Ločitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

V božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Po bogoslužnem koledarju od leta 1970 obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po božiču, če v božični osmini ni nedelje, pa 30. decembra.

Na naših tleh je 10 cerkva sv. Družine (2 žup., 8 podr.) in 19 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. sv. Družine v Mostah (1) (LJ), podr. na Sedlu (5) (Sodražica), kapele pa v LJ (nadškofija), Malem Logu, Sori, Podgori, Stranjah in Vrhniki. – V KP škofiji stojita dve p. c.: na Predmeji (3) (Otlica) in v Hujah (4) (Pregarje); v NM je p. c. Sv. Družine v Vel. Brusnicah (6) (Brusnice), kapele pa v Vel. Nerajcu, Zg. Vodalah in Kostanjevici na Krki. – MB škofija ima največ cerkva nazareške družine (5): žup. stoji v Kidričevem (2); štiri podr. so v Sp. Poljčanah (Poljčane), Tepanju (7) (Slov. Konjice), na Selah (9) (Sv. Vid/Ptuju) in na Runču (8) (Vel. Nedelja); kapele pa v Šikolah, Kidričevem, v MB (s.sv. Frančiška KK) in Zlatoličju. – Kapeli sv. Družine sta tudi v Robanovem kotu in Župelevcu (Kapele pri Brežicah - CE)...(POPRAVEK: - v tiskanem Ognjišču je kapela v Župelevcu iz CE "zašla" v NM škofijo ... se opravičujemo) – V MS škofiji stojijo kapele sv. Družine v Branoslavcih in Cezanjevcih, Črešnjevcih (Gor. Radgona) in Grabah (Križevci/Ljutomeru) …(mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 98-99.

Božji Sin se je rodil kot človeški otrok v družini, zato je božič praznik družine. Vemo, da je dandanes, zlasti v razkristjanjeni Evropi, družina v hudi krizi. Z zakoni, ki nasprotujejo Božjim načrtom, rušijo družinsko skupnost. Verni ljudje bi se morali temu upreti. (Anton)

Nevarnosti, ki grozi družini, se dobro zaveda ne le Cerkev, ampak tudi družba, ki še trezno razmišlja. Organizacija združenih narodov je leto 1994 razglasila za mednarodno leto družine. S tem je hotela družini priznati, dati in utrditi tisto vlogo, ki ji pripada v življenju posameznega človeka, družbe in mednarodne skupnosti. Papež Janez Pavel II. je takrat napisal apostolsko pismo Leto družine, v katerem je predstavil katoliški nauk o družini in zakonski zvezi. Poudaril je, človeka kot moža in ženo in ju blagoslovil z naročilom, naj bosta rodovitna in gospodarja stvarstva. Božji izvor družine je potrdil Jezus, ko je na vprašanje o razvezi odgovoril: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,8). Papež kot zdravilo zoper 'bolezni' družine naroča krščanskim zakoncem molitev ter iskreno in zvesto ljubezen. (sč)

Dva tedna pred božičem so duhovnika povabili v otroški vrtec, da bi otrokom ob slikah predstavil božično zgodbo. Malčki so bili zbrani v veliki dvorani. Dva, ki sta prišla nekoliko pozneje, sta pustila odprta vrata. Duhovnik je zaklical: »Zaprita vrata!«
Čez nekaj časa je v dvorano prišlo še nekaj otrok, ki niso zaprli vrat za seboj in duhovnik je spet zaklical: »Zaprite vrata!«
Nadaljeval je s prikazovanjem in razlaganjem slik: ustavil se je pri sliki betlehemskega hlevčka. Pri razlagi je poudaril, kako mrzlo je moralo biti v hlevčku, kjer se je rodil Jezus. Prav tisti trenutek je prišel v dvorano še en otrok in tudi ta je pustil odprta vrata, da je duhovnika zazeblo v hrbet. Tedaj je zavpil: »Pa kdo je bil rojen v hlevu!«
In nežen glasek je odgovoril: »Jezus!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za ‘božjega scrkljančka’, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o “učencu, ki ga je Jezus ljubil”!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V ‘žaru borbe’, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v Božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še v letih, ko se počasi pripravljam, da na obed povabim Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da “nima kamor bi glavo naslonil” (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji “sklonil k Jezusovim prsim” (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo ‘naslonil’, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da “Bog tepe tistega, ki ga ljubi”, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 114.

