Pred prazniki, tudi pred božičem, se rado zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado ‘poči’ v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado ‘kaj’ zgodi (pri tem pokaže na kakšno ‘razbitino’ v hiši), nekaj ‘se razbije’, kar očeta spravi v slabo voljo. Čušinovi že nekaj let pred božičem sedejo in se dogovorijo: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’.«

‘Obred’, vreden posnemanja tudi v drugih družinah.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

O, saj vem, da veš, zakaj se k tebi še posebej priliznjeno obračam.
Pa da ne bo pomote: prav nič hinavščine ni v mojem prilizovanju, zgolj starševska skrb, saj si skupaj s sveto Barbaro, ki goduje dober teden pred tabo, krstna zavetnica moji mlajši hčeri in vaju venomer prosim, da iz nebes pridodata, kar umanjka mojim očetovskim in ženinim materinskim prizadevanjem.
Hčerka počasi, a nezadržno leze v leta, ko si ti, ljuba sveta Lucija, pretrpela mučeniško smrt, v katero te je pahnil užaljeni zaročenec, s katerim si razdrla zaroko. Menim sicer, da moji Lučki, kljub temu da pubertetniške dušice svoje simpatije in zaljubljenosti doživlja s pridihom globoke, če ne kar dokončne usodnosti, ne grozi mučeništvo, bom pa verjetno zato jaz – kot se za očeta spodobi – kar precej in mučno trpel, ko bo izbirala svojega zaročenca. Predvsem zato, ker – tako se mi zdi – današnja mladež, v nasprotju s svojim pubertetniškim doživljanjem, odločitev za ljubezensko in zakonsko zveze nikakor ne doživljajo tako usodno, predvsem pa ne dokončno.
Tvoj zaročenec, ljuba moja sveta Lucija, je bil morda celo upravičeno užaljen, saj je bil razlog za razdor vajine zaroke, res nenavaden: na romanju na grob svete Agate, se ti je le-ta prikazala in ti napovedal skorajšnje mučeništvo. Ti si se z vso resnostjo začela pripravljati, da se boš oprijela palmove veje in poroka res ni imela kaj iskati na “bucket” listu, kot danes popularno rečemo seznamu stvari, ki jih je treba opraviti pred smrtjo. A upravičena užaljenost gor ali dol, to še vedno ni razlog, da osebo, kateri si še pred petimi minutami zatrjeval, da jo imaš tako rad, da bi zanjo šel v smrt, zavrnjen, v to smrt pošlješ njo, torej: ljubljeno osebo. In če se povrnem k temi, ki me kot očeta šestih kandidatov za poroko muči: ne le iz obrekovanj, opravljanj, policijskih zapisnikov in časopisnih člankov, temveč na lastne oči in ušesa sem na žalost priča ločitvam in z njimi povezanimi neverjetnimi, kar nekoliko divjimi preobrati v medčloveških partnerskih odnosih in žal tudi zakramentalno požegnani niso izjema.
Menda si si, da bi odgnala nadležnega snubca, iztaknila oči, zato te običajno upodabljajo z mučeniško palmo v eni in s pladnjem, na katerem te oči ležijo, v drugi roki. Nič kaj prijetna podoba, moram reči, a ker si doma iz Sarakuze na Siciliji, ki velja tudi za domovino mafije, verjetno tudi nič nenavadna, saj so tvoji kriminalni rojaki svojim nasprotnikom na pladnjih znali postreči še s kakim drugim človeškim organom.
Veljaš seveda za zavetnico slepih in za priprošnjico za dober vid – ali zaradi mafijsko okulistične prigode ali zato, ker tvoj god pade na najkrajši dan v letu po nekdanjem julijanskem koledarju – to niti ni pomembno. Ker pa ena od cerkva, ki so v naši deželici posvečena tebi, ljuba moja sveta Lucija, stoji tudi v znamenitih Dražgošah, te prosim, da pomagaš in odneseš moje vroče molitve pred Božji prestol, da bi zaslepljeni vendarle že spregledali.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pregovor, da je “ljubezen slepa” razumeli prav in pravilno, in da si ne bomo zatiskali oči pred resnico, pa naj nas še tako boli in bode v oči. Da bomo na pladnju raje, kot svoje (zaslepljene) oči, ponujali srce. Četudi bomo zato v nevarnosti, da še prej in hitreje kot ti, postanemo mučenci. Zavolj večne Ljubezni.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 99.

