4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige ...«
Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni ...) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost ... so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30

Rozalija je živela v 12. stol. v Palermu na otoku Siciliji. Vzgajali so jo kot kraljično in razcvetela se je v pravo rožo (kar pomeni tudi njeno ime). Pred snubci se je umaknila v samoto na goro Monte Pelegrino, kjer je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Svetnica je ‘Božja roža’ tudi po imenu, kajti ime Rozalija po naše pomeni ‘roža’ in ‘lilija’.

Sv. Rozalijo upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.

več o sv. Rozaliji v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 137-139

Pri nas imamo svetnici posvečene štiri podr. cerkve in eno kapelo. V NM škofiji stoji njena cerkev nad Krškim, 1 večja kapela pa na Trebelnem. 5 – V CE škofiji sta p. c. v Gabrniku 2 (Kostrivnica) in na Zlatečah (Šentjur/CE). 3 – V MS škofiji stoji od 1994 p. c. v Petišovcih 4 (Lendava).

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 9, str. 99. 

Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb:
Slepi mož je sedel sredi skupine videčih ljudi.
Naenkrat so se vsi začeli smejati. Tudi slepec.
»Kaj si videl, da se tako smeješ?« ga je nekdo vprašal.
»Če se vsi smejejo, mora biti nekaj res smešnega,« je odgovoril slepi mož. »Saj se menda ne norčujejo, ne?«

Ni slepec edini, ki se smeje, ko se smejejo drugi. Tudi številni ljudje delajo tako, da bi drugi ne opazili, da niso razumeli šale. Včasih se celo vsi smejejo, pa nihče ne ve, zakaj. Nihče ni razumel šale. Toda nekdo se je začel smejati in vsi ga posnemajo. Marsikdo se mora smejati, da je videti pameten. Marsikdo se mora smejati, čeprav niti ne ve, s čim se strinja. Sledi skupini, tudi če se mu vic ne zdi smešen. Tega seje zavedal slepi človek. Čeprav ni videl, se je smejal.
Smejemo se, da smo videti pametni. Smejemo pa se lahko preprosto tudi zato, ker se smejejo vsi. Mislimo si: »Nerodno bi bilo, da bi se ne smejali, ko pa se vsi smejejo.« Čeprav vemo, da se nekateri smejejo samo zato, ker se smeje večina. Človek je, četudi to neradi slišimo, čredniško bitje. Ravna tako, kot ravna večina. Boji se, da bi se zdel nespameten, če ne bi delal tako. Zal pa nimamo zagotovila, da je tisto, kar dela večina, pametno. Lahko je samo bolj ugodno, lažje, lahko celo hlapčevsko ali slabo. Ne bodimo slepi in se ne smejmo vedno tistemu, čemur se smejejo vsi!

Žal pa nimamo zagotovila, da je tisto, kar dela večina, pametno. Lahko je samo bolj ugodno, lažje, lahko celo hlapčevsko ali slabo. Ne bodimo slepi in se ne smejmo vedno tistemu, čemur se smejejo vsi

