Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. /…/ Rekel je: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje.« /…/ Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. /…/ Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec. /…/ Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa.« /…/ Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je prišlo po dvoje k Noetu na ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo. /…/ Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim na ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. /…/ prvi dan prvega meseca v šesto prvem letu so vode izginile z zemlje. /…/ Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih (1 Mz 6,5.7-8.13-14.7,6-10.8,1.13.18-19).

Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
Na desetine izginulih civilizacij štejejo zgodovinarji in (kot mi je zatrdil eden izmed njih) le redke naj bi propadle (rekel je, da samo ena od poznanih) zaradi vojne. Vse druge so potonile zaradi moralne izprijenosti, kot jo opisuje zgodba o Noetu.
Najbolje, če strnem simptome, ki napovedujejo ‘potop’. (Če razberete v njih utrip zahodne civilizacije, to ni zgolj slučaj!) Med ljudmi se razbohoti izprijenost, ki postane samoumevna. Kraja in laž postaneta iznajdljivost, požrešnost dober apetit, usmiljenje norost, grabežljivost uspeh, fizično delo sramota, ljubezen je le telesnost, svoboda se enači z razpuščenostjo in neodgovornostjo, ateizem z razgledanostjo, poštenost budi začudenje … – Tiste, ki vztrajajo pri vrednotah, razglasijo za nore in so deležni posmeha. Prav tako kakor Noe in njemu najbližji.
Rešitev pred potopom je našel Noe v svoji družini in na ladji – v območju, ki ga je varovalo (ali zveni staromodno, če rečemo:) pred sedmimi poglavitnimi grehi, ki pomenijo pogubo tako za posameznika kot za družbo: pred napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo, lenobo.
Posameznik in družina. – To je tisto območje, kjer lahko gojimo vrednote življenja. Vedno pogosteje srečujem prebujene posameznike, ki so (neredko po težkih preizkušnjah – preizkusih) ozavestili in se zavestno odločili za to, kar je vredno, ker prinaša (od)rešenje – celostno umirite in potešitev (ne le telo, človek ima tudi globino duha in srca – temperatura sreče in zadovoljstva se ne meri navzven, pač pa v notrini!). Kako veličasten je človek, ki opravi pot od samoljubne k resnični svobodi in ob tem ponotranji vrednote! In koliko lažje razume ‘zgodovino odrešenja’ – nenehne osebne rasti v posameznikih svoje družine in jih (če je le mogoče) spelje mimo čeri, ki bi jih lahko potopile. Sam je izkusil udarce – pred njimi svari in potrpežljivo (v navezi z Bogom) bedi ob tistih, ki morajo sami preizkusiti – izkusiti bol, da jih ta uravna v varno območje resnične svobode.
Družina in ladja. – To je bila rešitev za Noeta, človeka, ki predstavlja sveti ostanek, ki preživi potop civilizacij. Tudi ladja! Vedno znova opazujem ljudi, ki se zatekajo vanjo. Če sem na začetku svojega duhovništva opazoval v cerkveni ladji večino, ki je vstopala vanjo predvsem iz navade in tradicije, vidim danes v njej predvsem duhovne prebujence (neverjetno, kolikšna sprememba v dobrih dveh desetletjih!). Srečujem ljudi, ki so se (mnogi po težkih preizkušnjah) oprijeli rešitve. Res je – ne le Noetova, tudi cerkvena Ladja je narejena z borno človeško roko, a v ‘razmerjih’, ki so po navodilu Boga. Četudi je človeško nebogljena, so v njej rešilne ‘božje dimenzije’, ki zagotavljajo (od)rešenje. Proti sedmim glavnim grehom se v njej razglašajo kot vredne kreposti. Prav tako so jih strnili v sedem (sedem je pač število polnosti): to so tri božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in še štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Čeprav se lahko zde komu staromodne, pa so vendarle vedno znova zagotavljale preživetje tako civilizacije, kot rodbine, družine in posameznika.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (2) 2015, str. 42

ZGODBA

NIKOLI NISTA POPUSTILA PRI CENI

Upokojenca, ki sta imela dovolj sredstev za mirno starost, sta za hobi redila kokoši in piščance ter gojila zelenjavo.
Ko so hodili sosedje, prijatelji, znanci kupovat svežo zelenjavo, meso in jajca, sta vsem zaračunala polno ceno, Nihče ni dobil niti centa popusta, zato so ju imeli za skopa in stiskaška človeka.
Nekega dne pa je prišlo na dan, da upokojenca prihodke od prodaje jajc, mesa in zelenjave namenjata revnim družinam v okolici.

