iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

 

Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In utrujene noge zaplešejo.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: No, pridi!
In nenadoma zagledamo cilj.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Zdaj pojdi!
In začetek je uspešen.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Saj zmoreš!
In brž začutimo moč.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In proži roke proti nam.
Vedno je tukaj Nekdo,
ki pravi: No, pridi!
In nas prisrčno objame.

W. Klevinghaus, Pogled v nebo, v: Ognjišče 6 (2017), 55.

 

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 

pripravlja: Marko Čuk

Kategorija: Pogled v nebo

V enem od Ognjišč sem zasledila podatek, da je na Slovenskem 2.386 cerkva. Od teh je zelo veliko posvečenih Materi Božji in mnoge od njih veljajo za božjepotne. Kdo jim lahko ‘uradno’ daje ta naziv?
(Veronika)

Na naših tleh stoji 326 cerkva, ki so posvečene Mariji. Lahko rečemo, da jim naziv božjepotne ‘neuradno’ dajejo prav verni ljudje, ki jih obiskujejo kot romarji. Mnoge je predstavil Franci Petrič v svojih petih knjigah Duša, le pojdi z mano (2000). ‘Uradno’ potrditev pa določa Zakonik cerkvenega prava (kan. 1230–1234), ki pravi: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki … Krajevni ordinarij je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca za statut narodnega božjepotnega svetišča; samo sveti sedež pa za statut mednarodnega božjepotnega svetišča.« Slovensko narodno božjepotno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, glavna škofijska pa so: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). ZCP naroča, naj se v božjepotnih svetiščih vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, zlasti z obhajanjem svete evharistije in svete pokore. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 05, str. 48

Kategorija: Kratki odgovori

... biti birmanski voditelj je včasih res noro dobro, drugič pa ti je odveč. S tem ni nič narobe. To je povsem normalno. Bistveno je, kako se boš s svojo nalogo soočil! Skupaj z Jezusom lahko pripelješ svoje birmance do prejema zakramenta zelo na hitro in površno ali pa se stvari lotiš zares. Nisi sam!

Da birmanske skupine ne bodo same sebi namen (in da se boš na srečanjih dobro imel tudi ti), poskusi takole:

RAZIŠČI SVOJE POSLANSTVO.
Biti birmanski voditelj ni najprej naloga ali obveznost – je služenje. Vedno ko je kriza, ko se ti ne ljubi lotiti priprave na birmansko skupino, pomisli, da delaš dobro za druge. Ti si korak pred njimi, zato jih zmoreš voditi. Sveti Duh je na tvoji strani. :) Deluje tudi tam, kjer tega sploh ne pričakujemo. Svojega dela se loti odgovorno, saj je pomembno, kako ga boš opravil. Birmanci so v tvojih rokah – zato se dobro pripravi in moli zanje. Pa še to: na birmanskih urah ne rastejo le tvoji birmanci, rasteš tudi ti!

PRIPRAVI SE NA BIRMANSKO URO.
Se ti Sveto pismo zdi preobsežno? O katekizmu pa nimaš pojma? Youcat – Priročnik za voditelje te bo usmerjal k pomembnim odlomkom iz Svetega pisma in Youcata. O Bogu in poti k birmi veš že precej več, kot se ti morda zdi. Da pa ne boš preveč v zadregi, ti Youcat – Priročnik za voditelje za vsako uro prinaša kratko teološko razlago, podano na preprost, mladosten način. Čas za branje in pripravo si vzemi kakšen dan pred srečanjem, da se podatki naložijo v tvoje možgane, tako Bogu daš priložnost, da preplete tvoje misli in ti pomaga priti do zaključkov in idej za delo z birmanci.

YOUCAT GRADIVA

• 1. Za birmance je tu Youcat – Birma, ki neposredno nagovarja mlade iz tvoje birmanske skupine in jim nazorno, kot v romanu z dvanajstimi poglavji, razloži, za kaj gre pri pripravi na birmo.
  
  
• 2. Za voditelje pa je na voljo priročnik, kjer najdeš že v celoti pripravljene načrte za birmanske ure, ki so popolnoma skladni z dvanajstimi poglavji iz Youcat – Birme. Poleg tega ima vsako poglavje dodan članek s teološko podlago, ki ti kot birmanskemu animatorju posreduje potrebno predznanje.

