Pred leti sem kot mati dveh majhnih otrok čez noč ostala brez varstva. Bili so časi, ko si moral otroka skorajda še v trebuhu prijaviti v čakalno vrsto za vrtec. Torej, ostala sem brez varstva: mama mi je sporočila, da v ponedeljek ne bo več prišla čuvat moji deklici. Obupana sem v petek popoldne sedela na klopci pred hišo in opazovala deklici, ki sta se po dvorišču podili za žogo. Alenka, starejša, je žogo brcala, dveletna Barbara pa je bolj capljala za njo. Bil je sončen jesenski dan, kakršnih je v Ljubljani bolj malo, in bil bi čudovit tudi zame, če me ne bi mučile skrbi, kako v ponedeljek v službo.
Pogled mi je odtaval nekam daleč, potem pa je obstal na skupini otrok, ki so prečkali cesto. Pogledala sem bolj natančno in videla, da sta na začetku in koncu te otroške skupine redovnici. Skočila sem pokonci in odhitela k vratom dvorišča, zapahnila vrata in stekla k tisti skupini. Redovnici sta me prijazno pozdravili. Ko sem razložila, za kaj gre, sta mi povedali, kam se lahko obrnem za pomoč. Vrnil sem se na dvorišče, spravila deklici v hišo, jima rekla, da pridem brž nazaj, ter hišo zaklenila.
Odpravila sem se tja, kamor sem bila napotena. Nadvse prijazno me je sprejela mati prednica. Ko sem ji razkrila svojo težavo, mi je rekla: »Le pripeljite svoji punčki v ponedeljek zjutraj.« Čeprav sem ji iskreno povedala, da nisem verna, da nisem krščena, tudi moji hčerki ne, da sem otrok oficirja, komunista, ki mi kot otroku ni dovolil niti pogledati proti cerkvi. Ko sem nekoč v prvem razredu osnovne šole po pouku šla z ostalimi otroki k verouku, je oče imel veliko težav v službi, jaz pa rdečo zadnjo plat. Mati prednica me je razumevajoče poslušala, vendar vse to ni nič vplivalo na njeno odločitev, da sprejme moji deklici v skupino otrok, ki jih varujejo.
Vsa srečna sem ju v ponedeljek zjutraj peljala tja. Čisti, prijetni, topli prostori so me navdušili. Prostore pa niso ogrevali samo radiatorji, ampak tudi topla srca, nasmeh na prijaznih obrazih, polnih ljubezni. Pomirjena sem odšla v službo.
Minila je jesen, nastopila je zima. Nova oblačila in obutev, ozimnica, kurjava … in z možem nisva vedela, kako bova shajala z najinimi dohodki. Šla sem do prednice in jo prosila, če mi lahko odložijo plačilo za en mesec, ter obljubila, da bom naslednji mesec poravnala dolg za dva meseca. Poslušala me je ter z nasmehom na ustnicah rekla, da ni problema.
Ko sem naslednji mesec, sredi decembra, dobila plačo, sem takoj po službi odhitela na banko, dvignila potrebni znesek, ga skrbno dala v kuverto in odšla po deklici.
Potrkala sem na vrata prednice in ji izročila kuverto z opravičilom zaradi zamude in z iskreno zahvalo. Pozdravila sem jo in šla proti vratom. Tedaj pa me je ona poklicala nazaj in stopila k meni ter rekla: »Gospa, naj vam zaželim vesel božič.« Mislim, da sem zardela od sramu, da se tega nisem spomnila sama. Stegnila je desnico proti meni, z drugo roko pa mi je stisnila v dlan kuverto z denarjem za dva meseca. Z nasmeškom je prikimala mojemu začudenju in še enkrat ponovila: »Vesel božič!«
Še danes, po tolikih letih, mi solze zameglijo oči, ko se spomnim na to čudovito doživetje.
Čez nekaj časa ste bili ob pomoči ene od redovnic, ki je (v civilni obleki) prihajala k nam na pripravo, moji deklici krščeni. Njun krst je bil nekaj lepega, svečanega. Plečnikova cerkev v Šiški je bila zasedena do zadnje klopi, iz množice so sijale oči dobrih sester. Pater, ki je krstil moji punčki, je postal družinski prijatelj. V molitvenikih, ki sta ju dobili v dar ob krstu, je bilo z velikim črkami napisano: KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

SLAVI, (zgodbe), Ognjišče (2021) 1, str. 77.

