Angleški krščanski akademik je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in tam je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in bil je zelo žalosten in potrt.
Oziral se je naokoli in iskal, kam mora iti čakat na svoj let za San Francisco. Čez nekaj časa je prišla izza vogala letališka uslužbenka. Stopil je do nje in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela miren polet ter se poslovila.
Šlo je za drobno dejanje pozornosti, toda mož je povedal, da je prav to drobno dejanje, njena prijaznost, potolažilo njegovo žalostno srce.

Ni treba, da ljudem naredimo kaj velikega, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Lahko je nekaj malega, le da je storjeno s prijaznostjo. Takšna so dejanja, ki prihajajo iz srca.
Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa se nam ponuja možnost za majhna drobna dejanja. Drobna dejanja so pogosto neopazna, a lahko prinesejo drugim veliko veselja in sreče.
***
O enkratnosti človekovega bivanja in delovanja je lepo spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
Sveta Terezija iz Kalkute nam naroča: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje.«

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2018), 89.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

Vsako leto, vedno znova, še enkrat, tudi letos, čeprav je zame že triinštiridesetič, me vendarle gane poganjanje prvih pomladnih cvetov, podobno kot se prebija ptica skozi jajčno lupino na plano silijo novi, mladi poganjki. Ta neverjetni napor, ki si ga izbere vse, kar je živo, da bi živo tudi ostalo, me prevzame, ta boj s samim sabo in z globoko zakoreninjenim prijetnim prepričanjem, da je bolje pustiti vse, kakor je, in ne storiti ničesar, da je bolje ostati v zavetju udobja, ne glede na to, da tam nič ne rase, v puščavi, v kraju niča, samote in smrti. Ta tvegajoča bitja, ki ne vedo, ali bo njihova prizadevanja pokosil mraz, so mi tako trden dokaz, da se vendarle da, da je res mogoče drugače in da je to nekaj naravnega – in zato tudi normalnega tudi za človeštvo, tudi zame.
Menda so ravno zato ta čas naši dedi izbrali za čas čiščenja in spreminjanja, za obdobje poslavljanja od starega in začenjanja novega, za levitev, za rast in še za vse, kar je pomladnega v človeku, za postni čas. Kajti kaj so drugega “post” (odpoved), “miloščina” (dobrodelnost), “molitev”, orodja, ki nam jih je podaril evangelij, kot prebijanje iz trde, suhe, stare prsti na svetlo, v pomladno novost?
Stopiti iz zazrtosti vase proti drugemu, premakniti svoj center pozornosti v povsem drugo smer, to je, kar od nas zahteva postni čas, spreobrnjenje, občutljivost za bližnjega, zato se ga leto za letom poslužujemo, človek namreč zlagoma vedno znova zdrsne spet v stare tire, spet in spet ga svet navduši za drugačne vrednote, kot mu jih narekuje vest, lažje, udobnejše, bolj prikladne tako priljubljenemu individualizmu. In tega smo se v zadnjih letih napili tako zelo, da nam je postal bolj normalen kot dobrota, nesebičnost, solidarnost, tako zelo običajen nam je, da smo ga poimenovali z napačno besedo, “ljubezen” smo mu začeli praviti. Kolikokrat smo namreč vehementno poudarjali, kako zelo nas skrbi za druge, kako z vsem, kar počnemo, poskušamo druge rešiti, jim pomagati, pa smo se – bodimo pošteni in si to tudi povejmo – bali predvsem zase, za svoje zdravje in življenje.
To moramo razpoznavati iz dejstva, kako zelo smo se drug drugemu odtujili, kako zelo smo si dandanes daleč, da se sploh ne slišimo, ne čutimo, ne razumemo, da smo si bolj v napoto kot v blagoslov, ni to samo stvar sedanjosti, sad bližnje preteklosti je, znamenje, da je pri našem ravnanju doslej šlo za sebičnost, ne za ljubezen. In priznati si vse to, potrkati se na prsi, to je tisti prvi napor, ki odpre vrata pomladi.
Mnogo dela nas čaka v tem postu, več kot kdaj prej, ker je vsako razdaljo težko premagati, posebno razdaljo med ljudmi, ker je treba premagati svoje navade, ker je treba vstati in iti na pot, ne pomaga zgolj čakati, da se kdo vrne domov. Ljubezen je pač mnogo več od tistega, kar si mislimo, da je, je nekaj neznanega, neodkritega, vanjo se moraš podati, kot pravi Učenik, tako da “prodaš vse, kar imaš in jo kupiš” (Mt 13,46), varnost, gotovost, imetje, čast in še kaj. Jojme, kako je ljubezen draga, smo videli šele sedaj, kako je pomlad zahtevna. In kako zelo je lepa, kot hvaležni človek, ki smo ga opazili ob sebi.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 3.

