Rodil se je okoli leta 600 v Bretonji. Po vrnitvi z romanja v Rim je prejel mašniško posvečenje, potem pa živel kot puščavnik do leta 669.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 291) lahko preberete več o sv. Joštu.

Sv. Joštu je na Slovenskem posvečeno 14 cerkva (2 žup., 12. podr.) in dve večji kapeli. – V LJ škofiji je sveti puščavnik zavetnik cerkve na Joštu (3) (KR – Šmartin) in v Šentjoštu nad Horjulom (pokop) (4); večja kapela je pod vrhom Kuma (Dobovec) in v vasi Hrib (Loški Potok). – Štiri Joštove cerkve so v KP škofiji: ž. c. v Črnem Vrhu nad Idrijo,(1) podr. pa v Trebenčah (5) (Cerkno), v Landolu (6) (Hrenovice) in Gor. Vremah (7) (Vreme). – NM škofija ima p. c. sv. Jošta v Gor Laknicah (Mokronog) in v Šentjoštu (9) (Stopiče). – V MB škofiji sta sv. Joštu posvečeni p. c. v Sp. Javorju (8) (Javorje) in v Vinarju (10) (Prihova). – V CE škofiji ima sv. Jošt svoj dom v ž. c. pri Sv. Joštu na Kozjaku,(2) in treh p. c.: v Reštanju (Koprivnica), na pobočju Lisce (11) (Razbor pod Lisco) in v Rovtu pod Menino (12) (Šmartno ob Dreti).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Zgodba

Ribič in riba
Neki mož je stal na obali in lovil ribe. Že iz njegovih gibov se je videlo, da je ujel veliko ribo. A ko jo je snel s trnka, jo je vrgel nazaj v vodo.
Kmalu zatem je ujel še eno ribo. Ta je bila veliko manjša od prejšnje. Tudi takrat je ribo pazljivo snel s trnka, a jo je položil v posodo, ki jo je imel s seboj.
Drugi mož, ki je stal nedaleč stran in videl ribičevo ravnanje, je stopil k njemu in ga vprašal: »Zakaj ste vrgli v morje veliko ribo, majhno pa ste obdržali?«
»Zato, ker je moja ponev za cvrtje rib tako majhna, da vanjo velika riba ne bi šla,« je brez obotavljanja odgovoril ribič.

Misel

Ribič v zgodbi je primer, kako težko priznamo napake in težko sprejmemo, da smo ravnali napačno.
Zelo radi si izmišljamo izgovore, pogosto celo neumne. Slaba stran tega je, da se niti ne zavedamo, kako se s tako plehkimi izgovori pravzaprav norčujemo iz samih sebe.
Ali nam je težko reči: »Oprosti. Opravičujem se. Napačno sem naredil«, tudi takrat, ko smo trdno prepričani, da smo storili napako?
Pozabili smo, da more Bog takrat, ko priznamo svoje napake, narediti velike stvari, tudi po naši nepopolnosti. Če mu dovolimo, seveda.

Molitev

Gospod Bog,
ti veš, kako smo nagnjeni k temu,
da opravičujemo svoja dejanja,
tudi če se še tako motimo.
Pripravljeni smo opravičiti sami sebe tudi tako,
da zvalimo sramoto na nedolžnega človeka.
Morda smo kdaj uporabljali tvoje ime,
da bi opravičili svoje ravnanje,
zato te prosimo, odpusti nam,
ker smo svoja napačna dejanja želeli opravičiti.
Stoj nam ob strani,
da se bomo v prihodnje izogibali slabih dejanj.
Potem nam ne bo treba iskati izgovorov.

Iskra

Kdor sebe opravičuje, pravzaprav sebe obtožuje.

Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim. ... Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajte prostora hudiču. (Ef 4,25.26)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 104-105
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih - tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela, Ognjišče (2016) 05, str. 44

Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.

Škof iz italjanskega mesta Gubbio, ki ga je leta 1155 rešil pred cesarjem Friderikom Rdečebradcem.

Sv. Ubaldu je posvečena p. c. v Orehku (Cerkno – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107
 

Generalni vikar praške nadškofije, ki je leta 1393 umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Cerkve na Češkem.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 287-289) lahko preberete več o svetniku.

Sv. Janeza Nepomuka naj bi v Vltavo vrgli 20. 3. leta 1393, njegovo truplo pa so iz reke potegnili 17. 4. Zato ponekod po Evropi njegov god obhajajo 20. 3.

Pri nas obhajamo njegov god 16. 5. – nekdaj so namreč mislili, da je bil to njegov smrtni dan. Tudi v Pragi je bil to pomladni praznik, na katerega je prihajalo na stotisoče ljudi, ki so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, na katerih se je rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo (Niko Kuret).