Pišem vam, ker me je sram osebno na pogovor k duhovniku, da bi mu zaupala moj problem. Sem ženska srednjih let, verujem in tudi hodim redno k maši, sprejemam vse, kar Cerkev uči. V mojem vsakdanjem življenju sem vedno delovala tako, da sem se trudila za dobro drugih, čeprav sem v zameno prejela tudi veliko slabega. Ko sem bila mlajša, sem spoznala fanta, ki sem ga kmalu vzljubila iz vsega srca in ta čista in iskrena ljubezen je trajala dolgo časa. Pričakovala sem, da se bo vse skupaj srečno končalo in se bova poročila. Pa se je zgodilo drugače, on se je poročil z drugo, in to samo zato, da je ustregel svoji materi, ki je svojega sina imela popolnoma pod komando. Ta ženska je vedno delovala proti meni, ni me marala in zdaj vidim, da je naredila vse, da bi razdrla najino zvezo. On pa ji ni smel in tudi mogel nikoli ugovarjati, vedno je bilo vse po njeno, in ni zmogel tistega koraka, da bi se ji uprl in odšel samostojno v življenje. Ona mu je dobila celo službo, se potrudila, da sta si z ženo sezidala hišo in si ustvarila dom.
Jaz sem tako izpadla iz te zgodbe in bila prepuščena svoji žalostni usodi. Sprašujem se, zakaj je Bog to dopustil, če pa je že dopustil, zakaj je ta ljubezen še naprej gorela, zakaj Bog ni usmeril mojega življenja kam drugam. Leta so tekla, meni pa ni uspelo, da bi si našla sopotnika, ob katerem bi pozabila te dogodke. Saj so prišli fantje in moški, ki bi bili lahko tudi moji, toda nisem jih ljubila, nisem čutila tistega, kot pri njem, zato se nisem spuščala v take zveze. Še naprej sem sanjarila o njem, živela iz dneva v dan in se z vsemi močmi vrgla »na delo«, da bi pozabila to žalostno zgodbo.
Potem pa se je zgodilo. Ko je že bil poročen in imel otroka, sva se, čisto po naključju, spet srečala in takrat mi je v kratkem pogovoru priznal, da me tudi on ni nikdar pozabil in še vedno hrepeni le po meni. Tako se je pokazalo, da tista iskrena in čista ljubezen izpred let še vedno živi in ni nikoli umrla. Tako sva se začela dobivati na skrivaj pri meni. Seveda se zdaj zaradi tega stanja nikakor ne počutim najbolje, saj imam vendar vest, ki me opozarja, da ne delam prav, nikakor nisem tako srečna, kot bi lahko bila ... Nočem razbijati njegove družine, toda njemu se ne morem odpovedati, po vsem tistem, kar sem pretrpela, in ko se je življenje tako kruto poigralo z menoj in mi vzelo vse. On mi sicer pravi, da je dovolj, da tega nihče ne izve in če bo ta najina zveza ostala skrivnost, zaradi tega ne bo nihče trpel. In jaz sem pristala in sprejela teh nekaj trenutkov sreče, ki mi jo lahko nudi. Vem, da je to malo, zelo malo, toda druge možnosti nimam. Vedno sem prosila Boga, da bi lahko tudi jaz imela kakšno prihodnost, vedno sem sanjala o možu, ki ga bom iskreno ljubila, o družini, ki jo bova krščansko vzgajala. Zdaj pa to. Vem, zavedam se tega, da živim v grehu, to me močno teži in prav nič nisem vesela. Morda bi šla zlahka mimo tega, če ne bi bila verna – toda moja vest ... Ne morem pa se odpovedati tej ljubezni, usoda me je potisnila v situacijo, ki bi si jo najmanj želela. Prosim vas, če mi lahko napišete kakšno besedo, ne obsojajte me preveč, potrebujem kakšno čisto človeško besedo razumevanja, za rešitev je verjetno malo možnosti – vem, da boste rekli, da moram to storiti jaz ...
Anamarija

