Ločitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

V božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Na našem svetniškem koledarju je 29. decembra ime David. To je ime izraelskega kralja, ki je vladal od leta 1000 do 960 pred Kr. Njegovo življenje in delovanje je opisano v štirih svetopisemskih knjigah. Tam beremo, da je storil tudi veliko slabega, zato se mi zdi čudno, da je uvrščen med svetnike. (Helena)

Davidovo življenje res ni bilo brez madežev, med največjimi sta bila greh prešuštva in umor. Ko mu je prerok Natan kot Božji glasnik predočil to hudobijo, je David greh ponižno priznal in se zanj pokoril. David sicer ni bil svetnik, imel pa je veliko lepih lastnosti: bil je pravičen v odnosih do bližnjega, pogumen v bojih, velikodušen do nasprotnikov. Svojo ljubezen do Boga je izpovedoval v pesmih in psalmih. Njemu pripisujejo avtorstvo 73 (od 150) psalmov, ki so nepogrešljivi del judovskega in krščanskega bogoslužja. Kot vladar se je živo zavedal, da je pravi kralj izvoljenega ljudstva Bog, on pa mora biti njegov dobri pastir. Največja slava kralja Davida je v tem, da je iz njegove betlehemske rodovine izšel Odrešenik sveta, Jezus Kristus, ki je bil po njem imenovan ‘Davidov sin’.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2017), 48.

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve je več imen, ki jih poznamo iz Svetega pisma stare zaveze. 29. decembra je npr. spomin izraelskega kralja Davida, ki ni živel po moralnih načelih, kakršne razglaša Cerkev. Kako je torej svetnik? (Emil)

Najprej je treba povedati, da moralna načela v stari zavezi niso bila tako jasna kot v novi zavezi. Jezus sam je dejal, da je prišel staro zavezo »dopolnit«. Kralj David, čigar življenje in delovanje je opisano v več zgodovinskih knjigah Svetega pisma stare zaveze, se je res zelo pregrešil, ko je vzel ženo svojega podložnika, vendar je svoj greh priznal in zanj zadoščeval. Za »svetnika« ga je razglasilo Sveto pismo, ki ga imenuje »božjega služabnika«. Klicanje imena Abrahama, Mojzesa in Davida je postalo za verne Jude skoraj uradna molitev: »Gospod, spomni se Davida, vsega njegovega prizadevanja« (Ps 132,1). Dejstvo je, da so Izraelci po vrnitvi iz sužnosti odkrivali pravičnike stare zaveze kot posnemanja vredne vzore. (sč)

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2008), 69.

V našem seznamu svetnikov (Leto svetnikov) je kralj David po preureditvi bogoslužnega koledarja uvrščen na 16. 12. (tam ga najdete tudi v knjigi Svetnik za vsak dan), vendar se večinoma njegov god pri nas še vedno obhaja 29. 12. (kot nekdaj). (M. Čuk)

Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Po bogoslužnem koledarju od leta 1970 obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po božiču, če v božični osmini ni nedelje, pa 30. decembra.

Na naših tleh je 10 cerkva sv. Družine (2 žup., 8 podr.) in 19 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. sv. Družine v Mostah (1) (LJ), podr. na Sedlu (5) (Sodražica), kapele pa v LJ (nadškofija), Malem Logu, Sori, Podgori, Stranjah in Vrhniki. – V KP škofiji stojita dve p. c.: na Predmeji (3) (Otlica) in v Hujah (4) (Pregarje); v NM je p. c. Sv. Družine v Vel. Brusnicah (6) (Brusnice), kapele pa v Vel. Nerajcu, Zg. Vodalah in Kostanjevici na Krki. – MB škofija ima največ cerkva nazareške družine (5): žup. stoji v Kidričevem (2); štiri podr. so v Sp. Poljčanah (Poljčane), Tepanju (7) (Slov. Konjice), na Selah (9) (Sv. Vid/Ptuju) in na Runču (8) (Vel. Nedelja); kapele pa v Šikolah, Kidričevem, v MB (s.sv. Frančiška KK) in Zlatoličju. – Kapeli sv. Družine sta tudi v Robanovem kotu in Župelevcu (Kapele pri Brežicah - CE)...(POPRAVEK: - v tiskanem Ognjišču je kapela v Župelevcu iz CE "zašla" v NM škofijo ... se opravičujemo) – V MS škofiji stojijo kapele sv. Družine v Branoslavcih in Cezanjevcih, Črešnjevcih (Gor. Radgona) in Grabah (Križevci/Ljutomeru) …(mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 98-99.

Božji Sin se je rodil kot človeški otrok v družini, zato je božič praznik družine. Vemo, da je dandanes, zlasti v razkristjanjeni Evropi, družina v hudi krizi. Z zakoni, ki nasprotujejo Božjim načrtom, rušijo družinsko skupnost. Verni ljudje bi se morali temu upreti. (Anton)

Nevarnosti, ki grozi družini, se dobro zaveda ne le Cerkev, ampak tudi družba, ki še trezno razmišlja. Organizacija združenih narodov je leto 1994 razglasila za mednarodno leto družine. S tem je hotela družini priznati, dati in utrditi tisto vlogo, ki ji pripada v življenju posameznega človeka, družbe in mednarodne skupnosti. Papež Janez Pavel II. je takrat napisal apostolsko pismo Leto družine, v katerem je predstavil katoliški nauk o družini in zakonski zvezi. Poudaril je, človeka kot moža in ženo in ju blagoslovil z naročilom, naj bosta rodovitna in gospodarja stvarstva. Božji izvor družine je potrdil Jezus, ko je na vprašanje o razvezi odgovoril: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,8). Papež kot zdravilo zoper 'bolezni' družine naroča krščanskim zakoncem molitev ter iskreno in zvesto ljubezen. (sč)

V lepih božičnih pesmih, s katerimi slavimo nedoumljivo skrivnost učlovečenja Božjega Sina, ima Jezus različna imena: Mesija, Odrešenik, Zveličar. Zanima me, kaj hočejo ta imena povedati? (Zorko)
Mesija (po hebrejski besedi mašiah - maziljenec/Gospodov) je ime, ki označuje poslanstvo Jezusa iz Nazareta; enak je pomen imena Kristus po grškem prevodu te hebrejske besede. Pri Judih so mazilili kralje, preroke in duhovnike. Prerok Izaija (7. stol. pred Kr.) je napovedoval v raju obljubljenega Odrešenika kot Mesija - Maziljenca. Na njegovo napoved se je skliceval Jezus sam (Lk 4,18). Ime Odrešenik poudarja njegovo vlogo v Božjem načrtu, da človeštvo, ki je v svojem napuhu zašlo na zgrešena pota brez izhoda, popelje na pravo pot, ki vodi k Bogu. Po nauku Svetega pisma je Jezus edini Odrešenik sveta. To je treba posebej poudarjati v naših časih, ko se ponujajo razni »odrešeniki« po plehkih željah ljudi. Ime Zveličar pa meri predvsem na naš odnos do Jezusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja. Če ga v veri sprejmemo, smo na poti zveličanja, večnega življenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Rabinska zgodba pripoveduje o dečku Jeskielu, ki je nekega dne objokan pritekel k svojemu dedu, slavnemu rabinu Baruhu.
Solze so mu tekle po licih, ko je potožil: »Prijatelj me je pustil na cedilu. Bil je krivičen in nesramen do mene.«
»Ali bi mi povedal, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal rabin.
»Poslušaj,« je odgovoril deček. »Šli smo se skrivalnice. Skril sem se tako spretno, da me prijatelj ni mogel najti. Tedaj me je nehal iskati in je odšel. Kakšno vedenje pa je to!«
Še tako imenitno skrivališče je izgubilo ves čar, ker je prijatelj opustil iskanje in se nehal igrati.
Rabin je pobožal dečka po obrazu in tudi njemu so se v očeh zasvetile solze, ko je rekel: »Prav zares je to neprimerno obnašanje.
Toda glej, z Bogom ravnamo enako. Skril se je in mi ne storimo ničesar, da bi ga našli. Le pomisli: Bog se skrije in mi ljudje ga niti ne iščemo več.«

    * * *
V tej zgodbi se zrcali »Božje ravnanje«. V njej je strnjena božična skrivnost. Bog se skriva. Ne slepi nas s sijajem svojega veličastva. Niti ne razkazuje svoje moči, da bi nas prisilil, da pademo pred njim na kolena. Želi, da med njim in nami vlada ljubezen, ki upošteva našo svobodo. Želi, da ga čakamo, da ga iščemo, se odpravimo na pot, da bi ga iskali in našli. Bog čaka, da se vsako ustvarjeno bitje odpravi na to pot, da izgovori svoboden »da« njegovi ponudbi in njegovi ljubezni. Bog čaka na človeka in želi, da postanemo deležni božanske izkušnje: izkušnje iskanja in najdenja, ljubezni in svobode in radostne privolitve. Bog se skriva zato, da bi mi bili njegova podoba. In kakšno skrivališče si je Bog izbral? Skriva se v otroku v jaslih, v revnem človeku, v človeku, ki potrebuje pomoč. Za naše predstave o Božji vsemogočnosti in o nebesih je to nekaj nezaslišanega. Prav zato ga farizeji, učitelji v Izraelu in razlagalci Svetega pisma niso mogli spoznati. Kralj Herod si ni predstavljal, da bi ta otrok lahko bil Bog. Boga si je predstavljal kot vladarja, še močnejšega od sebe. In da ta otrok ne bi postal njegov tekmec, ga je sklenil odstraniti. Farizeji, kralj Herod in mnogi drugi niso odkrili Boga v njegovem »skrivališču«. Kaj pa mi? Ali nam ga uspe najti? Ali ga sploh iščemo? Nemara tudi mi ravnamo kot tisti deček, ki se je igral skrivalnice in je prenehal iskati. Kdo med nami je tako odprt in brez predsodkov, da se bo poklonil pred tem otrokom, ga počastil in priznal kot pravega Boga in pravega človeka?

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76