Zgodba

»Vidim, kdo se prvi ujezi«

Neki preprost obrtnik se je pogosto udeleževal razprav na Akademiji. Zato ga je nekdo vprašal: »Ali razumeš latinsko?« Takrat so namreč izobraženci med seboj razpravljali v tem jeziku.
»Ne, ne razumem in ne vem, o čem razpravljajo,« je rokodelec prostodušno odgovoril.
»Kako pa potem veš, kdo ima prav in kdo ne?« je vprašal mojstra.
»To je pa dokaj preprosto. Vidim, kdo postane najprej jezen. Običajno tisti nima prav.«

Misel

Jeza je močno čustvo, ki nas prevzame, ko menimo, da se kdo do nas krivično, nepošteno in nesprejemljivo obnaša.
Ko dovolimo, da nas jeza prevzame, se pogosto zgodi, da je ne obvladamo več. Postane neke vrste norost, ki traja kratek čas. Tako omrači naš razum, da ne moremo videti resnice ali trezno presoditi stvari ali sprejeti nasveta drugih. Razdraži in izpridi naše duševne sposobnosti. V nasprotju z drugimi strastmi, ki jih lahko skrijemo in jih obdržimo zase, se jeza ponavadi pokaže tudi na zunaj in lahko povzroči veliko hudega.
Če tej strasti dovolimo, da nas prevzame, se lahko sprevrže v bes, ki ga ne bo moglo nič več zadržati. Sčasoma se spremeni v sovraštvo, maščevalnost in nasilje.

Molitev

Gospod Bog, vemo,
da izguba nadzora nad seboj ni pravi način,
da se znebimo tistega, kar nas muči.
Ko izgubimo živce,
pogosto izgubimo tudi pamet.
Takrat izrečemo neprimerne besede
in počnemo neumne stvari.
Vemo, ti hočeš, da se obvladamo,
kakor je zapisano v knjigi Svetega pisma:
»Potrpežljiv človek je boljši kakor junak,
gospodar nad svojim duhom
je boljši kot osvajalec mesta« (Prg 16,32).
Obvladovanje samega sebe nam pomaga,
da ostanemo mirni, ko bi najraje vzkipeli od jeze.
Izkušnja nas uči, da vedno, ko izgubimo živce,
zaidemo v težave, včasih celo v resne.
Gospod, odpusti nam,
ker se tolikokrat nismo imeli v oblasti.
Goreče te prosimo, obvaruj nas,
da ne zapademo v strastna čustva in v jezo.

Iskra

Vsakdo se lahko ujezi, toda biti jezen na pravega človeka, v pravi meri, v pravem času in zaradi pravega razloga pa ni v moči vsakega človeka in nikakor ni lahko. (Aristotel)