Sredi današnjega sveta vaše pismo ni osamljeno, saj je področje ljubezni, zvestobe in želje po skupnem življenje, eno najbolj naravnih obenem pa lahko tudi eno težavnejših življenjskih izzivov. Besede, s katerimi ste opisali hrepenenje in svoj življenjski položaj, so polne čustev in vašega čutenja. Zato bi bile mogoče bolj primerne besede čustev in tolažbe, ki pa vašega položaja, po mojem mnenju, ne bi v polnosti osvetlile in objektivno olajšale. Zato dovolite, da na vašo življenjsko izkustvo zapišem samo nekaj preprostih in iskrenih misli.
Vprašanje zakonske zveze in družinskega življenja je v naši družbo eno izmed najbolj kritičnih in včasih celo tabuiziranih tem. Tu še posebej mislim na dejstvo, da je med mladimi vrednota družinskega življenja ena izmed najbolj pomembnih in zaželenih. Čeprav jo številni mladi želijo uresničiti v svojem življenju, pa v programih osnovnih in srednjih šol o družini skoraj ni govora. O temeljnih življenjskih vprašanjih kot npr. kaj je ljubezen, kako si izbrati bodočega zakonca in kako naj v zakonskem življenju nenasilno rešujeta probleme in vzgajata morebitne otroke, šolski programi bolj ali manj močijo. Zdi se, da bi bil pogovor o tem nekaj nezaželenega in celo politično nekorektnega. Rezultat takšnega »izobraževanja«, ki bolj ali manj spregleda družinske vsebine je očiten: po sedemdesetih letih takšnega izobraževalnega sistema smo se znašli v položaju, ko je Slovenija država z najnižjim številom zakonskih zvez na tisoč prebivalcev v celotni Evropski uniji, izredno nizko rodnostjo ter sorazmerno visokim število ločitev.
Ob tem je zanimivo, da si redko kdo zastavlja vprašanje, kaj se je v zadnjih desetletjih v naši družbi zgodilo, da smo postali država, kjer številni mladi v praksi težko uresničijo svoj ideal družinskega življenja? Eden od možnih odgovorov je prej omenjena odsotnost primerne družinske vzgoje v naših šolah, prav tako pa tudi spremenjen način življenja, vedno večja zaposlenost staršev, kot tudi vedno več otrok iz ločenih družin, ki se zaradi mladostne izkušnje težje odločajo za zakonsko zvezo.
Mnogi so danes še vedno prepričani, da otroci prejmejo vsebine, povezane z družinskim življenjem od svojih staršev, pa temu ni vedno tako. Številni starši so namreč prezaposleni, preutrujeni in, kar je mogoče najpomembnejše, niso usposobljeni govoriti o tej vrednoti. Zato so mnogi mnenja, naj bi šola mladega človeka izobrazila o pomenu ljubezni, pripravi na zakon in drugih življenjskih vprašanjih, povezanih z družino. Ob tem pa je znano, da naj bi šola učence predvsem izobraževala in ne vzgajala. Zato tovrstne vzgojne izobraževalne vsebine še vedno nimajo ustreznega mesta in so pogostokrat spregledane.
Zato ni nenavadno, da je med nami vedno več mladih, ki se odločijo bolj ali manj za začasno skupno bivanje zunaj zakonske zveze oz. živijo sami. Prav tako je vedno več ljudi, ki so iskreno vstopili v zakonsko in družinsko življenje v upanju, da bodo to uresničili, kasneje pa so jih razmere pripeljale v življenjske položaj, ko so oni ali pa njihovi sozakonci izgubili upanje ter po ločitvi ostali sami. Vzrok takšnih zakonskih neuspehov niso samo značajski in drugi problemi, temveč tudi to, ker ljudje v svojih šolskih letih, niso pridobili znanja o tem, kako izbrati primernega sozakonca, se z njim pogovarjati, na kakšen način reševati zakonske probleme, kako vzgajati otroke idr. Dejansko imamo danes pravo »epidemijo« nesrečnih ljudi, ki v svojem življenju iz različnih razlogov niso uspeli ustanoviti družine oz. uresničiti svojega družinskega ideala. V nekem smislu bi lahko rekli, da so to nekakšni »novodobni mučenci«, ko so zaradi pomanjkljivega izobraževanja, družbene in medijske klime prezgodaj »nasedli« temu svetu in se prezgodaj podali v svet spolnosti, nekritičnega vzpostavljanja odnosov in na koncu nepripravljeni vstopili v zakonsko in družinsko življenje, ki ga potem niso uresničili. Zato vaša življenjska zgodba, ki ste jo v uvodu zapisali, ni edina. Vedno več ljudi ima podobno izkustvo, ki ga doživljajo kot svoj zelo velik življenjski problem.
