Pišem vam zaradi zadeve, ki mi že nekaj časa ne da miru. Zaradi nje sem celo prišel navzkriž z znanko, ki se ima za verno in redno hodi v cerkev. Trdila je, da ti lahko škoduje tuj človek, če ti npr. v avto da neki amulet, oz. neko pogansko ali celo satanistično znamenje. Lahko ti ga na skrivnem pusti tudi v domu in potem to slabo vpliva nate. Lahko ti povzroči tudi bolezen ali pa razdor v družini, skratka ti škoduje. Jaz sem ji ugovarjal, da to ne more biti res, da si lahko le sam škodiš. Tudi hudi duh ima lahko na nas vpliv, če mu to pustimo, če npr. podležemo njegovemu zapeljevanju. Ne more pa na nas vplivati neki predmet, pa čeprav nam ga da, oziroma podtakne sam satanist. Menim, da zlo lahko pride v nas, če vanj privolimo, zato da bi nam škodil neki predmet in nam prinašal nesrečo, pa ne verjamem. Druga stvar je, če ti sam prostovoljno vzameš kakšno pogansko ali satanistično znamenje in ga prostovoljno prineseš domov. Pa še v tem primeru ne verjamem, da ti to lahko zelo škodi.
Zanima me tudi, če vpliva nate, če te kdo prekolne in ti želi slabo. Ali se to lahko uresniči? Ti to lahko prinese nesrečo?
Vem, da je bolje, če te kdo blagoslavlja in da je prav, da imamo kristjani doma križ ali podobo Kristusa, Marije in svetnikov, ne pa poganskih znamenj, a ne morem verjeti, da poganska znamenja delujejo kar sama od sebe in nam škodujejo. Če bi bilo to res, potem je poganstvo prava vera, saj imajo njena znamenja moč sama po sebi.
Vesel bom vašega odgovora
Darij