MISEL

Radi sodimo ljudi, čeprav ne poznamo vseh okoliščin, da bi lahko pravilno presojali. Napačno je soditi druge, še posebej negativno, samo na podlagi svojih lastnih predstav.
Pogosto ocenjujemo ljudi po videzu, ki največkrat vara. Zato preti nevarnost, da so naše sodbe krivične.
Vprašajmo se: spadamo med tiste, ki presojajo po videzu in govorijo o napakah ljudi, ki jih vidimo samo mi?
Če smo takšni, smo hinavci. Ko druge sodimo strogo, sebe pa blago, si zapiramo vrata pred Božjim usmiljenjem. Ne sodimo drugih po sebi. Zato si zapomnimo: edini pravični sodnik je Bog.

MOLITEV

Gospod Bog, ko sodimo druge,
si prisvajamo tvojo pravico,
kajti samo ti pravično sodiš,
ker veš, kakšni smo v resnici.
Pogosto naše sodbe temeljijo
samo na predsodkih in videzu.
Ko ravnamo tako, pozabljamo tvoje besede:
»Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Pomagaj nam,
da se bomo vzdržali takih sodb,
saj je vsak človek po tebi naš brat.
Nauči nas v tvoji luči presojati sebe,
da ob srečanju s teboj ne bomo obsojeni.

ISKRA

Če želiš najti notranji mir, se v prihodnosti vedno vprašaj: »Kdo sem jaz?« In ne sodi drugih.

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. (Lk 6,37)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2014), 32-33. (riše: Peter Škerl)
knjiga: Zgodba zate (zbral Božo Rustja), Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis)
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38