Ves material te vodi k raziskovanju teme (da sam razumeš, kar deliš birmancem, in to počneš res suvereno), svetuje ti primerne odlomke iz Svetega pisma in te usmerja h katekizmu za mlade. V priročniku sta za vsako temo pripravljena tudi dva različna učna načrta za birmanske ure: eden težji, drugi lažji – ti svoje birmance najbolje poznaš in boš lahko izbral pravega zanje.
Youcat gradiva želijo biti aktualna, zato te priročnik spodbuja, da v svoje ure vključuješ izseke iz filmov, animacij, sodobno glasbo. V priročniku najdeš konkretne primere in namige, kako jih uporabiš na srečanjih.
Na koncu vsakega poglavja pa dobiš še gradivo, ki ga lahko skopiraš in uporabiš. V tej rubriki smo ga nekaj že predstavili, do konca leta pa ga bomo gotovo še nekaj.
Ta priročnik ti daje na razpolago obsežno bazo idej, predznanja, namigov, konkretnih delovnih listov, zasnovo birmanskih srečanj, ki ji lahko popolnoma slediš. Če pa kar prekipevaš od idej, uporabiš le en del, drugo pa si zamisliš sam. Začni s pripravami in videl boš, da se splača. Odkrivanje Boga je carsko.

POMEMBNEJŠI KOT VES TA MATERIAL PA SI TI
Za svoje birmance si namreč ti obraz priprave na birmo in s tem največkrat tudi obraz Cerkve. Pri tem ne podcenjuj svojega vpliva. Če boš pri vodenju birmanske skupine verodostojno in odprto zastopal svojo vero, bo to naredilo vtis na tvoje mlade. Tudi tedaj, ko jih cerkveni nauk morda ne bo takoj prepričal.
Delo birmanskega voditelja oz. animatorja je zelo odgovorno. Zato v svoj čoln vzemi Jezusa. Navsezadnje gre pri vsem skupaj za njegovo Cerkev. In brez njega tako ali tako ne bo šlo. Zato je smiselno, da za svojo birmansko skupino tudi redno moliš. Tedaj, ko stvari ne potekajo preveč dobro, pa tudi takrat, ko je vse čudovito.
Pa še to: poišči duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal, ko boš v osebni stiski ali ga boš lahko poklical, če bodo vsebine zate prezahtevne. Dogovorita se za redna srečanja.

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani, v: Ognjišče 5 (2017), 86-87.

 

Kategorija: Veroučne strani

Bill je bil odličen podjetnik, a se je zaradi prenapornega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in zapustil družino. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Ko je nekega dne hodil po cesti, je na tleh zagledal zakrivljen, rjast žebelj. Prišlo mu je na misel, da je podoba njega samega. Pobral je žebelj in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in ga začel ravnati. Potem ga je očistil rje. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Prešinilo ga je spoznanje, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Zavedal se je, da ne bo lahko, vendar mu je uspelo.
Danes je Bill spet s svojo družino in uspešno opravlja gradbene posle. Tisti rjasti in zakrivljeni žebelj mu je odprl oči, da lahko na novo začne svoje življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2023), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

To vprašanje se mi zdi najbolj sporno. Po mojem je to podobno poganom in plemenskim obredom češčenja, čeprav se skozi celo Sveto pismo ponavlja svarilo, naj se varujemo malikovanja in podobnih reči. Naj navedem nekaj primerov: »Ne delaj si rezanih podob … ne moli jih in ne časti jih« (2Mz 20,4-6). »Njih maliki so srebro in zlato, delo človeških rok … Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa« (Ps 115,4-8). »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom« (Iz 42,8).
Kot sem prebral, je bilo leta 754 razglašeno češčenje podob kot kaznivo dejanje, češ da ga je vpeljal satan, da bi ljudi zvabil od Boga. Prav tako je bilo na znanem koncilu v Efezu v četrtem stoletju in še pozneje v 16. stoletju v Zürichu v Švici. Za sklep tega slopa pa še navedek iz evangelija: »Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4.24).
Branko

