Vzamem list papirja.
Navaden. Bel.
Format A4. Dovolj bo, se mi zdi … Začnem pisati.
Delam spisek ljudi, ki so mi letos šli na živce. Spisek ljudi, ki so preizkušali mojo ljubezen do bližnjega, mojo potrpežljivost in prijaznost. Vljudnost. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo!
Delam spisek ljudi, ki so me spravljali v obup. Me pripravili do tega, da sem izustil par krepkih. Si dal duška z udarcem v kaj trdega. Ali z brco v kaj podobnega. Precej je teh ljudi … Obupnih … Srečeval sem jih na ulici, se vozil mimo njih na cesti, jih gledal po televiziji. Tu je tako rekoč ves državni zbor … Presneta reč, da je en list premalo. Kakor sem zastavil, bi lahko v roke vzel kar telefonski imenik!
Delam spisek ljudi, ki jih ne maram. Spisek ljudi, ki so me v tem letu užalili. Žalili, celo. Ki so me zmerjali. Me obrekovali, ali pa samo opravljali. Spisek ljudi, ki so me ranili … me spravili v jok … Do tega celo, da sem zaklel!
Začnem z imeni in priimki. Potem opisno: ženska, ki me je prehitela v vrsti v trgovini … Tip, ki je izsilil prednost v krožišču … Mulc, ki mi je pokazal jezik …
Ne omejim se zgolj na dom in na državo … grem prek meja … na splet … in v zgodovino … Hecno, kako ti lahko nekdo, ki ga nikoli nisi srečal v živo in ga tudi ne boš, odvzame mir srca!

Vzamem nov list.
Navaden.Bel.
Format A4. Dovolj bo, se mi zdi.
Delam spisek ljudi, ki so me letos razveselili. Spisek ljudi, ki so mi polepšali dan. Mi naredili uslugo ali dve. Spisek ljudi, ki so mi pomagali in mi bili v oporo. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo!
Delam spisek ljudi, ki so me letos nasmejali. Me pripravili do tega, da sem bil vesel. Mi pomagali, da sem še sam storil kaj dobrega in nesebičnega. Precej je teh ljudi … Odličnih … Srečeval sem jih na ulici, se vozil mimo njih na cesti, jih gledal po televiziji. Hvala Bogu: en list bo premalo!
Delam spisek ljudi, ki so bili z menoj prijazni. Usmiljeni. Ki so se me spomnili. In molili zame!
Začnem z imeni in priimki. Potem opisno: ženska, ki me je spustila naprej v vrsti, ko se mi je mudilo … Tip, ki je še pravočasno zavrl, ko sem divjal … Mulc, ki mi je odstopil sedež …
In spet grem prek zidov in mej, na splet in v svet … v zgodovino … Hecno, kako ti je lahko nekdo, ki ga nikoli nisi videl v živo in ga tudi nikoli ne boš, v tolažbo. In zgled!

Nov list!
Delam spisek ljudi, ki sem jih letos užalil. Žalil, celo. Jih ranil. Obrekoval ali samo opravljal. Jih spravil v jok in zmerjal. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo! In v službi. In na cesti. In na spletu. In v svetu. V zgodovini.

Nov list! Za ljudi, ki sem jih razveselil. Spravil v smeh in zanje molil.

Hecno, kako se na vseh seznamih pojavljajo ista imena. Isti obrazi. Bratje in sestre …

Vse liste dam na kup. Zmečkam. Zažgem in posujem s kadilom. Da na tri svete večere s svojim smehom in ranami, z ljubeznijo in bolečino blagoslovim prostorje svojega bivanja.
In (do)pustim, da Bog blagoslovi moje življenje.

Nov list.

Novo leto.

