Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.

- Sodobni človek išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem. Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

več:

izbira in pripravlja Marko Čuk

Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?
Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.
Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.
Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?
Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem, vam pa želim še veliko uspehov pri urejanju Ognjišča.
Angelca

 Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju ... je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.

V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.

Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje. Ko je Jezus zdravil telesne in duševne bolezni, je to delal iz sočutja. To je bilo vidno znamenje, da je prišlo Božje kraljestvo. Toda vsakokrat je rekel ljudem, naj o tem nikomur ne govorijo. Ko pa je ozdravljal na duhovnem področju, npr. ko je izganjal demone, je rekel: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Torej je bilo to slednje pomembnejše. Če bi Jezus zdravil samo telesne in duševne bolezni, bi kljub temu ostala greh in zlo v ljudeh in ne bi bili odrešeni. Jezus ni prišel popravljat starega sveta – ampak ustvariti nov svet, prenovljeni svet v duhovnem pomenu. Z njegovim vstajenjem je ustvarjen novi svet že na tem svetu. Ta naš sedanji svet bo razpadel, nima druge končne perspektive – in tedaj bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Z Jezusovim vstajenjem se je začelo tudi novo stvarjenje. Sveti Duh deluje v nas. Vse trpljenje in vse zlo je zaradi greha. Torej je razumljivo, da bosta naša psiha in naše telo zdrava, ko se osvobodimo vsakega zla. Na področju duha se nahajajo vzroki bolezni. Ko se je človek uprl Bogu, ko sta se Adam in Eva odločila proti Bogu, je človek zaživel ločeno od njega. Življenje se je odcepilo od svojega izvira, zato ne teče več, marveč usiha. Torej človek, ki sovraži Boga ali mu ni mar zanj in se od njega življenjsko oddaljuje, duhovno životari ali celo ne živi več, funkcionira samo njegovo telo in duševnost. Takšnega človeka je prišel Jezus rešit, mu vrniti življenje.
Začetek zdravljenja duha je vera, da so vse besede Svetega pisma zdravilne. Ko Jezus pravi: »Odpusti«, to ni samo moralno načelo, ampak je tudi zdravilo. Ko odpuščamo, se namreč osvobajamo jeze. Ta razdira naše telo in psiho. Naše telo tedaj ne funkcionira več celovito in svobodno. Otrok, ki ne dobi dovolj ljubezni od svojih staršev, prebuja v sebi sovraštvo do staršev in bližnjih in v odnosu z njimi zapada v napetosti, krčevitosti ... ki se zrcalijo tudi v organizmu. Ali, če vzamemo za primer neko povsem drugo področje: kdor se želi zares izpolniti v spolnosti, je ne sme uresničevati v grehu, saj v tem primeru ne more biti izraz ljubezni, čemur je po Božjem načrtu namenjena, zato poraja lahko strah pred ljudmi, pa tudi pred Bogom in povzroča mnogo drugih notranjih ran. Zaradi tega lahko nato trpita tako telo kot duša. Telo, ki je ustvarjeno za Gospoda, kot nas uči Sveto pismo, čuti, kadar človek ni v prijateljstvu z Bogom. Radost doživljamo samo, kadar živimo v soglasju z Božjim zakonom. Šele tedaj uživamo vse življenje iz globine duše in telesa. Svet je ustvaril Bog in ne hudič. Zato lahko samo Bog da radost in zadovoljstvo. Greh veliko obljublja, malo daje in vse vzame. Greh je vedno prevara, laž in smrt.
Na osnovi teh nekaj osnovnih uvidov glede zdravljenja notranjih ran bi vam svetoval najprej osebno poglabljanje v molitev, ki je živ osebni pogovor in odnos z Jezusom Kristusom. Še posebej branje Svetega pisma nove zaveze, zlasti odlomke, v katerih Jezus ozdravlja in naroča svojim učencem, naj delajo isto kot on. Knjig, ki bi vam pri tem lahko pomagale, je že veliko tudi v slovenskem jeziku. Naj omenim samo eno, ki je napisana prav kot 'priročnik' ali če hočete kot 'duhovna priročna lekarna', ki jo lahko nosimo vedno seboj (v torbici kot aspirin). To je knjižica Tomislava Ivančića Molitev, ki zdravi (izdala skupnost Molitev in beseda - MiR Slovenija). Obstajajo pa tudi različne molitvene skupine, ki molijo na svojih srečanjih za ozdravljanje notranjih ran: ta molitev je lahko karizmatična (zlasti v okviru duhovnega toka Prenova v Duhu) ali pa gre za ozdravljanje po redni molitvi, kar imenujemo tudi hagioterapeja (pri nas boste to našli v okviru skupnosti Molitev in beseda - MiR Slovenija, ki izvaja tudi razna srečanja in seminarje po vsej Sloveniji – spletna stran: www.rkc.si/mir-slovenija/).
Glede molitev in svetih maš za ozdravitev družinskega debla pa si lahko preberete v lanski julijski številki Ognjišča, kjer je celoten odgovor posvečen prav tej tematiki.
V želji, da bi v novem letu vi, spoštovana spraševalka, in tudi vsi snovalci ter bralci Ognjišča doživljali čim več duhovnega zdravja, vas pozdravljam!

