Zanima me, zakaj se škofova cerkev imenuje stolnica? (Pavel)
Škofovi cerkvi pravimo stolnica zato, ker ima krajevni škof kot prvi učitelj vere v njej svojo ‘stolico’ ali ‘katedro’ (gr.). To je nekakšen prestol, okrašen z grbom, pogosto tudi z baldahinom iz dragocenega materiala in z umetniškim okrasom. Po njem se škofova cerkev imenuje katedrala. Zakonik cerkvenega prava določa: »Škofje, ki so po božji ureditvi nasledniki apostolov, postanejo po Svetem Duhu, ki jim je dan, pastirji v Cerkvi, da bi bili tudi oni učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu« (kan. 375). To ponazoruje obredno dejanje pri škofovskem posvečenju: novoposvečenega krajevnega škofa (ordinarija) škof posvečevalec ‘ustoliči’ na škofovski sedež. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 48

Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdor v življenju ni nikoli občutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so sposobni ganjenosti, ki v srcu čutijo bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala. (papež Frančišek)

Ko slišimo te besede prvič, nas kar malce ‘zamorijo’, počutimo se negotove ... »Žalostni pa res ne morejo biti srečni!« Jezus še enkrat obrne na glavo našo miselnost in vse tisto, kar v svojem življenju doživljamo kot logično in vsakdanje. Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

Podob trpljenja, bolečine, lakote in bolezni, ki se vsak dan vrstijo pred našimi očmi, ne doživljamo samo z očmi, ampak nas zadenejo v globini duše. Najti moramo način, da bomo spet sposobni jokati zaradi revščine in nesreč in biti srečni zaradi stvari, ki človeka osrečujejo. To, da pripadamo eni ali drugi strani človeštva, ni posledica naše odločitve, to nam je bilo dano. Biti na eni ali biti na drugi strani, pa je lahko stvar naše odločitve.

Obstajata dve vrsti žalosti: žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato tudi človeka (Judež, ki se v obupu obesi). Poznamo pa še žalost, ki prihaja iz pretresenosti zaradi resnice. Ta pripelje človeka do spreobrnitve, do upora zoper zlo (Peter, ki se zjoče in postane drug človek).

Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. (2 Kor 1,3-4)

Jezus dobro ve, kako si na tem svetu prizadevamo kazati, da smo srečni, da nam ni treba jokati, pravzaprav nas življenjski slog sili v to, da ne smemo kazati solz ... Življenje nas žene v neprestano dokazovanje, v silni želji po namišljenemu ugledu in spoštovanju. Naša družba je družba prisiljenega nasmeha, v kateri žalost pomeni pomanjkanje ‘karakterja’, odločnosti, da bi se uprli šibkosti. Današnja družba ne prenaša solz, razen tistih, ki so vnaprej predvidene (in lažne): v raznih TV nadaljevankah. Ali ste že kdaj videli kakšno reklamo, v kateri kdo trpi, joka, je obupan? Ljudje se pogledamo v ogledalo, preden gremo od doma, da vidimo, če smo za med ljudi. Vplivni ljudje potrebujejo optimistične napovedi, ‘vip’ morajo biti vedno pripravljeni pokazati nasmeh in urejenost; dajati morajo vtis, da imajo vpliv, moč, biti v formi ...

Vsakdo se mora kazati drugačnega, kot je v resnici. Filozof Ernest Hello pravi, da “so na svetu ljudje, ki mislijo, da so solze nekaj nevrednega zanje. Ne zavedajo pa se, da jih oni niso vredni.” Znana je pripoved, da je sin cesarja Marka Avrelija začel jokati, ko je zvedel za smrt sužnja, s katerim sta bila velika prijatelja. Dvorjani so ga skušali potolažiti, njegov oče Mark Avrelij pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek, potem bo lahko postal cesar.«

ŽALOST, GLOBOKO ČUSTVO

Jezus obljublja: »Žalostni bodo potolaženi.« Tisti, ki jokajo imajo prihodnost in resnično srečni so samo tisti, ki si dovolijo to ‘razkošje’, in ne ‘umorijo’ svojih čustev. Njihove solze veljajo več kot veseljačenje. Žalost je globoko čustvo, nekaj, s čimer lahko pokažemo, kdo in kakšni v resnici smo. Kaže nam pot, kako zaživeti bolj človeško, bolj polno. Žalost nam pomaga, da odkrijemo bogastvo naše nežnosti, da znamo biti občutljivi, ljubeznivi, blagi ... Trpljenje in bolečina nas naučita, da se znamo soočiti s težavami in jih reševati.

