To pismo je našla bolničarka pod blazino komaj umrlega fanta.
Draga mama, že nekaj dni lahko sedim na postelji samo pol ure, preostali del dneva sem negiben. Srce ne more več biti. Profesor je danes zjutraj rekel nekaj kakor: “treba je biti pripravljen”. Na kaj? Seveda je težko umreti, ko si mlad. Računati moram s tem, da bom v začetku prihodnjega tedna umrl, a jaz nisem pripravljen. Imam skoraj neznosne bolečine, a huje je, da nisem pripravljen. Najtežje od vsega je gledati nebo ponoči. Vse je temno in nad mano ni nobene zvezde, h kateri bi lahko usmeril svoj pogled. Mama, nikoli nisem mislil na Boga, sedaj pa slutim, da obstaja nekaj, česar ne poznamo, nekaj skrivnostnega, pred katerim bomo stali in dali odgovor. Težko mi je, ker ne vem, kdo je to. Ko bi ga le mogel spoznati! Mama, a se spominjaš, kako si nas kot otroke pozno zvečer vodila skozi gozd naproti očetu, ki se je vračal z dela? Včasih smo tekli pred teboj in naenkrat smo opazili, da smo sami. Iz teme smo slišali korake nekoga. Kako smo se bali teh neznanih korakov in kako smo bili srečni, ko smo spoznali, da so to koraki našega očeta. Tudi sedaj v samoti slišim korake nekoga. Zakaj jih ne prepoznam? Učila si me, kako se moram obleči in kako se moram lepo obnašati za mizo ter kako se znajti v življenju. Zelo si se trudila z mano. Spominjam se, kako si nekoč šla z nami k polnočnici. Prav tako se spominjam tudi molitev, ki si jih včasih molila z mano. Učila si nas, naj bomo pošteni. Toda vse to se sedaj pred mano topi kot sneg na soncu. Zakaj si nam govorila o toliko stvareh, nisi pa nam govorila o Jezusu? Zakaj me nisi spoznala z njim? Zakaj me nisi naučila prepoznavati njegovih korakov, da bi jih slišal poslednjo noč, da bi pred smrtjo prepoznal te korake v upanju, da bo prišel in me odvedel k očetu? Moja smrt bi bila nekaj povsem drugega!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2016), 69.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 46-48
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Sveti Leopold Mandić je bil znan kot izreden spovednik. Brala sem, da so mu nekateri očitali, da je preveč ‘širokogruden’ do grešnikov. On pa je odgovarjal, da se v tem zgleduje po Jezusu. Mislim, da papež Frančišek v svojih nagovorih in dokumentih potrjuje takšno ravnanje spovednikov. (Martina)
Papež Frančišek je razglasil ‘leto usmiljenja’ (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016), s katerim je hotel pogled vernikov, ki se zavedajo svoje grešnosti, usmeriti v usmiljenje, ki je bistvena lastnost Boga, njegovo ime. V listini, s katero je to leto usmiljenja napovedal, je nagovoril duhovnike: »Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeležen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Božje ljubezni, ki odpušča in rešuje.« Ko je razlagal to svojo listino, je dejal: »Spovednikom polagam na srce: ljudem govorite in jih potrpežljivo poslušajte; predvsem pa jim dopovedujte, da jih Bog ljubi.« V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija pa piše: »Duhovnike opominjam, da spovednica ne sme biti mučilnica, ampak prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo.«
ČUK, Silvester, (Na kratko) Ognjišče (2017). leto 53, št. 10, str 48.

Zgodba

Nesreča na prometni cesti
Avto, ki je vozil po prometni cesti, je bil vpleten v prometno nesrečo. Brž se je okrog njega zbrala množica radovednežev.
Časnikar, ki je naključno prišel mimo, je želel čim bolj od blizu videti, kaj se je zgodilo, da bi lahko o tem poročal. Zaradi množice radovednežev pa ni mogel priti blizu. Tedaj mu je v glavo šinila dobra misel.
Na ves glas je začel vpiti: »Pustite me naprej! Pustite me naprej! Jaz sem sin žrtve!« Ljudje so ga nejeverno gledali in ga pustili naprej.
Ko je prišel do avta, je videl, da pred njim leži mrtev osel.