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 74-76.

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.«
Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila; ogovarjal jo je, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim - otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ki se ne zna zahvaliti, kadar se mu umakneš, da gre lahko mimo po ozki cesti … In na drugi strani spomin iz gimnazijskih let, ko nas je v prvem (!) letniku, zelene mladce, nek profesor pri pouku redno vikal.
Tistega našega srednješolskega profesorja sem globoko spoštoval. Tako pač je, kot te nekdo spoštuje, se to spoštovanje vrača, saj je vendar tako, da si do drugih tak, kakršen si tudi do sebe. Nobene maske, nobene hinavščine ni v tem, nobenega prilizovanja, če se komu priklonimo, če koga spoštljivo ogovorimo, če nekomu odpremo vrata. Nasprotno, zdi se mi, da so prav te male podrobnosti vsakdana iskanje in občudovanje lepega. Tega pa res ni več. Planinci na gorah nabirajo kondicijo in žige, razgled jim ne pomeni kaj dosti. Turisti naredijo sliko in gredo naprej, po drugo znamenitost. Mame na sprehodih s svojimi otroki preverjajo instagram, ne gledajo jih več, vsakdanji so jim že. Nebo gori v rdečih odtenkih, ljudem pa se to ne zdi nič posebnega.
Zato razmišljam, če ni za vsesplošno pomanjkanje vljudnosti dandanes morda krivo vse večje zanemarjanje pomembnosti lepega, estetike torej. Ker pač vse vedno bolj teži k uporabnosti, funkcionalnosti stvari, je lepota postala malodane nek nepotreben in nepomemben privesek, saj, razumljivo, od nje vendar ni kaj prida koristi. In če gledamo s tega vidika, tisti »daj mi« niti ni več tako nepričakovan. Saj je bilo vendar možakarju pomembno predvsem to, da bi, sestradan, zagrizel v slastni sendvič, ne pa, ali mu ga bo dala vesela ali užaljena prodajalka. Ona je vendar tam zato, da uresničuje naše želje, ne pa, da dobiva pohvale na račun svoje frizure …
Če razumete ironijo in to, v kakšne skrajnosti lahko pripelje podobno razmišljanje, potem ni treba filozofirati, kako pomembna je za obstoj človeka lepota. In da je človek in človeški tisti, ki jo zna iskati, ki jo zna občudovati, ko mu pride naproti. Tisti, ki gleda zvezde v zimski noči, tudi če ga že pošteno zebe. Ste vedeli, da je človek edino bitje, ki gleda v nebo?

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 2 (2019), 73.

Dragi bralci,
upamo, da ste korajžno začeli novo leto. Pri nas na Založbi Ognjišče smo januar zaznamovali s številnimi lepimi zgodbami, najlepša je gotovo vest, da naše avtorice v letu 2025 pričakujejo kar tri novorojenčke. A tudi preizkušenj nam ne manjka.

V tokratni številki se pustimo izzvati svetemu letu – v osrednjem članku nas strokovnjak za romanja, Franci Petrič, popelje po romarskih korakih nekdanjih romarjev, že zamrle vrednote postavi ob bok pohodnikom in sodobnim modernim, spletnim in drugačnim, nomadom. Čas je, da romanja znova premislimo in prav ovrednotimo, nekaj sodobnega, a pravega romarskega pridiha ima rubrika Družina roma – ne v gojzarjih, ne v jordankah, ne na kolesu, ampak v pancerjih. Romarsko povabilo velja tudi sveže zaljubljenim fantom in dekletom, saj je tema tokratnega predloga za zmenek prav druženje s Svetim Duhom.

