Ob nekaterih posebnih slovesnostih, npr. novi maši, sklepu župnijskega misijona, pa tudi na zadnji dan koledarskega leta se Bogu zahvaljujemo z zahvalno pesmijo. Zanima me, od kdaj je v Cerkvi ta običaj in koliko je zahvalna pesem stara? (Klemen)
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 104

O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev enaindvajset let (do leta 335), v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi krstil cesarja Konstantina, res pa je, da je z njegovo pomočjo dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335, njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo. Svetnik je zavetnik domačih živali in priprošnjik za dobro krmno letino.

več o papežu Silvestru v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 366-367

• Sv. Silvestru sta na Slovenskem posvečeni dve cerkvi: župnijska stoji v Šempasu (KP), podružnična pa v Novi vasi (Opatje selo – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s "kruto" resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več "pokrival" teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2004), 36-37.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Študentje so prejemali še zadnja naročila, kako naj igrajo Božička. Nakupovalno središče je bilo že božično okrašeno, ko je Aleš začel kot študent delati v njem: igral je Božička.
»Delate lahko karkoli, samo ne smete strašiti otrok,« jim je zabičeval direktor. »Niti če bi starši to želeli.«
‘Oborožen’ s tem nasvetom je začel svoj prvi delovni dan. Prvi otrok, ki je prišel do njega, je ob pogledu nanj začel neusmiljeno jokati. Prestrašil se je Božička z dolgo belo brado. Niso ga mogli pomiriti niti starši, ki so mu dopovedovali, naj bo priden fantek, niti Aleš sam, ki je tudi skušal potolažiti jokajočega otroka.
Tedaj pa se je Alešu porodila zanimiva misel. Začel je odlagati ‘uniformo’ Božička. Kos za kosom. Začel je z brado. Otrok je brž nehal jokati in ga začel začudeno gledati. Aleš je odložil rdečo kapo in prikazali so se kodrasti lasje. Snel je očala in prikazale so se prijazne modre oči. Slekel je še rdečo obleko in pod njo je bil navaden fant v kavbojkah in srajci. Otrok je začudeno gledal, potem pa se je njegov obraz razlezel v nasmeh.
Med otrokom in Alešem se je vzpostavil odnos zaupanja. Aleš si je zato začel znova oblačiti uniformo, ob tem pa je dečku pripovedoval zgodbo, kako je pred davnimi časi Bog sam prišel k nam in je živel med nami. Da bi se ga nihče ne bal, je prišel med nas kot čisto navaden otrok. Otrok ga je poslušal z odprtimi usti.
Kmalu je moral deček naprej, ker so prihajali drugi otroci. Dečkovi starši so odhajali razočarani: »Kakšna škoda,« so dejali, »uničil je vso čarobnost.«
“Morda je res konec čarobnosti, zato pa je začetek čudenja nad čudežem, da se je Bog rodil kot človeški otrok,” je pomislil študent.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

V božičnem času je v naši župniji lepa navada blagoslavljanja hiš. Moti me, ker župnik oznanja ‘blagoslov družin’. Po moje so s tem prikrajšane mnoge osebe, ki so živijo same in so ‘brez družine’. Prosim za pojasnilo. (Stanislav)
Leta 1989 smo dobili slovenski prevod rimskega obrednika Blagoslovi (1984), v katerem najdemo obred blagoslova doma na staro leto ter za praznik Gospodovega razglašenja. Tam je rečeno da blagoslov v zahvalo Bogu za vse prejete milosti v preteklem letu opravi družina sama, voditelj je odrasel član družine. Blagoslov družine pa je na prvem mestu v poglavju o blagoslovih oseb. Opravi ga duhovnik (ali diakon) v zvezi s pastoralnim obiskom, da se sreča s svojimi verniki v njihovem življenjskem okolju. »Ker je obred namenjen določen družini na njenem domu, morajo biti njeni člani pri obredu navzoči. Če niso navzoči, blagoslov ni dovoljen.« Blagoslov je namenjen tudi ‘družini’ z enim samim članom, ponavadi bolnim, osamljenim, ostarelim. Prav ti so najbolj potrebni pastoralne skrbi ter Božje in človeške bližine. Blagoslov domov (stanovanj) takih ljudi je izraz ljubezni župnijskega občestva do njih. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 47.