Začeti prepir je kakor odjeziti vodo,
opusti pravdo, preden se sproži.
Prg 17,14

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2010),110.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 135.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Misliti s svojo glavo je nevarno, zato ne razmišljajte preveč. Kupujte, kar kupujejo vsi, oblačite se, kakor se oblačijo vsi, kimajte, čemur kimajo vsi, verjemite, kar verjamejo vsi, nikar ne dvomite. Ohranite si zdravje in ne razmišljajte. Pozabljajte, da so vas pretentali. Ne vznemirjajte se, če nekaj ni logično. Izognili se boste neprespanim nočem, izognili čiru na želodcu, izognili toliko nesmiselnim prepirom, bolje je imeti mir v hiši kot prav. Pa kaj, če ne morete razumeti, kako je mogoče, da v času razcveta medicine zaman čakamo na zdravnika, pa kaj, če očitno preplačujete hrano in elektriko, pa kaj, če zaradi varčevanja v službi zmrzujete pri 18 stopinjah, medtem ko se na novoletni večer v ognjemetnem razkošju kurijo milijoni. Bolje je imeti mir v hiši kot prav.
Misliti s svojo glavo je nevarno. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi ob tem ugotovili, kako zelo ste se o čem motili, povsem lahko, da bi se vam ob tem svet sesul v prah. Naporno je spoznati, da se o čem motiš, lažje si je lagati. Potem ni treba tistega mučnega iskanja, tehtanja, precejanja, ni treba na novo postavljati sveta, ni treba trpeti ob svojih grehih, ni treba spreobrnjenja, ni treba drugim postati nebodigatreba, ker je vsakdo, ki razmišlja, ki dvomi o sebi in svetu, ki mu ni dovolj neznosna lahkost bivanja, ki hoče iti in delati prav, pa četudi je to v nasprotju z mnenjem večine, vedno znova trn v peti ljudem. Ker naenkrat postaneš nekdo, ki vzbuja slabo vest, ko se upira toku, ki ga zato zasipajo odpadle veje, kakor je na našem mostu čez Vipavo ob vsakem malo večjem dežju. Ljudje verjamemo v to, kar je lažje in udobneje, vedno, in kdor boža proti dlaki, se mu ne piše nič dobrega. Zato ne razmišljamo. Misliti s svojo glavo je nevarno.
Gledal sem dokumentarec o Mussoliniju, tem klovnu, ki bi se mu morali vsi smejati, pa so mu vsi ploskali, z navdušenjem vzklikali njegovo ime, njemu, ki je poslal v smrt toliko in toliko ljudi. Razmišljal sem, kako je mogoče, da se takemu nizkotnemu človeku nihče ni postavil po robu. Kako je mogoče, da je s široko podporo svojega ljudstva delal, kar se mu je zahotelo, kako je ustrahoval ljudi, jih klal na ulicah, jim dajal piti ricinovo olje, pa so mu ob vsem tem še vedno ploskali? Ne boste mi rekli, da za to ni vedel nihče, sploh ne takrat, ko je to postalo nekaj »normalnega«. Kako je torej mogoče, da zlo postane nekaj normalnega, celo nekaj upravičenega, celo nekaj zaželenega?
Tako, da nihče ne razmišlja. Da vsak samo verjame in uboga. Da pozabi preteklost in miži pred prihodnostjo. Samo tako.
Ljudje smo se navadili udobja, prav potiho in na skrivaj so nam ga privzgojili, da zdaj podzavestno izbiramo, kar je lažje. »Zlo zmaguje, kadar dobri ljudje ne storijo ničesar« (T. Jefferson). Vendar pa ne obupujem. Celo danes gledamo filme o ljudeh, ki med drugo svetovno vojno niso ubogali sveta, temveč lastno vest. In vsi ti ljudje so veliko brali.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2023), 3.

"Blagor vam, kadar…"

Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,11-12)
Te besede se nanašajo na prihodnost, in to je "magna carta" vernikov: razodetje Boga in iz tega izhaja tudi vsa krščanska morala. Napoveduje nam nasprotovanje, preganjanje, laži, zasramovanje … zaradi Njega in mi moramo to sprejeti z veseljem in radostjo, če smo naše življenje usmerili po Jezusovih blagrih.
Ko si nekdo prizadeva, da bi hodil za Gospodom in doživlja to borbo, se spopada s težavami in preizkušnjami, je lahko srečen v luči tega, kar je povedal Jezus. Tako kot tisti, ki gre s čolnom in pride do slapa, ki je visok 200 m: če bo veslal proti toku in se pri tem ne bo dovolj potrudil, ga bo kmalu odneslo in se bo znašel na robu prepada; če pa se skuša upreti toku, bo, bolj ko bo veslal, čutil moč toka, ki ga hoče odnesti. Ta primera nam pove, da so težave, ki se nam postavijo na pot, ko delamo dobro, nekaj povsem naravnega in zaradi tega ni treba izgubljati poguma in biti malodušen.
V vsakdanjem življenju zelo hitro pomislimo, da doživljanje nasprotovanja pomeni, da je nekaj hudo narobe. Koristno pa je spomniti se, da nas vsako dobro najprej nekaj stane, šele kasneje imamo od tega tudi neko korist, medtem ko slabo ne zahteva nobenega napora, pa nas na koncu drago stane.
Učenje in vsakdanje delo je naporno in nas lahko zelo obremenjuje, kasneje pa pobiramo sadove; prav drugače pa je s tistim, ki se ne uči ali ne dela, živi umirjeno in brez naporov in stresov, toda tudi v življenju nima nobenega zadovoljstva.Ne sekirajmo se zato, če pri iskanju dobrega naletimo na težave in skušnjave, tudi Jezus jih je poznal: od trenutka, ko se je dal krstiti so ga spremljale skozi vse njegovo življenje, vse do križa. Vse to moramo torej sprejeti v športnem duhu, tudi zato, ker je to znamenje, ki nas vodi v pravo smer, ki zmaguje zlo.
Poklicani smo na pot za Kristusom, in smo prepričani, da je to pot sreče in uresničenja, naša resničnost in resničnost sveta.

