje vseh. Srečati se s svetim očetom je milost, dana redkim rodovom. Ko je nad hipodromom zabrnel helikopter, ki je vozil prvega duhovnika Cerkve, je množica ploskajoč vzvalovila. Pred mašo je papež postal Ljubljančen - častni meščan našega glavnega mesta. Srečal se je z begunci in jim podaril 50.000 dolarjev. Po pristopu je Janez Pavel II. najprej pokleknil pred podobo brezjanske Matere božje, ki je kot izredna gostja priromala v Ljubljano. "Z veliko hvaležnostjo Bogu in božji Materi Mariji Vas, sveti oče, spoštljivo in prisrčno pozdravljam na Vaš današnji rojstni dan in Vam izrekam najboljše želje in čestitke," je v svojem uvodnem pozdravu dejal nadškof Alojzij [uštar. Izpovedal je, da se Cerkev na Slovenskem zaveda "svoje velike odgovornosti v pripravi na leto 2000, v novi evangelizaciji." Njena posebna naloga pa je "sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni."

"Svet brez Boga - svet proti človeku"

Med mašo na hipodromu v Stožicah je papež v skoraj tekoči slovenščini podal homilijo, v kateri se je ozrl na preteklost slovenske Cerkve in ji usmeril pogled v prihodnost. "Na binkoštni dan so ljudje iz raznih koncev sveta naenkrat v sebi začutili posledice izlitja Svetega Duha na apostole. Knjiga Apostolskih del našteva narode, ki so bili tistega dne prisotni v Jeruzalemu. Danes bi bil lahko seznam iz Apostolskih del precej daljši, vseboval bi tudi ljudstva slovanskih jezikov in med njimi posebej slovensko ljudstvo. V teku stoletij so namreč misijonarji evangelija prišli vse do vaše dežele, da bi vašemu ljudstvu v vašem jeziku oznanili blagost odrešenja... Vaše ljudstvo, hvaležno za dar vere, je tudi samo dalo Cerkvi številne misijonarje. Med njimi škofa Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med ameriškimi Indijanci..."

"Gospod je obljubil, da bo svojo Cerkev zgradil na Petru, to je na 'skali', ki dobiva svojo trdnost od Jezusa Kristusa... On je vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Naše stoletje je močno izkusilo, kaj pomeni graditi na pesku ideologij, ki prezirajo Boga. In mar se ni naše stoletje prav zaradi tega okopalo v krvi nedolžnih in mučencev? Tisti, ki gradijo svet brez Boga, ga lahko gradijo samo proti človeku, proti njegovemu pravemu uresničenju in sreči."

Slovenska darila gostu in slavljencu

Slovenci veljamo za gostoljuben narod, ki ima odprto srce in roke. Gostu postrežemo - če je tako izreden gost, kot je sveti oče, ga v spomin na obisk tudi obdarimo. Tistih, ki jih imamo radi, se spomnimo z darili ob osebnih praznikih. Slovenska darila, ki so bila izročena papežu Janezu Pavlu II. pri maši na njegov 76. rojstni dan, so bila polna simbolike. Prvi dar, ki mu ga je izročila šestčlanska družina Rožič iz župnije Črnomelj, je bila "snov" za evharistično daritev: velika hostija na pateni, male hostije v ciboriju ter vrčka z vinom in vodo. Marija Krt in Stanislav Balantič iz župnije Stranje sta prinesla svetemu očetu hleb doma pečenega kruha in mašna vina vinogradnikov iz vseh vinorodnih področij slovenske dežele.

Družina Avsenek iz Begunj na Gorenjskem je papežu izročila kovani svečnik, mojstrovino kiparskih kovačev, svečo, ki so jo izdelale karmeličanke iz Sore, ter srebrn križ, delo akad. kiparja Andreja Ajdiča. Stanka Mihelič iz Ribnice in Karol Košir iz Sodražice sta papeža jubilanta obdarila z "ribniškim" rožnim vencem in skrinjico za njegovo shranitev. Ta "suhorobarski molek" je "vseboval" tisoče in tisoče rožnih vencev, ki so jih verni ljudje po Sloveniji darovali za papeža v času duhovne priprave na njegov obisk. Akademski slikar Lojze Čemažar je za svetega očeta naslikal podobo Križanega. To je bilo darilo za papeževo zlato mašo, križ je namreč znamenje duhovniške službe.

