Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Sveti Leopold Mandić je bil znan kot izreden spovednik. Brala sem, da so mu nekateri očitali, da je preveč ‘širokogruden’ do grešnikov. On pa je odgovarjal, da se v tem zgleduje po Jezusu. Mislim, da papež Frančišek v svojih nagovorih in dokumentih potrjuje takšno ravnanje spovednikov. (Martina)
Papež Frančišek je razglasil ‘leto usmiljenja’ (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016), s katerim je hotel pogled vernikov, ki se zavedajo svoje grešnosti, usmeriti v usmiljenje, ki je bistvena lastnost Boga, njegovo ime. V listini, s katero je to leto usmiljenja napovedal, je nagovoril duhovnike: »Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeležen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Božje ljubezni, ki odpušča in rešuje.« Ko je razlagal to svojo listino, je dejal: »Spovednikom polagam na srce: ljudem govorite in jih potrpežljivo poslušajte; predvsem pa jim dopovedujte, da jih Bog ljubi.« V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija pa piše: »Duhovnike opominjam, da spovednica ne sme biti mučilnica, ampak prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo.«
ČUK, Silvester, (Na kratko) Ognjišče (2017). leto 53, št. 10, str 48.

Zgodba

Nesreča na prometni cesti
Avto, ki je vozil po prometni cesti, je bil vpleten v prometno nesrečo. Brž se je okrog njega zbrala množica radovednežev.
Časnikar, ki je naključno prišel mimo, je želel čim bolj od blizu videti, kaj se je zgodilo, da bi lahko o tem poročal. Zaradi množice radovednežev pa ni mogel priti blizu. Tedaj mu je v glavo šinila dobra misel.
Na ves glas je začel vpiti: »Pustite me naprej! Pustite me naprej! Jaz sem sin žrtve!« Ljudje so ga nejeverno gledali in ga pustili naprej.
Ko je prišel do avta, je videl, da pred njim leži mrtev osel.

Misel

Če o nekom rečemo, da je pošten, to pomeni, da ta človek govori resnico in ne goljufa drugih. Pošten človek bo vedno govoril resnico in iskreno izrazil svoje prepričanje. Tudi takrat, ko mu to ne bo prijetno.
Če želimo biti pošteni, moramo imeti notranjo moč, da smo resnicoljubni do sebe in do drugih. Z drugimi besedami: stati moramo za tistim, za kar mislimo, da je prav, da bi branili svoje prepričanje. Če smo resnicoljubni, bomo veljali za načelne ljudi, ki so vredni zaupanja.
Pokončen človek ne bo nikoli dvomil o tem, da mora biti pošten.

Molitev

Gospod Bog,
ljudi si obdaroval z razumom in vestjo
ter nam pustil, da se svobodno odločamo.
Na žalost se zgodi,
da ta veliki dar zlorabimo
in ne poslušamo svojega notranjega glasu
tudi v svojo škodo,
kakor je bilo v časnikarjevem primeru.
Pomagaj nam spoznati,
da nas takrat, ko nismo pošteni,
goljufamo druge in jim škodujemo,
navdaja občutek krivde in nemira.
Naj se zavedamo velike vrednote
biti pošteni vedno in do vseh ljudi.
Pomagaj nam, da bomo pošteni tudi takrat,
ko bo to od nas zahtevalo žrtve.
Daj nam tudi videti prednosti,
ki nam jih prinaša poštenje.