Misli iz papeževe poslanice mladim za XVII svetovni dan mladih v Torontu (2002)

• Odkrijte svoje krščanske korenine, učite se zgodovine Cerkve, poglobite poznavanje duhovne dediščine, ki ste jo prejeli, hodite za pričevalci in učitelji, ki so šli pred vami! Samo v zvestobi božjim zapovedim, zavezi, ki jo je Kristus podpisal s svojo krvjo prelito na križu, boste lahko apostoli in priče novega tisočletja.
• Dragi mladi, naj vas zadovoljijo samo najvišji ideali. Ne dovolite, da vam vzamejo pogum tisti, ki so razočarani od življenja postali neobčutljivi za najbolj globoka in pristna hrepenenja njihovega srca. Imate prav, ko se upirate prazni zabavi, minljivim modam in omejenim projektom. Če boste ohranili veliko hrepenenje po Gospodu, se boste znali ogniti povprečnosti, ki je tako razširjena v naši družbi.
• Naj bo evangelij najvišje merilo, ki vodi vaše osebne izbire in smeri vašega življenja! Tako boste postali misijonarji z besedami in dejanji in kjerkoli boste živeli in delali, boste verodostojne priče Božje ljubezni in ljubeznive prisotnosti Jezusa Kristusa.
• Tako kot da sol okus hrani in luč razsvetljuje temo, tako svetost v polnosti osmišlja življenje in ga spreminja v odsev Božje slave.
• Pogosto se srečujte z Gospodom v odprtem pogovoru "iz srca v srce", ki je evharistično češčenje. Dan za dnem boste prejemali nov polet, da boste lahko tolažili trpeče in prinašali svetu mir. Ob opazovanju luči, ki sveti z obličja vstalega Kristusa, se naučite živeti kot "sinovi luči in sinovi dneva" (1 Tes 5,5), da boste pričevali vsem, da "je sad luči v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9) (Janez Pavel II pred dvajsetimi leti)

"… da bodo videli vaša dobra dela"

Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.

Razmisli

Kristjani nismo samo zaradi nas samih: naše krščanska identiteta nam nalaga tudi veliko poslanstvo in nas vedno znova opozarja, da smo luč sveta in sol zemlje (besede "zemlja" in "svet" pomenita vse ljudi, kot sonce, ki razsvetljuje in dela zemljo rodovitno)

• ni dovolj biti sol in luč samo kdaj pa kdaj, tu in tam, v okoliščinah, ko se nam ljubi – ko smo v cerkvi, v župniji – ampak vedno in povsod. (v šoli, v službi, v kavarni, na tekmi in pri vsakdanjih opravilih)
• ni nobene debate, ali bi nekaj naredili ali ne, ali se mi ljubi ali ne: če nismo sol, smo kot kristjani vrženi izpred Gospoda in nas ljudje pohodijo, tudi danes lahko vidimo primere luči (mati Terezija), pa tudi soli, ki "se je pokvarila" in so jo ljudje pohodili (pomislimo na vse naše brate v veri, ki so zašli).

"Če vaša pravičnost ne bo večja…"

Jezus se v nadaljevanju (Mt 5,17-20) dotakne tudi postave in morda se nam zdi, da to nima nobene zveze z našim življenjem, v resnici pa to zelo neposredno zadeva našo krščansko identiteto. S temi besedami nam Jezus odkrije voljo Očeta in z avtoriteto nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi v zvestobi.

Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk - evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta - ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 10 (2004), 94-95.

Preganjanje je ‘zaslužek’ kristjana, je pot tistega, ki želi hoditi za Jezusom, ki je tudi hodil po poti preganjanja in ponižanja. Svet ne prenaša Kristusove božanskosti, ne more se sprijazniti z oznanilom evangelija, noče slišati za blagre. Povem vam, da je danes več mučencev kot v prvih časih Cerkve. Mnogo naših bratov in sester pričuje za Jezusa in so zato preganjani. Jezusova pot pa je tudi vesela, saj nas Gospod nikoli ne preizkuša bolj od tistega, kar zmoremo nositi. Krščansko življenje ni komercialna ponudba, ni delanje kariere. Je preprosta hoja za Jezusom in na tej poti nam je naložen križ. Tudi nas morda čaka. Ali smo pripravljeni nositi in prenesti preganjanja, da bi pričevali za Jezusa tako, kot delajo ti bratje in sestre, ki so danes ponižani in preganjani. (papež Frančišek)

Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. (Jn 15,18-19; 16,1-2)

SVET PRAVI
Blagor vam, če nimate nikakršnih sitnosti zaradi vašega prepričanja in zaradi vaše vere. Bolje je biti neopazen. Nobeno prepričanje, nobena vera ni vredna toliko, da bi trpeli zaradi nje. Blagor realistom, vse to jim zlahka uspeva uresničiti. Zemlja je njihova.