Gregor Čušin. Ognjišče (2017) 01, str. 3

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kategorija: Za začetek

V vsej deželi je zavladalo pomanjkanje.
Skoraj polovica ljudi v manjšem mestu je bilo brez dela. Povsod je bilo čutiti obup in malodušje. Božič se je bližal, a bilo je malo denarja za praznična jedila in darila. Za nameček pa je prišlo do nove neprijetnosti. Ko so želeli z lučkami okrasiti ulice v središču mesta, so ugotovili, da so lučke neuporabne.
Obrnili so se na župana: »Božične lučke ne delajo. Kaj boste ukrenili?«
Župan je sklical mestni svet. »Božične luči so v okvari, kaj naj naredimo?« je vprašal svetnike.
»Ni denarja, da bi kupili nove,« so odgovorili. »Saj imamo komaj za preživetje. Nič ne ostane za take razkošne stvari!«
Župan je to sporočil meščanom. Ljudje so bili sprva razočarani. Hoteli so se pritožiti županu in mestnemu svetu. Potem pa so uvideli, da denarja preprosto ni in s tem je bila zadeva končana.
Potem pa se je zgodil božični čudež. Zbralo se je nekaj meščanov. »Jaz sem električar,« je rekel prvi. »Morda bi lahko lučke popravil in jih obesil.«
»Jaz imam sekiro in žago,« je rekel drugi. »Lahko posekam smreko in jo postavim na mestni trg.«
»Jaz imam dolgo lestev,« se je oglasil tretji. »Lahko pomagam obesiti lučke na božično drevo.«
»Spoznam se na gospodinjske stvari,« je rekel četrti. »Lahko spečem piškote za vse.«
»Če je tako, bom nekaj naredil tudi jaz,« je dodal naslednji, »skuhal bom vročo čokolado za otroke na sveti večer.«
»Jaz pripravim kuhano vino za odrasle,« se je ponudil gostilničar.
Tako je mestece tisto leto praznovalo božič kot še nikoli in vsem je ostal v najlepšem spominu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Kljub temu, da se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami, spada še pod staro in prejšnje. V december. Ki so ga preudarni zaključili ‘po sveto’: s kropljenjem in kajenjem, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa ‘posvetno’: s škropljenjem in zakajanjem!
A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali zgolj za koledarsko leto.
Zato vsak nov začetek preudarni začnejo ‘trezno’, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa s ‘treznjenjem’. In da ne bo na udaru zgolj ‘novo leto’, kar pomislite na vseh vrst zaključke in začetke: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, raznorazne obletnice, likofe, na rojstva, porode, pogrebe in sedmine!
Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in nepoznanim!
In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv ... in dobro, no, dodajmo na seznam še poroko ... je res hecno, da nas vsakoletni koledarski obrat prestraši do te mere, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari:
da ne bom več kadil;
da ne bom več pil;
da ne bom več jedel ali pa vsaj, da bom jedel manj in shujšal;
da bom redno telovadil;
da bom začel pisati dnevnik;
da bom zamenjal žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let ...
in tako dalje in tako naprej brez konca in kraja.
Maliku v sebi, temu ‘poganskemu in pobožanstvenemu egu’, obljubljamo darila in žrtve, ki pa še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: “Ah, kaj?! Ne bom se uklonil in klanjal nobenemu Bogu, bogu, božanstvu, maliku! Niti samemu sebi ne! Naj gre vse v ...” in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka gremo v ... kot že tolikokrat poprej ... kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta!
Da nas je prehoda v novo strah, in vse bolj se mi dozdeva, pa ne vem točno zakaj, tudi sram, razberem iz tega, kako se na novo pripravljamo in predvsem, kako ga (za)živimo.
Sveta mati Cerkev nam pred božičem ponuja advent.
Konec koncev se tudi na zakramente, ki so, kot že ime samo pove, sveti, pripravljamo. Zdaj pa samo pomislite, a so vaše priprave na sveto: na krst, obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, novo leto ... advent ali ‘veseli december’?
In ko ‘odbije polnoč’ ... ko se sveto zgodi, ko pride Sveti Duh in se razlije milost, ko umre staro in se rodi novo ... ali slavite? No, vsaj praznujete? Ali januarite?
Kajti večina ljudi že na prvi januar popoldne ugasne lučke, ki so svetile vse od srede novembra; odlepi z okenskih šip prilepljene snežinke, srnjačke, snežake in zvezde; pospravi jaslice na podstrešje, smrečico pa – ali božično ali zgolj novoletno, sploh ni važno – postavi k smetnjakom in ... kot da se ni nič zgodilo in kot da ničesar ni bilo! Nič novega, nič drugačnega, nič svetega! Nekaj dni sicer še nežno šumi v zmačkani glavi in ko druga za drugo umirajo zaobljube, rahlo zapeče vest ... to pa je tudi vse. To je januarjenje.
In ko pridejo Sveti trije kralji, res ne vejo, kam naj grejo, ker že ni nobenih lučic. Če vprašajo za pot, pa jih ljudje napotijo ne le k Herodu, ampak jih pošiljajo od Poncija do Pilata!
Vsako leto lažje in vsako leto hitreje odjanuarimo! In se nam zato dogaja, da januarimo tudi v kakem drugem mesecu in ne le ob svetih dneh.
Nekateri na žalost januarijo vse življenje!
Blagoslovljeno novo leto.
Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto! S čim manj januarjenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Kategorija: Za začetek

Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.

Kategorija: zgodbe

Tina je štela dneve do božiča. Do njenih najljubših dni, ki se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi. Takrat so samo doma in dogaja se toliko stvari, ko urejajo in pripravljajo prostore v hiši in okoli nje. Če jim le uspe, gredo po nov mah, drugače pa uporabijo kar lanskega. Na podstrešju poiščejo lesen hlevček in figurice jaslic ter gredo k sosedu po smrečico. Za svoje najbližje jih vsako leto pripelje iz svojega gozda. Najlepši pa je dan pred božičem, ko v dnevni sobi postavijo jaslice in na okrašeno drevesce napeljejo lučke. Iz kuhinje pa prijetno diši po dobrotah, ki jih za praznike pripravlja mama. Vse skupaj ne bi bilo tako pomembno, če se ne bi dogajalo v nekem posebne vzdušju. Vsi so bili prijazni in ljubeznivi, polni nekega skrivnostnega pričakovanja. Brata, ki sta nekaj let starejša od nje in ji pravita naša ta mala, sta tiste dni bolj prijazna in se jima lahko pridruži pri vseh teh opravilih, kot da bi jima bila enaka. Celo poslušata jo in ji ne rečeta, naj neha sitnariti,
Zato je vsako leto težko čakala na božični čas.
Tudi tisto leto. Jaslice so postavili in drevesce okrasili že dopoldne, popoldne pa so samo še pospravljali in okrasili dnevno sobo. Ko se je ura bližala sedmi, so se zbrali tam, pred jaslicami začeli moliti rožni venec, potem pa so pokadili in blagoslovili vse prostore v hiši. Tudi okoli nje so šli ter na vrtu zagazili v sveži sneg. Vrnili so se k jaslicam in odmolili do konca rožni venec ter dodali številne prošnje, ki so jih nosili v srcu. Po večerji so se spet zbrali pri jaslicah, Gal je vzel kitaro in začeli so peti. Sveti noči je sledila Glej, zvezdice božje, za njo Tam stoji pa hlevček in seveda Tihi večer, ki jo ima oče najrajši.
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Pojdimo se Države, mesta, reke,« je predlagal Gal. Na mizo so prinesli liste in pisala in že so hiteli s pisanjem. Ko so čez kakšne pol ure sešteli točke, jih je seveda največ zbral Gal.
»To ni pošteno!« je protestiral Jure. »Gal ima nekje v glavi spravljena vsa ta imena in zato vedno zmaga.«
»Ne morem pomagati, če največ znam,« se je zadovoljno smehljal Gal.
»Pa pojdimo se Človek, ne jezi se,« je predlagala mama.
»To smo igrali že lani,« ni bil voljan Gal.
»Potem pa … potem bi … naredili še ene jaslice … iz mojih punčk in drugih igračk,« je vse presenetila Tina.
»Da bi se na sveti večer igrali punčkami?!« se je zasmejal Gal.
»Ne bi se igrali, ampak resno ustvarjali,« je razlagala Tina.
»Resno ustvarjali? Z igračami,« jo je oponašal Jure.
»Sploh me ne razumete,« je bila razočarana Tina.
»Seveda te razumemo,« jo je miril očka, »ampak tvoja zamisel je res malo otročja.«
»Fanta sta že prevelika, da bi se na sveti večer igrala s punčkami,« je skušala posredovati mama.
Tina je povesila pogled in ni odgovorila. Mučen molk je prekinila mama, ki je vprašala, če bi kdo še kaj pojedel, preden gredo k polnočnici, praznično razpoloženje pa se ni hotelo vrniti.
Gal je segel po kitari in spet so zapeli, ampak bolj prisiljeno.
Oglasilo se je slovesno zvonjenje. Toplo so oblekli in odšli v praznično noč.
Cerkev je bila slovesno razsvetljena in predšolski otroci so igrali božično zgodbo. Otroški zborček je s svojo prisrčnostjo približal mir in srečo tega svetega večera. Vsa ta čudovita lepota pa ni pomirila Tininega srca. Čutila se je osamljeno. »Nihče me ne razume,« je kljuvalo v njej.

