UGLEDNA KRISTJANKA IN POGUMNA MUČENKA
Sv. Doroteja, ki se prvič omenja v t. i. Hieronimovem martirologiju, naj bi se rodila ok. leta 290 v Cezareji v Kapadokiji, kamor se je njen oče, rimski senator Dorus, z družino naselil v času cesarja Dioklecijana. Ko je dal cesarski namestnik province mlado in ugledno kristjanko prijeti in od nje zahteval, da daruje poganskim malikom, je to pogumno zavrnila, zato so jo mučili na različne načine in naposled umorili.
Koroška delavnica: Sv. Doroteja, 1424–1426, ž. c. Marije Zavetnice, Ptujska Gora. - Delavnica Mojstra Vremskega Britofa: Sv. Doroteja, ok. 1450, p. c. sv. Križa, Vrhpolje pri Vipavi. - Mojster Bolfgang: Sv. Doroteja v skupini »glavnih« svetih devic, 1453, romarska c. Marijinega oznanjenja, Crngrob.
KOŠARICA CVETJA KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Specifični atribut sv. Doroteje izhaja iz legendarnega poročila o njeni smrti. Ko je odhajala na morišče in klicala ime svojega nebeškega ženina, se ji je sodni pisar Teofil posmehoval, rekoč, naj mu iz rajskega vrta pošlje rož in jabolk. Mučenka mu je željo izpolnila in kot sla k njemu poslala dečka, ki se ji je ob smrti prikazal s košarico cvetja in sadja. Teofil se je zaradi čudežnega daru spreobrnil v krščanstvo in nato tudi sam postal mučenec. Na upodobitvah košarico drži v rokah sv. Doroteja sama ali pa ji jo izroča oziroma pridržuje deček. Včasih košarico nadomešča pladenj. V nekaterih primerih ima svetnica v roki še šopek rož oziroma cvetočo vejo, izjemoma pa nosi cvetje v gubah oblačila. Deček je ponekod zaznamovan s križnim nimbom in predstavlja Dete Jezusa ali pa ima krila in je tako priličen angelu. Doroteja se pojavlja tudi z atributi mučeništva in zmage, kot so meč ali sekira, palmova veja in cvetlični venec, včasih pa tudi s križem, knjigo ali lilijo.Janez Ljubljanski: Sv. Doroteja, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni vrh pri Ambrusu. - Sv. Doroteja, ok. 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami. - Mojster Bolfgang in delavnica: Sv. Doroteja, ok. 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Mirna na Dolenjskem.

Pripovedni prizori se omejujejo predvsem na sceno obglavljenja sv. Doroteje in prikazanja nebeškega poslanca, ki v nadaljevanju zgodbe po njenem naročilu Teofilu sredi zime prinese košarico cvetja in sadja. Svetnica pogosto nastopa v družbi deviških mučenk, zlasti pa skupaj s Katarino Aleksandrijsko, Barbaro in Marjeto, s katerimi sestavlja znamenito četverico t. i. glavnih svetih devic (Virgines capitales). V nemškem prostoru so jo včasih dodajali v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili.Sv. Doroteja, ok. 1530, p. c. sv. Jošta, Sv. Jošt nad Dreto. - Sv. Lucija s sv. Dorotejo in sv. Barbaro, 1638, p. c. sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu. - Antonio Paroli: Apostol Tomaž s sv. Dorotejo in sv. Agato, 1750, p. c. sv. Lovrenca, Zalošče pri Dornberku.

SV. DOROTEJA NA SLOVENSKEM
Češčenje sv. Doroteje je bilo na Zahodu intenzivno v obdobju od zgodnjega 14. do 16. stoletja. Na Slovenskem je bilo njeno ime kot žensko osebno ime v arhivskih virih zapisano v 15. stoletju, ko se je svetnica uveljavila tudi v likovni umetnosti in postala priljubljen srednjeveški motiv. Iz tega časa je ohranjenih več stenskih poslikav, med katerimi so tudi nadpovprečna umetniška dela. V novem veku je pogostnost tega motiva upadla. V Sloveniji sta Doroteji posvečeni le dve cerkvi: župnijska v Dornavi in podružnična v Kostanju v Tuhinjski dolini.

POVELIČANJE SV. DOROTEJE SLIKARJA VALENTINA METZINGERJA
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev v Kostanju mojstrsko naslikal Valentin Metzinger (1699–1759), iz Lorene v Ljubljano priseljeni umetnik, predstavnik zrelega baroka. Ustvaril je obsežen opus, kostanjska oltarna podoba iz leta 1741 pa je eno najbolj znanih njegovih del.
Nad panoramo tuhinjskega hribovja se sv. Doroteja, ki z desnico objema košarico z vrtnicami in zelenjem, na oblaku dviguje v žareče nebo. Spremljajo jo putti, od katerih ji eden izroča mučeniško palmo, drugi kuka k njej izza oblačne kulise, tretji pa steguje roki za šopkom v njeni levici. Svetnica nosi obleko z oprijetim životcem in ogrinjalo, dolge lase pa ima prevezane s tančico.
Slikar je kompozicijo razgibal z diagonalno postavitvijo svetničine figure, njenega ogrinjala in kope oblakov, dinamiko pa je dosegel tudi z barvnimi kontrasti. Prevladuje topel kolorit z rumenimi in cinobrasto rdečimi poudarki.

NEBEŠKI DAROVI NA SVETNIČINO PRIPROŠNJO
Sv. Doroteja nas sredi zime razveseljuje z rožami iz raja, zato je postala zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev. Njen poetično obarvani lik nam razkriva, da so nebeški darovi odkupljeni z žrtvovanjem.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 2, str. 98.

Venec mučeništva je prejela za časa rimskega cesarja Dioklecijana (304). Po legendi o njenem mučeništvu jo upodabljajo kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Zato jo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev. – Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’.

Sv. Doroteji sta pri nas posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju (CE) in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju – LJ) desno spodaj..

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom.
Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami.
Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen.
Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja.
Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja.

Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. (Ef 4, 26)

Kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, tako vam tudi vaš nebeški Oče, ki je v nebesih, odpusti vse vaše prestopke. (Mr 11, 25)

Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. (1 Tim 2,8)

Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)

Zavedajte se, moji bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. (Jak 1,19-20)

Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti druge za boljše od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. (Flp 2,3-4 in dalje)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18

Saj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Pred več kot dvajsetimi leti sem okoli svečnice poslušala pridigo nekega misijonarja. Globoko v spomin se mi je zasidrala zgodba, ki jo je povedal in bi jo rada posredovala tudi vam.
V Ameriki dolgo časa delavci niso bili zavarovani, tudi državne pokojnine potem ni bilo. Zato so bile plače razmeroma lepe. Vsak vesten delavec si je moral v svojih delovnih letih prihraniti denar za stara leta ali za primer bolezni.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji.
Ko ni bilo videti nobenega izhoda, sta starša sklenila, da neki večer, ko bodo šli vsi spat, odprejo plin. Čez noč bo vsega konec, rešeni bodo, zaspali bodo za vedno …
Za to skrajno dejanje sta se odločila na predvečer svečnice. Mož in žena sta se prijela za roke in že je prihajal spanec v omamljenju od plina …
Naenkrat pa je ženo prebudilo čudovito petje, ki je prihajalo od daleč. Vsa omotična vstane in zdelo se ji je, da ne more prav dihati. S težavo se priplazi do kuhinje, kjer je iz radija donela melodija Marijine pesmi: »Marija, pomagaj nam sleherni čas …« Pri priči se postavi na noge in zapre plin. Nikakor se ni mogla spomniti, če je zvečer, ko so legli, pustila radio prižgan.
»Marija,« reče žena, »ti si nas rešila. Tega ne bi smeli storiti, vsaj nedolžnim otrokom ne!«
Potem gre v spalnico, odpre vsa okna in rolete. Hladen vetrič je zapihal v sobo in otroške glavice so se začele dvigovati in vpraševati: »Mama, kaj pa je?«
Moža je morala dolgo tresti, da je prišel k sebi. V tem času je tudi radio utihnil, saj je bila ura že okoli enajstih, ko je bilo konec oddaj. Zdaj ga je izklopila in vse po vrsti vprašala, če je kdo sinoči prižgal radio in ga potem ni ugasnil. Vsi so zmajevali z glavami, da se ne spomnijo. Zdaj so tudi otroci, ki so bili že šolarji, izvedeli, kaj sta mislila oče in mati v obupu storiti. Vsi so jokali, potem pa molili.
Drugi dan je prišla nepričakovana rešitev. Neki bogat farmar je iskal družino, ki bi pomagala pri delu. Nudil je manjšo hišo za stanovanje, hrano ter nekaj tudi plače. Niti malo niso odlašali. Takoj so spravili svoje reči in farmar sam je prišel in jih odpeljal tja.
»Ali vas ne bodo motili otroci?« je vprašala mati.
»Kje pa,« je odvrnil farmar, »otroci so Božji blagoslov pri hiši. Z ženo ne moreva imeti otrok, zato so vaši še bolj dobrodošli.«
Delo na prostem, zdrava hrana, zlasti veliko zelenjave in sadja, je pripomoglo, da je družinski oče ozdravel. Vsi so bili presrečni in nikoli v življenju niso pozabili, da jih je tisto usodno noč Marija zbudila in rešila.

A. Uršej, Zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 82.

S triletno hčerko občasno zvečer moliva molitvice, kot so Sveti angel, Zdrava Marija, O, Jezus, blagoslovi me. Zadnjič pa me je ob molitvi O, Jezus, blagoslovi me vprašala, kaj je to “grehi moji”. Skušala sem ji razložiti, da je greh, kadar je nekdo hudoben. Sledilo je vprašanje, če ima hudobni volk iz pravljice o Rdeči kapici greh … Bolj ko sem se trudila razložiti, bolj sem se zapletala. Ob tem pa me je vedno znova presenečala njena nedolžnost in zavedanje, kako je čista njena dušica in da greha ne pozna ne tako, ne drugače … Končali sva s tem, da sem ji naštela nekaj mojih grehov, ker njene napakice težko označim za greh. Tudi sem ji rekla, da majhni otroci greha nimajo (namenoma sem se ognila izvirnemu grehu …), ampak jih začnejo delati šele ko odrastejo, postanejo veliki in se za greh sami odločijo. Ko se je tema bližala nebesom in peklu, pa me je že skoraj zagrabila panika in je tokrat malo hitreje prišel čas za spanje.
Očitno pa z mojo razlago ni bila zadovoljna, saj vprašanje ponavlja praktično vsakič, kadar moliva.
Kako bi bilo najbolj primerno razložiti pojem greha, pekla in nebes triletnemu otroku?
Mateja

Najprej naj izrazim veselje, da se starši z otroki pogovarjate o verskih stvareh. To so prve in najboljše veroučne ure, ki so jih otroci deležni. Četudi starši kdaj ob tem začutite zadrego, sem prepričan, da vam Sveti Duh daje dovolj potrebne modrosti, da lahko zadovoljivo odgovorite svojim otrokom. Če pa starši za to modrost še posebej vsak dan prosite, potem gotovo ne morete v pogovoru z otrokom zgrešiti. Tudi iz tokratnega pisma veje nekaj te modrosti, saj je mama Mateja zelo primerno odgovorila svoji triletni hčerki. Poleg tega pa so takšna vprašanja otrok zelo koristna tudi za starše, saj morajo ponovno razmisliti o vprašanjih vere, ki so se jim zdela morda že samo po sebi umevna. Vsem odraslim se nam kdaj kaj podobnega zgodi. Že kar v pregovor je prišlo: dokler me ne vprašaš, vem, ko me vprašaš, pa ne vem. Zato je prav, da o skrivnostih svoje vere vedno znova razmišljamo in se pogovarjamo.
Eno izmed pomembnih pravil v pogovorih z otroki je, da se jim ne trudimo na njihova vprašanja odgovarjati izčrpno, ampak toliko, kolikor dejansko vprašajo in kolikor morejo dojeti. Ker bodo vedno znova spet spraševali o isti stvari, jim bomo postopoma lahko povedali še več in vedno globlje, glede na njihovo zrelost. Verjamem, da se je s triletnim otrokom težko pogovarjati o tako skrivnostnih in sorazmerno težko predstavljivih temah kot so greh, pekel in nebesa. Še teologi imamo kar nekaj težav, ko jih želimo ubesediti.
Glede vprašanja greha je v pismu mama ubrala dobro pot. Starši tudi najbolje veste, kakšne življenjske izkušnje že ima otrok in jih zato lahko pri pogovoru uporabite. Verjetno ima že triletni otrok izkušnjo, da ni vse enako dobro in da so tudi slabe stvari. Zlasti tiste stvari, ki povzročajo bolečino, ki drugega prizadenejo. Počasi verjetno tudi otrok spoznava, da včasih naredimo te stvari nehote, drugič pa hote. In če nato pritegnemo v pogovor še Jezusa ali Boga, ki je dober in nam želi samo dobro, potem bo otrok počasi spoznaval, da je greh nekaj prav nasprotnega dobremu in da zato ‘boli’ tako drugega človeka kakor tudi Boga. Če pa potem še praktično pokažemo na posamezne primere iz vsakdanjega življenja, si bo otrok počasi izoblikoval pravilno predstavo o grehu.
Morda je še težja naloga otroku razložiti, kaj so nebesa ali pekel. Predpostavlja namreč podobo Boga, ki jo že ima otrok. Če se v njegovi predstavi “Bogec krega ali jezi”, potem mu bo težje prenesti pravo sporočilo. Zato mora biti podoba Boga pozitivna in predvsem temeljiti na tem, da nas ima Bog zelo rad in da nam želi samo dobro in da tudi vse naredi, da bi nam bilo lepo in dobro že sedaj in tudi po smrti. O življenju po smrti se je potrebno z otrokom veliko pogovarjati in ga ne ‘varovati’ pred dejstvom smrti, samo tako bo v njem povsem normalno prisotno dejstvo obstoja posmrtnega življenja. Zlasti smrti bližnjih sorodnikov ali sosedov in prijateljev so lahko primerni trenutki za pogovor o tem, prav tako pa tudi cerkveni prazniki kot je veliki petek in velika noč. Glavno sporočilo naj bo, da nas dobri Bog želi imeti vedno pri sebi, zato je za nas ‘pripravil’ nebesa, kjer bomo doživljali njegovo ljubezen v vsej polnosti in tudi ljubezen ljudi med seboj. Lahko vključimo še navzočnost angelov, še posebej angela varuha, h kateremu že sedaj otrok moli. Tudi v tem pogovoru je primerno otroku predočiti čim več praktičnih primerov, kako že sedaj kdaj doživljamo kakšen ‘predokus’ nebes. To je takrat, ko si izražamo, kako se imamo radi med seboj, ko se ob tem prijetno počutimo … Morda ga spomnimo, kako mu je lepo, ko je v maminem ali očetovem naročju, povsem sproščen in vesel ter mu je nadvse prijetno. Potem si bo kar predstavljal, kako bo nekaj takega v nebes ‘trajalo’ ves ‘čas’ (vso večnost). In Bog si za nas prav tega najbolj želi. Spominjam se, kako so mi v neki družini pripovedovali, da si je njihova tri ali štiri leta stara hčerkica želela čim prej priti v nebesa, potem ko so se ob molitvi za rajno babico pogovarjali o nebesih, kjer zdaj ona prebiva. Očitno si je v svoji domišljiji tako čudovito ‘naslikala’ nebesa, da je pri skupni večerni molitvi pričela prositi nebeškega Očeta, naj jo čim prej vzame k sebi v nebesa. In to je prosila s takšno gorečnostjo, da sta se starša kar prestrašila, da je nebeški Oče slučajno ne bi vzel zares in jo uslišal.
Še težji zalogaj pa je verjetno takemu otroku predstaviti pekel. Vsekakor je pomembno, da dobi otrok že zelo zgodaj sporočilo, da pekel ni nekaj, kar bi hotel Bog; da si zelo hudobni ljudje pekel izberejo sami, že s tem, ko na tem svetu živijo hudobno do drugih, ko drugih nimajo radi. Bog pa v svoji ljubezni stori vse, da bi jim pomagal se spremeniti in se odločiti drugače. Otroci bodo verjetno najlažje počasi dojemali resničnost pekla, če jim rečemo, da je tam pa ravno nasprotno od nebes. Torej vedno nerazumevanje, nesprejemanje in zavračanje drug drugega, trajno trpljenje, bolečina, hudobija … Tudi za tako stanje lahko najdemo kakšen ‘predokus’ tudi v vsakdanjem življenju. Morda otrok sam pove, kdaj mu ni lepo in prijetno, kdaj se najslabše počuti, kaj ga najbolj boli … Nadvse je pomembno, da otroci čim prej dobijo sporočilo, da pekel ni kazen, ki bi jo naložil Bog, ampak ‘kazen’, ki si jo naložimo in izberemo sami z grehi, če ne prosimo Jezusa odpuščanja. Vprašanje o ‘hudobnem volku’, torej glede živali, pa je lahko primerno izhodišče, da otroku počasi pokažemo na razliko med živalmi in človekom.
Priznam, da mi je tokratno odgovarjanje bilo eno najtežjih do sedaj, zato se tudi zavedam, da nisem zadovoljivo odgovoril na zastavljeno vprašanje. A še enkrat izražam prepričanje, da starši z otroki dobite tudi dovolj potrebne starševske milosti, še posebej po zakramentu svetega zakona, da morete prav vsak svojim otrokom najbolje približati tudi te in podobne skrivnosti naše vere. Kajti, ko starši svojim otrokom govorite iz srca do srca, je to nenadomestljiva govorica, ki je noben strokovnjak ne more doseči.
TURNŠEK, Marjan.. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 62-63.

Naši predniki so svetnika častili, ker sta bila briksenška škofa in pod duhovno in svetno oblastjo škofov iz Briksna sta bila dolgo časa tudi Bled in Bohinj z okolico. Sveti Ingenuin (Genuin) je živel v 6. stol. (+ ok 598), sv. Albuin (Albin) pa štiristo let pozneje. – Sv. Ingenuin je zavetnik rudnikov.

 Edina cerkev, ki je pri nas posvečena sv. Ingenuinu in Albuinu je žup. cerkev na Koroški Beli (LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115-116