Žena in mati, ki je sredi številnih obveznosti želela doseči mir, je prišla k modrecu. Prosila ga je, naj jo, kolikor je mogoče hitro, pouči, da se bo vrnila domov mirna ter je ne bo nič več vznemirjalo, ampak se bo lahko popolnoma posvetila svojim dolžnostim.
Goreče ga je prosila, da bi dosegla osvoboditev v zelo kratkem času. Dodala je še, da je pripravljena storiti vse za dosego zastavljenega cilja.
Modrec ji je odgovoril: »Vidim, da je tvoja želja iskrena in to je prvi in neizbežen pogoj, da boš prejela sadove duha. Vendarle potrebuješ nekaj poduka in vaj. Poučil te bom korak za korakom in v kratkem času boš lahko spet prišla k meni. Poleg velike želje je za razsvetljenje potrebna velika potrpežljivost. Rekla si mi, da imaš sina. V celem življenju bo ta pojedel tono riža. Toda kaj bi se zgodilo, če bi mu celo tono pripravila naenkrat in to kar sedaj? Ne bi mu koristilo, ampak škodovalo. Ko se boš naučila, da bo tvoja potrpežljivost tako velika kot je tvoja želja po razsvetljenju, se spet oglasi pri meni.«

Običajno pisci to pripoved postavijo na začetek knjige zgodb in z njo dajo bralcu poduk: »Ne berite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte vase! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali vsak dan eno...« Tako ali podobno nagovarjajo bralce. Zaupam njihovi modrosti.
Seveda pa sporočilo zgodbe lahko nanesemo tudi na druga področja našega življenja.
Vzemi si čas
In če kje veljajo pravila o potrpežljivosti in počasnem uvajanju, veljajo v duhovnem življenju. Ali še kje človek napreduje tako počasi, kakor na duhovnem področju? Koliko truda in časa je potrebno! Kako počasi se uvajamo v molitev. Kako počasi odpravljamo napake ali razvade. Prav tako pa drži, da ljudje zlepa ne bi tako radi dosegli hitrih uspehov kot prav v duhovnosti. Kolikokrat pridejo k duhovniku ljudje, ki želijo, da bi krstil njihove otroke, jih pripravil na birmo, morda na poroko takoj, skoraj v enem dnevu. Otroku bi radi stlačili v usta naenkrat tono riža! Kako težko razumejo, da sta potrebna čas in priprava. Več časa kot si vzamemo, bolje se pripravimo, več lahko dosežemo in boljše sadove lahko pričakujemo. Za kakovost je potreben čas.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 31-32.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 5-7.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
SITAR, Nives, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Ljubi moj sveti Tilen!
Pred dnevi sva se z ženo vračal s poletnega izleta, ki sva si ga privoščila. Motor avtomobila je tiho predel, midva pa sva molčala, saj sva si za tisti dan povedala in izpovedal že čisto dovolj. No, tok mojih misli je ubral (vsaj na videz) nenavaden ovinek.
»Srna – srnjak in košuta – jelen, kajne?« sem zinil.
Ženo sem sklatil z oblaka, na katerem je bila, in jo presenetil skoraj bolj, kot če bi ji predlagal ločitev. In je seveda lepo in ena sama milost z neba, da v več kot četrt stoletja, kar sva poročena, o ločitvi nikoli nisva razmišljala, pa čeprav je najina barka kdaj pa kdaj zaplula po nemirnem morju.
In skozi vihar si plul tudi ti, ljubi moj sveti Tilen, ko si se iz rodne Grčije z ladjo odpravil v Egipt, pa si zaradi viharja pristal na jugu Francije. In si zato med drugim zavetnik brodolomcev. Pa bi bil prav tako lahko zavetnik tudi zakoncev. Tako tistih, ki se s preslabotno barko soočijo s premočnim viharjem in se njihov zakon konča – z brodolomom, kot tistih, ki se zato, da ohranijo celo kožo, barko in seveda zakon, podredijo vetru – Božji sapi – in spremenijo smer svoje poti ter sprejmejo drugačen cilj, kot so si ga zastavili in zamislili.
V Egipt si se odpravil, da bi našel samoto in v samoti častil Boga, zdaj si si to samoto poiskal v francoskih gozdovih, ob bregovih reke Rone … Bog pa je isti na vseh kontinentih in v celotnem vesolju … in v človekovem srcu. V iskanju te samote si se pomikal vedno više proti izviru … kar je dober poduk za vse, posebej pa spet za zakonce. Za svoj končni cilj si zastavimo ljubezen in se napotimo proti izlivu … v napačno smer, saj ljubezen ni naš cilj, ampak naše počelo. Izhajamo iz ljubezni. Rojeni smo iz ljubezni. Izviramo iz ljubezni. Živimo iz ljubezni. Zato se moramo – v nasprotju z miselnostjo sveta – pomikati k Izviru. Kjer je struga res tesna in tok šibak, voda pa najbolj čista. In ta voda bo na svoji poti odžejala in dala rast. Mi nismo voda. Mi smo bregovi te vode. In od nas je odvisno, ali bo ta voda potok ali reka ali hudournik ali veletok …
»Kakšne srne, kakšne košute?« me je sedaj z mojega oblaka sklatila žena.
In sem hitel pojasnjevat, kako ti je v tvojo samoto Bog pošiljal košuto, da te je hranila z mlekom, kako so to košuto lovili lovci in je puščica, namenjena živali, zadela tebe, kako so ti zato nato sezidali samostan … pa si bil ob svojo samoto. Pa zopet nisi ‘nasedel’, ampak sprejel Božjo voljo.Ljubi moj sveti Tilen! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Ljubi moj sveti Tilen, sploh nisem vedel, da se že dolgo poznava. Ko sem kot otrok hodil z mamo v njeno domačo Besn‘ško faro, sem gledal tebe in tvojo košuto na oltarni sliki, kjer je pisalo: »Sveti Egidij, prosi za nas!« Kako naj bi, ko ne ločim košute od srne, vedel, da si to ti?

