Prvi dan novega leta je tudi Dan miru in papež vsako leto ob tem dnevu nameni vsem vernikom posebno poslanico. Ob tem se sprašujem, koliko v resnici naredimo za mir. Ko gledamo različne protestnike, me zanima, kakšno vlogo naj bi pri vsem tem odigrali kristjani. Vem, da se mir rojeva doma, v domači družini, na delovnem mestu … toda zdi se mi, da se vse skupaj ne pozna prav veliko in bi bilo verjetno tudi na zunaj kaj storiti?
Boris
Frančišek Asiški (1182-1226) je kot nosilec miru v času križarskih vojn imel glede vojn popolnoma drugačno mišljenje kakor njegovi sodobniki, tudi najbolj sveti (sv. Bernard) in slavni (papež Inocenc III.). Človek mu je pomenil več kot sveti kraji, ki jih je sicer zelo cenil in spoštoval. Ko je prebral v evangeliju, da mora ljubiti vse ljudi, tudi sovražnike, si tega ni mogel razlagati z vojno in pojmovanjem »napasti in ubiti«. Po njegovem mnenju so bili tudi muslimani, sovražniki ali ne, bratje in sestre, bratov in sester pa ne ubijamo, da bi dosegli namen, pa naj bo še tako svet. Nameraval jim je prinesti to, kar je bilo po njegovem največje bogastvo: evangelij. Frančišek je tudi dosegel, da so se številni kristjani odločali, da ne bodo nosili orožja, kar je bila za tisti čas prava revolucija.
Zato ni čudno, da se je papež Janez Pavel II. pred 25. leti odločil za molitev za mir v Assisiju, Frančiškovem mestu. Takrat je tudi nastal nov izraz Duh Assisija, kar pomeni predvsem zaupanje v možnost miru in dialoga med vsemi verstvi, narodi in ljudmi dobre volje.
Na svetovni ravni imamo različne organizacije, ki si prizadevajo za mir, pravičnost in varstvo okolja. Omenimo le Skupnost sv. Egidija (www.santegidio.org), ki jo je kmalu po 2. vatikanskem koncilu ustanovil Andrea Riccardi in danes šteje že več kot 50.000 članov, ki živijo v 72 skupnostih na skoraj vseh celinah: Afriki (29), Aziji (7), Evropi (23), Severni Ameriki (8) in Južni Ameriki (5). Skupnost sv. Egidija poudarja molitev, evangelizacijo, solidarnost z revnimi, ekumenizem, medverstveni dialog, mir in pravičnost. Zelo se posvečajo odrinjenim, duševno in telesno ranjenim, zasvojenim, vojnim žrtvam, zapornikom in obsojenim na smrt, predvsem pa delujejo za mir. Skupnost je postala predvsem znana zaradi svojega prispevka pri delu za mir po državljanski vojni v Mozambiku in pri organizaciji mednarodnega in medverstvenega srečanja za mir, ki je bil leta 1986 z papežem Janezom Pavlom II. v Assisiju in bo 27. oktobra 2011 obhajalo že petindvajsetletnico. Morda bi Skupnost sv. Egidija bila osvežitev tudi med slovenskimi kristjani.
V Sloveniji obstaja Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je zelo dejavna, nepogrešljiva, vplivna, slišna in navzoča v sredstvih družbenega obveščanja, toda to je uradna cerkvena komisija in ne toliko civilna »ljudska« pobuda, na katero se nanaša vprašanje. Poznamo sicer civilno mirovno pobudo tim. Mirovni inštitut (www.mirovni-institut.si), ki je zelo dejaven in slišen, saj se financira iz državnega proračuna, a je žal v službi določenega ideološkega lobija in njegovih strank. Resnična civilna pobuda pa mora delovati kot civilna pobuda in ne kot podaljšek neke stranke ali strank oziroma političnega lobija. Če ima kdo od kristjanov dovolj poguma, znanja in energije, se naj pridruži Mirovnemu inštitutu, če ga bodo sprejeli, ter si prizadeva vanj vnesti demokratičnost in pluralnost. Nekdanji komunisti in žal tudi njihovi duhovni otroci ter dediči, ki vodijo Mirovni inštitut, še vedno niso zmožni ali nočejo demokratičnosti in politične pluralnosti.
Če za kristjana vključitev v dejavnost Mirovnega inštituta ni mogoča ali bi bila navzočnost neenakopravna, pa je nujno, da kristjani razmišljamo o mirovni civilni pobudi, ki bo temeljila na evangeljskih vrednotah in predvsem na blagru o tistih, »ki delajo za mir« (prim. Mt 5,9). Podobno, kot že uspeva civilna pobuda Za družino in pravice otrok (www.24kul.si), ki postaja vse bolj slišna in dejavna. Zdi se, da je zdaj čas za to različico; morda pa lahko civilna pobuda Za družino in pravice otrok lahko vključuje tudi dejavno sodelovanje za gradnjo miru in pravičnosti, medverstvenega in medkulturnega dialoga ter varstva okolja v naši družbi. Kristjani smo povabljeni k dejavnemu delu za mir, pravičnost in zdravo okolje.
Pri vsem tem je potrebno tveganje in pogum, saj sta tudi v zadnjem času dva znana kristjana in borca za mir ter medverstveni in medkulturni dialog, Roger Schutz (1915-2005), prior v Taizéju in Luigi Padovese (1947-2010), predsednik Škofovske konference Turčije, umrla nasilne smrti. Tudi papež Janez Pavel II., velik borec za mir v svetu, je doživel atentat, kajti še vedno se najdejo fanatiki, ideologi ali duševni bolniki, ki sovražijo graditelje resničnega miru.
Za kristjana in za človeka dobre volje velja povabilo, da dejavno sodeluje pri gradnji miru in predvsem naj v duhu Frančiška Asiškega moli: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer je nesloga slogo, kjer vladajo zmote, resnico, kjer je dvom, zaupanje,kjer je obup upanje, kjer je tema, svetlobo, kjer je žalost, veselje«. Tistim, ki delujejo za mir, Kristus obljublja, da »bodo postali otroci božji« (Mt 5,9).
ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (2011) 1, str. 107

Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva.
Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati s šestimi porodi, ki sva jih prestala midva z ženo. In ja, seveda: prestala jih je ona, jaz sem ji zgolj stal ob strani. Kot Jožef. Zavedam se, da je sveta skrivnost takó spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica.
Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, hkrati tudi zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (glej Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan ‘uradno’ prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim ‘novoletnim zaobljubam’, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo ‘obrežemo’ in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti, pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam. To je Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj ‘prevzamem’ ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (glej Lk 2,22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (glej Lk 2,33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (glej Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren (glej Mt 13,23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 98.

Prvi dan novega leta je – že odkar pomnim – svetovni dan miru. Sam se na ta dan rad pridušam, da je tako gotovo zato, ker smo tistega dne tako ali tako vsi pod vplivom silvestrske noči, da se nobenemu nič ne ljubi – in je zato tisti dan res vse mirno. Maša, novoletni koncert dunajskih filharmonikov, skoki v Garmischu in morda celo kak sprehod, potem pa zmanjka energije za kaj drugega. In je tako res mir. Svetovni dan miru. Naj počiva v miru. Amen.Sicer pa sploh na vse vrste “svetovnih dni” ne dam kaj dosti, pravzaprav vedno manj, ko slišim, da obstaja tudi nekaj tako nepotrebnega kot je svetovni dan špagetov ali dan poljubljanja rdečelascev, zato tudi tega dne – za razliko od papežev, ki so mu vsako leto namenili posebno poslanico – kljub veliko resnejši vsebini nisem vzel kdove kako resno. Zakaj le, ko pa je bil mir nekaj povsem samoumevnega, vojna pa je v mojem življenju trajala le tistih par dni, ko smo na noge postavljali Slovenijo. Ko ti gre vse dobro in prav, Sirija ali Afganistan ostajata le tema dnevnih novic. In nič več kot to.Letos pa bo drugače, se mi zdi. Pa tega nisem dojel zaradi znamenitih ljubljanskih protestov, ah ne, take stvari so seveda večino krat bolj predstava kot realnost. Da se je nekaj med nami konkretno spridilo, sem začenjal razumeti v svojih vsakdanjih srečanjih z ljudmi, s katerimi sem doslej precej dobro shajal. Ne glede na to, ali so napetosti med nas vsajene namenoma ali ne, me je pretreslo, kako hitro sem se začel izogibati tistih, za katere sem vedel, da mislijo drugače kakor jaz. Dovolj mi je namreč bilo tega, da se mi je že v bežnih srečanjih začelo spahovati v želodcu, včasih je tudi bruhnilo iz mene, gnev in jeza in užaljenost, strupeni žolč, ki se je globoko v meni nabral od kdove česa že. Tudi v lastni družini, pa sem mislil, da nas nič ne more ločiti …In ko se je to začelo dogajati, sem začenjal počasi razumeti, da mir ni nekaj samoumevnega ter da je nekaj veliko bolj potrebnega in nekaj veliko težjega od tega, kar sem mislil. Da je mir med dvema stvar odločitve in napora in da se do njega sploh ne pride z izogibanjem ali z iztrebljanjem nasprotnikov, ne, da je tako kvečjemu še slabše, da se žolč nabira in nabira, dokler ne dobi priložnosti, da se kot slap izlije ob prvi priložnosti, ko se čutim napaden v tem, kar sem. Da je mir torej nekaj, kar je treba imeti, kar je treba zgraditi, za vsako ceno, in da se ta zgradi najprej tako, da sem tam, kjer sem, da sem tak, kakršen sem in da si želim ob sebi imeti človeka, ki je tak, kakršen je. Ker ga potrebujem točno takega, kot je. Četudi ga ne maram.Seveda je to veliko lažje reči kot udejanjiti, a morda bo prvi korak k temu že sklep, da si miru zaželimo. Da si ga postavimo pred oči kot prioriteto, da ga začnemo razumeti kot nekaj pomembnega, potem se bomo začeli verjetno zanj tudi bolj truditi, vsak po svojih močeh. Ne tako, da bomo vsi enako mislili, ne tako, da bomo vsi ubrali isto pot, temveč da bomo imeli vsi isti cilj. Praznovati leto miru.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 3.

