Jan je obiskoval šolo, a je bil večji od svojih sošolcev. V šolo je šel pozneje, poleg tega je bil velik in debel. Razmišljal in razumeval je počasi, bil pa je zelo dobrohoten do sošolcev. Vedno jim je bil na voljo, rad se je smejal in z leti je postal zaščitnik manjših otrok.
Ko so se pri verouku pripravljali na božično igro, bi Jan v njej rad igral pastirja s flavto. Katehistinja pa mu je določila pomembnejšo vlogo; igral bo gostilničarja. Njegova velika postava bo kar sama govorila, da v gostilni ni prostora za Marijo in Jožefa.
Na predstavi se je trlo staršev in sorodnikov. Jan je z vso močjo doživljal dogodke svete noči. Prišel je na vrsto prizor, ko se je Jožef z Marijo počasi odpravil proti vratom prenočišča. Močno je potrkal na vrata. Gostilničar Jan ga je tam pričakal.
»Kaj hočeta?« je vprašal Jan in odprl vrata.
»Iščeva prenočišče.«
»Pojdita drugam! Gostilna je polna.«
Janove besede so sicer res zvenele nekoliko priučeno, njihov ton pa je bil odločen.
»Gospod, povsod smo zastonj iskali. Doga pot je za nama in na smrt sva utrujena.«
»Tu ni prostora za vaju,« je osorno odgovoril Jan.
»Prosim vas, gospod, moja žena Marija pričakuje otroka in potrebuje prostor, kjer bi se odpočila. Prepričan sem, da boste našli kakšen prostor. Ne more več.«
V tem trenutku je gostilničar prvič malo bolj prijazno pogledal proti Mariji. Sledila je daljša tišina, tako dolga, da se je med gledalci začutilo nelagodje.
»Ne! Pojdite drugam,« se je izza kulis zaslišal tihi glas šepetalca.
»Ne,« je ponovil Jan. »Pojdite drugam.«
Jožef je žalostno stisnil k sebi Marijo in skupaj sta se oddaljila. Toda namesto da bi Jan zaprl vrata gostilne, je ostal na pragu in sočutno zrl v nesrečni par. Imel je odprta usta, gubal je čelo in v očeh so se mu zalesketale solze.
V trenutku pa se je igra spremenila.
»Jožef, ne odhajaj,« je zaklical Jan. »Pripelji sem Marijo.« In z nasmehom na obrazu je dodal: »Lahko prespita v moji sobi.«

Nekateri so trdili, da je s to spremembo besedila Jan pokvaril predstavo. Po mnenju večine pa so si tisti večer ogledali najlepšo in najbolj sporočilno božično igro v življenju.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo - navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35