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 122.

Daj se voditi,
toda ne zapeljati.

Daj se spremljati,
toda ne omejevati.

Daj se ljubiti,
toda ne vkleniti.

Daj se posvariti,
toda ne obsoditi.

Daj se objeti,
toda ne zadušiti.

Daj se na rokah nositi,
toda ne izgubiti
trdnih tal pod nogami.

Daj se v Božje roke
varno skriti.

BROCK Michael. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 41.

Kot je križ simbol krščanstva ali polmesec simbol islama, je simbol judovstva sedmeroramni svečnik, ki je stal v svetem šotoru in pozneje z jeruzalemskem templju. Kaj je ta sveti predmet predstavljal? (Tine)
Izdelavo sedmeroramnega svečnika je zaukazal sam Bog v pogovoru z Mojzesom na gori, ko mu je dal naročila za postavitev svetega šotora in njegove opreme. Za svečnik mu je pokazal vzorec, kakšen naj bo (2 Mz 25,31-39). Sedmeroramni tempeljski svečnik (hebrejsko menora) je bil visok približno 1,5 m, skovan je bil iz enega kosa zlata, tehtal je približno 30 kg. Ko so Rimljani leta 70 po Kr. zavzeli in do tal porušili Jeruzalem, so odnesli v Rim sedmeroramni svečnik in druge tempeljske zaklade, kar je upodobljeno na Titovem slavoloku v Rimu. Sedem je sveto število in pomeni popolnost in dovršenost, Boga samega. Po drugi razlagi sedmeroramni svečnik ponazarja sedem dni stvarjenja. V srednjeveški tipologiji je število sedem simbol sedmerih darov Svetega Duha. Sedmeroramne svečnike imajo verni Judje v svojih sinagogah, kjer se zbirajo k sobotnemu bogočastju. Svečnik stoji pred skrinjo, v kateri so zvitki Tore (Postave). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.50

Sveti Egidij, pri nas bolj poznan kot Tilen ali Ilj, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je bil zelo češčen svetnik v Angliji in po vseh deželah Srednje Evrope. Pri Nemcih je sv. Tilen pomenil začetek razigranih žegnanj in je prevzel dediščino nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Pri nas je bil uvrščen med pomočnike v sili. Doma je bil iz Aten, bogatega rodu, po smrti staršev je bogato dediščino prodal, izkupiček pa razdelil med reveže. Odločil se je za puščavniško življenje v Egiptu, toda zaradi močnega vetra je ladja pristala na obali južne Francije. Poiskal je samoten kraj ob reki Ron. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Po legendi je gotski kralj na lovu zasledoval košuto, toda puščica je zadela puščavnika. Ko je videl njegovo svetniško življenje, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom so zgradili cerkev, ki je privabljala številne romarje, in ob njej je južno od Nimesa zraslo mesto, ki se po njem imenuje Saint-Gilles. Upodabljajo ga kot puščavnika s košuto ob sebi. (sč)