Na zelo starem koledarju sem ob datumu 1. januar videl napisano: Novo leto, Obrezovanje Gospodovo. V nekoliko novejšem (1967) pa piše: Novo leto, Osmina Gospodovega rojstva. Kaj to pomeni? (Gregor)

Julij Cezar je že leta 46 pr. Kr. določil 1. januar kot začetek novega leta. Pogani so ga začenjali z razuzdanim veseljačenjem. Ponekod so pogane posnemali tudi kristjani. Nekateri cerkveni očetje so tožili, da je novo leto »satanov praznik«, zato je Cerkev vernike ta dan vabila k molitvi in zatajevanju. Ko so v Rimu sredi 4. stoletja uvedli božični praznik 25. decembra, se je – cerkveno – začetek novega leta pomaknil na božič, šele papež Inocenc XII. ga je leta 1691 prestavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s 1. adventno nedeljo; Cerkev je 1. januarja obhajala 'obrezovanje Gospodovo', kakor poroča evangelist Luka: »Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). Nekaj časa so 1. januarja obhajali tudi praznik Jezusovega imena. Novejše ime za 'obrezovanje Gospodovo' je bilo 'osmina Gospodovega rojstva'. Po koncilu je novo leto praznik Marije, Božje Matere, od leta 1968 pa še Svetovni dan miru. (sč)

Moja hčerka je katoliške vere in se namerava poročiti z baptistom v katoliški cerkvi. Zanima me, ali je to mogoče in kakšne dokumente potrebuje. Kateri duhovnik lahko vodi obred.
Jožica

