Lucija je natakarica. Že nekaj tednov pred božičem ji je šef dovolil, da gre k polnočnici. Nikoli je ni zamudila. Plamen vere, ki so ji ga prižgali v domači družini, je še vedno gorel.
»Lahko noč,« je Lucija pozdravila sodelavce, ko je ob desetih zapuščala bar. Vsi so ji prijazno odzdravili.
Od polnočnice se je vračala med sodelavce z nasmehom Božje bližine. V baru je zavladala spoštljiva tišina in oči vseh so bile uprte v Lucijo.
Ena od deklet jo je vprašala: »Ali si bila pri obhajilu?«
Lucija je pritrdila.
»Potem nosiš Boga v svojem srcu.«
»Tako je«
»Daj, prosim, objemi me.« In Lucija jo je objela.
»Mene tudi! Mene tudi!« so prosili eden za drugim.
»Morala sem vse objeti. Nikoli nisem objela toliko ljudi in nikoli s tako čistimi in plemenitimi nameni. In nikoli še nisem prejela toliko objemov in na tako spoštljiv način,« je povedala Lucija.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 39

»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let ...
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen ...«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč ...
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Na sveti večer 24. decembra 1818, sta po polnočnici ob jaslicah v Oberndorfu na Salzburškem Joseph Mohr, kaplan in pisec besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj, prvič zapela pesem Sveta noč, blažena noč (Stille Nacht! Heil'ge Nacht!). Ob tem jubileju so v Muzeju krščanstva na Slovenskem pripravili razstavo, na kateri sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njenega ‘čudežnega’ širjenja po vsej zemeljski obli.  »Njeno blagohotno besedilo tolaži, daje upanje, pomirjujoča glasba pa napisane besede povzdigne nad realni svet,« je v katalogu  razstave zapisala mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja. »Danes jo pojejo v svojih maternih jezikih številni narodi po svetu. V božičnem času jo prepevajo po cerkvah, domovih, na trgih, na koncertih. Ljudje jo poslušajo po radiu, televiziji, po pametnih telefonih, po internetu.« Vsem, ki jo pojejo ali poslušajo, se v srca naseli nekaj Božjega. Zato je ta preprosta skladba najlepša božična pesem.

JOSEPH MOHR (1792–1848)
Pisec pesmi, ki je prevedena v več kot 300 jezikov in narečij, je bil duhovnik, ki se je odlikoval pod svoji preprostosti, globoki veri in odprtem srcu za vse potrebne in stiskane. Rodil se je 11. decembra 1792 v revni četrti Salzburga  kot nezakonski sin. Mati Anna Schoiber je bila pletilja, oče Franz Mohr pa vojak. Po očetu je sicer dobil priimek, vendar je bil od rojstva zaznamovan. Stolni vikar Hiernle je odkril njegove talente in mu omogočil šolanje. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče. Leta 1815 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval najprej pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu. Ob milostni podobi Marije z Otrokom in svetimi tremi kralji  je dobil navdih za pesem Sveta noč. Avgusta 1817 je prišel za kaplana v Oberndorf. Spoprijateljil se je s pet let starejšim Franzem Xaverjem Gruberjem, učiteljem, organistom in cerkovnikom v bližnjem Arnsdorfu, ki je hodil orglat v Oberndorf. O božiču leta 1818 ga je prosil, naj uglasbi njegovo pesem Sveta noč, kar je prijatelj v posebnem navdihu takoj storil. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu je pri jaslicah prvič zazvenela blaga in mila pesem, ki je osvojila srca vseh. Pela sta dvoglasno: Joseph tenor, Franz bas ob Josephovi spremljavi na kitaro. Septembra 1819 je Mohr odšel iz Oberndorfa in naslednja leta pomagal kot kaplan v raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je ostal do smrti 4. decembra 1848. Vse svoje premoženje je razdajal, edina materialna zapuščina je bila njegova kitara,  na katero je skoraj točno trideset let spremljal prvo izvedbo pesmi Sveta noč. Njenega zmagoslavnega pohoda po svetu ni dočakal.

