Imam, mislim, eno zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi rada odgovor. Vera nas uči, da ko umremo, gremo v nebesa ali pekel ali v vice. Osebno se trudim živeti čim bolj po krščanskih pravilih in upam, da bo moja zadnja ura srečna in da me v trenutku smrti pride iskat sam Jezus. Danes veliko ljudi verjame v reinkarnacijo, da se človek ponovno rodi. Nekaj časa sem pred leti tudi sama skoraj verjela temu, dokler mi ni neka redovnica povedala, da ima vsak sam eno dušo in samo eno življenje. Trenutno prebiram knjigo Pogovori Maryota Thomaasenna. Predgovor je napisal Božo Rustja. Na strani 75 te knjige je poglavje Molitev. Naj samo omenim, da v tej knjigi Jezus odgovarja otrokom svojega časa na njihova vprašanja. (sledi navedek, ki ga zaradi dolžine ne moremo objaviti v celoti, ampak samo del)
»Človek je na potovanju. Duša njegova potuje že milijone let. Pot vodi skozi različna morja, skozi morje žalosti, obupa, strasti, ognja, bolezni,sovraštva ... Duše so izkusile vse: spoznale so temo in svetlobo ... Dozorele so, kakor dozorijo plodovi na drevesih. In potem ne bo več krivic, žalosti, obupa, solz in trpljenja. Le blaženost in v njej pozabljenje križevega pota milijone zemeljski let.« Berem tudi knjige, v katerih je opisano, kako so umrli bili pri Jezusu ali Mariji in so morali nazaj na zemljo, pa niso hoteli. V drugih knjigah pa piše, kako se otroci spominjajo krajev, kjer so živeli v prejšnjem življenju.
Prosim, povejte mi, kako je s tem. Ali res obstaja reinkarnacija, kot učijo nekatere vere, ali pač ne? Kdaj smo vse okusili in ‘dali skozi’, da smo dozoreli za nebesa? Ali obstajajo vice ali ne?
Čisto sem zbegana. Prosim vas za čimprejšnji odgovor.
Anča
Gospa Anča, ne pustite se zbegati! Najprej naj na kratko in direktno odgovorim na vaše osnovno vprašanje: svetopisemsko-krščansko razodetje o Bogu in človeku ne pozna reinkarnacije. Pozna inkarnacijo (učlovečenje) Boga v Jezusu Kristusu, ne pa naših ponovnih in ponovnih vračanj na svet. To sodi v druge, zlasti vzhodne verske predstave.
Knjige, ki jo omenjate, nisem bral, zato tudi težko sodim o odlomku, a občutek sem dobil, da govori bolj o človeku na splošno, ki že od izvirnega padca naprej na zemlji živi podobne izkušnje trpljenja, zla pa tudi Božjih posegov in zadnji, najodločilnejši, je bil prav prihod Kristusa na svet in njegova odrešenjska smrt ter vstajenje.
Sedaj pa še kakšno misel več o reinkarnaciji. Tudi iz vašega zapisa izhaja, da je dandanes reinkarnacija dokaj privlačna, saj ste se tudi vi pred leti malo spogledovali z njo in končno vas še vedno zanima. Vprašanje reinkarnacije je nadvse zanimivo in predvsem zelo aktualno ter je praktično prava ‘moda’ v zadnjih desetletjih, predvsem v duhovno izpraznjenih zahodnih deželah. Kako naj razumemo ta pojav? Reinkarnacija, ki pomeni niz zaporednih ponovnih rojstev v ta svet, izvorno spada v kulturni svet nekaterih vzhodnih verstev, zlasti indijskih (npr. hinduizem). V obzorju njihove filozofije in njihovih svetih knjig je reinkarnacija odgovor na vprašanje o odrešenju. Naj samo spomnim: reinkarnacija se razvija na podlagi zakona karme ali zakona plačevanja dejanj, po katerem mora vsak celotno poplačati dolg, ki si ga je naložil z odstopanjem od kozmičnega zakona dharme. Posameznik mora sam vse pravično izravnati in izpolniti vso pravičnost, sam mora ‘rešiti’ samega sebe.