Čisto mimogrede je mama med kosilom omenila, da bo letošnji Miklavž verjetno nekoliko drugačen. Luka je začutil, da tega ni povedala slučajno, Maja je sicer slišala, pa se ji je zdelo do Miklavža še vse tako daleč, Nina pa je mirno jedla naprej. Luka je na hitro pomislil, kaj bi bilo lahko drugače, pa mu ni prišlo na misel nič kaj pametnega.
Nekaj dni pozneje jih je očka opozoril, naj ne puščajo luči prižgane, ko jih ni v prostoru, da naj pustijo ventile pri radiatorjih pri miru in naj ne trgajo listov iz zvezkov po nepotrebnem. »Sicer ne bo nič ostalo za Miklavža,« je dodal bolj potihoma. Ko je nato nekam otožno pogledal po otrocih, je Luka zaslutil, da je to morda povezano z njegovo izgubo službe. Ne očka niti mamica mu nista o tem kaj dosti povedala, le sem pa tja je ujel kakšen stavek med staršema in v njunih besedah je začutil skrb in bolečino.
Miklavža so pričakovali v cerkvi. Vsi trije so sedeli skupaj v klopi in se z drugimi otroki ozirali naokoli, od kod bo prišel sveti Miklavž. Najprej se je zaslišalo rožljanje z verigami, nato pa so se po sredi cerkvi pripodili peklenščki. Sem pa tja so obregnili ob najbliže stoječe, nato pa so se pobrali proti zakristiji. Ko so prišli angeli, se je s kora oglasila nežna melodija. Za njimi je prišel Miklavž in orgle so slovesno zadonele. Melodija se je počasi umirila in ko je po cerkvi lebdel le še odmev, je sveti Miklavž spregovoril. Da je prišel poplačat vse dobro in pregnat vse hudo, je dejal. Govoril je o dobroti, ki mora najti poti med njimi. Na koncu je pokazal na majhne vrečke, v katerih je bilo videti nekaj bombonov, piškotov in pomaranča. »Pri darilu ne glejte na to, kako velik je paket, ampak sprejmite ljubezen, s katero je bilo darilo položeno vanj.«
Na Miklavževo jutro so Luka, Maja in Nina pritekli v dnevno sobo. Vsakega je čakalo lepo zavito darilo. Toliko sreče in veselja je naenkrat privrelo vanje. Maja je sicer pomislila, da je punčka malo majhna, ko pa jo je stisnila k sebi, je na to hitro pozabila. Luka je z veseljem pobožal vsako knjigo, ki jo je vzel iz zavoja. Vsaj za eno pa se mu je zdelo, da jo je že nekje videl. Nina pa je tako hitela jesti piškote, da drugih stvari v paketu niti opazila ni.
Tam sredi decembra je mama, zopet samo mimogrede, omenila, da bodo letošnja božična darila nekoliko drugačna. Tedaj je Luka že razumel, da zadnje čase mamina beseda drugačen pomeni pravzaprav skromnejši ali nekaj podobnega. Zato ga je zabolelo, ko je poslušal želje svojih sestric, ki sta naštevali, kaj vse bi radi za božič. »Kako zelo bosta razočarani,« mu je rojilo po petošolski glavi. Nina si je namreč želela voziček za punčko in majhno kuhinjo, da bo punčki lahko skuhala kosilo. Maja pa si je želela večje kolo, da si ga ji ne bo treba izposojati pri sosedovih. Na sebe niti pomislil ni. Želel si je veliko škatlo lego kock. Ko je pomislil, kako veliko darilo bi bilo to, se je spomnil, kaj je rekel sveti Miklavž: »Ne glejte na to, kako velik je paket …« Čeprav je te besede takrat ujel le mimogrede in ga niti ni dobro razumel, je sedaj nekako začutil, da mora sestricama nekaj povedati o stiski, ki jo doživljata očka in mamica, in poudariti njuno ljubezen in dobroto, ki sta pomembnejši od darila. Kako pa naj to stori, si ni znal predstavljati.