Iskra

Manj časa ko kdo potrebuje, da postane nepošten, bolj hudoben postaja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spoštovani Janez Krstnik!
Tole pismo naslavljam nate v vrhuncu postne priprave in upam, da si boš vzel nekaj časa in prebral tole pisanje, kljub temu, da je zate vsak trenutek dragocen, in vsak trenutek, ki ni namenjen nebeškemu kraljestvu, izgubljen.
Post, pravijo, so vrata k Bogu. A na pragu teh vrat me vedno znova pričakaš ti s svojo nabrušeno sekiro in s še bolj nabrušenim jezikom! In tvoja sekira ne meri na veje, da bi odsekala kakšno preveč štrlečo ali polomljeno, niti ne na deblo, da bi ostal vsaj štor in s tem upanje, da požene kakšna mladika. Ne, ni ti do ‘lepotnih’ popravkov, ne do ‘novih začetkov’, ki si jih obljubljamo in prisegamo, če ne drugače, vsaj na novega leta dan ali pa jih trdno sklenemo(!) po površni spovedi! O, ne! »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Lk 3, 9) Ti torej zahtevaš korenito spremembo! In ne zadovoljiš se zgolj s sadom, kot mi, ki se dostikrat izgovarjamo in rečemo: “No, ja, tudi če ne uspe … Glavno je, da želimo dobro … Pomemben je namen …” O ne, ne in še enkrat ne! Ti zahtevaš dober sad! Kajti zavedaš se, da je Bog gospodar, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni razsul! (Mt 25, 26)
In kot se ti sekira zlepa ne skrha, tudi z jezikom prav nič ne ‘šparaš’: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?« (Lk 3, 7) In kot si svojčas opominjal ljudi, cestninarje, učitelje, vojake … (Lk 3, 10-14), tudi nas opozarjaš, da pride Ta, ki je močnejši od tebe, z velnico v roki, ki bo počistil svoje mlatišče! (Lk 3, 16-18).
»Kdor jezika špara, kruha strada!« pravi slovenski pregovor. Ti jezika vsekakor nisi ‘šparal’, in si ravno zato ‘nastradal’! Ker se nisi ustrašil kronanih glav, ki se ponašajo s svojim bogastvom, a umirajo, kot živali, četudi so pokrajine imenovali po sebi (Ps 49), si z glavo plačal za svoje besede! Čeprav, če smo natančni, je bila tvoja glava cena pohote (Mr 6, 22) in si tako še v smrti pričeval, kam človeka pripelje želja, da bi “stregel poželenju mesa”, kot zapiše Pavel v Pismu Galačanom (Gal 5, 16-21), oziroma, želja da bi ugodil svojemu telesu. In prav telo/meso je malik sodobnega človeka, saj izpolnitev še tako skritih in perverznih želja velja za “osvoboditev spon, v katere nas že dva tisoč let vklepa Cerkev”, za “pravo svobodo, ki si jo mora privoščiti vsak normalen človek”, kot lahko večkrat slišim ali preberem na raznih anonimnih spletnih forumih. Pa smo spet pri 49. psalmu, ki pravi, da je človek “podoben živalim, ki poginejo. … Kakor ovce jih ženejo v podzemlje, smrt jih žene na pašo”.
»Kdor jezika špara, kruha strada!« Jezika res nisi šparal, a tudi kruha si nisi privoščil. Tvoja hrana so bile kobilice in divji med, in, če sklepam po sebi, gre morda prav temu pripisati ostrino tvojega oznanjevanja. Sam, kadar sem lačen, namreč postanem neverjetno tečen in težko me boš prepričal, da ti ob Jordanu ni kdaj pa kdaj zakrulilo v želodcu. In priznam tudi, da bi sam kobilico težko spravil po grlu, pa če bi jo namočil v še tako sladek in divji med! Čeprav pa je po drugi strani res, da moram kot kristjan oziroma katoličan v današnjem času in svetu požreti marsikaj. In marsikaj grenkega. In da včasih res ne vem, ali je moje obnašanje sad ponižnosti ali pohlevnosti! In da me, ko se včasih že odločim, da bom kot ti prijel za sekiro in nabrusil jezik, ravnanje mojih pastirjev in črede potisne v pohleven molk. In me uči ponižnosti. In ljubezni. Ljubezni, ki je kljub sekiri in glasnosti skrita v tvojih besedah. (Lk 3, 10-14)
Dragi Krstnik! Pomagaj mi, da vsemu navkljub ne bom izgubil glave, oziroma da jo bom, kot ti, izgubil zaradi pravih razlogov.
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 04, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Potem ko je bil duhovnik Giuseppe Sarto, poznejši papež Pij X., imenovan za škofa v Mantovi, je obiskal svoje domače. V knjigi Plamteči ogenj, ki je izšla pri Ognjišču leta 1968, je ta obisk opisan takole:

Bili so to tihi, srečni dnevi, ki jih je preživel v domači hiši med sestrami in pri materi. Kot nekdaj so se še svetili bakreni lonci in ponve v ozki kuhinji. Pred materinim stolom je še bila pručka, na kateri je čepel kot deček. Mama Marjeta je jokala od ganjenosti in veselja, ko ji je sin podelil škofovski blagoslov. Nato je pa Jožef kot na novomašni dan pokleknil pred mater in jo prosil za njen blagoslov.

Nato se je usedel materi k nogam kot nekoč. »Glej, mama, kako lep prstan sem dobil!« je dejal kot otrok, ki materi kaže dragoceno stvar.

»O da, Bepo, lep prstan imaš!« se je smehljala mama Marjeta, pa pokazala nato tenki srebrni obroček na svoji roki in rekla: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« Zdaj se je škof sklonil nad materino svetinjo in jo poljubil, kot je poljubil papežev ribiški prstan v Rimu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, Koper, 2015, 106.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Postne in velikonočne pobožnosti gredo v globino in nimajo kaj dosti opraviti z jaslicami, boste rekli. Pa vendar so postavitve postnih in velikonočnih prizorov v naših cerkvah in po domovih postale priljubljene. Zanje se je v slovenščini že »udomačil« dobesedni prevod iz nemščine: pasijonske/postne jaslice in velikonočne jaslice.

14. in 15. stoletje sta čas, ko so želeli kristjani v srednji Evropi priti kar se da blizu Jezusu v njegovem trpljenju. To je čas številnih pasijonskih pobožnosti, o čemer pričajo umetniška dela, molitveniki, cerkvena arhitektura in oprema. To je tudi čas številnih romanj v Sveto deželo. Kasneje, v baročnem času, so dramske uprizoritve trpljenja (pasijonov) dopolnile še postavitve pasijonskih/postnih in velikonočnih jaslic pa tudi drugih prizorov iz zgodovine odrešenja.
Z uprizoritvijo pasijonov so želeli javnosti prikazati strašno žrtev, ki jo je Jezus daroval za človeka. Takšne uprizoritve so bile namenjene ljudst­vu in so zbujale močna občutja. A sporočilo odrešenja je bilo že takrat prepoznano kot nekaj, kar je treba začutiti in premoliti v intimi. Da bi ljudje odrešenje doživeli zares osebno, so v 18. stoletju v srednji in zahodni Evropi postavljali upodobitve trpljenja in vstajenja v obliki postnih/pasijonskih in velikonočnih jaslic.
Drugi razlog za pojav te pobožnosti pa je bila slaba pismenost preprostih ljudi, ki so s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči. Pasijonske jaslice so spodbujale predano molitev, krepile vero in opogumljale.
V slovenskih pobožnostih velikega tedna ostaja priljubljena molitev ob Božjem grobu na veliki petek popoldne in ves dan velike sobote. Ta pobožnost verniku podarja prav intimno razsežnost pasijonsko-velikonočnega doživljanja: dragocen čas pred umrlim Jezusom. Hkrati pa takšna molitev vzbudi hrepenenje po čudežu, ki ga na veliko soboto že slutimo.

ZANIMANJE ZA PASIJONSKE JASLICE SE VEČA
Najbolj razširjene so v nemško govorečem prostoru (mediji pišejo o »renesansi« pasijonskih jaslic), poznajo pa jih tudi v Italiji, kjer so doma mojstri izdelovanja figuric. Ob lanskem »pasijonskem letu«, ko smo praznovali 300. obletnico Škofjeloškega pasijona, pa je bilo opaziti, da jaslične upodobitve Jezusovega trpljenja in vstajenja postajajo zelo priljubljene tudi med Slovenci. Zasluge za to gredo številnim navdušenim jasličarjem, ki neutrudno izdelujejo pasijonske prizore in v postnem času jaslice »na ogled postavijo« po slovenskih cerkvah.Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot … pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo.


ZAPISI FRANČIŠKANA P. LEOPOLDA GRČARJA O PASIJONSKIH JASLICAH
Za razmah ljubiteljskega jasličarstva na Slovenskem gre zahvala pokojnemu p. Leopoldu Grčarju, ki je živel za jaslice. Rad je dejal: »Jaslice so življenje mojega življenja.« Navduševal je k zbiranju in izdelovanju jaslic. Tudi postnih, o katerih je zapisal: »Če je namen jaslic prebuditi v ljudeh vero in zaupanje v neskončno Božjo usmiljeno ljubezen, kaj je potem učinkoviteje kakor poglobiti se in zazreti v Jezusovo trpljenje od Betlehema do Kalvarije! K temu nam učinkovito pomagajo božične jaslice, še veliko bolj pa postne ali pasijonske jaslice, ki so se pojavile najkasneje v 18. stoletju in nam žele predstaviti Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje /…/ V izročilu so pasijonske jaslice imenovali tudi resne jaslice.«

POMEMBEN DEL PASIJONSKIH ALI POSTNIH JASLIC SO TUDI OSEBE
Jezus / njegova mati Marija / žene, ki so stregle Jezusu in apostolom / Marija Magdalena / Veronika / apostol Janez / Simon iz Cirene / Poncij Pilat / nekaj rimskih vojakov / oba razbojnika, ki sta bila križana na njegovi desni in levi strani, ne smeta manjkati. (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Ljubiteljem jaslic je govoril, kako pomembno je odkriti pomen trpljenja, žrtve in smrti Jezusa Kristusa, ki šele z vstajenjem prinese radost in veselje ob doživetju, da smo odrešeni: »Kaj nam lahko pomaga poglobiti našo vero in pobožnost, če ne premišljevanje Gospodove ljubezni, ob prizorih njegovega trpljenja, v postnih ali pasijonskih jaslicah!«
P. Grčar je bil prvi predsednik Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in »oče« zbirke jaslic v Muzeju jaslic na Brezjah, kjer so na ogled tudi pasijonski motivi in kjer danes njegovo delo nadaljuje p. Robert Bahčič.

DELO S POSLANSTVOM
Med navdušenimi slovenskimi jasličarji je Matjaž Bitenc iz Litije, ki o svojem delu in poslanstvu pravi takole: »Pasijonske jaslice so nadaljevanje božičnih jaslic, saj v njih poskušam prikazati Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. V pasijonskih jaslicah želim prikazati globlji pomen velikonočnih praznikov, saj gledalce spodbudijo k razmišljanju o Jezusovem trpljenju.

Matjaž Bitenc si pri izdelavi pomaga z raznovrstnimi materiali, kot so les, papir, karton stirodur ter raznovrstne mase in lepila. Posebno mesto imajo barve, ki pa jih za poslikave ozadij in scen uporablja Matjaževa žena Lidija, ki rada pomaga pri barvanju.