Tematika, ki jo zajemajo vaša vprašanja, je precej zahtevna in bi za jasno razumevanje bilo potrebno veliko več prostora, kot ga nudi ta odgovor. Izpostaviva morda vprašanje, ali lahko amulet, oziroma uročen predmet ali kako drugače preklet, vpliva na človeka. Človek je telesno duhovno bitje, torej sta v njem združeni materialna in duhovna razsežnost, ki sta med seboj povezani. Za lažje razumevanje: ljubezen je npr. duhovna resničnost, a jo mora človek izražati z telesnimi, materialnimi sredstvi (darilo, poljub, spolni odnos ...), da jo drugi lahko v celoti zazna; čeprav ima seveda tudi samo notranja naklonjenost, neizražena ljubezen do nekoga, tudi določen vpliv nanj, a ga le-ta ne more dejansko prepoznati in individualizirati. Podobno je tudi zlo (slabo) prisotno na obeh ravneh, tako na duhovni (resnično zlo) in na materialno telesni, na kateri se izraža navzven. Vemo tudi, da duhovno dogajanje na neki način »prepoji« materialne resničnosti: npr. romarski kraji, kjer se je prikazala Marija ali kjer že stoletja ali desetletja ljudje veliko molijo, delujejo na skrivnosten duhoven način drugače, kakor drugi kraji. Tega sicer ne znamo »fizikalno« ali »kemično« razložiti, a človek in tudi ostalo stvarstvo je več kot samo to, kar mi o njem vemo, zatorej delujejo okoli nas tudi silnice in »procesi«, tako na duhovni kot materialni ravni, ki jih še ne poznamo (pomislimo samo na atomsko sevanje, ki je obstajalo in delovalo tudi, ko ga še nismo poznali). Če to velja za pozitivni pol (dobro, svetost, ljubezen, Bog), velja v določeni meri tudi za negativni pol (zlo, slabo, hudi duh). Pomislimo na razne »preklete« kraje, kjer so se dogajali npr. zločini in so se na njih pričeli dogajati razni negativni pojavi (paranormalni pojavi), ki so izginili po molitvi, blagoslovu ali celo eksorcizmu nad tistim krajem. Seveda se vse to ne dogaja kar avtomatično in vedno ter povsod, kjer se je kaj podobnega zgodilo (zakaj so pri tem razlike nam ostaja v glavnem skrivnost); tudi na vsakega človeka nima enakega vpliva. Svet duhovnega nam je še veliko večja neznanka, kot svet materialnega.
Iz tega premisleka lahko povzameva načelen odgovor na vaše vprašanje. Če je bil neki predmet »prepojen« z zlom s pomočjo preklinjanja, urokov, magije ali drugih okultnih praks, je mogoče, da ima na določenega človeka negativen vpliv tudi zaradi njegove fizične navzočnosti, saj smo ljudje na fizično bližino posebej občutljivi. Sama praksa to potrjuje: ko so takšen predmet odkrili in ga uničili (najbolje zažgali in pepel odnesli na kakšen oddaljen kraj), je negativni vpliv prenehal ali bil precej manjši. Ker ti pojavi in vplivi spadajo v še nerazjasnjeno področje paranormalnega, nimamo enoznačnih odgovorov na te pojave.
Vendar pa je prav, da močno poudarim, da ves ta vpliv ni mogoč povsem avtomatično, torej brez »sodelovanja« tistega, ki nanj vpliva. Kristjani verujemo, da tistemu, ki živi v Božji milosti, v Božji navzočnosti in prakticira redno krščansko življenje (vsakodnevna molitev, redno obhajanje zakramentov sprave in svete evharistije ter opravlja dobra dela), mu zlo ne more zares škodovati. To ne pomeni, da ne čuti njegovega delovanja – nasprotno, bolj ko je kdo svet, bolj si tudi hudi duh prizadeva, da bi ga od tega odvrnil – , a mu ne more škoditi; prej ga še bolj ‘potisne’ v Božje naročje, kot vidimo pri nekaterih svetnikih (npr. sv. Janez Marija Vianney). Človek pa je bolj odprt delovanju zla, če je v stanju hujšega greha ali ima kakšne notranje rane, četudi ni sam odgovoren zanje, tudi če dolgo živi v slabem, negativnem okolju, se lahko njegov duhovni ‘imunski sistem’ oslabi.
Glede poganskih ali kakšnih drugih nekrščanskih znamenj pa je treba reči, da so to simboli, ki lahko delujejo na človeka na podzavestni ravni. Če takšne nekrščanske simbole pogosto doživlja kristjan, lahko preko podzavesti vanj vnašajo kakšna sporočila, ki ga nato lahko ovirajo v njegovem krščanskem življenju. Vendar velja tudi pri tem, da je zavestna raba takšnih znamenj slabša kot bolj slučajna; še bolj pa velja, da zavesten trud za resnično krščansko življenje nevtralizira takšne vplive. So pa nekrščanska znamenja za kristjana bolj negativna kot za druge, saj ga usmerjajo h korakom proč od Kristusa, ki ga je že sprejel.
Za konec pa naj še enkrat podčrtam, da je Kristus zlo že zmagal, zato se nam v edinosti z njim ni treba bati nobenega zla. Nobeno zlo ni močnejše od Kristusove ljubezni do nas. Bolj ko smo z njim zedinjeni, bolj smo na varnem. Vsekakor pa nobeno zlo ne more brez določenega sodelovanja vstopiti v človeka, to lahko le ob takšni ali drugačni odprtosti za zlo. Če bi zlo lahko neomejeno in brez vsakega sodelovanja uničevalo ljudi in stvarstvo, bi že zdavnaj bilo vse uničeno. Tako pa nas Bog ne zapušča in nas brani ter varuje pred najhujšim zlom; bolj ko zavestno in svobodno z njim sodelujemo, bolj je njegovo posredovanje uspešno.
V upanju, da sem dovolj konkretno odgovoril na vaše dileme in razjasnil kakšno temino tudi kakšnemu bralcu, vas pozdravljam!

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str 40.

Italijanska redovnica klarisa († 1640), ki se je kot mlado dekle vdajala posvetnim nečimrnostim, potem pa se je po posebni Božji milosti zresnila in postala redovnica.

