Učenec je nekega dne vprašal modrega učitelja: »Kaj misliš, zakaj ljudje toliko razpravljajo o Bogu?«
Učitelj je odgovoril: »Vidiš to čebelo? Slišiš njeno brenčanje? To se neha, ko čebela najde cvetlico in iz nje srka nektar.
Vidiš ta vrč? Ko vanj vlivaš vodo, slišiš klopotanje? Utihnilo bo, ko bo vrč poln.
Sedaj poglej to tenko rezino, ki jo vržem v vrelo olje. Slišiš, kako cvrči? Ko bo ocvrta, ne boš več slišal cvrčanja.

Podobno je z ljudmi: o Bogu veliko razpravljajo zato, ker ga še niso našli. Kdor ga je našel, ga v tišini časti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2022), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)

Maj je čebelji mesec, zato bomo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. Maja bo namreč na knjižne police Ognjišča priletala slikovita knjiga, ki nosi pomenljiv naslov Biblia Carniolica.

Ko se je človek stalno naselil, ni več le ropal čebeljega medu, ampak je začel čebele načrtno gojiti. Čebelarjenje so poznali v vseh starih kulturah: predvsem v Egiptu, stari Grčiji in Rimu. Egipčani so bili spretni čebelarji, najstarejši ohranjeni zapisi o vzreji čebel v panjih v Egiptu so stari 4500 let. V antični Grčiji so za čebelje panje uporabljali glinene lonce in koše. Sveto pismo priča, da so čebele in njihove pridelke zelo cenili tudi Judje.
Naravna čebelja bivališča so bila votla drevesa in skalne razpoke. Človek je sprva posnemal njihovo naravno okolje, prvi panji so bila odrezana debla z duplom – klade, polklade, korita, podolgovate truge, iz šibja ali slame pleteni koši, sledili so različni leseni panji. Izpostavimo prepoznavnega kranjiča, od začetka 20. stoletja dalje pa Alberti-Žnideršičev panj.
V 17. stoletju se na Kranjskem pojavijo tipični čebelnjaki za shranjevanje panjev.
V panju je polno življenja. Matica nenehno izlega jajčeca, ki jih čebele delavke prenesejo v voščeno satje. Vsako jajčece položijo v svojo satno celico. Iz jajčec se po treh dneh izležejo ličinke, ki neprestano jedo, zato jih imenujemo tudi žerke. Čebele krmilke hranijo ličinke z matičnim mlečkom, kasneje pa z zmesjo cvetnega prahu in medu. Te se bodo razvile v čebele delavke. Če pa ličinko čebele krmilke ves čas hranijo zgolj z matičnim mlečkom, se iz nje razvije nova matica. Vse ličinke hitro rastejo in se medtem večkrat levijo. Nato se preobrazijo v bubo – to je stadij, v katerem se telo živali popolnoma spremeni. Čebela dobi sesalo, s katerim bo sesala medičino iz cvetov, razvijejo se ji členjene noge in krila. Iz bube se po približno 12 dneh izleže mlada čebela. Celoten cikel od ličinke do odrasle mlade čebele delavke traja 21 dni. Vse to se dogaja v vsaki čebelji hiški. Zato potrebujejo varen dom. Čebele se orientirajo tudi po barvah. So morda tudi zato ljudje poslikali njihove domove?

BARVE V SVETU ČEBEL
Čebele imajo drugačen vid kot ljudje in tudi precej drugačne oči. Na obeh straneh glave imajo sestavljeno oko, s katerim zaznavajo barve. Na temenu pa imajo še tri pikčaste oči, ki čebeli pomagajo zaznavati svetlobo in hitre spremembe v vidnem polju. Na tak način se lahko učinkovito izogne plenilcu. Če opazujemo travniško cvetje, lahko hitro ugotovimo, da prevladujejo cvetovi v rumeni, rumenkasto zeleni in modri barvi. Te barve čebele zelo dobro vidijo, ne zaznavajo pa rdeče barve. Zato ni čudno, da na travniku skoraj ni rastlin z rdečimi cvetovi. Ena izmed njih, poljski mak, pa ima drugačno prilagoditev: njegovi sicer rdeči cvetovi odbijajo UV-svetlobo, kar čebele zaznavajo kot posebno barvo.
Ko čebele najdejo pašo, s posebnim plesom v obliki osmice sporočijo še ostalim čebelam vrsto, smer in oddaljenost paše. Čebele lahko nabirajo medičino blizu panja ali tudi več kilometrov stran. A ker imajo izjemno dobro orientacijo, se ne izgubijo: z barvami in vonji ter s pomočjo lege sonca na nebu najdejo pot v domači panj. Čebelnjaki so zaradi svoje barvitosti lepa popestritev pokrajine, arhitekturna zanimivost, vsekakor pa barve, nanešene na panjske končnice, pripomorejo tudi k orientaciji čebel. A tega naši predniki verjetno še niso vedeli. Zakaj so torej slikali na panje?