‘Blaženi žalostni’ so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje (prim. Rim 8,18), ki vodi v življenje, v katerem smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več (Raz 21,4). Blaženi žalostni so svojevrstno znamenje odrešenja, ki ga je obljubil Bog svojemu ljudstvu in ga oznanil po prerokih. Mesija se sklanja nad vse človeške nesreče, da bi jih rešil, da bi prinesel olajšanje in veselje žalostnih. Ni pa se ustavil pri telesih, gre globlje, dotakne se srca in ga ozdravlja od najhujšega zla – greha. Če bomo živeli po blagrih, bodo potolaženi tudi tisti, ki še ne poznajo Kristusa in zato žalost težje prenašajo. Pravi kristjani bodo storili, kar je v njihovi moči, da jim približajo evangelij odrešilnega Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, evangelij večnega življenja, ki se začenja že tu na zemlji, če ljudje žalost spremene v sočutje, ki se kaže v ljubezni in pravičnosti. Če je naša vera pristna in hodimo za Kristusom na goro blagrov, stari in ubogi ljudje ne bodo več osamljeni, vedno jih bo kdo obiskoval.

BOG TOLAŽNIK

Jezus ima tudi tokrat prav. Kaj bi se zgodilo, če se ne bi odzivali samo z razkazovanjem svoje moči in bi imeli pogum pokazali tudi tisto, kar nas razžalosti že od otroških let; če bi se odrekli naši notranji lažni prisili, da smo vedno nad bolečino. Blagor ljudem, pravi Jezus, ki si upajo živeti na ta način. Ti se nimajo več ničesar bati, ne zavračanja, ne sramu, postajajo bolj človeški in gledajo na resničnost tako, kot je. Blizu so Bogu in Bog je blizu njim. Jezus pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Glagol ‘potolažiti’ v grščini pomeni ‘poklicati k sebi’ in lahko si predstavljamo podobo otroka, ki joče in ga mama stisne s sebi in tolaži. In otrok neha jokati! Ti ‘žalostni ljudje’ imajo hrepenenje po Bogu in njegovem kraljestvu (tudi če se tega ne zavedajo). In to hrepenenje, to domotožje je gibalo, da začno graditi resnično dober svet dober, tak, kot ga Bog želi. Bog jih bo potolažil!«

Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje se ne zmeni za boleče stanje in ga skriva. Vendar pa je samo tisti, ki vidi vse resničnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta. (papež Frančišek)

Žalost, o kateri govori Gospod, je neprilagodljivost zlu, je način odpora zoper to, kar vsi delajo in kar se posamezniku vsiljuje kot vzorec obnašanja (Benedikt XVI.).

Kdor naredi svoje srce trdo pred bolečino, pred stisko drugega, kdor zlu ne odpre duše, marveč trpi pod njegovo silo in tako daje resnici, Bogu prav, ta odpre okno svetu, da vanj posije svetloba. (Benedikt XVI.)

Namesto da pri drugih iščeš tolažbe, raje sam druge tolaži. Pogosto se boš potem začudil, kaj se ti bo zgodilo: žalostne si potolažil, pa si pomiril svojo dušo. Hotel si dati, a si prejel (Friedrich Wilhelm Keppler).

Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo (Emilijan Cevc).

Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko (Simon Jenko).

Blagor zato zbuja upanje in riše obraz pravega Jezusovega učenca. To je človek, ki pozna trpljenje tega sveta. Kljub temu sprejme bolečino, ne da bi se vdal in obupal in ne da bi jo jemal zlahka, z njo stopa pred Boga, prepričan, da ga bo Bog potolažil. Upa v Boga in je blagoslovljen. Njegov Bog je vedno na strani ubogega, takega kot je on, na strani sirote, vdove, reveža, izključenega iz družbe, za drugačnega, za katerega se odloči za Kraljestvo ... Če vzajemna pomoč bližnjemu od njega zahteva, mora biti Jezusov učenec pripravljen dati na razpolago svojo mirnost in jasnost, dokler ne sprejme v svoje srce trpljenja drugega in ne postane ‘žalosten’.

Patriarh grške pravoslavne Cerkve v Siriji Ignacij IV. († 2012) je zapisal: »Bog ni samo transcendenten (neskončno presežen) in nam ni samo “bližji kot naša vratna žila” (kot pravijo naši bratje muslimani): bližji nam je od vsakega obupa, od smrti, pekla, ker je Bog, ki trpi, ker se nam pridruži v najbolj globokem prepadu, da bi otrl vsako solzo z naših oči in nas tolažil z neskončno nežnostjo Duha Tolažnika.«