  

Spominu sv. Hijacinte Marescotti je posvečena podružnična cerkev v Rogatcu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Zaskrbljena mati je prišla k indijskemu predsedniku Gandhiju s svojo hčerko in mu povedala za hčerkino razvado: pojé veliko več sladkarij, kot bi bilo zanjo zdravo. Prosila ga je, da bi se z njo pogovoril in jo prepričal, naj s to škodljivo razvado preneha.
Gandi je za trenutek pomolčal, nato pa dejal: »Pripeljite hčerko k meni čez tri tedne in takrat se bom z njo pogovoril.« Mati je odšla in se čez tri tedne vrnila. Takrat se je predsednik posebej pogovoril z dekletom in ji preprosto razložil, kako škodljivo je jesti preveč sladkarij in ji svetoval, naj to razvado opusti.
Mati se je državniku zahvalila, nato pa ga je vprašala: »Toda zakaj ji tega niste povedali že pred tremi tedni?«
»Pred tremi tedni,« je odgovoril Gandhi, »sem tudi jaz jedel sladkarije.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči ... in sem tam.
Včasih kaj povem. Včasih molčim. Včasih kričim. Včasih se jezim. Včasih jokam.
Včasih dvigujem pogled proti nebu. Včasih zakopljem obraz v dlani.
Včasih sem glasen. Včasih sem tih.
Včasih poslušam. Včasih celo kaj slišim.
Včasih prepevam.
Včasih sem oseben. Včasih sem priseben. Včasih sem iz sebe.
Včasih jemljem. Včasih dajem.
Včasih sem sam. Včasih sva v dvoje. Včasih smo vsi.
Včasih verujem. Včasih dvomim.
Včasih sem brezskrben. Včasih me skrbi.

Ti pa si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je ... vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Včasih Te ne razumem. Včasih pa se mi zdi, da sem pametnejši od Tebe.
Včasih Te ljubim. Včasih ne. Včasih se mi zdi, da Te celo sovražim.
Včasih se Te bojim. Včasih bežim pred Teboj.
Včasih se ti skrijem. Včasih ti skrivam.
Včasih se mi zdi, da se Ti skrivaš.

A Ti si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je ... vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Najin odnos včasih ni najboljši. Ne najbolj iskren. Ne preprost. Ne pristen.
Ne po Tvoji krivdi. Čeprav te včasih tega obtožim. In čeprav včasih tega ne vidim in ne čutim, vem, da me Ti ljubiš in objemaš in pričakuješ in čakaš ... vedno. Vedno, ne le včasih.
In čeprav se skoraj vedno sam sebi zdim tako velik in pomemben, se včasih zavem kako majhen ... kako droben ... kako nepomemben sem v resnici. In kako neverjetno in nepojmljivo je, da me Ti ljubiš. Vedno. Ne le včasih.
In da sem ti pomemben ... in dragocen ... In da me Tvoja ljubezen dela velikega.

In Ti si vedno. Nisi le včasih.

Včasih stojim pod križem. Včasih pa le gledam od daleč.
Včasih tečem h grobu. Včasih pa ne upam vstopiti.
Včasih hodim po vodi. Včasih pa kopljem s svojimi umazanimi prsti po Tvoji strani.
Včasih slišim Božjo Besedo, včasih zgolj grmenje.
Včasih sem poln Duha, včasih pa le preplašen golob prhuta s krili.

Ti pa si vedno. In nisi le včasih.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči ... in sem tam.
Kjer si Ti vedno.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Čedalje več ljudi je pretežkih, prekomerna telesna teža pa slabo vpliva na zdravje. Resne težave nastopijo, ko se odvečni kilogrami kopičijo in vodijo v debelost in z njo povezana bolezenska stanja. Med glavne razloge za odvečne kilograme prištevamo spremenjene, nezdrave prehranjevalne navade, saj se čedalje več ljudi prehranjuje v restavracijah s hitro hrano; drugi razlog pa je povečana gibalna neaktivnost. Posledica tega je, da ljudje uživamo energijsko bogato hrano in preobilne obroke, ki jih zaradi sedečega načina življenja ne uspemo porabiti. Po drugi strani pa zaužijemo premalo ključnih hranil. Energijsko bogata hrana organizma ne nasiti in dodatno poveča željo po hrani. Tudi kupljene pripravljene jedi imajo višjo energijsko vrednost od doma pripravljenih. Enako velja za pijače z dodanimi sladkorji.
Ko govorimo o zdravi, varni in uravnoteženi prehrani, je potrebno omeniti tudi priporočen režim prehrane, ki obsega število dnevnih obrokov in časovni razmak med njimi in energijsko vrednost zaužite hrane v dnevnem jedilniku.
Mnoge raziskave potrjujejo, da izpuščanje zajtrka in dnevnih obrokov vodi v debelost, saj naj bi večje število dnevnih obrokov vplivalo na apetit.