Dan, ko so ure prehitro tekle

Sobota, 18. maja 1996, je bila vsa ožarjena s soncem. Z jasnega neba je toplo gledalo na ograjeno ravnino športnega letališča pri Postojni "ta pravo" sonce, brez katerega ni življenja; mlade in vse, ki so že v dopoldanskih urah začeli prihajati na prizorišče srečanja s svetim očetom, pa je odznotraj grelo sonce ljubezni, brez katerega življenje ni življenje. Vhodi na prizorišče, ki so ga zasnovali za manj kot 50.000 ljudi, so se odprli ob devetih; ob enajstih se je začel spored "ogrevanja" za papeža. Nastopili so mladi iz vseh treh slovenskih škofij, člani duhovnih gibanj in gostje iz sosednjih dežel. Vse je povezovala pesem. Ob pol treh, dve uri pred papeževim prihodom, je stekla neposredna priprava, ki jo je "zasekala" godba na pihala iz Kopra pod vodstvom Darija Pobega. Pričevanje mladih iz vseh treh slovenskih škofij, skavtov iz zamejstva in iz Slovenije, pa pričevanje mladih Slovencev iz Koroške in njihovih nemško govorečih vrstnikov, mladih iz Italije in iz Hrvaške je vsakič potrdila navdušena pesem. Generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič je orisal pripravo Cerkve na Primorskem na obisk svetega očeta. Reka romarjev ves ta čas ni presahnila in tako je "morje" nenehno naraščalo - brez pretiravanja lahko rečemo, da se je do prihoda svetega očeta na letališče zbralo blizu 70.000 ljudi, ogromna večina mladih.

Mladi v sozvočju z mladostnim papežem

Naša dežela še ni doživela tako veselega viharja, kot je bil tisti, ki je nastal, ko je med množico prišel papež. [e tako zadrt čemernež se je ogrel in je mahal z zastavico, ploskal, vriskal in pel. Po vožnji s "papamobilom" je šel sveti oče na čudovito pripravljen oder in s koprskim škofom Metodom je najprej nekaj minut molče molil pred podobo Svetogorske Matere božje, ki je "priromala" v Postojno. "Sveti oče, obrazi mladih žarijo, ker morejo velikonočno veselje dopolniti z radostjo, da lahko s Petrom gredo naproti vstalemu Gospodu," je dejal škof Metod papežu v pozdrav. "Na vaš 76. rojstni dan, poln blagoslova iz nebes, smo zbrani tu v družinskem vzdušju iz ljubezni do Kristusa, do božje Matere Marije in do Vas, sveti oče, da Vas poslušamo in skupaj z Vami praznujemo. Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume, ker ima sam mladostno srce." Te škofove besede so mladi "ozvočeno" potrdili. V njihovem imenu sta svetega očeta pozdravila študentka Andrejka Novosel (Amos) in absolvent Janez Zavašnik (ZK[). "Veseli smo, da ste prišli k nam. Sedaj, ko vidite, kje živimo, kakšna so naša mesta in vasi, kakšna je naša dežela in zgodovina, kakšni smo mi, nas boste še lažje razumeli in nam postali še bližji. Posebno pa smo veseli zato, ker bomo lahko z Vami obhajali Vaš življenjski jubilej."

"To je dan, ki ga je naredil Gospod"

Z besedami tega velikonočnega psalma je papež Janez Pavel II. začel svoj "pogovor" z mladimi v Postojni. Pred tem je bilo besedno bogoslužje. Sledila so tri vprašanja, ki so jih svetemu očetu zastavili zastopniki mladih na Slovenskem: radi bi vedno trdno upali, pa nas večkrat zajame strah; kako moremo graditi Cerkev; kaj naj storimo, da bo vera navdihovala naše življenje? Odgovore na ta vprašanja je sveti oče vključil v svoj nagovor, ki ga je začel s priznanjem, da je vesel, ker lahko z mladimi praznuje svoj 76. rojstni dan. "Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti." V drugi polovici nagovora je odgovoril na zastavljena vprašanja. Zdravilo zoper strah in vir upanja je vstali Kristus, "ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje". Cerkev moramo graditi tako, da postanemo "živi kamni" občestva, ki se s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti vedno tesneje povezuje s Kristusom. Na tretje vprašanje pa je odgovoril, da ne bo razkoraka med vero in življenjem, če "Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost."

