Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj - pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere - rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti - trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)

Že na začetku decembra smo delali načrte za postavitev jaslic. Mah je bil ena glavnih sestavin za to domače družinsko delo. Vse, kar je bilo potrebno spraviti skupaj. Mah pa je rasel na nevarnih krajih, največ ga je bilo na strmih in s snegom že posutih, zaledenelih skalah. Do mahu priti je bila prava umetnost. Če je zapadlo veliko snega, pa je bilo treba imeti veliko poguma, da si se podal na to tvegano in vznemirljivo pot.
Ko je dokončno dozorel sklep, da ga je pač treba nabrati, se je bilo treba samo povzpeti na skale in se pri tem dobro oprijeti podlage, da ti ni zdrsnilo.
Pri tem podvigu je pomagal samo pogum in molitev! Verjeti je bilo treba vase in v to, da te nekaj spremlja in ti nudi oporo in zaščito.
Ko si mah prinesel v toplo izbo, te je prevzel ponos in takoj že prešerno božično razpoloženje.
Postavitev jaslic je bila pri nas poseben obred. Miren, slovesen in veličasten hkrati.
Vse v hiši je na neki način sodelovalo na tih, pobožen način. Starši smo gledali otroke, kako so drobne ročice segale po figuricah, spravljenih v majhen, prav za to spleten jerbašček, svetlo rjav, kot zlat se je videl. Odkar pomnim je bil pri hiši. Čez leto je bil spravljen, zavit v bel poškrobljen prt, hišna dragocenost je bil posebne vrste.
Jaslice na sredi, v njih pa Jezušček in vsa sveta družina, vse to pa na svežem, mehkem mahu, tako resnično, da je nam otrokom kar sapo jemalo.
Kasneje sta jaslice postavljali hčeri, za njima pa vnuki. Najprej majhni, potem so zrasli …
Vse je bilo enako lepo in slovesno, vse je šlo iz roda v rod.
Pri postavljanju jaslic me je vedno navdalo neko veliko pričakovanje, prihod prave zime, snežene in lepe, obsijane z otroškim navdušenjem, z njihovo radostjo, tudi ko so že odrasli in se je marsikaj spremenilo. Hčerki sta kmalu živeli vsaka s svojo družino, a jaslice so bile vedno središče in svetišče vsega. Odrasli vnuki so sledili starim navadam, lepim, slovesnim, tudi polnočnica je sijala v zasneženo noč, pravljično kot dragulj.
Hiša je postala premajhna in vnuki so šli na svoje. Iz gozda so prinesli smrečico, jo okrasili in se zleknili pod njo. Dva velika, odrasla fanta. Kako ponosna sem bila nanju!
Božični čas se je nadaljeval s prihodom treh kraljev. Že v času mojega otroštva smo na hišna vata napisali s kredo:
G križ, M križ, B in spet križ.
Gašper, Miha, Boltežar!
Sveti trije kralji so bili pri nas še vedno sveti, blagoslovljeni dnevi ob koncu božiča.
Lepa je bila tudi pesem, ki nas je spremljala.
»Sveti trije kralji, v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo, od zlata se svetijo!«
Tako smo molili in peli in prazniki so se nadaljevali vse do svečnice. Minila je tudi svečnica in čas se je obrnil proti pomladi. Vse je šlo v nekem ustaljenem zaporedju letnih časov.
Potem pa se nam je nenadoma, neki mrzel jesenski večer življenje ustavilo. V srce se je usedel moreči hlad. Žalost in bolečina. Starejši vnuk je obležal pod motorjem, njegova največja želja in radost sta ga pokopali …
Spet je bil božič, moj najlepši in najsvetejši praznik v letu pa je postal drugačen. Postal je mrk in žalosten in zasut z večnimi vprašanji: ZAKAJ?
Kaj smo naredili narobe, kaj smo naredili slabega, kje smo grešili, da je temu tako? Zakaj nas Bog tako preizkuša?
Odgovora nismo našli, verni otroci, verna družina, samo na preizkušnji smo!
Še so bili božiči in še vedno bodo, praznični, lepi, vedno posejani z nečem dobrim. Kljub vsemu!
Vendar bo vedno zraven trpek spomin, nikoli ne bo izginil iz mojega življenja, ne, dokler se spet ne srečava. Verjamem v to, da se bova! To je edina tolažba in pa zavest, da so božji načrti pač taki!

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 31.

»Glejte, trije kralji v lepi zlati halji na kamelah jezdijo.« Na drugi sveti večer, 5. januarja, pred praznikom Gospodovega razglašenja ali svetih Treh kraljev, se na naših jaslicah pojavijo nove figure: trije imenitno oblečeni možje s krono na glavi in z darili v rokah. To so sveti trije kralji. Matej, ki edini od evangelistov poroča o njihovem obisku, pravi samo, da so “prišli modri z Vzhoda” (2,1), ne govori o tem, koliko jih je bilo, niti jih ne imenuje kralje. Njihovo število in naziv je določilo pobožno izročilo, ki se je opiralo na besedila Svetega pisma. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih modri prinesli Jezusu. »Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). V teh darovih so že stari cerkveni pisatelji videli bogato simboliko: zlato so mu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro (dišavo) kot umrljivemu človeku. Počastili so ga kot zastopniki poganskih narodov. Apokrifni spis Evangelij otroštva navaja njihova imena: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar. Na jaslicah je eden starec, drugi mož, tretji črnec. (sč)
Na sliki: Neznani avtor, Poklon modrih, usnjen antependij,1. pol. 17. stol., Zanigrad (v Slov. Istri), p. c. sv. Štefana.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene sv. Trem kraljem: 2 župnijski in 10 podružničnih. V LJ nadškofiji imajo tri cerkve sv. Treh kraljev: župnijsko na Vrhu Sv. Treh Kraljev (Rovte),(spodaj)  in dve podružnični: v Brišah (Polhov Gradec) (3) in na Brunku (Radeče).(4) V KP škofiji sta sv. Trem kraljem posvečeni dve podružnični cerkvi: Obloke (Podbrdo) (5)  in Sužid (Kobarid) (6). Prav tako dve p. c. imajo v novomeški škofiji: Kostel (Fara pri Kočevju) (7) in Črni potok (Kočevje) (8). V MB nadškofiji je največ cerkva sv. Treh kraljev (5): župnijska je v Studenicah, (1) imajo pa štiri p. c.: Ješovec (Črešnjevec (9)), Radelj (Radlje ob Dravi) (10), Sv. Benedikt v Slov Goricah (sv. Trije kralji) (2)  in Sv. Trije kralji na Pohorju (Tinje) (11). V celjski in murskosoboški škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Trem kraljem. (mč)

Sv. Trije kralji - Vrh Sv. Treh Kraljev

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 01, str. 115.

Trije modri (imenovani kralji – kraljevsko je najti Boga za svoje življenje!), ki godujejo 6. januarja, so odkrili, da je Bog v stiski sveta, človeški bogovi pa še kar v ‘nebesih’

V naši deželi je več kot 300.000 revnih. Resda je za nekatere Slovenija sončna dežela, a je za premnoge mračna v tolikih odtenkih ponižanosti. Tudi naš modri planet – Zemlja je prijetno domovališče le za izbrane, za večino je območje s preveč gorja. Samo za primer: za malarijo zboli na leto 300 do 500 milijonov ljudi in od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijonov, čeprav bi za ozdravljenje bolnika potrebovali le dva evra. Nedaleč od našega ugodja umirajo ljudje (med njimi je največ otrok), ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za mnoge izmed nas samo drobiž … A (če sem neizprosno iskren do sebe) to ne pomeni, da si ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja … Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le ‘korak’ od naše udobnosti.
V knjigi Michaela D. O’Briena Pater Elija, Apokalipsa, pripoveduje David ženi kako je doživljal pogled na fotografije iz Treblinke, kjer so nacisti pobili njegovo rodno družino. »Ničesar nisem čutil. Ko sem jih gledal, je bilo nenavadno, čutil pa nisem ničesar. Težko si je predstavljati, da lahko zlo doseže take razsežnosti. Na določeni točki se razum izklopi.« In potem ugotovi: »Nacisti so zmagali. Celo mi v žrtvah vidimo samo statistične podatke.« – Utrip življenja drugih je za nas prepogosto le brezčutna informacija. Preveč razuma in premalo srca! Čas, ki ga živimo, kliče po ‘obuditvi’ srca – srčnosti. Še prej pa bo potrebno čim bolj ozaveščati posledice ‘izvirnega greha’ – vstopa v svet dvojnosti, po katerem smo mi dobri (in je pomembno, da nam je dobro), oni drugi pa so že tako sami po sebi naše nasprotje (in nam je ob tem kar preveč samoumevno, da jim je manj dobro, če nismo celo hladno brezbrižni ob hudem, ki ga doživljajo). Ta koncept dvojnosti seveda s pridom uporabljajo tisti zemeljski ‘bogovi’, ki nas delijo, da nam lahko vladajo. Njihovi lakaji, imenovani ekonomisti, pa jim vdano služijo. Pri tem gredo celo tako daleč, da so napravili za svoje gospodarje izračun, po katerem so ugotovili kolikšen procent prebivalstva mora biti (v neki državi, pa tudi na svetu) reven. V njihovi hladni zločinski misli revščina (tudi umiranje zaradi revščine) mora obstajati, saj je to najboljši stimulans za delavce – pridelovalce dobička za izbrane; strah nas žene, sla po preživetju nas priganja namesto srednjeveških biričev. Pa kaj sploh primerjam naš čas s srednjim vekom – če je bil srednji vek mračen, je naš v popolni temi in to na mnogih ravneh življenja. In jaz ob tem molčim – strah me je zase in svoje najbližje – molčim, ko trpi moj sosed in to zemeljskim bogovom neizmerno odgovarja – saj je to zanje zagotovilo, da se ne bo nihče oglasil, tudi takrat, ko bi se bilo treba zavzeti zame. Kako dolgo bomo še molčali in lepili samo obliže na ta naš krvaveči svet? Potrebna bi bila korenita sprememba. – Ali je nujna revolucija, da bi se zgodila evolucija?
Ob letošnjem božičnem sporočilu ponovno doživljam, da Bog ni kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! On se vedno znova (v evharistiji) uteleša kot Sveto-svetlo(ba) v srčiko stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi.
Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?«
Zelo lahko je s pozicije varnosti in ugodja pošiljati Bogu očitke. Ko bomo resnično vstopili v stisko drugih, bomo srečali Boga, bližnje v njihovi resničnosti, predvsem pa (končno!) sami sebe! Mati Terezija je zapisala: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (1) 2013, str. 43

Legenda pravi, da so bili modri z Vzhoda ali sveti trije kralji, kako jih bolj poznamo, različne starosti. Gašper je bil mlad, Boltežar srednjih let, Melhior pa že star. Prispeli so v Betlehem, kjer je bil rojen Jezus Kristus. Vanjo so vstopali posamič. Ko je vstopil Melhior, je bil v votlini samo star mož njegove starosti, s katerim sta se hitro zapletla v pogovor. Pogovarjala sta se o spominih in o hvaležnosti. Boltežar, mož srednjih let je našel učitelja svojih let, ko je prišel v votlino. Med njima se je razvnel pogovor o delu in odgovornosti. Ko je vstopil Gašper, je srečal mladega preroka. Pogovarjala sta se o spreminjanju in načrtih.
Skupaj so stopili pred njega šele potem, ko so vsi trije opravili posamični obisk. Skupaj so nesli darove in našli samo majhno dete.
Šele pozneje so razumeli.

Odrešenik nas nagovarja v vsakem obdobju našega življenja. Starejše navdihuje z modrostjo in zrelostjo. Ljudi srednjih let kliče k ustvarjalnosti in odgovornosti. Mlajši pa slišijo klic k pristnosti in zaupanju. Sporočilo praznika Gospodovega razglašenja je: Kristus prihaja kot Odrešenik vseh ljudi, da jih osreči z darom večnosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pred praznikom Gospodovega razglašenja verniki obhajamo tretji »sveti večer«. V jaslice postavimo tri nove figure - svete tri kralje, ki predstavljajo modre z Vzhoda, ki so se prišli poklonit Novorojenemu V svetopisemskem poročilu (Mt 2,1-12) se ne omenja niti število niti imena teh modrih. Kdaj so to »iznašli«? (Irma)
Evangelist Matej piše, da so modri darovali »zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). Ljudska domišljija je dala vsakega od teh treh darov v roke enemu od njih in tako so nastali trije »kralji«, kakor so na Vzhodu imenovali ugledne in bogate može. Kmalu so določili tudi njihova imena: Gašper (nemško Caspar), Miha (Melhior), Boltežar. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Srednji vek je okoli domnevnih svetih treh kraljev spletel še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Miha naj bi bil najstarejši, sivolas, Gašper mladenič dvajsetih let, Boltežar pa mož; tako naj bi simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe ...« Lepa krščanska navada je, da na tretji sveti večer s kredo napišemo na podboje vrat: 20 + G + M + B + 11. Napis ostane tam do prihodnjega leta. Obrednik Blagoslovi pojasnjuje, da črke G/C+M+B niso samo začetnice imen treh modrih, ampak tudi začetnice latinskih besed: Christus Mansionem Benedicat, kar pomeni: Kristus naj blagoslovi ta dom.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 107

Ko naš župnik v božičnem času oznani blagoslov domov, govori o blagoslovu družin. Zdi se mi, da s tem zapostavlja mnoge, ki nimajo družine, ker niso bili poročeni, ali so po smrti svojcev ostali sami. Ali ne bi bilo bolj primerno govoriti o blagoslovu doma, ne pa družine? (Elizabeta)
V drugem poglavju rimskega obrednika Blagoslovi, ki obsega sto strani, so ‘blagoslovi oseb’. Na prvem mestu je blagoslov družine, sledi blagoslov doma, družine in stanovanja, ki je marsikje pri nas v navadi v božičnem času. Pravimo, da dom (stanovanje) niso stene, ampak ljudje, ki v teh prostorih žive. Blagoslov doma (stanovanja) je sicer namenjen prostorom, vendar kot prošnja za božje varstvo. Dom je velika dobrina, je pa tudi podoba nebeškega bivališča, kamor smo vsi namenjeni. Obred je namenjen določeni družini in njenemu domu, zato morajo biti njeni člani (po možnosti vsi) pri njem navzoči. Omenjeni obrednik vsebuje tudi blagoslov starejših ljudi, ki živijo sami. Tudi če nimajo ali niso imeli lastne družine, so člani velike družine božjih otrok, torej tudi zanje velja ‘blagoslov družin’. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 1, str. 46

Pozdravljeni. Po tretjem otroku in 37 letih sva se z ženo odločila in že realizirala kontracepcijo z operativno sterilizacijo. Zanima naju, če je to greh. Najlepša hvala za odgovor.
Karel
Najprej lepa hvala za zaupanje in iskrena čestitka vam in ženi k odločitvi za tri otroke, ki vas gotovo osrečujejo in duhovno bogatijo. Iz vprašanja sklepam, da vam je znan nauk katoliške Cerkve o kontracepciji in tudi to, da Cerkev sprejema in po usposobljenih strokovnjakih spodbuja predzakonce in zakonce k spoznavanju in k uvajanju v naravno urejanje spočetja. Seveda pa naravno urejanje spočetja predpostavlja zdravje in predvsem brezpogojno ljubezen, ki vključuje iskreno in zaupno komunikacijo ter odgovorno in ljubeče sodelovanje obeh zakoncev. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi zdravi zakonski pari, saj z urejanjem spočetja izključujejo splav, ki ga ima katoliška Cerkev za veliki greh, za umor še nerojenega otroka. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna neprimerljivi, saj že izraz abortivna pomeni, da gre pri prvi za abortus (splav), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Pri operativni sterilizaciji gre sicer za neabortivno toda trajno kontracepcijo, ki izključuje možnost, da bi lahko nastopila za zakonski par nova priložnost za drugačno svobodno odločitev. Operativna sterilizacija ni po katoliškem nauku samo moralno vprašljiva kot vsaka kontracepcija, ampak je greh tudi zato, ker trajno onemogoča zakoncema, da bi tudi na spolnem področju zaupala v možnost novega začenjanja. Zato se krščanska zakonca v običajnih okoliščinah ne smeta odločiti enkrat za vselej, koliko otrok bosta imela. Odgovorno starševstvo v polnem pomenu besede pomeni stalno odprtost pred Bogom, ki lahko vključuje v novem položaju drugačen odgovor glede števila otrok. Sterilizacija tako odprtost onemogoča, ker ima več ali manj trajne posledice. Vsi pa dobro vemo, da je lahko vsak dan tako za posameznika, kot tudi za zakonski par, nova milostna priložnost.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 01, str. 55