POSLIKANI ČEBELNJAKI
Ljudsko slikarstvo je bilo v 18. in 19. stoletju priljubljeno po vsej Evropi. Ljudje so radi poslikali pohištvo, slikali na steklo, poslikana so bila hišna pročelja, vaške kapelice. Najstarejši motivi v ljudskem slikarstvu so bili verski. Morda so se tako poklonili priprošnjikom, morda je bila to oblika zahvale ali prošnje, gotovo pa so si želeli Boga blizu, doma. Tudi prvi motivi na panjskih končnicah so bili verski simboli. Navada se je razvila, in nastajati so začele celovitejše podobe sv. Ambroža, zaščitnika čebelarjev, pa sv. Florjana, zaščitnika pred požarom, in drugih svetnikov. Za najstarejšo poslikano panjsko končnico velja tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758. Ljudska umetnost na panjih se je razvila v upodobitve prizorov iz Svetega pisma, potem pa tudi v povsem ljudske motive. Poslikane panjske končnice so naša posebnost, nikjer drugje jih ne najdemo.
Znanih je več kot 30 slikarjev panjskih končnic. Večinoma so bili samouki, priučeni podeželski podobarji. Najlepše panjske končnice so nastale v delavnicah z baročno tradicijo Leopolda Layerja (Kranj) in Franca Wisiaka. Največ ohranjenih pa je nastalo na Pavličevi kmetiji v Selški dolini. Na Štajerskem pa je največ ohranjenih upodobitev nastalo v delavnici Franca Grila. Ti ljudski umetniki so pri svojem delu uporabljali oljne barve in smrekove deščice dimenzij 30 x 13 cm, nekatere panjske končnice so naslikane tudi na češnjev, lipov, orehov ali hruškov les.

DEŽELA, KJER TEČETA MLEKO IN MED
»Čebelji panj spada med najbolj urejena in prijazna domovališča in delovišča na svetu. Čebelnjak predstavlja dom, ki pomirja in varuje svoje prebivalce, in predstavlja delovno mesto, ki zagotavlja prehrano in razmnoževanje. Opravilne vloge so pregledne in jasne in delovne obveznosti so do potankosti določene. Brenčeča čebela je primer vesele prizadevnosti in predanosti, ki ju goji družina, čebelji panj pa predstavlja mirno sožitje in soglasje, ki vladata v skupnosti,« v spremni besedi k Biblii Carniolici zapiše škof Jurij Bizjak. Kot bi opisoval idealno družino, kajne? Nekaj, k čemur stremimo kristjani. Res, čebele smo si ljudje od nekdaj jemali za zgled zaradi njihove delavnosti in vztrajnosti.
V Sloveniji živi več kot 500 vrst čebel. Najbolj razširjena je medonosna čebela, predvsem podvrsta kranjska čebela ali sivka (Apis mellifera carnica), ki so jo prvič zabeležili prav na Kranjskem. Prepoznamo jo po temnih obročkih na zadku, ki imajo sivkaste dlačice. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s kranjsko čebelo. Ta pridela veliko medu, ni napadalna in ima dober čut za orientacijo. Zaradi vseh teh lastnosti so jo od 19. stoletja prenašali tudi v druge države po Evropi in po svetu. Danes je ena izmed bolj razširjenih podvrst medonosnih čebel.
Zaradi vseh dobrih lastnosti čebel so jim že stara ljudstva pripisovala božanske lastnosti. Stari Egipčani so verjeli, da so se rodile iz zlatih solz, ki jih je pretakal bog sonca. Svoje mesto so ta droba čudodelna bitja našla tudi v Svetem pismu. »Roji čebel so dobra prispodoba za številčno vojsko. Mojzes piše: In Amorejci so vas podili, kakor delajo čebele (5 Mz 1,44). Modri Sirah pa hvali njen med: Majhna je čebela med krilatci, njen sad pa je prvi med slaščicami! (Sir 11,3). Veliko pogosteje kakor čebelo pa Sveto pismo omenja čebelji med (več kot petdesetkrat). Med je prispodoba za blaginjo, prispodoba za najbolj zaželeno telesno in duhovno hrano, prispodoba za največje slasti in radosti. Izvoljeno ljudstvo živi v deželi, kjer teče mleko in med (2 Mz 3,8),« navaja škof Jurij Bizjak.
Kaj pa Slovenija? Ali tudi pri nas teče med (ki za razliko od mleka ni in gotovo tudi ne bo izgubil svoje slave)? Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije smo v lanskem letu v Sloveniji pridelali 2405 ton medu. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja več kot 11.000 čebelarjev. Pa imamo medu dovolj za naše potrebe? Odvisno od letine. Naj nam sv. Ambrož letos izprosi dobro letino in zdrave roje. Pa naj medi!