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2004), 31-33.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 84-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Preljubi sveti Gregor Veliki!
Tudi tebe bom tikal, pa čeprav se mnogi pobožni kristjani zgražajo, češ “da tikam pol nebes!” A res ne vem, zakaj bi te ne, saj si moj patron, moj nebeški zavetnik, moj soimenjak, moj zgled! Poleg tega pa sem zadnjič ugotovil, da pravzaprav tikam vse duhovnike: kaplane, župnike, škofe, celoten kardinalski zbor in še celo samega papeža, ko pri maši na “Gospod z vami.”, odgovorim z “In s tvojim duhom.”
In papež si bil tudi ti. In to tako dober, uspešen in svet, da sta ti verno ljudstvo in zgodovina pridela naziv ‘Veliki’, kar se, to je treba priznati, ni zgodilo prav dostikrat. V enem tvojih mnogih življenjepisov je zapisano, da si bil ‘idealen papež’. Pa se človek, ki živi v (današnjem) času, ko idealov ne poznamo (več) in jih ne priznamo (več), vpraša, kaj to pravzaprav pomeni: Idealen? Danes bolj kot na ideale prisegamo na politično korektnost, ko niti za ceno resnice ne upamo užaliti nikogar, temveč skušamo biti za vsako ceno všeč vsem in vsakomur, ter tako ob koncu dneva ugotovimo, da nismo bili všeč nikomur, še najmanj pa sebi! Priznam pa, da sem malo občutljiv na temo idealov, saj je duhovnik na pripravi na zakon, ki sva se je pred osemnajstimi leti s takrat še bodočo možinjo udeležila, pred hordo koruzniških parov prostodušno dahnil, “da se Cerkev zaveda, da je predzakonska čistost nedosegljiv ideal” (!!?) in sem bil tako prisiljen v enega svojih prvih govornih izpadov v obrambo idealov, ki ni bil prav nič ‘politično korekten’!
Dovoli, da zdaj pojasnim, zakaj se obračam nate kot na ‘premaknjenega’ svetnika, saj sem prepričan, da to marsikomu ni jasno in tudi meni po vsej verjetnosti ne bi bilo, če zaradi svojega imena, s katerim sem povezan s tabo, ne bi bil pri tem tudi sam udeležen. Torej: da se “na Gregorjevo, ptički ženijo”, tam okrog 12. marca čivkajo ne samo ptiči, ampak tudi vsak polskomercializiran in polizobražen novinar, za vse druge pa je to v slovenske učbenike zapisal eden večjih, pomembnejših in boljših slovenskih pesnikov. In res smo tvoj godovni dan, dan tvoje smrti, dan tvojega rojstva za nebesa, vse do leta 1969 slavili v začetku marca. Ker pa je to postni čas, ti pa ne le velik svetnik, ampak celo Veliki, in se spodobi, da človek na tvoj (in če smem pripomniti: svoj) god spije kozarec rdečega, je Cerkev tvoj godovni dan ‘premaknila’ na 3. september, ki je obletnica tvojega škofovskega posvečenja, dan ko si bil izvoljen za papeža. Zato si torej ‘premaknjen’.
Je pa res, da so se s tem očitno premaknile še kakšne druge stvari in (p)ostale premaknjene. Ker “na Gregorjevo, ko se ptički ženijo”, Gregorja pravzaprav ni več, tudi ptiči ne vejo, ali bi se ženili ali ne! Je sploh prav, da se ženijo? Ali je bolje, da živijo kot ptički na vejah? Oziroma na koruzi? In smo prišli celo tako daleč, da bi se radi ženili raznovrstni, oziroma istovrstni ‘tiči’!!! (Moram pa vseeno zapisati, in naj vrag vzame politično korektnost, da se mi zdi čudno, celo malo žalostno in kislo smešno, da ob vsem prahu, ki se dviga okrog novega družinskega zakonika, še nihče ni opazil, oziroma zapisal, da pa je vseeno treba občudovati silno željo istospolnih po poroki. Vsaj v luči podatka, koliko tako imenovanih vernih katoliških parov živi na koruzi in s tem kaže in pričuje, kako malo jim pomeni zakrament svetega zakona! In kljub temu, da vem, kam pes moli taco ob porokah homoseksualcev, me prime, da bi vrgel puško v koruzo, pa naj poči in preplaši vse koruznike!)
Ampak, dragi Gregor, Velik in premaknjen si tudi in predvsem zaradi svojega življenja. Svojo službo si opravljal, tako piše v življenjepisu, na “izjemen način in častno”. Imetje rimske Cerkve, ki še danes ni prav majhno, si imenoval ‘imetje revnih’. In to razumel dobesedno. Vsak dan si, lastnoročno, nahranil in oskrbel dvanajst revežev. Kar se ob količini revežev ne zdi veliko. Pa vendarle je. Še z današnje časovne razdalje. In premaknjeno. In politično nekorektno. Skratka – Veliko.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Papežu Gregorju I. je zgodovina prisodila naslov Veliki, ker je Kristusovo Cerkev modro vodil na prehodu iz starega v srednji vek (590–604). Benediktinskemu redu, katerega član je bil tudi sam, je zaupal misijonsko delo na Britanskem otoku. Prenovil je bogoslužje; po njem se liturgično (latinsko) petje imenuje gregorijanski koral. Do leta 1969 je bil njegov god 12. marca. (sč)

Sv. Gregor Veliki ima na Slovenskem ozemlju štiri svoje cerkve: žup. pri Sv. Gregorju (1), podr. pa na Dobravici (2) (Ig), v Žvaruljah (3) (Kolovrat – vse LJ) in v Kobdilju (4) (Štanjel – KP). (mč)

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99. 