V vašem konkretnem primeru gre za neuresničeno ljubezen iz mladosti, ki je po spletu okoliščin stopila v ozadje, potem pa se je po dolgih letih ponovno prebudila. Danes je vaš prijatelj že poročen in ima otroke, prav tako pa ste v položaju, ko se z njim redno srečujete. Takšna situacija za vas in zanj ni najlažja, saj je potrebno ta odnos skrivati in ga v javnosti zanikati. Poleg tega se dobro zavedate, da vse to lahko na koncu vodi v razpad njegove družine, česar pa si nobeden od vaju ne želi. V takšnem položaju si lahko človek zastavi zelo različna vprašanja od tega, ali res ni mogoče obvladati samega sebe ter se iz spoštovanja do njega in njegove družine ustaviti? Ali bodo takšna dejanja dolgoročno pozitivno vplivala tako na vaše in njegovo telesno kot tudi duševno zdravje? Znano je, da takšne skrite zveze predstavljajo stalen stres in čustveno stisko, ki lahko negativno vpliva na oba. Prav tako pa je pomembno vprašanje, kako vpliva takšen odnos na vajino vero? Vsako človekovo dejanje ima namreč tudi svojo duhovno razsežnost, ki lahko duhovno življenje bogati in krepi, ali pa ga ogroža.
Zapisali ste, da ne želite obsojanja, temveč »čisto človeško besedo razumevanja«. To je delikatno pričakovanje, saj ste mnenja, da vas moram na neki način razumeti in podpirati v vaši odločitvi. To pa je seveda zelo težko, saj v tem odnosu niste samo vi in vaš prijatelj. S svojo odločitvijo, da boste ponovno vstopili v njegovo življenje, ste vstopili tudi v njegovo družino, do česar pa človek nima pravice. Staro življenjsko pravilo govori, da nikoli ne stori tistega, kar ne bi želel, da drugi stori tebi. Vprašanje je, kako bi vi doživljali takšen položaj, če bi bili v vlogi njegove žene in matere njegovih otrok. Ali bi takšen odnos odobravali, ali pa bi ga preprosto tolerirali? V svetu, ko zakonsko in družinsko življenje nima vedno podpore ne pri delodajalcih, ne v medijih in družbi ter se pogostokrat konča z ločitvijo, je vrednota zakonske zveze in družine, po mojem mnenju, odgovornost vseh ljudi. Vsak je odgovoren za zakonsko zvezo in zvestobo bližnjega ter temu primerno mora sprejemati svoje odločitve in se temu primerno tudi omejiti. Vem da boste rekli, da je potrebno ljubezen spoštovati. Res pa je tudi, da ljubezen ni merilo vsega. V vašem primeru zunanji človek težko vidi samo ljubezen. Njegove misli gredo najprej k vam, ki nimate lahkega življenja; nato gredo k njemu, ki je razpet med dve ženski, ter nenazadnje k ženi in otrokom, ki danes mogoče še ničesar ne slutijo. Nikjer tudi ni zapisano, da vajin odnos ne bo postal nekega dne (v primeru ločitve) vir bolečine, trpljenja in žalosti, česar si pa nobeden od vaju najbrž ne želi.
Ljudje, ki živimo vero, smo povabljeni, da svoje življenjske odločitve sprejemamo odgovorno. Pri tem naši interesi in občutja ne morejo biti edini kriterij odločitve. Premislek o morebitnih posledicah naših dejanj, iskren medosebni pogovor ter obvladovanje samega sebe, je vedno ključnega pomena. Kristjani smo prav tako povabljeni, da življenje vedno sprejmemo v vseh razsežnostih – tudi z omejitvami in križi. Vsega namreč ni mogoče uresničiti, prav tako pa nam naš pogled na ljubezen ne more dati »licence«, da se odločamo kot nam trenutno ustreza.
Številni ljudje, v vašem življenjskem položaju, pogumno sprejmejo tudi takšen križ in iz spoštovanja in ljubezni do prijateljev, ne vstopajo v njihove družine. Na ta način pogumno skrbijo za tisto, kar je njihovim ljubljenim osebam najdragocenejše: to je za njihovo zakonsko in družinsko življenje. K takšnemu spoštovanju je povabljen vsak človek, tudi midva.
STREHOVEC, Tadej (Pisma) Ognjišče (2011) 1, str. 104

Neki Indijanec si je zelo dolgo želel obiskati mesto. Končno je nastopil težko pričakovani dan. Ko je prišel na cilj, je na železniški postaji naročil taksi. Taksist ga je sprejel z globokim poklonom in mu z roko pokazal na sedež v avtu.
Taksist je sedel v avtomobil ter obrnil ključ in hkrati z motorjem se je prižgal tudi radio, ki je igral na ves glas.
Indijanec je rekel: »Prosim, dajte bolj po tiho.«
»Se morda ne počutite dobro?« je vprašal taksist.
»Prav zato, ker se počutim dobro, ne maram, da bi se počutil slabo,« je rekel modri Indijanec.

Kdor ljubi hrup, je v sebi nemiren. Mar vse več hrupa ne pomeni, da se mnogi ljudje počutijo slabo?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 57.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
URŠEJ, Ana. Ognjišče (2011) 1, str. 38

Čeprav sta prekomerna telesna masa in debelost posledici zapletenih interakcij med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi dejavniki, je pridobivanje telesne mase posledica presežnega vnosa energije (hrane) v primerjavi z njeno porabo. Kljub temu da je bilo osebam s prekomerno telesno maso in debelostjo ponujenih na stotine, če ne celo na tisoče strategij za hujšanje ali diete, ostaja zmanjšanje prekomerne telesne mase in iskanje učinkovitih strategij za izgubo in vzdrževanje slednje še vedno velik izziv za zdravnike, raziskovalce in osebe, ki se s kilogrami borijo. Delež posameznikov, ki izgubijo težo in jo uspešno vzdržujejo, je med 1 in 5 %.

SO KRIVI GENI?
Genetika ima pomembno vlogo v etiologiji debelosti. Vendar ji ne moremo pripisati pandemične razsežnosti porasta debelosti v zadnjih dveh desetletjih. Večji del krivde lahko pripišemo vedenjskim in okoljskim dejavnikom, ki spodbujajo posameznike k telesni neaktivnosti in prevelikemu vnosu hrane. In prav ti dejavniki vseskozi ostajajo cilj strategij za obvladovanje debelosti.

TELESNA MASA IN PRESEŽEK MAŠČEVJA
Če želimo zmanjšati telesno maso in odstotek telesne maščobe, moramo najprej doseči negativno energijsko (kalorično) ravnotežje. Energijsko stanje v telesu je namreč razmerje med vnosom energije (kalorij) ter porabo energije (kalorij). Debelost je vedno posledica pozitivnega energijskega ravnotežja, kar pomeni, da je energija z vnosom hrane večja, kot je poraba energije za osnovne življenjske procese in delo.
Previsok energijski vnos je posledica življenjskega sloga, povezanega z nezdravimi življenjskimi navadami. Presežek energije, ki nastane po zaužitju hrane, se v obliki triacilgliceridov (TAG) shranjuje v maščobnih celicah, ki sestavljajo maščobno tkivo. Maščobne celice lahko s kopičenjem TAG zrastejo do 20-krat, to pa lahko vodi v povečanje velikosti in števila maščobnih celic, največkrat pa kar oboje.