Če besedo romanje uporabimo v metafori življenjsko romanje, romanje njenega življenja, ta beseda dobi čudovit pomen: Gostja meseca, Elda Viler, nas v intervjuju popelje po poti svojega z glasbo prežetega življenja. Njene besede, mestoma zelo intimne, so pričevanje, kako se more človek, zvest svojemu poklicu, vedno znova zanašati na Boga. Globoko pričevanje, vredno branja.

Pričevanje malce drugačne vrste je podal Zvonko Horvat Žnidaršič, ki se preko Skupnosti Srečanje že dobrih 30 let ukvarja z zasvojenimi in je srce ter duša tega programa. Z njim smo spregovorili o poti, prehojeni v teh 30 letih, saj je Skupnost Srečanje v začetku januarja obhajala ta lep okrogli jubilej.
V mesecu februarju praznujemo najprej dan Bogu posvečenega življenja in svetovni dan bolnikov – zato smo še toliko bolj veseli, da vam v branje lahko ponudimo članek o tem, kaj in kako, ko za rakom zboli duhovnik.
Smo tudi v času, ko se odvija veliko predstavitvenih dejavnosti različnih izobraževalnih ustanov, pred šolarji in dijaki so informativni dnevi. Mi smo bili na obisku na Katoliškem inštitutu, ki v središču Ljubljane vpisuje bodoče študente na Fakulteto za pravo in ekonomijo.
S področjem poklicnega usmerjanja je zelo močno povezano iskanje svojega poslanstva v življenju – ravno odkritje lastnega poslanstva je posebna naloga vsakega izmed nas. Na kakšen način odkrivati to poslanstvo oziroma kako najti svoj prostor pod soncem? Naloga ni enostavna, je pa ključnega pomena za kakovostno bivanje in izpolnjeno življenje, zato tudi o tem v tokratni številki.

Posebnega področja naše vere se dotika tokratna Tema meseca, ki govori o vsebini naše vere. Sprašuje nas, če sploh poznamo svojo vero, v kaj verujemo in kako močno smo prepričani, da v verske resnice res verjamemo. Podatki raziskav namreč kažejo, da lahko govorimo o krizi krščanske identitete Slovencev, ki se kaže v nizkem verovanju v verske resnice.V potopisu ne gremo daleč: Budimpešta je prestolnica sosednje Madžarske, preprosta za potovanje, ne predraga, na dveh bregovih Donave ima popotniku veliko ponuditi. Super namig za kratek oddih – za ljubitelje umetnosti, arhitekture, pa tudi za družinsko raziskovanje.
Naše knjižne police so pisane, sploh tiste, namenjene otrokom, so bogate z novostmi, nekaj novih knjig boste našli po reviji, še več pa pod zavihkom NOVO v spletni knjigarni Ognjišča.
Vsem bralcem želimo vedrine, veselja in zaupanja v Božjo previdnost v mesecu februarju.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2025), 4.

Sv. Brigita/Brida je ob sv. Patriku zavetnica Irske. O njej pripovedujejo, da je imela tako čisto srce, toliko svetosti v svojih delih, toliko gorečnosti za Boga in toliko sočutja s trpečimi in grešnimi ljudmi, da je bila najpopolnejši posnetek Jezusove matere. Zato so ji dali častno ime ‘irska Marija’. – Sv. Brigita je tudi zavetnica porodnic in otrok, krav in živine, priprošnjica proti nesrečam.