Vprašanje češčenja svetih podob in svetnikov je zares staro vprašanje in od časa do časa je še posebej močno izbruhnila dilema, ali gre pri tem za idolatrijo (malikovanje), torej za češčenje stvari na način, ki gre samo Bogu, ki je edini Stvarnik vsega. Zlasti v Svetem pismu stare zaveze najdemo izredno močno poudarjeno prepoved upodabljanja Jahweja. To je povsem razumljivo, če se zavemo, da so Izraelci živeli sredi kulture mnogoboštva in so tudi sami iz nje izšli. Ko pa se jim je Bog začel razodevati kot edini in presežni, so počasi zapuščali predstave o bogovih iz mnogoboštva. Tudi pri Izraelcih ni šlo gladko, ampak poznamo najprej obdobje, ko so verovali sicer v Jahweja, a dopuščali obstoj tudi drugih bogov; a so ugotavljali, da je njihov Bog močnejši od vseh bogov sosednjih narodov. To jih je počasi pripeljalo do strogega, radikalnega enoboštva. Iz teh okoliščin je povsem razumljivo, da jih je postava učila, da si Boga ne smejo upodabljati, da jih ne bi zaneslo nazaj v mnogoboštvo. A to ni pomenilo, da jim stvari niso pomagale v njihovem odnosu z edinim Bogom. Spomnimo se samo na znamenje, ki ga je dal postaviti Mojzes, ko so se pojavile strupene kače. Kdor ga je z zaupanjem v Jahweja pogledal, ni umrl. Končno so imeli tudi skrinjo zaveze, shodni šotor in kasneje tempelj kot svete stvari, ki so jim pomagale pri izražanju in doživljanju vere v enega in edinega Boga. To so bile zanje svete stvari – čeprav jih niso zamenjevali za Jahweja.
V tej smeri lahko vidimo tudi razvoj svetih podob in češčenja svetnikov v krščanstvu. V novi zavezi se je Bog učlovečil in živel med ljudmi v človeški podobi, čeprav je dajal vedno jasno vedeti, da njegovo telo ni Bog, ampak pravo človeško telo. A hkrati je tudi pokazal, da je to telo tesno povezano z njim kot Bogom, da v njem deluje Bog, in da kdor vidi njega, vidi Očeta. Zaradi učlovečenja Božjega Sina, druge Božje osebe, se je v krščanstvu že zelo zgodaj uveljavila praksa, da so Kristusa pričeli simbolno upodabljati: kot dobrega pastirja, v časih preganjanj simbolno tudi kot ribo … Zelo kmalu so začele nastajati tudi ikone, saj tradicija govori celo o tem, da naj bi pisal ikone tudi sv. Luka, evangelist. Vendar je bilo v krščanstvu dokaj jasno, da so to samo upodobitve, samo pripomočki za vstopanje v odnos z ‘živim’ Bogom, in da češčenje ne gre stvarem, marveč Bogu osebno.
Res pa je, da so se pojavljale tudi zlorabe in nepravilno uporabljanje podob, in da se je zato pojavljalo občasno tudi nasprotovanje uporabe podob. Takšno obdobje je bilo tudi v 8. stoletju, ko je bilo močno gibanje imenovano ‘ikonoklazem’, ki ni samo nasprotovalo češčenju ikon, ampak so ikone celo uničevali. Res je, kar piše spraševalec, da so leta 754 prepovedali češčenje ikon. A to so naredili na koncilu, ki ga je sklical cesar Konstantin V. in v vesoljni Cerkvi ni bil nikoli priznan, ampak celo razglašen za neveljavnega. Nasprotno pa je bil veljavno sklican in izpeljan 2. nicejski vesoljni cerkveni zbor leta 787, ki pa je obsodil početje ikonoklastov in potrdil upravičenost češčenja ikon ali svetih podob, tako Kristusovih kot Marijinih in svetnikov. To svojo odločitev so koncilski očetje naslonili prav na dejstvo, da se je Bog sam učlovečil in tako na povsem viden in zemeljski način ‘predstavil’ samega sebe, ki je sicer duh in nima telesa. Pri tem so izhajali iz verske resnice, da sta se v Jezusu Božja in človeška narava neločljivo združili, čeprav sta odtali nepomešani (vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu leta 451). Glede omenjenega efeškega vesoljnega cerkvenega zbora moramo spet ugotoviti, da so, prav nasprotno, potrdili splošno prakso češčenja Marije kot Bogorodice, čemur so nekateri nasprotovali, češ da je Marija kot ustvarjeno bitje lahko rodila samo Jezusa kot človeka, kar pa je seveda kristološka zmota.
S tem je bilo spet jasno izraženo, da krščansko češčenje podob ne nasprotuje prvi Božji zapovedi, ki prepoveduje malikovanje stvari. Prav na omenjenem nicejskem zboru so izjavili, da se “podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru” in “kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana”. Izpostavim še lahko stalno prepričanje Cerkve, da ločimo dve vrsti češčenja: podobam gre “spoštljivo češčenje” (gr. dulija, lat. veneratio), samo Bogu pa “najvišje češčenje” (gr. latrija, lat. adoratio). Torej se v izvornih jezikih ločita obe stvarnosti že po besedi, kar v slovenščini ni tako razvidno. Naj navedem glede tega tudi odlično misel sv. Tomaža Akvinskega: “Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba predstavlja.”