Mučencu je pri nas posvečenih šest cerkva (dve žup., 4 podr.) in pet večjih kapel. – V LJ nadškofiji je ž. c. v Novi Oselici (1) in kapela pri gradu Zg. Tuštanj (Vrhpolje); v KP škofiji pa p. c. v Rakuliku (3) (Hrenovice) in kapela v Idriji. – V MB škofiji sta dve p. c.: v Bukovcu (4) (Zg. Polskava) in na Šentjanžu (5) (Radlje ob Dravi); pokop. kapela pa pri Sv. Križu nad MB. – V CE škofiji ima Janez Nepomuk svoj dom na Volčjem (6) (Sromlje). – V MS pa je svetniku posvečena ž. c. v Razkrižju (2), večji kapeli sta v Hrastju - Moti (Kapela/Radencih) in v Moti (Ljutomer).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Zgodba

Zapustila je hišo

Učitelj je razlagal učencem snov in opazil, da eden od njih posluša zelo raztreseno. Čez nekaj časa je izgubil potrpljenje in zaklical: »Ej, ti tam! Zakaj ne poslušaš, kar vam govorim! Kaj sanjaš pri belem dnevu!«
Fanta so besede prizadele in je bil užaljen. Učitelj je takoj začutil, da je fanta opozoril na napačen način in bilo mu je žal.
Po uri je učitelj fanta na samem vprašal:
»Potrt se mi zdiš. Kaj je narobe?«
Fant je s solzami v očeh povedal: »Sinoči sta se oče in mama močno skregala in danes zjutraj mame ni bilo več. Oče mi je dejal le to, da je šla od doma. Ne vemo, kam je šla.«

Misel

Potrtost je stanje duha, ko se počutimo nelagodno in se nam zdi, da je zaradi takega težkega mračnega stanja, v katerem smo se znašli, vse brez smisla.
Ni lahko dognati, koliko ljudi trpi zaradi takega stanja, pravzaprav tudi veliko mladih muči potrtost in se počutijo nesrečne in obupane.
Potrtost na začetku morda še ni pregloboka kot na primer pri fantu iz zgodbe. Lahko pa postane zelo zapletena in temu pravimo depresija.
Vzroki za to so zelo različni: življenjski pretresi, krivica, zloraba, jeza, zavrnitev, sovraštvo, neuspeh, psihične težave, občutek krivde ...
Različni so tudi učinki: otopelost, sanjarjenje, razdražljivost, nezbranost, občutek nemoči, zavrtost, obsojanje samega sebe ...

Molitev

Gospod Bog,
zavedamo se, da kot premnoge ljudi
lahko tudi nas zajame potrtost.
Prosimo te, pomagaj nam,
da bi bili vedno pozorni
na prve znake potrtosti
in da jo bomo hitro prepoznali
in s tvojo pomočjo premagali.
Prosimo te, podpiraj vse,
ki trpijo zaradi potrtosti.
Naj čutijo, da si jim blizu
in da so ti neskončno dragoceni.
Daj nam bistrino duha,
ki bo zaznal težavo
in bo našel zdravila zanjo.

Iskrica

Obtežuje nas napačna raba spomina, ne pa bremena, ki jih moramo nositi.
Ker si drag v mojih očeh, čislan in te ljubim ...
Iz 43,4

Marsikdaj so tisti,
ki jih imamo za slabotne, močnejši.
Mnogi ljudje so zdravi kot dren,
vendar pa niso srečni.
Mnogi živijo v razkošju,
pa so v svoji notranjosti prazni.
Mnogi so v življenje skoraj vse dosegli,
vendar se tega ne zmorejo veseliti.
Mnoge občudujejo zaradi njihove bistrine,
vendar se ne znajo sproščeno smejati.
Na drugi strani pa so takšni,
ki se v bolečinah komajda premikajo,
pa izžarevajo veselje do življenja.
Tisti, ki se imajo za močne,
jih imajo za slabotne in nepomembne,
oni pa so tako veseli in srečni,
da se vsi ob njih počutijo lepo.