V eni od ljubljanskih cerkva sem se usedla v zadnjo klop. Kmalu so z leve in desne prisedli novi verniki. Zatopljeni vsak v svojo molitev smo v tihoti čakali na začetek skupnega slavljenja in češčenja našega Stvarnika.
V zvoniku je ura odbila polno uro in v cerkvi se je oglasila vesela pesem. Odprtega duha za sveto, smo na ves glas prepevali. Naša telesa so se v zavetju prijetno tople cerkve počasi rešila prezeblih udov in naša srca so se še lažje odpirala v zahvalo in čast Gospodu.
Vhodna vrata so se občasno še odpirala in pod noge nam je mrzlo zapihalo, ko so vstopali novi in novi verniki, ki so želeli svoj čas posvetiti Bogu.
Nenadoma sem za sabo začutila človeka, ki se je opiral na klop. Čudne vonjave po neumitem znoju so mi udarile v nos, da sem se kar zdrznila. Podzavestno sem se obrnila in pogledala, kdo je za mano. Stal je tako blizu, da sem se skoraj dotaknila neobritega obraza. Zasmilil se mi je človek v zanemarjenih oblačilih in želela sem mu odstopiti svoj sedež.
»Le kako se bodo odzvali ljudje z leve in desne, če vstanem in v klop povabim klošarja, ki očitno težko stoji?« me je prešinilo. Opustila sem svoj namen in obsedela.
Kmalu smo zapeli novo pesem. Skupaj z močnim zadahom po alkoholu je med nas zadonel prelep tenor. Kakšen posluh, kakšen glas, s kakšnim zanosom zapeta pesem! Prelepo!
Pod obleko klošarja se je skrival bleščeč pevski talent. Hvaležna Bogu za tega človeka sem z mešanimi občutki utihnila.
Tako močna in silna želja, da bi bolje spoznala tega človeka se je prebudila v meni, da sem k Bogu usmerila vso svojo pozornost in prisotnost na drugačen način.
V srcu se mi je porajalo sto zakajev in čejev, misli so z nadsvetlobno hitrostjo pretresale moj notranji svet.
»Kdaj in zakaj je ta človek, ki ima tak posluh in tak glas, da mu lahko zavida operni pevec, pristal med klošarji? Mu ni šel študij, so ga zaničevali in zasramovali zaradi kakšne hibe, pa se je bal življenja? Je doživel kakšno razočaranje in poraz? Ga je mogoče v življenju doletela izkušnja, iz katere se ni znal ali ni zmogel rešiti? Kakšno izobrazbo ima, da ni dobil ali ni znal obdržati delovnega mesta? Kaj vse težkega ga je doletelo, da je pristal čisto na dnu? Se mogoče pod umazano obleko skriva človek z doktoratom? Je mogoče kriv samo alkohol, popit po kozarčkih, ki se ga dobi prav povsod, legalno. Zanj ne rabiš niti pretirano veliko denarja.«
V naši kulturi, ki se ne zna veseliti in proslavljati brez alkohola, se hitro ujameš v njegove pasti in si mimogrede od njega odvisen. Ven iz te ječe omame pa je težka, naporna in strma pot. Težko se rešiš zasvojenosti, če nimaš dobre podpore v družini, službi, pri prijateljih in v raznih skupinah za samopomoč, ki ti stojijo ob strani, ko ti je najtežje, ko zmoreš komaj narediti trden sklep, da ne boš pil alkohola, samo po korakih, samo dan za dnem, sklep tako za vsak dan sproti.
V meni je dozorela odločitev. Tudi jaz se bom držala postne akcije štirideset dni brez alkohola. V tem času se bom zavestno odrekla uživanju in postrežbi vsakega alkohola. Tudi jaz želim vsaj nekaj malega pripomoči, da se bomo zavedali tega nevarnega početja, ki se te lahko polasti tako zahrbtno, da se niti ne zavedaš, da si se ujel.
»Saj sem samo nazdravila za novo leto, pa za god in rojstni dan, za sebe in za vse domače, pa prijatelje in sodelavce in še kje na kakšnem slavju. Za na zdravje in aperitiv za začetek.« Ko začnem seštevati vse te kozarčke in kozarce popitega, se zgrozim. »Nič!« si rečem. »Nič alkohola!« Ne samo zaradi vseh, ki jih je alkohol omrežil, tudi zaradi vseh družin, ki trpijo ob tem, zaradi vseh prometnih nesreč s škodo, poškodbami in prehitro končanimi življenji. Zaradi vsega zla, ki ga prekomerno pitje povzroča.
Bog, nate se obračam s prošnjo in molitvijo za vse nas. Da bi vztrajali, da bi bili strpni, kadar je to potrebno, in odločni v pravem trenutku. In da ne bi obsojali. Da ne bi obsojali nikogar, ki mu je spodrsnilo in je, kljub dobrim sklepom in pomoči, padel – mogoče celo večkrat.
Vsak dan znova vzeti svoj križ na svoje rame in vztrajati na pravi poti in pomagati, kjer lahko, kjer znam in zmorem. In ne obsojati!
Hvaležna sem bila Bogu za tega klošarja, ki mi ga je danes poslal v moje življenje. Pod umazano obleko sem videla človeka, ki se je znal in zmogel veseliti z nami pred Gospodom. Hvaležna sem bila, da se ni sramoval svojega bednega stanja in da se je želel srečati z Bogom. Vse pesmi je znal na pamet in videlo se je, da mu cerkev ni tuja.
Molila bom zanj, da bi zmogel prenesti vsakodnevno težo križa in da bi se še kdaj srečala tukaj v cerkvi, pa čeprav se morda včasih pride samo pogret.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 92-93.