Zgodi se, da me muči smiselnost mojega dela in truda, kakor da sem stopil v neko temno noč svojega bivanja. Kakor zunaj se dan krajša tudi v meni. In je jutro vedno dlje … Menda mora vsakdo kdaj stopiti v svojo krizo, sredi katere se v nekem trenutku odloči za to ali za ono smer, a biti sredi take krize ni nikakor prijetno, še manj lahko.
Toda čeprav neprijetno je kdaj biti v temi celo ‘koristno’, zdi se, da je kakor grenkoba zdravila tista gluha tišina, v kateri ure in ure tipaš za naslednji korak. Kako spontano, morda celo nezavedno začne človek v njej stegovati vrat za lučjo, na vse pretege jo išče, kakor da je nikoli prej ne bi imel, kakor da bi imel samo tiho slutnjo o tem, kako naj bi bila videti – in hkrati vendarle ve, da je, da obstaja, da luč ni samo privid, niti pravljica, niti mit, o katerem se govori, da bi si vzbudili neko lažno upanje sredi brezizhodnih situacij. Ve, prepričan je, da mora biti, tudi če daleč za obzorjem, tudi če je ne bo srečal še mnogo let. A ve.
To vedeti pomeni živeti, se mi zdi.
V temni noči je tudi človeštvo, tudi naša družba se ji ni izognila, se zdi, »veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal‹« (Lk 21,8). Ne zaradi pomanjkanja, temveč ker je preveč luči, je narod v temi – ker nobena od tistih luči ni res luč, samo vtis dajejo, da so luči, kakor begajoč zajček na steni, samo lažen odsev, človek pa hodi in se spotika in pada, kakor da ne vidi, pa ne ve, da je tako. To je še večja tema. In razumeti, da si v njej, je še veliko težje kakor tedaj, ko te stiska kriza smisla.
Vse dotlej ne bomo imeli luči, dokler si je ne bomo želeli. In je potrebovali. Zdaj je ne potrebujemo. Zadovoljni smo s tem, da so naše denarnice in hladilniki polni in srca prazna, da so naši telefoni večkrat pobožani kot naši otroci. Zadovoljni, da nam zadošča nakupovanje, ko smo osamljeni, in glasna glasba, ko se nas polotijo temne misli. In nam je prvo vprašanje na volilnih soočenjih, ali bodo tudi letos trgi okrašeni ali ne …
Kdo ve, da je treba iskati luči – tudi danes? Za tako védenje je včasih treba teme … Pustiti, da te objame z vso svojo silovitostjo in grozljivostjo, tudi zato, ker ti ima veliko povedati, veliko pokazati, najprej sliko v ogledalu, temno sliko, in tisto željo, ki je med kramo ‘pomembnih’ stvari ostala skrita na dnu srca, željo, da bi ti luč osvetlila obraz in bi se počutil, kakor da nekam hodiš, tudi če imaš občutek, da stojiš na mestu, občutek, da je nekdo blizu, tudi če je tiho, občutek, da si nekje doma, tudi če še nisi tam. Zaradi tega živimo: vedeti, da je Bog. In on se je rodil v temi.
»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli, / nekoč bo lepo. / Pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. /…/ Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali, / takrat bo lepo.« (F. Balantič)

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 12 (2022), 3.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.

Žrelo in grlo sta dva organa, ki v našem telesu opravljata različne naloge. Ob vnetju enega ali drugega imamo različne težave, zato je pomembno, da ločimo, kaj nas boli, saj tudi zdravljenje ni povsem enako.
Žrelo je vez med prebavno in dihalno potjo in leži neposredno za ustno votlino. Po njem hrana in pijača potujeta iz ustne votline v požiralnik, zrak pa v pljuča. Grlo pa je postavljeno nižje, leži nad sapnikom in omogoča zraku, da pride do zgornjih in spodnjih dihal (pljuč). Osnovna naloga grla je dihanje. V grlu nastaja tudi glas, kar nam omogoča glasovno sporazumevanje. Grlo prav tako poskrbi za zaščito pljuč, saj preprečuje uhajanje hrane in pijače v dihalne poti.

Žrelo
Žrelo je cev v vratu, ki povezuje nos in ustno votlino ter se nadaljuje v sapnik in požiralnik. Pomemben del žrela je poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrano in pijačo vdihnili v pljuča. Žrelo je del obeh sistemov, dihalnega in prebavnega. Skozenj prehajajo hrana, tekočina in zrak. Tako je udeleženo pri požiranju, govorjenju in dihanju. V žrelu se nahajajo tonzile (mandlji), ki imajo imunsko funkcijo in se zato povečajo ob vnetju. Glavna vloga žrela je, kot že ime samo pove, požiranje. Boleče žrelo je lahko posledica različnih bolezni. Lahko gre za povsem navaden prehlad ali pa (redkeje) za resnejša obolenja.

Vnetje žrela ali faringitis
Kadar torej bolnik toži, da ga boli grlo in da težko požira, ga dejansko boli žrelo, ki je takrat najverjetneje vneto. Vnetje lahko povzročijo fizikalne snovi, razni dražeči plini ter mikroorganizmi: baterije, virusi in redko glive. Vnetje žrela je lahko tudi posledica alergije in pa refluksa želodčne kisline iz požiralnika. Akutno vnetje žrela v približno 95 % povzročijo virusi, bakterijsko vnetje pa je velikokrat posledica okužbe s streptokoki.