Kolikor mi je znano, so se pravila krščanskega posta skozi zgodovino le počasi spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes in to kljub velikim družbenim spremembam. Zanima me, od kod izhaja zapoved, da ob petkih ne jemo mesa, se pa lahko jedo ribe? Kako je z drugim vodnim življem, ga je dovoljeno jesti ali ne? Tu vidim dilemo za tiste, ki so jim ribe najljubša hrana, ali pri vegetarijancih, ki ne jedo mesa (razen rib, seveda). Ali je smisel oziroma namen posta v tem, da jemo določeno vrsto hrane, da jemo manj ali da jemo tisto, kar nam ni všeč in se torej odpovemo užitku?
Franc

Sveto pismo poroča, da je bila med farizeji navada, da so se postili dvakrat na teden (prim Lk,18,12). Zdi se, da je bila ta navada povod, da so se tudi kristjani že v prvem stoletju začeli postiti dvakrat na teden: v sredo in petek. Tako že Nauk dvanajsterih apostolov, eden najstarejših krščanskih spisov, pravi: »Vaši posti naj ne bodo istočasno s posti hinavcev. Ti se namreč postijo v ponedeljek in četrtek, vi pa se postite v sredo in petek« (8). Sredo so izbrali, tako pravi sv. Avguštin, ker so ta dan Judje sklenili Jezusa umoriti, petek pa, ker je ta dan Gospod umrl na križu. Vsak teden so se prvi kristjani postili v sredo in petek do 9. ure (do treh popoldne) in ne do sončnega zahoda, kakor je to veljalo za strogi post.
Tudi v našem času razlikujemo med zdržkom in strogim postom. Cerkev nam danes določa strogi post na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi (zdržek). Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek odpadeta!
Iz napisanega vidimo, da imate prav, ko ste napisali, da so se “pravila krščanskega posta skozi zgodovino … spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes”. Lahko bi rekli, da se ni spreminjala zapoved, naj se postimo, saj je Jezus večkrat govoril o postu in se tudi sam postil 40 dni v puščavi. Spreminjal pa se je način posta. Z razliko od prvih kristjanov, ki so se postili v sredo in petek, se mi postimo samo ob petkih, ko imamo zdržek od mesnih jedi.

ZAKAJ PETEK?
Zdi se, da je več razlogov, zakaj ob petkih ne jemo mesa (zdržek). V preteklosti je ribje meso veljalo za manj okusno. Veliki krščanski učenjak sv. Tomaž Akvinski je govoril, da meso povzroča slo, ribe pa ne. Ribe so veljale za cenejšo hrano, saj jih je bilo dokaj preprosto ujeti in jo nato pripraviti – speči na preprostem ognju. Torej je bil petkov zdržek nekakšno znamenje solidarnosti z revnimi. Nekateri menijo, da so bili ribiči revni sloj prebivalstva in je zato nakup rib pomenil pomoč revnim ribičem. Ne manjka tudi drugih duhovnih razlag: Kristus je daroval svoje telo (meso) na križu v petek, zato se mi ob petkih odrekamo mesu. Riba je potopljena v vodi in iz nje dobiva vse potrebno za življenje, kar naj bi kristjana spominjalo, naj s postom postaja podoben ribi in živi popolnoma potopljen v Bogu in naj se zaveda, da dobiva vse potrebno za življenje od njega.
Ob petkih lahko jemo ribe pa tudi drugo morsko življe, ker je dovoljeno jesti meso hladnokrvnih živali. Nekateri v šali dodajajo, da si ob petkih lahko privoščimo tudi krokodila.
Z razliko od svetopisemskih in prvih časov krščanstva veljajo v našem času ribe za dražje živilo, vendar se da tudi danes dobiti ribo za sprejemljivo ceno ali pa pripraviti več drugih brezmesnih jedi. Tistim, ki so jim ribe najljubša hrana, post pomeni, da se se ob petkih ne bodo prenajedali rib ali drugih jedi, pripravljenih iz morskih sadežev. To bi bilo v nasprotju z duhom posta. Post pomeni, da nas nekaj ‘boli’, ko se postimo, da se zavestno in svobodno nečemu odrečemo iz ljubezni do Boga, oziroma, ker vemo, da nas je Bog tako ljubil, da je trpel in umrl za nas. Tako lahko ljubitelji rib ob petkih izberejo kakšno drugo brezmesno jed, ali pa pojedo malo ribe (pa bi radi več). Skratka, naredijo naj neko žrtev, ki jih bo spomnila na Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je umrl na križu za nas. Podobno velja tudi za vegetarijance.
Katoličani imamo sorazmerno mil post. Nekatere druge krščanske cerkve (pravoslavni) ali verstva (muslimani) poznajo strožje oblike posta in daljša obdobja postenja. Zato bo katoličan, ki je začutil, kako dober je Gospod (Ps 34,9), sam izbral še kakšno obliko spokornosti. Odrekel se bo lahko kavi ali sladkarijam (vsaj kakšen dan v tednu). V zadnjem času Karitas priporoča post brez alkohola. Vsak naj zase izbere primerno obliko. Zelo bo dobro, če se bo odločil za post, ki mu bo pomagal urejati strasti: nekdo, ki mu preti nevarnost, da bi zašel v alkoholizem, se bo odpovedal alkoholu. Drugemu, ki se bojuje s prekomerno težo, se bo odpovedal sladkarijam ali obilni večerji …