Pomlad je prehajala v poletje, travniki so se bohotili v cvetju in gosti, visoki travi. Bil je pravi čas, da se kmet s koso poda na travnik. Najprej vrt, okrog hiše, da se trava ne potlači, potem naprej na njive in nazadnje v senožeti.
Doma je bila sama. Mož je štel mesece do upokojitve, otroka sta bila že v mestu – starejši v službi, mlajša v šoli.
Obetal se je prijetno sončen dan. Vzela je grablje in, kot vsako delo – začela z besedami: “Sveti križ Božji.” Nekam slabo se je počutila. Nekaj metrov tja in nazaj k hiši in že je morala sesti in zbrati moči. Po požirku vode se je spet podala obračat seno. Eno vrsto tja in nazaj, in vsakič je morala malo sesti. “Na ta način pa danes ne bom prišla do konca tega majhnega ograbka sena. Le kaj je narobe z menoj, da sem tako nemočna, boli me glava, težko diham in še težje sem na nogah?” se je spraševala.
»Mama, kaj pa je s teboj, tako si bleda in utrujena si videti?« je bila zaskrbljena hčerka, ki je prva prišla domov. »Počivaj, preveč se naprezaš z delom.«
In je počivala, pa tudi naslednje dni, dokler ni bilo tako hudo, da ni več prišla iz spalnice v kopalnico, ne da bi vmes počivala, čeprav je bilo treba narediti le nekaj korakov.
»K zdravniku moraš,« so se strinjali vsi v hiši.
Tako se je začelo njeno mučno potovanje v mesto in domov, vsakič z drugim, še močnejšim zdravilom. Nobenega izboljšanja po treh tednih take terapije. “Nimajo zdravila zame. Umrla bom, kot sta v tej starosti naši vaščanki Jelka in Terezija,” je premišljevala v bolniški postelji. »Čeprav mrliška vežica še ni blagoslovljena, me morate dati tja!« je naročala hčerki. Vedela je, kaj vse sledi, če je umrli v hiši in prihajajo ljudje kropit. Svojo hčerko, še dijakinjo, je hotela obvarovati pred tem dodatnim pretresom.
Pristala je v bolnišnici. Vsak dan je bilo slabše, nič več ni vstajala iz postelje, s težavo je spregovorila besedo. »Kdaj bo maša za zdravje?« je mukoma spraševala moža, ki ji je povedal, da je bil pri župniku. Opravila se je mašna daritev za njeno zdravje, izboljšanja pa od nikoder. Po več tednih so jo moči že čisto zapuščale, upanja na izboljšanje ni več pestovala v svojih mislih, celo moliti ni več mogla. Takrat so končno našli tisto pravo zdravilo, ki ji je skoraj čudežno pomagalo.
Dočakala je dan, ko je zapustila bolnišnico v spremstvu moža in hčerke. Vso slabotno in omotično sta jo podpirala pri mlahavi hoji. Zdelo se ji je, da je prišla iz nekega drugega sveta, da se je ponovno rodila. Napol prinesla sta jo do avtomobila, a sreča vseh je bila velika in njihovi obrazi so bili nasmejani, kot je bil tisti dan s soncem obsijan, lep in poln vedrine.
Nekaj mesecev je še imela pogoste preglede in močna zdravila, a vsak dan je bilo bolje. Vsak dan je bila bolj krepka, upanje na popolno ozdravitev se je vrnilo. Dočakala je dan, ko so ji začeli zmanjševati dozo zdravila in končno čisto ukinili. Bolezen pa je po nekaj tednih ponovno izbruhnila. Spet je pristala v bolnišnici.
“Mar mi ni dano, da bi ozdravela? Kaj, če tokrat zdravilo ne bo prijelo? Že prvič so me komaj rešili in rekli so, da če se enkrat ponovi, se rado ponavlja.” Strah se ji je naselil v srce in obup je spodrival njeno veliko veselje in željo po življenju. Dnevi so postajali brezbarvni in njen duh nekam odsoten.
Na sosednji postelji je ležala starejša gospa. »V kapelo grem k maši, greste z menoj?« jo je nagovorila. »Ne vem, če bom lahko šla, težko sem pokonci,« je glasno podvomila v svoje zmožnosti hoje.
»Pomagala vam bom,« se je ponudila gospa.
Počasi sta se odpravili z dvigalom v klet in kapelo. Težko je bilo, mislila je, da bo kar padla in obležala, a s pomočjo dobre žene je prišla do sedeža v kapeli. Težko je dihala, vročina jo je kuhala, občasno jo je obšla slabost, a je zdržala. Duhovnik je povabil vse v kapeli, naj pristopijo za bolniško maziljenje. “Sem tako na koncu, da ga lahko prejmem?” se je spraševala. “Ne, saj sem še sama prišla k maši,” si je rekla. Verjetno so vsi imeli take in podobne misli in so tiho obsedeli. Duhovnik pa jim je razložil, da sveto maziljenje ni za smrt, ampak za ozdravljenje.
Pred oči ji je prišla podoba žene v evangeliju, ki se je v množici dotaknila Jezusove obleke, rekoč: “Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela,” in pri priči je bila ozdravljena.
Odločno je vstala in šla po ta dotik z Jezusom po duhovnikovi roki. Živo je verovala, da ji bo Jezus dal po njem zdravje. Če ji pa to ni namenjeno, ji bo pomagal trpeti v bolezni.
V bolniško sobo se je vrnila pomirjena, vdana v usodo in v vse, kar ji je Bog namenil, hkrati pa z veliko mero upanja in volje do življenja.
Kmalu se je stanje spet izboljšalo. Zdravila se je dolgo, več let. Bili so dnevi polni smeha in obsijani s soncem, pa tudi taki, ko se je utapljala v solzah, ždela v sobi, obupovala nad svojo usodo in molila za pogum v trpljenju. Domači so trpeli z njo in potrpežljivo prenašali njeno spremenljivo obnašanje.
Ozdravela je. Bolezen pa je pustila posledice, pojavijo se znaki poslabšanja, a se ne boji. Ne misli na smrt kot na nekaj, česar bi se morala bati. Živi po besedah izkušene ljudske modrosti: “Delaj, kot da bi večno živel, in moli, kot da bi jutri umrl.” Po božji volji je vzela bolezen za svoj križ. Križ, ki ne presega njenih moči in ga bo nosila do konca z Njim, ki ji je podaril zdravje in mir srca. Ni se nehala zahvaljevat Bogu za to milost. Šele zdaj je začela uporabljati talente, ki jih ji je Bog dal in so bili predolgo zakopani. Zaživela je polno življenje v tesni povezanosti z Bogom in je srečna, kot še nikoli. Veseli se vsakega novega dne, saj se šele zdaj v polnosti zaveda, da so ji vsi dnevi podarjeni in sprejme jih kot dar iz Božjih rok.
Nikoli ne izgubi priložnosti za Jezusov dotik – za prejem bolniškega maziljenja, saj ima vanj popolno zaupanje. Po njem jo je Jezus ozdravil in nikoli mu ne bo mogla izraziti vse zahvale in svoje predanosti Njemu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 45.