Potrditev v veri in ljubezni

Nagovoru je sledila potrditev v veri, ki je del krstnega obreda. Pred tem dejanjem je sveti oče izročil skavtom baklo, prižgano ob velikonočni sveči, skavti pa so jo ponesli med mlade kot "štafetno palico" žive vere. Po mednarodnih prošnjah za vse potrebe in vesoljni molitvi očenaša, so mladi prinesli svetemu očetu darove primorske zemlje in njenih ljudi: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk, narejen po meri oltarja v papeževi zasebni kapeli. Postojnski župan Josip Bajc je v spomin na kraj, kjer je obhajal svoj "najlepši" rojstni dan, papežu podaril sliko z motivom iz Postojnske jame. Sveti oče se je raznežil, ko je k njemu prihitelo osem otrok iz župnije Matenja vas, na katerem ozemlju je postojnsko letališče, ki so nosili v rokah deset metrov dolgo kito cvetja in mu jo ovili okrog vratu. Morje src je znova vzvalovilo v kipečem navdušenju. oglasila se je voščilna pesem: "Happy birthday to you!" Papež je v šali dejal: "Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!" Mladi so mu v odgovor zapeli voščilo še v slovenščini. Operni pevec Marko Kobal je svetemu očetu zapel staroslovansko voščilo "Mnogaja ljeta", vsi navzoči pa priljubljeno slovensko "Kol'kor kapljic, tol'ko let". "Hvala mladim! Hvala Sloveniji!" je ponavljal papež, ki se kar ni mogel posloviti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1996) 6, str. 41.

Zgodba

Edina materina želja

Mati je prejela žalostno novico, da je njen sin padel na fronti.
V neizmerni žalosti je prosila: »O, ko bi ga samo še enkrat videla, čeprav samo za pet minut!«
Nenadoma je zaslišala glas, ki ji je dejal: »Čuj, tvoja prošnja je uslišana, toda kakšne starosti bi ga rada videla: kot otroka ali v tridesetih letih? Morda v trenutku, ko je padel na fronti? Morda takrat, ko je prestopil šolski prag, ali takrat, ko je prejel diplomo? Kakšnega torej?«

S solznimi očmi je odgovorila: »Rada bi ga videla v trenutku, ko mi je kot otrok stekel v naročje in mi govoril: 'Mama, potrebujem te, oprosti mi, če sem včasih nagajiv! Rad te imam.«

Misel

Mati si je želela še enkrat videti trenutek, ko jo je sin potreboval.
Najbrž za človeka ni prijetnejšega občutka kot je ta, da ga nekdo potrebuje. Tako lepo je slišati besede: »Potrebujem te, ne morem brez tebe.« Veliko zadoščenje je, ko vemo, da smo nekomu pomagali, pa čeprav zelo malo, da je dosegel nekaj v življenju.

Molitev

Gospod Bog,
ko si bomo prizadevali stati na svojih nogah
in se soočiti z življenjem takšnim, kakršno je,
nam pomagaj razumeti,
da smo odvisni od drugih,
še posebej pa od tebe.
Gospod,
želimo ti povedati,
da bi raje potovali s teboj v temi,
kot da bi hodili sami v svetlobi,
saj dobro vemo,
da brez tebe ne zmoremo ničesar.
Naj nikoli ne pozabimo,
da smo dolžniki tebi in vsem,
ki so nam pomagali,
da smo postali to, kar smo.
Naj bomo hvaležni za pomoč,
ki jo nenehno prejemamo.

Iskrici

Moli k Bogu, kakor da je vse odvisno od njega, in delaj, kakor da je vse odvisno od tebe.

»Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.«
(Iz 43,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 17-19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.