Odgovor je načelno lahko zelo kratek: Katoličan se lahko pod posebnimi pogoji poroči z vsako žensko, ki je samska in ni poročena in obratno. Seveda pa je idealno za zakonski par, če sta oba zakonca iste vere, saj je versko življenje v zakonu, kot lepo pravi Theodor Bovet, znani švicarski protestantski psihiater, pisatelj in strokovnjak za zakonsko življenje in problematiko, nekaj najbolj intimnega, še intimnejše od spolnosti.
Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Različnost veroizpovedi med poročencema ni nepremagljiva ovira za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu« (KKC 1634).
Vaše vprašanje je zelo konkretno, hčerka katoliške vere se namerava poročiti z baptistom v Katoliški cerkvi. Gornji odgovor vključuje seveda tudi baptiste, ki so kristjani, saj jim Katoliška cerkev priznava veljavnost krsta in si tako dva kristjana tudi različnih krščanskih veroizpovedi, ne samo dva katoličana v moči krstnega duhovništva lahko podarita – po nauku Katoliške cerkve – zakrament sv. zakona. Po kanonih Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v Katoliški cerkvi in iz nje ni izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v popolnem občestvu s Katoliško cerkvijo, za katoliškega vernika možen, toda z izrečnim dovoljenjem cerkvene oblasti, konkretno krajevnega škofa (kan. 1124). Ta pa mora presoditi, če je za mešan zakon upravičen in pameten razlog in naj da dovoljenje, če katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere in da obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi. O teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani. Obe strani je treba tudi poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti (kan. 1125). Dve poroki, v obeh cerkvah, nista dovoljeni in ni dovoljeno, da bi katoliški duhovnik in nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev (kan. 1127). Od leta 2004 imata Katoliška in Evangeličanska cerkev v Sloveniji skupni obrednik Ekumenska cerkvena poroka, ki sta ga potrdili Slovenska škofovska konferenca Katoliške cerkve in Škofovski urad Evangeličanke cerkve v Sloveniji. Ta obrednik ima dva vzorca: Poroka v evangeličanski cerkvi z udeležbo katoliškega duhovnika in Poroka v katoliški cerkvi z udeležbo evangeličanskega duhovnika. Z drugimi krščanskimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi ni v Sloveniji glede ekumenske ali mešane poroke nobenega uradnega dogovora in ne obrednika.
Gospa Jožica, vaša hčerka in tudi njen fant morata katoliškemu duhovniku, saj pišete, da se namerava poročiti v Katoliški cerkvi, prinesti krstna in samska lista, ki dokazujeta, da sta oba krščena in tudi še samska. O drugih zadevah se bosta seznanila na enem izmed tečajev priprave na zakon, ki občasno poteka v vseh večjih mestih po Sloveniji in se o nejasnostih še pogovorita župnikom, v kateri cerkvi bo poroka. Prav je, da se pri župniku prijavita vsaj štiri mesece pred poroko.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 73.

Vsak nov letnik Ognjišča snujemo z veliko odgovornostjo. Tudi letos smo vam pripravili nekaj novosti, s katerimi bomo obogatili nov letnik. Najbrž ni treba poudarjati, da stare, nosilne rubrike ostajajo. Z letošnjim letnikom je zaradi bolezni nehal pisati za našo revijo Silvester Čuk, eden od ustanoviteljev Ognjišča. Kar celih šestdeset let je s svojimi prispevki bogatil Ognjišče. Delno je njegove rubrike prevzel Tone Gorjup, delno pa Marko Čuk.

Ob prehodu v novo leto si najpogosteje voščimo zdravja, pri čemer praviloma mislimo na fizično zdravje. Pogosto spregledamo, da je za naše življenje pomembno duševno zdravje, ki ga danes ogroža tiha epidemija psihičnih stisk. V prilogi pišemo, kako skrbimo za to zdravje.

Naslednjih dvanajst mesecev bo vsebinsko spremenjena rubrika Družinski bohkov kot vabila celotno družino, da poskuša odkriti še kak skriti zaklad družinskih obredov in praznovanj s poudarkom na nedeljski Božji besedi.

Nov letnik prinaša novo rubriko s poudarkom na duševno zdravje in sicer z naslovom Za ravnovesje duha in mir srca, ki se bo ustavila ob različnih težavah, s katerimi se srečuje sodobni človek. Poudarek bo v iskanju moči, kako vztrajati sredi izzivov. Nova je tudi rubrika o jeziku, ki ste jo želeli številni bralci.

Človek hrepeni po odličnosti. Avtor in novi sodelavec skozi letnik 2026 bo tudi moralni teolog dr. Roman Globokar. Predstavil bo, zakaj kreposti vodijo človeka k odličnosti. Čutim dolžnost, da se zahvalim dolgoletnemu sodelavcu Dragu Tacolu, ki je več let pisal izredno zanimive in dodelane prispevke za našo revijo.

Pred nami so božično-novoletni prazniki – čas, ki ga mnogi doživljamo kot najlepšega v letu. A za številne ta idilična podoba ne drži. Statistika je kruta: skoraj 90 odstotkov vseh spolnih zlorab otrok se zgodi prav znotraj družinskega kroga. V pogovoru z Benjaminom Tomažičem se dotaknemo tega področja. 

