Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom ...

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve)  Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v Rimu je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, razglasila sv. Leopolda Mandića (1866–1942) za zavetnika bolnikov z rakom. Zakaj prav njega?
P. Leopoldu se je po zlati maši 22. septembra 1940 v Padovi zdravje začelo naglo slabšati. Izgubljal je težo, težko je požiral, bolečine so postajale vse hujše. Zdravniki so ugotovili, da ima tumor oziroma raka na požiralniku. Ta je hitro napredoval in p. Leopold je zadnji dve leti precej časa preživel v bolniški postelji. Hude bolečine in telesno slabost je premagoval z močno vero in molitvijo v samostanski kapeli, kjer je po svojih močeh spovedoval in tudi maševal. Ko se je 30. julija 1942 z molitvijo v kapeli pripravljal na sveto mašo, ga je obšla slabost, da se je nezavesten zgrudil. Po prejemu bolniškega maziljenja je izdihnil. Kot zanimivost naj dodamo, da je p. Leopold Mandić bil leta 1905/06 samostanski vikar in spovednik pri kapucinih v Kopru, na krajši dopust naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ. Predvsem Koprčani so njegovo spovednico v Padovi radi obiskovali. Bolnikom pa je rad ponavljal: »Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.« Pri založbi Ognjišče je izšel njegov življenjepis (v več izdajah) z naslovom Sv. Leopold Mandić, ki je še v prodaji. 

Molitev
Bog Oče usmiljenja in nežnosti je izbral
svetega Leopolda za orodje svojega
neskončnega usmiljenja v zakramentu
sprave, zato je postal priprošnjik
spovednikov in spovedancev; rojstni kraj
ga je navdihnil za ljubezen do nekatoliških
kristjanov in tako je postal vzor molitve
za edinost kristjanov; obolenje za rakom
pa je spodbudilo Cerkev, da ga je razglasila
za zavetnika bolnikov z rakom. Bog Oče,
po priprošnji svetega Leopolda nam podari
zaupanje v tvoje neskončno usmiljenje,
vedno večjo edinost med kristjani in živo
vero, da si ti zdravnik in zdravilo.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Sv. Leopold, zavetnik bolnikov z rakom, prosi za nas.

(mč)

Papež Frančišek je sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine izbral za ‘pričevalca usmiljenja’ v svetem letu usmiljenja (2016), ker sta bila oba neutrudna služabnika Božjega usmiljenja kot spovednika. V življenjepisu sv. Leopolda sem bral, da imel tudi dar prerokovanja. Na kakšen način se je to pokazalo? (Ludvik)
Prerok je človek, ki po božjem navdihu napoveduje prihodnje dogodke. Svetopisemski preroki stare zaveze so napovedovali Jezusov prihod in njegovo trpljenje za odrešenje človeštva. V privlačni knjigi o sv. Leopoldu Mandiću (Ognjišče 2014) je poglavje ‘Prerok in videc’. Dar prerokovanja mu je bil dan zaradi njegove globoke povezanosti z Bogom. Ko ga je nekdo vprašal, kako morejo svetniki napovedovati prihodnost, mu je odgovoril: »Zelo preprosto. Denimo, da smo ob vznožju visoke gore. Ali lahko vidimo, kaj je na drugi strani? Nikakor, gora je ovira. Ko se vzpenjamo v višine, se nam tudi razgled vedno bolj širi. Ko pa smo na vrhu, vidimo tudi na drugo stran. Gora je popolnost, je Bog sam. Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 47

Ko se ljudje znajdejo v veliki množici, se v gneči prepustijo splošnemu toku in izgubijo orientacijo, ne vedo, kje so. Kaj morajo storiti takrat? Izstopiti iz množice in stopiti na nekaj višjega, npr. stopnice, da se razgledajo naokrog ter se prepričajo, če gredo v pravo smer.
To načelo lahko uporabimo tudi v duhovnem življenju. Posnemamo Zaheja, ki se je povzpel nad množico na drevo. Če si za ta ‘umik’ vzamemo nekaj minut na dan – zlasti zjutraj, je to odličen način, da začrtamo smer svoje poti tako, kakor jo želi Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.

Zmeraj manj jih je.
Vsako leto je nekaj pogrebov ...
Kakšno leto več, kakšno leto manj ...
A vsako leto tudi nekaj novih maš. Vsaj zaenkrat.
Nekatere jokajo: “A jih ni škoda?!”, drugi pravijo: “Bo pa za nas več ostalo!”
Za nekatere bodo vedno ‘gospodi’, za druge so vsi po vrsti ‘pedofili’.
In godemo: “Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!” in: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!”
Vsi – se nam zdi – vemo, kako jim je, in vse – se nam zdi – poznamo ...
Poznamo nekaj dobrih ... in nekaj še boljših. Nekaj svetih ... in nekaj svetniških. (O tistih, ki niso tako zelo dobri niti tako zelo sveti, pa ne bomo tu in zdaj.)

Bog se nas usmili!
Povejte, župniki, vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili in farani razočarali? Vas škof ne razume, na sobrate pa se ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas še Bog ne sliši?
In vi, novomašniki? Trepetate? Se vam zdi, da vas čaka ogromno polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?
Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. Če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststoštirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petstodvanajst milijonov, ob četrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno “pade v zemljo in umre”.
Veste, Bog je kmet, ne neki zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale njive, ampak je treba poprijeti za plug. In kmet ve, da je treba vsejati zrnje in vsaditi seme, ne obljube. In kmet ve, da pridelek ni odvisen le od njega, čeprav je storil vse, kar je lahko. In da je ob času žetve dobro imeti pomoč.
Božja logika, v nasprotju z našo, stavi na kvaliteto, ne na kvantiteto; na moč, ne na število. In potem res ni važno, koliko nas je (kristjanov namreč: duhovnikov in laikov, posvečenih in neposvečenih, nedeljnikov in občasnikov), temveč, kakšni smo. Saj smo “sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?” (Mt 5,13)
Zato nam ne pritiče obup: ne duhovnikom ne laikom, ne posvečenim ne neposvečenim, ne nedeljnikom ne občasnikom! Bodi prilično ali neprilično!
V to božjo njivo, ki nas obdaja, in na katero smo bili postavljeni, vsadimo srce, ne le namena; in želi bomo dejanja, ne praznih besed. Iz dneva v dan umirati sebi, pomeni iz dneva v dan rojevati se v Kristusu. Tako si božič in veliki petek podajata roke.
In kmet ve: prazniki so prazniki. Pa če padejo na petek ali na svetek!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rojevalo se je pomladno jutro. Hitela sem čez most in za hip ujela melodijo reke, ki je pela svojo žuborečo pesem. Kot že tolikokrat do sedaj sem zavila skozi vhod velike stavbe. »Še ena nedelja, ki jo bom preživela za temi zidovi!« sem pomislila, ko sem si oblekla modro belo uniformo. Na oddelku je dišalo po sveže kuhani kavi.
»A si že tukaj?« me je vprašala kolegica, ki je opravljala še zadnja dela pred predajo službe. Vidno utrujena je sedla k pisalni mizi in potožila, da je bilo v teku noči veliko dela. »Še je živa,« je še dodala in pokazala v smeri proti bolniškim sobam. Obe sva vedeli, da govori o težko bolni gospe. Že pred dnevi je zdravnik ugotovil, da se ji življenje izteka. Sorodniki so prosili, naj je ne pošilja v bolnišnico.
Nekaj minut zatem sem odšla do omenjene gospe. V sobi je bilo temačno. Slišalo se je le sunkovito in hropeče dihanje. Prižgala sem lučko na nočni omarici, jo prijela za roko in poklicala po imenu. Me je slišala? Spraševala sem jo o bolečinah, čeprav sem vedela, da mi ne bo mogla odgovoriti. Ko sem gledala trpeči obraz umirajoče žene, so mi v mislih vstajale slike spomina na pretekle čase.
Gospa je prišla v našo ustanovo, ker je ostala sama. Njen življenjski sopotnik se je po kratki bolezni za vedno poslovil. »Sin in hči nimata veliko časa zame. Oba imata zelo zahtevno delo in vsak svojo družino,« je večkrat razlagala in opravičevala njune kratko trajajoče obiske pri njej. Bila je zelo prijetna sogovornica. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživljala v mestu na obali. Kasneje se je njena družina pred fašističnim terorjem umaknila v notranjost države. Živahno je opisovala, kako je na nekem plesu spoznala svojega bodočega moža. »Zelo lep nasmeh je imel!« je zaključila svojo pripoved o tem dogodku. V domu upokojencev se je udeleževala vseh prireditev in različnih srečanj. Včasih je v šali rekla, da ji primanjkuje časa.
Nekega decembrskega večera sem opazila, da je žalostna. Previdno sem jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Ah, sestra,« je zavzdihnila, »prazniki se bližajo. Vsako leto mi je težje, ko se spominjam, kako lepo smo praznovali v moji domači družini. Božični večer je bil eden najlepših v letu. Družina je bila skupaj. Peli smo in molili, potem pa šli k polnočni maši. Tako je bilo tedaj …«
»Tudi jaz se rada spominjam božičnih večerov, ki sem jih preživela skupaj s starši in z bratoma,« sem potrdila.
»Pa sedaj še praznujete božič?«
Pokimala sem.
»Srečni ste!« je rekla. »Veste, družina mojega moža je imela povsem druge poglede na svet kot jaz. Pa še tisti povojni čas je bil tako čuden. Mož je bil sicer dober, le o veri nisem smela nikoli govoriti in niti otrok vzgajati tako, kot sem želela in bi bilo prav. Sedaj pa vse bolj razmišljam, da bi se morala postaviti zase. Veste, sestra, ampak z Božjo Materjo sem se pogovarjala ves ta čas, ko javno nisem izražala svoje vere. Vedno sem ji priporočala svoje najbližje. Mislim, da je razumela mojo stisko. Kako ne bi, saj je mati!«
Dalje sem zrla v obraz, prekrit s potnimi kapljicami. Obrisala sem ji čelo in navlažila usta. “Že tri dni traja agonija,” sem pomislila in se vprašala, le zakaj se ne more posloviti. Nenadoma sem se spomnila, kako mi je pripovedovala o zaupanju v Marijino pomoč. Potiho sem začela moliti O Gospa moja. Prosila sem Božjo Mamo, naj jo pride iskat!
Program dela je zahteval, da sem se posvetila drugim jutranjim opravilom na oddelku. Hitela sem z meritvami sladkorja v krvi in delila zdravila. Stanovalci so se prebujali v nedeljsko jutro. Vsak na svoj način so začenjali nov dan. Nekateri so mi pripovedovali o preteklem večeru, ko je v domu potekal nastop neke folklorne skupine. Živahno so opisovali narodne noše in program, ki so ga izvedli pevci in plesalci. Ena od stanovalk je celo zapela del ljudske pesmi s šaljivo vsebino. Vesela sem bila njihovih doživetij.
Čez čas sem ponovno stopila v sobo k umirajoči gospe. Hropečega dihanja nisem več slišala. Stopila sem bliže k postelji. Njena glava je bila rahlo nagnjena in obraz je bil bled. Sledi preteklega trpljenja so se prelile v čudovito spokojnost.
»Božja Mama, torej si le prišla! Hvala ti!« sem rekla.
Prav tedaj je zvon v bližnji cerkvi povabil k prvi jutranji maši.

HVALA Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 22-23.