Misel

Če o nekom rečemo, da je pošten, to pomeni, da ta človek govori resnico in ne goljufa drugih. Pošten človek bo vedno govoril resnico in iskreno izrazil svoje prepričanje. Tudi takrat, ko mu to ne bo prijetno.
Če želimo biti pošteni, moramo imeti notranjo moč, da smo resnicoljubni do sebe in do drugih. Z drugimi besedami: stati moramo za tistim, za kar mislimo, da je prav, da bi branili svoje prepričanje. Če smo resnicoljubni, bomo veljali za načelne ljudi, ki so vredni zaupanja.
Pokončen človek ne bo nikoli dvomil o tem, da mora biti pošten.

Molitev

Gospod Bog,
ljudi si obdaroval z razumom in vestjo
ter nam pustil, da se svobodno odločamo.
Na žalost se zgodi,
da ta veliki dar zlorabimo
in ne poslušamo svojega notranjega glasu
tudi v svojo škodo,
kakor je bilo v časnikarjevem primeru.
Pomagaj nam spoznati,
da nas takrat, ko nismo pošteni,
goljufamo druge in jim škodujemo,
navdaja občutek krivde in nemira.
Naj se zavedamo velike vrednote
biti pošteni vedno in do vseh ljudi.
Pomagaj nam, da bomo pošteni tudi takrat,
ko bo to od nas zahtevalo žrtve.
Daj nam tudi videti prednosti,
ki nam jih prinaša poštenje.

Iskra

Manj časa ko kdo potrebuje, da postane nepošten, bolj hudoben postaja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spoštovani Janez Krstnik!
Tole pismo naslavljam nate v vrhuncu postne priprave in upam, da si boš vzel nekaj časa in prebral tole pisanje, kljub temu, da je zate vsak trenutek dragocen, in vsak trenutek, ki ni namenjen nebeškemu kraljestvu, izgubljen.
Post, pravijo, so vrata k Bogu. A na pragu teh vrat me vedno znova pričakaš ti s svojo nabrušeno sekiro in s še bolj nabrušenim jezikom! In tvoja sekira ne meri na veje, da bi odsekala kakšno preveč štrlečo ali polomljeno, niti ne na deblo, da bi ostal vsaj štor in s tem upanje, da požene kakšna mladika. Ne, ni ti do ‘lepotnih’ popravkov, ne do ‘novih začetkov’, ki si jih obljubljamo in prisegamo, če ne drugače, vsaj na novega leta dan ali pa jih trdno sklenemo(!) po površni spovedi! O, ne! »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Lk 3, 9) Ti torej zahtevaš korenito spremembo! In ne zadovoljiš se zgolj s sadom, kot mi, ki se dostikrat izgovarjamo in rečemo: “No, ja, tudi če ne uspe … Glavno je, da želimo dobro … Pomemben je namen …” O ne, ne in še enkrat ne! Ti zahtevaš dober sad! Kajti zavedaš se, da je Bog gospodar, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni razsul! (Mt 25, 26)
In kot se ti sekira zlepa ne skrha, tudi z jezikom prav nič ne ‘šparaš’: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?« (Lk 3, 7) In kot si svojčas opominjal ljudi, cestninarje, učitelje, vojake … (Lk 3, 10-14), tudi nas opozarjaš, da pride Ta, ki je močnejši od tebe, z velnico v roki, ki bo počistil svoje mlatišče! (Lk 3, 16-18).
»Kdor jezika špara, kruha strada!« pravi slovenski pregovor. Ti jezika vsekakor nisi ‘šparal’, in si ravno zato ‘nastradal’! Ker se nisi ustrašil kronanih glav, ki se ponašajo s svojim bogastvom, a umirajo, kot živali, četudi so pokrajine imenovali po sebi (Ps 49), si z glavo plačal za svoje besede! Čeprav, če smo natančni, je bila tvoja glava cena pohote (Mr 6, 22) in si tako še v smrti pričeval, kam človeka pripelje želja, da bi “stregel poželenju mesa”, kot zapiše Pavel v Pismu Galačanom (Gal 5, 16-21), oziroma, želja da bi ugodil svojemu telesu. In prav telo/meso je malik sodobnega človeka, saj izpolnitev še tako skritih in perverznih želja velja za “osvoboditev spon, v katere nas že dva tisoč let vklepa Cerkev”, za “pravo svobodo, ki si jo mora privoščiti vsak normalen človek”, kot lahko večkrat slišim ali preberem na raznih anonimnih spletnih forumih. Pa smo spet pri 49. psalmu, ki pravi, da je človek “podoben živalim, ki poginejo. … Kakor ovce jih ženejo v podzemlje, smrt jih žene na pašo”.
»Kdor jezika špara, kruha strada!« Jezika res nisi šparal, a tudi kruha si nisi privoščil. Tvoja hrana so bile kobilice in divji med, in, če sklepam po sebi, gre morda prav temu pripisati ostrino tvojega oznanjevanja. Sam, kadar sem lačen, namreč postanem neverjetno tečen in težko me boš prepričal, da ti ob Jordanu ni kdaj pa kdaj zakrulilo v želodcu. In priznam tudi, da bi sam kobilico težko spravil po grlu, pa če bi jo namočil v še tako sladek in divji med! Čeprav pa je po drugi strani res, da moram kot kristjan oziroma katoličan v današnjem času in svetu požreti marsikaj. In marsikaj grenkega. In da včasih res ne vem, ali je moje obnašanje sad ponižnosti ali pohlevnosti! In da me, ko se včasih že odločim, da bom kot ti prijel za sekiro in nabrusil jezik, ravnanje mojih pastirjev in črede potisne v pohleven molk. In me uči ponižnosti. In ljubezni. Ljubezni, ki je kljub sekiri in glasnosti skrita v tvojih besedah. (Lk 3, 10-14)
Dragi Krstnik! Pomagaj mi, da vsemu navkljub ne bom izgubil glave, oziroma da jo bom, kot ti, izgubil zaradi pravih razlogov.
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 04, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Potem ko je bil duhovnik Giuseppe Sarto, poznejši papež Pij X., imenovan za škofa v Mantovi, je obiskal svoje domače. V knjigi Plamteči ogenj, ki je izšla pri Ognjišču leta 1968, je ta obisk opisan takole:

Bili so to tihi, srečni dnevi, ki jih je preživel v domači hiši med sestrami in pri materi. Kot nekdaj so se še svetili bakreni lonci in ponve v ozki kuhinji. Pred materinim stolom je še bila pručka, na kateri je čepel kot deček. Mama Marjeta je jokala od ganjenosti in veselja, ko ji je sin podelil škofovski blagoslov. Nato je pa Jožef kot na novomašni dan pokleknil pred mater in jo prosil za njen blagoslov.

Nato se je usedel materi k nogam kot nekoč. »Glej, mama, kako lep prstan sem dobil!« je dejal kot otrok, ki materi kaže dragoceno stvar.

»O da, Bepo, lep prstan imaš!« se je smehljala mama Marjeta, pa pokazala nato tenki srebrni obroček na svoji roki in rekla: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« Zdaj se je škof sklonil nad materino svetinjo in jo poljubil, kot je poljubil papežev ribiški prstan v Rimu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, Koper, 2015, 106.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Postne in velikonočne pobožnosti gredo v globino in nimajo kaj dosti opraviti z jaslicami, boste rekli. Pa vendar so postavitve postnih in velikonočnih prizorov v naših cerkvah in po domovih postale priljubljene. Zanje se je v slovenščini že »udomačil« dobesedni prevod iz nemščine: pasijonske/postne jaslice in velikonočne jaslice.

14. in 15. stoletje sta čas, ko so želeli kristjani v srednji Evropi priti kar se da blizu Jezusu v njegovem trpljenju. To je čas številnih pasijonskih pobožnosti, o čemer pričajo umetniška dela, molitveniki, cerkvena arhitektura in oprema. To je tudi čas številnih romanj v Sveto deželo. Kasneje, v baročnem času, so dramske uprizoritve trpljenja (pasijonov) dopolnile še postavitve pasijonskih/postnih in velikonočnih jaslic pa tudi drugih prizorov iz zgodovine odrešenja.
Z uprizoritvijo pasijonov so želeli javnosti prikazati strašno žrtev, ki jo je Jezus daroval za človeka. Takšne uprizoritve so bile namenjene ljudst­vu in so zbujale močna občutja. A sporočilo odrešenja je bilo že takrat prepoznano kot nekaj, kar je treba začutiti in premoliti v intimi. Da bi ljudje odrešenje doživeli zares osebno, so v 18. stoletju v srednji in zahodni Evropi postavljali upodobitve trpljenja in vstajenja v obliki postnih/pasijonskih in velikonočnih jaslic.
Drugi razlog za pojav te pobožnosti pa je bila slaba pismenost preprostih ljudi, ki so s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči. Pasijonske jaslice so spodbujale predano molitev, krepile vero in opogumljale.
V slovenskih pobožnostih velikega tedna ostaja priljubljena molitev ob Božjem grobu na veliki petek popoldne in ves dan velike sobote. Ta pobožnost verniku podarja prav intimno razsežnost pasijonsko-velikonočnega doživljanja: dragocen čas pred umrlim Jezusom. Hkrati pa takšna molitev vzbudi hrepenenje po čudežu, ki ga na veliko soboto že slutimo.