JEZUS PRAVI
»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, … ” – Ne fanatikom, ampak tistim, zaradi katerih je vera ogenj, ki gori; tistim, ki se trudijo in jemljejo Božjo besedo resno in želijo živeti po njej, kljub vsem težavam, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju; tistim, ki jim hočejo vzeti vse, tudi življenje, a se ne predajo … veliko pretrpijo, a ostanejo zvesti.

Evangelist Matej pojem ‘pravičnost’ razume kot ‘zvestobo Božji volji’. Danes bi ta osmi Blagor ‘posodobljeno’ zapisali: »Blagor tistim, ki so preganjani zaradi zvestobe evangeliju. Bog bo poskrbel zanje.« Povezuje prvi blagor (ubogi) z zadnjim (preganjani). Družba, ki je utemeljena na moči, na zunanjosti in na bogastvu, si ne more dopustiti, da obstajajo ljudje, ki s svojim načinom življenja zanikujejo temelje njenega sistema. Hrepenenje po ljubezni in iskanje dobrega kličeta na pot pravičnosti vsakega človeka, a že pravično ravnanje enega prebuja nasprotovanje tistih, ki jim je ljubša lažja in seveda bolj udobna pot … Zato se družba čuti ogroženo, take ljudi hoče čim prej utišati in izločiti.

Zaradi pravice preganjani ljudje so tisti, ki živijo iz božje pravičnosti – iz vere. Ker človeško stremljenje vedno meri na to, da se osamosvojimo od božje volje in sledimo sami sebi, se bo vera vedno znova dozdevala kot protislovje do ‘sveta’ – do vsakokrat vladajočih moči – in zato bodo v vseh obdobjih zgodovine preganjanja zaradi pravice. (Benedikt XVI. Jezus iz Nazareta, str. 108)

»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani«, je povzetek spremenjenega razmišljanja o svetu, življenju in odnosih, ki ga Jezus predlaga v Govoru na gori. Vse to je postalo vsem najbolj razumljivo z Jezusom in podobo križa: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. (Mt 16,24). Vzeti križ pomeni sprejeti svobodno in prostovoljno vsa nerazumevanja, izobčenost, osamo … kot znamenje naše pripadnosti Kristusu in ne kot neko vdano, resignirano prenašanje vsega, kar se nam hudega zgodi v življenju. To je cena ki jo moramo plačati, da bi se rodila drugačna družba, ki se imenuje Božje kraljestvo.

Če hočeš govoriti resnico, poskrbi, da boš imel pri roki hitrega konja. (mongolski pregovor)

Jezusov učenec je tisti, ki živi kot Učenik, toda tudi njemu se bo godilo podobno, kar je doživljal Jezus. Poskusimo se enkrat opredeliti za neko resnico, poskusimo zares uresničiti en sam Jezusov nauk in bomo takoj opazili, kako so se stvari spremenile. Tako ravnanje zbuja nelagodje, notranji nemir in ogroženost, na kar se družba odzove s prezirom in preganjanjem pravičnega. To se je dogajalo tudi prerokom v različnih časih. Kristjan se vsak dan srečuje s krivicami, hinavščino… in večkrat ima občutek, da je s svojo logiko ljubezni v tem svetu nekako odveč. Svet ga ne sprejme in sreča se s križem zavračanja, trpljenja, preganjanja na vseh področjih. Svet se upira svetosti, mirno dopušča zlo, hinavščino,preračunljivost, laž, prevaro …

V Drugi Mojzesovi knjigi je zapisano: “Čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela” (2 Mz 27, 20). Treba je biti stisnjen, zdrobljen; a ne zato, da bi obležal na tleh, ampak, da bi omogočil svetlobo! (rabi Moshe)