Rainer Haak

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mara je bila med oskrbovanci doma za starejše ena najdejavnejših. Pri ročnih delih, pri prireditvah za razne praznike, pri petju – povsod je bila zraven. V dom je prišla pred letom dni in se, za razliko od mnogih drugih, hitro vživela. Prijetna gospa, prijazna, živahna in še kar dobrega zdravja. Le noge ji niso več dobro služile.
Bila je priljubljena med stanovalci in tudi med osebjem. Celo zelo stroga in zadržana direktorica je rada poklepetala z njo. Posebej pa sta se spoprijateljili z negovalko Matejo.
»Vse imam rada, odkar pa imamo v domu Maro, še raje grem v službo,« je govorila možu. »Vedno me spravi v dobro voljo, nič ne tarna, tako je polna veselja do življenja, da jo preprosto moraš imeti rad.«
»Pa vam ni nič dolgčas po domu?« jo je vprašala nekoč.
»O, mi je, večkrat! A kaj pomaga, če bi začela jokati in se vdajati domotožju. Še huje bi bilo. Domotožje raje preženem z druženjem, in tako pozabim na vse. Doma sem bila cele dopoldneve sama, ko sta bila hčerka in zet v službi, obe vnukinji pa v šoli. Zdaj ko je hčerki zbolel mož, vem, da se ne more ubadati še z mano. Prehudo bi bilo zanjo: stara ženska in bolnik v hiši. Tukaj mi je res lepo, nič mi ne manjka. Me pa tudi redno obiskujejo, vsak dan pride ena od vnukinj, vmes še hčerka, kdaj pa kdaj tudi sinovi, ki pa živijo kar daleč od doma. Nič se nimam za pritoževati,« se je razgovorila. Mateja jo je molče poslušala, a je vseeno imela občutek, da Mari nekaj vendarle manjka. Včasih je sredi petja utihnila in njen pogled je zaplaval skozi okno proti gori, kjer je bila na drugi strani njena domačija. Takrat so ji oči zalile solze, a se je brž zbrala ter pela ali kaj ustvarjala naprej.
***
Prišel je mesec maj in s skupino žena so vsak večer peli Marijine pesmi. Tako milo so zveneli njihovi glasovi, da so ji prsti obstali na strunah, ko jih je spremljala s kitaro. In spet je Mara otožno gledala skozi okno.
»Zdaj v bregu za našo hišo gotovo že cvetijo šmarnice,« je dahnila, kot da bi govorila sama sebi. »Polno jih je, kot da bi strmino pobelil sneg. In kako dišijo, da bi človek kar legel mednje in vdihaval njihov opojni vonj,« je dodala zasanjano.
»Draga Mara, povejte, kaj vas teži?« je vprašala Mateja in jo objela okrog ramen. »Ali si želite iti pogledat domov?«
»Ne, Mateja, sem bila prejšnji mesec, pogrešam pa večerne maše. Vsaj enkrat na teden me pelje vnukinja, tukaj si sposodiva voziček, pa greva. Peš ne zmorem v cerkev, čeprav je tako blizu. Hvala Bogu, da po hiši še zmorem brez njega. Pogrešam te majske večere, ko sem vsak večer šla k šmarnicam. S kakšnim veseljem smo prepevali Marijine pesmi! Maj je zame najlepši mesec. To pa res pogrešam,« je rekla tiho.
»Jaz vas bom peljala,« se je brez pomišljanja odločila Mateja.
»Tega ne moreš, službo imaš,« je bila presenečena Mara.
»Vozila vas bom tisti teden, ko sem v službi dopoldne, za druge bom pa poiskala koga drugega, da vas bo vozil zdaj v maju, pa tudi potem še kdaj, če boste želeli med tednom k maši,« ji je dopovedovala. »Zame to ne bo težko. Doma hitro postorim, kar je treba, saj sva zdaj z možem sama. Otroci so že na svojem, mož je v pokoju, pa tudi rad priskoči na pomoč, kjer je treba. Tudi jaz grem rada k maši, tako pa bova šli vsak večer in bo obema lepo.«
»Ne, Mateja, tega ne morem sprejeti od tebe. Saj si že tako preveč skrbna zame. Kako naj ti povrnem?«
»Moja draga Mara, s svojo toplino in s svojim pogumom mi dajete veliko več, kot morem dati jaz vam. Vsem nam lepšate dneve, tudi jaz bi rada vam polepšala kak trenutek.«
***
»Mateja, ali res vozite vsak večer Maro k maši? Ali ni za vas to preveč, da se še po službi razdajate za naše stanovalce?« jo je že tretji dan ustavila direktorica.
»Da, res jo vozim ta teden in to je zame veliko veselje, ne pa breme. Razbijam si glavo in se sprašujem, kdo jo bo vozil naslednji teden. Kaj če bi jo vi, gospa direktorica?« je rekla, kot bi ustrelila.
»Jaz? Kako si to predstavljate? Potem bodo kaj takega hoteli še drugi. Ne, to ne pride v poštev,« je zmajala z glavo direktorica.
»No, mislila sem, ker živite sami in ste že večkrat potožili, kako pusti so vaši večeri, bi vam bilo to v veselje, Mari pa še bolj. Mislim, da zdaj, v teh časih, to ne bo ogrozilo vašega položaja v službi. Premislite,« se je obrnila, direktorica pa je z odprtimi usti gledala za njo.
»Naslednji teden bom jaz vozila Maro k šmarnicam,« jo je poklicala k sebi med službo.
»Juhu!« je zavriskala Mateja, »saj sem vedela, da pod svojo navidezno trdoto skrivate mehko srce,« je rekla in odhitela k Mari.
»Drug teden vas bo vozila k šmarnicam sama direktorica,« je privihrala v jedilnico, da je Mari padla žlica iz rok in še juha se ji je zaletela, ker jo je pozabila pogoltniti.
»Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več dobrih ljudi,« je rekla, ko je prišla do sape. »Ja, in tudi čudeži se še dogajajo,« je pokazala na direktorico, ki je šla mimo po hodniku.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81-82.