December je čas, ko je treba postaviti jaslice.
Najprej izberite prostor. In ta izbira nikakor ni nepomembna! Želite Božjega Sina, Njegovo družino in Njegove prve obiskovalce stisniti v kak kot ali jim boste odkazali častno mesto za mizo? Jih boste odpravili na pragu ali jih boste spustili naprej v dnevno sobo? V spalnico? K otrokom?
Iz otroštva se spomnim, kako smo nekoč kavč iz dnevne sobe pospravili v garažo in na njegovo mesto postavili jaslice. Si predstavljate?! Ves božični čas brez mehkega udobja pred televizorjem??!
In ko izbirate prostor za jaslice, se morate zavedati, da ne gre za prostor v vaših domovanjih, temveč za prostor v vašem srcu! Ne gre za predsobe, spalnice in dnevne sobe, kjer preživljate svoje dneve in noči, temveč za kamrice vašega srca, kjer živite svoje življenje! Ne gre za mizo, kjer nahranite svoje telo, temveč za mizo, kjer Gost postane Gostitelj! Tudi tu bi bilo verjetno treba kakšen kavč … kakšno razvado … kakšen greh … pospraviti v garažo in napraviti prostor za Boga.
Ko bo prostor izbran, pripravite mah. Mah … To je vaše bistvo. Vaša duša. Tisto, kar je v vas najbolj mehkega … zimzelenega …, kar preživi tudi pod debelo ledeno odejo … Nabirate ga lahko vse življenje … vse leto … A najbolj voljan se je ločiti od kamnite podlage prav v adventu … v pričakovanju …
Po tem mahu razporedite korenine, ob katerih se spotikate … Kamne, ob katerih ste se spotaknili … Kamne spotike …
Nato so na vrsti figurice. Najprej čreda, katere del ste tudi sami … Tu so vaši sorodniki. Vaši bližnji. In oddaljeni. Ovce: črne, bele, progaste in marogaste, koštruni in ovni …Tudi kakšen kozel se najde. Ali koza.
K njim postavite pastirje. Prve ljudi, ki so smeli videti in pozdraviti novorojenega Kralja. To so vaši pastirji. Vaši voditelji. Vaši duhovniki. Kakršnikoli že so … Čisti in umazani … Skrbni in malo manj skrbni … Sveti in malo manj sveti … Vaši pastirji … Nekateri med njimi so v preteklem letu preživljali zanimive preizkušnje … Težke … In smešne … Potrebne … In nepotrebne …
Potem je na vrsti hlevček … Štala … vsekakor … To je vaš vsakdan. Lahko je lep. Lahko podrt. Trden. Majav. Zakrpan. Prepišen. Topel. Svetal. Ali pa zapuščen. Votlina, morda …
V ta hlevček postavite oslička in volička. Vaše delo in vaše molitve. Vaš napor … s katerim vlečete naprej ta svet … In vaš mir … v ‘prežvekovanju’ tega sveta … in večnosti …
In ko se približa ura bosta vstopila Jožef in Marija …
Pripravite še seno … ali slamo … samo, da ne bo prazna … in nanjo položite Najsvetejše … Najsvetejšega …
In pustite, da vas Otrok blagoslovi ….

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2012) 12, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.

Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).

Mnogi novodobni verniki ne hodijo k spovedi, češ da nimajo nobenega greha! To je po moje brezvestna domišljavost. Mnogi imajo spoved za nekaj staroverskega. Žal s takimi pogovori pohujšujejo še mnoge druge vernike.
Na žalost pa lepo v vrsti stopajo k sv. obhajilu, češ da se na začetku maše skupno spovemo svojih grehov ...
Jelka
Premislek ob vašem vprašanju nam bo koristen tudi ob začetku svetega leta usmiljenja, ki smo ga začeli 8. decembra. Spoved je namreč zakrament Božjega usmiljenja. Ob začetku tega leta se lahko vprašamo, zakaj nekateri ljudje ne hodijo k spovedi? Osebno vidim enega od velikih razlogov v tem, da imajo napačno podobo Boga. Morda si ga ti ljudje predstavljajo kot strogega sodnika, nadležnega policista ali kot maščevalca in podobno ter bežijo od njega. Zato papež Frančišek želi, da bi v svetem letu Cerkev ljudem spet pokazala na Boga kot usmiljenega Očeta. Kako bi bilo lepo, če bi v letu usmiljenja ljudje Boga vzljubili kot ljubečega Očeta in se mu ne bali bližati. Tudi v zakramentu sprave.
Že slišim nekatere, kako ugovarjajo: če je Bog res usmiljeni Oče, ljudje pač grešijo in se sklicujejo na to, da je pač usmiljen in odpušča ter da zato lahko grešijo. A stvari niso tako preproste. Kdor bo zares spoznal Boga, usmiljenega Očeta, se bo varoval vsakega greha, ker mu bo iskreno hudo, da bi z grehi žalil tako ljubezni polnega Očeta. Kdor ljubi, ljubljenemu ne bo naredil nič slabega, ampak se bo varoval vsake najmanjše stvari, ki bi žalila ljubljenega. Slovenci to lahko še bolj razumemo, saj nam je naš pisatelj Ivan Cankar to na izredno lep način opisal v črtici Skodelica kave. Naj samo na kratko spomnim na njeno vsebino. Mladi Ivan je kot študent prišel domov na počitnice in si na skednju pripravil prostor za pisanje. Doma so bili revni, imeli pa so ljubečo mater. Nekega popoldneva si je zaželel kave. Nenavadna želja, saj je vedel, da doma nimajo niti za kruh. Toda mati je v svoji ljubezni nekje našla kavo, jo skuhala sinu in mu jo odnesla. Sin pa jo je neprijazno zavrnil, da sedaj ne bo pil in naj ga pusti pri miru. Mati se je razočarana umaknila, sin pa je spoznal, kako je narobe ravnal in izredno ga je bolelo, ker je ranil žrtvujočo se materino ljubezen. Še dolga leta pozneje ga je to neizmerno peklo, čeprav objektivno gledano ni šlo za velik greh, vendar je njega že najmanjši prekršek proti materi, ki ga je tako ljubila, neizmerno bolel. Podobno bo vernika, ki veruje v usmiljenega Boga, ki neizmerno ljubi človeka, neizmerno bolel vsak odklon od Božje ljubezni. Podobno kot Cankarja, bi nas zabolelo, ko bi se pregrešili zoper Ljubezen.
Zakaj torej nekateri ne hodijo k spovedi? Naj poskusim razložiti še z enim primerom. Če se z avtom vozim iz Ljubljane v megli in pred menoj vozi tovornjak, ki pridno maže vetrobransko steklo mojega avta, te umazanije ne opazim vse dokler ne pripeljem na primorsko sonce. Ko posije sonce, se zgrozim, kako umazano ‘šipo’ imam in kako sem mogel voziti s tako umazanim steklom. Podobno je s človekom. Lahko ‘vozi’ skozi življenje z dušo, polno umazanije, a se mu ne zdi to kaj posebnega. Šele ko posije sonce Božje ljubezni in usmiljenja, spozna, kako umazano dušo ima in se vpraša, kako sem mogel do sedaj imeti tako umazano? Če torej ljudje ne hodijo k spovedi, to pomeni, da se še niso srečali z Božjo ljubeznijo. Kdaj se je spreobrnil izgubljeni sin v evangeljski priliki? Takrat, ko se je znašel v veliki stiski in se je spomnil, kako dober je njegov oče, ki še najemnikom daje kruha v izobilju (prim Lk 15,17). Šele ob misli na dobrega očeta je lahko sklenil, da se bo vrnil k njemu, priznal greh in ga prosil odpuščanja. Kdor ni sposoben priznati greha in prositi odpuščanja, kakor je to naredil izgubljeni sin, pomeni da je daleč od Boga ljubezni in usmiljenega Boga.
Zato se nam morajo pravzaprav smiliti ljudje, ki trdijo, da nimajo nobenega greha, ker to pomeni, da so daleč od usmiljenega Boga. Veliki svetniki, ki so bili blizu Bogu, so se pogosto spovedovali in obenem naredili veliko za ljudi, zlasti tiste v stiski.
Glede mnenja, da se grehov spovemo v začetku maše, je treba povedati, da kesanje na začetku maše ne nadomesti zakramenta sprave. Res je, da nam kesanje v začetku maše odpusti manjše grehe, a ostajajo še grehi, ki se jih moramo izpovedati. V Kanadi delujoči duhovnik je pripovedoval, kako je direktor bolnišnice, kjer je tudi on obiskoval bolnike, povabil na srečanje duhovnike in predstavnike vseh verskih skupnosti. Na tem srečanju je dejal, da opaža razliko med bolniki. Bolniki katoliške vere imajo prednost, ker poznajo spoved. Po spovedi so mirnejši in velikokrat se jim stanje izboljša. Tako nam o pomenu zakramenta sprave morajo govoriti drugoverci. Drugi nam morajo odkrivati zaklad, ki smo ga mi zanemarili ...
V začetku svetega leta usmiljenja naj nas spodbujajo k razmišljanju besede, ki jih je kot pričevanje zapisala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost Svetlana Aleksijevič v knjigi Černobilska molitev: »Ni takšnega greha, ki ga Gospod Bog ne bi odpustil, če se iskreno kesamo. ... Ljudje so nepravični, Gospod Bog pa je neskončno potrpežljiv in zelo milostljiv ... « (str. 84). Po vsej verjetnosti pisateljica izhaja iz pravoslavnega okolja. Ali nas bodo res morali ljudje drugih veroizpovedi prepričati v to, kar nam tako lepo govori papež Frančišek?
Božo Rustja

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Iz svoje mladosti se spominjam, da so duhovniki adventni klic Janeza Krstnika: »Pripravite pot Gospodovo!« razlagali kot opozorilo, da se je treba na Gospodov prihod o božiču pripraviti z dobro spovedjo. Kdaj je spoved ‘dobra’? (Cecilija)

Spoved je dobra, če se nanjo resno pripravimo, se svojih napak in grehov iskreno kesamo in nam ob pomoči milosti, ki smo jo prejeli, pomeni korak k spreobrnjenju. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga, da sta bistveni prvini zakramenta sprave (spovedi) “dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja”. Našteva tudi spokornikova dejanja: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, če izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje (trdni) sklep nič več ne grešiti; izpoved, ki obstoji v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh. (sč)

Deček je povabil svojega prijatelja na zabavo ob rojstnem dnevu. Natančno mu je razložil, kako bo našel stanovanje njegovih staršev in kaj mora storiti, ko pride tja.
»V sedmem nadstropju poišči stanovanje s črko E na vratih in s komolcem pritisni na zvonec. Ko se bodo vrata odprla, jih porini z nogo.«
»Toda zakaj bi moral pritisniti s komolcem in poriniti z nogo?« je vprašal povabljeni prijatelj.
»Zato, ker boš imel roke polne daril za moj rojstni dan.«

Misliti samo na darila ob praznikih je žalostna podoba potrošniške družbe brez srca.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«

FISTROVIČ, Katarina. Ognjišče (2010) 12, str. 116

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

SKUPAJ KUHAMO IN PEČEMO
Božič doživljamo z očmi – vedno več je lučk in svetlobe, poglej jaslice! Doživljamo ga z ušesi – kako lepo zvenijo kraguljčki in božične pesmi. Pa z nosom ga doživljamo (če le ni preveč smrkav in rdeč), vonjamo kadilo in, mmm, s slastnimi začimbami obogatene božične medenjake. Ko smo že pri piškotih – božič tudi okušamo, kajne? S potico, cimetovimi rolicami, kuhanim vinom, vročo čokolado (za otroke takšno s penicami in cimetom) … Ko se medeni piškot stopi v ustih in pomeša z božičnim čajem, je to pravi božični okus: tako kot Jezus, mali otrok, ki se je pomešal med nas, povsem običajne, preproste ljudi. Preden je začel javno delovati, je razveseljeval starše s svojo ljubeznijo, igrivostjo in gotovo tudi nagajivostjo. In če smo že pri piškotih in čaju, nekaj okusnega domačega vam lahko postrežemo tudi mi.

Na božično jutro, po polnočnici, seveda ne gre brez močne kave. Tudi vanjo lahko dodamo kakšno božično začimbo. Naj bo vsak požirek tega Stvarstva priča Njegove ljubezni. Praženo, v zrnju, arabsko ali turško? Pa takšno s cimetom imamo tudi.

Če advent živimo z občutkom, bo tudi naša peka dobro uspela. Ali kot bi rekla s. Vendelina: »Potico pečemo z občutkom.«

OREHOVA POTICA
Kvašeno testo za potico
• 60 dag bele moke
• kvasec: 3–4 dag kvasa, pol dl toplega mleka, pol žličke sladkorja
• 1 žlička soli, 3 rumenjaki, 8 dag sladkorja, 1 žlica ruma,
• okoli 3 dl toplega mleka
• 8 dag masla

Orehov nadev
• 40 dag mletih orehov, 2 žlici drobtin, 20 dag sladkorja,
• pol žličke mlete kave, 12 dag masla
• približno 2,5 dl vrelega mleka
• 1 jajce, 1 žlica ruma

Kvašeno testo za potico
Mesenje in gnetenje: Moko presejemo v skledo, da jo prezračimo. Naredimo jamico in vanjo vlijemo v sladkanem toplem mleku stopljen kvas. Pomešamo z malo moke in pustimo, da 2 minuti vzhaja.
V moko ob strani damo sol, rumenjake, sladkor, rum in počasi prilivamo mleko ter zamesimo testo. K mesenju pritegnemo počasi vse sestavine. Pazimo, da sol in kvas na začetku ne prideta skupaj. Ko dobimo določeno trdoto testa, ko je na primer malo mehkejše kot za mlečni kruh, dodamo toplo maslo in gnetemo toliko časa, da postane testo gladko. Gnetemo lahko z električnim mešalcem za testo.

Testo pokrijemo in pustimo, da vzhaja v toplem prostoru, ne pa na topli plošči. Vzhajano testo zvrnemo na pomokan prt, krog in krog zavihamo robove za dober centimeter, pomokamo in zvaljamo.

Mazanje potice ali potičenje in zvijanje: Če testo debelo zvaljamo, ga tudi debelo namažemo z nadevom, če pa ga tanko zvaljamo, ga tanko namažemo. Pazimo, da je testo ob robu, kjer začnemo zvijati, lepo namazano.

Ko smo testo namazali, potico kar se da tesno zvijemo. Položimo jo na pekač ali v model za potico, ki smo ga namazali najprej z mastjo in nato še z maslom, ter pazimo, da potice ne bi preščipnili. S tanko pletilko jo napikamo in pustimo vzhajati. Potica hitreje vzhaja, če jo namažemo s toplim nadevom, vendar naj temperatura nadeva ne presega temperature testa.

Pečenje: Vzhajano potico namažemo z jajcem in jo damo v pečico. Na začetku jo pečemo pri 220° C, ko zarumeni, pa temperaturo znižamo na 180° C. Pečemo jo eno uro. Pečeno potico pustimo nekaj časa v modelu, potem jo zvrnemo na desko. Vrhnjo skorjo namažemo z maslom ali oljem, da bo bolj voljna, in jo pokrijemo s papirjem in prtom, da se počasi ohlaja.

Potico pečemo z občutkom: če je močno vzhajana, jo takoj na začetku damo v pečico, razgreto na 220° C, da zavremo nadaljnje vzhajanje pri nižji temperaturi. Tako pustimo 10 minut, šele nato vročino znižamo na 180° C in pečemo do konca. Če pa potica ni dovolj vzhajala, jo damo najprej v pečico na 180° C, da še malo vzhaja, pustimo kakšnih 15 minut, nato vročino zvišamo na 200° C. Čez kakih 10 minut temperaturo znižamo na 180° C, kar je normalna vročina za pečenje potice, in pečemo do konca.

Orehov nadev
Orehe zmešamo z drobtinami, sladkorjem, kavo in stopljenim maslom. Prilijemo toliko vrelega mleka, da je nadev gost, in pustimo na toplem pokritega vsaj pol ure. Preden namažemo potico, vmešamo v nadev rumenjake, rum in trd beljakov sneg. Če je nadev mehak, je potica rada špehasta, zato prihranimo nekaj mletih orehov, da z njimi potresemo nadev, preden začnemo potico zvijati.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk