Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.

S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”«
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
***
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.

Preveč žgana opeka velja za manj kakovostno. V neki ameriški župniji so namerno zgradili svojo cerkev iz take manj kvalitetne opeke. S tem so hoteli nakazati simbolični pomen te gradnje.

Tudi verniki smo opeke z napako: smo nepopolni ljudje, toda po krstu smo postali živi kamni duhovne zgradbe, ki je Cerkev. Kristus nas ni zavrgel, ampak nas je sprejel in nas vzidal v svojo Cerkev.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nisem nasilen človek.
Vzkipljiv, temperamenten – da, nasilen – ne!
Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tepel. Če me spomin ne vara, je to moralo biti v drugem razredu osnovne šole, ko sem bil torej star sedem ali osem let, kaj pa vem … In še to je bilo verjetno bolj v samoobrambi!
Priznam, tudi otrokom sem jih nekaj pripeljal, a bolj po plenički kot po zadnji plati, če me razumete. Pa tudi te osamljene družinske incidente lahko preštejete na prste ene roke … Kar je čisto spodobna številka, če računate, da imam šest otrok. In šest je številka, ki presega prste ene roke! (Seveda pod pogojem, da znate pravilno šteti in da niste medicinski fenomen.)
Res nisem nasilen človek. Še muhi raje odprem okno, kot da bi jo treščil s časopisom. Oba Frančiška bi me bila vesela, tako Asiški kot Prvi!
A ko sem tisto dopoldne poslušal tistega fanta na tisti šoli, priznam, so me zasrbele pesti, take je klatil.
Dobro, no, saj vem … Če človek kdaj pa kdaj kaj na glas pove, si bo že kdo že kaj mislil o njem. In če človek večkrat tako odpre usta, se bo slej ko prej zgodilo, da bo že kdo že kaj na glas povedal o njem … Za hrbtom ali pa v obraz …
Če pa človeka zanese do te mere, da postane gost v kaki TV-oddaji, prireditvi ali celo šolski proslavi … No, potem ga seveda začnejo predstavljati … In to pomeni, da ga začnejo opisovati ter mu pripisovati zasluge in predvsem lastnosti … ki jih ima ali pa nima … ki se jih zaveda ali pa ne!
In zdaj nazaj k tistemu fantu na tisti šoli …
Ko je rekel, da sem ‘znan igralec’ je bil pač prijazen. Že v redu! Razumem! Dobro je hotel. Čeprav bi bilo še lepše, če bi rekel, da sem ‘vrhunski’, ali pa vsaj ‘talentiran’! A naj bo. Besedni zaklad srednješolca seže pač, kamor seže in včasih je pač treba zaigrati lažno skromnost. Ha, ha, ha …
Da mi je rekel, da sem ‘zgleden kristjan’, mu sploh ne zamerim. »Oče, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!«, če po parafriziram kalvarijski citat. Poleg tega sem šale na svoj račun vedno dobro prenašal. Hej, še resnico zasučem v šalo in takole na zunaj res zgledam kot kristjan, in potemtakem sem: zgleden kristjan! Ha, ha, ha …
Da ‘imam šest otrok’ je tudi podatek, ki mu ne gre oporekati, saj gre zgolj za matematiko. Statistiko. Preprost račun, s katerim opravi prvošolček. Je pa res, da za izračun potrebuješ prstov več kot jih je na eni roki, kar pa sem že omenil … Ha, ha, ha …
A kako, za božjo voljo, ta poba lahko ve, da sem ‘ljubeč mož’??!! Na podlagi česa je prišel do takega zaključka? Od kod mu podatki za tako trditev?
Seveda sem vse zasukal v vic in fanta prosil, če mi “da vse skupaj še pisno, črno na belem, da bom lahko doma pokazal!” Ha, ha, ha …
In možinja se je smejala. In to tako, da me je minil smeh!
Saj jo imam rad … Prisrčno bitje je. Potrpežljivo. In od dne, ko nama je nekdo za brisalce na vetrobranskem steklu z belimi rožami okrašenega avtomobila zataknil listek z narisanim srčkom in napisom: 100 LET SREČE!, sem bil skrben mož! In zvest mož! Eeee … In … skrben!... In …eee … zvest! Ne, to sem že rekel! Eeee …?
Ampak: ljubeč??!!
Stari, vzemi se v roke! Bliža se Valentinovo! Nikoli nisem dosti dal na komercialo in nežnost … Ampak … Sveti Valentin ni zgolj zavetnik zaljubljenih, temveč ima tudi ključe do korenin! Morda tudi do korenin prve ljubezni … pozabljene ljubezni … celo do zaljubljenosti?! Naredi kaj!
Kaj???
Nabral bom rože. Kupil karte. Rezerviral mizo. Pomil posodo. Opral perilo. Postrigel dlake v nosu. Še tiste, ki štrlijo iz ušes. Vse! Samo, da mladina po šolah ne bo več lagala o meni, da sem ljubeč!
Ker z mano ni šale.
Čeprav nisem nasilen.
(Pa tudi ljubeč ne!)