V tem boju nas Jezus hrabri in blagruje tistega, ki se upa temu postaviti po robu. Tako človek blagrov ni tisti, ki nekaj reče in se potem, ko nastopijo prve težave, umakne, ali pa ne mara povedati svojega mnenja, ker noče, da bi ga v družbi zaradi tega čudno gledali. Pravi Jezusov učenec je tisti, ki vztraja pri svoji odločitvi, ne glede na posledice in grožnje, je ‘trmast’ v pozitivnem pomenu besede, je pogumen na poti za Jezusom. Ta pot je povezana z ljubeznijo in pozornostjo do drugih. In prav beg pred odgovornostjo je danes ena najbolj priljubljenih drž tega sveta, ki jo srečujemo povsod: v službi, doma … Najlažje se je potuhniti, se pred drugimi delati lepe, ko jih ni zraven povedati kaj o njihovih napakah in ničesar tvegati.

Kristus je še vedno na križu in deli bolečino, ki jo doživlja Božje ljudstvo. V vseh deželah po svetu, kjer kristjani trpijo zaradi svoje vere, je preganjan tudi naš Gospod. (Gregorios III., melkitski patriarh v Antiohiji)

Bog ima rad odločne ljudi ko gre za dobro. To so možje in žene ‘kraljevega’ rodu, ki v sebi nosijo duha nebeškega kraljestva. Križ, se iz orodja smrti spremeni v “drevo življenja. Je moč slabosti, ki pomaga narediti korak naprej do naše človečnosti in proti tistemu, kar mi imenujemo civilizacija. Če boste tako delali, pravi Jezus, boste opazili, da se v vas in okoli vas odpira prostor svobode in resnice: to vas bo napolnilo z resničnim notranjim veseljem, ki vam ga ne bo mogel nihče vzeti.

Blagor preganjanim

Blagor tistemu, ki se uči gledati
na dogodke zgodovine od spodaj,
z očmi izključenih;
ki začuti žejo po pravici
kot občutek telesne lakote in žeje;
ki zna pozabljati nase in na svoje,
da bi naredil uslugo drugemu:
imel bo nekaj manj, toda obogatil bo mnoge.
Blagor tistemu, ki premaga strah,
ko se srečuje z nasprotovanji in odporom.
Blagor tistim, ki prenašajo nasilje
in nanj odgovarjajo umirjeno,
iz ljubezni do lepega sožitja.
Blagor tistemu, ki sprejme ponižanje,
da bi lahko drugi hodili z dvignjeno glavo,
ki ukloni hrbet,
da bi drugi napredovali pokončno;
ki je preganjan, zaprt in mu grozi smrt …,
ker vedno zmaguje dostojanstvo vsakega človeka,
ki je bil rojen za svobodo.

Z dvignjeno glavo

Z dvignjeno glavo hodijo berači,
ki ponižno prosijo Duha življenja;
njim pripada najvišje dostojanstvo.
Z dvignjeno glavo hodijo ponižani,
ki zavračajo vsako obliko nasilja;
svet pripada njim.
Z dvignjeno glavo hodijo tlačeni
ki imajo sočutje s trpljenjem ljudi;
računajo z prijateljstvom vseh.
Z dvignjeno glavo hodijo žene,
ki si prizadevajo za mir,
oborožene samo s svojo nežnostjo;
Božje hčere so.
Z dvignjeno glavo hodijo tisti,
ki jih preganjajo zaradi mene
ker so resno vzeli mojo obljubo;
čaka jih večna slava.
Hodite z dvignjeno glavo tudi takrat,
kadar vas žalijo, ker ste zdaj tukaj …
Preganjali in mučili so že preroke.
Njihove žalitve so laži
in njihovo mučenje krivica.
Ne sklanjajte glave
Bog želi vzravnano hojo.
Veselite se, ker se je začel praznik življenja.
Rudolph Hilty

Še vedno ti ostajam jaz, Gospod!

