V čast mi je, da smem spremljati utrip tolikih mladih v njihovem mladostnem doživljanju – v razbiranju tega, kar je vredno in pomembno za naše življenje. Posebej pomenljiva so mi tista mladostna spoznanja, ki so pridobljena v/po preizkušnjah bivanja. Lahko je v lagodju surfati po sanjskih predstavah, ki jih projicirajo v mozeg naše želje in strastna hotenja, a takšna sanjarjenja imajo le kratek let, zaletijo se v realnost ...
»Za postni izziv, katere spremembe se ti zdijo za vas mlade najbolj potrebne?« sem povprašal Simono, ki je lani kot devetošolka prebolela raka. Vem, da se je v tem času soočila z bistvenimi vprašanji našega zemeljskega popotovanja.

»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: "Da se ne boš prestrašila ... Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti." In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: "Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje." In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: "Kje so? Kje so prijatelji?" Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: "Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti ..." In potem ... spominjam se besed angela: "Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti." Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Čeprav sem vedel, sem povprašal Simono, da bi izostrila misel: »Torej, kaj naj napišem?«
»Predlagaj, da se v postu odvrnemo od navideznih prijateljev, da bomo imeli več časa za stik – za prijateljevanje v živo!«
Če razmišljaš, čemu bi se za postni trening odpovedal, postavljam predte predlog Simone. Odvrni se od tega, kar te odtujuje od tistih vsebin in bližin, ki krepijo moči za življenje. Ne pozabi: Bog želi, da si srečen! Sreča pa se prebuja le v srečevanjih v živo (elektronska druženja, ti sicer izpolnijo/ukradejo čas, potem pa te pahnejo v notranjo praznino). Srečanje, ki je živi stik, okrepi in dodaja moči, pa naj bo to z Bogom (ob molitvi tudi na dotik v evharistiji!), s človekom in stvarstvom. Izkoristimo postni čas za to, kar nas krepi in nam dodaja moči za življenje!

K. Gržan, Na začetku - kolumna, Ognjišče 3 (2014), 3.

Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo ...”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih.
Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
Bogdan
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.
Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!
Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod.
Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 48.

Vsako leto pred začetkom postnega časa, navadno v nedeljo pred pepelnico, župnijska oznanila opozorijo vernike na postno postavo, ki obsega post in zdržek. Kdaj je Cerkev vpeljala to postavo in kakšen je njen namen? (Bernard)

Post je dejanje spokornosti, s katerim se obračamo k Bogu v zavesti svoje grešnosti. Zakonik cerkvenega prava določa: »Vsi verniki so vsak na svoj način po Božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kakšno skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobožnosti in krščanske dobrodelnosti in se zlasti držijo posta in zdržnosti« (kan. 1249). Za vso Cerkev so spokorni dnevi in časi vsi petki v vsem letu in postni čas. Iz Svetega pisma vemo, da so post poznali že v Stari zavezi. Po Mojzesovi postavi je bil za narodni post določen samo en dan v letu – na spravni dan. Narod in posamezniki so se postili tudi v časih posebne potrebe. Post je bil povezan z molitvijo. V času posta niso ne jedli ne pili. Drugi običaji so bili, da so raztrgali svoja oblačila, se posipali s prahom in pepelom. Preroki, zlasti Izaija, so opozarjali, da ta zunanja znamenja niso dovolj: pravi post je tisti, ki spreminja srce in človeka odpira za stisko bližnjega. Jezus je obsojal farizejsko ‘razkazovanje’ spokornosti (prim. Mt 6,16). Kristjani so že od vsega začetka obhajali spomin na Jezusovo trpljenje s postom; najprej na dan njegove smrti, od 4. stoletja pa je bil v navadi štiridesetdnevni post v spomin na Jezusov post v puščavi. Sedanja cerkvena postna postava je zelo blaga. Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev opisuje, kakor strogo so se postili naši verni predniki. Mesa niso uživali ves postni čas, pritrgovali so se v jedi in pijači. Moč za premagovanje so črpali iz molitve in mašne daritve.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 44.

Štiridesetdnevni postni čas, pripravo na veliko noč, začenjamo s pepelnico, ki je dobila ime po spokornem obredu pepeljenja. Duhovnik verniku posuje nekaj pepela na glavo ali mu s pepelom naredi znamenje križa na čelu. Zanima me, kakšen pepel se uporablja pri tem? (Ignac)

Odgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas ... Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje ... Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)

Pred šestimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja ... tolikokrat med letom se spomnimo nanj ... "on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil"  ... toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil ... da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj "reče kakšno" pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne ... Saj skušamo slediti njegovi misli ... a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo ... zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla ... Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih ... je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo ... pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti ... Bodimo hvaležni za tako velik dar ... naj ostane za vedno v spomnu srca ...

(...) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (... 1968)

zbira Mare

Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«
»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«
Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«
»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.
»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«
»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«
Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«
»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.

Ljudje hočemo marsikaj doseči po najkrajši in najlažji možni poti. Everest omogoča to igro. Gre za »zabaviščni park za zdolgočasene ljudi«. Tako zakonca Benet-Meroi kritizirata popularizacijo najvišjih gora – še bolj pa vse kvazialpiniste, ki to igro kupijo. Sama sta na prvinski način osvojila vseh 15 osemtisočakov (čeprav jih je uradno le 14). Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: ali svoje cilje osvajamo ali jih doživljamo?

(Najvišjih) gora se da lotiti z raznimi pomagali: kisik, šerpe, višje izhodišče ... Lahko pa se nanje povzpnemo povsem prvinsko. Ruzak na rame in gas! Obe opciji sta legitimni, vendar je prav, da se ob prvi ne slepimo, da se vzpenjamo, ker v sebi tako hočemo – še manj pa zmoremo. Vedno več je takšnih nedosegljivih želja, ki so produkt promoviranja potrošniškega sloga ali pa so vsaj zrasle na sosedovem zelniku.
Vprašajmo se, čemu delamo določene stvari – poleg našega obveznega repertoarja. Ali doživljamo, ali le nabiramo in osvajamo? Doživetja delajo življenje bogatejše, nas spreminjajo, in ko smo poslani k pravim ljudem, se lahko ob nas tudi oni spremenijo (a to je že v njihovi domeni ...). Kar želim podčrtati, je glagol osvajati, ki je bolj tehnične narave. Ta nikoli ne sme zasedati osrednjega mesta v naših življenjih. Sploh pa njegova dovršna različica sporoča, da je stvar odkljukana. Tako lahko osvojimo Triglav, dekle ali pa Prešerna. A to pomeni, da se mi ni več treba truditi ne za gore niti za dekle, kaj šele za Prešernovo poezijo (po 8. februarju).
Nives Meroi je imela dobre šanse, da postane prva ženska na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki. A je vmes prišla Romanova bolezen. Če bi Nives v življenju le osvajala, bi svojega moža pustila doma (v sicer dobri oskrbi), sama pa odšla dalje – ker »hočem biti prva«. Iz te igre je izstopila, saj ni šlo le za »projekt«, ki ga enostavno odkljukaš. In prav zaradi takšnega mišljenja sta skupaj doživela tisti 15. osemtisočak: zmago nad Romanovo boleznijo.
Pot ali cilj?
Tudi sami smo pred podobnim razpotjem. Bomo imeli pred očmi le cilj, ali se bomo morda bogatili že s potjo, četudi ne bo zmeraj lahkotna? Psihiater Viktor Frankl primerja življenje z vzponom na goro. Planincu ni zmeraj luštno, a ko pride na vrh, so vse življenjske lekcije poplačane – že z bežnim pogledom na prehojeno pot. Naše življenje je lahko izložba in zabaviščni park, saj je naš požrešni ego željan slave, všečkov in sledilcev. Po drugi strani pa srce išče svoj prostor pod svobodnim soncem, kjer se bo počutilo pristnega in sprejetega prav takšnega, kakršno (že) je. V tem smislu moramo biti dinozavri, kot pravita Roman in Nives, saj takšna logika nikakor ni logika tega sveta.
Bodimo čuječi in se ne nehajmo spraševati! Kaj doživljam ob nečem ali nekom? Je to, kar počnem, res proizvod moje notranjosti? Živim vredno klica, s katerim sem bil poklican (Ef 4,1) v izpolnjevanje svojega poslanstva? Gre res za moje poslanstvo? Če je poslanstvo moje, potem je nesmiselno iskati bližnjice. Ne le na goro, ampak tudi v življenju se moraš na vrh povzpeti sam, brez pomoči drugih. Predvsem pa biti predan z vsem srcem in mišljenjem. Le tako boš igral glavno vlogo z Režiserjem življenja. Ob vseh vzponih pa boš kmalu ugotovil, da zunanja priznanja in dosežki splahnijo. Drugačen način biti – ki ga ob svojih vzponih doživljamo – pa je neprecenljiv in nam ga nihče ne more odvzeti.
Zapustimo torej zabaviščne parke! Začnimo že naposled slediti smislu svojega življenja. »Različni so milostni darovi in službe« in potemtakem tudi poslanstva, »isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4.6).

MEVEC, Janez. (Megafon). Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 70.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti ... Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama - nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.
 
A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.