Zvečer je po njihovi skupni molitvi zmolil še dva očenaša s prošnjo, naj mu sveti Miklavž prinese kakšno pametno misel. Zaspal je s prijetnim občutkom, da ga je nekdo slišal. Ko je zjutraj hitel v šolo in so mu misli begale bogve kod, se je nenadoma domislil: »Kaj če bi jima povedal, da smo letos dobili že dovolj daril? Ali pa, da bi bilo zelo zanimivo, če bi jih naredili kar sami!«
Zamisli so se mu celo dopoldne podile po glavi. se spreminjale prevračale, se urejale in izgubljale, da je včasih kar preslišal stvari, ki so se dogajale okoli njega.
Komaj je čakal, da svoje zamisli razloži sestricama. Najprej sta ga samo začudeno gledali, ko pa jima je povedal, da bi lahko med delom packali z barvami, strigli in lepili po mili volji, sta bili navdušeni.
»In kaj bi pravzaprav naredila?« se je naenkrat zamislila Maja.
»Naredila boš nekaj, kar si že dolgo želiš: zamisli si, kaj bi rada dobila od očka,« je hitel razlagati Luka.
Nini so se zasvetile oči: »Želim si, da bi me očka dvignil visoko v zrak, se z menoj zavrtel po celi dnevni sobi in rekel: “Ti,ti moja!”«
»Daj no! To ni nobeno darilo!« sta bila soglasna Maja in Luka.
»Kaj da ni! Zame bi bilo!« Nina je zaplesala po sobi, dvignila roki, kot da je očka, in nato sklenila roke na prsih, kot da nekoga stiska k sebi. Luka in Maja sta gledala Nino in pri sebi mlela, kaj bi si želela sama.
»Jaz bi rad, da bi šel očka zopet z menoj v gozd in bi iskala skrite zaklade, kot sva jih pred leti. Takrat je bilo tako lepo,« se je zamislil Luka.
»Jaz pa si želim, da bi na morju z mamico skupaj plavali daleč od obale in se ves čas pogovarjali, smejali, pogovarjali …«
Želje so kar vrele iz njih. Kar prehitevali so drug drugega in še pomislili niso, da si še pred nekaj minutami niso mogli predstavljati, da bi njihove želje lahko postale prava darila.
»Le kako jih bomo dali v škatlo?« je zaskrbelo Majo.
»Šemica. Kako naj bi želje zaprli v škatlo? Napisali jih bomo vendar.« Začudili sta se Lukovi modrosti: »Vsak bo naredil svojo škatlo in vanjo položil svojo željo.«
»Lahko tudi dve?« je skrbelo Nino.
»Če hočeš, tudi tri,« je modroval Luka.
Bili so navdušeni sami nad seboj. »Takih daril še nihče ni dobil,« sta menila Luka in Maja, Nino pa je zaskrbelo, kako bo napisala svoje želje, ko še ne zna dobro pisati.
»Kaj bosta pa dobila očka in mamica?«
Zavladala je tišina. Kako naj bi vedeli, kaj si želita.
»Že vem, že vem!« je hitel Luka. »Mamica si želi, da bi pospravili sobo.«
»Daj mi mir s tem pospravljanjem!« je vzkipela Maja.
»Ampak za mamico pa bi bilo to res pravo darilo. Lahko bi še vsak teden pometli stopnice, zjutraj hitro vstali, imeli vedno obute copate …«
Sploh si niso mogli misliti, da vedo za toliko neuresničenih želja staršev. Sredi navdušenega naštevanja se je Luka domislil: »Kako bosta pa mamica in očka vedela, da jima letos ni treba pripravljati daril?«
»Kar ti jima boš povedal!« je hitela Maja, da ne bi slučajno določili nje.
»To bi me pa čudno gledala. Pa še vse bi pokvarili s tem,« se je branil Luka.
»Napiši Miklavžu, naj jima pove. Miklavž zelo rad dobiva pošto,« se je naenkrat spomnila Nina.
»Ti tega še ne razumeš,« je dejal Luka in se na skrivaj nasmehnil.
»Pa naj še Miklavž enkrat napiše pismo in jima sporoči,« je predlagala Maja.
Mama je naslednje jutro na mizi našla listek: »Letos bom prinesel k vam darila tudi ob božiču. Prosim, da upoštevate mojo željo. Sveti Miklavž.« Popoldne je mama začudeno vprašala Luka: »Od kdaj pa sta si vidva z Miklavžem tako domača?«
