Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Kadar se čuti potrta, odpre spominsko knjigo in se razvedri. Knjigo v šali imenuje “moj letni sejem plemenitosti”.

Doris, (Iskrica), v: Ognjišče, 9 (2019) 23.

Pogosto spremljam nedeljsko sveto mašo na italijanski televiziji. Navadno jo daruje škof, verniki dejavno sodelujejo ne le z molitvijo in petjem. Zelo lepo se mi zdi, da darove, ki bodo postali Kristusovo telo in kri, prinesejo iz cerkve in jih izročijo v roke mašniku. Ob kakšnih posebnih slavjih prinesejo še druge darove (hleb kruha, vino, cvetje). (Stanislav)
Tako prinašanje darov je obstajalo že v zgodnji krščanski dobi. Sv. Justin († ok. 165) poroča, da prinesejo kruh in vino po skupni molitvi. Razen kruha in vina so sprejemali tudi druge darove, ki jih je nato cerkvena skupnost razdelila potrebnim. V sedanjem mašnem obredu, preurejenem po koncilskih smernicah, je rečeno, da je “hvalevredno, če kruh in vino prinesejo verniki, mašnik ali diakon pa ju sprejme na primernem kraju, da bodo položeni na oltar. Čeprav verniki ne prinašajo več za bogoslužje namenjenega kruha in vina iz svojega, kakor nekoč, vendar ohranja obred prinašanja darov duhovno moč in pomen. Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo. Sprevod prinašanja spremlja petje, ki naj traja vsaj toliko časa, da so darovi položeni na oltar.“
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.48

Imam prijatelja, ki je ateist. Neke jasne zimske noči se je povzpel na streho svoje hiše in opazoval nebo skozi teleskop, ki ga je tam postavil. Ure in ure je užival v občudovanju lune, drugih planetov in osončij. Potem mi je dejal: »Neverjetno, kako se ta nebesna telesa premikajo v tako čudovitem redu. S tem teleskopom lahko opazim vsako podrobnost na nebu. Toda nikoli mi ni uspelo opaziti Boga. Če bi bil, potem bi ga gotovo opazil.«
Neke noči sem tudi jaz s teleskopom dolgo opazoval čudoviti svet nebesnih teles in dejal sem mu: »Tudi jaz ne morem videti Boga, toda morda ima teleskop kakšno napako ...

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kako naj razumem, da Cerkev res ne odobrava samomora, če je pa v Stari zavezi (Druga knjiga Makabejcev) taka smrt označena za častno (2 Mkb 14,37-46)? Samomor je v Svetem pismu storil tudi Savel, Juda ... V zgodovini pa je Cerkev tako strogo ravnala s tistimi, ki so naredili samomor. Kako vse to združiti?
Peter