Neki lovec je znal zelo spretno posnemati živalske glasove. To svojo sposobnost je s pridom uporabljal pri vabljenju divjadi. Ko so živali slišale lovčevo oponašanje, se jim je zdelo, da jih kliče katera od živali njihove vrste in so se brez strahu približale glasu, lovec pa jih je z lahkoto uplenil.
Nekega dne se je odpravil na lov na jelena. Ko je prišel v gozd, je začel posnemati jelenov glas. Slišal ga je volk in se odpravil v smeri glasu ... da bi lahko prišel do hrane. Volk namreč lahko brez težav pokonča jelena. Ko je lovec zagledal volka, se je silno prestrašil. Toda spomnil se je, da se volk boji tigra in hitro je začel oponašati tigrov glas.Ko je volk zaslišal tigra, se je hitro umaknil v goščavo.
Po gozdu pa se je potikal tudi tiger, ki je pomislil, da je v bližini drugi tiger in odpravil se je za glasom. Ubogi lovec se je tigra še bolj prestrašil kot volka. Pa se je spet znašel in začel oponašati medvedovo renčanje. »Tiger se boji medveda,« se je v stiski hitro domislil.
Tiger se je res umaknil, ko je zaslišal medvedov glas, tedaj pa se je prikazal sam kosmatinec ... in lovec je ostal brez moči. Nobene zvijače ni imel več, nič pametnega mu ni prišlo na misel! Izkoristil je vse, kar je znal. Ostal je brez obrambe in medved ga je pokončal ...

Posnemanje je vedno nevarno. Nekdo lahko za trenutek igra tigra, a se mu kmalu približa medved in zgodbe je konec. Edini način, da človek obstane v svojem gozdu je, da ostane človek. Najboljša pot, da daš svojemu življenju polno vrednost je, da ostaneš pristen. Vsakdo od nas ima enkraten glas in tega naj modro uporablja. Ne posnemajmo tujih vzorov! Pravijo, da je naš glas oseben, enkraten, kot so naši prstni odtisi, in moderni pripomočki ga lahko prepoznajo sodno natančno. Nič čudnega. Glas izraža značaj in označuje osebnost.
Morda lahko živali vsaj v zgodbi prevaramo s posnemanjem njihovih glasov. Ko pa govorimo ljudem, kmalu spoznamo po barvi glasu, po hitrosti ali počasnosti govora, na kakšen način govorijo. Prepoznamo lahko, če je tiger ali volk, zvest pes ali mačka, ki prede. Glas pove celo več kot besede. Glas je izreden glasnik človeškega značaja.
Enkratnost človeškega glasu je podoba enkratnosti človeka. Pametno bomo ravnali, če bomo skrbeli za svoj glas, kar pomeni, da bomo skrbeli za svojo pristnost: nikoli nikogar posnemali, ampak bili resnično in zvesto to, kar smo in kar bi radi postali. Ne sramujmo se sebe! Jelen pa naj gre, kamor hoče.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ko so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal. (Ps 139,14-16)

Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. (CS 25.1)

Vse, kar nasprotuje življenju, kakor so raznovrstni uboji, rodomori, splavi, evtanazija in tudi radovoljni samomor; vse, kar rani neokrnjenost človeške osebe, kakor pohabljanje, telesno ali duševno mučenje, psihično prisiljevanje; vse, kar ponižuje človeško dostojanstvo, kakor npr. življenje v človeka nevrednih razmerah, samovoljno zapiranje, nasilno preseljevanje, suženjstvo, prostitucija, trgovina z ženskami in mladoletniki; tudi sramotne delovne razmere, ko z delavci ravnajo, kakor da so le orodje za dobiček in ne svobodne ter odgovorne osebe - vse to in drugo, kar je še temu podobno, je v resnici sramota; in ko okužuje človeško kulturo, omadežuje bolj tiste, ki se tako vedejo, kakor tiste, ki trpe krivico, hkrati pa kar najhuje nasprotuje stvarnikovi časti. (CS 27.3)

Sveto pismo namreč uči, da je bil človek ustvarjen "po Božji podobi", sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. (CS 12.3)

Vsakdo mora na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj drugi jaz, in imeti mora obzir zlasti do njegovega življenja in do nujno potrebnih sredstev z človeka vredno življenje.(CS 27.1)

Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same". Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost. (KKC 1703)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu – čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo. Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna!
Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna; kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki visijo z utrujenih trt, kako težko jih je brati, jih trebiti, kakor da bi iskal zrnce zlata v blatu, kako dolgo traja, preden se napolni brenta, ah, kako težko je šele kmetu, ki mu je šel celoletni trud skorajda v nič …
Toda kljub vsemu je na koncu vsake letine b'ndima in na koncu vsake b'ndime vino in pršut, ne glede na vreme, ne glede na obilnost in sladkobo grozdja, in štruklji tudi, in to mi je od vsega pri b'ndimi najlepše, da je človek na koncu leta vendarle, vsemu navkljub, sposoben hvaležnosti. Morda je zato vino tako dobro, morda je zato vsaka kaplja res kakor košček sonca s teh naših lepih bregov, ker je res vsaka kaplja, naj bo sladka ali grenka, hči zahvale.
S hvaležnostjo pa je tako, da je, če je pristna in iz srca, vedno nekoliko težka. Vedno se ob njej človek začne počutiti majhen, zaveda se namreč, da nič ni samo sad njegovih sposobnosti. Nenazadnje prav to najbolj očitno pokaže slaba letina, da je tisto, kar mu je dano, ko nazadnje dvigne kozarec svojega vina, da bi nazdravil, vendarle srečanje njegovega truda in velike Božje dobrohotnosti, njegove pridnosti in dobre volje ljudi, ki so se odzvali njegovemu vabilu. Res, zato je vino nekaj tako dobrega in zdravilnega, ker je to nekaj, v čemer je toliko truda, potu, celo krvi, bi rekel, in nekaj, kar je prignalo na kup ljudi, in tisto, kar je po »čudnem slučaju« vse to združilo in prevrelo in se očistilo.
Teh besed ne pišem za vinogradnike in vinarje, prepričan sem, da jim je vse to že dolgo jasno. To pišem zase. Da bi bil vsak moj kozarec, ki ga spijem, vsaj toliko poln hvaležnosti kakor vina. Da bi se v vsakem požirku zavedal, da ga nisem vreden, pa sem ga po »čudnem slučaju« vendarle dobil. In da bi tako razumel tudi Sveto Kri, ki si je za svoje mesto med nami izbrala prav tisto, kar priteče iz b'ndime.
Na zdravje!

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 9, str. 75.

Zanima me ali je kristjanom obisk pri bioenergetiku prepovedan oziroma ali je to proti božji volji? Je tak obisk greh?
Pavle
Na zastavljeno vprašanje ne bom odgovoril preprosto z da ali ne, saj je preveč aktualno in tudi zapleteno. Raje poskušajmo na to temo skupaj razmišljati. Ali je pri posamezniku nekaj greh, pa prepustimo pogovoru pri spovedi.
Nekoč je bilo govorjenje o raznih kozmičnih in življenjskih (bio) energijah v domeni okultistov in hermetistov. Tu je torej izvor. Danes pa je postala tako imenovana bioenergija izjemno moderna in se kar množično z njo ukvarjajo in k njej zatekajo. V sedanji obliki spada med ‘novodobske’ pojave. Vse polno je samozvanih zdravilcev, ki pravijo, da z bioenergijo zdravijo tako telesne kot duševne in včasih celo duhovne težave. Množičnost je nesporno produkt naravnost obsedenosti mnogih ljudi z zdravjem, ki dobiva naravnost kultne razsežnosti. Če upoštevamo nesporno dejstvo, da že prepričanje, da nekdo pomaga s svojo ‘energijo’, more ozdravljati po principu (avto)sugestije ali velikega pričakovanja (in komur medicina ne more več pomagati, se gotovo odpre vsem drugim možnostim, čeprav niso razumsko razvidne), potem ni težko razumeti, da pride do resničnih ozdravljenj, ki potem še povečajo ‘sloves’ določenega zdravilca in to spet daje ljudem še večje zaupanje vanj. Poznam primere, ko je bioenergetik direktno nagovarjal svoje paciente, da morajo vanj bolj zaupati kot v Jezusa Kristusa, če želijo, da jim bo lahko pomagal. In v stiski marsikdo v sebi to tudi naredi. Drugi pa Jezusa in Marijo ter svetnike naravnost uporabljajo, da si z njihovo pomočjo pridobijo zaupanje. Nesporno je pa tudi dejstvo, da ni nobene povsem razvidne razlage; tudi ta z avtosugestijo je nejasna in ostaja v mejah paranormalnega.