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63.

Kategorija: Pisma

Profesor je potoval z vlakom. Potniku, ki je sedel nasproti, se je pohvalil: »Jaz sem zelo znan profesor. Ko govorim, me vsi poslušajo z odprtimi usti.«
Sopotnik: »To se dogaja tudi meni.«
»Ste tudi vi profesor?«
»Ne, zobozdravnik!«

Človek, ki se hvali in šopiri, je podoben petelinu, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 82.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

(ob obletnici ustanoviteljice) Poleg etnološke zgodbe o neprecenljivi dediščini idrijskega klekljanja idrijske čipke pripovedujejo tudi zgodbo o tradicionalnih vrednotah, ki jih privzgaja rokodelstvo. Bili smo na obisku v Čipkarski šoli Idrija, kjer klekljanje nepretrgoma učijo že od leta 1867.

V idrijski rudnik živega srebra so hodili delat različni evropski strokovnjaki – z njimi so prihajale njihove družine in najverjetneje so prav njihove žene v Idrijo prinesle znanje klekljanja. Najstarejši pisni vir, ki omenja klekljanje na Idrijskem, je iz leta 1696.
Idrija je bila v tistih časih (kljub svetovnemu slovesu rudnika) vendarle precej odmaknjen kraj. Znanje klekljanja se je razvijalo izolirano, se oblikovalo in dopolnjevalo. Idrijske klekljarice so bile zelo iznajdljive in prilagodljive. Iskale so nove rešitve in načine te rokodelske umetnosti, zato že konec 19. stoletja (na podlagi arhivskih virov) govorimo o idrijski čipki kot blagovni znamki.
»Idrijska čipka je narejena iz več različnih tehnik klekljanja. Prva tehnika, ki se je prodajala pod imenom idrijska čipka, je bila idrijska čipka, klekljana v tehniki širokega risa. Zanimivo pri klekljanih čipkah je, da so žive, da se spreminjajo, ker se močno prilagajajo. Tudi idrijska čipka se je prilagajala – če je bil njeno prvotno izvozno središče severnoevropski trg, se je v času pod italijansko oblastjo trg preselil na italijansko tržišče, ki se mu je idrijska čipka prilagodila. To je obdobje, ko se je začela razvijati tehnika idrijskega risa. Kar ne pomeni, da so bile ostale tehnike zanemarjane, a široki in idrijski ris sta najbolj prepoznavni tehniki,« pojasni Metka Fortuna, vodja šole. V čipkarski šoli pa se seveda učijo še številnih drugih tehnik klekljanja.

KLEKLJAMO VREDNOTE
Ko se sprehodim po idrijskih ulicah, me ob prehodih za pešce pozdravijo vzorci čipk. V stavbi Ljudske šole v Idriji domuje Čipkarska šola, ki nepretrgoma deluje že od leta 1867. Takrat jo je v Idriji ustanovilo trgovsko ministrstvo na Dunaju, in danes je to najstarejša neprenehoma delujoča čipkarska šola na svetu.
Danes na čipkarski šoli v Idriji poučujejo otroke in odrasle. Poučevanje otrok je posebna javna služba za otroke in mladino, ki jo izvajajo po pooblastilu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Vsako leto imajo v program vključenih več kot 450 otrok, starih od 6 do 15 let. Gre za prostočasno dejavnost, vključi se, kdor želi. Zanimivo je, da se klekljanja uči tudi kar 20 % dečkov. Klekljanje ni le učenje rokodelske veščine, ampak je metoda, s katero otrok razvija svojo osebnost. Pomembno je, da vidi rezultat dela, ki ga opravi s svojimi rokami. »Čipkarska šola ni zgolj učenje klekljanja. Učenje rokodelskega znanja je vedno tudi šola vztrajnosti, natančnosti, potrpežljivosti. Skratka, vseh življenjsko pomembnih vrednot. Trudimo se, da te vrednote ohranjamo in ozaveščamo: da je vredno. Klekljanje je pri otrocih pomembno tudi zaradi motoričnega razvoja,« poudari moja sogovornica Metka Fortuna.

VRHUNSKO ZNANJE
Po osnovni šoli dekleta pot življenja pogoste zanese kam drugam, nekaj pa jih ostaja in nadaljujejo s klekljanjem tudi v srednji šoli. To so učenke na višku svojega klekljarskega znanja, zato jih obdržijo, čeprav so srednješolke, vsakih nekaj let pa imajo tudi kakšno študentko. Ta dekleta klekljajo mojstrovine idrijske čipke.
Najboljše klekljarice so vključene v eksperimentalno klekljarsko skupino, poseben program izobraževanja za odrasle. Klekljarice dobijo nedokončan izris, osnovne smernice, potem pa same poskrbijo, da nastane celovit izdelek. Rešitve seveda iščejo v okviru tehnik idrijske čipke.