Dušan Knehtl se z izdelovanjem pasijonskih jaslic ukvarja od leta 2017. Njegove jaslice gostujejo v različnih cerkvah po Sloveniji in povsod so lepo sprejete ter zelo obiskane. Letos bodo od pepelnice do velike noči znova razstavljene v njegovi domači župnijski cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti.
Ko se je lotil izdelave, so bile pasijonske jaslice še kar neznane – prav to ga je pritegnilo. »Pri srcu so mi, ker so tako drugačne in nepoznane.« Pove, da so mu v Slomškovi knjigarni leta 2017 šli na roke in iz Italije naročili figurice, po katerih je potem izdelal ambient iz opeke in siporeksa. »Ko delam ambient jaslic, razmišljam, kako je bilo v tistem času, kaj je Jezus doživel. Še posebej pri pasijonskih jaslicah je tako. Ko delaš z rokami, drugače razmišljaš, se duhovno poglobiš, zares doživiš. Jaz najdem svoj mir, svoj čas …« Vesel je, da mu žena in hči stojita ob strani in pomagata pri postavitvi.

Prvi prizor v postnih jaslicah Dušana Knehtla je Jezusovo umivanje nog apostolom, sledi zadnja večerja, obsodba pred Pilatovo palačo, križev pot in vstajenje. V jaslicah je več kot 30 figuric.

Pasijonske jaslice Dušana Knehtla so postavljene v samostanski cerkvi v Olimju - možno si jih je ogledati vsak dan med 9. do 17. uro.

Ano Češarek ljubezen do gline spremlja že iz otroštva. Ni ji bilo dano, da bi se na tem področju tudi šolala, zato se je umetnosti izučila sama. Oblikuje križe in kipe, poznamo pa jo po nagovarjajočih jasicah. Papež Benedikt XVI. ji je podelil apostolski blagoslov za njeno neutrudno oblikovanje dogodkov v jaslicah na Slovenskem. Izdeluje predvsem božične motive, a je na povabilo p. Leopolda iz gline ustvarila pasijonske, velikonočne in binkoštne jaslice (upodobitev binkoštne dvorane), ki so razstavljene na Brezjah. Njene figure nastajajo počasi in s polno mero potrpežljivosti. So realistične, skoraj kot žive se zdijo. Polne so topline in nagovarjajo k molitvi. Natančno izdelani obrazi pripovedujejo svojo zgodbo. Nekoč je izdelovala tudi jaslice iz barvne gline, danes pa so njene upodobitve enobarvne, a nič manj nagovarjajoče. Muzeju na Brezjah je za dober namen podarila tudi upodobitev žalostnega dela rožnega venca.

Jasličarka Ana Češarek je za svoje delo prejela apostolski blagoslov papeža Benedikta XVI.

MUZEJ JASLIC NA BREZJAH
V Muzeju jaslic na Brezjah si lahko ogledate 10 postavitev postnih/pasijonskih jaslic slovenskih (Ana Češarek, Matjaž Bitenc in Walter Govekar) in tujih jasličarjev. Narejene so iz cinka, lesa in gline. Muzejski urnik je še prilagojen epidemiji: jaslice si lahko ogledate ob sobotah in nedeljah med 9. in 16. uro. Po tradiciji vsako leto izberejo ene in jih na pepelnico postavijo v baziliko, kjer vabijo k poglabljanju v odrešenjsko skrivnost vse do velike noči.

PAPIRNATE JASLICE S TIROLSKE
Papirnate jaslice so preprostejša različica upodobitve svetopisemskih prizorov. Pojavile so se v času baroka in rokokoja. Ljudje so jih najprej izdelovali sami doma, potem pa so postale priljubljene papirnate predloge, natisnjene industrijsko, ki so bile (in so še danes) narejene na osnovi predlog, ki so jih pripravili umetniki.
Najbolj znane pasijonske papirnate jaslice so tirolske. Tam je postavitev raznovrstnih pasijonskih jaslic samoumeven del postne in velikonočne pobožnosti. Ljudje jih postavljajo doma in razstavljajo v cerkvah, muzejih … Posebej radi imajo papirnate, saj niso zahtevne za izdelavo. Tisti z umetniško žilico jih izdelujejo sami, v knjigarnah pa so na voljo ugodne prodajne različice.