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 17.

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Z invalidskega vozička se zdi svet drugačen, kot če ga vidiš, premikajoč se po njem na dveh nogah. Vsakogar, razen otroka, gledaš od spodaj navzgor in to te, hočeš nočeš, postavi v podrejen položaj. Drugi gledajo nate z višine, zdi se ti, da zviška. Vsi, ki lahko hodijo, so v tvojih očeh srečna bitja. Če imaš, denimo, samo eno nogo, ali, Bog ne daj, še te ne, se ti zdijo srečni vsi ljudje z dvema nogama. Kot da je tvoja sreča odvisna od obstoja ali števila nog, vse drugo pa sploh nič ne pomeni. In sreča je tudi, če imaš nekoga, ki te, čeprav samo z vozičkom, popelje na sprehod.
To mi je znano skoraj iz prve roke: imela sem mamo, ki je zadnja leta svojega življenja preživela na vozičku. Živela je sama in znala je poskrbeti zase – kapo dol pred njo! V letih, ko postanejo okoreli še ljudje, ki nimajo telesne hibe, se je na vozičku spretno premikala po stanovanju in potrudila se je, da je opravila sama vse, kar se je dalo.
Bila je družabna in silno si je želela družbe. Pri njej je bil vsak gost dobrodošel. Da je le mogla malo poklepetati, o čemer koli, najraje pa o časih, ko je bila usoda do nje še bolj milostna in je lahko merila svet z dvema zdravima nogama. Razkošje, ki se ga, dokler ga je bila deležna, ni zavedala. V tem ji je marsikdo podoben, kajne?
Življenje si je znala urediti tako, da je vsej prizadetosti navkljub ostalo znosno. Nekaj pa je močno pogrešala: prijaznega človeka, ki bi jo kdaj pa kdaj zapeljal po vaških poteh ali, kar bi bilo še bolje, v bližnje mesto na katero od prireditev. To bi bila dobrodošla popestritev njenega življenja med štirimi stenami.
Ni ji ostalo drugega, kot da se je kar sama odpravila na cesto in z rokama neutrudno vrtela velika kolesa vozička. Vedno težje je premagovala ta napor, kajti moči so jo počasi, a vztrajno zapuščale. Upala je, da bo naletela na dobro dušo, ki bo poprijela za voziček in bi to, kar je njej predstavljalo težaško delo, z lahko to opravila in še poklepetali bi. Včasih bi ji bilo zadosti že, če bi ji kdo namenil nekaj besed, ji mogoče povedal kaj zabavnega, kakšen vic ali anekdoto, tega se ni nikdar naveličala poslušati.
Pozdravljali so jo, že iz vljudnosti ni šel nihče mimo nje brez pozdrava. Na vasi se pač vsi poznamo. Našli so se tudi taki, ki so z njo spregovorili nekaj besed, tudi to je na vasi še vedno v navadi, in končno ljudje niso taki, da bi invalida kar prezrli, to že ne. Še tujcem ki so se slučajno znašli tam, se je zasmilila. Toda enim se je vedno mudilo, drugi so že po naravi manj zgovorni, tretji so povsem brezbrižni in pravega klepeta, takega, ki si ga je želela, tam zunaj ni bilo. Domov se je vračala z občutkom zapuščenosti, odrinjenosti. Se ji je kdaj utrnila tudi kakšna solza?
Nikogar ni bilo, ki bi jo kdaj pa kdaj z vozičkom zapeljal po številnih okoliških poteh, čeprav bi, če bi bili vsaj malo pozorni, lahko zaznali, kako rada zapusti domače zidove. Videvali so naju vsak teden, ko sem prišla k njej in jo peljala naokoli, a me ni nihče posnemal. Niti žene njene generacije, ki so se včasih same ali v družbi odpravile na sprehod, niso pomislile, da bi ji naredila vsaj malo veselja. Ne zamerim jim, kajti ponavadi spoznamo stisko ljudi, ko jo tudi sami doživimo. Žal.
Umrla je, preden se ji je bilo treba odločiti, ali naj pristane v amputacijo tudi druge noge. Njena od življenja utrujena duša si zasluži miren počitek. Pogreb je bil, če ga sodim po številu pogrebcev, veličasten. Sama sem napisala govor, ker se mi je zdelo, da imam marsikaj sporočiti. Kratek in jedrnat je bil in v sebi je nosil poanto, strnjeno v sklepnem stavku: »Naj bo današnje slovo poklon tvoji hrabrosti in priložnost za vse nas, da pogledamo vase in se zamislimo, kaj lahko naredimo za drugega.« Napisan je bil z namenom, da bi se koga to dotaknilo.
Seveda je prav, da najprej jaz pogledam vase in naredim kaj za drugega, sploh pa sedaj, ko mi čas to dopušča. To bi bil najbolj plemenit način negovanja spomina na mamo.
Povezala sem se z domom upokojencev v mojem kraju in prišla v stik z gospo, ki je, tako kot moja mama, brez ene noge in zato priklenjena na voziček. Enkrat na teden jo za urico ali dve odpeljem na sprehod po mestu. To je praznik zanjo in zame. Gospa namreč nima bližnjih sorodnikov, ki bi jo redno obiskovali, zato ji je dobrodošlo vse, kar razbije monotonost njenega vsakdana. Rada ima rože in izbirati moram poti, ki vodijo mimo cvetličarn. Pred njimi se ustavi, včasih kaj kupi, drugič si samo ogleduje cvetje. Verjetno se ob tem v spominu vrača na dom, ozaljšan z bujnim cvetjem, kot sem lahko videla na fotografijah. Za razliko od moje mame ni zgovorna, je bolj opazovalka kot pripovedovalka. Kar pa mi je pri njej najbolj všeč, je njena pokončna drža. To, da se ne smili sama sebi, jo v njenem položaju dela junaško.
Zame so ti sprehodi nadaljevanje nečesa, kar se je prezgodaj končalo. So pa tudi spomin na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati tako, kot se je. Ko tako lepšam dneve osamljeni gospe, je kot da bi podaljšala življenje moji mami. Tja daleč v višave, kjer je, upam, našla svoj mir, ji sporočam, da njeno trpljenje ni bilo zaman.
Rafaela. Ognjišče (2014) 02, str. 24