IZOBRAŽEVANJA ZA ODRASLE
Največ odraslih obiskuje enodnevne delavnice klekljanja, ki jih izvajajo trikrat na leto. Metka Fortuna pove, da jih je covid razsvetlil, od epidemije naprej namreč te delavnice izvajajo tudi na daljavo. Pred obdobjem covida so potekale le v živo, med epidemijo le na daljavo, sedaj pa v obeh oblikah, saj je za delavnice na daljavo velik interes ne zgolj iz Evrope, pač pa iz vsega sveta.

Klekljarice na drugi polobli vstajajo sredi noči, da lahko spremljajo delavnice po Zoomu. Okrog 150 je udeleženk se vsako leto udeleži takšne oblike učenja klekljanja.
Poleg tega se izvaja redni andragoški program čipkarske šole (70 ur), ki poteka po izdelanem učnem načrtu. Vsak začne od začetka, ne glede na predznanje. Tako mašijo luknje v znanju in omogočajo lasten tempo napredovanja vsem udeležencem. Redni program vsako leto obiskuje 25 do 30 udeleženk, zadnji dve leti tudi en udeleženec.

MEDNARODNO POVEZANI
Dodelan sistem izobraževanja klekljanja za otroke je tudi v svetovnem merilu redkost, saj prevladuje mnenje, da je učenje klekljanja za otroke pretežko: »Skozi projekte mednarodnega sodelovanja se je pokazalo, kako kakovostna in redka je takšna oblika izobraževanja otrok in mladih po svetu,« pove Fortuna. Šola je bila vključena že v veliko uspešno opravljenih projektov povezovanja, mreženja in mednarodnega vključevanja. Trenutno so aktivni pri Erasmus+ za odrasle. Leta 2021 so pridobili akreditacijo nacionalne agencije za izvajanje mednarodnih projektov za izobraževanje odraslih (ker so dokazali določene rezultate na mednarodnem sodelovanju in si nekoliko širše odprli vrata za pridobivanje sredstev).
»Z vsemi rezultati otok, z njihovimi izdelki, z njihovim veseljem in navdušenjem za obiskovanje pouka dokazujemo, da je mogoče, če se ga lotiš na pavi način: strokovno in v pravi meri. Štiri učne ure na teden so povsem dovolj.«
Mednarodno so povezani s klekljarskimi in čipkarskimi središči: Bobowa na Poljskem, Vila do Conde na Portugalskem, Vamberk na Češkem, Novedrate v severni Italiji in Kalofer v Bolgariji.

41. FESTIVAL IDRIJSKE ČIPKE
41. festival idrijske čipke bo potekal od 16. do 18. junija 2023 pod sloganom ®EVOLucija. V ospredje bo postavljena (r)evolucija idrijske čipke oziroma njen razvoj s poudarkom na ženskah, ki so idrijsko čipko ponesle v svet in skrbijo za to, da še vedno pomemben del identitete Idrije.
Na festivalu čipkarska šola sodeluje s strokovnim programom, ki ga sooblikujejo z Društvom klekljaric idrijske čipke, odborom za označbo porekla idrijske čipke in mestnim muzejem. Izvajalec festivala pa je Zavod za turizem Idrija. Šola koordinira tudi delovanje odbora za označbo porekla idrijske čipke.
Kot so zapisali ustvarjalci festivala, »se Idrija v času junijskega festivala prelevi v živahno čipkarsko središče, kjer se izmenjujejo znanja o tej prefinjeni spretnosti, prenašajo izkušnje na nove generacije in tkejo močna prijateljstva, ki kakor tisočere nevidne niti povezujejo ljudi širom sveta«.
Resnična vrednost klekljane čipke
Dohodek od klekljanja je veljal za zelo skromnega, čeprav je pomenil doprinos k družinskemu proračunu. Čipkarska šola si prizadeva doseči, da bo klekljarica dostojno plačana za svoje delo.
Na šoli ustvarjajo svoje lastne izdelke, od ideje do končne realizacije. Podnje se podpisuje šolska oblikovalka Maja Svetlik in pa najboljše klekljarice iz lokalnega okolja, od katerih zahtevajo kakovost, izkazano z mnenjem obrtno-podjetniške zbornice in certifikatom geografske označbe Idrijska čipka. Vse klekljarice morajo biti za svojo dejavnost registrirane.