Gospod, zelo si želim,
da bi s teboj lahko delil
velikonočno veselje,
še večja pa je tvoja želja,
da bi me razveselil.
Na žalost pa sta mi tolikokrat
manjkala pogum in pripravljenost,
da bi se povezal s tvojo žalostjo.
Velikokrat sem bil žalosten,
a ne s teboj, ne zato, ker so žalili Očeta
in poniževali moje brate in sestre.
Žalosten sem bil, ker drugi
niso hoteli ravnati po moji volji.
Zapravil sem milost,
ker moja žalost ni bila prava.
In vse to se je zgodilo,
ker se nisem približal tebi.
Nisem stal zavestno pod tvojim križem.
Nisem se popolnoma predal
tvojemu usmiljenju do ljudi.
Odpusti mi. Gospod!
Pošlji nam svojega Duha,
da nas bo prenovil po kesanju in po sočutju,
ki nas bosta pripravila do tega,
da bomo živeli za bližnjega
in mu pomagali nositi
del njegovega bremena.
Kadar se ti približam pri bogoslužju
in v molitvi, naj vidim tvoje usmiljene oči,
ki gledaš z njimi množico.
Ti hočeš napolniti nas, svoje učence,
in vse ljudi s svojim sočutjem in s svojo blagostjo. Bernhard Häring

POGLOBITEV

Blagor vam
Blagor vam, ker ne pravite: “Ko je dobro meni ... takrat je dobro vsem!” ampak prevzamete odgovornost in vas zanima tudi trpljenje drugih.
Blagor vam, ki ob trpljenju bližnjega pravite: “Tudi zanj sem odgovoren!”
Blagor vam, kadar tistega, ki trpi, spodbujate: “Pogum, pomagal ti bom: Bog želi, da si tudi ti srečen!” in ne: “Potrpi, Bog tako hoče!”
Blagor vam, ki vam ni dovolj le vaše dobro počutje, prijateljstva, zdravje, ... in se trudite, da bi se tudi drugi počutili dobro kot vi.
Blagor vam, ki ne bežite pred neizogibnim trpljenjem in vsem prinašate veselje.

Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja (Edvard Kocbek).

Kristjan ni otožen. Kesanje brez ljubezni ni pristno. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti (bl. John Henry Newman)

Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega (Peter Lippert).

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Célo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Drugi blagor blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa skrito, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: “Kje je tvoj Bog?” (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase. (Srečko Kosovel)

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči (Irenej Friderik Baraga).

Kristjan se žalosti zato, ker so njegovi grehi obubožali svet in zmanjšali odrešenje. Če bi bil zvesto sledil milosti, bi bil lahko izžareval odrešenje, dobroto, ljubezen in radost (Bernhard Häring).

Blagor žalujočim (ne žalostnim). Za žalost si je treba vzeti čas, jo spraviti iz sebe. Bolečino je treba izkričati, iztuliti. Nikoli zvečer ne zaspite z jezo in žalostjo, ker se boste zbudili še bolj žalostni in jezni. Ponoči se čustva še stopnjujejo. Zaspati je treba z dobrimi mislimi. Vsaka pretrpljena žalost in bolečina te utrdi, naredi močnejšega. Če bolečino pogledaš z dobrim pogledom, se njeno želo omehča (škof Jurij Bizjak).

ODGOVÔRI

– »Gospod, zakaj, ne narediš ničesar, da bi bilo na svetu manj trpljenja?« je veren človek vprašal Boga. Gospod mu je odgovoril: »Ni res, da ne naredim ničesar. Naredil sem tebe!« Kako ti razložiš ta odgovor?

– Ali si že kdaj bil za trenutek osamljen, si kdaj moral trpeti, občutil bolečino? Kako si se odzval? Ali si čutil, da ti je bila takrat v pomoč vera v Boga?

– Jokamo lahko zaradi bolečine, pa tudi od ganjenosti ali celo od veselja. Svetniki so prosili Boga za ‘dar solza’ in so pretakali solze kesanja, ki so se spremenile v solze začudenja. S pomočjo vzgojitelja, kateheta poskusi najti kakšen primer v življenju svetnika, blaženega ... (sv. Peter, sv. Avguštin, sv. Frančišek ... )

DEJSTVA

Dovolj je obrniti misel k Bogu, da bi znali prenašati bolečino. Ta trditev je nastala v študiji, ki je izšla v časopisu Journal of Bahavioral Medicine, in ta ‘poskus’ so izvedli na univerzi Bowling Green v ameriški državi Ohio.

Naredili so primerjavo med tehnikami sproščanja in versko meditacijo ob sodelovanju skupine prostovoljcev. Nekateri so se sproščali tako, da so 20 minut na dan dva tedna premišljevali besede »Bog je ljubezen, Bog je mir ...; drugi pa so brali besedila, ki niso bila povezana z vero: npr. jaz sem srečen, jaz sem vesel, ...; spet drugi pa so se samo sproščali. Rezultat: tisti, ki so mislili na Boga, so se spoprijeli s tegobami življenja jasno in odločno.

MOLITEV

Blagor žalostnim “zakaj potolaženi bodo”

Gospod Jezus,
izkusili smo bolečino in žalost
in občutili tvojo tolažbo.
To tolažbo želimo deliti
s tistimi, ki so sedaj žalostni.
Pomagaj nam najti način,
da pokažemo svoje sočutje
z žalostnimi, osamljenimi,
s tistimi, ki so brez vsega
in s tistimi, ki so obupani.
Pomagaj nam, da bomo občutili,
da si umrl, ker si nas ljubil.
V trdni veri, da je
tvoje vstajenje tolažba,
ki presega vsako spoznanje.
Amen. (sv. Terezija iz Kalkute)

Ta blagor zadeva vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da “bo obrisal solze z vseh obrazov” (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: “in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Ni vedno lahko verjeti blagru, ki ga razglaša Gospod, čeprav je res, da bolečina vedno skriva tudi skrivnost življenja in odrešenje. Treba je sprejeti Edinega, ki rešuje, in spreminja žalost v pravo veselje. Pogumno se moramo okleniti križa in z ljubeznijo in odločno voljo slediti trpečemu Jezusu, vse do Kalvarije in do groba, kjer vzcvete vstajenje. Ta blagor trpljenja se začenja uresničevati ‘tu doli’ za tistega, ki zna trpeti s Kristusom za rešenje sveta. Deležen je tolažbe, ki spreminja človeško življenje in ima mesijansko vrednost. Jezus z blagri razglaša sam sebe, da je on tolažnik žalostnim, ki odžeja žejne in nasiti lačne, ponovno vzpostavi pravico, ljudi osvobodi greha – ker je on Tolažnik.

V svojem življenju vemo, kako je s tolažniki: ko jih nismo potrebni, jih je veliko, ko pa bi jih res potreboval, ne najdeš nikogar. Jezus je vedno navzoč, in nas tolaži ne samo na čustvenem področju, temveč globlje in temeljiteje: prinaša nam notranji mir. Tu smo pred temeljno zahtevo krščanskega izkustva: človek mora srečati Gospoda. Ko ga odkrije in sreča, lahko sprejme odrešenje in postane blažen.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 4, str. 88.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zgodba

Lev in gazela

Osemletna deklica je sedela pred televizorjem in gledala priljubljeno oddajo o živalih. Zelo so jo zanimale živali in njihovo življenje v naravnem okolju.
Na televizijskem ekranu je spremljala leva, ki je iskal hrano, blizu pa se je v travi pasla mlada gazela. Lev jo je zagledal, se ji tiho približal in se bliskovito pognal proti njej.
Gazela se je spustila v divji beg. Sledil je grozljiv prizor: lev je ujel gazelo, jo zagrabil in pokončal.

Misel

Lahko rečemo, da se gazela vsak dan znova zaveda, da mora biti vedno pripravljena, da bo tekla hitreje kot lev, sicer bo po njej. Prav tako pa tudi lev ve, da mora oprezati za gazelami in kakšno tudi ujeti, sicer bo ostal lačen.
Posnemati moramo gazelo in biti vedno pripravljeni. Vedeti moramo, da nas skušnjavec neprestano zasleduje. Bilo bi zelo nespametno in pogubno, če bi bili brezskrbni in mirni, saj vemo, da skušnjavec ne počiva in se na vso moč trudi, da bi nas zapeljal v zlo. Biti moramo čuječi in ne smemo čakati, da nas napade in nas zapelje v zla dejanja.

Molitev

Gospod Bog,
vedno moramo biti budni
in pozorni na napade hudobnega sovražnika
ter se mu odločno zoperstaviti.
Zavedamo se,
da smo krhki in nemočni.
Vemo pa tudi, da si ti vsemogočen
in povezani s teboj moremo zmagovati.
Zato se ti izročamo v varstvo.
Skrbi za nas. Varuj in vodi nas.
Vedno pomagaš tistim, ki sami kaj naredijo.
Ne zaspiš in ne zadremlješ.
Ko smo pripravljeni za boj proti zlu,
se zavedamo, da ravnamo najbolj modro,
če pravočasno zbežimo od njega.
Gospod, reši nas hudega. Amen.

Iskra

Če mi ne iščemo Boga, bo nas poiskal skušnjavec.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo ...”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih.
Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
Bogdan
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.
Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!
Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod.
Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 48.

Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Blagri se začenjajo z blagrovanjem ubogih v duhu. To niso tisti, ki nimajo niti evra, berači, klošarji ...; lahko je to predsednik države, lahko je podjetnik, najbogatejši Slovenec ... Ubog v duhu je tisti, ki mu materialne dobrine ne pomenijo največ, ni navezan na stvari, ki jih ima, na ljudi okrog sebe, nase ... Ne zaupa bogastvu dobrin, ampak Božje ljubezni. K Bogu prihaja “z rokami, ki so odprte in razdajajo”, in “ne z rokami, ki grabijo in držijo zase”, “pripravljen je sprejeti Božjo dobroto, ki se razdaja” (Benedikt XVI.)

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegov odlok. Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete na dan Gospodove jeze. (Sof 2,3)

 Sprejeti samega sebe in se prepustiti Bogu

Prvi Jezusov blagor lahko prevedemo z besedami: Blagor tistim, ki odkrijejo, da je njihovo uboštvo povezano z Bogom. V življenju se vsak dan zelo trudimo, kako se rešiti neprijetnega občutka, da smo v kakšni stvari slabši od drugih: ker nismo dovolj bogati, ne moremo imeti tega, si privoščiti toliko kot prijatelji, sodelavci ... čutimo se manjvredne zaradi svojih omejenosti, resničnih in namišljenih, in to nam ne da miru ....

Tako notranje (ne)razpoloženje ima lahko dve posledici: zavračanje samega sebe ali pretvarjanje in pretirano občudovanje ... in tako smo kar naprej v začaranem krogu mask in navidezne resničnosti.

Jezus nas uči, naj mirno sprejmemo svoje nepopolnosti, saj nas Bog sprejema take kot smo. Če zaupamo v Boga in položimo svoje življenje v njegove roke, začutimo vso lepoto življenja. Biti ubogi pred Bogom pomeni sprejemati sebe take kot smo. Brez popolne predanosti Bogu, ki nas ima rad, ne bomo nikoli dosegli notranjega miru. Uboštvo je najprej religiozna drža: povezano je z vero, torej s sprejemanjem ali zavračanjem Boga: še posebej pri tistem, ki misli, da zanj ni rešitve. Biti ubogi v duhu, pomeni se zanašati na to, kar je večno, na Boga Jezusa Kristusa in ne na to, kar hočemo mi. »On se dviga od spodaj, medtem ko gredo stvari prej ali slej na dno« (Giussani).

Ne varajmo sami sebe. Naše srce je srce bogataša, ker:

• ne znamo prenašati svojih slabosti, ki se na različne načine kažejo na vseh področjih: na fizičnem, psihološkem (značajskem), ekonomskem, družbenem, cerkvenem (pastoralnem).
• imamo radi moč in bogastvo: želimo biti več kot drugi, boljši ... Zelo si prizadevamo, da bi se povsod uveljavili, pokazali svoje sposobnosti, hočemo biti pomembni, uspešni ...
• zavračamo vse kar nas pri tem ovira, nočemo se soočiti z dejstvi, se posvetovali, sprejeti pomoč, pomagati ... delamo tako, kot da zmoremo vse sami.
• le redko prisluhnemo Besedi, naše molitve so le premikanje ustnic, kot da ne bi imeli potrebe po Bogu in njegovem Duhu. Evangeljsko uboštvo, ta zaupna izročitev v Božje roke, je dar, ki ga je treba izprositi.

SRCE ubogega pa:

• se zaveda krhkosti in slabotnosti, nesposobnosti, da se sami rešimo.
• popolnoma zaupa v Boga in računa na njegovo (po)moč. Živimo v gotovosti, da more Bog v naši slabosti pokazati svojo moč.
• ima zdravo mnenje o sebi, spoznava/sprejema/razvija svoje sposobnosti in si stalno prizadeva spoznati, kaj Bog od nas pričakuje; prepričani, da smo privlačni le toliko, kolikor je božjega v nas.

Če bi iz evangelija odstranili uboštvo, ne bi bilo mogoče razumeti Jezusovega sporočila. (papež Frančišek)

“Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Ponižno, krotko srce, ki čuti potrebo, da moli, da se odpre Bogu, je srce prvega blagra. Uboštvo je torej dragocena vrlina, ki odpira vrata Božje skrivnosti. Vrlina, ki pa včasih lahko primanjkuje prav tistim, ki tej skrivnosti posvetijo celo življenje. Če teologije ne študirajo na kolenih, ne bodo razumeli ničesar. Veliko bodo znali povedati, a ničesar ne bodo razumeli. Samo uboštvo je sposobno sprejeti razodetje, ki ga Oče posreduje po Jezusu. (papež Frančišek)

Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe. (Alojz Kocjančič)

 “Kjer je tvoj zaklad ...”