Grlo
Grlo je del dihalnega trakta. Njegova glavna vloga je govorjenje in dihanje. Druga vloga grla je zaščitna, saj pri požiranju zapre dihalno pot in s tem prepreči, da bi delci hrane ali tekočine prešli v pljuča.

Vnetje grla ali laringitis
Vnetju grla strokovno pravimo laringitis. Povzročajo ga isti dejavniki kot pri vnetju žrela. Najpogostejši simptomi so glasovne motnje (hripavost), kašelj, motnje požiranja in težave z dihanjem (kadar oteklina v grlu zaradi vnetja otežuje dihanje).

Virusne in bakterijske okužbe
Težave z žrelom in grlom so lahko zelo neprijetne. Sluznica je v tem predelu prekrita z zaščitno plastjo protiteles, ki pa posebej v zimskih mesecih lahko oslabi in je dovzetna za okužbe z virusi in bakterijami. Med najpogostejše virusne povzročitelje vnetja žrela sodijo virusi influence in rinovirusi. Viroze običajno spremlja nosni izcedek, povišana telesna temperatura in kašelj.
Med najpogostejše virusne okužbe sodi prehlad, ki prizadene nosno sluznico. Pojavi se s tekočim izcedkom iz nosu, zamašenim nosom in praskanjem v žrelu. Prehlad spremlja rahlo povišana telesna temperatura. Akutna faza traja okoli dva dni, popolna ozdravitev pa traja do dveh tednov.

Gripa
Gripa je prav tako virusna bolezen, ki lahko povzroči hude in življenje ogrožajoče sekundarne bolezni. Posebej ogroženi so kronični bolniki in starejši ljudje. Običajno sta prva znaka mrzlica in bolečine v okončinah. Sledijo vročina, suh kašelj, glavobol in oslabelost. Boleče grlo in izcedek iz nosu niso tako izraziti. Kljub temu da gripo povzročajo virusi, so lahko posledice bolezni bakterijske okužbe, kot je na primer vnetje srčne mišice ali pljučnica. Zato strokovnjaki svetujejo cepljenje proti gripi vsem kroničnim bolnikom in starejšim osebam.

Angina
Angina je bakterijsko vnetje žrela (žrelnice in mandljev). V večini primerov ni nevarna, nezdravljena pa lahko povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.
Angina se začne nenadno, s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Kašlja običajno ni, bolnik ima močno pordeli nebnici in povečane bezgavke. Na nebnicah so lahko gnojni čepki ali pa so prekrite z belimi oblogami. Na mehkem nebu pa so lahko prisotne drobne pikčaste krvavitve. Pri močnih bolečinah žrela je lahko celo moteno požiranje sline. V večini primerov je povzročitelj angine bakterija beta hemolitični streptokok, (Streptococcus pyogenes), ki se dobro zdravi s penicilinom.
Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
Obisk zdravnika je potreben pri bolečinah žrela, ki trajajo več kot 48 ur, pri bolečinah v žrelu brez prehlada, nujno pa v primeru v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja.

Zakaj je angina lahko nevarna?
Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih možnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja bakterij v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko ovira dihanje in požiranje. Lahko se pojavi tudi obilno izločanje sline. Ker je žrelo povezano z ušesom prek Evstahijeve cevke, lahko pride do okužbe srednjega ušesa.
Med negnojne zaplete angine spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni in prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje.

Laringitis
Laringitis je vnetje sluznice larinksa (grla) in glasilk zaradi okužbe, draženja ali čezmerne obremenitve glasilk. Glasilke so sluznične gube v grlu, ki prekrivajo mišico in hrustanec. Zvok običajno tvorijo tako, da se gladko odpirajo in zapirajo ter vibrirajo. Pri vnetju grla so glasilke vnete ali otekle zaradi okužbe, draženja ali obremenitve, zato je zvok, ki nastaja ob prehajanju zraka skoznje, spremenjen. Posledično imamo hripav glas, lahko pa ga popolnoma izgubimo. Vzrok za vnetje grla so lahko tudi dražeči plini ali visoka obremenitev s prahom. Včasih so za bolezen odgovorne tudi alergije ali kronično ovirano dihanje skozi nos, pri katerem je mogoče dihati le skozi usta. Vnetju grla se lahko potencialno izognemo tako, da se izogibamo snovem, ki dražijo sluznico. Prav tako so za grlo obremenilni presuhi ali zakajeni prostori.