ZAJTRKUJ
Zajtrk sodi med dobre prehranjevalne navade, redno zajtrkovanje pa je prehranski vzorec, ki lahko prispeva k zmanjševanju telesne teže pri odraslih, opuščanje zajtrka pa je povezano s tveganjem za nastanek prekomerne telesne teže tudi pri otrocih.
Zajtrk dobro vpliva na nadzor apetita, uravnava nivo krvnega sladkorja in zmanjša utrujenost čez dan. Z rednim zajtrkovanjem zmanjšamo tveganje za povečanje telesne teže in razvoj določenih bolezni, npr. sladkorne tipa 2. S prehranskega vidika se izboljšata zlasti kakovost in količina dnevnega prehranskega vnosa, zmanjša pa se tudi tveganje za pomanjkanje nekaterih pomembnih hranil v prehrani.
Z zajtrkom že zjutraj zagotovimo telesu dovolj energije za dobro delo in razmišljanje, kar je s fiziološkega vidika presnove zelo pomembno.
Zajtrk naj bo pretežno sestavljen iz polnovrednih žitnih izdelkov, ki ugodno vplivajo na zmeren dvig krvnega sladkorja; v kombinaciji z beljakovinskim živilom (mleko, mlečni izdelki, pusti mesni izdelek...), kar še dodatno izboljša kognitivne zmožnosti in razpoloženje. Priporočljivo je uživanje dodatkov zelenjave in sadja ali soka, kar zviša hranilno vrednost obroka.

PREHRANSKE NAVADE
Slabe prehranjevalne navade se poleg opuščanju zajtrka odražajo v neprimerni razporeditvi obrokov preko dneva, v neustrezni izbiri živil v naših obrokih ter v prekomernem uživanju škodljivih maščob, sladkorja in soli. Nagnjeni smo tudi k hitremu prehranjevanju, ki praviloma predstavlja hrano nižje hranilne in visoke energijske vrednosti z dodanimi aditivi. Sodeč po raziskavah, le tretjina odraslih prebivalcev Slovenije uživa sadje večkrat dnevno, zelenjavo pa le slaba petina. Več kot polovica prebivalcev svojo hrano dosoli. Prav tako polovica prebivalcev 3 krat na teden uživa suhomesnate izdelke in druge predelane mesnine. Petina odraslih pa uživa aromatizirane in gazirane brezalkoholne pijače 3 krat tedensko.
Največ nezdravih prehranjevalnih navad je zaslediti pri mladih, med aktivno delovno populacijo, pri nižje izobraženih ljudeh in ljudeh s slabšim ekonomskim položajem. Slabim prehranjevalnim navadam so podvrženi otroci, ki so zgodaj izpostavljeni stalnim povišanim količinam maščob, sladkorja, soli in umetnih dodatkov v telesu, kar vsekakor ne more biti dobro izhodišče za zdravo odraslo življenje.

Z REDNIM GIBANJEM VZDRŽUJEMO TELESNO TEŽO
Za vzdrževanje telesne teže je pomembna ustrezna bilanca med vnosom hrane in njeno porabo. Presežek energijskega vnosa je močno povezan z zgoraj omenjenimi navadami, redno gibanje skupaj z uravnoteženo prehrano pa vzdržuje energijsko ravnovesje, saj se odvečni kilogrami nabirajo, kadar je energijski vnos večji od porabe. Redno gibanje prispeva tudi k nastanku mišične mase, nasprotno se ob dolgotrajni telesni neaktivnosti zmanjša mišična masa in poveča maščobna masa. Mišična masa je pomemben potrošnik energije v telesu, z gibanjem na dolgi rok pa preprečimo kopičenje odvečnih kilogramov in zmanjšujemo nalaganje maščevja v predelu trebuha.
Iz raziskav je razvidno, da je za zmanjšanje telesne teže poleg gibanja nujno potrebno spremeniti prehranski režim. Vzdrževanje telesne teže z redno vadbo je mogoče z vsaj štiri do pet krat tedensko vadbo, ki traja od 30-50 minut ali več, za mladostnike pa vsaj 60 minut na dan. Za vzdrževanje telesne teže je torej potrebnih 150 minut aktivnosti na teden, nekateri priporočajo celo 300 minut zmerne vadbe na teden Iz tega je razvidno, da je gibanje nujni sestavni del preventivnih programov. Za izgubo telesne teže pri prekomerno težkih osebah pa je poleg vadbe nujno potrebna omejitev energijskega vnosa. Kakorkoli, vsako povečanje gibanja v trajanju in intenzivnosti ima potencialni vpliv na telesno težo.

Z REDNIM GIBANJEM NAD DEBELOST
Za osebe z debelostjo je priporočljivo pred gibanjem opraviti pregled, saj je debelost sama po sebi dejavnik tveganja za mnoge bolezni. Na podlagi obravnave je potrebno sestaviti individualni progam vadbe in jedilnik, ki naj bo pod nadzorom usposobljenih strokovnjakov.
Trenutno ni na voljo znanstvenih raziskav, v katerih bi našli priporočila o količini vadbe, ki je pomembna za znižanje telesne teže pri debelosti. Najbrž je vzrok temu zdravstveno stanje debelih posameznikov. V mnogih študijah omenjajo načelo ‘več je boljše’. Vsekakor pa s povečevanjem ravni gibanja rastejo številne druge koristi, zmanjša namreč tveganje za umrljivost za vsemi vzroki in je najboljše zdravilo za vzdrževanje telesne teže na dolgi rok.

ČLOVEŠKO DELO DELUJE KOT STROJ
Energija, ki jo dobimo s hrano, je kemična energija (E), ki jo telo porabi, da opravi neko delo (A) in odda toploto (Q).E= A + Q
Kdaj hujšamo?
Kadar skupno opravljeno delo organizma presega energijo v zaužiti hrani: E< A + Q
Kdaj se redimo?
Kadar energija zaužite hrane presega oprav­ljeno delo: E > A + Q

Slabe prehranjevalne navade (izpuščanje zajtrka, kosila, uživanje sladkarij, mastnega mesa in mesnih izdelkov, industrijsko pripravljenih jedi ...) vodijo v povečan energijski vnos in razvoj debelosti.
Izguba telesne teže, ki jo dosežemo zgolj z rednim gibanjem, je skromna (< 3% začetne telesne teže), kljub temu da je redna aktivnost ključna za dolgoročno izgubo telesne teže in vzdrževanje telesne teže.
Redno gibanje skupaj s prehransko intervencijo znatno poveča izgubo telesne teže in izboljša sestavo telesa (poveča se delež mišične mase, zmanjša delež maščevja in obseg trebuha).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 01, str. 94.

Pri verouku smo se učili na pamet deset božjih zapovedi. Prva se glasi: »Veruj v enega Boga!« Ko berem Sveto pismo, pa vidim, da je ta zapoved veliko daljša. Med drugim veleva: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu« (2 Mz 20,4). Ali to prepoveduje češčenje svetih podob? (Jakob)
V stari zavezi je bilo prepovedano upodabljanje neskončno svetega in nevidnega Boga, da bi bilo izvoljeno ljudstvo zavarovano pred poganskim malikovanjem. Po učlovečenju Božjega Sina pa ta prepoved ne velja več. »V vidnem Odrešeniku se razodevaš ti, nevidni Bog,« izpovedujemo v božičnem hvalospevu. Bog si je privzel podobo človeka, zato je krščansko češčenje svetih podob upravičeno. Vendar ne gre za češčenje podobe (slike, kipa), ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena: Kristus, Devica Marija, angeli in svetniki. Med najstarejšimi upodobitvami Kristusa je lik Dobrega pastirja, kakor je samega sebe označil Jezus v evangelijih. Kristjani so svoja svetišča opremljali s slikami in kipi tudi zato, da so verniki, ki niso znali brati, sporočilo odrešenja sprejemali z očmi. To je bila »Biblia pauperum« - Sveto pismo preprostih ljudi. (sč)

 ČUK, Silvester Ognjišče (2011) 1, str. 108

Nekega dne je zajec zelo hitro tekel in se zaletel v debelo drevo, ki je stalo sredi polja, ter si zlomil vrat in mrtev obležal v travi.
Kmet, ki je delal sredi polja in videl, kaj se je primerilo, je odložil motiko, legel pod drevo ter čakal, da bo pritekel še kakšen zajec. Ni ga bilo in vsi ljudje so se norčevali iz nespametnega kmeta.

Včasih smo tudi mi podobni zajcu v zgodbi. Tekamo sem ter tja in se ne zavedamo, da se lahko polomimo ob kakšnem od številnih dreves, ki stojijo vsak dan na naši poti. Včasih pa smo podobni kmetu in se uležemo pod drevo ter čakamo, da nam bodo zajci sami padali v naročje.
Nobena od omenjenih drž ni prava. Ko tekamo, moramo biti pazljivi, ko kopljemo na polju, pa ne smemo odložiti motike. Vsaka stvar ima svoj čas: žetev na polju lahko pričakujemo, pa tudi presenečenje, ki nam ga prinese zajec.
Učitelj s to zgodbo odgovarja tudi tistim, ki hitro odložijo motiko in tako zakopljejo talente.
Čeprav si moramo vzeti čas za počitek, je eno lenoba, drugo pa je potreba po počitku, da ne postanemo sužnji dela. Skrivnost življenja ni v stalnem delu, ampak v delu, ki je v skladju z naravnim ritmom polja in človeškega organizma, letnih časov, luninih men in sončne toplote.
Modrost srednje poti je velika življenjska zakonitost. To je tudi umirjen nauk nevsiljivega humorja te lepe prilike.

Pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji.. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za Božje kraljestvo. (CD 39,2)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 20-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Zakaj živim? Vse pogosteje se v meni oglaša glas, ki me to sprašuje. Brez smisla čakam nov dan, hodim po svetu in upam. Upam in verujem v boljšo prihodnost. Nisem izgubila vere, čeprav se vedno znova sprašujem, ali je sploh vredno verovati? Znova in znova doživljam krute in ponižujoče trenutke. Pravijo, da je mladost najlepše, kar ti da življenje. Kako rada bi to verjela, pa jim ne! Pri osemnajstih nimam nič od življenja! Sama, neskončno sama! Vzrok mojih težav pa so razmere v družini. Marsikdo misli, da smo srečna in urejena družina, vendar sem bila za peto kolo. S sestrama se nismo nikoli razumeli, nikoli nas ni povezovalo iskreno prijateljstvo. Preveč sem drugačna od njiju. Tudi s starši se ne razumem dobro. Večkrat se vprašam, ali sploh spadam v to družino in ali je mami res to, da jo lahko kličem mama?! Do mene ni bila nikoli materinska, tako kot do sester. Nikoli ji nisem mogla ničesar zaupati, nikoli me ni hotela razumeti in z mano deliti vse, kar se mi je pripetilo. Zame nima nikoli prijazne in tople besede, kot da sploh nisem njena hči! Vse moje delo je zaman, kar jaz naredim, ni zanjo nikoli dovolj dobro. Nikoli mi ne reče: “Ana, to je dobro!”. Vedno ima pripravljeno še kakšno pripombo, včasih se ji poskušam zaupati, vendar me vedno znova pobije, tako da mi je žal, da sem sploh začela. Kadar se mi zgodi krivica, sem po njenih besedah vedno sama za vse kriva. Tudi moje prav dobro spričevalo ni v redu. Ob besedah: “Lahko bi bilo še boljše!” bi najraje umrla! Vse bolj se zapiram vase. Zatekam se v svojo sobo in jočem. Vendar vem, da so vse solze zaman. V obupu prosim Boga, naj mi pomaga najti pot iz tega prekletstva, ki je nad mano. Edini cilj, ki ga nosim v sebi, je ta, da končam šolo in grem stran! Daleč stran od domače hiše! Upam, da bom imela nekoč boljši dom.
Bog, prosim te, pomagaj mi, ali pa me že zdaj pokliči v svoje varstvo
Ana