Na božič se vsako leto spominjamo Jezusovega rojstva. Zame osebno je to najlepši krščanski praznik. Opominja nas, da razmišljamo o družini, da se posvetimo drug drugemu ... Stara sem 21 let. Sama nisem odraščala v urejeni družini, saj je bil prisoten alkohol. Spominjam se vseh prepirov in vseh neprespanih oči. Starša se nikoli nista razumela, jaz pa sem v letih odraščanja spoznala, da si sama želim ustvariti ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli. V preteklosti sem imela kar nekaj zvez, ki so se zame končale zelo boleče. Prisotno je bilo varanje, laži, pomembna pa le spolnost.

Pred letom dni in pol pa sem spoznala fanta, s katerim se odlično razumeva, imava skupne cilje, enake poglede na družino ... Vendar se problem pojavlja pri meni. Zaradi preteklih zvez sem izgubila zaupanje v fanta. Vem, da me ljubi in vem, da si želi ostati z mano v prihodnosti, pa vendar me včasih zbode vprašanje: Kaj pa, če ... ? Rada bi se znebila občutka nezaupanja, rada bi fantu pokazala, da mu zaupam, vendar včasih ne gre. V najini zvezi manjka le moje zaupanje do njega.

Ko danes gledam mlade pare, oziroma družine, ki se poročijo, pa se ločijo ob vsaki najmanjši težavi, se vprašam: bodo na svetu sploh še srečne družine? Bodo otroci v prihodnosti še imeli oba starša ali pa le enega?

Upam, da bom s tem pismom in vašim odgovorom pomagala še kakšnemu mlademu paru, ki razmišlja podobno kot jaz.

Eva

Prav je, da si pravočasno postavljaš taka 'resna' vprašanja. Iz izkušanj, svojih in tujih, se učimo pravilnega ravnanja. Žal je res, kar si zapisala: danes je pri večini fantov "prisotno varanje, laži, pomembna je le spolnost". Če jim to uspe, se hvalijo pred drugimi o svojih 'osvajanjih' in še napihujejo svoje 'uspehe'. Vendar ko gre zares, za izbiro in končno odločitev, se ne bodo odločili za tiste, pri katerih so z lahkoto 'uspeli'. Iskali so bodo 'resno' dekle, razen če so zaljubljeni in ne 'vidijo' drugih deklet. Zaljubljenost pa tudi ne traja večno in na koncu so morda še bolj razočarani nad svojim izborom.

Božič je gotovo primeren čas za to razmišljanje. Sveta družina je vzor za vsako družino. Prisotna je ljubezen, ki ni zaljubljenost, pač pa prava ljubezen, ki premaga vse ovire, Ljubezen, ki ni bila samo človeška, pač pa tudi božja. Vse težave, ki jih doživljata od trenutka, ko sv. Jožef razmišlja, da bi Marijo pustil, ker si ne zna razlagati njene nosečnosti, do spoznanja, za kakšno nalogo je izbran, da bo varuh Jezusa in Marije. Sedaj mu nobena stvar ni več težka, niti to, da ga ne sprejmejo v Betlehemu pod streho in nima Mariji in Jožefu ponuditi kaj boljšega kot mrzel hlev in trde jasli. Tudi to sprejme, ker ve, da mora čuvati svoji najbolj sveti bitji na svetu. Odrešenika in njegovo mater. Ko bi bilo v naših družinah le kanček te pripravljenosti dati vse za družino, koliko bi bilo veselja in vdanosti v prenašanju z ljubeznijo vsakega trpljenja in napora.

