S prvim vzklikom lavretanskih litanij nimamo težav. Jasen je in preprost.
Vsak človek ima ime. Običajno mu ga starši izberejo že pred rojstvom – in to dve: saj moraš biti pripravljen, ko ne veš, če nisi bil firbčen na ultrazvoku, ali bo deček ali deklica – potem pa ga ob rojstvu, krstu ali še kakem drugem obredu potrdijo, vpišejo v krstne, matične in vse druge potrebne birokratske liste in knjige in to je to.
Vsak človek ima ime. Dobi ga slej ko prej. Včasih se lahko kaj zakomplicira. Moja nekdanja kolegica iz gledališča, še vedno pa prijateljica, je bila tako vzhičena nad svojo nosečnostjo, da na ime ni niti pomislila, in ko je po porodu končno prišla k sebi, ni imela niti najmanjšega pojma, kako naj deklico, ki jo je stiskala k prsim, poimenuje. In potem je trajalo, mislim da dobrih deset dni listanja po knjigah in posvetovanja z numerologi, da je malo bitje prišlo do pripadajočega ji imena. Priznam, da se ne spomnim, ali mi je povedala, kaj je med vsem tem časom počel novopečeni očka, ker mislim, da je oné, ki je bil očka, ugotovil, da se je opekel z očetovstvom in je še pred porodom izginil iz slike, kot se reče. Jaz pa rečem le, da na žalost niso vsi moški možje in ni vsak dedec Jožef!
Vsak človek ima ime. Saj ne moreš za njim klicati kar: »Ej, ti!«, čeprav je res, da poznam eno Ejti in jo verjetno poznate vi vsi ali pa ste zanjo vsaj slišali, saj je izvrstna slikarka. Slovenka je, živi in ustvarja pa v Boliviji. In ko že ravno omenjam Ejti, se sprašujem, kako so sestre na porodniškem oddelku v tisti poporodni zmešnjavi klicale malo hčerkico moje kolegice, in seveda se mi zdi osebno blazno zabavno in duhovito, ko bi v takih primerih otročkom nadeli začasno ime: Ej, ti!
Vsak človek ima ime. Joahim in Ana sta svoji težko pričakovani in izmoljeni deklici dala ime –Marija. Ni bila prva, sploh pa ne zadnja s tem imenom, saj prav zaradi nje mnogi starši svoje hčerke – tam, kjer navade to dopuščajo, pa tudi kakega sinka – poimenujejo Marija.
Vsak človek ima ime. Nekateri celo po dve in več. Nekateri pa si pridobijo in tako ali drugače prislužijo še »nadimek«, ki običajno zasenči pravo in prvotno ime. In se ob tem opravičujem vsem jezikovno občutljivim bralcem, da uporabljam izraz, podedovan od naših južnih sosedov in nekdanjih »bratov v enotnosti«, vendar »vzdevek« nekako ni povsem primeren izraz, povrh vsega pa mi njegovo uporabo dovoljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Litanije, in še prav posebej lavretanske litanije Matere Božje, so pravzaprav seznam nadimkov in vzdevkov, ki si jih je Marija tako ali drugače prislužila, ki ji pripadajo, ki smo jih ji nadeli in s katerimi jo kličemo. In če sem prej že omenjal Slovar slovenskega knjižnega jezika, naj ga omenim še enkrat: zanimivo se mi namreč zdi, da so snovalci Slovarja Marijo tako rekoč oropali »svetosti«, njenega najpogostejšega vzdevka – resda gre v osnovi za pridevnik, pa vendarle! Če na Franu – digitalnem jezikovnem portalu SSKJ-ja – vtipkate geslo »sveta Marija«, se vam bodo izpisale le Marija Magdalena, Marija Snežna in Marija Vnebovzeta. Če vtipkate geslo »sveta družina«, boste izvedeli, da so to Jezus, Marija in Jožef. Če pa ste še malo bolj vztrajni in vpišete zgolj »družina«, vam bo v zadnji opombi, uvrščeno med jezikovne, črkovne in čebelje družine, kot »sveto družino« navedlo: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. In se človek vpraša, kako da je v sveti družini svet samo Jožef … ampak se kot moški, mož in oče kar strinjam in naj mi ljubi Bog odpusti moje grehe in napuh.
Vsak človek ima ime.
A ni vsako ime sveto. Marijino je. Pa ne kar samo po sebi in samo od sebe. Marijino ime je sveto, ker je sveta – Marija. In je tako »Sveta Marija« povsem logičen vzdevek, predvsem pa je to nadimek: mogočno, močno ime. Ker je ta, ki ga je »posvetila«, mogočna in močna priprošnjica.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 1 (2024), 82.

Odločil se je sam. Lahko bi potoval v domače kraje z južno železnico, a hotel je potovati s staro kočijo, da bi obujal spomine in bi bil čim bližje naravi, starim potem, ki vedno prikličejo sladke spomine ...
Ko konji potegnejo vozilo, sedim poleg njega in obzirno molčim. Vidim, da je zelo utrujen in morda bolan. Nekje globoko v duši ga preganja resnica, ki ni plod njegovega dela, pomembnih odločitev. Zgodovinskih odločitev – pomislim. »Kako ste, gospod škof?« vprašam mirno. Škof Anton Martin se nasmehne in čudno zamahne z roko. Ne morem pozabiti njegovih razprav in zahtev na Dunajskem dvoru. Tako pogumnega in odločnega Slovenca nisem videl še nikoli. Lahko je govoriti o narodu in svoji državi; o prihodnosti, za katero ne vemo, kakšna bo. Pogledam križ, obešen okoli vratu. Čudno zamišljen strmi predse in razločno čutim, da ga preganja neko pomembno, večno vprašanje. O prihodnosti našega malega, pastirskega naroda – avtentičnega po svoji žrtvovanosti, izgubljenosti. Zunaj piha močan veter. Stara cesta naju trese in premetava. Kaj je osnovno vprašanje slehernega kristjana? Moramo dokončno določiti neke vrednote in resnice. Lahko je velikim in pomembnim. Lažje se bodo pobijali in potegovali za svoje pravice. Nenadoma se pogledava. Kakor da pričakuje odgovor od mene, ki ne vem nič, pa četudi sem prebral celo Sveto pismo. Na samem začetku naše vere je bilo isto vprašanje in ostalo bo do konca. Strašno sem radoveden, kaj mu roji po glavi. Pa saj greva v domače kraje! Tam je svetal spomin na mater, na vinsko trto, na Marijino cerkev na hribu.

Obrne se k meni, kakor da bo vsak hip povedal nekaj pomembnega. Pomemben dvom ga muči. Tudi ko storimo vse, kar smo želeli in hoteli, je na koncu resnica drugačna. Ostati mora le ena, ki je ni mogoče nikoli spremeniti. Ponudim mu steklenico s pijačo. Naredi požirek in še naprej molči. V daljavi zagledam najvišjo goro Štajerske. Znova ga pogledam. Obrne se k meni. Čeprav je po naravi vesel in veder človek, je njegov pogled otožen. Odpre usta. Čakam, kaj bo rekel. Takrat se mu iz globine duše iztrga pesem, njegova pesem. Saj je vendar pesnik, skladatelj. Z milim glasom zapoje: »V nebesih sem doma ... / V nebesih je moj dom, tam večno srečen bom. / V nebesih sem doma, tam Jezus krono da!« Presune me. To je vendar tista stara, večna resnica. Za kristjana je poleg ljubezni do njegove domovine najpomembnejša ona večna, kjer bomo nekoč skupaj vsi, ki smo bili eno, ki smo se spoštovali in ljubili s pravim človeškim dostojanstvom.
Večeri se. Bližava se domačemu kraju. Blag vetrič zamaje jesensko drevje ob poti. Iz daljave zaslišim čudežno zvonjenje. Srečen sem in neizmerno hvaležen za svojo domovino. In za našega škofa. Bog je dober in pravičen ...

Stanislav, Ognjišče (2016) 09, str. 56

Svoboda je beseda, za katero so šli mnogi zavestno v boj na življenje in smrt. Tudi divja žival se bori z vsemi silami za svobodo, ko jo hoče kdo uloviti. Apostol Pavel je napisal Galačanom ostro pismo o svobodi: kaj jih je poneumilo, da so se dali znova vpreči v jarem sužnosti, ko nas je Kristus osvobodil za svobodo?! Telesna prostost, za katero se bore živali, je klica svobode, ki ves živi svet poganja v razvoj, človekova notranja, duhovna svoboda pa je najvišji vrh tega razvoja. V luči te svobode človek dojema sebe in vso ostalo danost: kaj naj doživlja in kako ravna, da se bo razvijal sam, drugi ljudje in narava. Duhovnost so sadovi iz cvetov notranje svobode.

KAJ JE SVOBODA?
Zapornik pride na svobodo, ko odsluži kazen. Po tej – zunanji, telesni svobodi smo ljudje enaki vsem živim bitjem: zaprt človek in zaprta žival nista prosta, zato telesno svobodo imenujemo prostost.
Pri človeku raste svoboda proti nebu v notranjo, duhovno svobodo. Z njo dobi posameznik oseben uvid vase in v razmere, v katerih se nahaja. Iz moči tega uvida se lahko svobodno odloča, ustvarja in človeško raste. Iz humusa zakoreninjenosti v naravo in družbo se razvija sam ter pomaga pri razvoju drugim. Zakoreninjenost je ena noga človeškega razvoja, druga je svoboda; zdrava zakoreninjenost je pogoj za preživetje, svoboda pa je edina pot za osebni razvoj in za človeško sožitje. Notranjo svobodo ima v vsej naravi samo človek. Sestavljena je iz štirih sposobnosti.

1. Človek lahko zavestno prepozna dve ali več stvarnih možnosti, med katerimi se lahko odloča. Ob tem prepoznava tudi svoje zmožnosti, ki so potrebne, da vsak trenutek uresniči eno od možnosti.
2. Človek se lahko orientira, katera od možnosti je v danem trenutku in dani situaciji vrednejša in bolj smiselna, katera manj, katera pa nesmiselna.
3. Človek se lahko odloči za katerokoli od prepoznanih možnosti. Pri tem doživlja, da je za svojo izbiro osebno odgovoren. Tudi neodločeno cincanje je odločitev; to je odločitev za neodločenost, ki je za človekov razvoj navadno najbolj škodljiva; prepreči nam korak naprej v smiselni smeri ali da bi se po slabi odločitvi na osnovi posledic iz zgrešene smeri obrnili prav.
4. Človek lahko svojo odločitev uresniči ali ne uresniči. Če uresniči smiselno odločitev, je to njegova osebna zasluga; če ne uresniči dobre odločitve ali uresniči slabo, je to njegova osebna krivda.

Svoboda odločanja in odgovornost za osebne odločitve sta neločljiv par, na katerem temelji človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Odgovornost brez svobode je suženjstvo, poskus svobode brez odgovornosti se človeku lahko konča v brezdomskem klošarstvu zasvojenca ali v tiraniji nad drugimi. Ljudje zrastejo v svoji odgovorni svobodi do neverjetnih višin ustvarjalnosti, junaštva in svetništva, prav tako pa vso zgodovino zlorabljajo svojo svobodo na vse mogoče načine, ki vodijo v propadanje sebe in v krivice drugim, škodijo kulturi v skupnosti in uničujejo naravo.
Svoboda človeku omogoča tako smiselne kakor nesmiselne odločitve. Če se človek svobodno in zavestno odloči za nesmiselno ravnanje, sam sebe izkoreninja iz svoje človeške narave, iz lepega sožitja z ljudmi, iz razvoja celotne narave in kulture. To je zavestna hudobija; te je na svetu verjetno zelo malo. Húdo večinoma počnemo v zmoti, ko mislimo, da doživljamo in ravnamo prav, v resnici pa mislimo in delamo narobe.
Pogoj za svobodo je uvid v stvarno stanje danosti, torej realizem, prizemljenost; to, da samega sebe, druge ljudi, kulturo in naravno okolje doživljam takšne, kakor so v resnici, in ne tako, kakor to skušajo konstruirati moje misli in želje, čustva in naučene teorije ali prevladujoče javno mnenje. V praksi nas zelo vleče v takšne skonstruirane predstave sebe, drugih in ostale danosti, toda to je izkoreninjanje sebe iz stvarnih tal, ki omogočajo človekov razvoj; to je pot omamnega odklapljanja sebe od energije, ki poganja razvoj; je rezanje sebe od trte, na kateri kot mladika rastem. Samo če sem stvaren v danih razmerah, lahko prav in uravnoteženo odgovarjam na možnosti za svoj razvoj in pomoč drugim, za razvoj kulture in varovanje narave. Odgovorna svoboda stoji na realnih tleh.
PSIHOLOG SVOBODE JE BIL VIKTOR FRANKL
Med psihologi se je raziskovanju človeške svobode najbolj posvetil Viktor Frankl (1905-1997). Videl je, da je tisto malo svobode, ki jo ljudje imamo, edino krmilo, da lahko usmerjamo svoj razvoj. Svobodo je skupaj z odgovornostjo in orientacijo po smislu imenoval duhovne ali noogene zmožnosti. Ta spoznanja razvija naprej njegova psihoterapevtska smer – logoterapija. Pri nas to usmeritev razvijamo za preventivno krepitev zdravja in za oblikovanje lepšega sožitja med ljudmi; imenujemo jo antropohigiena.
Svoboda je osnovna človekova duhovna zmožnost. To je tisti vidik duševnega življenja, ki je značilno človeški; v živalski duševnosti ga ni. Duhovno razsežnost mnogi združujejo z duševno. Vsekakor imamo značilno človeške ali duhovne potrebe, zmožnosti in obrambne mehanizme.
Duhovne potrebe so: dojemanje samega sebe kot osebe, doživljanje svoje temeljne vrednosti in spoštovanje sebe, širjenje uvida v stvarnost, to je spoznavanje resničnega, lepega in dobrega ter svojih človeških meja, zavestna orientacija v ekološki celoti prostora in časa.
Vse te in druge izvirno človeške potrebe izhajajo iz njegove osnovne duhovne zmožnosti – svobode za odločanje. Z zmožnostjo osebne svobode je prešel razvoj človečnjakov v človeški razvoj.
S svobodo zasije človeku razpoka v lupini determiniranosti. Zave se samega sebe in stvarnosti. Sebe uvidi kot ločenega od okolja in drugih ljudi, obenem pa z vsem zavestno povezanega. S tem izstopi iz stopljenosti z okoljem v samostojno bivanje (eksistenca), razmejeno od okolja. Postane človek – oseba. Skozi razpoko svobode v svoji zavesti začne pospešeno spoznavati zakonitosti v naravi, v človeški skupnosti in v sebi.
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Želim ti jasne dneve,
ko se boš počutil lahkega in srečnega,
zadovoljnega, v harmoniji s samim seboj.
Želim pa ti tudi trenutke, v katerih boš doživel,
kako razdvojen si, razdvojen med predstavami, cilji in upanji.
Te ure te naj obdržijo budnega in ti pomagajo,
da tudi takrat, ko ti bo dobro,
ne boš spregledal brata in sestre v stiski.

Želim ti ljudi,
ki ti bodo prisluhnili in te razumeli,
ki ti bodo vlivali moč in šli s teboj z roko v roki.
Želim pa ti tudi ljudi,
ki se ti bodo zoperstavili, ti postavljali neprijetna vprašanja,
ki bodo vznemirjali tvoja življenjska načela.
Srečanja z njimi naj ti pomagajo,
da boš vedno znova preverjal svoja prepričanja
in če bo treba, stopil tudi na novo pot.

Želim ti delovno področje,
na katerem boš zmogel razviti svojo fantazijo in ustvarjalnost,
da boš doživel uspeh in zaupanje vase.
Želim pa ti tudi naloge, ki se ti bodo zdele težke
in boš ob njih doživel svojo nemoč, meje svojih zmožnosti.
to te bo namreč obvarovalo pred prevzetnostjo in občutkom večvrednosti.
Povečalo ti bo vzdržljivost, vendar le, če boš spoznal,
da sta stanovitnost in zvestoba pomembnejša od uspeha.
Tako se boš obrnil od lupine k jedru,
od nebistvenega k bistvenemu,
od površnosti v globino.

Želim ti skupnost ljudi,
v kateri se boš počutil varnega in sprejetega,
ki pa te bo tudi izzivala in popravljala tvoje mnenje.
Želim ti trenutke v njej,
ki bodo polni nerazumevanja in konfliktov,
razočaranja in občutka osamljenosti.
Takšna doživetja te bodo varovala
pred napačno prilagodljivostjo,
pred kimanjem in nepravo ponižnostjo,
pred napačnim odnosom do sebe in drugega.

Želim ti, da v takih trenutkih spoznaš,
da življenje ni nekaj statičnega,
in da poskusiš ponovno začutiti
v sebi njegov utrip
in življenjsko radost.

Ime Marija je grška in latinska oblika za hebrejsko Mirjam. To ime je bilo v stari zavezi zelo priljubljeno zaradi Mojzesove sestre Mirjam. Ime Marija je najbolj razširjeno žensko ime po vseh delih sveta s krščanskim izročilom in sicer zaradi najlepše in najsvetejše med ženami – Marije, matere učlovečenega Božjega Sina. Obstaja zelo veliko razlag tega imena: po eni od teh Mirjam pomeni Gospa. Francozi pravijo Mariji Notre Dame (Naša Gospa). (sč) Na sliki: Milostni Marijin kip v glavnem oltarju romarske cerkve na Kalobju.

Pri nas stoji enajst cerkva, ki so posvečene Marijinemu imenu: šest je žup., pet podr. V LJ nadškofiji so tri: ž. c. na Sveti Planini, (1) p. c. pa v Brišah (6) (Kolovrat) in Goriči vasi (7) (Ribnica). Prav toliko (3) jih je tudi v KP škofiji: na Ligu (2) (Marijino Celje – skupaj s sv. Zenonom) in v Šmarjah na Vipavskem (3) sta župnijski, romarska stoji na Mengorah (8) (Volče). Marijinemu imenu je posvečena tudi ž. c. v Rušah (4) (MB) in žup. cerkvi v Dobovi (spodaj) in romarska na Kalobju (5) (CE). NM škofija ima p. c. Naše ljube Gospe (Ime Marijino) v Ševnici (9) (Mirna) in romarsko cerkev na Žežlju (10) (Vinica).(mč)

Dobova

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Sem ujetnik udobja? Sem pripravljen tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja?

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka. Vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina se je trudila, da bi naredila čim večji in čim globlji vodnjak. Ko so enkrat izkopali in zgradili vodnjak, je vsa družina odšla živet vanj. To čudno navado so prevzeli vsi vaščani.

Naj se zdi še tako čudno, a ljudje se na dnu vodnjaka niso čutili za nič prikrajšane. Nasprotno, bivališče se jim je zdelo nadvse udobno. Dovolj se jim je zdel košček modrine neba, ki so ga videli z dna vodnjaka. Zadovoljni so bili s tisto medlo svetlobo, z mirom in s tem, da jih nihče ni motil ali vznemirjal. Tako ni nihče več niti čutil potrebe, da bi šel iz vodnjaka in se sprehodil okoli po svetu. Govorili so: "Le zakaj iti ven? Saj smo že slišali, čemu je podoben svet nad nami. Tu notri je mirno in varno. Zakaj bi silili ven?"

Nekega dne pa si je mladenič, ki se je rodil v vodnjaku in je v njem zrastel, rekel: "Na smrt mi je že dolgčas stalno čepeti tukaj. Ven moram in si sam ogledati, kakšne so stvari zunaj." In res je poln poguma in želje po novih dogodivščinah splezal iz vodnjaka. Ko je videl lepoto in privlačnost sveta, je poskakoval in vzklikal od navdušenja: "Kako čudovit je svet nad vodnjakom in okoli njega! Kako poln čudes! Kako bogat! O, ko bi le naši ljudje lahko vse to videli, zagotovo bi zapustili vodnjake in prišli ven v pravo življenje!"

Navdušen se je vrnil k ljudem v vodnjakih, da bi z njimi delil veselje, ki ga je doživel, in govoril o lepoti, ki jo je videl. Poskušal jim je vse razložiti, opisati in jih prepričati. Toda brez uspeha. Nikomur se ga ni ljubilo niti poslušati.

Jezili so se nanj: "Zakaj si nas prišel vznemirjat? Zakaj kališ naš mir? Varni smo tu in udobno nam je tu. Pusti nas pri miru! Pojdi sam ven, če si tako želiš!"

Razočaran je zapustil svoje ljudi v vodnjaku. Nato je obiskoval vodnjak za vodnjakom, da bi ljudi navdušil nad lepotami, ki jih je videl. A kljub vsemu njegovemu trudu se je le nekaj mladih ljudi navdušilo in potrudilo povzpeti iz vodnjakov, da bi se sami prepričali o lepoti ter zaživeli veselo in svobodno življenje. Spoznali so, da so v življenju še večje stvari kot so udobje, mir in varnost na dnu temnih vodnjakov.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Kakšni vrsti ljudi v resničnem življenju so podobni ljudje iz zgodbe?

Kakšen pomen imajo vodnjaki? Zakaj jih kopljejo ljudje v zgodbi? Ali obstajajo vodnjaki v resničnem življenju? Naštej nekatere! Ali imaš ti v svojem življenju kakšne majhne vodnjake?

Kaj so ljudje obupno iskali na dnu vodnjakov?

Ali ljudje, ki živijo v vodnjakih, vedo, kakšno je življenje zunaj? Zakaj? Kaj bi morali storiti, da bi resnično vedeli?

Zakaj se ljudje, ki živijo v vodnjakih, branijo, da bi jih zapustili? Zakaj se mi branimo, da bi šli ven iz naših majhnih vodnjakov?

Ali lahko živimo res srečno in polno življenje, ko živimo v votlinah vodnjakov? Zakaj?

Koga predstavlja mladenič, ki je prvi šel iz vodnjaka? Ali v resničnem življenju obstajajo taki ljudje? Ali se lahko kakšnega spomniš? Kaj te je nagnilo, da si ga omenil?

Kaj moramo storiti, če želimo zapustiti vodnjake? Kaj bi takrat ljudje govorili o nas?

Ali lahko drugim pomagaš, da zapustijo vodnjake? Kako bi to storil?

RUSTJA, Božo. Vodnjaki. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 9, str. 38-39. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 63-65.

Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal - od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se... zdaj bom tu... ne bojte se... vse je prav...« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno - kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo - četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar - smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih - ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova - za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav. Ognjišče (2007) 08, str. 60

Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo ...
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini ...
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu ... Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih ...
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo ...
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi ...
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro ...
Polona Škrinjar