***
»Sama, sama,« ji je odmevalo v glavi, ko je hitela k polnočnici po ulicah velikega mesta, ki so bile praznično razsvetljene, toda hladne in napol prazne. Nocoj je bila res sama. Sama je vstopila v mogočno cerkev. Poiskala je osamljen prostor nekje na sredini, od koder bo lahko spremljala polnočno sveto mašo Jezusovega rojstva.
Ko so zabučale orgle in so se oglasili pevci, ki so peli božične pesmi v tujem jeziku, se vsa ta slovesnost ni dotaknila njenega srca. Kako prisrčno jo je objelo petje v domači cerkvi, kjer se je res počutila doma. Ko je sprejela štipendijo za študij v tujini, je sicer vedela, da bo ločena od domačih in da se bo prav ob prazničnih dneh čutila osamljeno. Ni pa pričakovala, da bo ta samota tako pekoča kot je nocoj. Čeprav je skušala biti čim bolj zbrana, so se ji celo mašo vrteli spomini na božične večere doma. Dopovedovala si je: »Glej, tudi sveta družina prvega božiča ni doživela doma, pod svojo streho, med svojimi ljudmi.«
Ko je pristopila k svetemu obhajilu, se ji je zazdelo, da je resnično sprejela Jezusa v svoje naročje. »Dva brezdomca skupaj,« ga je nagovorila.
Skozi visoka vrata katedrale je odšla med zadnjimi. Večina je odhitela v mrzlo noč, nekaj pa se jih je zbralo po skupinicah. Za hip se je ustavila pri eni izmed njih in bila je vesela, da je niso nič spraševali, ampak z njo vljudno spregovorili nekaj voščilnih besed.
»Bratje in sestre smo, pa vendarle tujci,« je pomislila in odšla po stranski ulici. Iz enega od priprtih oken je zaslišala kristjanom vsega sveta domačo božično pesem Sveta noč. Kot vkopana je obstala. Iz torbice je vzela telefon. »Oče in mama sta verjetno že od polnočnice,« je pomislila. Žejna je bila besed. Domačih, preprostih, toplih.
Poklicala je. Starša sta se takoj oglasila, kot da sta čakala na njen klic.
»Blagoslovljen božič!« je voščila in skušala skriti ganjenost v svojem glasu.
»Blagoslovljen, miren, srečen … božič,« sta se oglasila oba hkrati. Začutila je, da tudi njiju glas izdaja. To ji je povedalo tisto, kar ni bilo izgovorjeno.
»Presenečenje imamo zate,« je napovedala mama, potem ko so si izmenjali zadnje novice. »Poglej sliko na svojem telefonu!«
Na monitorju se je prikazala slika: oče in mama ter oba brata s svojima družinama, so ji, zbrani okrog jaslic, mahali v pozdrav in ji vsevprek voščili blagoslovljen božič. Tudi sama jim je mahala in vsa srečna skoraj kričala: »Blagoslovljen božič vam vsem!«, da so jo slučajno mimoidoči začudeno gledali. Slika se je usmerila na jaslice. Bile so prav take kot vsako leto. Slika se je ustavila na hlevčku in približala sveto družino …
»Saj ni mogoče!« je pomislila in strmela v sliko: hlevček in vse figurice so bile del njenih otroških igrač in punčk. »Kako vam je to prišlo na misel?« se je začudila in še vedno strmela v tiste svoje ljubljene, tako njene igrače.
»Spomnila sem se, da si nekoč nekaj omenila …« je dejala mama.
»Otroška domišljija. O, da sta se spomnili! Tako si želim, da bi bila zdaj z vami in vi z menoj …«
»Saj tudi smo!« so rekli vsi.
»Čutim vas, da stojite ob meni.«
Izgovorjene besede in neizgovorjene misli so se z vso naglico sprehajale med njimi.
Čas se je za hip ustavil. Srečna, tako srečna je bila! Še ko je telefon utihnil, ga je še kar naprej držala v roki in se v duhu pogovarjala z vsemi, ki so bili v mislih ob njej. Ni več čutila mraza in ulica ni bila več tako temna.
Ko je hodila po ulicah tujega mesta, so jo vso pot spremljali vsi njeni domači, njene punčke in igrače ter nežna melodija pesmi Sveta noč.
Tako sama je bila, vendar nič več osamljena.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 52-53.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kategorija: zgodbe

Z vstopom v novo leto vsakokrat obrnemo nov list v koledarju življenja na zemlji. Vsakdo od nas pa doda tudi eno leto k svojemu osebnemu seštevku let. Mnogi se bodo veselili okrogle obletnice svojega rojstva, svojega življenjskega jubileja. Bližnji in prijatelji jim bodo postavljali mlaje in druga zunanja obeležja pomembnega osebnega praznika, za veselje, optimizem in pogum ob vstopu v novo življenjsko desetletje. Našel se bo tudi kdo, ki se svoje okrogle obletnice ne bo veselil. Včasih kdo pravi, ko pogovor nanese na njegov bližajoči se visok življenjski jubilej, naj ga na to raje ne spominjamo. A takšni, ki jim jubileji, ali rojstni dnevi nasploh, poleg veselja zbujajo nelagodje, so tudi med mladimi ljudmi. Spominjam se znanke, ki je kmalu po svojem tridesetem rojstnem dnevu pripovedovala, kako je ob prehodu v trideseta leta jokala. “Saj se vendar še ne počutim tako stara,” je potožila. To je bilo pred mnogimi leti. Sedaj jo tu in tam srečam, živahno, mladostno – pri njenih sedemdesetih …

V mladosti se večinoma veselimo svojega odraščanja, zorenja, vsega, kar prinašata zrelost in odraslost, seveda zlasti prednosti, privilegijev tega življenjskega obdobja. Zelo zgodaj, komaj na pragu zrelih let, pa lahko človek doživi tudi bojazen, da bi mu življenje prehitro odtekalo. Zlasti ob soočenju z boleznijo ali smrtjo v družini ali okolici se močneje zave tudi svoje krhkosti in minljivosti. Ni tako redko, da se mladostnik ob izgubi ljubljenega starega starša prične spraševati, kakšen smisel ima življenje, ki se neizogibno konča s smrtjo.

Če ima ustrezno čustveno podporo staršev in drugih oseb v okolici, pa mu lahko takšne krize celo koristijo, saj prispevajo k njegovemu osebnostnemu dozorevanju in čvrstosti.
Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali. Poleg tega bodo morda morali v odrasli dobi, na višku svoje dejavnosti in ustvarjalnosti, skrbeti za svoje ostarele starše, ki bodo potrebovali njihovo skrb in pomoč. Srečni so otroci, ki imajo priložnost odraščati v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hraniti z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učiti za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti. Ni bogatejše dediščine za vnuke, kot to, če lahko svoje stare starše opazujejo, kako se veselijo življenja, kljub morebitnim težavam, s katerimi se spoprijemajo. Če imajo pri tem še starše, ki imajo lep in spoštljiv odnos do svojih staršev, potem ob takšnih zgledih v družini lahko pridobijo pozitiven odnos do življenja in tudi do starosti. Žal se dandanes povsod po svetu srečujemo z razpadanjem oziroma razseljenostjo razširjenih družin, tako da otroci pogosto odraščajo oddaljeni od svojih starih staršev.Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?

Kakšna sporočila o starosti pa si­cer najpogosteje prejemamo v času in prostoru, v katerem živimo? Kakšna je podoba tretjega življenjskega obdobja v naših očeh in kakšen je prevladujoč odnos do starosti ter do starejših ljudi v današnjem svetu?
Živimo v času, ko se, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in razvoju medicine, podaljšuje povprečna ali pričakovana življenjska doba in ko vse več ljudi dočaka osemdeset ali celo devetdeset let. Gotovo vsakdo pozna koga, ki se pri devetdesetih letih uspešno spoprijema s staranjem ter je mlajšim za zgled in spodbudo. Pogosto lahko naravnost občudujemo posameznike, ki v visoki starosti ohranjajo živost, svojim zmogljivostim primerno dejavnost in veselje do življenja.Toda, vsi vemo, da leta niso vsakomur enako odmerjena, da ni slehernemu enako naklonjeno zdravje, pa tudi to, da je naša prihodnost negotova in nepredvidljiva.

NE ŽELIJO SI DOLGEGA ŽIVLJENJA, AMPAK DOLGO MLADOST
V sodobnem času ljudje srednjih let in na pragu zgodnje starosti zelo cenijo telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz. Slutnjo bližajoče se starosti preganjajo, prva znamenja, ki jo nakazujejo, prikrivajo ali maskirajo. Kar je le mogoče naredijo za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo. Ne želijo si dolgega življenja, ampak dolgo mladost. Starost, ki ji gredo nasproti, jih ogroža, kakor da bi jim, kot je zapisal nekdo, hotela ukrasti mladost. Nič ni narobe, če si prizadevamo za to, da bi ohranjali vitalnost celo do visoke starosti. Nasprotno, to je celo zelo zaželeno in koristno. Manj koristno pa je zanikanje dejstva, da smo vsi ljudje zapisani staranju in da starosti ne moremo ubežati, če bomo le dovolj dolgo živeli.
Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt. Takšen strah in zanikanje izpričujejo tudi pogosto slišane izjave, kot “Videti si veliko mlajša!”, “Star si toliko, kot se počutiš”, in podobno. Meni pa je bila všeč misel, ki jo je ob moji upokojitvi izrekel moj predstojnik, moder in iskriv mož: “Star si toliko, kolikor šteješ let. Vse drugo je utvara.”
Gotovo pa ni utvara to, da lahko vsakdo izmed nas vpliva na to, kako doživlja in sprejema svojo starost, kako jo živi, kako sprejema in prenaša ovire in preizkušnje, ki nam jih nalaga čas. Vse stvari na zemlji so podvržene spreminjanju. Vsi živi organizmi rastejo, se razvijajo, razcvetajo, zorijo, venijo, se sušijo, starajo. Tudi ljudje gremo skozi življenjske kroge rasti, zorenja in nazadovanja, podobno kot druga živa bitja. Toda človek je edino živo bitje v celotnem stvarstvu, ki lahko v pomembni meri sam vpliva na potek ter izraženost obdobij zorenja in nazadovanja pri sebi.
Obdobje starosti zelo radi poimenujemo “jesen življenja”. S to prispodobo pa, tako se zdi, v večji meri pojmujemo in izražamo simboliko “poznega časa” v toku življenja, in v manjši meri simboliko “bogastva zrelih plodov”, ki ga prinaša jesen. Jesen, čas, ko se narava umirja, pripravlja na počitek, ko se deli rastlinja sušijo in umirajo. A tudi čas, ko pobiramo zrele plodove in sadeže, ter pridelke poletja pospravljamo v kleti in kašče. In čas, ko se narava obda v čudovite barve. Čas, ki nas lahko navdaja z rahlo otožnostjo poslavljanja, a hkrati z lepoto, tišino in spokojnostjo.