FRANZ XAVER GRUBER (1787–1863)
‘Pisec’ melodije pesmi Sveta noč se je rodil 25. novembra 1787 kot sin tkalcev platna Josepha in Anne Gruber v Hochburgu  nedaleč od Oberndorfa. Starša sta mu dala ime Conrad, pri krstu pa je po svojem botru ‘prevzel’ ime Franz. Nadaljeval naj bi poklic družinski poklic. Že kot otrok je kazal veliko veselje do glasbe. Učitelj Andreas Peterlechner ga je brezplačno poučeval v glasbi in mu omogočil, da je končal učiteljišče. Prvo leto je služboval pri svojem dobrotniku, leta 1807 pa je nastopil službo učitelja, cerkovnika in organista v Arnsdorfu.  Še isto leto se je poročil s trinajst leta starejšo vdovo svojega prednika, da se je lahko vselil v cerkovnikovo stanovanje. Po njeni smrti se je poročil z eno svojih nekdanjih učenk, ki mu je rodila deset otrok, a samo štirje so odrasli.  Ljubezen do glasbe ga je povezalo z Josephom Mohrom, mladim duhovnikom v Oberndorfu, ki je bil odličen pevec in kitarist. Za božič leta 1818 je uglasbil njegovo pesem Sveta noč s šestimi kiticami, ki sta jo skupaj zapela po polnočnici pri jaslicah v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu. Po tej prvi izvedbi ob spremljavi kitare je Gruber kasneje napisal še orgelsko spremljavo. Leta 1829 je odšel za učitelja in cerkovnika v Berndorf pri Salzburgu. Njegova velika želja, da bi se bolj posvetil glasbi, se je izpolnila leta 1835, ko je dobil mesto zborovodje in organista v župnijski cerkvi v Halleinu,  kjer zelo poživil glasbeno življenje in ustvaril veliko novih skladb. Tam je deloval 28 let, dokler ni 7. junija 1863 umrl.  Po njegovih stopinjah sta šla dva sinova Franz in Felix.