REINKARNACIJA POMENI SAMOODREŠITEV, KAR PA JE ZA KRŠČANSTVO NESPREJEMLJIVO
Princip reinkarnacije pa, nasprotno, pomeni samoodrešitev človeka, saj si prehod z nižje stopnje bivanja na višjo omogoči človek sam, tudi ko gre za tisto zadnjo – vstop v nirvano. Samoodrešenje je z judovsko-krščanskega vidika nepredstavljivo zaradi narave greha. Greh namreč ni v kršitvi predpisa, ampak v prelomu zaveze z osebnim Bogom. Izgubljenega lahko ‘reši’ samo Bog, ki ponudi ponovno vzpostavitev odnosa s človekom grešnikom, in tako obnovi njuno prijateljstvo. Krščanska vera torej samoodrešenja človeka ne pozna, je celo v popolnem nasprotju z njim. Odrešenje lahko človek s svojim načinom življenja samo sprejme ali zavrne. Odrešenje se dokončno uresniči z vstajenjem in poveličanjem, kar Sveto pismo imenuje gledanje Boga iz obličja v obličje, ne pa zlitje z Bogom v eno. “Iz obličja v obličje” pomeni, da sta dve osebi ena nasproti drugi, se priznavata kot različni, a se hkrati združujeta v darujoči se ljubezni.
Nekateri drugi Jezusov prihod na zemljo razumejo kot reinkarnacijo. Naj še enkrat poudarim osnovno dejstvo, da krščansko razodetje ne vsebuje nobene misli niti o možnosti reinkarnacije kot vrnitve v zemeljsko življenje. Bog sicer lahko koga obudi nazaj v življenje (kot Jezus Lazarja), a to pomeni samo podaljšanje življenja za kratek čas do dokončne smrti. Po vzhodnem pojmovanju smrt ni resničen prehod v ‘onkraj’, v povsem drugačen način bivanja, ampak pomeni samo spremembo načina življenja na tem svetu. Smrt v pravem pomenu bi nastopila le na koncu zadnje v vrsti reinkarnacij, ko pa bi izginila tudi osebna zavest in individualnost bitja, ki bi se vrnilo v ‘praboga’. V krščanskem pogledu na človeka in svet pa pomeni ena in edina smrt prehod iz tega zgodovinskega načina bivanja v novi Božji način; nikakor pa zlitja z Bogom. V Jezusovem oznanilu torej ni nobenega prostora za ponovno človeško rojstvo na tem svetu. Ko kristjani izpovedujemo vero v drugi Jezusov prihod in konec sveta, prav s tem izražamo za nas sedaj nedojemljivo drugačnost, ko ne bo Kristus ponovno vstopil v naš način življenja, ampak bomo mi stopili v njegovega, ki je tudi za nas dokončen način, saj je večnosten, in ga imenujemo poveličano stanje. Kako bo ta prihod izgledal, nam ni razodeto. Jezus nam je zaupal le, da bodo predhodno ta ‘dogodek’ spremljala znamenja velikih stisk, “nebesne sile se bodo majale”, a kako bo to dejansko izgledalo, ne moremo točno določiti. Jezus je jasno povedal le, da bo takrat vsakemu človeku takoj povsem jasno, za kaj gre. Jezusovega drugega prihoda zato ne moremo imeti za njegovo reinkarnacijo. Če bi se ponovno učlovečil, bi namreč to pomenilo, da bo spet moral umreti, Kristus pa po vstajenju več ne umrje in z njim bomo tudi mi večno živeli.
Odločitev za reinkarnacijo ali vstajenje temelji na verskem pogledu na človeka, njegov odnos do telesa in Boga. Zato kristjan ne more verjeti v reinkarnacijo. Zasnova namreč ne ustreza pomenu krščanstva. Reinkarnacija izniči zamisel o ‘Odrešeniku’, prav tako izniči Božjo milost, ker se nauk razvija na naturalističnem pogledu, ki zamenjuje Stvarnika in tisto, kar je ustvarjeno. Jezus ne prevzema naše slabe karme, marveč še več, prevzema naše grehe, našo oddaljenost od Boga, ki je nastala zaradi preloma zaveze. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je “Jezus srednik nove zaveze, kri kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova” (Heb 12,24). To pomeni, da Kristusova žrtev po ljubezni neskončno odtehta vsakršno zavrnitev ljubezni in vsako sovraštvo, ki uničuje človeka. V Jezusu je Bog približal in daroval svojo ljubezen vsem, ki je ne odklanjajo. Moram pa poudariti, da obstaja velik prepad med prepričanjem o reinkarnaciji in prepričanjem kristjana, ki svoje odrešenje sprejema po Jezusu Kristusu, ki je za vse ljudi umrl in vstal od mrtvih. Jezus je resnično vstal; vstal je od mrtvih, s telesom in dušo; v to Vstajenje verniki polagamo veselo upanje popolne uresničitve vsega svojega bitja, vključno s telesno razsežnostjo.
Ob koncu vašega pisma postavljate tudi vprašanje o ‘vračanju’ umrlih nazaj v to zemeljsko življenje. Takšne izkušnje imenujemo ‘obsmrtne izkušnje’ in ne izkušnje v smrti. Pred leti je vzbudilo veliko zanimanja delo avtorja Moodya Življenje po življenju, toda v teh opisih je zmotno govoriti o izkušnji življenja po življenju. Te osebe so se v resnici ‘vrnile’ v to zemeljsko življenje, zato lahko sklepamo, da niso v resnici umrle; bile so le klinično ‘mrtve’. Gre za izkušnje zelo blizu smrti, a še vedno s tostranskega “roba zemeljskega življenja”; osebe so se vrnile s pozitivno izkušnjo, kar nam je lahko samo v tolažbo. Vendar pa je resnici na ljubo treba priznati, da obstajajo tudi negativni opisi teh stanj, opisi trpljenja in strahu, pač verjetno odvisno od takratnega duhovnega stanja teh oseb.