Spoštovani Peter!
Problem samomora je boleč problem tudi slovenskega naroda, zato bom odgovor na vaše vprašanje malce razširil in nakazal sodoben krščanski odnos do samomora in samomorilcev.
Res je, da imamo v Svetem pismu nekaj zapisov o samomorih, in res je da je v Drugi knjigi Makabejcev (14,37-46) taka smrt označena za častno. Pri Savlu (1 Sam 31,3-5) in Samsonu (Sod 16,22-31) je samomor pomenil izognitev mučenju in sramotni smrti od sovražnikovih rok. Pisatelj Knjige sodnikov je Samsonovo ravnanje ocenil za hvalevredno, kot del njegovega neomajnega boja s sovražniki ljudstva, pa tudi kot poskus, da bi umrl častne smrti, namesto da bi ga umorili sovražniki. Povedati moramo, da so Judje različno sodili o dovoljenosti samomora: nekateri so mu brezpogojno nasprotovali in samomorilcev niso pokopavali na svojih pokopališčih, drugi pa so ga v izjemnih primerih dovoljevali kot dostojanstven izhod iz brezupnega položaja. Ta nauk je izhajal predvsem iz Talmuda, zbirke pisanih diskusij med rabini, ki je nastajala od leta 100 pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu. Talmudski napotki so celo zahtevali samomor, če je obstajala možnost, da bi bil Jud prisiljen v malikovanje, spolni greh ali umor. V 2. Mojzesovi knjigi, ki je starejša od Talmuda, pa je izrecno zapisano: »Ne ubijaj!« (2 Mz 20,13) in ta božja zapoved vključuje tudi prepoved samomora.
Evangelist Matej omenja samomor Juda Iškariota, ki je nad svojim dejanjem izdajstva obupal (Mt 27,5). Tudi Apostolska dela prinašajo poročilo o ječarju, ki je stražil ječo v Filipih v Makedoniji in je hotel narediti samomor, ker so se med molitvijo jetnikov Pavla in Sila vrata ječe odprla in so jetnikom odpadle verige. Zato je ječar “izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili” (Apd 16,27). »Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: “Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!”« (Apd 16,17). Ječar si je premislil in se še isto noč “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,33).
V novozaveznih primerih je bil vzrok za samomor Juda Iškarijota obup nad posledicami izdaje svojega Učitelja, ječar v Filipih pa se je ustrašil zaradi posledic, ki bi lahko sledile, če bi jetniki, ki jih je moral stražiti, ušli iz zapora. Nova zaveza samomora v nobenem primeru ne odobrava, ampak ga samo omenja kot dejstvo ali naklep.
Krščanstvo pa prav od začetka samomor kategorično odklanja, saj je človekovo življenje sveto in pripada samo Bogu in je njegova last. To ne velja samo za življenje drugega, ampak tudi za naše lastno življenje, ki nam je zaupano. Bog nam ga je podaril in samo on ga lahko vzame. Obstaja pa tudi, čeprav zelo redko, tako imenovani “altruistični samomor”, junaško žrtvovanje lastnega življenja, da bi rešili življenje drugega (nosečnica, da bi otrok preživel, reševanje bližnjega, četudi je verjetnost lastne smrti).
Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjajo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo le oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.
Seveda so tudi danes lahko različni vzroki za samomor: obup, velik strah ali zaskrbljenost pred preizkušnjo, hude psihične motnje, kar lahko pospeši odločitev za samomor in tudi zmanjša samomorilčevo odgovornost. Človeku, ki je v skušnjavi samomora, smo dolžni pomagati, da bo vedno bolj odkrival sam sebe, svoje osebno dno in v njem vedno bolj izkušal, kako ga trpljenje, če ga sprejema, utrjuje in mu krepi pogum. V kristjanu je ta povezava zedinjenje z Jezusom Kristusom, z njegovim trpljenjem in vstajenjem.
Človek je dolžan, da, če je mogoče, samomor prepreči. To izhaja iz dejstva, da je poskus samomora po večini, če že ne v vseh primerih, obupen krik po večji pozornosti in večji pomoči. Iz tega ne izhaja samo dolžnost, da samomor preprečimo, ampak še bolj nujno dolžnost, da ga že vnaprej preprečimo z jasno, k bolnemu človeku usmerjeno ljubeznijo. Odkriti je treba globoke vzroke in jih, kolikor je mogoče, odstraniti. Voditelji družbe so dolžni iskati vzroke za samomor tudi tako, da zboljšujejo družbene razmere.
Država in civilna družba in ne samo Cerkev, se vse bolj zavedata zla samomora. Podobno kot zlo mamil in alkohola tudi skeleča rana na človeškem in narodovem tkivu zaradi samomora povezuje številne ljudi dobre volje, da bi s svojo pomočjo zmanjšali število samomorov. Tudi pri nas je vse več posameznikov in združenj, strokovnjakov in prostovoljcev, ki bi radi ljudem s samomorilnimi nagnjenji pomagali (116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan), saj smo Slovenci na žalost v vrhu lestvice samomorilcev. (leta 2017 si je pri nas sodilo 411 ljudi, 40 več kot leta 2016 - op. adm.)
Kristjani, ki zavračamo samomor, samomorilcev ne moremo obsojati, saj tudi tukaj velja, da je treba obsojati greh in ne grešnika. Prav tako ne smemo obupati nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Zato Cerkev moli tudi za tiste, ki so si vzeli življenje, in prosi Stvarnika, da bi pokojnega osvobodil vezi greha in ga sprejel v onstransko kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kristjani upamo, da Kristus, ki je umrl za odrešenje vseh ljudi, lahko tudi samomorilcem podeli luč, ki nikoli ne ugasne, dan, ki ne bo imel zatona in življenje, ki ne bo imelo konca.
Če je Cerkev včasih strože ravnala glede samomorilcev, je to bilo zato, ker je verjetno preveč poudarjala objektivno zlo samomora in se premalo vživljala v konkretnega ranjenega človeka ali v človeka z patološko zoženo duševno zavestjo in zato manj odgovornega za nekatera njegova, tudi samomorilska, dejanja. Kristusovo opozorilo: »Ne sodite, da ne boste sojeni,« velja tudi za naš odnos do samomorilcev.
Ena izmed prošenj v obredniku Krščanski pogreb se glasi: »Gospod, tudi nam odpusti, če pokojnemu nismo bili v duhovno oporo.«
Ljudje s samomorilskimi nagnjenji nas vabijo, da bi jim bolj zavzeto prisluhnili, svetovali strokovnjaka, da bi jim pomagal, kristjanom pa pokazali tudi na Kristusa, ki je doživel pred velikonočnim jutrom veliki petek.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2012) 2, str. 54

NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)
Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi - če smem tako reči - malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar ... - Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. - Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. - Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. - Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)
Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. - Starši pripeljejo otroke k verouku. - Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. - Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. - In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. - Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)
Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. - Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. - In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. - Hvala, Jezus! - Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? - Bilo bi čudovito! - Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost ... Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. - In tista, ki spet uidejo. - Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. - Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)
Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih ... - Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi ("v Božjo slavo!", se razume). - Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. - Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: "Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič ..."

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)
Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. - Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. - Če rečeš svojim "Nazarečanom": "Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši." - Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. - Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: "Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan," potem ... - Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s "ta se razume z duhovniki", "ta leta k obhajilu". - In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati "Nazarečane" ali zbrati pogum za lastne odločitve. - Izbira ni lahka. - Tudi Jezus jo je prestal. - Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)
Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu "genialca" (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: "Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!" In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam ... - Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. - Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. - "Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve ..." - Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. - Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)
Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega ... - Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež ... - Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. - Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. - Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži ... in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi ... No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo... Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva ... Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7