VSTAJENJSKE JASLICE
Zakonca Nina in Gregor Pirc izdelujeta sodobne minimalistične jaslice iz slovenskega lesa. Božičnemu motivu sta pred kratkim dodala tudi velikonočno upodobitev. Njuni na videz preprosti izdelki so ročno delo. Sodoben (prav tako slovenski) dizajn ustreza tudi bolj prefinjenim okusom, saj sledi minimalističnim trendom. Bi lahko govorili o njihovi duhovni razsežnosti? Lepo rado spodbudi hvaležnost.
Kako so jaslice sploh nastale? »Vse se je začelo z izdelavo modernih božičnih jaslic, ki sva jih ponudila na mednarodni trg. Nato sva od strank dobila vprašanje, ali imava v ponudbi tudi velikonočne jaslice oz. ali bi jih bila pripravljena izdelati. Priznava, sprva sploh nisva vedela, kaj imajo v mislih. Po nekaj raziskovanja in s pomočjo zavzete stranke pa smo si zamislili, katere prizore in osebe želimo vključiti, in tako je delo steklo. Velikonočne jaslice so lepo sprejete. Posebej nama ostaja v spominu dogajanje na začetku epidemije, ko je ves svet veliko noč praznoval doma. Veliko ljudi nama je pisalo, kako dragoceno jim je, da so si z velikonočnimi prizori lahko obogatili dom in tako bolj doživeto praznovali. Tudi duhovniki so nas našli in velikonočne jaslice postavili v kotičke cerkve ali na vidno župnijsko okno.«
Pa so velikonočne oz. vstajenjske jaslice res več kot modna muha, več kot trend? »Opažava, da velikonočne jaslice niso le modna muha. Tako kot postavimo jaslice v božičnem času, lahko med postom in na veliko noč postavimo velikonočne jaslice po prizorih, ki so primerni za tisti dan ali obdobje. To je dekoracija z globljim krščanskim pomenom, ki bogati naše domove in velikonočno praznovanje naredi še slovesnejše. Izkušnja iz najine družine potrjuje, da pri postavljanju velikonočnih prizorov z navdušenjem sodelujejo tudi otroci. Figurice podržijo rokah, prestavljajo glede na zgodbo, in tako spoznavajo velikonočno dogajanje.«

KATEHETSKI POMEN BIBLIČNIH FIGUR
V naši reviji smo januarja 2001 objavili pogovor s pokojnim akademikom, umetnostnim zgodovinarjem Emilijanom Cevcem, v katerem govori o potrebi po katehetskih jaslicah, ki se postavljajo in menjajo glede na tek cerkvenega leta. Cevc je pasijonske jaslice umestil h katehetskim jaslicam in si želel, da bi vsaka novozgrajena cerkev imela prostor za takšne upodobitve: »Kot katehetske jaslice razumemo vsako plastično biblično upodobitev. Ta praksa se vse bolj uveljavlja tudi v naših cerkvah. Poleg osrednjega dogodka Jezusovega rojstva so vzporedno upodobljeni še drugi dogodki iz zgodovine odrešenja: beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs …«

PRIZORI PASIJONSKIH JASLIC

• 
• slovesni vhod Jezusa v Jeruzalem na cvetno nedeljo
• umivanje nog pri zadnji večerji
• Jezusova molitev na Oljski gori
• Judovo izdajstvo
• prijetje Jezusa v vrtu Getsemani
• Petrova zatajitev
• Kristus pred Pilatom
• Kristus pred Herodom
• bičanje in kronanje s trnjem
• Jezusovo nošenje križa in padci
• križanje
• snemanje s križa in polaganje v grob
• velikonočno jutro
• vstajenje
• pot v Emavs  (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Lahko bi rekli, da je bil dr. Cevc pred dobrimi 20 leti nekoliko vizionarski, saj so se različne tematske postavitve svetopisemskih prizorov pri veroučnih katehezah (pa tudi po cerkvah) v zadnjem času res prijele. Razlog za to gre iskati tudi v sodobnih vzgojnih metodah, s katerimi želimo starši in kateheti otroku z dotikom približati vsebino. Maria Montessori je izhajala iz dejstva, da otrok začne dojemati svet preko čutil, zlasti skozi zaznavanje, torej z dotikom. Preko dotika sprejema tudi vsebino, ki jo določena figura predstavlja.
Pravi zaklad pri takšnem delu z otroki je Kateheza Dobrega pastirja (KDP).

Ob vseh zgodbah za življenje, ki jih lahko vsak mesec prebirate v Ognjišču, vam bom v uvod zapisal pripetljaj – zgodbo, ki mi je podarila spoznanje. Obiskal sem domače. In ker prav najbližjim najbolj kažemo/izrazimo svojo doživljajsko resničnost, sem jim prav kmalu zatežil. Moja sestra, ki prav dobro ve, da težim, ko me kaj teži (to velja seveda tudi zate), se je v nekem trenutku zazrla vame in mi predlagala: »Če te kaj bremeni in bi mi to rad zaupal, povej; če pa si zopet samo preobremenjen, potem pa ... saj si duhovnik; kaj naj ti jaz povem, kje in kako se lahko umiriš in okrepiš?«

Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov ...; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti ... Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.

Kako pomembno je skrbeti za M/moč srca. Najprej za tisto Moč, ki nas duhovno okrepi, da lahko pristopamo drug drugemu in se podarjamo iz polnosti in ne v praznini, v kateri si notranje nepotešeni 'pijemo kri'. (Zakaj se tako velike ljubezni tolikokrat sprevržejo v 'zajedanje'?) Duhovna potešenost – ravnovesje je temeljni pogoj čustvenega ravnovesja in celostne potešitve/umiritve. V srčiki našega jaza je hotenje po 'božanskem dodatku'. Tudi, ko imamo vse stvari, tudi, ko smo ljubljeni in ljubimo ... kljub vsemu, kar nam je podarjeno navzven in v naše srce, smo nekje globoko v sebi brez 'pametnega' razloga vznemirjeni; v nas je še vedno neko hotenje in hrepenenje. Pascal pravi: »Spoznaj torej, kakšno protislovje si sam sebi. Človek neskončno presega človeka.« Samo človek je človeku premalo! V sebi hrepenimo po dotiku Božje ljubezni. Samo ta nas v najglobljem umiri/poteši, da lahko drug drugega odrešeno ljubimo.

Zaradi naše stvarnosti potrebujemo Boga v stvarni prisotnosti. Ne zadostuje nam le kot informacija, niti ne kot le duhovno izkustvo. Na Sveto Rešnje Telo in Kri smo praznovali in se zahvaljevali za pretresljivost božje ljubezni, ki Boga 'primora', da se nam približuje na dotik, kot otipljiva prisotnost v evharistiji. Po zunanjih podobah se pretakajo v nas svete moči (ko objame starš otroka, gre za zakramentalen dotik, po katerem se krepijo srčne moči, po evharistiji se pretočijo vame Svete moči). Jezus želi biti naša notranja moč in opora (Judje so pojmovali telo kot moč in oporo); Jezus nas želi potešiti s svojo ljubeznijo (kri so pojmovali kot nositeljico duše – kot ljubezen samo). On je tista živa voda, ki odžeja.

Vem, mnogi, ki sprejemajo Jezusa, se spotikajo ob Cerkev. Kljub njeni nebogljenosti (ki se meri z mojo – jaz sem Cerkev), je pač tako, da poteši najbolj ž/Živa voda izpod s/Skale. V realnosti časa in prostora je lahko rekel Jezus le konkretnemu Petru (goduje 29. junija): »Ti si Peter – Skala in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18).

Da bi ob vseh naporih zajeli v božanski izvir in se potešili, umirili – okrepili, ...

Karel Gržan

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.