ALI STE VEDELI, DA ČEBELE NE NABIRAJO MEDU?
Čebele nabirajo sladke sokove: medičino in mano. Medičina (nektar) je shranjena v cvetovih, s čimer privabljajo opraševalce, mana pa so izločki žuželk, ki sesajo rastlinske sokove. Čebele s sesalom medičino ali mano posesajo in shranijo v svojem medenem želodcu. Na poti nazaj se v njem že začnejo dogajati kemijske spremembe: sladkor se razgradi na enostavnejše dele. Čebela preda sladko tekočino v obliki kapljic čebelam v panju. Te kapljico obdelajo in posušijo, tako da iz nje nastane med. Čebele med shranijo v satje in ga pokrijejo z voščenimi pokrovčki, ki so vodoodporni.
Čebelar iz panja vzame sate z medom in z njih omete čebele. S posebnimi voščenimi vilicami nato odstrani voščene pokrovčke na satju in sate vstavi v točilo. To je posebna naprava, ki z vrtenjem poskrbi, da iz satov v posodo steče med. Sledi še precejanje medu in polnitev v kozarce. Ker je med hrana čebel, ga čebelarji nadomestijo s sladkorno raztopino.
V Sloveniji sta najpogostejša cvetlični in gozdni med. Cvetlični med čebele pridelajo iz medičine različnih travniških rastlin, grmov in dreves. Gozdni med pa nastane iz mane, ki jo nekatere žuželke izločajo na iglavcih in listavcih v gozdu.
Poznamo različne vrste medu: ajdov med, lipov med, kostanjev med, akacijev med, hrastov med, smrekov med, hojev med. In seveda mešan med. Za vse pa velja: najboljši je tisti, ki ga kupite pri lokalnem čebelarju.

MEDENE ŠTEVILKE
Pašne čebele opravijo med 10 in 15 poletov na dan, pri tem lahko obiščejo tudi 500 cvetov.
Na nekaterih krajih lahko čebele naberejo do 5 kg medičine na dan, kar je 200 kg na leto.
Ena kolonija čebel na leto proizvede med 20 in 50 kg medu.
V Sloveniji imamo 3 sheme kakovosti medu, ki so zaščitene z označbo porekla: slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med.
V Sloveniji se s čebelarstvom ukvarja več kot 11.000 čebelarjev.

K. Šoln-M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 5 (2023), 44-49.

20. maj je svetovni dan čebel. Čebele so zares posebne živali. Njihovo življenje in delo je za raziskovalce pravi izziv. V Radovljici smo našli nekaj za male in velike bodoče čebelarje. Odbrenčimo na potep!

INFO TABLA
Dolžina: Pot je kratka (1 km), primerna tudi za majhne otroke. Pelje nas po Radovljici, predviden je kratek krog, lahko pa obiščete tudi vsako točko posamezno.
Z vozičkom boste naredili kakšen manjši »obvoz« izven narisane poti, pa boste prav tako hitro in brez težav našli vse učne točke.

Izhodišče: TIC Radovljica, Linhartov trg.
Za mlade priporočamo brezplačno mobilno aplikacijo: Linhartova Radovljica.

Strošek: beležka za na pot: 4 €, družinska vstopnica v Čebelarski muzej: 16 €.
Povezava: https://www.radolca.si/sl

Na TIC-u v starem mestnem jedru Radovljice (Linhartov trg) vprašamo za učno pot. Kupimo knjižico in začnemo družinsko medeno dogodivščino. Najprej poiščemo učni čebelnjak (prva točka).
Čebelnjaki – male lesene hiške, v katerih so naloženi panji – so posebnost slovenske pokrajine. Z zunanje strani so lepi, pisani, imajo tudi poslikane panjske končnice, z notranje strani pa lahko čebelar pokuka v panje in pogleda, ali so čebelice zdrave, kako jim gre nabiranje medu, morda potrebujejo dodatno hrano? Ali pa se pripravljajo na rojenje. To se zgodi takrat, ko se del čebelje družine »odseli« in išče nov dom.
Pri čebelnjaku izvemo tudi, da je kranjska sivka najbolj razširjena čebela v Evropi in ena najbolj razširjenih na svetu ter da 20. maja praznujemo svetovni dan čebel. 20. maj pa zato, ker je takrat imel rojstni dan slavni slovenski čebelar Anton Janša; njegov ata je imel čebelnjak postavljen prav tu v parku, kjer smo sedaj.
Poleg čebelnjaka pa so tudi zabavna igrala, kdo bo prvi na vrhu plezal?