OD ROJSTVA DO SVETOVNE SLAVE
Na starem šolskem poslopju, muzeju Svete noči, v Arnsdorfu, kjer je Franz Xaver Gruber služboval od leta 1807 do 1829, je spominska plošča  z napisom: Stille Nacht! Heil'ge Nacht! / Wer hat dich, o Lied, gemacht? / Mohr hat mich so schon erdacht, / Gruber zu Gehor gebracht, / Priester und Lehrer vereint. (Sveta noč, blažena noč! / Kdo te je, o pesem, naredil? / Mohr me je dobro zamislil, / Gruber storil, da se sliši, / duhovnik in učitelj združena.)
Časi, ko je najlepša božična pesem nastala, so bili zelo težki. Srednja Evropa je bila izčrpana in obubožana po Napoleonovih vojnah. Temu so se pridružile še naravne katastrofe. Aprila 1815 je izbruhnil vulkan Tombora na indonezijskem otoku Sumbava, kar je povzročilo neslutene klimatske spremembe. Leto 1816 je bilo v Evropi “leto brez poletja”. V nenehnem deževju in mrazu žito ni dozorelo. Zavladala je huda lakota. Izum tkalskega stroja leta 1786 je zadal smrtni udarec družinski tkalski obrti, s katero so se ljudje preživljali.
Stiske in težave ljudi je razumel Joseph Mohr, mlad duhovnik, ki je že kot otrok začutil težo življenja. Pred podobo Marije, ki je rodila Jezusa, je iz njegovega srca privrela pesem, ki tolaži in vliva upanje.  Preprosto, vsem razumljivo besedilo razglaša tolažljivo misel odrešenja iz stiske po Jezusovem rojstvu v vseh šestih kiticah. Njegova božična pesem je uspavanka za novorojenega Božjega Otroka. »Mili deček kodrastih las, spi v nebeškem miru,« je zapisal ob pogledu na podobo, ki ga je navdihovala. V slovenskem prevodu, ki je nam vsem v ušesih in v srcih, se to voščilo Novorojenemu glasi: »Spavaj, Dete, sladko.« Muzikolog Gottfried Gasparek je zapisal: »Pesem Sveta noč je napisana v vsem razumljivem nemškem jeziku, napev je ljudski v najboljšem pomenu besede, ritem spominja na dude sicilskih pastirjev. Čaru mile skladbe se ne morejo upreti celo ljudje, ki pripadajo drugim verstvom ali so brez vere. Gre namreč za to, da v njem odseva skrivnost božične zgodbe v preprostih besedah in motivih. Glasba je umirjena, ganljiva. Mnoge pesem gane do solz, drugim privabi na lice osrečujoč nasmeh. Pesem ni bogoslužna, temveč je pesem ljubezni do novorojenega Otroka. Je pesem miru in je nadčasovna. Pripada vsem ljudem sveta, ki so blage volje.«
Sprehodimo se skozi njeno zgodovino, ki se začenja leta 1816, ko Joseph Mohr, duhovni pomočnik v romarskem kraju Mariapfarr, dobi navdih za pesem s šestimi kiticami s tolažljivim sporočilom Božje ljubezni do preskušanih in trpečih ljudi. Na sveti večer, 24. decembra 1818, Joseph Mohr, kaplan v Oberndorfu, pohiti k prijatelju Franzu Xaverju Gruberju, učitelju, cerkovniku in organistu v Arnsdorfu, da pesem uglasbi za dva pevska glasova, zbor in spremljavo na kitari.  Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja  jo ob jaslicah prvič zapojeta Gruber in Mohr, ki petje spremlja s kitaro.  Leta 1825 orglarski mojster Karl Mauracher izdela nove orgle v Oberndorfu.  Verjetno mu je na nove orgle Gruber zaigral Sveto noč, ki je bila izdelovalcu orgel tako všeč, da jo je ponesel rojakom na Tirolsko. Veliko zaslug za širjenje pesmi je imela družina Strasser iz Lainacha na Tirolskem,  ki se je ukvarjala z izdelovanjem rokavic. Kjer so svoje izdelke prodajali, so služili dodaten denar z igranjem in prepevanjem. Leta 1831 so na sejmu v Leipzigu pred velikim občinstvom prepevali pesem Sveta noč. Zapeli so jo tudi na dvoru pruskega kralja Friedricha Wilhelma IV. v Berlinu; postala je njegova najljubša božična pesem in takrat so jo zaradi izvajalcev imeli za tirolsko ljudsko pesem neznanega avtorja. Pevska družina Rainer  je Sveto noč prepevala na potovanjih po Evropi, o božiču leta 1839 so jo zapeli na ameriških tleh, v New Yorku.  V angleškem prevodu (Silent Night, Holy Night) leta 1859.
Sčasoma se je avtorstvo pesmi pozabilo. Razširilo se je mnenje, da je delo kakšnega slavnega skladatelja, kot je bil Michael Haydn (1737–1806). Na prošnjo dvorne kapele je Franz Xaver Gruber 30. decembra 1854 poslal pojasnilo (Authentische Veranlassung), kako je nastala ta pesem in priložil je prepis izvirnika. Med drugim je zapisal: »Bilo je 24. decembra 1818, ko je takratni oberndorfski kaplan gospod Joseph Mohr predal pesem Franzu Gruberju, organistu v takrat na novo ustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu (tudi učitelju v Arnsdorfu) s prošnjo, da napiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in za spremljavo na kitari. Omenjeni avtor melodije (torej Gruber) je še istega večera temu glasbeno izkušenemu duhovniku v skladu s prošnjo, enako izvirniku, ki je priložen pripisu, prinesel svojo enostavno kompozicijo, ki je bila še isti večer z odobravanjem predstavljena. Zapeta in zaigrana je bila s strani duhovnika gospoda Mohra (ki je bil dober tenorist) in organista Gruberja (bas).  Gospod J. Mohr je pesem spremljal na kitaro. Božična pesem je s pomočjo nekega Zillertalčana prišla na Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla v Leipzigu v zbirki pesmi.« Med prvo svetovno vojno je na sveti večer leta 1914 na 50 km dolgi zahodni fronti zavladalo ‘božično premirje’: nemški, francoski in britanski vojaki so za kratek čas zapustili svoje strelske jarke, se srečali in si voščili ter skupaj vsak v svojem jeziku pesem Sveta noč, blažena noč.  Med drugo svetovno vojno, na sveti večer leta 1941 sta pesem skupaj zapela ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in angleški predsednik vlade Winston Churchil na balkonu Bele hiše v Washingtonu. Leta 2011 je Unesco pesem Stille Nacht, heilige Nacht uvrstil na seznam duhovne (nesnovne) kulturne dediščine Avstrije.

