Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Na našem svetniškem koledarju je 29. decembra ime David. To je ime izraelskega kralja, ki je vladal od leta 1000 do 960 pred Kr. Njegovo življenje in delovanje je opisano v štirih svetopisemskih knjigah. Tam beremo, da je storil tudi veliko slabega, zato se mi zdi čudno, da je uvrščen med svetnike. (Helena)

Davidovo življenje res ni bilo brez madežev, med največjimi sta bila greh prešuštva in umor. Ko mu je prerok Natan kot Božji glasnik predočil to hudobijo, je David greh ponižno priznal in se zanj pokoril. David sicer ni bil svetnik, imel pa je veliko lepih lastnosti: bil je pravičen v odnosih do bližnjega, pogumen v bojih, velikodušen do nasprotnikov. Svojo ljubezen do Boga je izpovedoval v pesmih in psalmih. Njemu pripisujejo avtorstvo 73 (od 150) psalmov, ki so nepogrešljivi del judovskega in krščanskega bogoslužja. Kot vladar se je živo zavedal, da je pravi kralj izvoljenega ljudstva Bog, on pa mora biti njegov dobri pastir. Največja slava kralja Davida je v tem, da je iz njegove betlehemske rodovine izšel Odrešenik sveta, Jezus Kristus, ki je bil po njem imenovan ‘Davidov sin’.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2017), 48.

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve je več imen, ki jih poznamo iz Svetega pisma stare zaveze. 29. decembra je npr. spomin izraelskega kralja Davida, ki ni živel po moralnih načelih, kakršne razglaša Cerkev. Kako je torej svetnik? (Emil)

Najprej je treba povedati, da moralna načela v stari zavezi niso bila tako jasna kot v novi zavezi. Jezus sam je dejal, da je prišel staro zavezo »dopolnit«. Kralj David, čigar življenje in delovanje je opisano v več zgodovinskih knjigah Svetega pisma stare zaveze, se je res zelo pregrešil, ko je vzel ženo svojega podložnika, vendar je svoj greh priznal in zanj zadoščeval. Za »svetnika« ga je razglasilo Sveto pismo, ki ga imenuje »božjega služabnika«. Klicanje imena Abrahama, Mojzesa in Davida je postalo za verne Jude skoraj uradna molitev: »Gospod, spomni se Davida, vsega njegovega prizadevanja« (Ps 132,1). Dejstvo je, da so Izraelci po vrnitvi iz sužnosti odkrivali pravičnike stare zaveze kot posnemanja vredne vzore. (sč)

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2008), 69.

V našem seznamu svetnikov (Leto svetnikov) je kralj David po preureditvi bogoslužnega koledarja uvrščen na 16. 12. (tam ga najdete tudi v knjigi Svetnik za vsak dan), vendar se večinoma njegov god pri nas še vedno obhaja 29. 12. (kot nekdaj). (M. Čuk)

Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Po bogoslužnem koledarju od leta 1970 obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po božiču, če v božični osmini ni nedelje, pa 30. decembra.

Na naših tleh je 10 cerkva sv. Družine (2 žup., 8 podr.) in 19 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. sv. Družine v Mostah (1) (LJ), podr. na Sedlu (5) (Sodražica), kapele pa v LJ (nadškofija), Malem Logu, Sori, Podgori, Stranjah in Vrhniki. – V KP škofiji stojita dve p. c.: na Predmeji (3) (Otlica) in v Hujah (4) (Pregarje); v NM je p. c. Sv. Družine v Vel. Brusnicah (6) (Brusnice), kapele pa v Vel. Nerajcu, Zg. Vodalah in Kostanjevici na Krki. – MB škofija ima največ cerkva nazareške družine (5): žup. stoji v Kidričevem (2); štiri podr. so v Sp. Poljčanah (Poljčane), Tepanju (7) (Slov. Konjice), na Selah (9) (Sv. Vid/Ptuju) in na Runču (8) (Vel. Nedelja); kapele pa v Šikolah, Kidričevem, v MB (s.sv. Frančiška KK) in Zlatoličju. – Kapeli sv. Družine sta tudi v Robanovem kotu in Župelevcu (Kapele pri Brežicah - CE)...(POPRAVEK: - v tiskanem Ognjišču je kapela v Župelevcu iz CE "zašla" v NM škofijo ... se opravičujemo) – V MS škofiji stojijo kapele sv. Družine v Branoslavcih in Cezanjevcih, Črešnjevcih (Gor. Radgona) in Grabah (Križevci/Ljutomeru) …(mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 98-99.