ČEBELJI PLES IN VRSTE MEDU
Sprehodimo se mimo stavbe Čebelica, kjer je radovljiška upravna enota, pa mimo pošte in čez cesto, pa smo že pri drugi točki. Izvemo, da tudi čebele plešejo. Pa ne zato, ker jim je všeč miganje z boki.

Stalno razstavo v Čebelarskem muzeju v Radovljici so v lanskem letu povsem prenovili. Nova nosi ime: Živeti skupaj. O čebeli in človeku. Sodobne interaktivne vsebine so za otroke več kot privlačne. Tudi informacije so podane kratko in jasno. Predvsem pa oblikovane v tri nivoje glede na zahtevnost.

ČEBELJA OČALA
Pokukam skozi »čebelja očala« – kako vidijo čebele? Ena očala nam pokažejo človekov pogled, druga čebeličin. Glej, čebele rdeče barve ne vidijo! Ali si vedel, da so makovi cvetovi tako nežni, zato da jih veter z lahkoto ziblje? Čebelica tako opazi njihovo gibanje, kljub temu da barve ne zazna.

OPRAŠEVANJE
V Čebelarskem muzeju se še posebej trudijo ozaveščati o pomenu raznovrstnih opraševalcev za naš planet in za kakovost človekovega življenja. Tematika je široka in pereča, predvsem pa zahteva celostno obravnavo. Za namen ozaveščanja in izobraževanja so letos izdali knjigo: Svet opraševalcev (P. Bole, I. Esenko, A. Šalehar).

POSTANI ČEBELAR!
Obleci se v čebelarjevo obleko, ne pozabi na zamrežen klobuk in se preizkusi v skrbi za čebele. Čisto pravo čebelarjevo orodje lahko preizkusijo tudi mali čebelarji.

PANJSKE KONČNICE – SLOVENSKA POSEBNOST
Sestavni del stalne zbirke ostajajo panjske končnice, ki so slovenska posebnost. Nikjer drugje jih ne poznajo. Najpogostejše upodobitve na panjskih končnicah so prizori iz Svetega pisma.

KAM VSE JE POTOVALA KRANJSKA SIVKA?
Nekoč (od sredine 19. do sredine 20. stoletja) so trgovali s kranjsko čebelo. Na tem velikem globusu svetijo lučke povsod tam, kamor so potovale kranjske sivke. V Brazilijo so se peljale celo s cepelinom!

IN ŠE NAJZABAVNEJŠI DEL OBISKA, IGRANJE IGRIC
Preveri, kako dobro si se naučil, katere rastline so za čebele dobre in katere strupene. Bzzz – sedaj si čebela, premikaj se levo in desno pa še malo poskoči, glej, pred tabo je travnik, čas je za virtualno nabiranje cvetnega prahu. Bo šlo?

M. Pezdir Kofol, Družina na ... učni poti, v: Ognjišče 5 (2022),18-19. Foto: Benjamin Pezdir.

Pri molitvi je osnovno pravilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obrnemo na nebeškega Očeta, od katerega prihaja vsak dober dar. Veliko pa je molitev, ki se kot posrednici vseh milosti obračajo na Marijo, mater našega Odrešenika. Mar to ne zmanjšuje Jezusove vloge? (Sonja)

Dejal bi, da je Jezus ‘ponosen’ na to, da ima tako popolno mater, in je vesel, da svoje prošnje v naših vsakdanjih skrbeh in težavah “pošiljamo na njegov naslov” po njenem posredovanju. Sin, ki ima srce za vse ljudi, nam bo postal rešitev iz stisk in naših številnih nevarnosti na posredovanje Nje, po kateri smo prejeli Začetnika življenja. Kot temelj vere v Marijino sredništvo teologi navajajo angelove besede ob oznanjenju: »Zdrava, milosti polna« (Lk 1,28): njena polnost milosti se pretaka na druge. Slovenske Marijine pesmi, ki jih doživeto prepevamo, posebej pri šmarnični pobožnosti v mesecu maju in na romanjih v Marijina svetišča, s katerimi je posejana naša domovina, so polne zaupnih prošenj za Marijino ‘posredovanje’ pri Očetu in Sinu. Po prvi svetovni vojni je Cerkev uvedla poseben praznik Marije, srednice vseh milosti, ki se pri nas obhaja 6. maja. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 5, str. 50.

Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca

Listam po albumu in gledam stare slike. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Še posebno so mi drage tiste, na katerih so ljudje, ki sem jih imela srčno rada, a so že odšli v večnost.
Pobožam z očmi mojo mamo – zlato mamo, kot je vsaka prava mama; mojega očeta, delavnega, pobožnega, ljubečega. »Bil je poštenjak,« mi je rekel župnik ob njegovem pogrebu. Nikoli ni bil tako utrujen, da me ne bi, ko sem bila še majhna, vzel na kolena in pocrkljal.
Pridem do moje birmanske botre: to je majhna, črno-bela slika. Na njej je lepa sosedova hiša, na travniku pred njo pa stoji priletna žena manjše postave v temni obleki s svetlimi rožami, v toplih copatih do gležnjev, zraven pa strumno stojim jaz – otrok v beli oblekici, belih nogavicah in novih belih čevljih, ki jih ponosno kažem fotografu z naprej iztegnjeno nogo. Na desni roki imam obešeno belo torbico. Gledam malo izpod čela; morda se mi je bleščalo od sonca.
Na sliki imam sedem let. Zgodaj sem prejela zakrament svete birme, prezgodaj. Šele zdaj, ko sem krepko prekoračila petdeseta leta, vem, kaj ta zakrament pomeni. Gotovo sem znala vse, kar je bilo potrebno za pripustitev k temu zakramentu. Vem, da je seme, ki je bilo takrat vsejano v otroško dušo, ves čas živelo z menoj (in še živi) in obrodilo zdaj skromen, zdaj spet malo bogatejši sad.
Bog je vedel, da mi bo takrat, ko bodo šli k birmi moji letniki, poslal bolezen. Otroško bolezen, ki me je petnajstletno spravila na sam rob življenja. Po več tednih sem okrevala in tisto lepo nedeljo, ko so bili pri birmi moji sošolci, so me moji domači čisto za kratek čas peljali pogledat mlajčke, štante in vse tisto praznično vzdušje. Za obrede v cerkvi sem bila še veliko preslabotna.
Moja botra – kako sem prišla do nje? Ni bila naša sorodnica, bila pa je mamina prijateljica vse življenje. Otroška in mladostna leta sta preživeli skupaj, se nato ločili in po več letih spet prišli v isti kraj.
Velikokrat je bila pri nas in na neki način mi je nadomeščala staro mamo, ki je nikoli nisem poznala.
Imela me je res rada in jaz sem ji po svoje vračala to ljubezen.
Ko se je bližal čas birme, me je nekoč vprašala: »Heli, kdo bo pa tebi birmo vezal?« Kot bi imela že od nekdaj pripravljen odgovor, sem ustrelila: »Vi!« Vsi so bili presenečeni, ona pa se je veselo zasmejala in bili smo zmenjeni.
Vendar je tik pred birmo morala v bolnišnico. Joj, kako sem trepetala, ali bo prišla pravi čas, da ne bova zamudili!
Nisem je izbrala zaradi denarja, daril, mladosti, lepote, ampak preprosto zato, ker me je imela rada. Nikoli nisem obžalovala tega izbora.
Jokala sem na njenem pogrebu. Z njo je umrl del mene, moje mladosti. Kakšne trdne vezi so bile med nama! Kako vestno je opravljala svoje poslanstvo botre! Tega se vedno bolj zavedam, še posebno zdaj, ko je njen grob že prekopan in je na njem ime mlade, neznane žene.
Rada postojim ob tem grobu in molim za mojo botro pa tudi za tisto neznanko, ki je našla večni počitek pri njej. Povem ji, naj ji ne bo hudo, saj je prišla čakat vstajenje k živahni, pobožni in dobri ženi – moji ‘stari mami’, moji Botri.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 06, str. 19.

"Povezanost mojega življenja z Marijo"

Na teh straneh nam bo o svoji pobožnosti do Marije, Odrešenikove Matere in Matere Cerkve, govoril v glavnem papež Janez Pavel II. sam: po pričevanju iz njegovih knjig, okrožnic in drugih dokumentov. V svoji knjigi Dar in skrivnost (1996), ki je izšla ob petdesetletnici njegovega duhovništva, pripoveduje: "Ko govorim o začetkih svojega duhovniškega poklica, seveda ne morem pozabiti na povezanost svojega življenja z Marijo. Češčenja Božje Matere v svoji tradicionalni obliki sem se naučil v družini in župniji v Wadowicah. Spominjam se, da so se v župnijski cerkvi v stranski kapeli, posvečeni Materi nenehne pomoči, zjutraj pred začetkom pouka zbirali gimnazijski dijaki. Tudi po pouku, v popoldanskih urah, so mnogi prihajali in molili k Mariji. Poleg tega je bil v Wadowicah na griču karmeličanski samostan. Prebivalci Wadowic so ga obiskovali v velikem številu in to se je odražalo v razširjeni škapulirski pobožnosti Karmelske Matere Božje. Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star deset let, ki ga nosim še sedaj. H karmeličanom smo hodili tudi k spovedi. Tako se je zgodilo, da se je tako v župnijski cerkvi kot v cerkvi karmeličanov oblikovala moja marijanska pobožnost, in sicer od mojih otroških in mladostnih let do obdobja zrelosti. Ko sem bil v Krakovu v četrti Dębniki, sem vstopil v skupino "živi rožni venec" v salezijanski župniji. Tu so na poseben način častili Marijo Pomočnico. V Dębnikih je v obdobju, ko se je oblikoval moj duhovniški poklic, moj način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo. Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnega češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do Device Marije. V njej sem našel odgovore na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu ... Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede."

"Od kod geslo Totus Tuus"

V svojem pričevanju, kako je zorela njegova pobožnost do Marije, Janez Pavel II. pravi: "Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve. Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva. Ob tem lahko razložim, od kod geslo Totus Tuus. Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforta. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce)." V svoji knjigi Prestopiti prag upanja (1994) papež piše: "S pomočjo sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort sem doumel, da je ravno resnična predanost Materi Boga kristocentrična, še več, da je najgloblje ukoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja ... Kar zadeva marijansko pobožnost," razlaga, "mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve." Svojemu geslu Totus Tuus je ostal zvest do zadnjega diha. Po operaciji grla (zaradi težav z dihanjem) 24. februarja 2005 ni mogel več govoriti in z okoljem se je sporazumeval z listki. Enega je namenil Mariji, svoji Kraljici, in nanj je zapisal: "Še vedno sem ves Tvoj!"

"Cerkev na Poljskem, hvala ti!"

Občestvo, v katerem se je rodil njegov duhovniški poklic in je v njem zorela njegova vera, je bila Cerkev na Poljskem, v kateri ima posebno mesto narodno svetišče Jasna Gora-Čenstohova s svojo podobo črne Marije, Kraljice Poljske. "To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti," je zapisal poljski papež v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Ob svojem prvem obisku v domovini junija 1979 se je seveda ustavil v Čenstohovi in med svojim nagovorom dejal: "Poljaki so se navadili prihajati na Jasno Goro, da bi o vsem govorili svoji Materi ... Kaj je torej čudnega, da tudi jaz prihajam semkaj? Saj se vendar vzel s seboj na Petrov sedež v Rimu "sveto navado" ki jo je izoblikovala vera celih rodov ... To, da je bil na Petrov sedež poklican sin poljskega naroda, ima očitno nekakšno zvezo s tem krajem." Tri dni zatem je obiskal Kalvarijo Zebžidovsko, svetišče Žalostne Matere Božje, kamor je pogosto romal v svoji mladosti. "Velikokrat sem obiskal ta kraj, začenši v deških in mladeniških letih. Obiskoval sem ga kot duhovnik. Posebno pogosto sem obiskoval kalvarijsko cerkev kot krakovski nadškof in kardinal. Velikokrat smo prihajali sem z duhovniki in somaševali pred Materjo Božjo. Prihajali smo semkaj na vsakoletno romanje avgusta in prav tako na stalno romanje spomladi in jeseni. A največkrat sem prišel semkaj sam, da bi po stezicah Gospoda Jezusa in njegove Matere premišljeval njune najsvetejše skrivnosti, a tudi da bi priporočal Kristusu po Mariji posebno težke in odgovorne zadeve v vsem svojem službovanju. Lahko rečem, da nobena od teh zadev ni dozorela drugače kot tukaj." Nagovor je končal s prošnjo: "Prosim, da tukaj molite zame, ko sem še živ, in po smrti."

"Nekdo je vodil tisti izstrelek ...

"Mati moja od vselej in posebej tistega 13. maja 1981, ko sem začutil ob sebi tvojo rešilno pomoč," je v svoji posvetitvi Fatimski Materi Božji molil papež Janez Pavel II. na zahvalnem romanju v Fatimo 13. maja 1982, na obletnico atentata med splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu. "Ko me je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi," pričuje Janez Pavel II. v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Na vprašanje, kakšen pomen so imeli v njegovem življenju atentat in dogodki, povezani z njim, je Janez Pavel II. odgovoril: "Vse to je pričevanje Božje milosti. V tem vidim določeno podobnost s preizkušnjo, ki ji je bil izpostavljen kardinal Wyszynski, ko je bil zaprt. Izkušnja primasa Poljske je trajala tri leta, moja pa samo kratek čas, nekaj mesecev. Agça je vedel, kako streljati, in streljal je, da bi zadel. Bilo pa je, kakor da bi nekdo vodil in preusmeril tisto kroglo ..." (Spomin in istovetnost). Krogla je šla nekaj milimetrov od glavne srčne žile. Če bi jo zadela, bi to pomenilo takojšnjo smrt. Ni poškodovala ne hrbtenice ne kakega drugega življenjsko pomembnega organa. Zares, nekaj čudežnega, so zatrdili zdravniki s klinike Gemelli. "Nisem se bal smrti, ne iz junaštva, temveč zato, ker sem tisti hip, ko sem se na Trgu sv. Petra zgrudil, živo slutil, da bom preživel ... Ena roka je sprožila, druga pa vodila kroglo," je dejal Janez Pavel II. v pogovoru z Andrejem Frossardom (Ne bojte se). Trdno je bil prepričan, da je bila tista roka Marijina. "Brž ko sem po atentatu zbudil iz nezavesti, sem v mislih nemudoma pohitel k temu svetišču, da bi nebeški Materi položil v srce zahvalo, da me je rešila v nevarnosti," je dejal ob prihodu v Fatimo 12. maja 1982. V Marijino krono so 'vložili' eno od krogel, ki so jo odstranili iz njegovega telesa.

Okrožnica o Odrešenikovi Materi in Marijino leto

Ko je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža, mu je njegov učitelj in vzornik kardinal Wyszynski napovedal, da bo popeljal Kristusovo Cerkev v tretje tisočletje krščanske zgodovine. V pripravi na "veliki jubilej 2000" je Janez Pavel II. razglasil Marijino leto (od Binkošti 1987 do Vnebovzete 1988). To je storil z Okrožnico o Božji Materi s podnaslovom Blažena Devica Marija v življenju potujoče Cerkve (25. marca 1987). "Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa. Če torej leta, v katerih se bližamo koncu drugega tisočletja po Kristusu, vzporedimo z onim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, potem nam postane docela razumljivo, zakaj se v tem obdobju želimo obračati k njej, ki je v 'noči' adventa začela sijati kot prava "zvezda danica". Kakor namreč ta zvezda hkrati z 'zarjo' vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom 'sonca pravičnosti' v zgodovini človeškega rodu." Na koncu okrožnice, ki ima tri 'poglavja' (Marija v Kristusovi skrivnosti; Božja Mati v središču potujoče Cerkve; Materinsko sredništvo), papež razloži, da je smisel Marijinega leta "spodbuditi novo in poglobljeno branje tudi tega, kar je koncil povedal o blaženi Devici Mariji, Božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve". Sklicuje se na tisto obliko marijanske pobožnosti, ki se je on sam naučil pri sv. Ludviku Grignionu de Montfortskem. "Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu po Marijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih obljubah."

Dostojanstvo žene in zahvalno pismo ženskam

"Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen." To so začetne besede apostolskega pisma O dostojanstvu žene Janeza Pavla II., njegovega najpomembnejšega dokumenta o ženi, ki je izšel ob koncu Marijinega leta, 15. avgusta 1988. Pismo je bilo napisano s sodelovanjem žena, katerih vlogo v Cerkvi je papež visoko cenil. Zgledoval se je po Kristusu. Med drugim piše: "Kristus govori z ženami o Bogu in one ga razumejo. Bile so z njim pod križem in prve so prišle h grobu, prve slišijo sporočilo: "Ni ga tukaj. Vstal je."" Na koncu piše: "V Marijinem letu se želi Cerkev zahvaliti troedinemu Bogu za skrivnost žene in za vsako ženo - za to, kar sestavlja večno merilo njenega ženskega dostojanstva, za "velika božja dela", ki so se v teku človeških rodov zgodila v njej in po njej. Ali se končno ni v njej in po njej uresničilo to, kar je največjega v človeški zgodovini na zemlji - učlovečenje samega Boga?"

