»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.

Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56

Na vseh koledarjih je zapisano ime 'pust' (letos 13. februar). Ta 'god' je povezan s hrupnimi norčijami in maškarami. Od kod to izvira in kdaj se je uveljavilo pri nas? (Severin)

Slovensko ime za pusta je tudi Kurent. Tako naj bi se staroslovanski bog razbrzdanega veselja, ki človeka zgrabi ob porajajočem se novem življenju v naravi. Do današnjih dni so se pri nas ohranile razne pustne norčije, malokdo pa ve, da je praznovanje pusta ostanek poganskega obrednega zarotovanja mračnih duhov zime in pozdravljanje bližajoče se pomladi. Sprva ni imel nobene zveze s postom, zdaj pa pride takoj za pustnim torkom pepelnica, s katero se začenja štiridesetdnevni postni čas. Najstarejša poročila o pustnih norčijah pri nas segajo v začetek 17. stoletja, ko so jezuiti v Ljubljani skušali zajeziti hrupne obhode maškar s posebno pobožnostjo v cerkvi sv. Jakoba. Malo kasneje so jezuiti sami dovoljevali svojim dijakom, da so se o pustu šemili in plesali. (sč)

Pihal je močan leden veter in dež je udarjal na okna, ko je v hiši podeželskega zdravnika zazvonil telefon.
»Za mojo ženo gre,« je dejal glas na oni strani žice. »Takoj potrebuje zdravnika!«
»Ali lahko pridete pome?« je dejal zdravnik. »Avto se mi je pokvaril.«
»Kaj!« je zaslišal ogorčen glas na oni strani. »Kako, naj grem iz hiše v takem vremenu?«

Vsi pogosto pričakujemo od drugih usluge, ki bi jih sami ne naredili.
»Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«. (Mt 7,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 91.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 112.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobri Bog.
Jaz bi rad bil JAZ tudi pri delu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v prostem času,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v javnosti,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v Cerkvi,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v svetu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 2 (2013), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki študent je pred predavanji vsak dan šel k maši. Kolegi so menili, da je to le trenutna vnema, a je delal tako tudi potem, ko se je zaposlil. Nekoč je zamudil v službo in šef ga je ob prihodu očitajoče vprašal: »Ali delaš v cerkvi ali pri nas?« – »Tam in tukaj.« – »Pa tudi plačo dobivaš pri obeh?« – »Za preživetje dobivam plačo pri vas.«
»Zakaj pa ti je potem treba hoditi vsak dan k maši in kaj pravzaprav delaš tam?«
»V cerkvi ne delam. Tam samo vsak dan sprejemam pošiljko.« – »Kakšno pošiljko?«
»Pošiljko ljubezni. Sem raznašalec ljubezni.« – »Prosim?«
»Vsako jutro grem k maši in v svetem obhajilu prejemam od Jezusa ljubezen, ki jo moram tisti dan raznašati ljudem, ki jih poznam ali pa tudi ne. Nekateri je potrebujejo več, drugi manj. Ko dajem tistim, ki je potrebujejo več –to so tisti, ki znajo biti do mene neprijazni, hladni, celo sovražni – jo hitro porabim, pa jo moram drugi dan obnoviti, saj od nje naposled živi moja družina in moji prijatelji. Če ne bi raznašal ljubezni, moje življenje ne bi imelo nobenega smisla.«
»Kako jo raznašaš? Kako jo deliš?«
»Zelo preprosto: ko vsakega človeka, gledam tako, kot bi ga gledal Jezus. Ne sodim ga po tem, kakršen je. Potolažim ga, če je žalosten, ljubim ga, kakor ljubim samega sebe. Preprosto, toda brez pošiljke, ki mi jo Gospod izroča pri maši, bi bilo to nemogoče.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 35.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 90.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že kar nekaj časa sem odlašala s pisanjem. Sem kmečka žena, ki se približuje sedemdesetim letom. V moji mladosti smo hodili redno ob nedeljah in praznikih k maši ter k verouku. Tudi še sedaj se mi zdi, da ni nedelje brez svete maše. Župniki so nas takrat učili, da če eno nedeljo ne gremo k maši, naslednjo ne moremo brez svete spovedi k svetemu obhajilu.
Sedaj pa se mi zdi, da se je vse obrnilo na glavo. Opazujem ljudi, ki ne pridejo po več nedelj k sveti maši, a ko pridejo, gredo brez slabe vesti k svetemu obhajilu. Vedno več je fantov in deklet, ki živijo skupaj, a gredo vedno pri sveti maši tudi k obhajilu.
Tudi veliko neporočenih parov je, ki gredo k obhajilu. Vse to me zelo moti, ker mi smo bili zelo strogo vzgojeni in že najmanjši greh nam je ‘odsvetoval’ obhajilo.
Tudi ne morem razumeti, kako gredo ljudje k obhajilu, po sveti maši pa k spovedi. Zakaj k spovedi, če si bil pri obhajilu in si brez greha?
Vse to me zelo bega in ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Včasih se počutim kot največja grešnica v vasi, ker se mi zdi, da nisem vredna prejeti sveto obhajilo.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Mogoče pa še katerega drugega moti vse to in bo z veseljem prebral vaše odgovore.
Stanka

Podobna vprašanja si gotovo marsikdo postavlja. Je pa tudi težko odgovoriti nanje, saj predpostavljajo globlje razumevanje določenih konkretnih in osebnih situacij, ki pa na osnovi zgolj vprašanja ni možno. Življenje ni samo ‘črno-belo’, zato tudi odgovori niso vedno samo ‘da – ne’. Pripadate generaciji, ki je odraščala in živela v še zelo krščanskem okolju, kjer je bilo samo po sebi umevno, da se je vsak dan redno molilo in ob nedeljah hodilo k maši, pogosto k sveti spovedi in k rednemu obhajilu. In ta verska praksa je v vas pustila notranjo držo, ki vam še danes pomaga, da ni nedelje brez svete maše ... V takem okolju so lahko duhovniki polagali vernikom na srce: če v nedeljo ne gredo k sveti maši (razen zaradi bolezni ali drugih neprilik), morajo prej k spovedi preden spet prejmejo sveto obhajilo. Zakaj tako? Ker so predpostavljali, da ‘ne iti k sveti maši’ pomeni lastno krivdo, saj so vse okoliščine omogočale, da so bili vsi verniki bili redno pri nedeljski sveti maši. Seveda pa to ne velja enako vedno in povsod. Vzemimo primere misijonskih področij, kjer zaradi oddaljenosti duhovnika lahko darujejo sveto mašo samo nekajkrat na leto in ni mogoče iti k maš drugam, kjer se obhaja sveta daritev. Tam verjetno duhovniki ne učijo tako. S tem vas želim spomniti, da so lahko okoliščine zelo različne in da vplivajo na obveznost nedeljske svete maše, ki sicer ni božja zapoved, pač pa cerkvena. Določene okoliščine lahko torej spremenijo tudi človekovo krivdo ali odgovornost. In danes živimo tudi v Sloveniji bolj v ‘misijonskih’ razmerah kot ne. Kjer po mestnih predelih kristjani niso več v večini; javno mnenje je že povsem nekrščansko ... in otroci odraščajo v takem okolju, odrasli živijo pod vplivom tega okolja, ki jih nikakor več ne spodbuja k rednemu krščanskemu življenju. Nasprotno, vse jih od njega odvrača. Res, da še ni takšnega pomanjkanja duhovnikov, da ne bi bilo vsaj v bližini nedeljske svete maše, a ‘oddaljenosti’ so tudi psihične in duhovne narave. Lahko si zamislimo situacijo, v kateri za nekoga navzočnost pri maši eno nedeljo na mesec pomeni morda več kot za drugega vsako nedeljo. Poznam primer, ko je otrok odraščal v krščansko povsem odtujeni družini in sorodstvu. Ni bil niti krščen, niti malo vzgajan v krščanstvu. A s sošolci je tudi sam pričel hoditi k verouku. Starši mu sicer niso prepovedali, a niso pokazali nobene volje, da bi sodelovali. Pomislite sedaj, kaj pomeni za tega otroka, da pride enkrat na mesec k nedeljski sveti maši. In ker je nato bil tudi krščen in pri prvem svetem obhajilu, vse brez sodelovanja staršev, je zanj njegov prihod k sveti maši ali izostanek od nje moralno povsem drugače ovrednoten, kakor tistega, ki ima verne starše in verno okolje, pa se prične upirati obiskovanju svete maše. Sicer je res, da je opuščanje obiska nedeljske svete maše velik znak majhne ljubezni do Boga in Cerkve, a je odgovornost in krivda v obeh primerih različna.

Vaša vzgoja pa je imela poleg pozitivnih tudi negativne vidike. Na primer držo, da že ob majhnem grehu ne smete k obhajilu brez zakramenta sprave. Tega cerkveno učenje ni nikoli odobravalo, saj iskreno kesanje na začetku maše odpusti male grehe. Je pa bila to zmota, ki se je praktično v obliki janzenizma (zelo rigoristično moralno gledanje) močno razširila tudi po naših krajih. Pa tudi občutek, da ste največja grešnica v vasi, (kar gotovo ni res), ni nekaj pozitivnega. Poznavalci duhovnega življenja navajajo tudi primere, ko je podobne občutke vzbujal tudi hudobni duh, da bi preprečil pobožnim ljudem zedinjenje z Jezusom v obhajilu.

Še mnogo težje pa je vprašanje obhajila ljudi, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih. O pastoralni skrbi za take ljudi se veliko pogovarjamo v Cerkvi prav času od lanske izredne sinode škofov v Rimu do letošnje redne v oktobru. Tema obeh in sedanjih razprav je sicer družina in zakrament zakona, a ker je praktično sorazmerno veliko kristjanov postalo glede zakramenta zakona in skupnega življenja zelo popustljivih in so sprejeli povsem posvetno logiko razmišljanja, je tudi prav, da o tem vprašanju razmišljamo. Dosedanje razprave so pokazale, da je treba biti pazljiv in ne obsojati ljudi kar povprek. Vsak primer je treba posebej presojati. Kot je delal Jezus in nam dal zgled. K vsakem človeku, tudi največjega grešnika, je osebno nagovoril in videl, kaj se da narediti. Celo s soobsojencem na križu je stopil v osebni dialog in ga očistil krivde ter ga še tisti dan sprejel v nebesa. Seveda pa še vedno ostaja v veljavi, da kdor živi v velikem grehu, ne more vredno prejeti svetega obhajila. V primeru, ko smo prepričani, da nekdo tako ravna, smo mu dolžni spoštljivo to povedati, mu razložiti stališče Cerkve, a dokončno moralno presojo in odločitev moramo prepustiti odraslemu človeku samemu. Končno se bo o svojih dejanjih moral sam pogovoriti z Bogom, če ne prej, ko se bo znašel pred njim ob koncu življenja. Tudi duhovnik ali drugi delivec obhajila nima pravice takšnega človeka, če pride k obhajilu, pred vsem občestvom odsloviti brez obhajila. Iz dveh razlogov: ne sme ga pred vsemi osramotiti; pa tudi ne vidi v njegovo dušo, da bi lahko presojal njegovo notranje stanje prav v tistem trenutku. Teoretično bi bilo možno, da se je v vmesnem času skesal, se spreobrnil, ali vsaj obudil popolno kesanje in sklenil spremembo življenja. Seveda nas pa trenutna izjemno težka situacija na tem področju naravnost spodbuja k bolj jasnemu in pozornemu poučevanju in oznanjevanju o teh vprašanjih in dilemah; pa seveda tudi k poglobljenemu študiju takšnih situacij.

Marjan Turnšek

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
***
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.