Božji Sin se je rodil kot človeški otrok v družini, zato je božič praznik družine. Vemo, da je dandanes, zlasti v razkristjanjeni Evropi, družina v hudi krizi. Z zakoni, ki nasprotujejo Božjim načrtom, rušijo družinsko skupnost. Verni ljudje bi se morali temu upreti. (Anton)

Nevarnosti, ki grozi družini, se dobro zaveda ne le Cerkev, ampak tudi družba, ki še trezno razmišlja. Organizacija združenih narodov je leto 1994 razglasila za mednarodno leto družine. S tem je hotela družini priznati, dati in utrditi tisto vlogo, ki ji pripada v življenju posameznega človeka, družbe in mednarodne skupnosti. Papež Janez Pavel II. je takrat napisal apostolsko pismo Leto družine, v katerem je predstavil katoliški nauk o družini in zakonski zvezi. Poudaril je, človeka kot moža in ženo in ju blagoslovil z naročilom, naj bosta rodovitna in gospodarja stvarstva. Božji izvor družine je potrdil Jezus, ko je na vprašanje o razvezi odgovoril: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,8). Papež kot zdravilo zoper 'bolezni' družine naroča krščanskim zakoncem molitev ter iskreno in zvesto ljubezen. (sč)

V lepih božičnih pesmih, s katerimi slavimo nedoumljivo skrivnost učlovečenja Božjega Sina, ima Jezus različna imena: Mesija, Odrešenik, Zveličar. Zanima me, kaj hočejo ta imena povedati? (Zorko)
Mesija (po hebrejski besedi mašiah - maziljenec/Gospodov) je ime, ki označuje poslanstvo Jezusa iz Nazareta; enak je pomen imena Kristus po grškem prevodu te hebrejske besede. Pri Judih so mazilili kralje, preroke in duhovnike. Prerok Izaija (7. stol. pred Kr.) je napovedoval v raju obljubljenega Odrešenika kot Mesija - Maziljenca. Na njegovo napoved se je skliceval Jezus sam (Lk 4,18). Ime Odrešenik poudarja njegovo vlogo v Božjem načrtu, da človeštvo, ki je v svojem napuhu zašlo na zgrešena pota brez izhoda, popelje na pravo pot, ki vodi k Bogu. Po nauku Svetega pisma je Jezus edini Odrešenik sveta. To je treba posebej poudarjati v naših časih, ko se ponujajo razni »odrešeniki« po plehkih željah ljudi. Ime Zveličar pa meri predvsem na naš odnos do Jezusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja. Če ga v veri sprejmemo, smo na poti zveličanja, večnega življenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Rabinska zgodba pripoveduje o dečku Jeskielu, ki je nekega dne objokan pritekel k svojemu dedu, slavnemu rabinu Baruhu.
Solze so mu tekle po licih, ko je potožil: »Prijatelj me je pustil na cedilu. Bil je krivičen in nesramen do mene.«
»Ali bi mi povedal, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal rabin.
»Poslušaj,« je odgovoril deček. »Šli smo se skrivalnice. Skril sem se tako spretno, da me prijatelj ni mogel najti. Tedaj me je nehal iskati in je odšel. Kakšno vedenje pa je to!«
Še tako imenitno skrivališče je izgubilo ves čar, ker je prijatelj opustil iskanje in se nehal igrati.
Rabin je pobožal dečka po obrazu in tudi njemu so se v očeh zasvetile solze, ko je rekel: »Prav zares je to neprimerno obnašanje.
Toda glej, z Bogom ravnamo enako. Skril se je in mi ne storimo ničesar, da bi ga našli. Le pomisli: Bog se skrije in mi ljudje ga niti ne iščemo več.«

    * * *
V tej zgodbi se zrcali »Božje ravnanje«. V njej je strnjena božična skrivnost. Bog se skriva. Ne slepi nas s sijajem svojega veličastva. Niti ne razkazuje svoje moči, da bi nas prisilil, da pademo pred njim na kolena. Želi, da med njim in nami vlada ljubezen, ki upošteva našo svobodo. Želi, da ga čakamo, da ga iščemo, se odpravimo na pot, da bi ga iskali in našli. Bog čaka, da se vsako ustvarjeno bitje odpravi na to pot, da izgovori svoboden »da« njegovi ponudbi in njegovi ljubezni. Bog čaka na človeka in želi, da postanemo deležni božanske izkušnje: izkušnje iskanja in najdenja, ljubezni in svobode in radostne privolitve. Bog se skriva zato, da bi mi bili njegova podoba. In kakšno skrivališče si je Bog izbral? Skriva se v otroku v jaslih, v revnem človeku, v človeku, ki potrebuje pomoč. Za naše predstave o Božji vsemogočnosti in o nebesih je to nekaj nezaslišanega. Prav zato ga farizeji, učitelji v Izraelu in razlagalci Svetega pisma niso mogli spoznati. Kralj Herod si ni predstavljal, da bi ta otrok lahko bil Bog. Boga si je predstavljal kot vladarja, še močnejšega od sebe. In da ta otrok ne bi postal njegov tekmec, ga je sklenil odstraniti. Farizeji, kralj Herod in mnogi drugi niso odkrili Boga v njegovem »skrivališču«. Kaj pa mi? Ali nam ga uspe najti? Ali ga sploh iščemo? Nemara tudi mi ravnamo kot tisti deček, ki se je igral skrivalnice in je prenehal iskati. Kdo med nami je tako odprt in brez predsodkov, da se bo poklonil pred tem otrokom, ga počastil in priznal kot pravega Boga in pravega človeka?

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116