BOGU POSVEČENO ŽIVLJENJE PREPROSTEGA POLJEDELCA
Sv. Izidor Madridski je živel v zadnji tretjini 11. in prvi tretjini 12. stoletja (domnevno v letih ok. 1070–1130). Siromašni starši so ga vzgojili v globokem verskem duhu. Ko je odrastel, se je kot poljski delavec zaposlil na posestvu madridskega plemiča Janeza de Vergasa, kjer je ostal do smrti. Bil je delaven, odlikoval se je tudi v darežljivosti do ubogih in ljubezni do živali, še zlasti pa je izstopal po pobožnosti. Svetniško je živela tudi njegova žena Marija Toribia (de la Cabeza). Izidorja so častili najprej v Španiji, po kanonizaciji leta 1622 pa se je njegovo češčenje razširilo po katoliškem svetu. Postal je zavetnik kmečkega stanu in priprošnjik za dobro žetev.

POLJEDELSKO ORODJE IN ŽITO KOT PREPOZNAVNI ZNAMENJI
Izidor je postal priljubljen ljudski svetnik v času baroka. Njegove upodobitve so pogoste zlasti v kmečkem okolju. Umetniki ga prikazujejo bodisi v delovni bodisi nedeljski kmečki obleki, kot atribut pa mu dodajajo kmečko orodje, največkrat cepec, motiko ali rovnico, lopato, senene ali gnojne vile, grablje, včasih tudi plug in koso. Njegovo prepoznavno znamenje je tudi žitni snop ali zrnje, tu in tam pa ima pri sebi še bučo z vodo.
Johann Chrysostomus Vogl: Sv. Izidor (v atiki oltarja Sv. Notburga), 1737, nadž. c. sv. Martina, Laško. - Valentin Metzinger (stanje po preslikavi): Sv. Izidor, štirideseta leta 18. stol., ž. c. sv. Ane, Tunjice. - Franc Jelovšek: Sv. Izidor, 1744, ž. c. sv. Štefana, Ljubljana-Štepanja vas. - Janez Jurij Mersi: Sv. Izidor sejalec, oltar sv. Rešnje krvi, ok.  1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje.

Najpogostejši pripovedni motiv je upodobitev svetnika v krajini, ob cerkvi ali znamenju, kjer kleči in moli, angela v ozadju pa namesto njega orjeta njivo. Legenda pripoveduje, da je de Vergas Izidorja zaradi prizadevnosti povišal v nadhlapca, s tem pa ga je izpostavil zavisti sodelavcev, ki so ga začeli obrekovati, češ da zaradi molitve zanemarja delo. Da bi se prepričal o govoricah, ga je gospodar na skrivaj opazoval in začuden zagledal angela, ki sta s parom volov orala zemljo, medtem ko je Izidor molil.
Franc Jelovšek: Prenos trupla sv. Izidorja v madridsko cerkev sv. Andreja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Franc Jelovšek: Poveličanje sv. Izidorja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Sv. Izidor med povzdigovanjem, ok. 1764, ž. c. sv. Lenarta, Mozelj.
Drugi pripovedni prizori ovekovečajo svetnikovo dobrodelnost in čudodelnost, ko ga kažejo, kako na domu blagoslavlja in deli svojo jed s siromaki, krmi ptice ali s palico izbija vodo iz tal. Med čudeži po njegovi smrti je zanimiva zgodba o kralju Alfonzu Kastiljskem, kateremu je pripomogel do zmage nad mohamedanskimi Mavri, ker mu je v videnju pokazal skrivno pot do bojišča. Poveden je tudi prizor prenosa nestrohnjenega svetnikovega trupla (translatio) s pokopališča v cerkev sv. Andreja, v kateri je dobil grob štirideset let po smrti, po kanonizaciji pa tudi posebno kapelo (od leta 1769 počiva v njemu posvečeni, t. i. kolegiatni cerkvi).
Sv. Izidor največkrat nastopa v paru s sv. Notburgo, izjemoma tudi z ženo bl. Marijo Toribio, srečujemo pa ga tudi v družbi drugih kmečkih zavetnikov. Kot pridelovalec žita ima simbolično vlogo na oltarjih, posvečenih presveti evharistiji.