»Pač sva,« se je odrezal in že stekel po stopnicah, da ga ne bi mogla še kaj vprašati. Mama ni rekla nič. Zopet se ji je zazdelo, da svojih otrok ne pozna prav dobro. In ta misel se ji je v naslednjih dneh še kar nekajkrat ponovila. Vedno so tičali skupaj, skoraj se niso več prepirali, ampak se šepetaje pogovarjali ter iskali svinčnike in barvice, predvsem pa so pisali, pisali. Ko je svoja opažanja omenila možu, je dejal, da bo verjetno še najbolje, da jih pustita pri miru. »Kaže, da jih je Miklavž letos zelo prevzel,« je zaključil.
Dnevi pred božičem so se za vse nekam vlekli. Vsak dan je bil skrivnosten in poln pričakovanj. Morda je Nina še najmanj čutila težo čakanja. Končno je prišel sveti večer. V zvoniku je zazvonilo avemarijo s čisto drugačnim zvenom kot sicer. Hiteli so še z zadnjimi opravili po stanovanju in se pogovarjali skoraj šepetaje.
V kotu dnevne sobe je stala velika smreka. Segala je do stropa. Sosed jo je posekal, da mu ne bi delala sence na vrtu. Malo prazna je bila, ker je bilo premalo okraskov za toliko vej. Pod njo pa so bile kar po tleh razporejene figurice, ki so se vse stekale proti hlevčku, v katerem še ni bilo Deteta. Čisto zadaj, da so bili komaj opazni, so se skrivali lepo zaviti paketi.
Posedli so okoli jaslic. Očka je prinesel kip Deteta in ga položil v hlevček, ki je bila pravzaprav votlina, narejena iz drevesnih korenin.
»Sedaj je tudi Jezus med nami,« je nekam slovesno dejal. Ni se še dobro usedel, že sta mu Maja in Nina zlezli v naročje, Luka pa se je usedel poleg mamice. Začeli so moliti. Med molitvijo so se odpravili po stanovanju. Vsak od otrok je imel svojo nalogo: Luka je molil naprej, Maja je previdno držala kadilnico in pridno nalagala kadilo na žerjavico, Nina pa je s smrekovo vejico kropila z blagoslovljeno vodo na vse strani. Ko so se vrnili pred jaslice, so končali z molitvijo, nato pa sedli k mizi. Med jedjo je bilo ponavadi zelo živahno: enemu je bila jed prevroča, drugi še ni bil lačen, tretji je pod mizo brcal v najbližje noge … nocoj pa so mirno sedeli in sem ter tja ozirali proti jaslicam. Po večerji so se zopet zgrnili okoli jaslic. Očka je začel peti Sveta noč, blažena noč. Vsak je pomagal po svojih močeh. Hotel je zapeti še Glej, zvezdice božje, pa je Nina že odšla proti darilom.
»Pa poglejmo, kaj nam je bilo podarjeno na priporočilo svetega Miklavža,« je dejala mamica, ki kar ni mogla skriti radovednosti. Izpod božičnega drevesa je previdno jemala darilo za darilom. Kot dragocenost ga je vsak držal v naročju. Mamica in očka se potihoma kar nista mogla načuditi, da so zavitki tako lahki.
Ko so začeli odvijati, je vse prehitela Nina. Slovesno je vzela v roke listek in se delala, da bere. Počasi in otroško prisrčno je izgovarjala že nič kolikokrat premišljen stavek: »Za darilo si želim, da bi me očka dvignil visoko v zrak, se z menoj zavrtel po celi dnevni sobi, me nato stisnil k sebi in rekel: “Ti, ti moja”.«
Očka in mamica sta se spogledala. Sprva nista ničesar razumela. Nato pa se je v očkovih očeh zasvetila iskrica. Vzel je Nino v naročje, jo objel, jo nato dvignil visoko visoko pod strop, se zavrtel z njo, da je Nina zadovoljno zacvilila, jo nato stisnil k sebi in se usedel med ostale štiri. Stisnili so se skupaj in se močno objeli.
»Ti, ti moji,« je dejal očka. Tudi mamica je hotela nekaj reči, pa je začutila, da so besede nepotrebne.

J. Jarc - Smiljan. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2011), 22-24.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Svet(l)i postajamo, ko se odpremo k Svetemu, ki nas svetli v naši notrini. In potem smo, iz svoje notranje resničnosti, prinašalci s/Svetlobe. Prav to izraža ime decembrske svetnice Lucije (živela je ob koncu 3. in na začetku 4. stoletja), ki goduje 13. decembra:

Zopet so v vsem razkošju zableščale luči. A ves ta kup bleščave še ni zagotovilo, da bomo doživeli tudi v sebi notranjo prijetnost in toplino prazničnih dni. Ta namreč ni odvisna od luči, njo prebuja B/bližina.
Premalo vrstic mi je namenjeno v teh treh stolpcih, da bi poglobljeno razložil vsebinski razliko med besedama luč in svetloba. A je bistvena: če nas svetloba priteguje v medsebojno bližino za notranjo toplino, potem luč blešči in zaslepi, da odtuji in se ne vidimo. Bog ni prinašalec luči – zunanje bleščave (to prinaša tisti, ki ga ni vredno niti imenovati). – Škoda, da niso prevajalci Svetega pisma upoštevali to bistveno razlikovanje, ki ga omogoča slovenski jezik. – Bog je Svet-loba, ki nas povezuje v e(di)no(st) za prazničnost, ki se budi v zaznavi ljubeče B/bližine.
Zakaj doživljajo številni prav ob praznikih toliko tesnob? Na milijone luči – vse blešči in za povrh še utripa, da bi nas še bolj pritegnilo v bleščavo – v tolikih ljudeh pa ponotranjena mračnost, ko ječi duša v osami. Preveč smo stavili samo na zunanje … Smo toliko skromni, da si bomo zmogli priznati poraz – slepo ulico, v katero smo zašli, in se povrnili k sebi in Bogu in k pristnosti vsega, kar nas obdaja v življenju? Ali pa bomo še naprej vztrajali za ‘šminko’ in ohranjali samo videz? Do navideznega nimaš odnosa, mask ne spoštuješ, ker so utvara in do tebe prevara. V času, v katerem je iskrenost dragocena izjemnost, sega strast po bližini že v skrajno, v neznosno. Koliko nespoštljive in nerazsodne grobosti se dogaja v hotenju po bližnjem v njegovem resničnem. Življenje nosi v sebi zahtevo po sočutju v pristno osebnem.
Bog se je sklonil v temo – v njo se je utelesil, da bi prinese svetlobo. – On sam je Svet(loba). Ne kičasto bleščave luči – ljubeča b/Bližina v sočutju nas svetli in krepi za življenje. Se bomo uspeli odtrgati od blišča in se povrniti k zaznavi Boga in sočloveka? Kako dolgo bomo še vztrajali v omamah vseh vrst, da bi vzdržali bleščavo godljo, ki nas duši in rojeva odpor in upor na Zahodu. »Da je v svetu nekaj narobe – je to sploh še treba komu dokazovati?« se sprašuje Viktor Frankl. In Hermann Hesse govori “o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu”.
Kolikšna škoda, ker znamo razumeti in obvladati toliko vsega le na povrh – v notranji resničnosti pa tako malo in smo zato tako zelo sami. Resničnost je v osebni notrini, kjer lahko poiščem zvezo v odnosu s človekom in z Bogom in s cvetjem, in živalmi in kamni in s potokom, ki me z žuborenjem kliče v pozornost. Nič ni samo navzven – resničnost vsega sega v globino – le tam se lahko v srečanju porodi sreča. Kolikšen odmev je je doživel Mali princ Antoine de Saint-Exupérya! Očitno je ubral prave strune, ko je izrekel veliko potrebo za naš čas po besedah lisice: »Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Upam, da je ta lisica dovolj zvita, da se s svojim sporočilom prelisiči k našemu življenju.
Advent ponuja priložnost, da ugasnemo luči in vse, kar nas krade iz medsebojne zaznave ter prižgemo svečke na venčku pričakovanja. (Kadar advent kraljuje, TV ne deluje – napis, ki ga prilepijo vsako leto čez TV ekran pri sosedovi družini.) Kako pomembno se je podariti bližnjim v sočutno bližino. Čas, ki jim ga odmerimo meri, koliko so nam vredni! V nepozabnem mi ostajajo besede takrat še malega nečaka: »Striček, za praznik, mi prinesi sebe!« – Tudi Jezus nam ni prinesel nič drugega kakor sebe in nas vabi, naj se sklonimo k Njemu in ga sprejmemo k sebi – in ob Njem objemimo tudi svoje najbližje. Sedaj že rajna – rajska gospa Staša Šoba mi je v preteklem letu zapisala na božično voščilnico: »Zares pomembne so tiste lučke, ki jih bomo prižgali v očeh naših bližnjih. /…/ Naj bo veliko trenutkov sprejetosti, ko bomo čutili, da ne bi hoteli biti nihče drug in nikjer drugje.«
Za konec pa še tole prijateljem in znancem, ki mi že nekaj let voščite za praznike le po elektronski pošti in SMS sporočilih: Prosim, ne pošiljajte mi voščil, ki so prepisane dopadljive misli in z enim klikom poslane vsem, ki jih imate v imeniku. Raje mi zaželite dobro tako, da vas bom vsaj slišal (po telefonu), ali pa bral vaš rokopis (na božični kartici) – da se vsaj malce zaznamo tudi osebno. »Tisti hip, ko je voščilnica v roki, glas v ušesu, želja v glasu – mi pomeni vse«, je zapisala Neža Maurer.

K. Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (12) 2012, str. 30-31

Potrebujemo:

→ 250-gramski potiskan papir (27,5 x 14 cm)
→ 2 lista belega papirja (13 x 13 cm)
→ barven papir (14 x 4 cm)
→ ravnilo
→ svinčnik
→ škarje
→ olfa nož
→ lepilo
→ barvice ali flomastre
→ lepilni trak
→ črn vodoodporen flomaster
→ prosojnico – prosojno folijo
→ spenjač

POTEK DELA

1. Pravokoten potiskan papir položimo na delovno podlago tako, da je daljša stranica spodaj. Nato začrtamo in narišemo črto 1 cm od našega desnega in spodnjega roba.
2. Robova upognemo in razpremo.
3. Pravokoten potiskan papir upognemo proti naši desni, vse do začrtane navpične črte. Razpremo.

4. S škarjami odrežemo spodnji desni kot in spodnji levi trak pod začrtano črto do sredine.
5. Na našo desno polovico papirja narišemo kvadrat. Stranice naj bodo 1 cm oddaljene od roba. Kvadrat izrežemo z olfa nožem. Tako dobimo okence.
6. Bel papir (13 x 13 cm) prilepimo s tanko črto lepila.
7. Desni in spodnji zavihek zapremo proti dodanemu belemu papirju. Dodamo nekaj lepila in zapremo levi del pravokotnega potiskanega papirja. Tako dobimo žepek.

8. Na drugi list belega papirja s črnim flomastrom narišemo in pobarvamo želeni motiv (npr. Sveto družino).
9. Prosojnico položimo na motiv in ju z lepilnim trakom skupaj prilepimo na delovno podlago.
10. Z vodoodpornim flomastrom pazljivo obrišemo spodnji motiv na prosojnico. Počakamo, da se dobro posuši.
11. Odlepimo od podlage in s spenjačem oba – list in prosojnico – spnemo na zgornjem robu.
12. Sponke z obeh strani prekrijemo s pravokotnim papirjem (14 x 4 cm).
13. Za konec zataknemo prosojnico pred bel papir v našem žepku in barvni motiv za njim.

Voščilnico po želji okrasimo. Čarovnija voščilnice se zgodi, ko narisani del počasi potegnemo iz okvirja.

