ZGODBA

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Zgodba govori o podzemni jami. Vse svoje dolgo življenje je bila v popolni temi. Nekega dne je zaslišala glas, ki ji je klical: »Pridi, pridi na svetlo, pridi pogledat, kako sije sonce.«
Najprej je ponudbo zavrnila, kajti bila je prepričana, da ne obstaja nič drugega, kakor le tema. Po številnih klicih se je odzvala in bila presenečena, ko je vsepovsod videla svetlobo.
Ozrla se je proti soncu in mu dejala: »Pridi k meni in pokazala ti bom temo.« Sonce jo je vprašalo: »Kaj je to tema?«
Jama je odgovorila: »Pridi k meni in boš videlo!«
Sonce je povabilo sprejelo. Ko je vstopilo v jamo, je reklo: »Pokaži mi sedaj to temo!« Toda teme ni bilo nikjer.

MISEL

Tema ne pomeni samo pomanjkanja ali popolne odsotnosti svetlobe. Tema pomeni tudi to, ko nas doleti kaj neprijetnega, žalostnega, težkega, ko nas v življenju kaj potlači.

Greh pahne dušo v temo. Ko se grehi množijo, ko en greh rodi drugega, padamo v vedno globljo temo, v temno noč, brez zvezd.

Vendar ne obupajmo, če naša življenjska pot zaide v temo. Sonce Božje usmiljene ljubezni je močnejše od teme.

MOLITEV

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da se bomo varovali del teme,
prižgi v naših srcih svetlo luč,
da bodo naši koraki varni
in se ne bomo nikoli izgubili.
Svetloba tvoje luči
naj razsvetli našega duha,
da spoznamo pot zveličanja in hodimo po njej.
Gospod, ti si luč, ki je nobena tema ne more premagati,
naj nikoli ne ugasne v naših srcih.
Če pademo kdaj v brezno teme,
ohrani v nas zavest,
da se bomo vedno zavedali,
da nad nami sije tvoja dobrotna luč.
Naj jo občutimo in prepoznamo
v tvoji očetovski ljubezni in skrbi za nas.
Razsvetljuj nas s svojo resnico,
da bomo zmagali v boju
z očetom laži in knezom teme.

ISKRA

Sprejeti temo, dopustiti, da bolečina zares boli, ni vedno lahko. Pogum, velika srčnost je najpomembnejša vrlina na poti duhovnega življenja.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 122-224.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU - Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot - 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik,   na Rožnik ...), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti ...(mč)

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.

Čas spomladanskega čiščenja je tudi zame – čeprav nikakor ne pospravljam iz veselja – nekaj izredno osvobajajočega in zato tudi pomembnega, nekaj, kar spomladi preprosto ne sme manjkati. Ko se človek kakor pri postu reši odvečnega in zanemarjenega, ko v svoje zatohlosti spet spusti nekaj svežega zraka, je tako, kakor da bi spet na novo zaživel. Misli se mu zbistrijo, novo moč dobi, da se mu spet ljubi delati nekaj drugače, bolje, z veseljem in voljo. Razen če ne ravno takrat, ko prezračiš sobo, nekdo zakuri nesuho zelenje s svojega vrta, ki ga je pravkar obrezal in okopal, in se potem neznanski dim širi po vsem obzorju in zasmraja vse naokoli.
Saj vem, da tisti, ki to počnejo, tega zelo verjetno ne delajo nalašč. Pa sem zaradi tega vseeno jezen. Ravno tako ali pa še bolj jezen kot mnogi izmed vas, ko se takšenle dim vali iz medijev, recimo, ko se ljudem nonšalantno, brez kake debate sporoči, da ne bodo več smeli kuriti na drva. Ali pa da ne bodo več smeli poročati o verskih dogodkih. Ali pa ko se mesec dni pregovarjamo, kdo je kriv za nakup neke podrtije sredi Ljubljane. Eni se nad tem dimom naslajajo in jim je všeč, spet drugi se ga bojijo, tretji postanejo še bolj brezbrižni kot prej in obupajo nad vsem. Točno to je namen tega dima, nekdo to hoče. Kajti to je res odlična scena za to, da v ozadju mirno delaš, kar te je volja. Ravno takemu, razdeljenemu, prestrašenemu, brezbrižnemu, v čustva potopljenemu ljudstvu je najlažje vladati. »Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček« (Prd 10,16), kjer so ljudje postali otroci v peskovniku.
Ta presneta demonska megla, ki meša pojme in prestavlja prioritete ter bistvo menja s trenutnostjo!
Tako se to stori, da se nič ne vidi, nič ne opazi: ljudem se preprosto prebudi čustva, razjezi se jih, prestraši, nahujska drugega proti drugemu, požene se jih v križarske vojne, pa se za dolgo izklopi njihov razum. In to je prava nevarnost te megle, ne toliko da se med sabo ne znamo pogovarjati, ne toliko to, da imamo vsak svojo pamet in da vsak rine po svoje – saj je pač vedno bilo tako – ampak to, da nimamo več razuma, samo še čustva, evforijo in bes. To pa nas žene v slabe, nepremišljene odločitve, kajti čustva so vedno najslabši svetovalec. Zaradi njih je pri nas tako, kot je, da se odločamo impulzivno, brez premisleka, brez modrosti, brez dolgoročnosti, samo v navalu trenutne koristi in strahu, da je ne bi več imeli. Kajti prek čustev se da človeka najlažje prepričati.
Naš čas pa zahteva bolj kot kdajkoli prej treznost, mirnost, preudarnost, videti in razumeti znamenja časov, ki se vsepovprek vsipljejo na našo sedanjost in zahtevajo spremembo, ne samo v geopolitiki, tudi na nivoju naših odnosov. Odtujeni smo si, zastrupljeni, bolj prepričani v vrednost kapitala kot ljudi. Da gre nekaj zelo narobe, nam govori že prav vsak dan, tudi če ne odpremo medijev. In samo tisti, ki se dela, da tega ne vidi, je lahko miren.
Postni čas vzemimo kot čas milosti, čas treznosti, čas razumnosti, čas umiritve čustev. Čas tehtnega premisleka, kje smo in kam gremo. In prezračimo svojo sobo, ko nihče kuri na dvorišču.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2024), 3.

Primoža pogosto zanese pot v župnišče, saj je potrebno okoli cerkve in župnišča marsikaj postoriti. Pa tudi z župnikom rad reče kakšno besedo. In z gospo Mici tudi. Dolga leta je bila na prejšnji fari župnikova gospodinja, ko pa so ga prestavili v njihovo župnijo, Mici zaradi let in slabega zdravja ni odšla z njim, ampak se je preselila v dom upokojencev. Od tam prihaja na pomoč, kadar le zmore.
Ko je tistega popoldneva Primož zopet prišel po opravkih v župnišče, župnika ni bilo doma. Da se bo kmalu vrnil je rekla Mici in ga povabila, naj ga počaka za mizo tam po bogkovim kotom. Mici je hitro našla nekaj prijaznih besed, da je pogovor stekel. Pa jo je Primož presenetil z vprašanjem: »Vi ste bili zagotovo učiteljica, medicinska sestra ali glavna kuharica?« Že kar nekaj časa je občudoval lahkotnost in umirjenost njenih misli in življenjsko modrost, ki je bila vtkana v njene besede.
»Ne eno ne drugo,« je sproščeno dejala, »sem pa delila hrano.«
»Hrano? V kakšni menzi?«
»Ne, dijakom,« se ji je čez obraz razlezel nasmeh.
Takoj je začutil, da sta se spustila med Mickine prijetne spomine in da ji bodo besede stekle kar same. Res so, kot da so samo čakale, da jih nekdo prebudi. No, še prebuditi jih ni bilo treba!
»Petnajst let mi je bilo,« je začela pripovedovati, »ko sva skupaj s prijateljico prišli v mesto, da si poiščeva delo. Na več krajih so me odklonili. Da sem premlada in preslabotna, so mi rekli. Potrkala sem tudi na vrata zavetišča za starejše, ki so ga ustanovile in vodile sestre usmiljenke. Sprejela me je prednica. Sprva je bila zelo zadržana, ko pa je, tako si mislim, videla veliko stisko in prošnjo v mojih očeh, me je sprejela za delo na vrtu in pri hišnih opravilih. Z veseljem sem začela delati, saj sem bila teh opravil vajena od doma. Čez nekaj mesecev pa so mi, na moje veliko presenečenje, zaupali delo z obolelimi oskrbovanci.«
»Pa niste imeli nobenih primernih šol?« se je začudil Primož.
»Ljudi moraš imeti rad,« je preprosto odgovorila. »Tako hvaležni so bili za še tako majhno pozornost,« je dejala z glasom, ki je dal čutiti, kako rada se spominja tistih dni, predvsem pa oskrbovancev. »Čeprav jih nisem poznala, so mi postali dragi, kot bi bili moji domači.«
Odšla je v kuhinjo in se vrnila z dvema skodelicama kave.
»Potem so me premestili v oddelek s težko prizadetimi. Veste, ta pa nisem zdržala niti mesec dni. Sploh si ne predstavljate, kako …« se je ustavila sredi misli. »K sreči sem se lahko vrnila k mojim ostarelim varovancem. Nekateri so zelo trpeli. In jaz z njimi. Pa se je začela druga svetovna vojna. Nemcev smo se bali, saj so venomer vdirali v našo hišo in odpeljali kakšnega varovanca … Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo z njim.«
Malo je pomislila. »Ja, pa lačni smo bili. Če sem le mogla, sem nesla kakšen košček kruha mojim varovancem.«
Primož je samo poslušal in čakal. Niti z enim vprašanjem je ni hotel motiti.
»Veste, dve leti po koncu vojne je pa država zavetišče podržavila in zavod je prenehal obstajati. Sestre so se morale preobleči v civilne obleke in se raziti vsaka na svoj konec. Varovance so skupaj s pohištvom in nekaterimi sestrami odpeljali na več krajev po Sloveniji. Joj, kako so ti reveži, ko so jih spravljali na kamione, jokali in prosili, naj jih ne odpeljejo. Srce se mi je trgalo. Pa tako dobri so bili. Sama nisem odšla nikamor, ampak sem ostala v hiši. Že čez nekaj tednov so začeli prihajati dijaki več srednjih šol. V prazne prostore. Spali so na tleh na slami z dvema odejama. Večinoma so bili že odrasli fantje, izučeni v raznih poklicih in preizkušeni v vojnih letih. Počasi pa se je začelo urejati. Novi direktor je določil, da bom kurirka. “Ne, po pisarnah pa ne bom hodila,” sem se uprla in postala čistilka. Komaj sem se navadila na vse tiste prostore, pa so me poslali na delo v jedilnico. Tam sem skrbela za red in čistočo, pa še v kuhinji sem pomagala pri pripravi hrane, pri razdeljevanju obrokov sem pa ščipala jedilne bloke. Delali smo po cele dneve, od jutra do večera, z vmesnimi odmori. Jedilnica je bila v kleti, mrzla in brez ogrevanja, da smo uslužbenke in tudi dijaki pozimi prezebali.«
Za čas se je njena pripoved ustavila, kot da zaradi mraza tudi besede težko prihajajo na dan. »Ampak veste, lepo je bilo. Nimam se kaj pritoževati. Fantje so bili prijazni in dobri in so, če smo jih prosile, radi priskočili na pomoč. Najlepše pa je bilo, ko so fantje, medtem ko so v dolgi vrsti čakali na svoj obrok hrane, začeli peti. Tedaj smo me upočasnile svoje delo, da smo jih čim dlje poslušale.«
Zopet se ji je beseda ustavila. Kot da hoče spomin še malo zadržati. »Rada sen bila med temi dijaki, pa sem vseeno iskala drugo službo. Ko so moji fantje to zvedeli, so mi dejali, da ne morem iti tako daleč, da me ne bi poiskali in me pripeljali nazaj. In sem ostala, Saj ne vem, če bi me res poiskali, ampak meni se je pa dobro zdelo. In sem ostala.«
Mici je odšla v kuhinjo in je kar nekaj časa ni bilo nazaj, Vrnila se je s torbico, iz katere je vzela fotografijo, ki se ji je videlo, da jo je imela večkrat v rokah. Z velikim spoštovanjem jo je podala Primožu. Na njej je bila skupina skrbno oblečenih odraslih fantov. »To fotografijo mi je podaril eden izmed teh fantov. Ob maturi. Vidite, to je ta fant,« je pokazala nasmejan obraz v drugi vrsti. »Tone mu je bilo ime. Iz Bele krajine. Bil je najstarejši otrok z majhne kmetije, za njim je bilo še pet bratov in sestra. Težko se je prebijal,saj mu od doma niso mogli pomagati. Da si je nekoliko znižal oskrbnino, je pomagal pri različnih delih. Tudi pri delitvi hrane. Skoraj prijatelja sva postala. Dobra prijatelja.«
Zopet je vzela v roke fotografijo, jo obrnila in vrnila Primožu. Z lepo čitljivo pisavo je bilo napisano: Moji ljubi mamici v trajen spomin.
»Take pohvale pa ni deležen vsak,« je dejal Primož, ko je še nekajkrat prebral kratek stavek in zrl v nasmejani obraz na fotografiji.
Potem je fotografijo vrnil Mici, ki se je zazrla vanjo. »Včasih se mi kar stoži, ko pomislim na vsa tista leta, preživeta v zavetišču z upokojenci in z dijaki v domu.«
Fotografijo je kot svetinjo spravila v torbico in jo skrbno zaprla.
»Vi še kar malo počakajte,« je dejala čez čas in se napotila proti vratom, »saj se mora župnik vsak čas vrniti. Sama pa bi rada dokončala delo v kleti.« Primož je zamišljen obsedel tam pod bogkovim kotom. Micina pripoved se ga je dotaknila. Da so spomini sicer lepši kot vsakdanja resničnost, je premišljeval, ampak Mici je s takšno ljubeznijo govorila o letih, preživetih v obeh ustanovah, da je kar čutil, kako je bilo Mici tam lepo. “Ona je srečna kjerkoli že je, kot so nekateri povsod bolj ali manj nesrečni,” mu šlo skozi misli.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

V neki podeželski cerkvi je vsako nedeljo opravljal svojo službo organist, ki je znal iz svojega glasbila izvabljati čudovito glasbo. Vsako nedeljo pa je zvesto opravljal svojo službo tudi fant, ki je gonil meh, da so orgle sploh lahko igrale. Ne koncu neke božje službe je fant, vidno zadovoljen, organistu dejal. »Danes sva spet dobro igrala!«
Organist mu je odvrnil: »Midva? Jaz sem igral!«
Naslednjo nedeljo je organist kot običajno sedel za orgle, da bi začel igrati, toda orgle so ostale neme. Ves iz sebe se je ozrl proti mehu. Ob njem je mirno sedel tisti fant, ki je meh poganjal. Pogledal je proti organistu in vprašal: »Kdo orgla?« Organist se je namuznil in priznavajoče dejal: »Midva!« (sč)

Sveta dežela (iz spominov na romanje)

Betanija

Z Jezusom na poti v Jeruzalem (trpljenje) obiščemo Betanijo. Tu so živeli Lazar, Marija in Marta in sem je Jezus večkrat prihajal na obisk. Betanija je blizu Jeruzalema (3 km), na V pobočju Oljske gore, toda danes na palestinski strani in zaradi zidu in kontrolnih točk je pot do sem preko Cedronske doline zelo zamudna. Tu so se zgodili trije pomembni dogodki: pogovor med Jezusom in Marto … skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno; Jezus je po štirih dneh obudil Lazarja … Lazar, pridi ven!, in bil na večerji pri farizeju Simonu Gobavcu, kjer ga je žena mazilila ... za moj pogrebni dan.
Prihod v Betanijo si bomo dobro zapomnili, saj so prav tisto jutro muslimani obredno klali ovce in po ulicah je tekla kri … Ustavimo se pri cerkvi, kjer je v bizantinskem času nad Lazarjevo hišo in grobom stala mogočna bazilika s tremi ladjami in čudovitimi mozaiki. V 15. stol. pa so nad grobom zgradili mošejo. Kustodija je morala urediti nov dostop, da ne bi bilo treba hoditi skozi mošejo. Današnje svetišče si je arhitekt Barluzzi zamislil kot mavzolej, ki obsega ostanke vseh prejšnjih zgradb.
Polmrak v cerkvi in svetloba, ki prihaja skozi kupolo, pripovedujeta o upanju na vstajenje in življenje … Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje. Pred cerkvijo si dogodke iz Betanije obudimo z branjem iz Janezovega evangelija, potem pa se odpravimo proti Lazarjevemu grobu. Štiriindvajset ozkih zlizanih kamnitih stopnic vodi v preddverje, od tam pa skozi ozko odprtino, pokrito s kamnom v pravi grob … Ko se izvijemo iz objema groba, je naš cilj Jeruzalem. Če ne bi bilo zidu, ki ga ločuje od Palestincev, bi bili v petnajstih minutah peš pri Betfagi, kjer se bo prihodnjič začela cvetna procesija.

piše in fotografira: Marko ČUK

Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Dragi Aljaž!
Super se nam zdi že to, da se zavedaš svoje lenobe. Uf, rešitev je ogromno, le zase moraš najti pravo. Za začetek se lahko vprašaš, zakaj se ti ne ljubi ničesar početi, se učiti … Te ne zanima snov v šoli? Ali pa te preprosto dolgočasi? Predlagamo ti, da si najdeš nek hobi. Ni treba, da se vpišeš v kakšen športni klub ali včlaniš v krožek. Začni se ukvarjati z nečim, kar te bolj zanima. S tistim, ob čemer začutiš srečo in se počutiš izpopolnjen. Včlanitev v športni klub ali v katero koli drugo obšolsko dejavnost ti bo omogočila lažjo organizacijo časa. Imel boš več zagona in svojega časa ne boš prepuščal lenarjenju. Hkrati boš, predvsem s športnimi dejavnostmi, svoje možgane spravil v formo. Zavedati se moraš, da nisi edini s takimi težavami. Več nas je takih. Zato ne obupaj. Same se z lenobo spopadamo na različne načine. Vse pa smo se najbolj našle znotraj animatorske skupine. Vsaka ima svoje zadolžitve, ki pa jih z veseljem opravljamo. Pomaga tudi molitev. Poskusi... Nežka, Lucija in Vita, župnija Ljutomer

Na cerkvenih koledarjih je ob peti postni nedelji pridevnik ‘tiha’. Zanima me, zakaj ima ta naziv in od kod izvira? (Polona)
Do prenove bogoslužja katoliške Cerkve je imel postni čas, čas priprave na veliko noč, glavni praznik celotnega cerkvenega leta tri dele: predpost (daljna priprava), ki se je začel v nedeljo pred pepelnico, post (bližnja priprava), od pepelnice do pete postne nedelje, ter čas trpljenja (neposredna priprava) od pete postne nedelje do velikega petka. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi še bolj poudarila, da je samo to moglo rešiti človeštvo, so v znak žalosti zakrili križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali. Utihnile so orgle in zvonovi, kar je krščanska srca še bolj vabilo k resni pripravi na praznik Odrešenja. Resnoba pa narekuje molk. – Kjer želijo, lahko po presoji škofovske konference ohranijo navado zagrinjanja križev in svetih podob. Križi ostanejo zagrnjeni do konca obredov velikega petka, svete podobe pa do začetka velikonočne vigilije. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.