Našo nebeško Mater Marijo častimo tudi z litanijami, molitvijo, ki jo slavi z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Poznamo jih pod imenom ‘lavretanske’ – po kraju Loreto pri Anconi, kjer stoji znamenito Marijino svetišče, ki so ga sezidali v drugi pol. 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu, kjer je cilj romarjev iz vse Evrope, tudi papežev.

• Na naših tleh stoji pet cerkva Loretske MB. V LJ nadškofiji je njena p. c. v Suši /1/ (Zali Log); v KP škofiji sta dve p. c.: na Belvederju /2/ (Izola) in v Trenti 3 (Soča) ; p. c. LMB stoji tudi v MB na Grajskem trgu /4/ (MB – Sv. Janez Krstnik); p. c. LMB je tudi v CE škofiji: na Ložnem /5/ (Sv. Florijan ob Boču), loretska kapela pa v cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazarjah. /6/

Omenimo še nekaj Marijinih cerkva, ki zaradi posebnega poimenovanja niso bile uvrščene k znanim Marijinim praznikom in bogoslužnim spominom. – V LJ škofiji so take: ž. c. Naše Gospe Presv. Srca Jezusovega v Davči,/1/ p. c. Marije, Matere milosti nad Kropo /5/ in p. c. Marije, pribežališča grešnikov na Planinski gori./4/ – V KP škofiji niso bile omenjene: p. c. Marije od zdravja v Semedeli /6/ (Koper - sv. Marko) in Piranu; /7/ p. c. sv. Marije Alietske v Izoli /8/ (posv. M. Vnebovzeti) in p. c. Device Marije Rešiteljice v Selih nad Podmelcem. /9/ – V MB škofiji sta ostali neomenjeni: ž. c. Sv. Marije - Matere usmiljenja (Maribor - Sv. Marija – bogosl. spomin 25. 1.) /2/ in ž. c. Sv. Marije - Ptujskogorske Matere Božje (Ptujska Gora – romarska – bogosl. spomin 2. 7.) /3/

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

V kraljestvu Čeng se je neki mož odpravil v mesto, da bi si kupil nove čevlje. Pomeril je nove čevlje, a je doma pozabil mero in je v mesto prišel brez nje. Odpravil se je do čevljarja: »Joj, mero za čevlje sem pozabil doma!« je zaklical ter odhitel domov. Ko se je spet vrnil na tržnico, je bilo sejma že konec in ni mogel
kupiti novih čevljev.
»Zakaj jih pa nisi pomeril?« ga je vprašal sosed.
»Bolj zaupam meri,« mu je odgovoril mož.

Neki misijonar je pripovedoval, kako je pred časom potreboval fotografijo za potrdilo. Ko se je fotografiral, je poskrbel, da je bila fotografija natančno takega formata, kot je potrebno za dokumente. »Osebno sem jo skupaj s potrdilom izročil uslužbencu za okencem. Ta pa mi je dejal: prinesti morate potrdilo, da je to res vaša fotografija.« Vzel sem fotografijo, jo obrnil proti njemu ter jo postavil ob svoj obraz. Nato se mu z vsem spoštovanjem, ki ga dolgujemo uradnikom, rekel: »Prosim, samo za trenutek poglejte in se prepričajte, da sem na fotografiji zares jaz.« Toda pisar je odgovoril: »Seveda je to fotografija vašega obraza. Toda na hrbtni strani fotografije mora biti podpis odgovornega uslužbenca in žig, da je fotografija res vaša.« Globoko sem se priklonil pred birokratom in se umaknil.
Niti sanjalo se mi ni, kdo je pristojni uradnik za te reči. Spomnil pa sem se, da je imel moj prijatelj prijatelja, ki je rekel, da pozna nekega pooblaščenega uradnika. Tako je moja fotografija romala iz rok v roke in se čez čas vrnila podpisana in žigom na hrbtni strani. Pristojni uradnik, ki me nikoli ni videl niti me ni poznal, je na prijateljevo priporočilo, s podpisom in žigom zagotovil, da obraz na fotografiji predstavlja res mene. In česar ni dosegel moj obraz, je dosegel uradnikov podpis. Prvi uradnik – tisti na okencu, je tokrat sprejel mojo fotografijo.« Mera čevljev je bila spet pomembnejša kot noga, ki bo obula čevelj.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 63.

Pa ni vse samo zabavno. Zgodba o čevljih in njihovi meri nas vabi, da globlje premislimo o stvareh, ki se jim smejemo. Oprijemati se »mere« ni samo napaka birokracije, ampak tudi nas samih. Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi... in pozabimo na našo nalogo. Najboljša mera za udoben čevelj je naša noga in sicer tedaj, ko potrebujem obuvalo. Tudi noga namreč raste in se z leti spreminja. Potrebujemo različna obuvala: ena za cerkev, druga za hojo v hribe, ena za stanovanje, druga za športne dejavnosti. Običajno ne kupujemo stotih modelov. Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje. Pa naj se mi je še tako prilegal.
Če je zrasla moja noga, sta »zrasla« tudi moje srce in pamet in se je spremenil moj pogled na stvari, moja sposobnost sprejemanja drugih idej ... ko grem danes v trgovino, nesem s seboj vso svojo resnost in svoje sanje ter kupim take čevlje, ki se bodo bolje prilegali mojim nogam, izbiri po mojem okusu in denarju, ki ga imam v denarnici. Če sem doma pozabil mere, še bolje. To me bo vodilo v izboljšanje mojega odnosa in navdihnilo moje izbire.

Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi...
Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje.

Gospod, pričakoval sem te,
a nisi prišel.

Dolgo sem te čakal
in pozneje sem razumel, da nisi vstopil,
ker te srce ni pričakovalo.

Trkal si na vrata:
»Vstani, prijateljica moja, in pridi.
Zima je minila, deževje je ponehalo.
Cvetice so se prikazale v deželi.
Čas petja je prišel in glas grlice se sliši.
Odpri mi!«
A srce je bilo zaprto
in se je skrivalo za zemeljskimi obzorji.

A ko si končno vstopil
in premagal mojo gluhost,
sem, Gospod, spoznal,
da se v srce naselijo maliki,
ko ti odideš iz njega in
da ti bivaš samo tam,
kjer ti pustijo vstopiti.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2004), 14-15.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim trepet angelovih kril ... da stečem za njim ... ali za njo ... kdo bi vedel pri angelih ...
A stečem vsekakor ...
Čakam, da po ozkih ulicah srca zavijem za njim ali za njo na dvorišče ... preko dvorišča ...
Da vstopim ... za njim, za njo ... v tisto zadnjo kamrico ... kjer se zasliši: »Naj se zgodi!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim odmev Marijinih stopinj ... da se odpravim za njo v višave razuma ... da ji sledim po ozki in strmi poti ...
Čakam, da krenem, po poti, ki je z vsakim korakom bolj ozka in bolj strma ...
In grem za njo ...naprej ... in navzgor ... do vrat izza katerih zaslišim: »Blagor in blagoslov!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim zven Jožefove sekire ... da udari ... da zareže v globino duše ... da zaboli ...
Čakam, da odseka ... da loči ... namene od želja ... dejanja od besed... meso od duha ...
Prisluškujem kdaj kovina udari ob grčo in zapoje: »Ne boj se! Od Boga je!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim cesarjev razglas ... da osedlam svojega osla in se napotim iz sebe ... na dolgo pot ... naporno pot ... da dam cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega ...
In grem od vrat do vrat ... od človeka do človeka ... od ene zavrnitve do druge ...
Kot berač ... kot zadnji berač, ki zanj ni prostora v mestu ...
Da dospem do samote, kjer se dopolnijo dnevi ... in zaslišim: »Slava Bogu in mir ljudem!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim angelsko petje ... da se zvezde na nebu razporedijo v edino pravo konstelacijo ...
In spustim modrost v hlevček svojega življenja ...
Da se poklonim z malimi ... da poklonim z razumnimi ... zlata, kadila in mire ...
Vse, kar imam, vse, kar sem in vse, kar znam ...
Da pokleknem in rečem: »Moj Gospod in moj Bog!«

Čakam, Gospod ...
... da me, ko klečim pred Teboj v blatu, iz tega blata na novo ustvariš ...
Pregneti me ...
Dihni vame ...
Naj bom drug ... naj bom nov ... naj bom Tvoj!

Čakam, Gospod ...

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sprejmimo potovalni paket v celoti – sami smo si ga izbrali
Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano (sicer v zgodbi – drugače ni mogoče), kako Bog odsvetuje sad izkustvenega spoznanja dobrega in hudega. Bog želi, da smo srečni, mi (Adam = človek) pa smo izbrali to, v kar smo pristali. – V rajskem pač ni mogoče hudo, zato smo bili u-stvar-jeni v čas in prostor. Sedaj nimamo izbire. Življenje je treba sprejeti v celoviti resničnosti. Ne idealizirajmo, sicer nas bo hudo, še bolj bremenilo! Vzemi križ, pravi Jezus, in prehodi svojo zemeljsko pot z menoj. V tem je (od)rešitev.
Nismo sami, Bog je z nami.
Res, Božja ljubezen gre do norosti, kot je zapisala sv. Terezija. Sestopi iz rajskega – Bog se rodi v stvarnost (pred 2000 leti kot človek in sedaj taisti Bog v evharistiji), da bi nas (od)reševal v stvarnostih našega zemeljskega popotovanja. Njegova (po)moč je silna, saj je Ljubezen. Bog je (zaradi naše ujetosti v stvarne predstave) nebogljena teorija, a je fantastično izkustvo. Naj postane tvoja najgloblja osebna Bližina! In ne pozabi – težko Ga boš našel, če se ne boš sklonil k trpečim – k tistim posameznikom, v katerih te pokliče Ljubezen, tudi zato, da bi se lahko srečala s tabo.
Spoznavajmo in upoštevajmo pravila, da bo skupno popotovanje varno in koristno.
Od samovoljne svobode moramo prehajati k resnični. Včasih napotila ne zaležejo, preusmeri nas šele bolečina ob napačnem ravnanju. Pogosto je rešilna. Priporočam vsakodnevno branje evangelijev – premišljevanje Jezusovega življenja in njegovih besed (molitev rožnega venca je preveč spregledana zakladnica – omogoča prodor Jezusovih napotil in njegovega miru v naše najbolj osebno); pomenljiva so pisma apostolov, življenjepisi svetih so odlična spodbuda ... Redka so zgodovinska obdobja, ki zahtevajo od vsakega izmed nas, da se prepozna v svoji izvirnosti, poklicanosti in jo uresniči. Spreminjanje sveta na bolje je odvisno samo od moje in tvoje prebujenosti in pripravljenosti živeti svojo poslanstvo.
Redno in primerno prehranjevanje krepi moči, ki jih na potovanju nujno potrebujemo.
Fast food – hitra hrana nas preveč zapaca. Vze­mi si čas in se hrani z ljubečimi bližinami. Najprej z Bogom (da ne boš izpil in zajedal ljudi, ker boš hotel od njih kar ti lahko ponudi le On), sledijo najbližji (družina), potem sorodniki, izbrani – prepoznani prijatelji (če se ceniš boš izbral najbolj vredne in boš tudi sam zanje vrednost – ker imaš vrednote); ne spreglej svojih prijateljev v podobah živali – bodi do njih spoštljiv in pozoren ... in mati zemlja te bo z vsakim dotikom, s katerim se ji boš približal, krepila, v napetostih razelektrila.
Čeprav je na zemeljskem popotovanju tudi nekaj neizbežnih neprijetnosti, nikar ne spreglej zanimivosti in lepot, ki jih ponuja v preobilju.
Naj ti bo pomenljiva molitev zahvaljevanja, v katerem boš ozaveščal danosti, ki so vredne in dragocene. Prepoznaj se (ob najbližjih) v svoji odličnosti in sprejmi se v svojih nemočeh. Zaradi njih si lahko skromen in so ti bližnji dar dopolnjevanja. Nakloni bližnjim (ne pozabi na zapuščene – tudi na živali) čim več izrazov ljubeče, sočutne naklonjenosti. In vedno znova jih išči tudi zase. Če boš iskal najprej objem od Boga, ti trpkosti od bližnjih ne bodo odvzele poguma in optimizma.
Ne pozabimo: na popotovanju bogatijo predvsem B/bližine in vsebine. Vedno znova si odmerimo čas za bližnjega, pripovedujmo si zgodbe življenja, da nas naučijo in nasmejijo.
GRŽAN, Karel (Zapisi izvirov), Ognjišče (12) 2013, str. 43

Iz svojih otroških let se spominjam, da smo se tudi v adventnem času postili podobno kot postnem času in smo se s spokornostjo pripravljali na božič. Tako so bili prazniki veliko lepši in so nam prinesli veliko notranjega veselja. Kakšne so sedanje cerkvene določbe? (Katarina)

Katekizem katoliške Cerkve navaja evangeljski nauk, da se pokora, ki nas očiščuje in odpira za Boga, izraža na različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Zaradi korenito spremenjenih življenjskih razmer je postna postava zelo omiljena. Zakonik cerkvenega prava določa: »Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas« (kan. 1250). Nekdaj se je adventni post začenjal o sv. Martinu (11. novembra); v znamenje pokore niso uživali mesnih jedi. Na dan pred božičem so se pri nas vsi držali strogega posta – bil je tako imenovani 'veseli post'. Ljudje so bili brez zajtrka, kosilo je bilo skromno, večerja (okoli pete ure) še slabša. KO so prišli od polnočnice, je bila topla večerja (ponavadi koline). Na sveti dan opoldne pa je bila miza polna dobrot, tako da je bilo praznično doživetje res veselo. (sč)

Mati Terezija je pripovedovala o možu, ki so ga sestre pobrale na ulicah Melbourna. Več let je bil alkoholik in je živel na ulici, dokler ga sestre niso sprejele v svojo hišo usmiljenja. Iz tega, kako so skrbele zanj in kako so mu pomagale, je kmalu spoznal: »Bog me ljubi!« Zapustil je hišo in ni več poskusil alkohola. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom in na svoje nekdanje delovno mesto.
Ko je spet prejel svojo prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in dejal: »Želim, da bi tudi za druge bile znamenje Božje ljubezni, kakor ste bile zame.«

Razsul je, dal ubogim;
njegova pravičnost ostane na veke,
njegov rog se vzdiguje v slavi.
Ps 112, 9

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temveč bo storila, kar sem hotel
in uspela v tem, za kar sem jo poslal.
Iz 55, 10 – 11

Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo,
z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Lk 10, 27

Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabirali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost.
1 Tim 6, 17 – 19

Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju.
Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikar te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapusti.
Heb 13, 5

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 60.61. (naslov; Hvaležnost)
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Marija je zatočišče mnogih src. Kdo pa je zate in kaj pomeni tebi?

Običajna mama
Razmislek o Mariji je običajno osredotočen na tistih nekaj klasičnih odlomkov, kjer je še posebej orisana Marijina vloga v Jezusovem življenju. Zdi se, da je bila vedno vpeta v zanimive dogodke. Vedno? Pravzaprav se vse nenavadnosti kmalu po rojstvu (po begu v Egipt) nehajo in dolgo časa se ne zgodi ničesar. Ko se vrnejo iz Egipta in se za stalno naselijo v Nazaretu (Mt 2,19-23), zaživijo kot običajna družina. Če bi kdo vprašal nas: »Kako živite kot družina?«, bi najprej malo pomislili in nato verjetno rekli: »Nič posebnega. Hodimo v šolo, v službo, včasih se kaj pogovarjamo ...« Mogoče bi ugotovili, da živimo precej enolično, rutinsko življenje. Točno tako so živeli tudi Marija, Jožef in Jezus. Nič posebnega. Jožef je tesaril, Marija je skrbela za Jezusa in vodila gospodinjstvo, prala, kuhala, hodila po vodo in na polje, pomagala sosedom ... In verjetno opazovala Jezusa in se spraševala, kaj bo iz tega otoka. Pa razen tega, da sta ga z Jožefom tri dni kot nora iskala in ga našla v templju, ni bilo nič ...  – celih 30 let. Ne pozabimo, da je angel Mariji oznanil, da bo njen sin »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Sicer ni bilo nič povedanega o tem, kdaj naj bi njen sin zakraljeval, toda 30 let je dolga doba in če ne drugega, človeka po tolikem času zgrabi malodušje. Marije pa ni. Tako trdno vero je imela. Potem pa je njen sin prišel še navzkriž z oblastmi. In ko njega, ki naj bi po angelovih besedah postal kralj, ubijejo – kaj še preostane njegovi mami? V tem je veličina Marijine vere: veruje, da je Bog ni prevaral, in vztraja tudi takrat, ko ne razume njegove logike.

SKOZI MARIJINE OČI
Kot večina najstnic v Galileji sem tudi jaz sanjala o tem, da se bom nekoč poročila in postala žena in mama. Že moja mama Ana me je učila, kako skrbeti za dom in družino. Zaročila sem se s čudovitim judovskim mladeničem po imenu Jožef, ki je bil tesar in je imel tesarsko delavnico v našem malem kraju.
Prišel pa je tisti posebni dan. Angel me je obiskal in mi prinesel novico od Boga. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno od življenj ostalih deklet. Zakaj jaz? Zakaj je angel obiskal ravno mene? Angel mi je dejal, da me je Bog izbral, da postanem mati Mesiji. Že res, da bi si to želelo mnogo judovskih deklet, toda nikoli si nisem mislila, da bo Bog izbral ravno mene.
Ko je angel odšel, se mi je porodilo vprašanje, kako naj pojasnim Jožefu, da bom dobila otroka. Še sama težko verjamem – kako naj potem pričakujem, da mi bo verjel on? Kar hitro sem se odpravila k njemu in mu povedala. Potrta sem bila, ker mi ni verjel, a sem ga razumela. Povedal mi je, da bo prekinil zaroko in da o tem ne bo nikomur povedal. Srce mi je noro utripalo, strah me je bilo, kako bom sama vzgojila tega otroka. Čez nekaj dni je Jožef prišel k meni. Dejal mi je, da mu je Bog spregovoril v sanjah in mu povedal, da je otrok od Boga in da mu morava dati ime Jezus.
Naslednjih devet mesecev mi je bilo težko, v sebi sem se venomer kaj spraševala, toda bila sem mirna. Vedela sem tudi, da se veliko govori o nama z Jožefom in celo nekaj prijateljev je nehalo govoriti z menoj. Včasih sem imela občutek, da mi niti starši ne verjamejo.
Jožef je izvedel, da mora v Betlehem, ker se moramo vsi prebivalci popisati. Bala sem se iti z njim, ker sem čutila, da bom kmalu rodila; toda prav tako si nisem želela ostati doma, saj sem želela, da bi bil Jožef pri porodu z menoj. Morda bi bilo tudi za otroka lažje, če bi se rodil kje drugje, ne v Nazaretu.
V Betlehem sva potovala nekaj dni in prišla v temi. Vse me je že bolelo, saj dolgo sedenje na osličku ni preveč udobno. Jožef se je trudil najti prenočišče za naju, a ga ni bilo, zato nama je gostilničar pokazal hlev, kamor sva se zatekla. Začutila sem, da se porod začenja. Čeprav si take porodnišnice nisva zamislila, sva bila mirna in hvaležna, da je vse potekalo v redu. Bil je prelep dojenček, stisnila sva ga k sebi in ga takoj vzljubila. Težko nama je bilo razumeti, da je ta otrok Božji sin. Kaj kmalu pa so nas obiskali pastirji in povedali, kako so izvedeli za Jezusa. Takoj sva vedela, da je nekaj posebnega. Čutila sem velik blagoslov, a v sebi še vedno nisem vedela, zakaj jaz.

Neponarejena
Katera podoba Marije te nagovarja? Brezjanska, ptujska, svetogorska? Mogoče tista, ki jo imaš doma v svoji sobi in pred katero največkrat moliš? Ali pa tista v vaši cerkvi, pred katero se vsakič ustaviš, ji pomahaš, se ji nasmehneš, priporočiš in vesel odideš z Marijinim blagoslovom? (Če tega še ne počneš, čimprej začni.
Marijine podobe nam Marijo približajo in nujno je imeti kakšno doma, vseeno pa je dobro biti pri njihovem izbiranju nekoliko kritičen. V želji po poudarjanju njene duhovnosti in vere jo mnoge upodobitve prikazujejo kot neskončno milo, otožno in pobožno, s patetično nagnjeno glavo in zelo sladkobnim otroškim obrazom. Kar vidimo, kako pobožni bi morali izgledati, in ponarejen, neživljenjski videz odbija tako verne kot neverne. Ob njej se mogoče v zelo poglobljeni molitvi laže vživimo v njeno zdajšnje življenje v nebesih – v našo vsakdanjost pa ne prinaša nobene življenjske iskrivosti. Kako je Marija sploh lahko prenašala vse tegobe svojega življenja, če je bila taka? V tem je nesporazum – sploh ni bila taka! Njen značaj se najbolje odslikuje v njeni hvalnici, Magnificatu, ki jo je zapela Bogu, ko je obiskala Elizabeto in ji je ta potrdila, da je res bodoča mama Božjega sina (Lk 1,39-45): »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju ...« Takšne hvalnice ni mogla izreči samo na videz pobožna, nesamozavestna in plašna oseba. Kako bi takšna lahko trdila o sebi, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi? Ne, to je izrekla trdna, močna ženska z osebnostjo, katere stabilnost in moč izhajata iz zaupanja vsemogočnemu Bogu. Koliko veselja, energije, moči, hvaležnosti veje iz te hvalnice! Mariji vere ni bilo treba posebej kazati, ker je sama prosevala skozi njo. In takšna je prava vera. Tako polna veselja, moči, energije, da jo drugi že na daleč zavohajo.  Vsak bi si želel biti tak. Toda potem pride križev pot ... in križanje ... in to, kar težko razumemo. Ali se Marijin značaj kaj spremeni? Ne, še vedno poje svoj Magnificat. Ob vsem trpljenju je sposobna slaviti in hvaliti Boga! Kaj pa če ji je ravno to vlivalo moči, da ni začela kričati in metati kamnov v vojake in krvi željne ljudi? Ljudje ob nesrečah tako radi poiščemo krivca ... Marija pa je verovala, da ji Bog hoče dobro in niti trpljenje je pri tem ni premaknilo.
Si pripravljen, da odkrivaš podobo Marije, ki je trdna v veri in zato polna veselja in radosti? 

KAKO SEM POVEZAN Z MARIJO?
Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji ga je podelil Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«
Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj ga ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.

MOJA DUHOVNA TRENERKA
Novinar je spraševal trenerja nogometne ekipe, če res moli z ekipo pred vsako tekmo. Trener je pritrdil. Novinar je vrtal naprej: »Ali mislite, da je Bogu res mar, ali bo vaša ekipa tekmo zmagala ali ne?« Trener je odgovoril: »Vem, da je Bogu vseeno, ali bo naša ekipa zmagala ali izgubila, ampak Mariji, njegovi materi, pa ni!«
Treba je vedeti, da Bog ne potrebuje nadomestne osebe, da bi nas uslišal, niti ne potrebuje nikogar, ki bi ga v našem imenu prepričeval. Bog že ve in hoče, kar je za nas najboljše v vsaki situaciji. Glavni problem je v nas, ker smo v svetu, polnem hrupa in motečih dražljajev slepi za njegov načrt, ki ga ima za nas, in v svoje razmišljanje o življenju ne vključimo njegove volje. Takrat vskoči Marija. Pomaga nam, da se odpremo Božji volji, da pozabimo na želje, ki nas vežejo s tem svetom. V športnem smislu lahko razložimo tako: če je trener rekel, da je treba naslednjih 14 dni tudi doma trenirati po eno uro na dan, da se je treba izogniti ponočevanju in slabi družbi, bi nam Marija rekla, naj ga ubogamo. Če seveda želimo uspeti.
Danes so osebni trenerji pravi strokovnjaki: plačujemo jih, da bi živeli dolgo in zdravo življenje, oni pa nas usmerjajo, koliko naj na teden telovadimo, koliko pretečemo, kakšne vaje naj delamo, kaj naj jemo, kaj naj razmišljamo, kako vzdržujemo dobro telesno in psihično kondicijo ... Vse za ta svet. Marija pa nas trenira za večnost. Njen recept je zelo preprost in kot pri vseh vadbah odvisen od tega, koliko časa in truda bomo vložili v trening: spoznavati njenega Sina in delati, kot želi on. Sama pa nam pomaga, da znamo prisluhniti tistemu, kar je resnično pomembno za naše življenje – v večnosti.

MARIJA PRI MENI DOMA
Markova družina se v letošnjem letu pripravlja, da bo v mesecu maju za eno noč vzela kip Marije k sebi domov, ko bo na romanju po njihovem kraju. »Kje pa bo Marija spala?« se Marko šali s svojo mamo. Hkrati ga ta Marijin obisk navdaja s kopico vprašanj: »Kaj pa bo Marija pri nas doma? Če bo že tukaj, kako lahko izkoristim njeno prisotnost? Hmmm, bi bilo primerno, da jo poleg pomoči pri seminarski nalogi prosim tudi za pomoč pri Alenki, da bi me opazila in da bi bila moja punca?«
Stop, stop! Marija je vendar sveta in do nje se moramo obnašati spoštljivo in obzirno! Markovo razmišljanje se mogoče zdi že kar preveč domače.
Kako pa se obnašamo do svojih staršev? Ker smo ljudje (najstniki), recimo, da jim vsaj večinoma izkazujemo dolžno spoštovanje, saj so naši starši. Vendar mojo mamo gotovo zanima, kako se bom lotil seminarske in ji ni vseeno, če me Alenka že spet ni pogledala. Zato ji o tem raje ne govorim. Itak mi ne more pomagati. Marija, naša nebeška mama, pa mi lahko. Ona skrbi za svoje otroke kot prava mama in poleg tega dobro ve, kako jim lahko pomaga. Podobno je, če nekdo hudo zboli in mora v bolnišnico – čisto drugače je, če tam dela zdravnik, s katerim se dobro poznata. Bolnik se počuti bolj varnega, laže mu je kaj vprašati, prositi, zdravnik pa mu rad ustreže, se mu posveti, zanj prosi drugega odgovornega. In vsi v bolnišnici vedo, da je treba biti do tega bolnika še posebej pozoren. Tudi Marija je tak priprošnjik. Zelo dobro pozna Boga in na njeno besedo Jezus raje usliši. Veze in poznanstva pač. In tako Marija lahko postane tvoja best frendica, tvoja sogovornica, ki ji z molitvijo in čaščenjem z veseljem izkazuješ spoštovanje, ki ji pripada.

ALI ZAUPAM?
Pred testom, ki ga je Špela pisala v četrtek, je imela še veliko opravkov. Ravno v tistem času je mama zbolela in je tako morala prevzeti skrb za nekaj gospodinjstva doma, hkrati pa se ni želela odpovedati svojim obiskom glasbene šole. Vedela je, da ji bo zmanjkalo časa za učenje. Kljub temu se je trudila in v preostalih treh dneh učenje potegnila tudi v pozne ure. Na dan testa, v četrtek, je zjutraj, preden se je odpravila v šolo, položila breme tistega dne v roke Mariji. »Ne vem, kako bo danes šlo, Marija, ampak ti si tista, ki si vedno verjela Jezusu. Čeprav me zdajle daje dvom, mi ti pomagaj, da bom verjela, da bo tudi Bog pomagal in bom tale test zvozila s solidno oceno.«
Špela se je v trenutkih stiske obračala na Marijo, saj je vedela, da je Marija tista, ki brezpogojno in brez oklevanja zaupa svojemu Sinu. Kot na svatbi v Kani galilejski, ko v trenutkih zadrege, ker zmanjka vina, ostane mirna in zgolj naroči, naj ubogajo njenega sina. Mirnost ji je v tem trenutku dajala ravno predanost Jezusu, zaupanje in vera v njegovo moč in pomoč. Kdaj smo mi pripravljeni prepustiti in v polnosti, brezpogojno in brez oklevanja, izročiti svoje prošnje v Božje roke, kot je to storila Marija? (se nadaljuje)