V tokratni Temi meseca govorimo o Svetem pismu kot viru trdnosti in Resnice v času hitrih sprememb in občutka, da se na nič več ne moremo zanesti. Prav Sveto pismo pa lahko ponudi odgovore na izzive sodobnega človeka, če se ob njem resnično ustavimo in premislimo o njegovem sporočilu. 

Nove so tudi zeliščarske vsebine. Skozi vse leto bomo objavljali recepte za mazila, čaje in druge zeliščne pripravke. Obogatili jih bomo z nasveti za nabiranje in varno rabo.

Med pisce se vrača kolumnistka Marta Novak. Njene dosedanje kolumne smo oblikovali v knjigo Narisana na Božji zemljevid, ki je primerno darilo za novopečene mamice, pa tudi tiste z več izkušnjami. Zelo lepo darilo ob praznikih. Rubrika o zmenkih za mlade pare v spoznavanju je bila lani lepo sprejeta, zato smo jo »podaljšali« še za 12 številk.
Ob začetku novega letnika želimo, da ostanete zvesti naši reviji še naprej in podaljšate naročnino nanjo ter jo priporočite tudi svojim prijateljem. Ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče tudi lepo darilo.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2026), 4.

»Pozdravljena, sveta Mati, rodila si Kralja, ki vlada nebo in zemljo vse čase.« S tem pozdravom se začenja sveta maša prvi dan koledarskega novega leta, osem dni po božiču, prazniku Jezusovega rojstva. Božji Sin je postal pravi človeški otrok po deviški materi Mariji. Božje materinstvo je temelj vseh njenih odlik. Versko resnico, da je Marija prava in resnična Božja mati, je razglasil vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431. Vera v Marijino Božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Po Mariji se je izvršila tista “čudovita zamenjava”, o kateri pišejo stari cerkveni očetje: Božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali Božji otroci. Leta 1931 je papež Pij XI. določil, naj se praznik Marijinega Božjega materinstva obhaja 11. oktobra, po koncilski prenovitvi koledarja pa je postavljen na 1. januar, ki je od leta 1968 tudi svetovni dan miru, ko “po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru” (sv. Pavel VI.). (sč)

Na slovenskem ozemlju stoji 12 cerkva, posvečenih Božji materi Mariji; ena je žup., 11 je podr., (15 je kapel). – Edina ž. c. B. M. stoji v Kosezah - Ljubljana (1); v LJ nadškofiji pa sta še p. c. v Šinkovem Turnu (2) in na Šmarni Gori (3) (obe žup. Vodice). – V NM škofiji je cerkev B. M. na Dobravi (Dobrnič), v MB pa romarska na Brinjevi Gori (4) (Zreče). Največ cerkva (7 podr.) Marijinega Bož. materinstva je v CE škofiji: Rosulje (5) (Ljubno ob Savinji), Brezje in Lepa Njiva (6) (Mozirje), romarske v Kokarjah (7) (Rečica/Savinji), na Sv. Gorah (8) (Sv. Peter pod Sv. g.), na Čreti (9) (Vransko) in na Tinskem (10) (Zibika). Kapele so v Gradišici (11) (Brezovica – KP), na Dobravi in Dol. Prekopi (Kostanjevica/Krki – NM), v Moravcih (M. Nedelja – MS).

Z Marijinim Božjim materinstvom je (z imenom in upodobitvijo) povezanih še pet cerkva: ž. c. na Sladki Gori (13) (Čudodelna M. B./z Marjeto Antioh. – MB); ž. c. Čenstohovske M. B. v Kostrivnici (CE); prav tako bazilika na Sv. Gori pri GO (12) (Solkan – KP), romarska na Žežlju/tudi Marijino ime (14) (Vinica – NM) in na Vel. Vinjem Vrhu/s Sv. Jožefom (16) (Šmarjeta – NM).

Sem prištejmo še tri cerkve posvečene Sv. Mariji: p. c. v Šmarjah (Sežana – KP), v MB nadškofiji romarska na Gorci (15) (Sv. Peter pri MB) in na Smolniku (Ruše).

Omenimo še sedem p. c., ki so posvečene Devici Mariji: Troščine (Polica – LJ), v KP škofiji: Devica Marija v Polju (Bovec), Obršljan (Komen) in Golo Brdo (Kožbana); v MB nadškofiji v Podlehniku in Vuzenici, ter v Slakah (17) (Podčetrtek –CE).(mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 1, str. 98-100.
 

Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo ...
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.