STAROST POVEZUJEMO S TEŽAVAMI, POZABLJAMO PA NA “DAROVE POZNIH LET”
Jesen življenja prinaša spremembe. Mnoge od teh so neprijetne in si jih ne želimo ali se jih celo bojimo. Običajno staranje povezujemo prav s temi, prezremo in pozabljamo pa tiste, ki so ugodne in so poseben dar poznih let.
Starost nas lahko preseneti z boleznimi, izgubami, preizkušnjami, ki jih težko obvladujemo, in ovirami, ki jih težko premagujemo. A prav podobna tveganja prinašajo tudi druga življenjska obdobja, žal tudi otroštvo in mladost. V poznejših obdobjih življenja, ko zakoračimo v šestdeseta in poznejša leta, se soočamo z neizogibnimi spremembami v našem organizmu in postopnim zmanjševanjem naših telesnih zmogljivosti. Toda te spremembe pogosto precenjujemo ter zaskrbljeno pričakujemo, da bo naša življenjska učinkovitost kar naprej in strmo nazadovala, iz leta v leto. Večkrat slišimo, ko kdo žalostno vzdihne: “Prihodnje leto pa tega ne bom več zmogel …” Resničnost je najpogosteje drugačna.Z zadovoljstvom in občudovanjem opazujem sosedo, ki pri enaindevetdesetih letih iz dneva v dan počasi, vztrajno in marljivo opravlja drobna dela okrog hiše in na vrtu. Leta in leta tako, tudi sedaj podobno kot pred leti, in pri njej ne opazim večjih razlik v aktivnosti in umski bistrosti v desetih letih, kaj šele vsako leto.
Ljudje, ki nas v visoki starosti prevzamejo s svojo ohranjenostjo telesa ali duha ali obojega hkrati, so deležni posebne milosti, ki ni dana vsakomur. A to, kar jim je podarjeno, ohranjajo in dopolnjujejo s svojo voljo, dejavnostjo, vedoželjnostjo, nenehnim zorenjem in učenjem, odprtostjo do soljudi ter zaupanjem v dobro. Zavedajo se, da lahko sami veliko naredijo za svoje zdravje ter za vzdrževanje telesne in duševne čilosti.
V jeseni življenja imamo priložnost, da izkoriščamo bogastvo nabranih in shranjenih plodov – bogastvo znanj, izkušenj in dobrih navad, ki smo jih pridobili z leti. Nekoč je prijateljica ob vstopu v svoje šesto življenjsko desetletje dejala, da se po svoje veseli starosti, saj bo s starostjo postala bolj modra. Hotel sem zbadljivo pripomniti, da modrost ni nujna, samodejna pridobitev oziroma spremljevalka poznih let … A zrela, pozna leta resnično dajejo človeku možnost, da njegove sposobnosti, znanja in izkušnje kristalizirajo v modrost, v širše in globlje dojemanje življenja, ter da dozorijo njegove najbolj žlahtne značajske lastnosti, njegova človečnost – na poti zorenja za večnost.
Tako kot je vsak človek edinstven, neponovljiv, tako kot je vsako življenje enkratno, tudi za starost lahko rečemo, da ni niti pri dveh ljudeh povsem enaka. Vsakdo se skozi tok svojega življenja spreminja na vsaj nekoliko svoj način. To daje pestrost življenju, tudi v njegovem poznem obdobju. Podobno kot narava v jeseni doživlja in razkazuje vso raznolikost barv …

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 1 (2022), 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Ob nekaterih posebnih slovesnostih, npr. novi maši, sklepu župnijskega misijona, pa tudi na zadnji dan koledarskega leta se Bogu zahvaljujemo z zahvalno pesmijo. Zanima me, od kdaj je v Cerkvi ta običaj in koliko je zahvalna pesem stara? (Klemen)
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 104

Kategorija: Kratki odgovori

O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev enaindvajset let (do leta 335), v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi krstil cesarja Konstantina, res pa je, da je z njegovo pomočjo dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335, njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo. Svetnik je zavetnik domačih živali in priprošnjik za dobro krmno letino.

več o papežu Silvestru v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 366-367

• Sv. Silvestru sta na Slovenskem posvečeni dve cerkvi: župnijska stoji v Šempasu (KP), podružnična pa v Novi vasi (Opatje selo – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Kategorija: Svetniški domovi