Takoj se srečamo z tvojim problemom: Zaupati ali ne zaupati. Sv. Jožef se je prvi soočil s tem problemom. Zaupati Mariji ali ne zaupati. Odločil se je za nezaupanje in, kot pravi evangelij, jo je hotel skrivaj odsloviti. Marija se je odločila za zaupanje in ni razlagala sv. Jožefu, kaj se je zgodilo. Zaupala je Bogu, da bo on uredil to zagato. Ona je pristala na zaupanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« je rekla angelu. Bog bo poskrbel, kar je potrebno za rešitev njene in Jožefove stiske. In tako je bilo. Tudi Jožefovo začetno nezaupanje postane po spoznanju božjega načrta v sanjah zaupanje. Brezpogojno in dokončno zaupanje. Nič več ne sprašuje, nič več ne dvomi. Enostavno zaupa Bogu. Ne bo lahko, bežati bo moral z Jezusom in Marijo v Egipt, kako nerazumljiv ukaz! Mar ne bi mogel Bog poslati k temu blaznežu Herodu eno kap? Ne, bežati mora in postati nekaj časa begunec v tuji deželi. Koliko zaupanja je bilo tu potrebno. Jožef ga premore, Marija tudi. Koliko razočaranj je že doživel sv. Jožef in še vedno zaupa v Boga, ker ga ta ne more razočarati Tudi ti boš morala to zaupanje najti. Ni lahko, če računamo na svoje moči, če pa Bog da svojo milost, je vse drugače.

Papež Frančišek se zaveda, kako važna je družina. Zato je napovedal in začel sinodo o družini. Cerkev naj bi poglobljeno razpravljala o družini. Družina je globoko ranjena zaradi poganskega načina razmišljanja, načina življenja, ki danes vlada v svetu. To bo treba spremeniti in sicer čim prej. Naloga novih, mladih družin je, da to storijo.

K sreči imamo tudi močna gibanja, ki se zavedajo, da je treba družini vrniti zaupanje, vlogo prenoviteljice mišljenja, razmišljanja in obnašanja. Ustvariti bo treba, kot si zapisala: "ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli", da se nam ne bo treba spraševati: »Bodo na svetu še sploh srečne družine?«

Če hočemo ustvariti take družine, pa je potrebno uporabljati vse, kar nam daje Bog na razpolago. Včasih teh sredstev skoraj ni bilo, danes pa so v obilju. Poglejmo samo na verski tisk. Ne moremo se pritoževati, da ga je malo. Vedno manj je tistih, ki ga vzamejo v roke, si vzamejo čas, da ga berejo. Naklade tudi verskih časopisov, knjig, padajo. Če bi pogledali, kaj vse je od tiska v naših družinah, bi se prijeli za glavo. Pred leti je neki župnik naredil ta poskus, rekel je otrokom in mladincem pri verouku, naj napišejo kakšne časopise imajo doma. Ni mogel verjeti svojim očem, kaj vse so napisali. Ne samo 'rumeni tisk' tudi prava pornografija, ki jo očitno starši niso dobro skrili, je bila na teh seznamih. Verskega pa je bilo razmeroma malo. Bi lahko tudi vi doma naredili tak poskus, sami boste presenečeni. Tudi Ognjišče bo moralo v letu 2015 za tisoč ali dva znižati svojo naklado. To se nam dogaja že vsa leta po osamosvojitvi, po svobodi, od kater smo si obetali zlato dobo našega tiska. Čeprav smo časopis z najvišjo naklado na verskem področju, nam ni prijetno, ko se za vsebino, obseg in dostopnostjo Ognjišča veliko trudimo.

Vendar ne bomo dajali zgleda nezaupanja. Prepričani smo, da se bo kriza umirila in da bodo naši bralci lahko zopet brez velikih žrtev kupovali, kar jim bo pomagalo rasti v veri in zaupanju v Boga. Marsikatera družina si danes ne more privoščiti več verskega tiska, ker so v stiski, brezposelni, prisiljeni, da se omejujejo na tisto, kar je najbolj nujno za življenje. Naj bo vključeno tudi versko življenje.

oče urednik Franc Bole

Ločitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

V božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner