Na velikonočno jutro so se afriški verniki zbrali k maši. Čudili so se, zakaj je med cvetjem, ki je krasilo cerkev za tako velik praznik, pšenični klas. Pšeničnega klasa namreč niso imeli za cvetlico, s katero bi krasili cerkev. Duhovnik je začel pridigati.
Bratje in sestre, oznanjam vam veliko veselje. Aleluja! Zahvaljujmo se Gospodu!
Naš Gospod je ležal v grobu, a Božja roka je bila nad njim in Božji Duh ga je obsenčil in je vstal od mrtvih ter živi med nami.
Kako se je to zgodilo? Le nekaj časa pred svojim trpljenjem, ko so nekateri pogani želeli videti Jezusa, je Gospod rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu!«
Takrat je duhovnik vzel v roke pšenično zrno. Ali lahko vidite? Najbrž ne, ker je tako majhno. To je pšenično zrno. Podobno Jezusovega božanstva niso zlahka videli med njegovim trpljenjem.
Pridigar je sedaj vzel v roke steblo s pšeničnim klasom ter nadaljeval:
Vsi poznamo razliko med pšeničnim zrnom in klasom, čeprav oboje imenujemo z istim imenom – pšenica. Vsi tudi vemo, da je bil ta velik klas nekoč majhno pšenično zrno, ki je bilo posejano v zemljo. To je zgovoren primer, kaj lahko stori Bog.
Pšenični klas predstavlja Vstalega Zveličarja. Ko je Kristus vstal od mrtvih, ni bil več tak, kakor je bil prej. Njegovo telo je bilo poveličano in razlika med Jezusovim telesom pred vstajenjem in po njem je velika – večja kot je razlika med pšeničnim zrnom in klasom. Toda kakor je zrel klas isti, kot je pšenično zrno, tako je Vstali Kristus isti Božji Sin in Marijin sin, kakor je bil pred vstajenjem.
Pa še ena stvar: cvetni prah cvetlic pada na grobo svilo. Podobno Kristus pošilja moč Svetega Duha na kristjane, kot vidite ta zrna, pokrita s cvetnim prahom. Ne dvomite, gotovo bodo vzklila. Z isto gotovostjo verujte, da bomo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa, deležni slavnega vstajenja samega Jezusa, zaradi Svetega Duha, ki prebiva v nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30

No, je pa že treba reči, da je tole pismo bolj nenavadne sorte, saj le redko pišeš nekomu, s katerim se vsak dan pogovarjaš. Čeprav včasih prav za te najbližje zmanjka besed in moram kar priznati, da sva si tudi z ženo dopisovala. In pri tem nimam v mislih pisem, ki sva si jih še neporočena in zaljubljena pisarila in zdaj čakajo v veliki škatli, da naju – stara in upokojena – zagrabi nostalgija in jih bova šla prebirat ali pa bodo to storili otroci po najini smrti, temveč mislim na tistih nekaj pisem, ki zdaj ležijo na posebnem mestu v predalu, enega pa ima žena celo v denarnici in torej neprestano s seboj. To so pisma, ki sva si jih pisala, ko sva kot mož in žena zatrmarila do te mere, da se nisva več znala in zmogla pogovarjati. Molk je zlato pravi pregovor, in bi midva potemtakem dotična pisma morala zapisati z zlatimi črkami. A ni vse zlato, kar se sveti, niti molk včasih ne!
Pa kam sem zašel?!
Ljubi moj Jezus, moj Vstali Zveličar! Čeprav o Tebi berem v Svetem Pismu, nam sam nisi zapustil nobenega pisma, ne stavka ne črke, razen seveda znamenitega ‘pisanja po tleh’ po še bolj znamenitih besedah: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!«, a se še danes ne ve, kaj je tam v pesku pisalo … Vemo le, da noben kamen ni priletel! Takrat. Skozi zgodovino pa se ljudje nismo kaj dosti menili za tvoje navodilo in so kamni frčali kot toča na nevihtni dan.
Je pa pomembno, da je ‘odfrčal’ en drug kamen, da je bil odvaljen: kamen s tvojega groba. In kar je – se mi zdi – pomembno: ta kamen ni bil odvaljen zate (kot da bi te lahko zadržal!), temveč za nas! Da lahko vidimo, da je grob prazen! Da tebe ni v grobu! Da zaman iščemo Živega med mrtvimi! Da Smrt ni, nikakor ni, zmagovalka v tem prečudnem dvoboju! Da doumemo, da Ti nisi šel iz groba, temveč preko groba! V Življenje! Kamor želiš, da ti – preko groba – sledimo.
Prevzel si naše umrljivo telo. Umrl si s tem in v tem telesu, da bi nam pokazal, da je Ljubezen močnejša od Smrti, ki nam vzame telo, a se Življenja ne more dotakniti. Življenja, ki je večno, kot je večna Ljubezen. Skrivnost, ki jo je nemogoče razumeti. Ki jo je težko verjeti. Se jo pa da in sme – celo mora – živeti.
Težko je. Zato tudi jaz – kot Tomaž – kopljem s prstom po tvojih ranah, iščem pot na ono stran. In je to, če sem malo predrzen, prava smer: preko rane se najhitreje pride do Tvojega Srca. Čeprav blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali …
***
Moj Gospod in moj Bog, moj Odrešenik … moj Prijatelj. Trudim se na tej strani Rane, ljubim na tej strani Rane v upanju in veri, da pridem preko in te bom slišal izreči: “Moj Gregor!”