Popoldan se je počasi prevešal v večer in pri Matjaževih je vsa družina hitela z delom, da ga še pred mrakom končajo. Mudilo se je tudi zato, ker je bila v njihovi podružnični cerkvi polnočnica že ob desetih. Oče je bil še pri živini, dvojčka Matej in Matija sta v kurilnico s samokolnico vozila drva, mati je v kuhinji pripravljala večerjo, Helena in Marjana pa sta pospravljali svojo sobo. Letos sta prvič imeli sobo čisto zase, ko so na podstrešju uredili sobo za brata, s katerima sta dotlej imeli skupno spalnico. Končno sta bili sami zase s svojimi drobcenimi skrivnostmi, ki sta si jih ob večerih šepetaje pripovedovali.
Vsako leto so v hiši ob jaslicah postavili veliko božično drevo, kjer so se na vsak sveti večer zbrali ob koncu blagoslova doma.
»Postaviva si medve svoje božično drevo,« je iznenada vzkliknila Helena.
Marjana jo je začudeno pogledala: »Ja, in kje naj dobiva smrečico? Zakaj se nisi spomnila prej, da bi ti jo ata prinesel, ko je šel po smreko za v hišo?«
»Sama grem ponjo, vem za eno, sem si jo že ogledala, čisto blizu je in gaz pelje mimo nje. Hitro bom nazaj, ti pa nič ne povej našim. naj bo presenečenje. Ko jo bova postavili, jih bomo povabili v najino sobo, jaslice tudi imava, okraske smo delali v šoli,« je bila navdušena Helena in se oblačila.
»Ne hodi, prosim!« jo je prijela za roko Marjana. »Kmalu bo noč, da kje ne obtičiš,« je bila zaskrbljena.
»Nič se ne boj, saj je čisto blizu, brž bom nazaj. V drvarnici vzamem sekirico, pa grem. Ti lepo ostani v sobi, ko pridem, bom potrkala na šipo in ti podala smrečico skozi okno, naj bo res presenečenje,« je tiho zaprla vrata in se izmuznila ven. Mati je v kuhinjo ropotala s posodo, oče pa se je v hlevu pogovarjal z živino, zato je nihče ne slišal.
Malo jo stisnilo pri srcu, ko je po gazi hitela proti gozdu. Čeprav je bil še dan, se je gozdu že mračilo. Previdno, korak za korakom, je iz izhojene gazi stopila v cel sneg in se bližala mogočnim smrekam, ki so varovale nasad mladih smrečic. Že v pozni jeseni je njeno pozornost pritegnila smrečica z zelo lepo krošnjo. Mlade vejice so lepo v krogih krasile drobno deblo s čudovitim vršičkom.
»Ta bo moja, saj je vse tako gosto in se ne bo nič poznalo, če jo posekam,« je razmišljala, ko se je bližala svoji izbranki.
Naredila je še en korak in kriknila. Debela snežna odeja, ki je pokrivala nizko rastje, se je pod težo ugreznila, veje so se osvobodile snega, ona pa je padla med smrečje. Pogledala je kvišku in videla nad sabo odprtino in nebo, ki je postajalo vedno bolj temno. Skušala se je splaziti ven, a brez uspeha. Nad njo je bilo več kot meter suhega snega, ki se je vsipal. Spoznala je, da se iz te jame ne bo mogla izkopati, v njej je tlelo upanje, da jo bodo prišli iskat, saj jim bo Marjana gotovo povedala, kam je šla, ker je tako dolgo ne bo nazaj.
Marjana pa je v svoji sobi tiščala nos na šipo, napenjala oči in ušesa in čakala, čakala. Pričelo se je temniti, Helene pa od nikoder. “Kaj, če je kje obtičala?” ji je šlo na jok.