ZANIMANJE ZA PASIJONSKE JASLICE SE VEČA
Najbolj razširjene so v nemško govorečem prostoru (mediji pišejo o »renesansi« pasijonskih jaslic), poznajo pa jih tudi v Italiji, kjer so doma mojstri izdelovanja figuric. Ob lanskem »pasijonskem letu«, ko smo praznovali 300. obletnico Škofjeloškega pasijona, pa je bilo opaziti, da jaslične upodobitve Jezusovega trpljenja in vstajenja postajajo zelo priljubljene tudi med Slovenci. Zasluge za to gredo številnim navdušenim jasličarjem, ki neutrudno izdelujejo pasijonske prizore in v postnem času jaslice »na ogled postavijo« po slovenskih cerkvah.Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot … pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo.


ZAPISI FRANČIŠKANA P. LEOPOLDA GRČARJA O PASIJONSKIH JASLICAH
Za razmah ljubiteljskega jasličarstva na Slovenskem gre zahvala pokojnemu p. Leopoldu Grčarju, ki je živel za jaslice. Rad je dejal: »Jaslice so življenje mojega življenja.« Navduševal je k zbiranju in izdelovanju jaslic. Tudi postnih, o katerih je zapisal: »Če je namen jaslic prebuditi v ljudeh vero in zaupanje v neskončno Božjo usmiljeno ljubezen, kaj je potem učinkoviteje kakor poglobiti se in zazreti v Jezusovo trpljenje od Betlehema do Kalvarije! K temu nam učinkovito pomagajo božične jaslice, še veliko bolj pa postne ali pasijonske jaslice, ki so se pojavile najkasneje v 18. stoletju in nam žele predstaviti Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje /…/ V izročilu so pasijonske jaslice imenovali tudi resne jaslice.«

POMEMBEN DEL PASIJONSKIH ALI POSTNIH JASLIC SO TUDI OSEBE
Jezus / njegova mati Marija / žene, ki so stregle Jezusu in apostolom / Marija Magdalena / Veronika / apostol Janez / Simon iz Cirene / Poncij Pilat / nekaj rimskih vojakov / oba razbojnika, ki sta bila križana na njegovi desni in levi strani, ne smeta manjkati. (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Ljubiteljem jaslic je govoril, kako pomembno je odkriti pomen trpljenja, žrtve in smrti Jezusa Kristusa, ki šele z vstajenjem prinese radost in veselje ob doživetju, da smo odrešeni: »Kaj nam lahko pomaga poglobiti našo vero in pobožnost, če ne premišljevanje Gospodove ljubezni, ob prizorih njegovega trpljenja, v postnih ali pasijonskih jaslicah!«
P. Grčar je bil prvi predsednik Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in »oče« zbirke jaslic v Muzeju jaslic na Brezjah, kjer so na ogled tudi pasijonski motivi in kjer danes njegovo delo nadaljuje p. Robert Bahčič.

DELO S POSLANSTVOM
Med navdušenimi slovenskimi jasličarji je Matjaž Bitenc iz Litije, ki o svojem delu in poslanstvu pravi takole: »Pasijonske jaslice so nadaljevanje božičnih jaslic, saj v njih poskušam prikazati Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. V pasijonskih jaslicah želim prikazati globlji pomen velikonočnih praznikov, saj gledalce spodbudijo k razmišljanju o Jezusovem trpljenju.

Matjaž Bitenc si pri izdelavi pomaga z raznovrstnimi materiali, kot so les, papir, karton stirodur ter raznovrstne mase in lepila. Posebno mesto imajo barve, ki pa jih za poslikave ozadij in scen uporablja Matjaževa žena Lidija, ki rada pomaga pri barvanju.

Dušan Knehtl se z izdelovanjem pasijonskih jaslic ukvarja od leta 2017. Njegove jaslice gostujejo v različnih cerkvah po Sloveniji in povsod so lepo sprejete ter zelo obiskane. Letos bodo od pepelnice do velike noči znova razstavljene v njegovi domači župnijski cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti.
Ko se je lotil izdelave, so bile pasijonske jaslice še kar neznane – prav to ga je pritegnilo. »Pri srcu so mi, ker so tako drugačne in nepoznane.« Pove, da so mu v Slomškovi knjigarni leta 2017 šli na roke in iz Italije naročili figurice, po katerih je potem izdelal ambient iz opeke in siporeksa. »Ko delam ambient jaslic, razmišljam, kako je bilo v tistem času, kaj je Jezus doživel. Še posebej pri pasijonskih jaslicah je tako. Ko delaš z rokami, drugače razmišljaš, se duhovno poglobiš, zares doživiš. Jaz najdem svoj mir, svoj čas …« Vesel je, da mu žena in hči stojita ob strani in pomagata pri postavitvi.

Prvi prizor v postnih jaslicah Dušana Knehtla je Jezusovo umivanje nog apostolom, sledi zadnja večerja, obsodba pred Pilatovo palačo, križev pot in vstajenje. V jaslicah je več kot 30 figuric.

Pasijonske jaslice Dušana Knehtla so postavljene v samostanski cerkvi v Olimju - možno si jih je ogledati vsak dan med 9. do 17. uro.

Ano Češarek ljubezen do gline spremlja že iz otroštva. Ni ji bilo dano, da bi se na tem področju tudi šolala, zato se je umetnosti izučila sama. Oblikuje križe in kipe, poznamo pa jo po nagovarjajočih jasicah. Papež Benedikt XVI. ji je podelil apostolski blagoslov za njeno neutrudno oblikovanje dogodkov v jaslicah na Slovenskem. Izdeluje predvsem božične motive, a je na povabilo p. Leopolda iz gline ustvarila pasijonske, velikonočne in binkoštne jaslice (upodobitev binkoštne dvorane), ki so razstavljene na Brezjah. Njene figure nastajajo počasi in s polno mero potrpežljivosti. So realistične, skoraj kot žive se zdijo. Polne so topline in nagovarjajo k molitvi. Natančno izdelani obrazi pripovedujejo svojo zgodbo. Nekoč je izdelovala tudi jaslice iz barvne gline, danes pa so njene upodobitve enobarvne, a nič manj nagovarjajoče. Muzeju na Brezjah je za dober namen podarila tudi upodobitev žalostnega dela rožnega venca.

Jasličarka Ana Češarek je za svoje delo prejela apostolski blagoslov papeža Benedikta XVI.

MUZEJ JASLIC NA BREZJAH
V Muzeju jaslic na Brezjah si lahko ogledate 10 postavitev postnih/pasijonskih jaslic slovenskih (Ana Češarek, Matjaž Bitenc in Walter Govekar) in tujih jasličarjev. Narejene so iz cinka, lesa in gline. Muzejski urnik je še prilagojen epidemiji: jaslice si lahko ogledate ob sobotah in nedeljah med 9. in 16. uro. Po tradiciji vsako leto izberejo ene in jih na pepelnico postavijo v baziliko, kjer vabijo k poglabljanju v odrešenjsko skrivnost vse do velike noči.

PAPIRNATE JASLICE S TIROLSKE
Papirnate jaslice so preprostejša različica upodobitve svetopisemskih prizorov. Pojavile so se v času baroka in rokokoja. Ljudje so jih najprej izdelovali sami doma, potem pa so postale priljubljene papirnate predloge, natisnjene industrijsko, ki so bile (in so še danes) narejene na osnovi predlog, ki so jih pripravili umetniki.
Najbolj znane pasijonske papirnate jaslice so tirolske. Tam je postavitev raznovrstnih pasijonskih jaslic samoumeven del postne in velikonočne pobožnosti. Ljudje jih postavljajo doma in razstavljajo v cerkvah, muzejih … Posebej radi imajo papirnate, saj niso zahtevne za izdelavo. Tisti z umetniško žilico jih izdelujejo sami, v knjigarnah pa so na voljo ugodne prodajne različice.