SPREMENIMO PREHRANSKE NAVADE
Prehranjevalne navade, ki se največkrat povezujejo z debelostjo, so povezane s pogostim uživanjem hrane v obratih hitre hrane, velikostjo porcije, uživanjem sladkih pijač in alkohola. Te navade so največkrat povezane z vnosom hrane, ki ima visoko energijsko in majhno hranilno vrednost, posledica česar je, da zaužijemo premalo hranil (vitaminov, mineralov). Nekatera živila, na primer oreščki, vsebujejo veliko hranilnih snovi in esencialnih vitaminov, medtem ko druga nimajo hranilnih snovi, so pa energijsko bogata (sladkarije). Prav tako s pogostim uživanjem mesa in mesnih izdelkov povečujemo vnos nasičenih maščob in tveganje za razvoj debelosti. Raziskave so pokazale, da tudi izpuščanje obrokov (zajtrka, kosila) vodi v slabši nadzor nad lakoto in povečuje tveganje za debelost.

MANJŠI VNOS IN VEČJA PORABA
Edini način za izgubo odvečne telesne mase je, da poskrbimo za manjši vnos energije in večjo porabo v enem dnevu. Če morate izgubiti le nekaj kilogramov, da bi telesno maso umestili v zdravo območje, bo morda dovolj povečati telesno aktivnost in daljši čas v telo vnašati nekaj manj kalorij. Predvsem, če ste stari 40 ali več let.
Prav tako je pomembna izbira hrane, ki vsebuje manj kalorij in hkrati nasiti. Hrana z visoko vsebnostjo hranil zagotavlja znatne količine vitaminov in mineralov ter razmeroma malo kalorij, zaradi česar se počutite bolj siti, hkrati pa je dragoceno gorivo za vaše telo.
V študiji (objavljeni v New England Journal of Medicine), ki je trajala 17 let, so dokazali, da je prehrana, ki pogosto vključuje rdeče meso, sladke pijače in prigrizke, povezana s povečanjem telesne mase, medtem ko je uživanje večjih količin sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreščkov, pustega mesa povezano z zmanjšanjem telesne mase.

KAKO NAJ SE IZOGNEM KRONIČNIM BOLEZNIM?
Če želimo izgubiti telesno maso, je to najboljše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. Nadzor nad telesno maso in hrano mora prispevati k dobremu zdravju in počutju. Gre za postavitev dolgoročnega cilja. Za mnoge to pomeni naučiti se živeti drugače. Znanstveniki so ugotovili, da je ključ do uspešne izgube telesne mase prav vsakodnevno razmišljanje o teh ciljih. Osebe, ki se vsak dan postavijo na tehtnico in preverijo svojo težo, so pri nadzorovanju telesne mase uspešnejše kot tiste, ki tega ne počnejo.

NE ZAPRAVLJAJTE ČASA IN DENARJA ZA HITRE REŠITVE
Najpomembnejši cilj programa za uravnavanje telesne mase mora biti preprečevanje neželenega pridobivanja odvečne maščobne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih bolezni in smrti, povezane z debelostjo. Obstajajo številni dokazi, da je izguba odvečne telesne maščobe za večino posameznikov težavna in da je tveganje za ponovno pridobitev izgubljene teže pogosto. Zato mora biti cilj izgube telesne mase dobro osnovan in povezan s spremembami v navadah, za kar potrebujemo več časa.

Beležite, analizirajte, načrtujte
Vsi, ki vam je blizu delo z računalnikom, si lahko pomagate z analizno dnevnega vnosa kalorij in načrtovanjem jedilnikov s pomočjo odprte platforme za klinično prehrano (OPKP), ki nudi različna orodja, s katerimi lahko odkrijete svoje prehranske navade, tako pravilnosti kot tudi napake, ter načrtujete sebi in svojemu življenjskemu slogu primerno prehrano in telesno aktivnost (http://opkp.si/sl_SI/cms/vstopna-stran).

OBRNITE SE NA CENTRE ZA KREPITEV ZDRAVJA
Če se s kilogrami predolgo borite in pri tem izgubljate motivacijo, se obrnite na bližnji center za krepitev zdravja. V vsakem zdravstvenem domu se nahaja center za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojni center. Tam se lahko udeležite skupinskih delavnic in individualnih svetovanj, kjer boste pridobili strokovne informacije, veščine in podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad, ki bodo vodile do boljšega počutja in zdravja.
Pomembno je, da opravite meritev telesne sestave (delež maščevja, mišične mase in trebušnega maščevja), meritev bazalne presnove, če je mogoče, in se na podlagi tega s strokovnjakom dogovorite, koliko naj znaša vaš dnevni kalorični vnos.