POST ZA POTREBNE
Ob vsem tem ne pozabimo opomina iz zelo starega krščanskega spisa Pastir, ki zatrjuje, da je pravi post povezan tudi s pozornostjo na govorjenje (obvladovati svoj jezik), z odpovedjo slabim željam in očiščevanjem srca. Kar tisti, ki se posti ob kruhu in vodi, prihrani, naj da potrebnejšim. S tem Hermas, avtor tega spisa, opozarja na zelo pomembno plat posta. Ko se čemu odpovem (mesu, alkoholu, kavi, sladkarijam, obilni hrani … ) moram to darovati potrebnim ali za dobre namene. Kajti postil bi se lahko tudi skopuh in bi prihranek stiskal zase.
Podobno velja za druge razvade. Odrečem se ali omejim gledanje televizije ali brskanju po računalniku, praznim pogovorom itd. Ta čas potem porabim za pogovor v družini, za duhovno poglobitev (duhovno branje), za pobožnost križevega pota ali delavniške maše, za obisk bolnika ali osamljenega … V času epidemije takega človeka pokličem po telefonu, mu napišem pismo ali kaj podobnega.
Cerkveni asketični pisatelji so v zgodovini poudarjali pomen posta kot zdravila človeške grešnosti, kajti prvi človek Adam je v raju prekršil Božjo ‘postno’ postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Zato post združuje človeka z Bogom.
Post in zdržek morata človeka voditi k Bogu. S postom si človek krepi voljo, da se trudi tudi za odpravo drugih napak. Tako je sv. Hieronim, rojen na ozemlju današnje Slovenije in umrl pred 1600 leti, glede posta opominjal rimsko plemkinjo Celancijo: “Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. … Kaj ti pomaga zatirati telo z zdržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar, in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: Tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti” (Pismo 148, 22).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str 30-32.

(ob mednarodnem dnevu gozdov) Gozdovi so ‘pljuča Zemlje’, ker nam zagotavljajo kisik za življenje. Tega se premalo zavedamo in gozdove uničujemo, zato je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 2006 razglasila leto 2011 za Mednarodno leto gozdov pod geslom Gozdovi za ljudi, s katerim je želela spodbuditi javno zanimanje za gozdove. Vseh 192 držav članic OZN si je med drugim zastavilo za cilj zaustavitev krčenja gozdov. Pri nas vse dejavnosti v tem mednarodnem letu gozdov usklajuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je 15. decembra 2010 objavilo namen dejavnosti v tem letu, v katerem naj bi se povečalo zavedanje o pomenu gozda, njegovega trajnostnega gospodarjenja in lesa kot surovine. V tem razglasu beremo, da smo Slovenci čustveno navezani na gozdove, ljudje imajo radi gozdove in les. Temeljno sporočilo tega besedila je: gozdovi so dragoceni tudi zate! Gozdovi so pomemben del našega okolja in prispevajo k trajni oskrbi s surovinami, nudijo delo in zaslužek na podeželju ter so tudi prostor za oddih in doživljanje narave. Na koncu je priporočilo, da moramo spoštovanje gozda in njegovih vlog posredovati našim otrokom in mladini. Ta namen imajo tudi strani te priloge.