RAZSTAVA
Sprehodim se po razstavi Poglej, kaj znam!, kjer mi strokovna sodelavka Sonja Bogataj pripoveduje zgodbo, kako od ideje do izrisa papirca prek neštetih ur klekljanja pridemo do čipke. Sklekljano čipko potem še vključijo v končni izdelek. Koliko ur učenja in dela je vklekljanih v te bele zaklade!
Na razstavi vsako leto razstavlja en oddelek začetnikov, zahtevnejše čipke višjih oddelkov (v katerih so meseci in leta dela) pa so na ogled prav vse.
Na zadnji steni pogled ujame pisano slikovito drevo, okrašeno s čipkami. Sogovornica pojasni, da ima drevo velik simbolni pomen. Nastalo je v času epidemije, ko so otroci klekljali na daljavo: »To je bil projekt za vse. Otroci so bule odlagali na dogovorjenem mestu, kjer so jih učiteljice pobrale, odpeljale domov, uredile in pripeljale nazaj na dogovorjeno točko. Vsak krogec na drevesu je klekljan v drugi tehniki. Vsak otrok, ki je želel sodelovati, je dobil krogec, primeren svojemu znanju – tisto tehniko, ki jo je nazadnje delal v šoli pred zaprtjem.«
Med čipkami se lahko sprehodite od septembra do junija. Posamezniki za ogled odštejejo 2,5 €, skupine 10 ali več oseb pa 2 € na osebo. Otroci do 15. leta v spremstvu staršev imajo prost vstop.
Natančen urnik si lahko ogledate na povezavi: https://www.cipkarskasola.si/razstava-cipk/

PRODAJNI PROGRAM
Šola mora zagotavljati lastna sredstva za delovanje, zato imajo tudi prodajni program. Zanima me, kdo danes kupuje idrijsko čipko. Bogatajeva pove, da je med rednimi strankami nekaj domačinov, ki čipko radi kupijo za darila. V spletni trgovini pa so stranke iz vsega sveta. »Najboljši kupci pa so turisti – obiskovalci razstave začutijo našo zgodbo: koliko dela, znanja in izobraževanja je v eni čipki. Ljudje potem lažje odštejejo denar.«
Stranke narekujejo, da morajo biti končni izdelki uporabni: nakit, šali, tunike … Različno elegantni in različno slovesni.
Vse čipke, ki jih prodajajo, imajo označbo kakovosti. Ta usklajeno s slovensko zakonodajo sporoča, da so čipke, ki nosijo oznako geografske označbe Idrijska čipka, izdelane na območju Dežele idrijske čipke, da so iz naravnih materialov, sklekljane v tradicionalnih tehnikah, na vzorcih, ki so kopija čipkarske dediščine ali elementi čipkarske šole ali avtorske čipke, ter izpolnjujejo predpisane zahteve o kakovosti.
Mene zamikajo zapestnice, kaj pa je vam najbolj všeč?
M. Pezdir Kofol, Na obisku, v: Ognjišče 3 (2023), 75-77.