Vaše pismo je polno bolečine pa tudi črnogledosti, ker ne vidite rešitve. Jasno pa vidite vzroke svojih težav in sicer v družini, v kateri odraščate. Sicer bi vam lahko napisal, da ne bodite tako črnogledi, ker je v življenju veliko lepih stvari in da bodite pozorni predvsem nanje, ampak imam občutek, da tega v tem trenutku ne bi mogli sprejeti.
Glede na to, da ste prepričani, da je vzrok vaših težav družina, v kateri odraščate, morate tu tudi iskati rešitve. Vi sicer iščete upanje v tem, da se boste iz družine čim prej izselili. V tem trenutku vidite to kot edino rešitev. Zavedati pa se morate, da se lahko preselite, da pa se bodo mnogi vaši problemi preselili z vami. Res je, da ne boste več v družini, kjer se čutite nesprejeto, v vas pa bo ostal občutek nezaželenosti. Zato bi bilo smiselno reševati občutek nesprejetosti kar v družini in sicer pri mami. Verjamem, da vas mamine besede, – ko ji prinesete dobro spričevalo – “Lahko bi bilo še boljše!”, prizadenejo. So pravzaprav tipičen primer, kako bi starši in vzgojitelji, pa sploh vsi ljudje, ne smeli ravnati drugimi. Neki kardinal je pripovedoval o možu nemogočega obnašanja. Toda v njegov zagovor je povedal, da kot otrok in mladostnik ni doživel nobene pohvale, da ga starši niso nikoli pohvalili in mu pokazali, da so nanj ponosni, da se veselijo njegovih uspehov …
Pri vaši mami gre tudi za primer, ki kaže, da s tistim, ki izreče take besede, nekaj ni v redu, da je najbrž sam zagrenjen, da sam v sebi ni srečen, ker tako rani druge ljudi. Ne pozabimo, da ranjeni ljudje ranijo (kakor ljubljeni ljudje ljubijo), ker zmotno mislijo, da bo potem njihova ranjenost in njihova bolečina manjša. Kolikokrat ljudje menijo, da bo potem, ko bodo drugega ranili, žalili, ponižali, njim laže. Velikokrat naredijo to zato, ker so bili sami ranjeni, ponižani ali užaljeni. Zato pametni ljudje v jezi raje malo počakajo, da se ‘ohladijo’, ker se zavedajo, da bodo v jezi izrekli besede, ki jih bodo pozneje obžalovali. Prav tako stara modrost pravi, naj v jezi, obupu, razočaranju ali drugih kriznih trenutkih ne sprejemamo pomembnih odločitev, ker bi nerazsodno in nerazumno ravnali. Saj poznamo primere, ko kdo v obupu reče, da bo vse pustil, da se bo kakšnemu človeku grobo maščeval, da mu bo naredil to ali ono zlo. Hvala Bogu, da se nič od tega ne uresniči, ker pač ljudje v jezi ali obupu nekaj rečemo, pozneje pa tega ne naredimo, ker smo se ‘ohladili’ in sami uvideli, da je bilo to, kar smo izrekli, neumno. Tako tudi ti še počakaj z radikalnimi odločitvami.
In prav v dejstvu, da ranjeni ljudje ranimo, bi jaz iskal razlago za razumevanje napačnega ravnanja tvoje mame. Ali mogoče veste, če je bila ona sama v mladosti ranjena? So njo v družini zapostavljali? Vam je mama sama o tem kdaj pripovedovala? Če za to ne veste, potem bi morda bilo odrešujoče za vas in za mamo, da bi se o tem pogovorili. Da bi mama (iz)povedala kaj o svojem otroštvu ali mladosti. Vi bi jo potem bolje razumeli, pa tudi njena bolečina bi bila manjša, če bi jo ‘dala iz sebe’, če bi jo izpovedala in se tako razbremenila. Morda bi ob tem tudi spoznala, da z vami ne ravna prav, ko vas zapostavlja, in bi se ob izpovedovanju svoje zapostavljenosti zavedela, da sama ponavlja napačen vzorec obnašanja, zaradi katerega je tudi sama veliko trpela.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 12, str 40-41.