Že je hotela iti v kuhinjo, kjer so bili vsi zbrani za večerjo, ko je v sobo vstopila mati. »Ja, kje pa tičita ves popoldan? Čas je za večerjo, nikoli vaju ni bilo treba klicati, kaj je z vama. Kje pa je Helena?« je mati iskala z očmi po sobi.
»Ne smem povedati,« je med jokom izdavila Marjana.
»Za božjo voljo, povej, kje je?« se je oglasil oče iz kuhinje.
»Mogoče se je izgubila v gozdu, ker je šla po smrečico, da bi tudi medve imeli svoje božično drevo. Hoteli sva vas presenetiti ...«
»Sta pa nas zares pošteno presenetili,« je jezno rekel oče in že se je skupaj s fantoma oblačil, da jo pojdejo iskat. »V katero smer je šla?« je vprašal Marjano.
»Rekla mi je, da bo šla po tisti gazi, kot si šel ti po našo smreko,« je pokazala v temno okno.
Vzeli so močne baterije in krenili proti gozdu. Bila je že skoraj trda noč, še sreča, da ni snežilo, kot je bilo napovedano. Tako so šli po njeni sledi in prišli do luknje.
»Helena, si spodaj?« je zaklical oče in posvetil v globino.
»Ja, tukaj sem,« se je oglasila in si brisala solze strahu in veselja, da je rešena.
»Močno se primi za vrv, da te izvlečemo ven,« je rekel oče in ji vrgel vrv. Ovila si jo je okrog rok in vsi trije so jo s skupnimi močmi potegnili ven.
»Kaj pa si iskala v tej luknji?« je oče vse obrnil na šalo, da je prikril skrb in strah za dekle, ki ga je vsa preplašena gledala v strahu, da jih bo pošteno slišala. Oče pa je ni hotel kregati, vedel je, da je to, kar je prestala, že dovolj velika kazen.
»Hotela sem posekati tisto lepo smrečico, o kateri sem vam pravila, da bi jo dala v najino sobo, pa me je požrlo,« je povedala in se delala pogumno, čeprav je bila še vsa iz sebe.
»Zdaj ti jo bom odsekal jaz, a ne tiste tvoje najlepše. Če bi bila ti zadovoljna z manj lepo, bi jo vzela ob gazi in ne bi rinila v cel sneg. Bila bi že zdavnaj doma, brez strahu, ki si ga užila sama in si ga povzročila nam. To je tudi šola za naprej – ne moreš imeti vedno vse najboljše in najlepše,« je modroval oče.
»Saj me ni bilo nič strah,« se je postavila pred bratoma, ki sta ob teh besedah široko odprla usta in oči.
»Seveda je ni bilo strah,« je oče pomežiknil fantoma, ki sta razumela, kaj misli oče, a sta modro molčala.
»Zdaj pa domov k večerji in potem k maši in se zahvalit Bogu. Posebej ti, Helena, se mu imaš za kaj zahvaliti!« je rekel oče in pohitel pred njimi.
Šele ko so prišli od maše in sta v svoji sobici krasili božično drevesce, je Heleno obšel pravi strah, ko je pomislila, kaj bi se lahko zgodilo. Zavedala se je, da tega božičnega večera ne bo pozabila do konca svojih dni.
»Rodil si se ti,« je nežno položila Jezuščka v jaslice, »in na novo sem se rodila tudi jaz,« je rekla hvaležno. »Če bi takrat, ko sem šla v gozd, snežilo tako kot sneži zdaj, me ne bi našli in bi zmrznila v tisti jami.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 43-44.