Kje so danes ubogi v duhu in, kako naj se drže uboštva naučimo? Ali ni vse to vse preveč poduhovljeno in neresnično za naš svet? Ozrimo se naokrog in videli bomo, da je svet prepoln bogatih, ki uživajo v svojem bogastvu in ne čutijo potrebe po Bogu. Zelo moderno je Boga ignorirati – tega ne počnejo le ateisti in neverni, ampak tudi tisti, ki živijo vero kot ‘izbirno vsebino’ življenja, za ‘hude čase’. Potem pa smo tu še kristjani, ki smo mlačni, vse preveč tiho, kot kakšni izumrli primerki svoje vrste, smo “bogati” skrbi za zdravje, za sorodnike, strahu za službo, negotovosti – zaradi tega se zapiramo vase, ne odpiramo pa se Bogu in bratom. Zdi se, kot da nočemo slišati Jezusovega namiga: »Če se hočeš v polnosti uresničiti kot človek in doživeti tisti pristen občutek sreče, se ne boj biti ubog, ne razmišljaj preveč o materialnem, ne boj se izgubiti vseh privilegijev in pravic in se pomešati med ljudi, ki se s težavo prebijajo skozi življenje.« Te Jezusove besede nikoli niso naletele na veliko razumevanje: večina ljudi je še naprej prepričanih, da zares uresničijo svoje poslanstvo in so zares srečni takrat, ko dosežejo določeno ‘čast in slavo’, ko imajo toliko denarja, da ga brez slabe vesti zapravljajo ...

Uboštvo je poleg te religiozne drže tudi nujno prepleteno z vsem tistim, kar je v človeku najbolj notranje – z njegovo duhovno umerjenostjo. Uboštvo je stanje med revščino in bogastvom. Pisec Knjige pregovorov prosi Boga: “ne dajaj mi ne revščine ne bogastva, dodeljuj mi moj kos kruha” (Prg 30,8).

Jezus ne obsoja bogastva, ampak njegovo napačno delovanje v človekovi notranjosti, ki ga sili k sebičnosti. Srce bogatega se hitro navzame malikovanja. Toda srca ni mogoče deliti, zato ne more služiti dvema gospodoma, kajti “kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce”. Jezus nas sprašuje, zakaj se vedno pustimo ujeti v kremplje denarja, dokler ga na koncu ne postavimo na mesto Boga. Nemški psiholog in filozof Erich Fromm je dejal: »Velika večina ljudi danes verjame, da potrošništvo prinaša ne le svobodo, ampak tudi veselje, srečo ... in da je edina stvar, ki ovira svobodo in srečo ta, da nimamo dovolj denarja, da bi porabili toliko, kolikor želimo zapraviti.« Bolj ko se prepustimo logiki denarja, bolj nas obremenjuje in omejuje. Dejstvo je, da nas stalno vznemirjanje in prizadevanje za stvari, ovira in ne moremo biti to, kar smo, ne moremo sproščeno živeti. Tega se je treba bati: bogastvo si počasi prilašča naše srce, da postaja vedno bolj trdo, tudi če mi tega nočemo. Psalm zatrjuje: »Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo« (Ps 49,13). Mar ni to zelo resničen opis naše družbe?

Dolžni smo, da kot pričevalci Kristusove ljubezni slišimo klic ubogih, da ne bodo prepuščeni zakonom ekonomije, ki včasih gleda na človeka samo kot na potrošnika. (papež Frančišek)

Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca – tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo. (Erich Fromm)

Ne varajmo se! Naše srce je srce bogataša, ker:

• sprejemamo danes splošno razširjeno miselnost: biti sposoben, uspešen, tekmovalen, individualist .... Vse mora biti “naj”, ... Nihče noče zaostajati, biti manj kot drugi ...
• je naše življenje in bivanje zasičeno: s stvarmi, s programi, z obremenitvami, s plehkostjo, praznimi skrbmi.
• premalo časa in prostora posvečamo poslušanju: Boga, ljudi, dogodkom, svoji notranjosti ...

Da bi si privzgojili SRCE ubogega, moramo:

• odstraniti številne stvari in postaviti v središče odnose, ker je naša vera, vera živih obrazov.
• razločevati med resničnimi in neresničnimi potrebami. Srce ubogega ne tava v mlačnosti, ravnodušnosti: temveč navdušeno sprejema stvari, vendar ne dovoli, da bi ga določale.
• privzgojiti si čut za omejitve, sprejeti umerjen način življenja, si natančno določiti meje in znati presoditi in odbirati med tistim, kar nam družba ponuja. To je danes nujno, da bi preživeli na tej naši zemlji.
• si resnično prizadevati, da bi svoj poklic opravljali vestno in odgovorno, brez pretiravanja in ne tako, da bi nam bil jutrišnji dan prehudo breme, saj je vsakemu “dnevu dovolj njegova lastna teža”.

Odgovor na lakoto drugih

BLAGOR NAM
Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu,
znali osvoboditi
varljivega zaupanja v bogastvo
in bomo imeli ljubezen
in spoštovanje do ubogih,
kakor do svojih bratov,
živih podob Kristusa.

Blagor nam, če se bomo, vzgojeni
v blagosti močnih, znali odpovedati
pogubni sili sovraštva in maščevanja
in če bomo premogli modrost,
da se namesto za strah,
ki ga vliva orožje,
raje odločamo
za velikodušno odpuščanje,
za povezanost v svobodi in pri delu,
za osvajanje z dobroto in z mirom.

Blagor nam, če sebičnosti ne bomo
postavljali za vodilo svojega življenja
in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
temveč bomo, nasprotno, znali odkriti
v zmernosti izvir moči,
v bolečini sredstvo odrešenja,
v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.

Blagor nam, če bomo zatiranje
raje prenašali kot pa ga povzročali,
in če bomo čutili lakoto po pravičnosti.

Blagor nam, če bomo znali
zaradi božjega kraljestva odpuščati,
se zanj pogumno boriti,
delati in služiti, trpeti in ljubiti. Amen.
bl. Pavel VI.

Uboštvo ni samemu sebi namen, sicer bi bilo to mučenje samega sebe (mazohizem). Njegova vrednost je tolikšna, kolikor je izraz ljubezni. Solidarnost v tem, da imajo vsi pravico uživati dobre in lepe stvari. Sprejeti uboštvo pomeni odkriti, da je obilje zato, da si ga delimo.
SRCE ubogega:

• je pozorno in se odziva na ‘lakoto’ drugih (ne samo po kruhu, ampak tudi po smislu, zdravi pameti, omiki, nežnosti, duhovnosti ...). To pomeni sočustvovati in pomagati zlasti v težkih trenutkih, ob človeških slabostih, ki se prikradejo v naše družine, med sosede, na delovno mesto, med prijatelje, v Cerkev ...
• zna radostno delati zastonj; velikodušno podarja tisto, kar smo prejeli, brez zahtev ali pravic
• se je pripravljeno zavzemati za uboge: brez zavisti do bogatih, toda vedno pripravljeni poiskati odgovornost, pokazati na krivice, prevzeti dejanske obveznosti, si umazati roke, itd. To pomeni, da se v odnosih z ubogimi (ljudmi in narodi) ne omejimo samo na ‘delati dobro’, ‘dajati stvari’, ampak tudi prepoznati njihovo dostojanstvo in njihovo vrednost.

Uboštvo nas uči solidarnosti, delitve in dejavne ljubezni ter se vedno izraža tudi v zmernosti in veselju nad bistvenim, varuje pred materialnimi maliki, ki zameglijo pravi smisel življenja. Uboštva se učimo s ponižnimi, ubogimi, bolnimi in tistimi, ki so na bivanjskem obrobju življenja. Uboštva se učimo, ko se dotikamo telesa ubogega Kristusa v ponižnih, ubogih, bolnih, otrocih. (papež Frančišek)

Uboštvo duha pomeni nenavezanost na bogastvo. Če ga imamo, je namenjeno za služenje drugim, za delitev z drugimi, za pomoč ljudem. Znamenje, da nismo ‘malikovalci’, je dajanje miloščine, dajanje tistim, ki potrebujejo. A ne površno dajanje, ampak tako, da se odpovem nečemu, kar je potrebno tudi meni. To je dobro znamenje, ki kaže, da je ljubezen do Boga večja od navezanosti na bogastvo. (papež Frančišek)

Ubogi so milega srca; ostajajo ubogi Kristusovi. Brez ljubezni uboštvo nima vrednosti, je le senca brez Luči. (brat Roger iz Taizéja)

Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih. (bl. Mati Terezija)

papež FRANČIŠEK mladim

Dragi mladi, skušajte biti svobodni do materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli kulturi potrošništva. To pomeni, da iščimo bistveno in odstranimo nekoristne stvari, ki nas dušijo. Odtrgajmo se od želje po imetju in malikovanju denarja. Postavimo Jezusa na prvo mesto ...

Zaupam vam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni. Naučiti se moramo biti z ubogimi. Ne bodimo le polni lepih besed o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči ter jih poslušajmo. Ubogi so za nas konkretna priložnost, da srečamo Kristusa samega in se ga dotaknemo. ...

Ubogi niso samo tisti, ki jim lahko nekaj damo. Tudi oni nas lahko veliko naučijo: da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju, o ponižnosti in zaupanju v Boga, o tem, kako vedno ohraniti svoje dostojanstvo ... (papež Frančišek)

Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni. (Abbé Pierre)

Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo. (Abbé Pierre)

ZGLED

Asiški ubožec

Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra ‘ubogim v duhu’. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal Božjo veličino in tudi svojo majhnost. Asiški ubožec je v molitvi nenehno spraševal Gospoda: “Kdo si ti? Kdo sem jaz?” ‘Slekel’ je bogato in brezskrbno življenje, da bi se poročil z ‘sestro revščino’ ter tako posnemal Jezusa in v življenju uresničeval evangeljske besede. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih. Zanj je bilo to dvoje nerazdružno ...

Kristus, ki je bil bogat in je postal ubog, nas kliče, da delimo njegovo uboštvo, saj lahko zaradi njegovega uboštva obogatimo; da smo priče pravega obraza, Jezusa – ubogega, ponižnega in prijatelja grešnikov, tistih, ki so nemočni in zavrženi. (bl. Mati Terezija)

Starši so me naučili, da sem v tisti revščini, v kateri sem živel, spoznal in ponovno odkril stvari, ki v življenju nekaj veljajo. (Roberto Benigni)

Reven ni tisti, ki nima ničesar, ampak tisti, ki si veliko želi. Tudi bogat ni tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki nima potrebe po ničemer. (sv. Janez Krizostom)

Močni naj ščiti slabega, slabi naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi pa naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal človeka, ki izpolni njegovo pomanjkanje. (sv. Klemen)

ZGLED

Živeti srečno brez denarja

Anglikanski duhovnik Peter Owen Jones se je leta 2010 odločil, da bo živel po zgledu sv. Frančiška Asiškega: na pot se je odpravil ogrnjen v tuniko, s palico in nahrbtnikom, brez prebite pare (dokumentarec o njegovem življenju je posnel tudi BBC). Njegovemu zgledu je sledilo veliko ljudi in tako je v Londonu veliko skupin, ki sprejemajo umirjen življenjski slog: živijo brez denarja in so proti vsakemu potrošništvu. Pravijo jim ‘freegan’, živijo brez denarja, tuje jim je vsako zapravljanje in si prizadevajo, da bi zadovoljili potrebe ljudi na socialni in nekomercialni način. Hranijo se s hrano, ki je bila zavržena (Britanci vsako leto vržejo v smeti 6,7 milijonov ton hrane), in se trudijo, da bi v življenju spoštovali okolje in porabili čim manj. Tak način življenja so si izbrali zato, ker imajo zelo razvit družbeni čut, verjamejo v socialne vrednote in medsebojne pomoči. Vsak dan več jih je in so v družbi vedno bolj prepoznavni.

MOLITEV

Blažena (blagrovana) strogost

Blagor nam, če v svojem življenju na prvo mesto postavljamo Boga, v besedah in v delih.
Blagor nam, če se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, če delamo, da bi živeli in ne živimo, da bi delali.
Blagor nam, če naš cilj ni kopičiti bogastvo ali ‘debeliti’ bančni račun.
Blagor nam, če nas grajajo, ker nosimo vedno isto obleko.
Blagor nam če se znamo odreči sodobnim modnim trendom in ne zapravljamo za draga oblačila in dodatke.
Blagor nam, če se nam posmehujejo, ker imamo majhen, star avto.
Blagor nam, če smo zadovoljni s preprostim in gostoljubnim domom.
Blagor nam, če nimamo vikenda v hribih ali počitniške hišice na morju.
Blagor nam, če pripravljamo enostavne jedi in ne kuhamo samo izbrano hrano.
Blagor nam, če nas je sram, ko smo se prenajedli ali spili preveč.
Blagor nam, če ostanke hrane ne mečemo v smeti, ampak jih uporabimo kako drugače.
Blagor nam, če se ob krstu, prvem obhajilu, birmi ali poroki ne pustili zapeljati zunanjostim.
Blagor nam, če ne zapravljamo prostega časa za draga potovanja, za užitek ali razvedrilo, ampak ga raje posvetimo Bogu in dobrim delom.

Za kristjana uboštvo ni beg in ločitev od materialnega, ni ravnodušnost do stvari. Kristjanu ne sme biti vseeno za stvari, stvarstvo ... mora skrbeti zanj in ne sme z njimi malomarno ravnati ... Ne, uboštvo ni zanemarjanje materialnega, na račun duhovnega. (papež Benedikt XVI.)

Prosimo Gospoda za milost, da bi bili svobodni od navezanosti na bogastvo; za milost, da bi gledali Njega, ki je zelo bogat v svoji ljubezni in zelo bogat v svoji velikodušnosti, v svojem usmiljenju; za milost, da bi pomagali drugim z dajanjem miloščine, in to tako, kot dela On. (papež Frančišek)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 3, str. 78.

Pred petimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja ... tolikokrat med letom se spomnimo nanj ... "on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil"  ... toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil ... da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj "reče kakšno" pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne ... Saj skušamo slediti njegovi misli ... a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo ... zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla ... Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih ... je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo ... pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti ... Bodimo hvaležni za tako velik dar ... naj ostane za vedno v spomnu srca ...

(...) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (... 1968)

zbira Mare

Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«
»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«
Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«
»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.
»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«
»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«
Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«
»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.