Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene, obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda boju, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo, žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih ‘prekomandah’. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo, kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste, na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo ‘mehkobo’ naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedeli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: “Kdor misli, da je brez greha …”, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 98.

Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 4, str. 19

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Pomen puščave
V judovski duhovnosti je puščava dvopomenski simbol: po eni strani je to duhovno skrajno nevaren kraj, kjer se zadržujejo demoni. Na drugi pa gre za kraj odrešenja, Božje bližine in njegove posebne previdnostne, milostne skrbi za izvoljeno ljudstvo. S postenjem vsak izmed nas doživlja obe značilnosti puščave.

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Neka dežela je bila znana po pridelovanju pšenice. Toda niso imeli vsi ljudje žitnih polj. Kralj, znan po svoji modrosti in dobroti, je prosil bogate kmete, naj delijo svoje žito z revnimi.
»Koliko moramo dati?« so spraševali.
»Kolikor želite sami,« je odgovarjal kralj.
Nekaterim se je zdela kraljeva zamisel dobra, drugi so vanjo dvomili, tretji pa so bili proti njej. Vendar so vsi čutili dolžnost, da morajo nekaj dati. Nekateri so dali polno vrečo žita, drugi polno vedro, tretji pa polno skodelico.
To se je dogajalo nekaj let. Potem je nastopila slaba letina po vsej deželi. Tedaj je kralj razglasil, da ima zaloge žita, ki ga lahko razdeli med ljudi. Vsako leto je namreč del žita, ki ga je dobil od bogatih kmetov, prihranil za slabe čase.
»Koliko bomo dobili?« so spraševali ljudje.
Kralj je odgovoril: »Kdor je dajal polno vrečo, bo dobil polno vrečo. Kdor je dajal polno vedro, bo dobil polno vedro, kdor je dajal polno skodelico, pa bo dobil polno skodelico.«

***
Jezus nas uči: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 13.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 56-58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko smo na katehetskem sestanku pretresali, katero vzgojno usmeritev postaviti v letošnji post, je kar samo od sebe vzniknilo težko spoznanje, kako zelo individualistično so usmerjeni že naši otroci. Morda so tudi zato tako zelo zaprti in nesposobni pogovora, kakor da drugih, ne samo da jih sploh ne opazijo, temveč da jih niti ne potrebujejo več. Ker jih pač res ne. Saj imajo dovolj hrane, pijače, oblek, da jih kar naprej pozabljajo v učilnicah, dovolj denarja, dovolj zabave na telefonu, da ne potrebujejo drugih. Dovolj so si.
Vedno trdim, da so otroci in mladi samo ogledalo našega časa. Torej so ogledalo nas, odraslih, ki beremo te vrstice, ki se zgražamo nad stanjem naših otrok. Mi smo postali tako zelo samozadostni, da to nezavedno učimo tudi svoje otroke: živeti (kolikor se le da) brez drugega. Manj težav je tako; drugega namreč razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je pač zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega. Vsekakor je vedno treba ceniti pomembnost in vrednost posameznika, težava pa je, ko začne prav ta posameznik svojo vrednost graditi na ekskluzivnosti. Torej začne svojo pomembnost dojemati, kakor da je ves svet namenjen samo temu, da mu služi, da mu izpolnjuje želje. Tak človek je zato človek pravic. Vse mu pripada. Tako postaja lastniški in vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti, torej brez čuta za drugega. Našemu svetu je torej prinesel – kakor pravi deklaracija o človekovih dolžnostih – politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter željo po uspehu brez truda in odpovedi.
Samo še na pogrebih, tistih res težkih, kakršni so pogrebi mladih ljudi (starih tako nihče več ne pogreša), morda samo še tam se spomnimo, da je brez drugega hudo, prazno, težko. Šele takrat morda vidimo, opazimo in začutimo drugega kot del samega sebe. Kot naš bistveni del, zaradi katerega smo taki, kakršni smo; iz drugih smo zrasli, na račun drugih živimo (posebej revnejših), na njihovih koreninah smo vzbrsteli, vanje smo vsajeni.
Na enem takem pogrebu sem bil v prejšnjih dneh. Mojo ljubo nekdanjo učenko smo pokopali, prijateljico, res zlatega človeka. Na njenem grobu ji je oče prebral zgodbo o ovčki Mili, prav takšni ovčki, kot je bila ona, o prijazni ovčki, ki je svojo mehko volno podarila ptičku, jazbecu, zajcu, da jih pozimi ne bi zeblo. Prav ob prihodu zime je Mili ostala povsem gola in ne ptiček ne jazbec ne zajec ji niso mogli pomagati. A ji je na pomoč priskočila prijazna žena in ji iz ostankov domače volne spletla pulover, ki pa ga je Mili spet začela deliti, nitko za nitko … Kot da se ni ničesar naučila, razen tega, da je treba za drugega vedno poskrbeti, če le lahko. Ker ne bomo ničesar izgubili, ker ne bo nihče nič na slabšem, če bo le vsakdo poskrbel za drugega.
Zdi se, da bomo iz tega časa preizkušenj in negotovosti zlezli le tako, da bomo v sebi in otrocih spet začeli vzgajati čut za drugega.v

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.

Sebi moraš ugajati, če želiš biti všeč drugim

Prisežem, da bom tistega, ki mi bo še naprej nakladal, da zunanji videz ne pomeni nič, če ni notranje lepote itd ..., vrgla skozi okno. Dovolj imam teh neumnosti, ki jih pripovedujejo nekomu, ki je grd kot jaz. Veste, kaj vam povem: Da bi postala vsaj malo bolj čedna, bi se odpovedala vsem mojim željam in pričakovanjem, ki jih, odkar se zavedam, nosim v sebi. Ali je kdo pripravljen zamenjati z mano? (Karin, 99)

Pišem vam, ker imam številne probleme. Pravijo sicer, da je to pri šestnajstih letih nekaj povsem normalnega, toda taka tolažba mi ne pomaga veliko. Počutim se popolnoma nekoristno, sem ničla in se dobesedno utapljam. Nisem ena tistih, ki se trudi, da bi bila vedno v središču dogajanja, ne potrebujem dokazovanja. Nisem človek s posebnimi potrebami. Spadam v kategorijo normalnih ljudi. Nisem ne vem kako lepa, nisem pa tudi ... neopazna. Moj problem je: ne prenašam tega, da bi bila vsakdanja, ena od mnogih. Želim biti jaz, resnična, edinstvena. Moje sanje? Imeti svoj oseben look, nekoliko poseben, tako, da ne bi nikogar odbijala, pa tudi da ne bi preveč izstopala. (Lara,04)

Naj vam razkrijem nekaj 'skrivnosti'

Nekaj je gotovo res! Zunanji videz je danes zelo pomemben. In vsem je všeč, če jih drugi opazijo in občudujejo. Danes pa je tudi zelo pomembno da si simpatičen, da si prijetna oseba. Ta simpatija ni toliko vprašanje estetike in zunanjega izgleda. Lepota je namreč zelo relativna, odvisna od posameznika, okusa, okoliščin ... Van Goghov avtoportret je lahko nekomu bolj všeč kot Botticcelijeva Venera. Glava kakšnega Mironovega kipa je lahko veliko večji navdih kot DaVincijeva Mona Lisa. Vzor (model) ali vzornica je lahko spodbuda, da si prizadevamo izboljšati svoj videz, zunanjost, toda če si vtepeš v glavo, da boš prav tak kot on (ona), ne boš nikoli zadovoljen sam s seboj. Ne delaj si utvar. Ti si ti, z vsemi odlikami in napakami: nikoli ne boš mogel biti nekdo drug. Najprej moraš razumeti, da nisi zvezdnik iz te ali one nadaljevanke, in zato tega ne jemlji tako resno. Sprejmi samega sebe s svojimi pomanjkljivostmi, mejami in nasprotji. Samo če boš prenašal sebe, boš postal kot človek simpatičen, prijetna oseba. Pomembno je, da vseh dobrih lastnosti, ki jih prav gotovo imaš, ne zakoplješ. Moraš jih sprejeti za svoje in jih skušati le nekoliko prilagoditi razmeram.

Samospoštovanje je pogoj za rešitev večine težav. Še en nasvet: nekoliko ironije do samega sebe tudi ne škoduje. Če se zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, zdiš samemu sebi kar v redu, in ne gledaš samo telesnih pomanjkljivosti, ampak si vzameš nekaj časa, da se normalno urediš, potem ves dan izžarevaš neko vedrino v vseh srečanjih in odnosih z drugimi. Ne bojiš se, kako te bodo ocenjevali drugi, pripravljen si prisluhniti, nisi zavisten drugim ... In ko nekdo sprejema samega sebe že od trenutka, ko je zjutraj vstal, mu je potem lažje preživeti cel dan, in tako lahko vse tisto, kar mora čez dan postoriti, naredi veliko bolj uspešno. Samospoštovanje pomaga, da vzljubimo življenje. Erazem Rotterdamski, veliki poznavalec človeške duše, je zgoraj povedano strnil v kratkem stavku: »Jedro sreče: znati biti to, kar si!«

Naj vam odkrijem še nekaj skrivnosti, kako do potrebne vedrine pri srečevanju z drugimi:

Vedrino razodevaš

- če si preprost - če si prizanesljiv - če se tudi takrat, ko si prizadet, ne pustiš - če imaš številne ideale in pričakovanja - če si resničen, in ne živiš dvojnega življenja - če okrog sebe seješ umirjenost - če si sočuten in nosiš v sebi Božjo luč, sočutnega Boga v svojih očeh in na svojem obrazu: iz tega se razvije najbolj zanimiv in največ vreden videz na svetu.

Lepota

Kaj naj stori ženska, ki ni posebno lepa, pa se je zaljubila v lepega moškega? Ali naj čaka, da bo čudežno postala lepa? Če bi storila to, bi se v tem čakanju postarala in bila bi še manj lepa. Njena edina možnost je, da tega človeka ljubi z vsemi močmi: če ji on ljubezen vrača, bo njen obraz razsvetlila nova luč, ki jo bo naredila privlačno.

Tako je z našo dušo. Grda je zaradi naših grehov, lahko pa postane lepa, če ljubi Boga. Bog je Lepota, v njem ni nič grdega. On nas je ljubil tudi takrat, ko smo bili še grdi. Kako bomo postali lepi? Tako, da ljubimo lepoto. Kolikor raste v tebi ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. Lep si: toda ne glej sebe, glej tistega, zaradi katerega si postal lep: Jezusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«. On te je prvi ljubil. Postani lep na tak način, da te bo mogel ljubiti. (Sveti Avguštin)

Ogledala in njihov odsev

Ob večerih so se ogledala nekega stanovanja srečala, da bi nekoliko poklepetala. Sisi, ogledalo z vrat velike omare, je bilo čisto poklapano: "Moja gospodarica Teja," je rekla, "se od tedaj, ko jo je zapustil zaročenec, sploh ne meni več zame: zelo sem osamljena, hodi mimo mene in me niti ne pogleda, kot da zanjo ne obstajam več. Tedaj se oglasi Teo: "Luka pa dela prav nasprotno. Cele ure stoji pred mano, ko se pripravlja na svoje rapanje. ... Ko ga gledam, kako se zvija, kot bi bil elastičen, me je strah, da bom dobil morsko bolezen." Zdaj se oglasi Kiki, ogledalo iz Suzanine sobe: "Moja gospodarica," pravi, "preživi več časa pred menoj, kot s svojimi prijateljicami. Ogleduje svoje noge, trebuh, zadnjico, obraz ..., ure in ure se samo ogleduje. Včasih bi se najraje nasmehnil, drugič me dela živčnega s tem svojim zapravljanjem časa.« Nenadoma prijatelji opazijo, da manjka Gogi, Silvijino ogledalo. Kristjanovo ogledalo jih obvesti, da ga je Silvija v trenutku jeze razbila na tisoče koščkov: prišel bo drugič, seveda ves polepljen. Bilo je že pozno in morali so se vrniti v sobe. "Mi ne odsevamo samo podobe telesa," je modrovala Suzi, "smo tudi odsev želja in pričakovanj, razočaranj, upov in ran naših gospodarjev. Še veliko zanimivega bomo videli v prihodnosti!« Ko so ogledala odhajala, je vsako pri sebi razmišljalo: Škoda da ljudje ne razumejo, da mi ne moremo biti več kot njihov odsev. Če se smejijo, se bo svet okoli njih smejal z njimi. Če gledajo v nas čemerno, se jim bo vse okrog njih zdelo temno in žalostno.