Gozdovi so življenjske združbe
Na vprašanje, kaj je gozd, so odgovori zelo različni. Razlaga, da je gozd kos sveta, ki je strnjeno porasel z drevjem, pove premalo. Navadno predstavljamo gozd kot življenjsko združbo, skupnost med seboj povezanih rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov, ki živijo na določenem prostoru. Po definiciji FAO, organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, je gozd površina, večja od 0,5 ha (50 arov), na kateri drevje prerašča vsaj 10% površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj 5 metrov. Slovenski Zakon o gozdovih iz leta 1993 gozd opredeljuje kot zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda. Gozd so tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta.
Današnje gozdove na osnovi sezonskosti (prilagojenosti na letne čase) in razširjenosti razvrščamo v tri glavne tipe gozdov: tropske gozdove, gozdove zmernega območja in borealne ali severne gozdove (tajge). Tropski gozdovi so razširjeni v bližini ekvatorja med 23,5 stopinj severne in 23,5 stopinj južne geografske širine v Južni in Srednji Ameriki, v Afriki in v jugovzhodni Aziji. Ena najpomembnejših značilnosti tropskih gozdov je njihova tipična sezonskost: ne poznajo zime, ampak samo deževno in suho dobo. Dan je dolg 12 ur, povprečna temperatura znaša med 20 in 25 stopinj Celzija, padavine so obilne, zato je rast bujna, vrsta drevja in rastlin je silno pestra. Gozdovi zmernega območja so razširjeni v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu Severne Amerike in severovzhodni Aziji. Letni časi so izraziti, podnebje je zmerno, rastna doba je 140-200 dni. Temperature nihajo med -30 in 30 stopinj Celzija, padavin je 750-1500 mm letno in so enakomerno razporejene. Tla so rodovitna in obogatena. Krošnje dreves so zmerno goste, flora je revnejša kot v tropskem gozdu. Severni gozdovi (tajge) pokrivajo širna območja Evrazije in Severne Amerike med 50 in 60 stopinjami severne širine. Dve tretjini jih je v Sibiriji, drugi so v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Letni časi so razdeljeni na kratko, mokro in zmerno toplo podnebje ter dolgo, mrzlo in suho zimo. Rastna doba je krajša od 130 dni. Krošnje dreves so goste, zato je podrasti malo. Raznolikost flore je majhna: med drevesi so v glavnem proti mrazu odpornejši iglavci (smreke in bori).