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

Si predstavljate puščavo?
Pesek, pesek, pesek in še enkrat pesek ...
Brezkončne peščene sipine in žgoče sonce. Vročina, od katere se človeku v glavi zavrti in vse pomeša.
In nikjer kapljice vode!
In, seveda, nikjer žive duše. Nikjer nikogar. Prevroče je! Prevroče celo za muhe!
In ko zaide sonce: mraz! Kdo bi si mislil?! Mraz, da kosti šklepetajo kot sredi najhujše zime.
Z jutrom pa spet vročina. Da se ti zmeša. Prav dobesedno.
In če se sredi te puščave zasliši kak glas, je to ali šum vetra ali pa klic na pomoč! Klic na pomoč nekoga, ki umira od žeje in se mu meša od vročine!
Tudi Janeza Krstnika so mnogi imeli za norega! Morda je kdo prav zares mislil, da mu je sonce scvrlo možgane, a bolj se jim je zdel nor, ker je naznanjal Odrešenikov prihod ... ker je pozival k spreobrnjenju ... k pokori ... k molitvi ... k dobroti in usmiljenju ...
“Glas vpijočega v puščavi” je osamljen glas. Pa vendar je to glas, ki ne kliče na pomoč, temveč prav nasprotno: ponuja pomoč in obljublja odrešitev. To je glas, ki žejne vabi k izviru žive vode!
Da bi videli puščavo, vam ni treba prepotovati pol sveta in zakopati glave v pesek. Sredi naših mest, vasi ... sredi naših družin ... sredi delovnih kolektivov ... cerkvenih občestev ... čeprav obdani z množico ljudi ... so mnogi danes tako osamljeni, da se jim meša. Žejni so prijazne besede, pogleda, dotika. Njihova srca so premrla in premražena kot sredi puščavske noči!
Bi jim lahko mi postali “glas vpijočega v puščavi”?
Potegnite glavo iz peska ... poglejte okrog sebe ... poglejte s srcem ... in opazili boste odrinjene, ranjene, žalostne, osamljene ... med svojimi prijatelji, sosedi, sodelavci, brati in sestrami ...
Si lahko predstavljate, da čakajo na to?

Si sploh še lahko predstavljate, kako je, če kaj čakate?
Verjetno si lahko.
Recimo ... pri zdravniku. Včasih gre prav hitro ... včasih pa je čakalnica polna ljudi, odraslih ali otrok in vse nekaj boli ali tišči ... in vsi bi bili radi čim prej na vrsti. Sedete na stol in se prepustite čakanju. Nekaj minut se potegne v uro ali več ... zmeraj bolj boli, vročina narašča ... ali peče v grlu ... ali celo kaplja kri iz rane ... Čakate in čakate, morda zaradi bolečine celo požirate solze in z upanjem upirate pogled v velika bela vrata, kdaj se izza njih prikaže sestra ter pokliče vaše ime!
Grozno čakanje!
A ni vsako čakanje tako: grozno in neprijetno!
Ko čakate kak prijeten obisk! Z darili!
Ali pa, ko čakate na avtobusni postaji ljubljeno osebo, ki je že predolgo niste videli ... ki ste po njej hrepeneli!
Ta čakanja so pričakovanja ... Kot adventno pričakovanje, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo!

Si lahko predstavljate, da bi se zmotili v čakanju? Da bi po debelih urah čakanja pri zdravniku ugotovili, da ste se usedli v napačno čakalnico: boli vas srce, čakali pa ste pri zobozdravniku! Da je treba iti na drugo stran hodnika in čakati spet od začetka! Srce pa še kar naprej boli!
Težko, da bi se tako zmotili. Brez dvoma bi raje dvakrat preverili, če je vrsta, v kateri ste, prava!
Ali da obiskov ni ... ker so se – ne vem – zmotili v datumu ... ali pa ker so pozabili!
Ali pa čakate v nedogled na avtobusni postaji, on ali ona pa je prišel z vlakom in se doma sprašuje, kje da ste?
Nemogoče, kajne?!
Ali pa čakate na božič, a čakate čisto nepomembne reči: darila, jelko, lučke na jelki, razprodaje v trgovini, potice, vino in vročo čokolado, božične pesmi na radiu, sneg ... in pri tem pozabite, da je božič Jezusovo rojstvo.
Trenutek v letu, ko se spomnimo, da se je Bog sklonil na zemljo in se rodil kot Otrok!
Si lahko predstavljate to?!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)