Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Med nalaganjem drv v košaro v uti je Alenkino pozornost vzbudilo poleno, ki je bilo drugačno od drugih polen. Nekoliko večje je bilo. Na enem koncu se mu je poznalo, da se je deblo na drevesu zlomilo, morda zaradi žleda, drugi konec pa je bil odrezan nekoliko poševno in so ga krasile enakomerno široke letnice. Prav na sredini pa je imelo vdolbino, ki jo je pustila veja, ki se je, verjetno ob padcu, na silo zlomila. Škoda se ji je zdelo, da bi ga použil ogenj, zato ga v kuhinji ni stresla v zaboj za drva kakor druga polena, ampak ga je odnesla v kot pod stopnicami.
Nekaj dni pred prvo adventno nedeljo je po podstrešju iskala lanski adventni venček. Prav dobro se je spomnila, da ga je pred lanskim božičem spravila v škatlo, kjer je imela shranjene razne okraske, in jo spravila na polico na podstrešju. Ampak škatle ni našla nikjer. Skoraj prepričana je bila, da jo je odložila na polico, samo na katero, se ni mogla spomniti. Po skoraj polurnem iskanju ji ni ostalo drugega, kot da naredi novega.
Do gozda ni imela daleč. Domov je prinesla toliko zelenja, da bi lahko naredila tri adventne venčke. Smo še primerno podlago je potrebovala. Spomnila se je na tisto zanimivo poleno, odloženo tja pod stopnice. Poiskala je še lesen krožnik, položila nanj poleno in vse skupaj okrasila z zelenjem. Vdolbina na polenu je bila ravno prav velika, da je vanjo vstavila nekoliko večjo svečo. Dodala je še nekaj storžkov in malo mahu. Vsa zadovoljna je svojo umetnino postavila na sredino mizice v dnevni sobi.
Zvečer je prišel na obisk vnuk Damijan. Alenka ga je skoraj slovesno sprejela in ga takoj peljala v dnevno sobo.
»Kaj imaš pa to za en okrasek?« je nekoliko začuden vprašal vnuk.
»Kakšen okrasek?« se je začudila. »To je vendar adventni venček!«
»Adventni venček?« se je še bolj začudil vnuk. »To je lahko samo kapitalistični venček!«
»Kakšen?« je bila zaprepadena. »Kapitalističen?«
»Kakšne venčke pa imajo na televiziji, po trgovinah in izložbah pa še kje? Tistim okraskom pravijo ali vsaj mislijo, da so adventni venčki. Pri verouku pa smo se učili in pri pridigah je bilo povedano, da so na adventnem venčku štiri sveče. Toliko, kolikor je nedelj pričakovanja pred božičem, in da se vsako nedeljo prižge ena svečka več. Kako jih boš pa ti prižigala?«
»Saj je ta sveča dovolj velika, da bo zdržala štiri tedne.«
»Eno in isto svečo boš prižigala. Svetlobe mora biti vsako nedeljo več.«
Ni mu znala odgovoriti. Kar nekaj časa je molčala, preden je dejala, da se strinja z njim. Bilo ji je malce nerodno, obenem pa je bila ponosna na svojega vnuka, da bi ga najraje pobožala po licu.
Komaj je Damijan odšel, je šla na podstrešje. V medli svetlobi edine svetilke je z očmi iskala tisto zgubljeno škatlo. Skoraj spotaknila se je na neko stvar na tleh. Pogledala je in se nasmejala. Seveda, to škatlo je tako dolgo iskala. Iz nje je vzela lanski adventni venček. Tako lep se ji je zdel. Krasile so ga štiri sveče, vsaka nekoliko manj pogorela. Prav toliko, kot jih mora biti. Odnesla ga je v dnevno sobo in ga okrasila s svežim zelenjem. Čeprav je bilo še nekaj dni do prve adventne nedelje je prižgala prvo svečko. V siju njene svetlobe je za vsakega vnuka in vnukinjo zmolila po eno desetko. S prošnjo h Kralju, ki prihaja, da bi jo še velikokrat presenetili.

JARC,Janko, Smiljan. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2022), 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.

Kot zvesta vernica vem, da je adventni čas, ki traja manj kot štiri tedne, priprava na božič, ko v veri podoživljamo Jezusov zgodovinski prihod na svet. Ta je bil prvi; v vzkliku po povzdigovanju pravimo: "Tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi" – ob koncu sveta, To je njegov drugi prihod. Pri neki pridigi je duhovnik govoril še o tretjem prihodu. Kdaj se ta zgodi? (Vida)

Naš svetniški kandidat Anton Strle je zapisal: »Sedanji advent obhajamo med 'adventom', ki je že bil, in 'adventom', ki še bo.« Sv. Ciril Jeruzalemski (+ 444) v svojih znamenitih krstnih katehezah razlaga: »Ne oznanjamo le prvega Kristusovega prihoda, ampak tudi drugega, ki je nedopovedljivo lepši od prvega. S svojim prvim prihodom nam je Gospod želel razodeti, kako naj bomo ponižni. Ob drugem pa nam bo prinesel svojo kraljevsko krono.« Prvikrat je Kristus prišel v telesu, v naši slabotni, krhki človeški naravi, podvrženi trpljenju in smrti. Drugi Kristusov prihod pa se bo izvršil v moči in veličastvu na sodni dan. Med obema pa je še en Kristusov prihod: nevidni, vedno znova se uresničujoči prihod v človekovo srce po milosti. kot je obljubil apostolom pri zadnji večerji (Jn 14,23). (sč)

V XIV. stoletju je v Aziji mogočni vladar Tamerlan izgubil pomembno bitko. Po porazu je našel zatočišče v nekih ruševinah, kjer je sedel ves obupan in razočaran. Ni mogel verjeti, da je on, veliki zmagovalec, sedaj poražen in brez moči. Med tem žalostnim premišljevanjem je opazoval mravljo, kako poskuša prenesti koruzno zrno na drugo stran zida. Štel je, kolikokrat je mravlja poskušala priti do vrha zida in prenesti zrno na drugo stran. Poskusila je 69-krat. Sedemdesetič ji je uspelo prenesti zrno čez vrh.
Ko je videl odločnost, moč in vztrajnost mravlje, je Tamerlan sklenil, da poskusi znova. Vrnil se je na bojišče in zmagal.
Novo (cerkveno) leto, ki ga z adventom začenjamo, je priložnost, da pustimo za sabo preteklost in svoje izgubljene bitke ter se odločimo za nov začetek. Bog nam stalno daje priložnost za to, od nas je odvisno, ali to ponudbo sprejmemo. To ni vedno lahko. Potrebna je odločnost, moč in vztrajnost ter zaupanje v Božjo pomoč.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Čas je zrel, počasi, a zanesljivo že spet stopamo v tisto vedno težje, glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo?
Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in napol v obupu iskala rešilno bilko, s katero bomo rešili glavno zagato svojega življenja in svojim dragim pokazali ... kaj jim bomo z darili pokazali? Da jih imamo radi? Da jim želimo dati nagrado za pridnost? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti – da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali nesocialni čudaki?
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Globoko nam je že segla miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto, posebno do otrok, enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo svojo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Saj si govorimo drugače, a v resnici si mislimo, da si toliko vreden, kolikor vredna darila dobiš, in si toliko dober, kolikor draga darila kupuješ. Kljub temu da nam večina daril bolj ali manj ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si ponavadi kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti.
Prejšnji teden se mi je eden od župljanov ponudil, da mi opere avto. Verjamem, da se mu je zasmilil, moj vedno bolj in bolj umazani in zanemarjeni konjiček, ki mu nisem posvečal nič več časa, kot je bilo to nujno potrebno. Trenutek njegovega vprašanja, ali lahko to naredi, iz veselja, ne iz dolžnosti, si bom verjetno zapomnil za vse življenje. Da je pripravljen nekdo zate žrtvovati nekaj časa, nekaj svoje energije, namesto da bi ležal pred televizijo in hrustal čips, to je tisto, kar mi je dalo vedeti, da me ima rad. Neprecenljiv občutek, vam povem.
In ravno to je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino, ker nas zares hrani samo ta, ne pa darila.
Ampak da bom to končno dojel, bo treba darilom in življenju dodati še veliko ponižnosti ter vedno več ljubezni kot denarja.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 88.