Če potrebuješ pričevalcev, Gospod,
če potrebuješ vrlih mož za svoje bojne vrste,
če so ljudje, ki jim za njihovo krščanstvo
ni zadostovalo govorjenje
in jim je bilo lepo oditi za teboj,
ker je pri tebi življenje,
potem sta to Dominik in Frančišek,
Sveti Lovrenc in sveta Cecilija sta taka!
Dolga je vrsta svetnikov vseh časov,
ki so te ljubili do smrti in izgoreli v ljubezen do tebe.
Če pa boš slučajno kdaj potreboval
tudi kakega lenuha in bedaka,
če ti bo manjkal kak ošabnež in strahopetec,
če ti bo kdaj manjkal nehvaležnež in pokvarjenec
človek z zakrknjenim srcem,
človek s trdimi potezami obraza
– saj nisi prišel odrešit pravičnih, pač pa reve kot smo mi –
in če jih ne boš nikjer več našel,
ti še vedno ostajam jaz!

Paul Claudel

Izbrati blagre pomeni žrtvovati samega sebe, tako kot Kristus, ki nam je to pot ponudil. Posebno težko pa je, ko vidimo, da tisti okrog nas uspevajo na široki poti, kjer ni skrbi, so pa prevare, sebičnost, zvijačnost. Dosegajo sicer velike materialne uspehe, vendar žrtvujejo življenje na oltarju hinavščine, gredo po poti ‘blagrov sveta’ in se prepričujejo, da so srečni … Vodilo našega prizadevanja pa je nebeško kraljestvo: Bog sam in večno življenje z njim. Če živimo blagre, imamo Boga – živi v nas in mi živimo v njem, živimo iz njega in on je naše plačilo. Bog nas je ustvaril in nam dal možnost, da ga spoznamo in ljubimo, hoče nas tudi pripeljati k sebi. Ta resnica naše vere mora postati naša vsakdanja spodbuda, veselje, ki spremlja vsa naša dejanja. Nobena druga pot človeka, pa naj si jo je zamislil še tako velik modrec ali dobrotnik, se ne more primerjati s potjo, ki so jo začrtali blagri. Niso potrebna visoka razmišljanja, dovolj se je ozreti okrog sebe, iti iz sebe, videti druge in že smo v ‘čudoviti logiki’ blagrov.

Daj nam spoznati tvoje ime

O Gospod, daj nam spoznati tvoje Ime!
Naj te častimo in molimo vedno kot Preroka.
Pošlji nam svojega Duha,
da bomo imeli živo vero vanj,
ki je govoriI in še govori po prerokih.
Daj nam moč, da bomo poslušali besedo strogih prerokov
in da bomo sprejeli opomine bratov,
ki resnično žive kot tvoji nasledniki.
Daj nam pogum, da bomo živeli po svoji veri,
tudi če nas nečimrni in domišljavi svet zasmehuje, zaničuje in preganja.
In obvaruj me, Gospod, da ne bom nikoli preganjaI svojih bratov in sester.
Napolni moje srce z veseljem,
ki mi bo pomagalo blagoslavljati tiste, ki me preklinjajo.

Bernhard Häring
Ž

Podatki in dejstva o preganjanju kristjanov (2024)

V dvajsetih stoletjih je bilo zaradi vere umorjenih več kot 70 milijonov kristjanov. Tretje tisočletje se je začelo s podatki o več kot sto tisoč umorjenih zaradi njihove vere. Človekoljubna organizacija Open Doors International vsako leto objavlja poročilo položaju kristjanov v svetu: po podatkih se preganjanje kristjanov v svetu stopnjuje: leta 2022 je bilo zaradi vere umorjenih 5.621 kristjanov, leto kasneje  4.998 kristjanov samo zato, ker so bili kristjani, leta 2024 je bilo umorjenih 4.476 kristjanov, oskrunjenih je bilo 7.679 krščanskih cerkva in zgradb, več kot 380 milijonov je kristjanov po vsem svetu, ki se soočajo z visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije. Po vsem svetu je vsak sedmi kristjan preganjan. Za kristjane v Afriki je številka še višja: celih 20 odstotkov jih živi v preganjanju.

Vedno je treba iskati blagor osebe in narodov, varovati mir in jamčiti spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe in njenih temeljnih pravic. (Paul Richard Gallagher)

 Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja. (sv. Janez Pavel II.)

 Veselite se križa, ne samo ob času miru, ampak prav tako verujte v križ ob času preganjanja, da ne boste v miru prijatelji Jezusovi, v vojni pa njegovi sovražniki. (sv. Ciril Jeruzalemski)

 Bog ima zmeraj rad male, preganjane, slabe, ki si sami ne morejo pomagati. Ne bo zmagal ta ali oni, temveč Bog. (Danijel Halas)

 Vsaka generacija kristjanov mora biti pripravljena na mučeništvo. (Luigi Giussani)

Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice. (Pavle Zidar)

 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, pomagajte svetim v potrebi, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte (apostol Pavel).

 Če bi se pojavil pravičen in popoln človek, bi ga ta zlobni svet križal. (Platon)

Če bi bil Kristus oznanjal samo notranji dušni mir in bi se ne bil dotikal tudi težkih družbenih problemov, socialne pravice, odkritosrčnosti, verskih resnic in iskrenega bogoslužja, bi ga mogočneži ne bili preganjali. (Bernhard Häring)

Vsi preroki, ki jih je Bog poslal, so delovali po božjem navdihu s sočutjem do ubogih in z lakoto in žejo po tisti pravici, ki je izraz vere v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta vseh ljudi. Na žalost pa ljudje v svoji trdovratnosti niso sprejeli njihovega poslanstva in oznanila in so jih celo preganjali. (Bernhard Häring)

Sledimo Kristusu z vsem srcem in doživeli bomo resnično velikonočno veselje, resnični božji mir. Kdor veruje v velikonočno skrivnost in odločno sprejme križ, bo lahko veselo pričeval za Kristusa tudi sredi težav. Če se odpovemo brezkoristnim potrtostim, ki izvirajo iz sebičnosti, bomo lahko kljubovali težavam in neizbežnim bojem; ti ne bodo izostali, če bomo z iskrenimi besedami in dejanji napadali nepravičnost in svetohlinstvo, ki ju na žalost srečujemo tu in tam tudi v lastnih okoljih. (Bernhard Häring)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 10, str. 86.

 * 8. septembra 1774, Coesfeld; † 9. februarja1824 Dülmen, Westfalija

Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.

Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.

Toda kmalu je življenje v samostanu zanjo postalo trda in grenka šola trpljenja. Preoblagali so jo z delom, da kljub najboljši volji ni zmogla tolikih dolžnosti, ker je bila rahlega zdravja. Zato pa so nanjo letele žaljive opazke. Nekatere sestre so jo imele za pretirano pobožno in celo za hinavko. Ko so zvedele za njena izredna doživetja in videnja, je to v srcih mnogih podžigalo duhovno ljubosumnost. Ko je začela bolehati, so ji dali čutiti, da je samostanu v breme. Leta 1805 ji je padla na bok težka košara perila, ki ga je po vrvi hotela spraviti na podstrešje. Posledice te poškodbe je nosila vse življenje. "V trpljenju in bolečinah sem bila srečna, kakor nikoli poprej," je povedala kasneje. "V celici sem imela dva stola: eden je bil brez sedeža, drugi brez naslonjala. Vendar se mi je zdela celica lepa, v njej sem doživljala nebesa." Leta 1811 je bil njen samostan razpuščen. Hudo bolna se je maja naslednje leto naselila v stranskem poslopju samostana, kjer je bival iz Francije (po revoluciji) pregnani francoski duhovnik Lambert. Prišla je njena mlajša sestra Gertruda, ki je prevzela gospodinjstvo ter stregla na posteljo priklenjeni sestri.

Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi "razkrinkal prevaro", toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje "dopolnjeval", kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: "Pomagaj, Gospod Jezus!"

S. Čuk, Blažena Anna Katharina Emmerich je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39

več:
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

Pogumna mučenka iz Aleksandrije v Egiptu (+ok. 250), ki je zgorela na grmadi, še prej pa so ji s surovimi udarci izbili zobe. Njeno podobo najdemo tudi v naših cerkvah – s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi. – Je zavetnica zobozdravnikov in priprošnjica zoper zobobol.

Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat. Sin mu je dejal: »Oče, nedelja je in tretja Božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi k maši, ne pa delat!«
Oče je pogledal sina in mu posmehljivo odvrnil: »Daj no, tiste zapovedi so za stare babe. Ti si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi!«
Sin je tedaj očetu dejal: »Če torej ne velja tretja Božja zapoved, ki govori o posvečevanju Gospodovega dne, potem ne velja niti četrta: Spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev velja samo za stare babe in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, ni treba več spoštovati in ubogati staršev. A tudi tebe ne?«
Očetu je to dalo misliti in spoznal je, kako nespametno uči svojega sina. Uvidel je, da ima sin prav: če prenehaš upoštevati eno Božjo zapoved, boš kmalu kršil tudi druge.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.