Gozdovi pri nas in po celinah
Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % njene površine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v Evropski uniji, za Finsko in Švedsko. Pri nas je 74% gozdov v zasebni lasti, 26% pa v lasti države in občin. Večje in strnjene posesti državnih gozdov omogočajo boljše gospodarjenje. Zasebna posest je zelo razdrobljena: povprečna posest obsega okoli 2,5 ha gozda. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji 313.000 gozdnih posestnikov. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) znaša lesna zaloga slovenskih gozdov 327,458.525 kubičnih metrov, oziroma 276 kubičnih metrov na hektar. V slovenskih gozdovih priraste letno 7,985.256 kubičnih metrov lesa. Drevesa se odlikujejo s svojo velikostjo in trajnostjo. Obe lastnosti omogočata drevesom predvsem stalno rast drugotnih tkiv: lesa, ličja, plute in lubja. Trajna prevajalna tkiva, ki gradijo les in ličje, se obnavljajo vsako rastno sezono z rastnim tkivom. To omogoča debeljenje debel in olesenelih korenin. Nastajanje lesa in ličja je pri nas sezonsko. Enoletni prirastek imenujemo branika, mejo med prirastkoma dveh let pa letnica. Širina in zgradba branik lesa dobro odražata rastne razmere, vrsto dreves in njihovo starost (Robert Brus).
Gozdovi pokrivajo dobro tretjino vsega kopnega na našem planetu. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2010 objavila podatke o sedanjem stanju gozdov po posameznih celinah in v 233 državah. Po teh ocenah ima AFRIKA 675 milijonov ha gozdov, kar znaša 23% površine te celine ali okoli 17% gozdnate površine na našem planetu. Gozdovi pokrivajo nekaj manj kot tretjino površine AZIJE in OCEANIJE - 745 milijonov ha, kar znaša 18% gozdnate površine na planetu. Največ gozdov imata vzhodna Azija in jugovzhodna Azija, sledi Oceanija z Avstralijo. Slednja beleži največje izgube gozdnih površin zaradi pogostnih suš in velikih gozdnih požarov. EVROPA je celina z več kot bilijon ha gozdnih površin ali okoli 25% vseh gozdov na zemeljski obli. Gozdovi pokrivajo okoli 45% evropske celine: od 0% v Monaku do 73% na Finskem. Največje gozdne površine (810 milijonov ha) so v Ruski federaciji, ki je najbolj gozdnata država na svetu. JUŽNA in SREDNJA AMERIKA imata skoraj 49% površine poraščene z gozdovi.- okoli 891 milijonov ha, kar znaša 22% vse gozdne površine na planetu; od tega pride 13% na Brazilijo, ki ima največje površine tropskega gozda. BLIŽNJI VZHOD obsega 16% zemeljske površine, ima pa le 3% gozdov na planetu: od 33 držav na tem področju je 26 takih, ki sploh nimajo gozdov! Po podatkih za leto 2010 so 34% površine (678.958 milijonov ha) SEVERNE AMERIKE pokrivali gozdovi. Za to področje je značilno, da ima veliko (37 milijonov ha) umetno posajenih (plantažnih) gozdov.

Gozd v službi človeka
Gozd izpolnjuje številne človekove materialne in nematerialne potrebe. Ne daje samo les, ampak še marsikaj drugega: plodove, sadeže, zelišča gobe, med, divjačino. Ljudje so gozdove izkoriščali že od davnaj. Veliko drevja so posekali za kurjavo. Les je bil najpomembnejši gradbeni material do 18. stoletja, ko so začeli uporabljati opeko. V času industrijske revolucije v prvi polovici 19. stoletja so les uporabljali v večjih količinah za izdelavo rudniških opornikov, železniških pragov in izdelavo oglja. Danes največ lesa – hlodovine predelajo v žagan les za deske in trame ter v lesno kašo za papir, kar je povzročilo pretirano izkoriščanje gozdov, da se je njihova površina nevarno skrčila. Kot odgovor na to se je najprej v Evropi uveljavilo načrtno gospodarjenje z gozdovi.
Na slovenskem ozemlju so ravnanje z gozdovi urejali različni predpisi že od 15. stoletja dalje. Najprej so ščitili lov, zatem je prevladala skrb za nemoteno zagotavljanje lesa za ladjedelništvo, rudarstvo in fužinarstvo. Sredi 15. stoletja so izšli gozdni redi za nekatere naše pokrajine, ki so prepovedovali krčenje gozda, kozjerejo, požigalništvo in omejevali sečnjo. O gozdovih, predelavi in uporabi lesa ter žagah na Kranjskem poroča J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Leta 1771 je stopil v veljavo Terezijanski gozdni red za Kranjsko, ki je urejal posek. Avstrijski gozdni patent iz srede 19. stoletja je kot prvi moderni zakon zahteval, da se mora poseke takoj pogozditi. V kriznih časih so kmetje reševali težave in svoja posestva z močnim izsekavanjem, kar je imelo za posledico siromašenje slovenskih gozdov. Gradnja železnic in razvoj drugih prometnic v drugi polovici 19. stoletja sta pospešili razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva. Razvila se je močna trgovina z lesom. Pomembno je bilo splavarjenje po Savinji, Savi in Dravi. V tem času je nastal nov sloj stalnih gozdnih delavcev. Z gozdovi in lesom so povezane številne slovenske (izumirajoče ali že izumrle) ljudske obrti: suhorobarstvo, pletarstvo, oglarstvo, žagarstvo, tesarstvo, mizarstvo, sodarstvo, kolarstvo pa še skodlarstvo (izdelovanje deščic za pokrivanje streh) in piparstvo (v bohinjskem kotu izdelovanje kadilskih pip). Les je dragocena snov za kiparstvo in rezbarstvo. Poleg lesa proizvajajo gozdovi tudi življenjsko potrebni kisik. Zelo je pomembna vloga gozda pri uravnavanju vode. Blagodejen učinek gozda je posebno občuten ob nalivih. Ob tako močnih padavinah večkrat nastanejo na območjih brez gozda večje poškodbe. Padavinska voda odnaša zemljo, kar imenujemo erozija. Gozd zmanjšuje moč vetra. V primestnih naseljih je gozd kraj, ki privablja ljudi, da se v njem odpočijejo in sprostijo.

Gozdnatost - poraslost z gozdom
Po gozdnatosti delimo kulturno krajino na gozdno, gozdnato, agrarno in industrijsko-urbano. Prvotno je bilo vsaj 90% sedanjega slovenskega ozemlja pokritega z gozdom. Zelo veliko so krčili gozdove v času srednjeveške fevdalne kolonizacije. Leta 1875 je znašala gozdnatost glede na sedanje slovensko ozemlje le 37%, zdaj pa je narasla na 58,5% in se še povečuje. V Sloveniji je najbolj razširjen krajinski tip gozdnata krajina, v kateri se mozaično prepletajo gozdne in kmetijske površine, prevladuje pa gozd. V tej krajini prevladujejo manjše vasi, zaselki in samotne kmetije (celki).
Slovenijo delimo na šest rastlinsko-podnebnih območij: predalpsko, alpsko, submediteransko, dinarsko, preddinarsko in subpanonsko s tipično klimo, ki tudi določa razporeditev rastlinja in razširjenost gozdnih združb. Za rastlinstvo je seveda zelo pomembna razporeditev padavin v vegetacijski dobi, to je v času rasti. Povprečna letna količina padavin za Slovenijo znaša 1500 mm; največ jih je v severozahodni, najmanj pa v vzhodni Sloveniji. Za uspevanje in razporeditev rastlinja je odločujoča tudi toplota. Gozd uspeva še, kjer je povprečna temperatura približno 10 stopinj Celzija vsaj 60 dni v letu. Med naše drevesne vrste, ki uspevajo v toplejšem okolju sodijo: mali jesen, pravi kostanj, črni gaber, cer, črna jelša, dob, graden. V višjih, hladnejših legah rastejo: evropski macesen, gorski javor, navadna smreka, navadna jelša, zelena jelša. Poleg naravnih okoliščin, ki določajo vegetacijsko sliko, vpliva na stanje gozda tudi človek s svojimi posegi (izsekavanje, pogozdovanje).

Drevje naših gozdov
Drevesa spadajo med najstarejše živeče organizme. Z besedo drevo označujemo zgradbo rastlin, ki imajo navadno eno, trajno olesenelo deblo in olesenele korenine. Deblo je na višini 1,3 m debelo v premeru najmanj 7,5 cm, ima značilno krošnjo, je olistano in visoko najmanj 4 m. Najstarejše drevo na Slovenskem naj bi bil, kot navaja Lado Eleršek v svoji Knjigi o gozdu (Samozaložba, Golo Brdo 2001), evropski macesen, ki je debel 133 cm (v višini 1,3 m od tal) in visok 28 m; raste pod Slemenovo špico nad Malo Pišnico v nadmorski višini 1418 m. Drevesne vrste najpogosteje delimo med iglavce in listavce. Iglavcev je v svetu več kot 500 vrst, pretežno v severnem zmernem pasu. Po popisu iz leta 1999 je bilo listavcev in iglavcev pri nas po 50%, četrt stoletja prej je bilo iglavcev 56%. V slovenskih gozdovih raste okrog 70 domačih (avtohtonih) drevesnih vrst, 10 iglavcev in 60 listavcev; ta pestrost je za tako majhno območje, kakršno je Slovenija, izjemno veliko. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, kot navaja Robert Brus v knjigi Skrivnosti gozda (Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2007) so bile v letu 2005 naše najpogostejše drevesne vrste (računano po deležu v skupni lesni zalogi) navadna smreka (32,2%), navadna bukev (31,7%), navadna jelka (7,7%), hrasti (skupaj 7%), bori (skupaj 5,8%) in plemeniti listavci (skupaj 4,5%). V primerjavi z gozdovi druge v Evropi, zlasti zahodni in srednji, rastejo v naših skoraj samo avtohtone drevesne vrste. V preteklosti smo v gozdovih sadili tudi tuje drevesne vrste v zelo majhnem obsegu. Pri nas rastoči iglavci se delijo v tri družine: borovke (navadna jelka, navadna smreka, evropski macesen, rdeči bor, črni bor, ruševje in cemprin); cipresovke (navadni brin in rdečeplodni brin); tisovke (tisa). Družine listavcev pa so veliko bolj raznovrstne, zato jih bomo samo našteli: lovorovke, bukovke, brezovke, brestovke, orehovke, rožnice, rožičevke, metuljnice, rujevke, javorovke, bodikovke, vrbovke, lipovke, vresovke in oljkovke.