Krup ali laringotraheobronhitis
Krup je bolezen dihal, ki jo običajno sproži akutna virusna okužba zgornjih dihal. Posledica okužbe je oteklina grla, ki moti normalno dihanje, čemur sledijo klasični simptomi – lajajoč kašelj, siganje (stridor) in hripavost. Simptomi so lahko blagi, zmerni ali hudi in pogosto se poslabšajo ponoči.

Epiglotitis ali vnetje poklopca
Pomemben del žrela je hrustančna tvorba – poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrana in pijača prešla v pljuča. Akutno vnetje poklopca je življenjsko ogrožajoče stanje. Nastane lahko kot posledica poškodbe poklopca (vroča hrana in drugi tujki – ribja kost), lahko je posledica virusne okužbe. Poškodovana sluznica poklopca pa dovoljuje vstop patogenim bakterijam, ki povzročijo vnetje. Bolezen nastopi naglo, bolnik je splošno prizadet, ima hude težave s požiranjem s prisotno bolečino. Bolnik se slini in ima spremenjen glas. Lahko se pojavi krup. Poklopec je zadebeljen, rdeč, včasih so prisotni gnojni abscesi. Bolnika je treba takoj odpeljati v bolnišnico zaradi nevarnosti zadušitve.

Laringofaringealni refluks
Laringofaringealni refluks je zatekanje želodčne vsebine v žrelo in grlo, lahko tudi v sapnik in pljuča, ob čemer ni nujno, da je okvarjena sluznica požiralnika in da bolnik čuti zgago. Kislina, prebavni encimi in žolč povzročijo na sluznici žrela in grla okvare, ki jih občutimo kot draženje, bolečino in neprijeten občutek. Pojavi se lahko hripavost, glasovna utrudljivost, zmanjšan glasovni obseg, občutek tujka v žrelu in grlu, stiskanje v žrelu, občutek odvečne sluzi v žrelu in grlu, dolgotrajen kašelj, kašelj, ko se uležemo, jutranji kašelj, vneto in boleče žrelo, oteženo požiranje, zgaga ...

Rak grla
Rak se lahko razvije v katerem koli delu grla, običajno pa se začne na glasilkah. Sprva se pojavi hripavost, nato motnja glasu. Povzroča tudi motnje dihanja, torej težko sapo, in/ali motnje požiranja. Pri motnjah požiranja se pojavi občutek cmoka v grlu, ‘zaletavanje’ hrane pri požiranju ali popolna nezmožnost požiranja.

Pojavi se tudi bolečina različne stopnje. Moški obolevajo pogosteje kot ženske, med pogoste dejavnike tveganja pa sodijo izpostavljenost določenim kemikalijam, kajenje in prekomerno pitje alkohola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 12 (2023), 82-83.

Splošni pomen besede odrešenje je: rešitev iz nekega stanja, ki ni takšno, kakršno bi moralo biti. V teološkem pomenu pa je odrešenje predvsem Kristusovo učlovečenje, življenje in delovanje, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Kristus nas je odrešil stanja, ki zaradi greha (izvirnega in osebnih grehov posameznikov) določuje človekovo bivanje na zemlji, in nam tako kljub temu stanju omogočil doseči zveličanje. Človek je odrešen po milosti, ki nam je dana zaradi Jezusa Kristusa. Da se to uresniči, moramo na božjo ljubezen, ki se nam je razodela po Jezusu, odgovoriti z vero, upanjem in ljubeznijo. Milost odrešenja nam ‘doteka’ po zakramentih. Odrešenja človek ne more biti deležen brez svojega sodelovanja. To poudarja sv. Avguštin, ko pravi, da nas je Bog ustvaril brez nas, zveličal pa nas ne bo brez nas. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 12, str. 47

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.