Če imate urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, so aktivnosti v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih za vas brezplačne. Za ostale informacije se obrnite neposredno na lokalni center.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2024), 86-87.

Pred leti so mi z operacijo zamenjali obe koleni v bolnišnici, potem sem bil obakrat v Termah Zreče na terapiji. Letos sem bil operiran zaradi zamenjave kolka in zopet na terapiji v istem zdravilišču. Tako kot pred leti sem tudi tokrat obiskoval mašo v zreški cerkvi. Pri maši sem videl župnika, ki je somaševal in ga takoj prepoznal, saj je tudi on na terapijah. Pozneje sva se srečala pri večerji v jedilnici in večkrat skupaj sedela ter se zahvalila Bogu za prejete dobrote. Redno pa sva se srečevala v cerkvi pri maši, tudi med tednom.
Ko sem nekega popoldneva šel k maši, me je dohitela ženska, ki sem jo vprašal po servisu blizu Zreč, pa mi je odgovorila, da ni domačinka in da gre samo na sprehod do cerkve in nazaj. Odgovorila mi je napol v hrvaškem jeziku in odhitela naprej. Ko sem stopil v cerkev, sem jo opazil v klopi. Molila je rožni venec, kakor je tam navada pred mašo.
Poznam ljudi, tudi iz naše župnije, ki so veseli, če jim kdo podari kakšno revijo ali časopis četudi je ta star nekaj mesecev, da ga preberejo. Saj si ga sami ne morejo kupiti. Tukaj v cerkvi pa sem videl nekaj posebej zanimivega. Ko greš iz cerkve je pri vratih na desni strani kar dolga miza, na kateri je na voljo verski tisk, tudi Ognjišče ter seveda tiskana župnijska oznanila. Na levi strani vrat je prav tako velika miza, polna verskih časopisov in revij. Tudi stare številke, ki jih ljudje niso kupili ali odnesli. Ob njih pa je napis: Vzemi in beri – to je brezplačno. Kako lepo je poskrbljeno tudi za nemočne in revne, da si krajšajo dneve.
V župnijskem listu sem na zadnji strani prebral zanimive vrstice. Na kratko jih bom povzel: Vsak naj bi molil na dan toliko minut, kolikor je star. Ko sem prišel domov, sem oznanila dal mojemu sosedu, ki tudi hodi v cerkev, čez nekaj dni pa sem ga vprašal, če moli toliko, kolikor piše na listu. Odgovoril mi je, da je to veliko za vsak dan, saj ima že več kot osemdeset let. Nasmejala sva se njegovemu odgovoru. Kljub koroni sem opravil vse terapije v termah. Hvala za cerkev, kamor sem lahko hodil k maši. Hvala Bogu za zdravstveno osebje in za vse, kar nam je podarjeno.
Narte

V januarju, mesecu verskega tiska, je vaše pismo kot naročeno, saj potrjuje to, kar sem v letih študija prebral o pomenu (verskega) tiska v strokovni literaturi. V stiski, trpljenju in preizkušnji človek išče odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Mnogi jih že prej, a v času preizkušnje jih skoraj vsi začnejo iskati. In v takem trenutku jim lahko knjiga ali časopis duhovne vsebine odpre nova obzorja in odgovori na njihova vprašanja, predvsem pa jim da spodbudo za vztrajanje in moč v težkih trenutkih. Tudi bivanje v zdravilišču po težji operaciji je običajno obdobje, ko se ljudje znajdejo sami, velikokrat negotovi, kako bo z njimi, in iščejo odgovore za svoje življenje. Zato gre vsa pohvala župniku, ki je v kraju, kjer je zdravilišče, dal na razpolago verski tisk ljudem, tudi stare številke in to celo zastonj za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih kupili. Pred dobrim letom sem tudi sam po poškodbi nekaj časa preživel v bolnišnici Valdoltra. Imel sem precej časa za branje knjig. Podobna je izkušnja našega urednika Silvestra Čuka, ki je po prometni nesreči pred mnogo leti celo leto ležal v bolnišnici. V tem času je prebral nad sto knjig. Dejal je, da je najbolj nesrečen nepismen človek ob deževnem vremenu. Povedati je želel, da mu je v času, ko je bil priklenjen na posteljo, branje krajšalo čas. Seveda pa ni šlo samo za krajšanje časa, ampak tudi za duhovno obogatitev. Gotovo je danes drugače, saj ljudje lahko tudi v bolnišnici ali zdravilišču brskajo po internetu (tudi s pomočjo mobilnika), a tudi takrat iščejo odgovore v preizkušnji. Poleg tega jih bo to morda pripeljalo, da bodo našli knjigo, primerno zanje.
Prav zato sem, tudi na podlagi osebnih preizkušenj, v času epidemije pripravil knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod v upanju, da bo prižgala drobno luč upanja ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli preizkušnji. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97. To knjigo ponujamo po ugodnejši ceni skupaj s knjigo Obrisal bo solze z njihovih oči – Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih. Tudi izguba najbližjih je preizkušnja, ki ljudem ‘zamaje’ temelje življenja.
Pa še en spomin na Valdoltro. V bolnišnici sem srečal uslužbenko, ki mi je povedala, da svoj izvod revije Ognjišče, potem ko ga je prebrala, odnese v kapelo bolnišnice in si ga tam lahko zastonj vzame bolnik, ki je na rehabilitaciji. Tudi nekateri drugi bralci mi povedo, da svoj izvod Ognjišča, potem ko so ga prebrali, komu podarijo.
Prepričan sem, da so tudi v času epidemije, ki je za nas vse polna najrazličnejših preizkušenj, verski tisk in verska knjiga, pa tudi knjiga s pozitivno ali spodbudno vsebino, dobrodošla. Ljubezen najde pot tudi tam, kjer je težko. Podobno navdušenje najde nove poti. Naj omenim župnika moje rojstne župnije. V prvem valu epidemije, ko v cerkvah niso delili niti obhajila, je naročnikom Ognjišča sam nesel izvode revije na dom. Potrkal je, pomahal od daleč in s tem ljudem pokazal, da jim je vseeno blizu in misli nanje. Odveč je napisati, da so bili župljani hvaležni za ta ‘koronski’ obisk. Pa še razgibal se je med tem raznašanjem verskega tiska.
Vaše pismo je zato spodbuda, da v januarju, mesecu verskega tiska, pomislimo, kako bi tudi mi komu s pomočjo verskega tiska približali Boga in vero ter mu tako pomagali osmisliti življenje, morda prav v trenutku, ko mu je težko. Zato smo tudi tej številki pridali naročilnico, s katero lahko našo revijo naročite komu v dar in jo bo potem prejemal. Vaše darilo ga bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Pomislite, komu bi lahko naročili Ognjišče. Morda komu, ki je stiski (duhovni ali materialni), morda mladi družini, osamljenemu človeku, nekomu, ki si ga ne more sam plačati. Ljubezen bo našla pot. Obenem pa najlepša hvala vsem, ki že sedaj naredite veliko za širjenje verskega tiska.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 30-31.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

Pripadam tistemu rodu, ko je bilo samoumevno, da so starši poskrbeli za krst svojih otrok, ki so jih potem tudi krščansko vzgajali. Danes je takih družin vedno manj. Razveseljivo pa je dejstvo, da se mnogi v odrasli dobi odločijo za krst. Kako poteka priprava nanj? (Vinko)

Na žalost je vedno manj družin, ki bi bile posredovalke vere otrokom, ne samo pri nas, ampak tudi po vseh ‘krščanskih’ deželah. Zato se je Cerkev po drugem vatikanskem koncilu odločila ponovno uvesti pripravo na sprejem krščanstva, katehumenat za odrasle, ki že več desetletij obstaja tudi pri nas. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo navaja stopnje te priprave. Prva stopnja: ko se človek odloči za začetno spreobrnitev, hoče postati kristjan in ga Cerkev sprejme za katehumena. Druga stopnja: ko je že napredoval v veri, že skoraj dovršil katehumenat in začne bližnjo pripravo na prejem zakramentov. Tretja stopnja: ko na koncu duhovne priprave prejme zakramente, s katerimi postane kristjan. Odraslim navadno podeljuje zakramente (krst, birmo) škof med slavjem velikonočne vigilije. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 50