Drugi gozdni prebivalci
Skupnost različnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer so osnovne graditeljice drevesne vrste, imenujemo gozdna združba. Navadno jo sestavljajo rastlinske plasti (drevesna, grmovna, zeliščna in mahovna). Razlikujemo primarne - naravne gozdne združbe in sekundarne, ki so nastale zaradi človekovega posega ali po ujmah (viharnih vetrovih, obilnejši sneg, hud mraz, požled, poletne suše), ki so v slovenskih gozdovih zelo pogoste, ker leži Slovenija na prehodu različnih vremenskih vplivov. Vse raznovrstne rastline, ki dobro uspevajo v razmerah gozdnega okolja, predstavljajo gozdno floro. Flora določenega območja je pogojena od tal, kjer raste, pa tudi od raznih drugih dejavnikov. Celokupnost živali, ki živijo v gozdu, pa imenujemo gozdno favno. Njena raznolikost je odvisna od različnih dejavnikov, od pestrosti rastlinstva, starosti gozda, vlage, temperature, svetlobe. Živali so rastlinojede in mesojede, prvih je več kot drugih. V gozdnih tleh, ki so temeljni, toda skriti del gozda, živi zelo veliko drobnih organizmov, ki so v glavnem razkrojevalci (kočiči, skakači, pršice, kačice deževniki). Razne drobne živali (hrošči in gosenice metuljev) se hranijo z listi in iglicami in tako pospešujejo njihov razkroj. Listne uši sesajo rastlinske sokove, njihov izloček (mana) je pomemben vir prehrane čebel in mravelj. Glede prehrane so različni tudi ptiči: v glavnem so semenojedi (ščinkavec, čižek) in žužkojedi (detli, sinice, penice, muharji) in veliki mesojedi (kragulj, skobec). Med sesalci so majhni (gozdna voluharica, rumenogrla miš), srednji (polh, veverica), zelo veliki (srna, jelen) rastlinojedi. Poglavje zase so velike zveri, zlasti volk in medved, ki sta mesojeda in povzročata veliko škode rejcem ovc, koz pa tudi govedi (Encklopedija Slovenije).

Gozdarstvo - strokovna skrb za gozdov
Gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi zemljišči ter upravljanje gozdov pa tudi gozdno gospodarska politika in gozdarska znanost imenujemo gozdarstvo. Ponekod vključujejo še lovstvo in lesarstvo (primarno predelavo lesa). Prvi šolani gozdarski strokovnjaki so prišli na področje Slovenije po letu 1813. Prvo slovensko dveletno gozdarsko šolo pri nas je leta 1868 ustanovil Kranjski deželni odbor na Snežniku. Danes obstaja pri nas Gozdarski šolski center v Postojni (srednja šola), leta 1978 se je začel tudi gozdarski visokošolski študij na Biotehnični fakulteti ljubljanske univerze. Gozdarstvo zagotavlja gojitev in ohranitev gozdov ter krepitev njihovih splošnih funkcij z varstvom in gojenjem gozdov, gozdnim semenarstvom in drevesničarstvom, z urejanjem gozdov, z odkazovanjem gozdnega drevja za posek. Druge gospodarske dejavnosti gozdarstva so še: gradnja in vzdrževanje gozdnih prometnic in drugih objektov, urejanje hudournikov ter promet z lesom.
Zavod za gozdove Slovenije je februarja 2010 objavil izčrpno poročilo o svojem delu v letu 2009. S pomočjo medijev, med katerimi je odigral pomembno vlogo tudi Radio Ognjišče s svojimi Kmetijskimi oddajami, so posredovali poljudno znanje o gozdovih in o njihovem pomenu. Skrbeli so za vzdrževanje gozdnih učnih poti, ki so v povprečju do 5 km dolge, označene in opremljene s poučnimi tablami. Po evidenci ZGS imamo v Sloveniji 91 poti, ki jih uvrščamo med učne poti z gozdno tematiko. Te so pomembne zlasti za pouk in vzgojo šolske mladine. V letu 2009 je ZGS sodeloval s Turistično zvezo Slovenije (gozdne učne poti so pomembne za razvoj turizma na podeželju), Planinsko zvezo Slovenije ter z Združenjem za pohodništvo in kolesarjenje za sistematsko ureditev tematskih pohodniških poti v Sloveniji. Veliko skrb posveča ZGS varstvu pred podlubniki in drugimi žuželkami, ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek. Požarna varnost je usmerjena predvsem na Kras, kjer je bilo leta 2008 kar 91 od vseh 122 gozdnih požarov v Sloveniji. Rastlinojeda parkljasta divjad rada objeda sadike, vzgojene v drevesnici, zato jih je treba zavarovati s premazom vršičkov (pri iglavcih), zaščito s količki ter s postavitvijo ograj. Pomembna naloga je svetovanje in usposabljanje lastnikov gozdov. V to so vključene tudi druge vsebine: varno delo v gozdu, novosti na področju tehnologije dela v gozdu, izbira delovnih sredstev, združevanje lastnikov gozdov, zniževanje stroškov pri delu v gozdu.

