Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Pogosto berem Sveto pismo. Lahko rečem, da sem ga enkrat že prebral v celoti, zdaj ga berem še enkrat v novem prevodu. Vedno me je motilo nasilje, ki se predvsem v Stari zavezi pogosto pojavlja. Obširni odlomki, kako so v dobi očakov v imenu Boga pobijali druge narode, zasužnjevali ženske in otroke. Kako je to mogoče? Ali ne pravi božja zapoved: Ne ubijaj!? Oni pa so ubijali v imenu Boga. A res? Potem se ne smemo čuditi, da se tudi v novi dobi dogajajo množični poboji, Srebrenica itd., ...
Tone

Ubijali so v imenu Boga. Ali res? Tega ne moremo sprejeti, če vsaj površno vemo, kakšen je Bog, ki nam ga je predstavil Jezus iz Nazareta. To je Bog, ki je prej pripravljen po svojem Sinu iti prostovoljno v nasilno smrt, kot da bi sam ubijal ali prizadejal komu kaj hudega. Če pa rečem, da so mislili, da ubijajo v imenu Boga, je to seveda možno. Na žalost so tudi kristjani v Božjem imenu naredili veliko slabega, tudi ubijali so in mislili, da je to potrebno zaradi prave vere in Božje slave. O tem govori Jezus apostolom: "... pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja daritev Bogu" (Jn 16,2). V svoji majhnosti velikokrat napak 'mislimo' o Bogu in o tem, kaj je Bogu všeč. In podobno je bilo tudi v stoletjih, ki se odvijajo pred nami, ko beremo Staro zavezo.

V času očakov, sodnikov in kraljev je bila splošna civilizacijska zavest v Kanaanu in sosednjih deželah pač na taki stopnji, da so vsi obsojali umor v družini, med sosedi in rojaki, zdelo pa se jim je samoumevno, da je ubijanje in drugo nasilje v vojnih spopadih in pri osvajanju novih ozemelj potrebno in upravičeno. Torej so tudi peto Božjo zapoved tolmačili v skladu s splošnim prepričanjem. Zato Davida Bog kaznuje za umor Urijaja, Batšebinega prvega moža (2 Sam 11–12). Nasprotno pa ne David ne pisatelj ne vidita v dejanju, ko je David pobil 200 filistejskih mož, da bi si pridobil kraljevo hčer za ženo, nič slabega (1 Sam 18,25–27). Nasprotno, imamo vtis, da pisec v tem vidi dokaz Davidovega junaštva in tega, da je imel Boga na svoji strani. Filistejci so bili pač tujci in sovražniki Izraela. Gledano z današnjimi očmi, krščanskimi ali zgolj humanističnimi, je bil to strahoten zločin.

Krščanskega bralca najbolj pretresejo tista besedila, v katerih Bog sam ukazuje poboje. Ko so Jozuetovi bojevniki čez razrušeno obzidje stopili v Jeriho, so "po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem" (Joz 6,21). Če to beremo fundamentalistično, se pravi, da ne razumemo, kako je Sveto pismo tudi povsem človeško delo, ne samo Božje, potem se moramo od takega boga (!) nemudoma posloviti. Zakletev tu namreč pomeni spolnjevanje Božje volje, daritev Bogu. Tolažljivo je spoznanje, da se ta vdor Izraelcev v Jeriho v zgodovini ni odigral. Arheologi so prepričljivo dokazali, da je bila stara Jeriha v času prihoda Izraelcev v Kanaan že dolgo razvalina. Iz tega podatka, še bolj pa iz jezikovnih in slogovnih analiz postaja jasno, da gre bolj za teologijo kot za zgodovinska dejstva. Pisci in urejevalci besedila so hoteli poudariti doslednost pri odpravljanju greha poganskega kulta, kateremu so Izraelci pogosto podlegali.

Če vemo, da je Bog svoje izvoljeno ljudstvo polagoma vzgajal in pripravljal na Odrešenika ter da so naročila in ukazi, ki se pripisujejo Bogu, lahko tudi samo tisto, kar so nekoč mislili, da je Bogu všeč, potem lahko nadaljujemo branje svetih spisov in se veselimo svetlejših besedil. Ko vemo, da je treba resničnost in veljavnost Svetega pisma presojati iz celote, ne iz posameznih stavkov, potem vidimo, kako so nepopolna spoznanja o Bogu na drugih mestih, delno že v Stari zavezi, popravljena in dopolnjena. Verujemo pa tudi, da je polnost razodetja o Bogu in človeku Jezus, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15 ). Njegove besede, posebno pa njegov zgled, nam osvetljujejo celotno Sveto pismo in vse človeško bivanje na tem svetu. Jezusa njegovi sodobniki prav zaradi vzvišenega nauka o usmiljeni ljubezni, tudi do sovražnikov, niso mogli razumeti, celo njegovi najbližji učenci in prijatelji so zmajevali z glavo nad njim. Ni čudno, da imamo tudi danes težave z razumevanjem evangelija, saj smo še vedno samo omejeni ljudje.

Obsoditi je treba vsako pobijanje nedolžnih ljudi in si prizadevati za mir v pravičnosti. Veseli smo lahko, da smo priče vedno bolj razširjene zavesti, kako je človeško življenje sveto. Obenem pa nam tudi Božja knjiga odkriva resničnost greha in zmote v današnjem svetu. Zato moramo brati in premišljevati Sveto pismo, da bi spoznali "Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti" (Ef 3,19). Da bi razumeli in posnemali Jezusa, ki je na križu prosil za svoje krvnike in zasmehovalce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Treba je videti vso gnusobo umora, a potem na strani Božjega Sina moliti tudi za morilce, ne samo za žrtve.

PEKLAJ, Marijan. (pisma) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 75-76.

Misliti s svojo glavo je nevarno, zato ne razmišljajte preveč. Kupujte, kar kupujejo vsi, oblačite se, kakor se oblačijo vsi, kimajte, čemur kimajo vsi, verjemite, kar verjamejo vsi, nikar ne dvomite. Ohranite si zdravje in ne razmišljajte. Pozabljajte, da so vas pretentali. Ne vznemirjajte se, če nekaj ni logično. Izognili se boste neprespanim nočem, izognili čiru na želodcu, izognili toliko nesmiselnim prepirom, bolje je imeti mir v hiši kot prav. Pa kaj, če ne morete razumeti, kako je mogoče, da v času razcveta medicine zaman čakamo na zdravnika, pa kaj, če očitno preplačujete hrano in elektriko, pa kaj, če zaradi varčevanja v službi zmrzujete pri 18 stopinjah, medtem ko se na novoletni večer v ognjemetnem razkošju kurijo milijoni. Bolje je imeti mir v hiši kot prav.
Misliti s svojo glavo je nevarno. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi ob tem ugotovili, kako zelo ste se o čem motili, povsem lahko, da bi se vam ob tem svet sesul v prah. Naporno je spoznati, da se o čem motiš, lažje si je lagati. Potem ni treba tistega mučnega iskanja, tehtanja, precejanja, ni treba na novo postavljati sveta, ni treba trpeti ob svojih grehih, ni treba spreobrnjenja, ni treba drugim postati nebodigatreba, ker je vsakdo, ki razmišlja, ki dvomi o sebi in svetu, ki mu ni dovolj neznosna lahkost bivanja, ki hoče iti in delati prav, pa četudi je to v nasprotju z mnenjem večine, vedno znova trn v peti ljudem. Ker naenkrat postaneš nekdo, ki vzbuja slabo vest, ko se upira toku, ki ga zato zasipajo odpadle veje, kakor je na našem mostu čez Vipavo ob vsakem malo večjem dežju. Ljudje verjamemo v to, kar je lažje in udobneje, vedno, in kdor boža proti dlaki, se mu ne piše nič dobrega. Zato ne razmišljamo. Misliti s svojo glavo je nevarno.
Gledal sem dokumentarec o Mussoliniju, tem klovnu, ki bi se mu morali vsi smejati, pa so mu vsi ploskali, z navdušenjem vzklikali njegovo ime, njemu, ki je poslal v smrt toliko in toliko ljudi. Razmišljal sem, kako je mogoče, da se takemu nizkotnemu človeku nihče ni postavil po robu. Kako je mogoče, da je s široko podporo svojega ljudstva delal, kar se mu je zahotelo, kako je ustrahoval ljudi, jih klal na ulicah, jim dajal piti ricinovo olje, pa so mu ob vsem tem še vedno ploskali? Ne boste mi rekli, da za to ni vedel nihče, sploh ne takrat, ko je to postalo nekaj »normalnega«. Kako je torej mogoče, da zlo postane nekaj normalnega, celo nekaj upravičenega, celo nekaj zaželenega?
Tako, da nihče ne razmišlja. Da vsak samo verjame in uboga. Da pozabi preteklost in miži pred prihodnostjo. Samo tako.
Ljudje smo se navadili udobja, prav potiho in na skrivaj so nam ga privzgojili, da zdaj podzavestno izbiramo, kar je lažje. »Zlo zmaguje, kadar dobri ljudje ne storijo ničesar« (T. Jefferson). Vendar pa ne obupujem. Celo danes gledamo filme o ljudeh, ki med drugo svetovno vojno niso ubogali sveta, temveč lastno vest. In vsi ti ljudje so veliko brali.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2023), 3.

Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela. Ognjišče (2017) 2, str. 55

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat. Sin mu je dejal: »Oče, nedelja je in tretja Božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi k maši, ne pa delat!«
Oče je pogledal sina in mu posmehljivo odvrnil: »Daj no, tiste zapovedi so za stare babe. Ti si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi!«
Sin je tedaj očetu dejal: »Če torej ne velja tretja Božja zapoved, ki govori o posvečevanju Gospodovega dne, potem ne velja niti četrta: Spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev velja samo za stare babe in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, ni treba več spoštovati in ubogati staršev. A tudi tebe ne?«
Očetu je to dalo misliti in spoznal je, kako nespametno uči svojega sina. Uvidel je, da ima sin prav: če prenehaš upoštevati eno Božjo zapoved, boš kmalu kršil tudi druge.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsem nam primanjkuje časa.
Največ ga seveda pokurimo v službi … in posledično nimamo časa ne za družino ne za prijatelje ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, bolj pravilno bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te ‘zveze’ bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa, oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi ‘zvez’), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z ‘bivšo’ zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno!
Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god Svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za ‘zavetnika zaljubljencev’), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.
Na začetku februarja stoji svečnica: praznik – oziroma: svetek … odvisno pač, kako gledate na življenje – ki so si ga prisvojili ‘Boguposvečeni’. Redovniki in redovnice. Da na dan, ko se spominjamo Gospodovega darovanja v templju (ki je bilo izpolnitev postave), opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se darujejo!
Teden dni kasneje pa praznujemo – oziroma: slavimo… odvisno pač kako gledate na življenje – Kulturni dan! Ki pa so si ga prisvojili tisti, ki se imajo za posvečene! Umetniki! Da na dan, ko se spominjamo žalostne smrti prešernega pesnika, opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se žrtvujejo!
In vem, da s tem zapisom tvegam, da mi bo kdo očital, da pljuvam v lastno skledo, ko sem pa tudi sam umetnik. A tudi ‘pljuvanje’ je lahko umetnost … saj sem gledal stanovskega kolega na odru, ki ne le da je pljuval, temveč je celo … joj, ne bi o tem, ker ni spodobno, čeprav je bilo ‘jako posvečeno’! In ni zavist, je zgolj začudenje … da ne bi kdo narobe razumel. Ker jaz ne razumem tega, kar je danes ‘main stream’ … kar ‘gre s tokom’, če dobesedno prevedem … in grem sam proti toku do te mere, da vsaj po statusu nisem več umetnik ampak podjetnik. In sem proti toku tudi v tem, da sem še vedno poročen. Prvič in edinkrat.
A Bog, ki je Gospodar časa, ‘zvez’ – vezanih in brezveznih, ki ljubi tiste, ki so se mu posvetili in tudi tiste, ki mu ne posvečajo pozornosti, je duhovit: vsake toliko (vsake štiri leta, če smo natančni) nam v februarju podari dodaten dan … še malo več časa za naše februarjenje!
Bog nam daje čas! Komu ali čemu ga bomo posvetili in ali bo posvečen, pa je odvisno od nas. Februarjenje je podarjanje časa. Naj vam uspeva vse leto, ne le v tem mesecu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Papež Frančišek pogosto govori o ‘terorizmu jezika’. V knjigi ‘Cerkev, hiša usmiljenja’ sem bral njegovo svarilo: »Vi ne veste, koliko hudega naredijo Cerkvi, župnijam, skupnostim govorice! Koliko hudega! Govorice zadajajo rane. Preden začne kristjan raznašati govorice, se mora ugrizniti v jezik, ne?« Kaj je to tako težek greh? (Miha)
Grehi jezika so grehi zoper osmo božjo zapoved ‘Ne pričaj po krivem’, ki obsega krivo pričevanje in krivo prisego, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje ter laskanje, prilizovanje ali dobrikanje. Teža greha se meri po škodi, ki jo z njim povzročimo. Škodo smo dolžni popraviti, kolikor se da. Čast in dobro ime, ki ju (tudi) z grehi jezika ogrožamo in prizadenemo, sta moralni dobrini, ker sta izraz kreposti spoštovanja; sta tudi veliki socialni dobrini, kajti če člani neke družbe, ki drug drugega ne spoštujejo in si ne izkazujejo časti, družbo hromijo in razkrajajo. Čast in dobro ime sta važni vzgojni dobrini tako na področju naravnega kot nadnaravnega življenja. Vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih. Vzgoja k prizadevanju za čast in varovanje časti (svoje in bližnjega) je važna naloga vzgojiteljev. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 50