USPEH

Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh! Ralph Waldo Emerson

Vesel obraz

Ne pozabite, da je obraz narejen za druge: drugi ga morajo gledati in nič ni bolj neprijetnega, kot ure in ure gledati namrščen, zdolgočasen in nezadovoljen obraz. Tvoj obraz je več kot le lepa fasada, več kot znamenje, več kot vstopnica za obisk. Naredi nekaj za svoj obraz, ne samo zase, da bi bil lep v ogledalu, ampak predvsem za druge. Najboljša skrb za obraz ni, da uporabljaš številne kreme, da si puliš obrvi in si jih s črtalom ponovno narišeš, da uporabljaš senčilo, ličilo za veke ...

Naredi nekaj za svoj notranji obraz: naj iz tvojih oči zasije veselje, vsaj nekaj svetlobe. Razširi ustnice in se nasmehni. Naj bo tvoj izraz prisrčen. Gospodinje ponavadi pred veliko nočjo naredijo veliko pomladno čiščenje. Lahko bi v letošnjem postnem času naredili čistilno akcijo v svojem srcu: da bi pometli vse tisto, kar nas vznemirja in nas žalosti ... iti vzroke za pritožbe in kritike, obrekovanja .... Kaj ima za početi vsa ta šara s tvojo srečo? Nehaj do onemoglosti razglabljati o vsakdanjih nasprotjih. Pokaži svoj najlepši obraz, najboljšega, najbolj prisrčnega, in ne bo ti težko želeti dobro.

DESET ZAPOVEDI BOGA VESELJA

1. Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2. Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3. Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bio v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4. Spoštuj očeta in mater in ju obdari z nasmehom.
5. Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6. Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7. Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8. Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasenju.
9. Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10. Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj, in boš bogat.

SONČNA stran

Veliko je moje veselje, Gospod,
ker vem, da me imaš rad.
Blagoslovljen bodi, Gospod
za veselje, ki si mi ga podaril;
da tvoje sonce razsvetljuje moj obraz.
Odpusti mi zaradi moje slabe volje
in kislih nasmehov,.
Odpusti mi, ker sem pozabil
na neskončno radost življenja.
Pomagaj mi odkriti
sončno stran vsakega človeka
ki ga srečam.
Naj žarek sonca posveti vsem,
ki živijo v temi in revščini,
materialni in duhovni.
Podari mi srce, polno luči,
da bom znal vedno
vsem podariti prijateljski nasmeh.
Veliko je moje veselje, Gospod,
zato, ker vem, da me imaš rad.

Papeži o lepoti, Božji podobi ...

Cerkev mora spodbujati vse to, kar služi skladnemu razvoju človeškega telesa, ki je po pravici mojstrovina vsega stvarstva, ne samo s svojo skladnostjo, močjo in lepoto, ampak predvsem zato, ker ga je Bog naredil za bivališče in orodje nesmrtne duše, tako, da mu je vdihnil 'življenjski dih', s katerim je bil človek ustvarjen po njegovi podobi. (sv. Janez Pavel II.)

Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Tako na koncu postane le še produkt slepe evolucije, nima več božanskega dostojanstva in zato se ga lahko uporabi in izkoristi. Samo če je Bog velik, je velik tudi človek. Zato je pomembno da Bog velik v našem življenju, javnem in zasebnem. (Benedikt XVI.)

Mladi, vi ste nosilci upanja, ustvarjalci prihodnosti, ker v sebi nosite tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Ste iskalci lepote, preroki dobrote in žejni resnice. Vaš ideal mora ustvariti ta svet dobrote, lepote in resnice, saj ste tega tudi zmožni. Pogumno, pojdite naprej, delajte hrup. Kjer so mladi, mora biti tudi hrup.« (papež Frančišek)

Nagovori dan z nasmehom

Začni vsako jutro s prijaznim obrazom.
Delo te ne bo tako utrujalo.
Skrbi bodo manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

Svetilka telesa je ...

Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« (Lk 11,33-36)

Marko Čuk

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.