VSTAJENJSKE JASLICE
Zakonca Nina in Gregor Pirc izdelujeta sodobne minimalistične jaslice iz slovenskega lesa. Božičnemu motivu sta pred kratkim dodala tudi velikonočno upodobitev. Njuni na videz preprosti izdelki so ročno delo. Sodoben (prav tako slovenski) dizajn ustreza tudi bolj prefinjenim okusom, saj sledi minimalističnim trendom. Bi lahko govorili o njihovi duhovni razsežnosti? Lepo rado spodbudi hvaležnost.
Kako so jaslice sploh nastale? »Vse se je začelo z izdelavo modernih božičnih jaslic, ki sva jih ponudila na mednarodni trg. Nato sva od strank dobila vprašanje, ali imava v ponudbi tudi velikonočne jaslice oz. ali bi jih bila pripravljena izdelati. Priznava, sprva sploh nisva vedela, kaj imajo v mislih. Po nekaj raziskovanja in s pomočjo zavzete stranke pa smo si zamislili, katere prizore in osebe želimo vključiti, in tako je delo steklo. Velikonočne jaslice so lepo sprejete. Posebej nama ostaja v spominu dogajanje na začetku epidemije, ko je ves svet veliko noč praznoval doma. Veliko ljudi nama je pisalo, kako dragoceno jim je, da so si z velikonočnimi prizori lahko obogatili dom in tako bolj doživeto praznovali. Tudi duhovniki so nas našli in velikonočne jaslice postavili v kotičke cerkve ali na vidno župnijsko okno.«
Pa so velikonočne oz. vstajenjske jaslice res več kot modna muha, več kot trend? »Opažava, da velikonočne jaslice niso le modna muha. Tako kot postavimo jaslice v božičnem času, lahko med postom in na veliko noč postavimo velikonočne jaslice po prizorih, ki so primerni za tisti dan ali obdobje. To je dekoracija z globljim krščanskim pomenom, ki bogati naše domove in velikonočno praznovanje naredi še slovesnejše. Izkušnja iz najine družine potrjuje, da pri postavljanju velikonočnih prizorov z navdušenjem sodelujejo tudi otroci. Figurice podržijo rokah, prestavljajo glede na zgodbo, in tako spoznavajo velikonočno dogajanje.«

KATEHETSKI POMEN BIBLIČNIH FIGUR
V naši reviji smo januarja 2001 objavili pogovor s pokojnim akademikom, umetnostnim zgodovinarjem Emilijanom Cevcem, v katerem govori o potrebi po katehetskih jaslicah, ki se postavljajo in menjajo glede na tek cerkvenega leta. Cevc je pasijonske jaslice umestil h katehetskim jaslicam in si želel, da bi vsaka novozgrajena cerkev imela prostor za takšne upodobitve: »Kot katehetske jaslice razumemo vsako plastično biblično upodobitev. Ta praksa se vse bolj uveljavlja tudi v naših cerkvah. Poleg osrednjega dogodka Jezusovega rojstva so vzporedno upodobljeni še drugi dogodki iz zgodovine odrešenja: beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs …«

PRIZORI PASIJONSKIH JASLIC

• 
• slovesni vhod Jezusa v Jeruzalem na cvetno nedeljo
• umivanje nog pri zadnji večerji
• Jezusova molitev na Oljski gori
• Judovo izdajstvo
• prijetje Jezusa v vrtu Getsemani
• Petrova zatajitev
• Kristus pred Pilatom
• Kristus pred Herodom
• bičanje in kronanje s trnjem
• Jezusovo nošenje križa in padci
• križanje
• snemanje s križa in polaganje v grob
• velikonočno jutro
• vstajenje
• pot v Emavs  (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Lahko bi rekli, da je bil dr. Cevc pred dobrimi 20 leti nekoliko vizionarski, saj so se različne tematske postavitve svetopisemskih prizorov pri veroučnih katehezah (pa tudi po cerkvah) v zadnjem času res prijele. Razlog za to gre iskati tudi v sodobnih vzgojnih metodah, s katerimi želimo starši in kateheti otroku z dotikom približati vsebino. Maria Montessori je izhajala iz dejstva, da otrok začne dojemati svet preko čutil, zlasti skozi zaznavanje, torej z dotikom. Preko dotika sprejema tudi vsebino, ki jo določena figura predstavlja.
Pravi zaklad pri takšnem delu z otroki je Kateheza Dobrega pastirja (KDP).