Kaj je bioenergija?
Govorjenje o raznih energijah je zelo splošno in se pod tem imenom skrivajo zelo različne razlage, ki ostajajo nepreverljive. V ozadju so skrita najrazličnejša pojmovanja o obstoju sveta in človeka ter celotnega kozmosa, ki si tudi nasprotujejo in niso v skladu z biblično-krščanskim razodetjem o stvarjenju in Stvarniku. Mnogi govorijo o bio-energiji, a ko jih vprašaš, kaj to je, na kaj pri tem mislijo, nimajo jasnega odgovora. Enotne definicije bioenergije ni. Če je to ‘energija’, nam fiziki povedo, da je to oblika materije; gre torej za materialno in ne duhovno resničnost. Poznamo več oblik energij, ki se lahko spreminjajo. Res pa je, da verjetno še ne poznamo vseh, ki pa že obstajajo, in da je kdo lahko bolj občutljiv na te vrste energij ter jih na neki način zaznava. Atomska energija je obstajala, ko je še nismo poznali, in je tudi takrat vplivala na nas. Če je bioenergija torej v tem redu, gre pač za neko terapijo z materijo v obliki energije.
Če pa kdo daje poudarek na ‘bio(s)’ – kar pomeni življenje – potem to pomeni, da ta bioenergetik drugim daje življenje. V tem primeru pa je to nekrščansko pojmovanje, saj stoji v ozadju neka drugačna predstava sveta, človeka in boga; v takšni predstavi ni prostora za osebnega Boga, kakor je krščanski Bog. Takšne so večinoma vzhodne religiozne predstave, kjer je bog nekaj vseobsegajočega, kozmični bog, celota in harmonija vsega. In ta vesoljska ‘energija’ naj bi se pretakala tudi v človeku po določenih kanalih in meridianih, v presečiščih pa nastajajo posebni centri, čakre. In kadar ti ‘kanali’ niso pretočni za to vesoljsko ali življenjsko ali kako drugače imenovano energijo, je to za človeka slabo, ker ni v sozvočju z vsem vesoljem, z božjim. Zaradi tega nastajajo razne bolezni ali motnje na različnih področjih. Rešitev je seveda preprosto v tem, da ti nekdo te kanale odpre. To je povsem drugačen pogled na svet, vsekakor pogled, ki ni v skladu s krščanskim razodetjem, ki pa tudi v ničemer ni dokazljiv. Krščanski bioenergetik ali drug alternativec, ki bi tako razlagal učinke svojega delovanja, v tej razlagi ni več kristjan. To pa lahko postane nevarno za tistega, ki pride k njemu po pomoč in je kristjan, ker lahko začne v te razlage verjeti in tako počasi krščansko razodetje Boga zamenja za drugo. Ker pa smo prepričani, da je krščansko razodetje Boga najvišje razodetje, bi to pomenilo, da je ta človek sprejel neko nižjo podobo boga in se s tem po svetopisemskem pojmovanju odločil za idolatrijo. Vprašanje bioenergije je torej zelo težko, saj bi nekdo, ki bi si pripisoval moč nad življenjem, zasedel mesto Boga. Pa smo spet na začetku svetega pisma, kjer sta Adam in Eva hotela biti kakor Bog. To pa ustvarjenemu človeku seveda nikoli ne more uspeti.

Medsebojni vpliv ljudi
Po drugi strani pa je spet splošna izkušnja, da ljudje vplivamo drug na drugega, eni tako, drugi drugače.
Za krščanstvo velja, da priznava pozitivne vplive med osebami, ki jih prinašajo spontani stiki. Takšni pojavi so preprosto lahko obogatitev vsakdanjega življenja, nikakor pa niso rešitev vseh težav. Treba pa je biti seznanjen tudi z možnimi negativnimi posledicami tako spontanih kot hotenih vplivanj drug na drugega, saj nam dogajanja pri tem še niso razvidna in se je treba pri tem ‘odpirati’, nekako na pamet, neznanim silam. Kljub rečenemu pa se najdejo posamezni primeri, v katerih določena oseba, obdarjena z močmi, le-te uporablja s takšno držo poslušnosti Bogu in v resnični službi bližnjim, da je mogoče v njem prepoznati vlogo ‘usmiljenega Samarijana’ in mu ni treba prepovedati njegove karitativne dejavnosti. Takšen primer lahko po preverjanju prepoznamo za karizmatičnega.
Nikoli pa ne smemo zanemariti praktičnih ugotovitev, da je danes veliko število ‘bioenergetikov’ šarlatanov in prevarantov, ki so si privzeli ta naziv, da bi obogateli na račun lahkovernosti svojih žrtev. Po moje ni noben zdravilec, ki računa za svoje posredovanje, zanesljiv. Mnogi svoje ‘kliente’ prav navezujejo nase in jih ‘zdravijo’ samo za določeno obdobje, nato pa se morajo spet oglasiti pri njih in seveda spet plačati ali kupiti kakšne pripomočke. Osebno, in mnogi duhovniki me pri tem potrjujejo, pa poznam veliko primerov, ko je obisk pri bioenergetiku ali podobnem zdravilcu dolgoročno pomenil nekaj slabega za obiskovalca, tako na področju zdravja kot v njegovem duhovnem življenju. Zato raje svetujem vsakemu zelo veliko previdnost in zadržanost v odnosu do raznih ponudnikov bioenergetskega zdravljenja in preverjanja njihovih življenjskih drž.

A nekateri vendarle res ozdravijo
Postavi se vprašanje, kako da v nekaterih primerih ljudje res nenavadno ozdravijo, ko nič drugega ni pomagalo več? Alternativne metode ne delujejo vedno, včasih pa. Kako to razumeti? Odgovor je mogoče iskati v tri smeri. Prva smer bi bila karizma, a to v primeru, ko se je nekdo obrnil stran od Boga, verjetno ne pride v poštev. Karizma je namreč vedno izredni Božji dar, ki ga Sveti Duh po svoji presoji podeli posamezniku v dobro celotne skupnosti in ga cerkvena skupnost tudi preverja in potrjuje. Druga možnost je povsem naravna oblika zdravilnega učinka človekove bližine ali njegovega dotika. Za primer lahko imamo starše, za katere sem prepričan, da tudi nevede velikokrat ozdravijo svoje otroke, ko z ljubeznijo zanje skrbijo, jih ure in ure pestujejo in privijajo k sebi, tolažijo, božajo, so jim blizu ... To ni bioenergija, ampak so to enostavno oni v vsej svoji celovitosti materije in duha, ki z duhovno razsežnostjo ljubezni pozitivno delujejo tudi na telesno zdravje svojih otrok. Tretja smer iskanja odgovora pa je lahko tudi delovanje hudega duha. Tudi v tem primeru so lahko rezultati, ki jih vidimo, pozitivni, gledano samo na enem področju ali na kratek rok. Krščansko duhovno izkustvo pričuje o tem, da hudi duh velikokrat vstopa kot angel luči, izstopa pa vedno tak, kakršen v resnici je, z vsemi katastrofalnimi posledicami na vseh področjih, še najbolj pa na duhovnem: kot razdiralec, kot ubijalec, kot tisti, ki destruktivno deluje. Zato je vse pojave treba presojati dolgoročno, kajti na kratek rok se lahko motimo. Mimo Boga in brez Boga nihče ne more storiti nič zares trajno dobrega. Ni pa vsako navidezno dobro tudi zares celostno dobro za človeka. Tudi hudi duh lahko ozdravi nekoga na spektakularen način. Kasneje pa tak človek začne hudo trpeti na drugih področjih, pa tudi tam, kjer je bil ozdravljen, se lahko po začasnem izboljšanju stanje drastično, celo usodno, poslabša. Prav je, da smo previdni. Pri tem naj poudarim, da se eksorcisti in duhovniki, ki se posebej ukvarjajo z ljudmi v težavah, srečujejo predvsem z ljudmi, ki imajo negativne posledice po iskanju pomoči pri nekaterih alternativnih oblikah pomoči. Drugi, ki pa imajo pozitivno izkušnjo, se pa seveda najpogosteje ne izpostavljajo. S tem bi rad poudaril samo to, da ni treba imeti vsakega alternativnega zdravilca kar avtomatsko za orodje hudega duha, da pa je kljub temu potrebna velika previdnost in preizkušanje duhov, ker so nevarnosti nedvomno velike; prevarantov, ki želijo samo izprazniti denarnice, pa tudi veliko.
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 09, str. 48