Pred leti so v televizijsko oddajo povabili osemletnega dečka, ki je rešil življenje dveh vrstnikov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!«

Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2023), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Stara se vsako živo bitje in vsaka stvar. Nekaj tisoč let staro kolo v muzeju je dragocenejše kakor katerokoli novo, večinoma pa bolj cenimo čim mlajše stvari. Še najbolj občutimo svoje lastno staranje. V zgodovini je bila starost pogosto najbolj častitljiv del življenja, danes se je ljudje na vse načine otepajo. V prejšnjem članku smo pogledali v oči desetim družbenim problemom, ki nam otežujejo kakovostno staranje; pri tem smo rekli, da je v vsakem problemu skrita tudi dobra možnost. Danes poglejmo blišč in bedo staranja z vidika posameznega človeka.

ŠTIRJE LETNI ČASI ŽIVLJENJA
Človekovo življenje lahko primerjamo z letnimi časi.
Mladost je podobna pomladi z nežno zeleno barvo, ko vse cveti, ni pa še sadov in je nevarno za pozebo. Prvo življenjsko obdobje traja od spočetja do zrelosti. Njegova glavna naloga je priprava na samostojno življenje: na lastno družino, poklic in delo, na sožitje z ljudmi, naravo in s tistim, kar vse presega.
Srednja leta življenja so – kot vroče poletje – namenjena resnemu in poštenemu delu, sicer bodo plevel, škodljivci ali suša uničili življenjski pridelek. Če je bila spomladi pozeba, je poletje skrajni čas za novo sejanje in presajanje. Tudi če človek naredi vse, kar more, ga lahko ogrozi to ali ono, kar ni odvisno od njega, kakor poletna toča pridelek. V drugo življenjsko obdobje človek vstopi, ko začne s poklicnim delom in zaposlitvijo soustvarjati družbo ter služiti kruh zase in za skupne potrebe, ko ima lastno družino. Nadaljevanje učenja pa je rdeča nit skozi vse življenje.
Med letnimi časi šele jesen pokaže bogastvo letine: zrele sadove, mavrico barv in blago podnebje. Človekova starost je podobna jeseni. To je tretje, zadnje življenjsko obdobje. Najbolj viden družbeni prehod v starost je danes upokojitev. V prejšnjem stoletju se je življenje podaljšalo za tretjino, podaljšala se je predvsem sorazmerno zdrava starost. Ali ima tudi to življenjsko obdobje, poleg običajnih nalog, kot so delo, vseživljenjsko učenje, družbeno angažiranje, skrb za vnuke, potovanja, ukvarjanje z zanimivimi dejavnostmi, za katere prej ni bilo časa ali denarja, kako posebno življenjsko nalogo? Ima. Šele na jesen življenja lahko človek svoje dobre življenjske izkušnje uredi, da se zasvetijo v svoji vrednosti, ter jih s ponosom, veseljem in hvaležnostjo shrani v neuničljivo kaščo, medtem ko svoje slabe življenjske izkušnje odvrže na kompost. To stori tako, da odpušča sebi, drugim in življenjskim razmeram, da vse nepotrebno mirno izpušča iz svojih rok ter se uči sprejemati tudi smisel svoje nemoči.

J. Ramovš, Kakovostno staranje, v: Ognjišče 2 (2016), 26-27.