Na sliki: Izidor Mole, sv. Tilen, oltarna slika, kopija Layerjeve podobe svetnika, uničene v požaru 1955, ž. c. Besnica.

Sv. Egidiju je pri nas posvečenih 18 cerkva: 10 župnijskih in 8 podružničnih. – V LJ nadškofiji so ‘pomočniku v sili’ posvečene tri ž. c.: v Besnici, (1) Javorjah nad Škofjo Loko (2) in v Višnji Gori (3); v škofiji pa sta tudi dve p. c.: v Srednji Beli (10) (Preddvor) in v Repnjah (11) (Vodice). – V KP škofiji je sv. Egidij glavni zavetnik ž. c. v Vipolžah, (4) p. c. pa stojita v Svetem (12) (Komen) in na Preložah (13) (Pregarje). – V NM škofiji sta priprošnjiku za dobro letino posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Mokronogu (5), p. c. pa je v Ribjeku (14) (Osilnica). – V MB nadškofiji je svetniku posvečenih največ (šest) cerkva; župnijske so na Ravnah na Koroškem,(spodaj) v Št. Ilju pod Turjakom, (6) Št. Ilju v Slovenskih goricah (7) in v Zrečah (8) (stara cerkev – sv. Egidij je tudi glavni žup. zavetnik); p. c. sv. Egidija sta v Kočnem pri Ložnici (15) (Laporje) in v Zg. Vižingi (16) (Radlje ob Dravi). – V CE škofiji sta sv. Egidiju posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Št. Ilju pri Velenju - Arnače, (9) p. c. pa v Šentilju (17) (Dramlje). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Egidija (Tilna). (mč)

IME IN GOD
Ime Egidij izhaja iz latinskega imena Aegidius, v pomenu ‘usnjen ščit’ in ‘kozja koža’, preneseno ‘zaščita, varstvo’. Slovensko ime Tilen je pisna različica za narečne oblike Ilj, Tilj, Tiljən in Tilih. Večina oseb, ki jim je tako ime, je bilo rojenih po letu 1980, kljub stalnem upadanju se je v zadnjem letu spet obrnilo navzgor (4.104ꜛ – 67. mesto). Precej bolj redka je različica Egidij (91), še bolj Ilj (8), možni ženski obliki sta Tilka (106) in Ilka (23).

ZAVETNIK, PRIPROŠNJIK
Sv. Egidij (Tilen) je zavetnik lovcev, pastirjev, brodolomcev, lokostrelcev, beračev; priprošnjik v duševnih boleznih, za dobro spoved, v strahu, stiski; priporočajo se mu žene, ki ne morejo zanositi, nosečnice za srečen porod in zdravje otrok.

 Ravne na Koroškem

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 9, str. 123

“Mama, zakaj si tako nasmejana na televiziji, doma pa tako čemerna?” je vprašal deček svojo mamo, napovedovalko in voditeljico priljubljene televizijske oddaje. “Zato, ker me na televiziji plačajo, da sem nasmejana,” mu je iskreno in brez olepševanja odgovorila mama, televizijska zvezda. “In koliko bi ti morali plačati, da bi se smejala doma?” jo je nedolžno vprašal otrok. In mamine oči so se orosile, ko je objela svojega otroka.

Televizijska voditeljica je v nekem intervjuju, ko je morala na vprašanja odgovarjati, ne pa jih postavljati, povedala, da je bila zanjo najtežja stvar prepad med njeno lastno podobo, ki jo mora imeti pred kamero, in pravim značajem, ki ga ima sredi vsakdanjega življenja. “Ljudje poznajo moj obraz samo z ekrana, ko je nasmejan in privlačen, poznajo moje zabavne nastope, ki se jim smejejo. Zato mislijo, da sem vedno taka. Pa ni tako. Nasprotno, v zasebnem življenju se moram razvedriti in razbremeniti zaradi pritiskov in napetosti, ki jih povzročijo smehljajoči nastopi v dveurnem programu. Ljudje okrog mene me nočejo sprejeti take, kakršna v resnici sem, kajti želijo, da bi bila taka, kakršna se pojavljam na ekranu.”
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.

Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 75 (Cena za nasmeh).
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Življenje piše romane ... pravijo.
Bo že držalo.
A piše tudi drame. Komedije in tragedije. Piše kratko prozo. Črtice in eseje, novele in šolske spise. In ko smo že pri tem, potem piše tudi predavanja in politične govore, filozofske razprave in doktorske disertacije.
Življenje piše romane ... pravijo.
A piše tudi poezijo. Pesmi. V rimah in prostem verzu. Sonete, romance, dolge junaške epe in haikuje.
Življenje piše ... pravijo.
A vendarle sem jaz tisti, ki v svoji roki stiskam svinčnik. Nalivno ali gosje pero. Ali pa tolčem po tipkah.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
Moje so slovnične napake. Ko ne vem, kdaj in kam bi postavil vejico. In se sprašujem, ali bi končal stavek z eno piko ali s tremi (kar jaz osebno zelo rad počnem) ... Bi navrgel klicaj? Ali celo vprašaj? Toliko tega namreč v življenju o življenju ne vem!
Moje so napačne sklanjatve. Ker včasih res ne vem, ali naj sklonim glavo ali naj zdržim?! Naj upognem koleno ali ostanem pokončen?!
Življenje piše. A zapisujem jaz.
In se odločam za nove odstavke. Nova poglavja. Novo kitico. Novo vrstico.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Za pisanje (in branje) je potrebno vsaj malo izobrazbe. Toliko bolj, če gre za zapis, ki ga piše življenje.
A kaj je izobrazba?
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Podobno kot ‘izoblikovati’ pomeni neki snovi, gmoti ... dati jasno in stvarno podobo – obliko!
In kot ‘izgovoriti’ pomeni nekaj izreči na glas ... ubesediti!
Izmisliti, izdati, izpeljati, izvesti, ...
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Biti izobražen torej po­me­ni: imeti obraz!
Potemtakem smo vsi izobraženi, boste rekli! Vsi imamo obraz!
Res je. Vsi imamo obraz. Vsi smo ‘izobraženi’.

Na mojem obrazu so oči, ušesa, nos, usta ... Vse, kar vidim, vse, kar slišim, vse, kar zaznam, tudi vse, kar govorim in izgovorim ... me izobražuje ... me oblikuje ... mi daje obraz!
Izobražujem se in izobražujem neprestano in nenehno: od dneva spočetja do dneva smrti. Vse, kar počnem, mislim, govorim, ustvarjam ... vpliva na okolico, na družbo, na svet ... Predvsem pa na bližnjega! Katerega sem dolžan ljubiti kot samega sebe in Boga!

Prav gotovo ste že slišali: “Rad bi postal nekdo!”
In nekdo – je samo nekdo z obrazom! Pa vendar ne bi bil rad kar ‘nekdo’. Ali kdorkoli! Ali, Bog ne daj, celo nekdo drug! Šolam, vzgajam, izobražujem se zato, da bi postal Jaz.
Da bi našel svoj resnični in pravi obraz!
Da bi imel svoj značaj, svoj lastni obraz, svoje mnenje, svoje prepričanje!
Da bi mislil in razmišljal!
In da bi mislil in razmišljal z lastno glavo.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Torej: “Ne izstopati! Zliti se z večino. Izginiti v množici. Skriti se!” pomeni biti brezobrazen! Pomeni skrivati svoj obraz!
Skrivati svoj obraz kot otrok, ki mu je nerodno ... Kot pubertetnik, ki hoče zakriti mozolje ...
Človek, ki ga je sram, skriva svoj obraz ... Človek, ki ga je strah, skriva svoj obraz ... Strahopetec ... kriminalec ...

Življenje piše romane, kratko prozo, drame, poezijo, članke ...
A zapisujem jaz!
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku. (In s pomočjo Tretje osebe Svete Trojice!)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)