Kategorija: Na obisku

Že v otroštvu mi ni bilo dano hoditi v cerkev. Od 13. do 18. leta starosti sem živela po domovih, kjer so nas vzgajali brez vere. Tako sem počasi pozabila na Boga. Le v primeru, da sem se znašla pred cerkvijo, sem začutila željo, da bi vstopila.
Ko sem se vrnila domov, sem molila za bodočega moža (to molitev sem našla v svoji ‘mašni’ knjižici). Dobila sem pridnega, delovnega, skrbnega in, kar mi je bilo najvažnejše – vernega moža. A tudi tu se je satan poigral z nama. Na zvit način so ga spravili k UDBI, čeprav med služenjem vojaščine ni hotel v partijo ...
In tako se je počasi začelo. Rodili sta se nama dve hčerki 13 mesecev narazen. Živela sva skromno, saj sva živela pri njem v skromnem podstrešju brez sanitarij in vode. Že pri drugem porodu sem imela hude težave, nato pa sem spet zanosila. Tedaj so začeli pritiskati name vsi, češ, kaj pa če umreš, mož je ves obupan izjavil, da bo ‘spokal’ v Nemčijo, kar me je še posebno prizadelo. Pritisk je bil tudi iz vrst delodajalca: sedaj imaš priložnost dobiti delo za stalno, dovolj imaš dva otroka.
Nisem se zavedala, da je že takoj ob spočetju to živo bitje, kje neki! Govorili so celo, da ni nič, dokler ne začne brcati. Groza me je sedaj, ko tole pišem.
Ko sem prišla iz bolnišnice, je tašča začela vpiti name ‘morilci!’ To me je strašno vznemirilo. Odpovedala mi je vsako pomoč. On na terenu, jaz sama z dvema otrokoma, ranjena, razočarana ... Šele danes po več ko 50 tih letih ji dam prav. Zakaj je nisem poslušala?! Prepozno!
Čez leta, tik pred birmo mojih deklet, smo morali prekiniti s Cerkvijo. Ostalo je samo garanje za vsakdanji kruh in skrbi za dom in otroke.
Kako sem se spovedala, se sploh ne spomnim. Nikakor ne morem priklicati tega v spomin. Sedaj me vedno bolj skrbi, če se tega sploh nisem spovedala!?
Sedaj ko sem v pokoju, sem začela spet hoditi v cerkev. Postala sem čisto drug človek. Naročila sem verski tisk, začela brati in v okviru možnosti tudi sodelovati v cerkvenem občestvu. Tako sem vedno bolj spoznavala svojo zmoto. Starejša ko sem, bolj ko me tarejo bolezni, bolj ko se bližam svojem prehodu v večnost, bolj me skrbi in peče.
Večkrat sem že hotela opraviti življenjsko spoved, a mi nikoli ne uspe. Vedno se vsem tako mudi, spovedniki ne želijo poslušati naših grehov, samo potolažijo me in odvežejo vseh grehov, ki sem jih hotela povedati. Potolažena odidem.
Pa se je primerilo, da sem nedavno nazaj zvečer, ko sem legla, poslušala po Radiu Ognjišče, da je tista žena, ki je naredila splav, morilka, se izobči iz Cerkve in nima pravice do spovedi. Župnik ji mora dati neko posebno odvezo, da gre sploh lahko v spovednico.
Sedaj vas sprašujem, kako je s tem? Naglušna sem in nisem čisto dobro razumela. Tako je pač bilo včasih po starem, je bilo rečeno, kako je pa sedaj?
Moram se z nekom pogovoriti, ker me to spravlja v obup. Mož in otroci me sploh ne podpirajo v tem, češ, mi pač ni bilo dano. (Jaz pa sem kot dekle sanjala o veliki družini z desetimi otroki.)
Sedaj sem prepričana, da bova z možem kaznovana, rod se bo ustavil. Pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo. Hčere še po tihem molijo, otroci nočejo o tem nič slišati. Saj veste: moderno je bilo – se bodo sami odločili.
Ko so bili vnuki majhni, smo molili sveti angel, potem se nisem smela več vtikati.
Vse bolečine in delo podarjam Jezusu, svoj križ z veseljem nosim za Njim, ki se je usmilil celo desnega razbojnika ...
Duša