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 114.

Oj, velika nedelja!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki.

Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: "Premagal je pekel in smrt..."
Tako stopa procesija. Žene molijo rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine.
Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo - menijo se o pirhih in poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen.
Miza je pogrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in vsa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
In duhovnik zapoje z visokim glasom:
"Bratje! postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje Kristus, je darovano...!"
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!

Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.

Ognjišče, 2002, leto 38, št. 4, str. 22.

Pri besednem bogoslužju ob nedeljah in slovesnih praznikih je po prvem berilu psalm z odpevom, ki ga ponavlja zbrano občestvo, in po drugem berilu vrstica z alelujo. Na veliko noč pa je pred njo zelo lepa pesem slednica. Od kod ta posebnost? (Valerija)
Pesem slednica ali sekvenca je nastala v cerkveni glasbi zelo zgodaj; prva pisna poročila segajo v 9. stoletje. Domnevajo, da so bile sekvence sprva le melodični dodatki, ki so jih peli brez besedila za besedo aleluja. Pozneje so tem okrasnim tonom podložili besedilo. Sekvence so bile neizčrpen vir za pesnike cerkvenih pesmi (znanih je okoli 5000!). Misal Pija V. (1570), ki je bil v rabi do drugega vatikanskega koncila, je ohranil pet sekvenc: za veliko noč (Žrtvi velikonočni), za binkošti (Pridi, pridi, Sveti Duh), za Rešnje telo (Hvali, Sion, Rešenika), za praznik Žalostne Matere Božje (Mati žalostna je stala) ter za maše za rajne (Strašen dan bo dan plačila). V novem misalu je zadnja črtana, obvezni pa sta le prvi dve. Velikonočno pesem slednico (sekvenco) je doživeto uglasbil skladatelj Ivan Šček (1925-1972). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 4, str. 56

V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Vsaka nedelja v letu je bila ‘mala velika noč’, ko so se Jezusovi učenci zbirali in se spominjali njegove ljubezni do konca, da bi ga z medsebojno ljubeznijo posnemali. (sč)

Na Slovenskem imamo spominu na velikonočni dogodek (Jezusu Kristusu Vstalemu, Odrešeniku, Zveličarju …) posvečenih sedem cerkva (pet župnijskih, dve podružnični) in štiri kapele. V LJ nadškofiji je Vstali Jezus zavetnik župnije Ljubljana – Fužine (v bogoslužni prostor predelana hiša) (1); Presvetemu Odrešeniku je posvečena stara cerkev v Ljubljani - Koseze (nova cerkev posvečena Božji Materi) (2); p. c. Gospodovega vstajenja je na pok. v Škofji Loki (5). Omenimo še kapeli na pok. v Dolenji vasi (pri Ribnici) in v Domu Kristusa Odrešenika (Lj - Koseze). – V KP škofiji je Kristusu Odrešeniku posvečena ž. c. v Novi Gorici (konkatedrala) (3). – V MB nadškofiji je bila leta 1988 Vstalemu Zveličarju posvečena ž. c. v Zrečah (ob stari sv. Egidija, ki ostane ‘glavni’ zavetnik) (4). – V CE škofiji je Vstalemu Odrešeniku posvečena cerkev v Senovem (spodaj); kapela Kristusovega vstajenja je tudi na pok. Oljnek (žup. Mozirje). – V NM škofiji je p. c. Božjega Odrešenika v Ajblju (Banja Loka) (6), kapela Kristusovega vstajenja pa pri sestrah Loyola (Šentjernej). (mč)

Vstali Odrešenik, Senovo

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.
Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.
A že sprehod do poštnega nabiralnika ali do vrtne ograje lahko resno ogrozi tvojo ljubezen do bližnjega. Kaj šele, če moraš na vlak, na avtobus, v trgovino ... Ljudje različno in čudno dišijo, ljudje govorijo, ljudje se prerivajo, te pohodijo, te odrinejo, te grdo gledajo, ljudje so nestrpni in nepotrpežljivi, neprijazni in zamerljivi ... hudobni. Zato se zapreš v svojo hišo. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi okno in izza šipe.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in pri tem trpiš, se ti celo zdi, da si kristjan!

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.
Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.
A že pogled preko ograje te lahko oropa nasmeha, saj se na oni stani žive meje dogaja ‘vse živo’! Smetnjaki so prevrnjeni, na pločnikih kraljujejo lastniki psov, ki bevskajo glasneje od svojih ljubljenčkov in le redko pospravijo za njimi. Klopce v parkih so polomljene in zasvinjane, obcestne svetilke razbite ... Zato pustiš, da živa meja zraste visoko in gosto. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi veje in preko ograje.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, oni pa tebe ne, se ti celo zdi, da si boljši!

Lahko je pridigati ob nedeljah dopoldan.
Ali če oznanjevanje omejiš na pot od župnišča do oltarja, na birmovanja in blagoslovitve fasad. A če odpreš vrata, če odpreš okna, če odpreš oči, boš spoznal, da so se časi in ljudje spremenili. Včasih je pastir pustil devetindevetdeset ovc v staji in se napotil iskat izgubljeno, danes pa v staji bleja kako osamljeno jagnje, čez drn in strn pa se podiš za devetindevetdesetimi izgubljenimi. Če se ti da, seveda. Če se ti ne zdi za malo. Ker je tudi te in take ovce ustvaril Bog in morda ni prav, da smo vsi ena čreda.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in jim včasih celo zavidaš izgubljenost, se ti zdi, da si na pravi poti.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.
Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.
Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.
Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu ...
V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!
Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Neki duhovnik v Riu de Janeiru je povedal, da je večkrat hodil mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj se to pravi.
Nekega dne pa se je le zamislil ob usodi tega moža. Videl je ljudi, ki so hodili mimo prizadetega človeka, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi mu posvetili kanček pozornosti. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je malo obotavljal, nato pa je vendarle stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej začudeno pogledal, potem pa mu dejal, da je on prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.
Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem nerodno, da bi se ob njem ustavili in ga nagovorili. Seveda bi zelo rad hodil, je dejal, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in za njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Vdal se je v usodo, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.
Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo po svojih močeh pomagal.
Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o tem človeku in njegovi usodi ter o odgovornosti vseh za življenje tega moža. Sad njegovih besed je bila nabirka, ki je presegla ceno za bergle in umetno nogo. Hromi berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, dokler tega ni zmogel brez tuje pomoči.
Za veliko noč ga je duhovnik povabil k maši in mu dal prostor ob sebi pri oltarju. Med pridigo je rekel:
»Jezus je vstal v novo življenje. Novo življenje daje tudi nam. Tudi za naše bližnje se lahko začenja novo življenje. Z vašo pomočjo se je začelo novo življenje za našega prijatelja, ki sedi tu ob meni.« Njemu pa je dejal: »Vstanite in pokažite se ljudem, med katere spadate!«
Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 39.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 122.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.