M. C. S. Erjavec, Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2016),96.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

ČAROBNA VOŠČILNICA - navodila za izdelavo - Ognjišče december 2016 - tudi pdf

IZDELOVANJE VOŠČILNIC
Stari Kitajci so prvi ‘izumili’ pošiljanje voščilnic. Pošiljali so si ročno okrašena voščila ob novem letu. Tudi v starem Egiptu se je kasneje razvila podobna tradicija pošiljanja na papirusove zvitke zapisanih voščil ob novem letu. Sir Henry Cole je v Angliji v 19. stoletju izdelal prvo komercialno božično voščilnico. Od takrat je bilo poslanih že nešteto božičnih voščilnic. Še vedno pa velja, da so najlepše tiste, ki nastanejo z nekaj truda, najsibo pri izdelavi ali pri izbiri besed.
V naših knjigarnah najdete vse potrebno za izdelovanje voščilnic, prazne (naredi sam) voščilnice. Pa tudi že pripravljene – samo še lepo izbrano voščilo napišete.

oglejte si tudi prvi dve nadaljevanji:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Živela je v Sirakuzah na Siciliji v premožni družini. Po globokem doživetju na romanju na grob sv. Agate, je razdrla zaroko, svoje imetje pa začela razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana proti kristjanom smrtno nevarna. Pred sodiščem ni hotela zatajiti svoje vere, tudi, ko so jo mučili. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Sveta Lucija velja za zavetnico vida. Po legendi naj bi se njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa si jih je staknila in mu jih poslala. Angel ji je prinesel druge. Sv. Lucija je priljubljena svetnica tudi pri nas in z njenim godom so povezani razni ljudski običaji …

Na slovenskem ozemlju stoji 13 cerkva, posvečenih sv. Luciji (3 žup. in 10 podr.) – V LJ nadškofiji jih je pet: žup. v Dražgošah (2), podr. pa v Zadnji vasi (3) (Begunje na Gor.), v Dolah (4) (Polica), v Mišjem Dolu (5) (Primskovo na Dol.) in na Skaručni (6) (Vodice). – Tudi v KP škofiji stoji pet Lucijinih cerkva: v Luciji pri Portorožu (8) in na Mostu na Soči (1) sta župnijski; na Vitovljah (9) (Osek), na Logarščah (10) (Podmelec) in na Plavjah (11) (Škofije) pa podr. – V NM škofiji sta dve podr. cerkvi sv. Lucije: na Kalu (7) (Ambrus) in na Senušah (12) (Leskovec pri Krškem). – V MB nadškofiji pa je priprošnjici za dober vid posvečena p. c. v Studenicah.(13) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Zgodba

Koliko je ura?
Moža, ki je trgal vstopnice pri vhodu v kinodvorano, so ljudje velikokrat spraševali: »Koliko je ura?«
Odločil se je, da naredi konec tem neprijetnim vprašanjem.
Na steno za seboj je obesil uro, tako da jo je lahko vsakdo videl. Toda kaj se je zgodilo? Ljudje so, potem ko so pogledali na uro, spraševali: »Ali je ta ura točna?«

Misel

Živimo v času, ki bliskovito teče. Res je, ne moremo ga ustaviti, lahko pa ga dobro izkoristimo.
Vsak trenutek, ki mine, se nikoli več ne povrne. Če ga ne izkoristimo, je izgubljen za zmeraj. To je tudi trenutek manj v našem življenju in trenutek bliže koncu našega življenja.
Na žalost v svojem življenju izgubimo veliko časa po nepotrebnem.
Če res ljubimo svoje življenje, ne bomo izgubljali časa. To je namreč »blago«, iz katerega je narejeno življenje.

Molitev

Gospod Bog,
daj nam spoznati, da je čas,
ki nam ga podarjaš, čudež,
ki nam ga naklanjaš vsak dan.
Ko nam ga podarjaš vsako jutro,
našo popotno torbo napolniš s 24 urami,
nam pa prepustiš, da naredimo z njimi, kar hočemo.
Te so za nas najdragocenejši dar,
kot je največji dar življenje samo.
Pomagaj nam, da bomo svoj čas modro uporabljali,
tako kot ti želiš, in ne bomo izgubili niti enega samega trenutka.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da bomo dobro izkoriščali čas,
ki nam ga ti milostno naklanjaš.

Iskrica

Čas je depozit, ki ga vsakdo od nas ima v »Božji banki«, a nihče ne pozna stanja tega računa.

Gospod,
v tvojih očeh je tisoč let ko včerajšnji dan, ki je minil.
Uči nas šteti svoje dni, da pridemo k srčni modrosti.
Ps 90, 4.12

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.