Svetniško češčenje sv. Brigite se je z Irske razširilo tudi na evropsko celino, pri nas ji je posvečena podr. cerkev v Kolombanu (žup. Ankaran – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Neki mož je bil obtožen umora. Primer je bil zapleten in ni bilo trdnih dokazov o njegovi krivdi.
Odvetnik, ki je obtoženca branil, je zagovarjal njegovo nedolžnost. Ob koncu zagovora je dejal: »Gospe in gospodje porotniki. Moja stranka je nedolžna. Vi dvomite, ampak imam še eno pričo, ki bo dokazala njegovo nedolžnost. Sedaj bo vstopila.« Vsi so pogledali proti vratom, toda nihče ni vstopil.
Odvetnik je nadaljeval: »Vidite, gospe in gospodje, tudi vi ste negotovi, sicer ne bi pogledali proti vratom.«
Porota se je spet sestala in čez nekaj ur je obtoženca razglasila za krivega. Ko je sodnik prebral obsodbo, je odvetnik dejal: »Saj sem vam vendar dokazal, da dvomite o krivdi moje stranke. Kako ste ga mogli razglasiti za krivega?«
Najstarejši član porote je vstal in dejal: »Ko so vsi gledali proti vratom, sem jaz gledal moža, ki ste ga zagovarjali. On ni pogledal proti vratom. In sicer zato, ker je vedel, da ne bo nihče vstopil. Sam je pokazal, da je kriv.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2020), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Z marsičem rasemo, s sprva nerodnimi koraki, s špinačo v ustih, da bi nekoč postali močni kot mornar Popaj, pa s prvimi knjigami in prijateljstvi, s simpatijami in razočaranji tudi. Pa tudi z glasbo, ker se nam nekatere pesmi zarijejo nekam globoko v možgane, v srce, kakor da smo tudi nekatere pesmi, ki so nas spremenile, ki so v nas rasle, ker nas spomnijo na čisto posebne trenutke našega življenja, ko smo postajali to, kar smo. Tako je tudi glasba naša identiteta, poglejte recimo naše ljudske pesmi, otožne, nežne, nič kaj ostre in sunkovite, ali pa napitnice, koliko vse to pove o Slovencih …
Morda bom zato z lahno rdečico na licu napisal, da je bila ena prvih pesmi, ki sem jih pel kot otrok – čeprav se tega sam niti ne spomnim, so mi pač povedali, da je bilo tako – poleg vseh Metuljčkov Cekinčkov in podobnih otroških popevk tudi veliki hit Plavega orkestra iz leta 1985 Bolje biti pijan nego star. In če veste, da imam dva brata, ki sta bila v času mojega ranega otroštva nadobudna najstnika, to sploh ni več nobeno presenečenje. Saj veste, kako najstniki nekatere komade poslušajo na vse pretege, si jih mrmrajo, malodane hodijo v ritmu popularnih zvokov, in tako sem jaz kot papiga ponavljal za njima, ne da bi sploh vedel, kaj govorim.
Tako sem se naučil žalostne pesmi, za katero nisem imel pojma, o čem govori, kajti če bi vedel, bi se je verjetno branil z vsemi štirimi. Ko si otrok, se izogibaš vsemu črnemu in slabemu kot hudič križu. In pijanost je imela zame kot otroka vedno vonj po bruhanju, ki je vel izza kakega zidu okoli diska Charlie, ko smo se v nedeljo zjutraj sprehodili v cerkev. Nekaj neprijetnega torej.
Vendar kot otrok vseeno verjameš, zaupaš, se prepustiš, tistim seveda, ki te obkrožajo, tistim, ki te imajo radi, ki pazijo nate, ki se s teboj igrajo. Verjameš jim tako zelo, da delaš tudi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Recimo poješ pesmi o pijanosti, ker se zaradi njih med temi ljudmi počutiš fino. Preprosto zato, ker verjameš ljubezni. Ker si otrok. Naiven, bi rekli. Jaz pa bi rekel: pijan od ljubezni. In nič ni narobe, če si pijan od ljubezni. Ker se takrat rešijo vsi problemi, kadar res veš, da si ljubljen, in te nihče ne more prepričati o nasprotnem. A potem raseš in te življenje žal prepriča, da ne verjameš več ljudem, ki te imajo radi, da bolj zaupaš problemom. Ne verjameš več ljudem, ki ti pravijo, da si dober, ampak problemom, ki ti pravijo, da si slab. In to je vir vseh težav. Po navadi se človek zato napije: ker ne verjame več v svojo lepoto in dobroto. In postaja star. Pijan in star.
Kako lepo je bilo biti otrok. Pa ne zato, ker tedaj nismo imeli težav, temveč ker smo kot otroci bolj verjeli ljubezni kot čemurkoli drugemu. Zato jih nismo niti opazili, bile so preprosto manjše od staršev, bratov, prijateljev, igrač, od vse te ljubezni. In smo bili tako res kot pijani – in vendar bolj trezni kot kadarkoli potem v odraslem življenju … Napiti od resnične resničnosti, ki se je moram spet učiti. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2022), 73.