»Več sem se naučil od bukev kot iz bukev«
Velikemu cerkvenemu učitelju sv. Bernardu (1090-1153), prenovitelju cistercijanskega reda, pripisujejo izrek: »Več sem se naučil od bukev (dreves), kot iz bukev (knjig).« Ljubil je samotno naravo, ki jo je koristno opazoval. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen sem si pridobil večidel v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tu nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.«
Lado Eleršek ima v svoji Knjigi o gozdu (Ljubljana 2001) poglavje Gozdna impresija in gozdna ornamentika. »Če ima gozd vsaj sto obrazov, vzbuja v nas vsaj toliko različnih občutij: občutek varnosti, pomirjenosti, prerojenosti pa tudi tajinstvenosti, skrivnostnosti, tesnobe in strahu.« Potem se ustavi pri bogastvu barv v gozdovih, kar na kratko povzemam. Praviloma prevladuje v gozdu zelena barva, ki pomeni upanje in življenje. Rumena barva je bolj vznemirljiva in je je največ v jesenskem listju in iglicah macesna. Bela barva je barva spomladanskega in poletnega cvetja. Nasprotje bele barve je črna, ki jo poleti in jeseni večkrat najdemo v črnih plodovih (robida, bezeg). Najbolj živa in opazna je rdeča barva, ki je barva krvi in simbol življenja. V manjši meri je barva gozdnih cvetov, bolj opazna je na gozdnih plodovih. Manj vpadljivi in redkejši sta v gozdu modra in vijoličasta barva, ki nas navdajata z občutkom preprostosti, skromnosti, trpljenja in hrepenenja. Ko strme občuduje skladno lepoto gozda, poglavje zaključuje z lepo mislijo: »Človek s svojim genijem oblikovanja ali posnemanja pač nikoli ne bo dosegel ustvarjalnosti narave (gozda).«

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 6 (2011), 58-63.

Sovraštvo, ki ga nosimo v srcu, škoduje najprej nam samim, ne pa tistemu, ki ga sovražimo. Sovraštvo nas razžira in teži. Kdor uspe premagati sovraštvo in zna odpuščati, postane bolj svoboden. Kristjan naj odpušča, ker se zaveda, da njemu Bog vedno znova odpušča.

Nekaterim to zelo dobro uspeva, kar potrjuje naslednja pripoved:
Neka žena iz plemena Maorov na Novi Zelandiji je bila znana po svojem težkem značaju. Oklenila se je krščanstva in kot vernica je spregovorila skupini rojakov. Ko je govorila, je neki mož vrgel vanjo krompir.
Mirno ga je pobrala in odšla domov. Tisti krompir je prerezala na pol in ga posadila. Ko je naslednjič obiskala tisto maorsko vas, je spet srečala moža, ki je bil vanjo vrgel krompir, in mu izročila krompirje, ki so zrasli iz tistega krompirja, ki je priletel vanjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let