Pred svetovno konferenco o ženskah v Pekingu v mednarodnem letu žensk (1995) je papež napisal Pismo ženskam, v katerem se jim iskreno zahvaljuje za njihovo neprecenljivo vlogo v človeški družini, za to, kar so, za "genij žene". "Cerkev zre v Mariji najvišji izraz "genija žene" in v njej črpa vir vedno novih pobud. Marija sebe imenuje "Gospodova dekla". V poslušnosti Božji besedi je Marija sprejela svojo prednostno, toda zahtevno poklicanost poročene žene in matere nazareške družine. Ko je sprejela službo Bogu, je hkrati stopila tudi v službo ljudi, to je v službo ljubezni ... Ne imenuje se brez razloga "Kraljica nebes in zemlje". Tako jo kliče vse krščansko ljudstvo, mnogi narodi in ljudstva pa jo imajo za svojo 'Kraljico'. Njeno 'kraljevanje' je služenje! Njeno služenje je 'kraljevanje'!"

V svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003) je zapisal: "Želimo podpirati polno sodelovanje ženske v življenju in poslanstvu Cerkve, da se bodo njeni darovi močneje uveljavili tudi s sprejemanjem cerkvenih služb, ki so po pravu pridržane laikom." Odločen pa je bil glede vprašanja duhovništva žensk in je to utemeljeval: "Dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela poslanstva, kakršno je bilo dano apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da to, da se ženskam ne podeljuje duhovniško posvečenje, ne more pomeniti njihove manjvrednosti niti njihove diskriminacije."

"Vrhunec mojih potovanj - obisk Marijinih svetišč"

Na svojem tretjem apostolskem potovanju po svetu (od 29. septembra do 8. oktobra 1979) se je papež Janez Pavel II. ustavil najprej na Irskem, od koder je poletel v Združene države Amerike. Na Irskem se je srečal z množico vernikov v Knocku, kjer je narodno marijansko svetišče, ki je tisto leto obhajalo svojo stoletnico. "Kakor hitro sem zvedel za to stoletnico," je dejal papež med mašo, "sem iz srca zaželel priti sem in tako poromati v še eno svetišče Kristusove Matere, Matere Cerkve in Kraljice miru. Tej moji želji se ne boste čudili. Od svoje prve mladosti sem imel doma navado romati v svetišča presvete Device ... Zelo dobro je, da ima vsako ljudstvo, vsaka dežela in tudi vsaka škofija svoje svete kraje, kjer bije srce vsega božjega ljudstva, posebno živo; če ima te kraje za posebno srečanje med Bogom in ljudmi, kraje, kjer Kristus nenavadno prebiva med nami. Če so ti kraji tako pogosto posvečeni njegovi Materi, to še popolneje razodeva naravo njegove Cerkve ... Vrhunec mojih zadnjih pastoralnih potovanj je bil vedno obisk Marijinih svetišč: Naše Gospe Guadalupske v Mehiki. Naše Črne Gospe na Jasni Gori v moji domovini in pred tremi tedni Naše Loretske Gospe v Italiji." Pridigo je končal z dolgo molitvijo k Mariji, Kraljici Irske.

Ko je maja 1996 prvič obiskal Slovenijo, se je - mimo "voznega reda" - z brniškega letališča odpeljal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev. Pri vseh svojih srečanjih je imel v mislih Marijo. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil: "Gojite globoko predanost Mariji, Devici Materi in Kraljici Slovenije, na katero se obračate s tako lepim imenom 'Marija Pomagaj'." Mladim v Postojni je položil na srce: "Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani."

"Rožni venec me spremlja vse življenje"

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem pove, kakšno vlogo je ta molitev odigrala v njegovem življenju. "Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo ... Pred štiri in dvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po moji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: "Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini ... Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom. Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in izkušnje bližnjega, posebej še tistih ljudi, ki so nam najbližji. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja"." Po papeževih besedah je rožni venec "povzetek evangelija", zato je trem dosedanjim delom rožnega venca dodal četrtega, "ki vključuje skrivnosti Kristusovega javnega delovanja med krstom in trpljenjem ... V letih javnega življenja se Kristusova skrivnost na poseben način kaže kot skrivnost luči: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta" (Jn 9,5)." Ta novi del rožnega venca, ki je po časovnem zaporedju dogodkov Jezusovega življenja na drugem mestu, se v slovenskem prevodu imenuje 'svetli del'.

V svoji izpovedi o neprecenljivi vlogi molitve rožnega venca v njegovem življenju papež pravi, da je že prvo leto svojega papeževanja postavil "v vsakdanji ritem rožnega venca. Danes, ob začetku petindvajsetega leta služenja kot Petrov naslednik, želim storiti enako. Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Magnificat anima mea Dominum! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus Tuus!"

ČUK, Silvester. Blaženi Janez Pavel II. ves Marijijn. (Priloga). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 5, str 58-65.