Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38

Ne vem, kaj si je mislila Marija, ko je k njej pristopil angel. Prav tako lahko le ugibamo o občutkih, ki so ji brez dvoma preleteli srce in telo, ko ji je rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Evangelist le skopo pove, "da se je vznemirila".

Pa vi? Se vam je že kdaj dogodilo kaj, kar je v hipu, a do korenin spremenilo vaše življenje? Mu spremenilo tok in potek? Ga zasukalo v novo, drugačno, nepoznano in negotovo smer? Ste kdaj, brez pomisleka, storili kaj takega, kar je osupnilo vašo okolico? Recimo ... na hitro sprejeli kakšno odločitev, ki je ogrozila varnost vašega vsakdana? Odločitev, ki ne le da je povzročila cel niz sprememb, ampak je v svoj vrtinec potegnila tudi vaše najbližje in tudi njim do obisti spremenila življenje? Ste se kdaj počutili, kot da so se vsa bremena tega sveta zgrnila na vaša pleča? Da vaš naslednji korak, gib, beseda odloča o prihodnosti in usodi človeštva? In da je ta naslednji korak, gib, besedo treba storiti in izreči zdaj! Takoj! Ta trenutek!?

Vem, da bo vaš prvi izgovor ta, da vaše življenje ni tako usodepolno, da živite mirno od ponedeljka do petka, (dobro, no, čez vikend si pač daste malo duška), da pa nikakor in pod nobenimi pogoji ni mogoče, da bi vaše besede in dejanja imeli usoden zgodovinski vpliv, ko vas še vaši domači ne poslušajo in ne upoštevajo! Da so take stvari prihranjene za junake, še to bolj knjižne in filmske, in za svetnike. Vi pa, da niste ne eno ne drugo, predvsem pa ne tretje! Sploh pa, da nimate tovrstnih težav!

Pa je res tako?

Bom pa vprašal drugače: Ste padli na izpitu? Ste izgubili službo? Ali pa vam ponujajo boljše delovno mesto, pa vas je strah odgovornosti? Vas je presenetila nezaželena nosečnost? Ste morda izgubili otroka? Vas otroci ne ubogajo? So odšli od doma? So morda celo zašli na kriva pota? Vas je zapustil mož, žena? Ste tik pred ločitvijo? Ali pa ne veste, če je prav, da se poročite? Je pravi, prava, ali ne? Ste izgubili zaupanje prijateljev? Ali še huje, ste izgubili zaupanje v prijatelje? Vam nihče ne verjame? Ne veste, kaj bi rekli? Kaj bi si mislili?

To pa že zveni bolj znano in s čim navedenim ste se, tako ali drugače, brez dvoma že srečali. In kaj ste storili takrat? Ko se je treba o nečem odločiti, ljudje postopamo zelo različno: eni se zaprejo vase, drugi iščejo nasveta, eni svoje dvome nesejo v gostilno, drugi pred tabernakelj, eni žrebajo, drugi računajo, eni molijo, drugi spet prebirajo horoskope ... Odločitve so pomembna stvar. Vsi veliki junaki, svetniki, pa tudi Marija, so do trenutka odločitve živeli svoje življenje tiho in neopazno, od ponedeljka do petka ... In človek pravzaprav nikoli ne ve, kdaj in v koga se bo uprl božji kazalec ter se bo zaslišal glas: »Ti si moj ljubljeni sin (hčer), danes sem te rodil, nad teboj imam veselje!«

Naslednjič, ko boste pred veliko in pomembno odločitvijo, je nikar ne imenujte problem, ali težava, temveč si predstavljajte, da je k vam pristopil angel in vam dejal: »Pozdravljen, pozdravljena, obdarjen/a z milostjo, Gospod je s teboj!« in molite, da boste imeli v sebi toliko ponižnosti in ponosa, da boste izrekli skupaj z Marijo: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2015) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.

Če naznanim, da so pred nami kondicijske priprave, mislim, da je vsakomur jasno, kaj ga čaka oz. kaj si lahko predstavlja pod samim naznanilom. Prav tako zelo jasno nam zveni, če so to priprave na maturo, priprave na sprejem, priprave na slavje … zmanjka pa nam lahko podnapisov, ko slišimo izraz postni čas. Prepričan sem, da si vsak od nas, ko sliši izraz postni čas, nekaj predstavlja, največkrat je to povezano z neko odpovedjo in, če skušam ponazoriti še bolj plastično, da se ne jé mesa. Mladi, s katerimi sem bil pri tokratnem pogovoru, so me prijetno presenetili s svojim razmišljanjem, poznavanjem in idejami za postni čas. Priprava na praznovanje velike noči. Če mi velika noč kaj pomeni, če je v mojem verskem življenju prostor za Jezusovo vstajenje in odrešenje, potem bo imela mesto tudi priprava na to, kar je postni čas.
Postni čas ni in ne sme biti samo odpoved nečemu, ampak gre v prvi vrsti za spoznavanje samega sebe. Kaj me v življenju zadržuje, da nisem svoboden? Kaj me zasužnjuje in mi preprečuje, da bi zadihal svež zrak? Šele ko vidim samega sebe, si izdelam načrt, ki lahko pomeni mojo odpoved ali dodatno aktivnost. Mogoče je v mojem življenju preprosto potrebno priviti kakšen ventil, da ne bo puščal. Ali pa začnem z neko novo aktivnostjo, ki mi je dolgo časa predstavljala izziv, pa me je bilo strah – predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Postni čas ne sme biti priložnost, da se kažem pred drugimi, kako sem fajn, ker mi uspeva ta ali ona stvar, ni čas za javno razkazovanje. Je čas za osebno spoznavanje in zorenje. To je čas za brušenje in dodajanje.
Postni čas so kondicijske priprave naše vere. Postni čas so priprave, lahko bi rekli na maturo, na zrelostni izpit naše vere, verskega življenja in naše pričevanjskosti. Postni čas je priprava na sprejem, na slavje odrešenosti, svobode in zmage.

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Od kdaj se obhaja praznik Gospodovega oznanjenja kot krščanski materinski dan in zakaj? (Gabrijel)

Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo najpomembnejšega dogodka v zgodovini naše Zemlje: ko je Marija sprejela povabilo nadangela Gabrijela, je postala mati učlovečenega Božjega sina. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. Lahko bi rekli, da je to praznovanje staro toliko kot krščanstvo. Zavestno pa se je utrdilo po drugem vatikanskem koncilu. V poslanici, ki so jo škofje vsega sveta ob njegovem zaključku naslovili na žene, so počastili vzvišeni poklic matere: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.« Kako globoko ceni in spoštuje dostojanstvo žene matere, je v svojih nagovorih in pismih izpovedoval papež Janez Pavel II. Materinski dan je dan hvaležnosti našim staršem, ki so nam kot Božji sodelavci podarili življenje. (sč)

Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Še dokaj majhna brata sta mami podarila šopek cvetlic, ki sta ga kupila z lastnimi prihranki.

Mami je bilo posebej všeč, da sta to naredila sama od sebe, brez kakršnekoli spodbude. Od veselja ju je objela in poljubila.

Starejši, šestletni deček, je mami tudi čestital: »Mama, če bi imela samo še tri evre, bi ti lahko kupila zares lep šopek z napisom POČIVAJ V MIRU. To bi bilo tudi zelo lepo, ker oba želiva, da danes, na materinski dan bolj počivaš.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.