Ne pretiravam, če zapišem, da si nisem mislil, koliko pisem prihaja na uredništvo na temo bolečine mater po splavu. Eno izmed njih je tudi vaše. Na nekatere stvari glede splava in žalovanja po njem smo v preteklosti že odgovorili: v pismu meseca v marčevski številki Ognjišča, pa tudi v preteklih Ognjiščih. En odgovor je tudi v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu (Nihče mi ni stal ob strani in mi ni povedal o negativnih posledicah splava, str. 44–52). Gotovo boste v teh odgovorih našli tudi zase kakšno misel.
Ponovno moram poudariti, da ni odgovorna samo žena, ki naredi splav, ampak nosi odgovornost tudi družba. To se lepo vidi v vašem primeru. Grozila sta vam mož in delodajalec. Tudi ravnanje tašče ni bilo najbolj krščansko. Zmerjala vas je z morilko in bila jezna na vas. S takim obnašanjem vam ni pomagala prebresti travme, ki ste jo doživeli in, kar je najvažnejše, ni vam pomagala h kesanju in spreobrnjenju. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vam mož dejal, da vam bo stal ob strani tudi ob rojstvu tretjega otroka, da bi vam ne grozil delodajalec, da bi vam tašča zagotovila pomoč ob otrokovem rojstvu in pri njegovi vzgoji ...
Papež Frančišek priznava, da je Cerkev doslej storila le malo, da bi pomagala ženskam v zelo težkih situacijah, na primer takim, ki trpijo zaradi izjemne revščine ali so zanosile ob posilstvu. Zato spodbuja, da bi tem preskušanim ženskam več in bolj pomagali. Na papeževo vabilo se tudi pri nas odzivajo posamezniki in ‘zavodi’ (npr. info@zavod-biser.si ali 080 50 03; info@zavod-zivim.si ali tel. 040 577 468), ki bi radi nosečnicam v stiski pomagali in se zato nosečnica v stiski lahko na njih tudi obrne. Morda jih tudi vi pokličete in se z njimi pogovorite ali dogovorite za osebni pogovor. Nekateri tudi organizirajo mesečna molitvena srečanja za nosečnice v stiski. Prav tako papež podpira različna mednarodna gibanja, tudi gibanja pro-life (za življenje), ki bi rada pomagala zmanjšati število splavov.
Sprašujete, kdo lahko odpusti greh ženi, ki je naredila splav. P. Vinko Škafar takole piše:
Po do sedaj veljavnem Zakoniku cerkvenega prava, kanon 1398, tistega, ki “učinkovito oskrbi odpravo plodu, zadene vnaprej izrečeno izobčenje”. To pa pomeni, da lahko po tej cerkveni določbi (kanonu) ob zakramentalni odvezi prekličejo “vnaprej izrečeno izobčenje” samo škofje in od Svetega sedeža ali krajevnega škofa pooblaščeni duhovniki oz. samo ti so lahko do začetka izrednega jubilejnega leta usmiljenja dajali odvezo za greh splava. Papež Frančišek kot vrhovni predstojnik katoliške Cerkve, ki lahko daje tudi spregled od predpisov (kanonov) v Zakoniku cerkvenega prava, pa je v izrednem jubilejnem letu usmiljenja (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016) pooblastil vse duhovnike, ki imajo oblast spovedovati, da lahko podelijo odvezo tudi za splav. Ob koncu jubilejnega leta je papež Frančišek vsem spovednikom za nedoločen čas podaljšal možnost podelitve odveze za umetno prekinitev nosečnosti oziroma načrtovani splav. Torej vas tega greha lahko sedaj odveže vsak duhovnik. V posebnem apostolskem pismu, v katerem je podaljšal to pooblastilo, je papež zapisal: »Želim sicer znova kar najtrdneje poudariti, da je splav zelo hud greh, saj konča nedolžno življenje. A po drugi strani lahko poudarim in moram poudariti, da ni greha, ki ga Božje usmiljenje ne bi moglo doseči in izbrisati, če najde skesano srce.« Papež seveda daje jasno vedeti, da ne spreminja temeljnih naukov Cerkve, saj je v dokumentu Radost življenja o splavu zapisal: »Od Cerkve ne moremo pričakovati, da bo spremenila odnos do tega vprašanja.«
Tudi vaša trditev, da bosta “z možem kaznovana in se bo rod ustavil, ker pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo”, je bolj prepričanje, ki izhaja iz občutka krivde, kakor pa resnice. Napačno si je predstavljati Boga, ki takole ‘na prvo žogo’ kaznuje. Kaj vse bi se dogajalo z nami, če bi nas Bog za vsako malenkost sadistično kaznoval? Ne, naš Bog je ljubeč Oče, ki želi, da bi vsi živeli po njegovih zapovedih ter bili srečni ter končno prišli k njemu. Se pa ljudje sami kaznujemo s svojim grešnim življenjem, ko se ne držimo božjih zapovedi. Morda je najbolj očiten izraz tega naš odnos do Božjega stvarstva. Neodgovorno ga uničujemo in sedaj že čutimo negativne posledice. Podobno, čeprav ne tako očitno, je tudi z drugimi zapovedmi. Vaša bolečina z vnuki je bolj povezana z dejstvom, da niso bili deležni verske vzgoje in danes živijo brez odgovornosti in pogleda v prihodnost, ampak samo za užitek v sedanjem trenutku.
Lepo je, da ste se v zrelih letih približali veri. Upam, da boste v veri našli moč, da boste premagali občutek krivde. In kaj konkretno narediti? Ker pravite, da težko dobite spovednika, ki bi vas poslušal in ker niste čisto gotovi, da ste se greha pravilno spovedali, vam predlagam, da se s kakšnim spovednikom dogovorite za življenjsko spoved. Nekako razumem spovednike, ki se vam ne morejo dolgo posvetiti, če je pred spovednico dolga vrsta. Zato telefonirajte kakšnemu duhovniku, morda redovniku v samostanu, in se dogovorite za življenjsko spoved, ki bo pač trajala dlje časa. Prepričan sem, da se boste po spovedi in pogovoru z duhovnikom umirili, saj boste deležni Božjega odpuščanja in okusili njegovo neizmerno ljubezen.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 38-40.

Kategorija: Pisma