Edvin Stanton, obrambni minister v vladi Abrahama Lincolna, je imel težave z generalom, ki ga je obrekoval, da daje prednost nekaterim ljudem. Stanton se je pritožil Lincolnu in ta mu je svetoval, naj častniku napiše ostro pismo. Namestnik je tako tudi storil in pismo pokazal predsedniku. Lincoln je pohvalil odločen slog in ostre besede. Nato pa vprašal: »Kaj nameravate s tem pismom?«
Presenečen nad tem vprašanjem, je Stanton odvrnil: »Kaj? Poslal mu ga bom!«
»Menda mu ne mislite tega pisma poslati,« mu je svetoval predsednik. »Vrzite ga v peč. Tako naredim tudi jaz, če v jezi napišem kakšno pismo. Napisali ste dobro pismo in imeli ste čas, da ga napišete. Sedaj se počutite boljše. Zažgite ga in mu napišite novo, drugačno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pred časom smo se z znanci pogovarjali o molitvi rožnega venca. Nekateri so mnenja, da bi se ljudje morali obračati zgolj na Boga in ne na Marijo in svetnike, ker da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov. Pravijo, da je to tako, kot bi bil Bog neko težko dostopno in trdosrčno bitje, da ga morajo še svetniki prositi za nas, da bi nas vendarle uslišal. Tako pa je Bog ljubezen in ne potrebujemo nikakršnih posrednikov. Kaj vi mislite o tem?
In da tudi ni res, da bi Jezus svojo mater izročil nam (kot mater) ampak apostolu, kar je bilo takrat v navadi, da so svojci poskrbeli za pokojnikovo mater.
Tako so nekateri tudi mnenja, da so dogajanja v Lurdu, Fatimi itd, delo hudega duha. Menda bi se morali zanašati zgolj na to, kar piše v Svetem pismu. Kaj je res?
Neja
Že to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
V vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki jo v duhu zremo, ko beremo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev; bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, saj ga je sama že tako bila ‘polna’, zato to vlogo ohranja tudi še kasneje in na neki način tudi danes. Katoliška Cerkev ni nikoli Marije in še manj svetnikov enačila z Jezusovo vlogo. Odrešenik je samo Kristus. Res pa je, da si je On sam izbral Marijo, da je kot človek prišel k nam. In na neki način to ‘pot’ uporablja še danes. Marija je zanesljiva pot k Jezusu Kristusu in v njem k Očetu. Tako nas Marija na primer z redno molitvijo rožnega venca uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno bolj pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – tako kot je v zemeljskem življenju bila Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja in pomaga.
Morda še besedo glede mnenja, ki ste ga zapisali, “da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov”. V tem duhu bi lahko nadaljevali enako (ne)upravičeno, da je nepotrebno tudi to, da mi sami kaj prosimo Boga, saj On vendar bolje ve, kaj mi potrebujemo, in mu ni treba tega šele povedati. In če bi to logiko razmišljanja nadaljevali, bi prišli do absurda, da je najbolje, da smo v odnosu z Bogom kar tiho, saj On vse bolje pozna in ve kot mi. In vendar nas Jezus ni tako učil. Sam je molil in učence je učil moliti, da bi nato tudi oni učili druge. Molitev, tudi če je prosilna, ni najprej neko moledovanje za nekaj, ampak je prošnja le izraz našega stanja, ki je prav, da ga mi začutimo in izrazimo ter tudi na ta način pridemo v osebni stik z Bogom. In to je pravzaprav cilj molitve. Živi in osebni stik z Bogom na človeški način. Ker Bog spoštuje svoje stvari, ki jih je ustvaril, in človeka še posebej, se mu je celo sam približal na človeški način, tako da je postal človek. Ker pa je tipično človeški način tudi bivanje v skupnosti, je tudi Jezus hotel osnovati skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. In bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, je normalno, da se tudi skupaj obračajo na Boga, ki je naš skupni Oče, in na Kristusa, ki je naš Brat. A se ne dogaja tako tudi med ljudmi? Nekatere stvari se pogovorimo na štiri oči, druge pa je veliko bolje in tudi bolj osrečujoče, če se jih pogovarjamo v krogu družine, prijateljev ... In enako je tudi v odnosu z Bogom. Nekatere stvari ‘uredimo’ z njim na samem; druge pa skupaj z drugimi. In to občestvo, ker verujemo v življenje po smrti, velja tudi za tiste, ki so že umrli. Tudi z njimi še vedno tvorimo tako imenovano ‘občestvo svetnikov’. Tako pri prošnji molitvi ne gre torej za to, da bi mi morali Boga na kaj spomniti ali od njega kaj ‘izsiliti’, ker nam sicer ne bi hotel dati. Marveč je molitev in tudi prošnja molitev, skupaj z drugimi pomoč predvsem prošnjiku, da se lažje prav odpre Bogu, da mu ta sploh lahko podeli potrebno pomoč; seveda pa na način, kot On ve, da je za prosilca najbolj prav. Mi živeči na zemlji večkrat ne vemo, kako prav moliti in kaj prav prositi. Svetniki in Marija, ki pa živijo že poveličano življenje, pa tudi naše potrebe bolj realno in prav spoznavajo, tudi v luči onstranskega spoznanja, ter nam lahko pomagajo se pravilno naravnati na Božje darove, da jih ne bi ‘zgrešili’ ali Bogu onemogočili, da nam jih podari.
Glede izročitve Marije Janezu in po njem celotni cerkveni skupnosti imamo jasno tradicijo, ki seže že v apostolsko dobo, da so ta odlomek Janezovega evangelija tako razumeli od vsega začetka. V Apostolskih delih sem že omenil, da je jasno izražena Marijina posebna vloga. In tako jo je Cerkev razumela v vseh obdobjih, kar lahko prepoznavamo tako po zapisih cerkvenih očetov ali pa po njeni vlogi v bogoslužju od prvih stoletij naprej. Tudi Janezov zapis sam v evangeliju je zelo zgovoren. Zanimivo, da Janez, ko opisuje ta dogodek, ne zapiše imena Janez, ampak ga imenuje “učenec, katerega je ljubil”. Uporabi izraz ‘učenec’ in “učenec, katerega je ljubil”. S tem dobi ta oseba splošen, univerzalen značaj. Kajti dejansko je res, da je vsak vernik “učenec, katerega Jezus ljubi”. Janez in Jezus sta se dobro poznala in si bila blizu, zato je težko razumljivo, da bi ga v tako kočljivem trenutku Jezus ne poklical po imenu. In svojo mater imenuje ‘žena’, kar zopet potrjuje to široko perspektivo dogodka. In končno sta o tem pričevala Janez in Marija sama prvi skupnosti, saj sta nedvoumno tako doživela te Jezusove besede in jih nato v tem občestvenem smislu tudi živela.
Ne vem, na osnovi česa bi kdo sklepal, da so dogajanja v Lurdu ali Fatimi in še marsikje drugje delo hudega duha. O vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko jasno in brez zamegljenosti uvidimo, da so sadovi dolgoročno dobri. Tako ne deluje hudobni duh; njegovi učinki so lahko v prvem hipu tudi na videz dobri, a dolgoročno se vedno pokaže njegov hudobni značaj. Seveda lahko posameznik vse obrne tudi v slabo in zlorabi. A kot celota so ta prikazovanja pozitivna za posameznike in tudi za Cerkev kot celoto.
Glede zanašanja zgolj na Sveto pismo, lahko odgovorimo s samo Knjigo knjig, v kateri je zapisal Janez, da je Jezus poleg tega, kar je zapisno v Svetem pismu, rekel in storil toliko, da vse knjige sveta tega ne bi mogle zajeti. Od teh stvari, ki niso zapisane, pa so se nekatere ohranile preko žive tradicije, tako da ima Cerkev kot svoj vir za življenje poleg Svetega pisma tudi tradicijo življenja celotne Cerkve. Marija v prikazovanjih prav nič ne dodaja Kristusovemu razodetju, ampak kvečjemu poudarja kakšen vidik, ki je za določeno dobo pomemben. Sicer pa predvsem spodbuja k večji ljubezni do Boga in bolj zvesti hoji za Kristusom in pri tem svetuje tudi potrebna in primerna sredstva kot npr. več molitve, odpoved, post, več dobrih del in podobno. Torej nič, kar bi bilo proti Svetemu pismu. Marijina prikazovanja res niso nujno potrebna, so pa zelo koristna in, če jih Bog omogoča, tudi za nas potrebna. Seveda jih pa nismo dolžni z enako vero sprejemati, kot sprejemamo Jezusa in njegovo odrešenjsko delovanje za nas in za ves svet.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2015) 01, str. 46

Medjugorje v Hercegovini, kjer se je Marija 24. junija 1981 prvič prikazala šestim otrokom, ki se jim je predstavila kot Kraljica miru, in jim še vedno pošilja svoja 'sporočila', mnogi primerjajo Lurdu in Fatimi: tja se že nad trideset let zgrinjajo množice romarjev z vsega sveta, vendar Cerkev Medjugorja še ni uradno priznala. Zanima me, po kolikem času je bila priznana resničnost prikazovanj v Lurdu. (Angela)

Marija se je svoji izbranki, revni deklici Bernardki Soubirous, v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazala osemnajstkrat. Med prikazanjem 25. marca je na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, povedala: »Brezmadežno spočetje sem!« in s tem potrdila versko resnico, ki jo je leta 1854 slovesno razglasil papež bl. Pij IX. Cerkveni krogi so bili do teh dogajanj zelo zadržani. 17. decembra 1860 je morala Bernardka odgovarjati škofijski komisiji, katere naloga je bila ugotoviti resničnost prikazovanj. Bernardka je odgovarjala mirno in 18. januarja 1862 je tarbski škof, pod katerega je spadal Lurd, izdal pastirsko pismo, v katerem je zapisal: »Sodimo, da se je brezmadežna Božja Mati resnično prikazala Bernardki.« Češčenje Matere Božje v Lurdu je bilo s tem uradno potrjeno. (sč)