Iz mladosti se spominjam prošnjih procesij med njivami in polji tri dni pred praznikom Jezusovega vnebohoda. Med hojo smo molili ali peli litanije vseh svetnikov in razne prošnje za božji blagoslov. Sedanje litanije vseh svetnikov se mi zdijo malo drugačne. (Katarina)
Litanija je grška beseda in pomeni prošnja. Od vseh litanij, ki jih molimo pri javnih in zasebnih ljudskih pobožnostih, so najstarejše prav litanije vseh svetnikov. Razvile so se iz starih molitev na začetku maše: mašnik je molil prošnje, verniki pa so odgovarjali “usmili se nas” ali “prosimo te, usliši nas”. Prvi del litanij z imeni svetnikov se je razvil kasneje. Sedanje litanije niso bistveno drugačne od tistih, ki so ti ostale spominu. Število svetnikov je ostalo skoraj enako, nekatere, ki so bili manj znani, so izločili, dodali pa so nekaj novejših. Razporejeni so po ‘kategorijah’: očaki in preroki, apostoli in učenci, mučenci, škofje in učitelji, duhovniki in redovniki, laiki; na koncu sta dve skupini ‘klicev’. Litanije vseh svetnikov se molijo tudi pri krstnem bogoslužju na velikonočno vigilijo in pri nekaterih obrednih mašah. (sč)

Na seznamu papežev je 17. po vrsti, za sv. Kalistom I. (217–222). Po rodu je bil Rimljan. Kot rimski škof in naslednik apostola Petra je vodil Cerkev v letih 222–230, ko je vladal cesar Aleksander Sever, ki ni preganjal kristjanov, pač pa je krščansko občestvo mučil razkol, ki ga je povzročil protipapež Hipolit. Po izročilu naj bi papež Urban I. ukazal, da morata biti kelih in patena za mašno daritev iz srebra ali zlata, zato ga včasih upodabljajo s kelihom. V kelihu se daruje vino in zaradi tega naj bi Urban postal ‘vinski svetnik’. Običajno pa na slikah ali kipih vidimo v njegovi rok lep grozd ter velja za zavetnika vinogradnikov: ob njegovem godu je trta v cvetju in v vinorodnih krajih so mu ljudje zaupali skrb za vinsko letino. Če so šli ‘ledeni možje’ (Pankracij, Servacij in Bonifacij – 12., 13. in 14. maja) brez uničevalne pozebe mimo, vinogradniki upajo na blagoslov sv. Urbana. Prve cerkve in kapele so sv. Urbanu začeli posvečevati šele v drugi polovici 14. stoletja in sicer skoraj izključno v vinorodnih krajih. (sč)

IME in GOD
Ime Urban povezujejo z latinskim urbanus (‘mestni; meščan, uglajen, olikan, duhovit; drzen’). Urbanus je bil prvotno vzdevek za meščana, medtem ko je bil Rusticus vzdevek za kmeta, podeželana. Pri nas je v začetku leta 2018 to ime nosilo 3.120ꜛ moških (82. mesto), zanimanje zanj se je začelo povečevati po letu 1970 in traja še danes. Iz imena Urban so nastali številni priimki (Urbanc, Urbančič, Urbanija …). Najbolj znan pri nas je prav ‘majski Urban’, svojega zavetnika pa imajo Urbani tudi 23. in 24. 1., 28. 7., 5. 9. in 19. 12.

Na slovenskem ozemlju je 18 cerkva, ki so posvečene papežu sv. Urbanu; dve sta župnijski, šestnajst je podružničnih in ena kapela. – V ljubljanski nadškofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Urbana: na Škriljah pri Danah (2) (Stari trg pri Ložu) in na Gor. Dobravi (3) (Trata - Gorenja vas). – Koprska škofija ima sv. Urbanu posvečeno ž. c. v Godoviču (1), poleg te pa so na ozemlju škofije še štiri p. c.: Tominje (4) (Ilirska Bistrica), Kovačevše pod Čavnom (5) (Lokavec), sv. Urban (Podraga) in na Vremščici (7) (Košana). – V novomeški škofiji stojijo tri podružnične cerkve sv. Urbana: na Gabrovcu (8) (Metlika), na Gor. Težki vodi (9) (Stopiče) in v Gor. Vrhpolju (10) (Šentjernej). – V mariborski nadškofiji imajo pet cerkva posvečenih zavetniku vinogradov: župnijska je na Destrniku (župnija Sv. Urban - Destrnik) (spodaj), podružnične pa so: na Šobru (11) (Kamnica), na Košenjaku (12) (Pernice), na Radelci (13) (Remšnik) in na Vrhah (14) (Stari trg/Slov. Gradcu). – Tri podružnične cerkve sv. Urbana so še v celjski škofiji: v Dobrovlju (15) (Nazarje), v Gorici (16) (Slivnica/CE) in v Cmereški Gorci (17) (Sv. Ema). – V MS škofiji je sv. Urbanu posvečena kapela v Bogojini (18). (mč)

Sv. Urban - Destrnik

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 5, str. 115.

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

Neki upokojeni ladijski kapitan je kupil čoln in z njim prevažal ljudi po Sejšelskih otokih. Nekoč so bili v čolnu mladi. Ko so videli, da kapitan pred začetkom plovbe moli, so se mu posmehovali, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Nenadoma pa je začela divjati nevihta, da je čoln premetavalo. Preplašeni mladi potniki so prosili kapitana, naj moli z njimi. Odgovoril jim je: »Jaz molim, ko je morje mirno. Ko je razburkano, se posvečam krmarjenju.«

Njegovo sporočilo je jasno: iščimo Boga tudi v mirnih trenutkih življenja, ne samo, ko nastopijo težave.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 73.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 106
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Papež Leon XIV.

gosta meseca

Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

tema meseca

Noč ima svojo moč

Preberite več: Junij 2025

»Marija, ti pomagaj nam!/ Božja milostna Devica,/ vseh slovenskih src kraljica./ Marija, Marija, le ti pomagaj nam!// Marija, ti pomagaj nam!/ Kadar prihrume skušnjave,/ stopi k nam z nebes višave.// Marija, ti pomagaj nam!/ Naše nam družine vodi,/ vzgajaj v pravi jih svobodi.// Marija, ti pomagaj nam!/ Vse Slovence k Bogu dvigaj,/ vero v srcih jim prižigaj!«
Mesec maj, ko narava ozeleni in mnoge rože olepšajo raj pod Triglavom, je posvečen najčudovitejši roži – Jezusovi Materi Mariji. Koliko lepih spominov imamo na Marijin mesec, ko smo pri šmarnični pobožnosti prepevali naše nesmrtne pesmi v čast Mariji, Pomočnici kristjanov. V našem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah smo vedno znova doživljali Marijo kot vseh slovenskih src Kraljico.
Kadar so v naše življenje prihrumele mnoge skušnjave, smo se zatekali k Mariji, ki je prihajala k nam iz nebes v nepozabni nebeški svetlobi in milini. Ta še posebej sije iz podobe brezjanske Marije. Ob njej smo postali pogumni mornarji tudi v nevarnih valovih našega življenja.
Koliko slovenskih družin je našlo pri Mariji Pomagaj na Brezjah tolažbo, duševni mir in rešitev iz hudih kriz, ki lahko pridejo v vsako družino!
Velik častilec Matere Božje, Božji služabnik dr. Anton Strle, je v Letu svetnikov za god Marije Pomočnice zapisal: »Kateri katoliški Slovenec se ob imenu Pomočnica kristjanov takoj ne spomni na osrednjo slovensko božjo pot – Brezje, veliko slovensko duhovno zdravilišče? Marija Pomagaj na Brezjah! Kolikeri Slovenci so se tukaj ob ljubeznivi Marijini podobi z Detetom Jezusom v naročju nasrkali nove duhovne moči in lepote, včasih že čisto poteptane in globoko zasute. Kako živo govori romarju ta milostna podoba o resnični vlogi, ki jo ima Marija v Cerkvi, v celotnem občestvu kristjanov! Še ko se romar poslavlja od oltarja Marije Pomagaj, ga njene usmiljene in dobrotne oči ne nehajo spremljati – in se zdi, da tiho kažejo na Božje Dete v Materinem naročju in da ustnice molče šepečejo besede iz galilejske Kane: Karkoli vam Jezus poreče, storite! Pri Mariji Pomagaj mnogi iskalci Boga ponovno najdejo pot do reke živih voda, do zakramentov, že leta in leta pozabljenih in zanemarjenih. In vračajo se na svoj dom kakor prerojeni. Drugi spet se tu, ob Mariji Pomočnici, nadihajo nove duhovne svežine in odidejo v svoje vsakdanje življenje s trdnejšimi koraki, pogumnejši in potrpežljivejši na kdaj tako utrudljivi poti križa, ki pa za križanim Gospodom vodi skozi trpljenje v poveličanje. – Temu se pridružuje še eno: Brezje leže v tistem kotičku slovenske zemlje, o katerem poje Prešeren: Dežela kranjska nima lepš‘ga kraja, kot je z okoljšno ta, podoba raja.«
Nikoli ne bom pozabil, s kakšno ljubeznijo, navdušenjem in globoko vero nam je pri predavanjih na teološki fakulteti prof. Strle govoril o velikonočni skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja. S kakšno gorečnostjo nam je poudarjal, da je bila Marija najtesneje povezana z Jezusovim trpljenjem in je postala tolažnica vseh žalostnih, trpečih in zapuščenih.
Ob mednarodnem priznanju Republike Slovenije kot samostojne države je prof. dr. Strle v Družini zapisal: »Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina slovenske vernosti. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa in zdrava pobožnost do Marije. Kadar te pobožnosti ni bilo, je med našimi predniki plahnela in gnila tudi vernost. V najhujših stiskah nam je ohranila vero in ljubezen, da smo mogli obstati do današnjih dni. Prek vseh oblik življenja od naseljevanja do danes nam je kazala pot k svojemu Sinu«
Naj nam nebeška Mati Marija (ki jo opeva naša pesem) pomaga, da se bodo naša srca odprla za Božjo ljubezen in bomo še naprej ostali Jezusovi in Marijini!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.

Ko pomislim na Marijo, pomislim (skoraj) vedno na Kano Galilejsko, na svatbo, kjer je Mati »prisilila« svojega Sina k prvemu čudežu. Trideset let je Božji Sin živel v zakotju, trideset let je Odrešenik sveta živel življenje slehernika, trideset let je Kralj vesoljstva živel nepoznan in nespoznan in pričakovati je bilo, da bo stopil na pot oznanjevanja vesele novice v vsej polnosti božjega sijaja, da se bo razodel kot Večni in Močni, v glavnem mestu, v templju… A vsa pričakovanja je podrla materina prošnja, ki ne pozna ugovarjanja (kako znano zveni to, kaj?!) in Moč se je prvič razodela v zakotni vasici, še bolj zakotni od te, v kateri je živel do sedaj…
Pa ko bi vsaj prosila kaj Bogu primernega in pomembnega, nekaj, kar bi se dotikalo večnosti in prerokb, nekaj, kar bi spremenilo svet… Šlo pa je za milo rečeno »gospodinjsko« prošnjo: »Vina nimajo!«. (Kar vidim kako teologi vseh generacij in časov zmajujejo z glavami in v neodobravanju zavijajo z očmi.) In Božji Sin je prvič razodel svojo božjo naravo s tem, da je spremenil vodo v vino.
A prav zaradi te Marijine prošnje in naročila: »Karkoli vam poreče, storite!«, lahko z Njeno pomočjo in z zaupanjem prinašamo pred božje noge ne le zapletene duhovne probleme, ampak tudi in predvsem svoje vsakdanje težave, svoje »gospodinjstvo«!
In nenazadnje je spreminjanje vode v vino naša osnovna krščanska naloga!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)