KRAJI, POVEZANI S PESMIJO SVETA NOČ

 MARIAPFARR
 
Ta romarski kraj je bil prvo službeno mesto mladega duhovnika Josepha Mohra.  Pred milostno podobo Marije z Detetom in Svetimi tremi kralji je leta 1816 napisal besedilo pesmi. V kraju je muzej,  posvečen romarski cerkvi in pesmi Sveta noč. 5. aprila 2018 je papež Frančišek romarsko cerkev povišal v (manjšo) baziliko.

ARNSDORF
   
V tem kraju je učitelj in organist Franz Xaver Gruber 24. decembra 1818 pesem uglasbil. V najstarejši še delujoči šoli v Avstriji, v kateri je Gruber poučeval v letih 1807–1835, je v gornjem nadstropju muzej, ki so ga leta 2011 temeljito prenovili.  V njem je tudi črna kuhinja Gruberjevega stanovanja ter zgodovinska učilnica z Gruberjevim pultom.

OBERNDORF
 
Kraj, ki leži okoli 20 kilometrov severno od Salzburga, je znan po vsem svetu zaradi prve izvedbe ‘najlepše božične pesmi’ Sveta noč, blažena noč v božični noči leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev, zgrajena blizu reke Salzach, je bila posvečena leta 1798. Po dveh katastrofalnih poplavah leta 1897 in 1899 je ni bilo mogoče rešiti. Leta 1906 so jo začeli rušiti. Na njenem mestu so v letih 1930–1936 zgradili sedanjo spominsko kapelo Svete noči.  V njej je nekaj opreme nekdanje cerkve.  Od leta 1953 je vsako leto na sveti večer ob petih pred kapelo spominsko slavje, ki privabi številne obiskovalce, da skupaj zapojejo pesem Sveta noč v njenem ‘rojstnem kraju’. Ob kapeli je v starem župnišču muzej Svete noči.  Ves adventni čas deluje v Oberndorfu poseben poštni urad s priložnostnimi znamkami in žigom.  Oberndorf in Arnsdorf povezuje lepo urejena sprehajalna pot. Na sveti večer se po njej vije procesija z baklami.

HALLEIN
 
V tem kraju, ki leži južno od Salzburga, je od leta 1835 deloval Franz Xaver Gruber, skladatelj nesmrtne pesmi Sveta noč kot učitelj, zborovodja in organist.  Tukaj je 7. junija 1863 umrl. Njegov grob je med mestno župnijsko cerkvijo in hišo, kjer je živel. V hiši je urejen muzej, ki je bil na novo odprt 28. septembra 2018.  V njem so na ogled razni Gruberjevi notni zapisi Svete noči in več variant njegovega pojasnila o nastanku pesmi, njegovi osebni predmeti, njegov portret in portret tretje žene Katarine, klavir in Mohrova kitara, na katero je igral pri prvi izvedbi pesmi.

SALZBURG

V glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Salzburg  se je 11. decembra 1792 rodil Joseph Mohr in bil štiri ure po rojstvu krščen v salzburški stolnici.  V njej je bil leta 1815 posvečen v duhovnika. Znameniti ‘salzburški zvončki’ na dan pred božičem ob 7., 11. in 18. uri igrajo melodijo pesmi Sveta noč.

WAGRAIN

V tem kraju je Joseph Mohr deloval kot goreč dušni pastir od leta 1837 do svoje smrti 4. decembra 1848. Njegov grob je na krajevnem pokopališču levo od glavnega vhoda v župnijsko cerkev sv. Ruperta.  Na visokem železnem nagrobniku je upodobljen pri navdihnjenem zapisovanju pesmi Sveta noč. Nasproti cerkve stoji šola, ki so jo zgradili na Mohrovo pobudo in se imenuje po njem.

SVETA NOČ NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem je bila pesem Stille Nacht, heilige Nacht prvič objavljena v nemškem jeziku in sicer vseh šest izvirnih kitic v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je kasneje prevedel v slovenščino. V svojih Pevskih spominih (1924) je Aljaž med drugim zapisal: »V Tržiču sem prvi vpeljal lepo Gruberjevo pesmico Stille Nacht, heilige Nacht, ki sem jo našel v neki nemški brošurici (dvoglasno), in naučil šolske otroke (nemško) – pozneje sem jo prestavil v slovenščino. Kasneje jo je natisnil Foerster  v Cerkvenem glasbeniku s popravljenim besedilom četveroglasno.« Leta 1879 je bil v katoliškem tedniku Zgodnja Danica prvič objavljen slovenski prevod pesmi z naslovom Pri jaslicah.  Avtor prevoda je bil pesnik Radoslav Silvester (1841–1923). Prevod je dokaj okoren, ker je skušal biti preveč zvest izvirniku. V adventu leta 1884 so dijaki višjih razredov frančiškanske gimnazije v Novem mestu  pripravili božični oratorij, pri katerem so zapeli tudi Sveto noč, seveda v nemškem jeziku. Med poslušalci je bil tudi duhovnik Ivan Šašelj, ki je zapisal: »Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilo novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja p. Hugolin (Sattner),  ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda.« Leta 1885 je skladatelj Anton Foerster v notni prilogi Cerkvenega glasbenika prvi objavil štiriglasni stavek z naslovom Pri jaslicah ter pod notami dodal pripombo: »Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji.« Po Aljaževem pričevanju naj bi Foerster objavil njegov nekoliko popravljen prevod. Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak (1867–1961),  profesor verouka na ljubljanskih srednjih šolah. Besedilo pesmi Sveta noč, blažena noč, kot ga pojemo danes, je torej njegova priredba.  Skladatelj Stanko Premrl  je v svoji Cerkveni pesmarici za mladino (1916) pesem že objavil med božičnimi pesmimi. Tudi v njegovi Cerkveni ljudski pesmarici (1928) je Sveta noč objavljena med božičnimi pesmimi.  Zdaj z njo začenjamo božično slavje pri polnočnici in pri vseh mašah na praznik Jezusovega rojstva. Z njo se v duhu preselimo na angelske poljane  in s pastirji počastimo Božjega Sina, ki je postal človeški otrok, da bi nas naredil za Božje otroke.

ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi dale vsaj zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je veter stisnil ob zid.
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a topla rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost. In umolkniti pred vsem tem, ker je takrat človekovo srce prepolno dobrega, svetega, lepega …
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa kak trenutek tudi v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeč mah v moje navadno, vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moje upanje. Da se v njej na meni neznan način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 73.

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka ... Oči, glej, osliček ... Glejta, Marija in Jožef ... Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega ... »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.