SV. IZIDOR NA SLOVENSKEM
Nosilcev imena Izidor je med Slovenci razmeroma malo. Na Slovenskem je svetnik patron ene same, tj. podružnične cerkve v Danah v župniji Stari trg pri Ložu, vendar pa njegovo slavo razglašajo številni oltarji in upodobitve, zlasti po cerkvah na podeželju.
Jožef Holzinger: Sv. Izidor, oltar sv. Rešnjega telesa, 1778, ž. c. sv. Martina, Kamnica. - Jožef Pavlin: Sv. Izidor, oltar sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Anton Cebej: Sv. Izidor, ok 1763, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje.

SV. IZIDOR SLIKARJA ANTONA CEBEJA
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah je sv. Izidorju posvečena kapela (njen pendant je kapela sv. Notburge), ki jo je s prizori iz svetnikovega življenja, njegovih čudežev in poveličanja poslikal Franc Jelovšek, oljna podoba v oltarju, nastala okoli leta 1763, pa je delo Antona Cebeja (1722–po 1774), ki je poznobaročno slikarstvo razvil v smeri rokokoja. V kompoziciji se je oprl na Valentina Metzingerja. Svetnik v kmečki obleki kleči ob poti, ki pelje k cerkvi z visokim baročnim zvonikom na pročelju. Predse je odložil klobuk in vile, roki, v katerih drži rožni venec, je pobožno sklenil k molitvi, pogled pa strmo uprl v nebo, kjer so se odprla nebesa, iz katerih ob asistenci angelcev sijejo nanj žarki nadnaravne luči. Za Izidorjem se razteza ograjeno polje, na katerem orjeta zemljo dva angela: prvi na povodcu vodi vprežena vola, drugi drži plug. Krajino v ozadju zapirajo gore, nad njo se boči modro nebo z belimi oblaki. Prevladujejo zemeljske barve, ki jih poživljata žarka nebeška luč in rdeč svetnikov jopič. Umetnik je prepričljivo prikazal preprostost in pobožnost svetega moža, ki privablja gledalce s svojim zgledom.

DELO Z BOŽJIM BLAGOSLOVOM
Sv. Izidor je živel v notranji povezanosti z Bogom. Svoje delo je začenjal z molitvijo in ga ves čas posvečal Bogu. Spodbuja nas, naj naša vsakdanja opravila združujemo z molitvijo.

Lavrič, A., Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 5, str. 98.

Oče je imel tri sinove, ki jih je vsako nedeljo poslal k maši. Neke nedelje pa so namesto k maši šli na igrišče. Ko so videli, da se ljudje vračajo od maše, so se spomnili, da bo oče zvedel, kaj so storili in objel jih je strah. Najmlajši, ki mu je bilo komaj sedem let, je planil v jok:
»Bojim se iti domov, ker me bo oče kaznoval.«
Drugi, malo starejši je dejal: »Oče nas bo gotovo kaznoval, toda jaz se še bolj bojim tega, da nas bo Bog kaznoval. Če ne greš v nedeljo k maši po svoji krivdi, imaš greh.«
Najstarejši brat je dolgo molčal, nato pa dejal: »Vidva govorita o krivdi, jaz pa mislim, da je huje to, da smo s svojim grehom razžalili Boga. On je tako dober do nas, mi pa smo tako nehvaležni. Jezus je za nas tri ure visel na križu, mi pa nismo marali biti z njim pri maši manj kot eno uro. Prosimo Boga, da nam ta greh odpusti.«
Tako so tudi storili. Najmlajši se je kesal, ker ga je bilo strah očetove kazni. Drugi brat se je kesal, ker se je bal Božje kazni. Najstarejšemu bratu pa je bilo žal, da je razžalil dobrega Boga. To je pravo in popolno kesanje, kesanje prvih dveh pa je bilo nepopolno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 13.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveto pismo veliko govori o spominjanju. Spomin je za Jude tvorec njihove identitete. Ko se nečesa spomnijo, takrat se to zopet zgodi, takrat so Izraelci spet tisto, kar so bili v začetku. »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (5 Mz 5,15). Tako piše v Postavi, v desetih zapovedih. Ko se ne spominjajo, tako postanejo nekaj drugega, blodijo, grešijo, postanejo brezoblična masa anonimnežev: »Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram« (Sod 3,7).
In ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti. Pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista, ko smo si obljubili, da ne bo več vojne, »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija, ne tistih v maternici ne tistih na bolniški postelji. Pozabljamo, kdo smo in kam gremo, pozabljamo Boga, kot so seveda pozabljali vedno, a danes pozabljamo še veliko bolj kot kdajkoli prej.
Nekaj temu gotovo prida »digitalna demenca«, vpliv spleta in družbenih omrežij na naše možgane. Pozabljamo ne samo zaradi kognitivne lenobe, ki jo krepimo z raznimi digitalnimi pomočniki (kdo še na pamet ve katero od telefonskih številk?), temveč tudi zaradi množice informacij, ki jih je tako veliko, da si pač ne moremo zapomniti drugega kot samo najnovejše. Tudi socialna omrežja in mediji so zasnovani tako, da novejši zapisi povozijo starejše, kakor da obstaja samo ta trenutek, kakor da to, kar se je zgodilo včeraj, nima nobenega pomena. Vse je v stalnem toku in hitrih menjavah. Zgodovine kakor da ni, v zavesti nosimo zgolj in samo najbolj svež dogodek. Samo tako si lahko razložim, kako da stranka, ki je pognala državo v popoln kaos, na evropskih volitvah pobere dobrih 20 odstotkov glasov. Samo tako, da ljudje verjamejo obljubam človeka, ki je že stokrat (morda tisočkrat?) obljubil nekaj, česar ni izpolnil. Samo tako si lahko razložim, da se lahko strinjamo z nečim, čemur bi se pred 30 leti preprosto smejali. Samo tako, da se spominjamo le zadnje novice, zadnjega čustva.
Kdor si ničesar ne zapomni, tudi ničesar ne razume. Danes lahko izvemo veliko, a lahko tudi ničesar ne razumemo. Pozabljivi ljudje pa sprejemamo napačne odločitve, kratkovidne in samemu sebi škodljive. Pozabljivi ljudje nimamo identitete, tistemu pripadamo, ki nam ponudi najcenejše sandale, kruha in iger, ter s čustvi nabite floskule.
Zato se je treba spominjati. Spomin pomaga razlikovati, kaj zrase na trnju in kaj na smokvah. Spomin je razkrinkovalec laži in temelj resnice. Spomin je začetnik novosti. Zato se je treba spominjati. Spominjati vsega, kar se dotika naše identitete, zato prazniki, zato obletnice, zato spominske knjige, albumi in foto knjige, zato nenazadnje tudi spoved, da bi se iz preteklosti učili ubirati pravo pot naprej. Ker ne živimo brez razloga in ker verjamem, da ima posameznik še vedno veliko moč. Ko začne razmišljati s svojo glavo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.

KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.

POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:

• Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
• Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.

HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.

POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.

PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.

VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.

POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:

• mrazenje,
• sindrom nemirnih nog,
• želja po uživanju neobičajnih snovi,
• mentalna utrujenost,
• razdražljivost,
• nihanja razpoloženja,
• nezmožnost koncentracije.

Simptomi, ki jih vidimo:

• razjede v ustih,
• modrice,
• bleda koža,
• krhki nohti,
• izpadanje las.

Simptomi, ki nas upočasnijo:

• pomanjkanje energije,
• poslabšanje sluha,
• glavoboli,
• dovzetnost za okužbe,
• kratka sapa,
• slabšanje spomina.

ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.

UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.

PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.

PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.

 Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.

Če bi vprašali ljudi, koliko je polovica od osem in bi vam odgovorili: ‘nič’, bi najprej pomislili, da ne vedo, kaj ste jih vprašali.

Toda počakajte trenutek. Predstavljajte si številko, ki jo sestavljata dve majhni ničli druga nad drugo. Pojdimo še naprej: Če potegnete navpično črto čez osmico, bi dobili dve trojki, ki si stojita nasproti. Iz tega zornega kota je polovica od osem tri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 127.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro ...) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo ...« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.