Nadangel Gabrijel ni več živel v mehkem perju. Gospod nebes in zemlje mu je zaupal zelo odgovorno in zaupno nalogo. Ta je bila najpomembnejša naloga, kar jih je bilo od stvarjenja sveta: najti mesto za Odrešenika, Božjega Sina, za Boga samega, ki bo postal človek in živel na zemlji.
Šlo je za občutljivo nalogo, toda Gabrijel ni bil zaskrbljen, vse žene na zemlji (in bilo jih je veliko) bi bile počaščene, da bi postale matere Odrešeniku. Torej bo vse rešil s kratkim letom v kakšni uri.
Gabrijel je počasi pristal na zemlji. Najprej si je ogledal okolico in se ustavil pri čudoviti vili, ki jo je obdajal velik park. Ob fontani se je lepa in elegantna gospa pomenkovala s skupino prijaznih in nasmejanih prijateljev.
“Prava mama in pravi kraj za Božjega Sina,” je pomislil Gabrijel.
Stopil je do gospe in jo naravnost vprašal:
»Bi želela postati mati Odrešeniku?«
Gospa ga je začudeno pogledala: »Se šališ? Odpravljamo se na križarjenje po svetu. Predstavljaj si, da začnem misliti na otroka ...«
Gabrijel se je spet odpravil na pot in med potjo si je mrmral: »Morda bi bilo bolje poiskati manj bogato in bolj praktično mamo ...« Prispel je do velikega središča poslovnih prostorov, v eni od pisarn je opazil ženo. Bila je praktična in učinkovita. V rokah je držala debel fascikel.
»To bi bila odlična mati ...« je pomislil Gabrijel, ko je prišel v njeno pisarno in ji naravnost predlagal, da bi postala mati.
Toda odgovor je razmršil vse perje na nadangelovih perutih: »Otrok? Sedaj? Si normalen? Si pomislil, koliko dela sem vložila, da tako visoko kotiramo na borzi? Bližamo se vrhu! Razumeš? Sedaj se ne morem ustaviti. Zaradi enega otroka!«
»Ampak Odrešenik ...« je odgovoril Gabrijel.
»Kaj potem?« je odrezavo odvrnila žena.
Gabrijel je spet poletel, toda njegov optimizem je splahnel. »Morda moram iskati tako ženo, ki že ima otroke ... To bo lažje,« si je mislil že malo zaskrbljen.
Letel je po dolgem in počez, dokler ni našel neke žene, ki je stalno tekala naokrog, toda bila je srečna s tremi živahnimi otroki.
»Mama, Aleš je izgubil mojo žogo!«
»Mama, Luka je raztrgal mojo knjigo pravljic!« »Mama, lačen sem, žejen sem, utrujen sem in ne vem, kaj naj naredim!«
Angel Gabrijel je moral vpiti, da bi gospe povedal svoj predlog. Žena je zavila z očmi, potem pa rekla: »Še en otrok? Le kako? Že trije me bodo živo pokopali! Komaj čakam, da zrastejo!«
Gabrijel je sedaj odšel peš in povešenih kril. Znašel se je v težavah. Toda ni se smel predati. Njegova naloga je bila najvažnejša v zgodovini. »Najti moram kakšno mlajšo, pogumnejšo ženo z velikim srcem, res velikim. Ogromnim. Toda kje jo bom našel in kako?«
Spet je poletel. Letel in letel je, po dolgem in počez, na sever in jug. Mesece in leta. Nekega dne je v majhnem mestu, ležečem na enem od galilejskih gričev, našel zelo mlado ženo, morda je imela 15 let. Medtem ko je delala, je prepevala in molila. Uboga, a svobodna in srečna.
»To je ta!« si je dejal Gabrijel. Pognal se je in angelsko srce mu je utripalo od vznemirjenosti.

Devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.
Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,27-38)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Papež Frančišek je pri maši za skupino svojih sodelavcev na začetku svojega papeževanja svaril pred grehi jezika. »Skupnost ali družino uničuje zavist, ki jo seje satan v srce in vodi k temu, da slabo govorimo o drugem in ga s tem uničujemo.« So grehi jezika res tako hudi? (Rok)

Grehi jezika, ki so zelo številni, pa jih ponavadi 'podcenjujemo', so kršitev osme Božje zapovedi "Ne pričaj po krivem". Teža greha se meri po škodi, ki jo povzroči. Osma Božja zapoved prepoveduje: krivo pričevanje, krivo prisego in laž, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje, ki škoduje dobremu imenu in časti, do katere ima vsak človek pravico, laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih koristi. V nagovoru, ki ga omenjaš, je papež Frančišek slikovito povedal: »Ugrizni se v jezik, da ti bo otekel, in ne boš mogel opravljati.« (sč)

Kot otrok sem se bal marsičesa: teme najbolj! Ali pa biti sam doma! Pa dve glavi večjega, hudobnega sošolca, ki me je vlekel za ušesa in sem mu moral pisati domače naloge. Kasneje sva pri mladinskem verouku postala čisto dobra prijatelja, ampak to zdaj ni pomembno … Ali pa morda je?  Kajti ni nepomembno, da človek uspe spregledati tuje ali lastne otročarije in skleniti prijateljstvo!
No, kakorkoli … ob vseh otroških in otročjih travmah zame skorajda ni bilo večje groze, kot ko je župnik na koncu maše namesto “Pojdite v miru”, rekel “Slavimo Gospoda”! Kajti to je pomenilo, da so na vrsti litanije. Litanije!
Lavretanske litanije Matere Božje!
Ta stavek zdaj zveni kar nekoliko poetično, takrat pa mi je bilo, kot bi me dali na natezalnico! Še posebej, če so bile litanije – péte!
Nisem se kaj dosti ubadal, kaj pomeni “lavretanske” … že kaka cerkveno-latinska finta … nikoli pa nisem povezal lavretanskih litanij z Loretom! Krajem, kjer sredi lovorovega gaja – lauretuma – stoji “nazareška hišica”, domovanje svete družine, ki naj bi jo po izročilu angelci iz Nazareta prinesli na ta kraj. Pustimo avtentičnost stavbe bogatim zgodovinskim dokumentom in osebni veri ter pokukajmo v loretsko hišico skozi njeno pomenljivo simbolno okence:
Hiša, v kateri je bivala sveta družina, je kraj, kjer se litanije niso molile ali pele … temveč so se živele! To je kraj, kjer je mali Jezus vse vzdihljaje, ki jih v litanijah pobožno ali ne tako pobožno naslavljamo na Mater Božjo, v čisto stvarni in praktični obliki prejemal.
V tej “hiši zlati” je “začetek našega veselja”, tu je cvetela “roža skrivnostna”, ki je naša “tolažnica, pomoč in pribežališče”, tu je bivala “mati ljubezniva, devica milostljiva in kraljica miru”!
Pa ne bom tukaj odmolil litanij, da ne bom komu povzročil še kakšnih travm, ampak bi samo navrgel v premislek vprašanje:
Kakšne litanije v naših hišah in stanovanjih poslušajo naši otroci?

So naše dnevne sobe in spalnice prostori, v katerih bivajo svete družine?
Ali okrog naših hiš letajo angelci ali piskri in zmerljivke?
 Ljuba loretska Mati Božja! Preženi temo iz naših src, da nas ne bo strah biti doma … da bomo znali spregledati tuje in lastne otročarije in bomo v prijateljstvu s teboj in tvojim sinom …. Kajti to ni nepomembno.

G. Čušin, (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 12 (2022), 99.