Takega pozdrava se verjetno nisi kaj dosti naposlušal v svojem življenju, saj si komaj desetleten prestopil prag novomeške frančiškanske gimnazije in so te tedanjemu času primerno brez dvoma začeli vikati. Po maturi pa si vstopil v bogoslovje in za vse življenje postal »gospod«, kasneje kot skopskega škofa pa so te verjetno celo onikali. Priznam, da niti ne vem, ali makedonščina in albanščina poznata onikanje. Lahko bi se pozanimal, pobrskal po spletu, pa se mi ne da, ker se mi ne zdi tako zelo pomembno. Jaz svetnike pač tikam in zato ti še enkrat voščim: Bog daj, Janez!
In Bog te je dal!
Že za časa življenja so te mnogi klicali za svetnika. Večina ljudi je to mislila čisto resno, nekaj se jih je brez dvoma norčevalo, tretjim spet si bil presvetel in previsok zgled, pa so si – med zobanjem kislega grozdja – s pikrostjo dali duška.
V isti maniri so te tvoji sošolci v bogoslovju krstili za »svetega Alojzija«! Ne verjameš? Tako pač je z vzdevki in ti lahko dokažem na lastnem primeru: Zaradi svoje prekomerne teže večkrat slišim, da sem »bajsi«. Prijatelji me tako kličejo brez kančka slabe misli, saj svojih kil ne morem skriti, četudi bi si želel, tisti, ki jim nisem simpatičen, bi me s takim vzdevkom radi prizadeli (in roko na srce: mnogokrat jim to tudi uspe, a sem si sam kriv), nekateri pa so zgolj zavistni in jih pri tem vodi misel: Od kod mu denar, da se lahko tako redi? Ali pa: Le kako je lahko tako debel, pa še zmeraj tako ljubek?
A Bog te je – svetnika – dal!
Že rodil si se menda nadvse pobožno, saj je babica, navzoča pri tvojem porodu, trdila, da si se rodil z ročicami, sklenjenimi v molitev. In molil si vse svoje življenje – sploh pred tabernakljem – zelo rad. In zelo pogosto.
Tik preden si šel v šolo, ti je umrla mati, tik preden si vstopil v bogoslovje, še oče. Kot da bi te Bog prav res hotel imeti le zase. In ti – sirota – si brez ovir in upiranja postal ves Božji! Kamorkoli si šel, kjerkoli si bil, katerokoli službo ali nalogo si prevzel, povsod si videl stisko ljudi, materialno in duhovno revščino. Povsod si se trudil biti vsem vse, zato ni čudno, da je to kasneje postalo tudi tvoje škofovsko geslo: »Vsem sem postal vse!«
»Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil,« je zapisal apostol Pavel v znamenitem 9. poglavju Korinčanom, ki si ga ti, ljubi Janez, živel in na lastnem telesu izkusil. In kot Pavel si tudi ti neutrudno misijonaril in oznanjal evangelij do skrajnih meja svoje škofije, do skrajnih meja svojih moči, dostikrat preko meja zdravega razuma.
Postati vsem vse v krajih, kjer še danes, sto let kasneje, pravzaprav nihče noče biti nikomur nič, je kažipot do Golgote. In to si vedel, ko si sprejel škofovsko imenovanje. To si vedel, ko si si naložil posvečen in pomaziljen križ in ga v pošvedranih čevljih štirinajst let – po eno leto za vsako postajo križevega pota – z neomajno vero in trdnim zaupanjem nosil, pa čeprav te je na peti postaji le redko pričakal kak Cirenejec. Razpet med katolike, pravoslavne in muslimane, med Srbe, Makedonce, Albance in raznorodne priseljence, med vlado v Beogradu in od vseh – razen od tebe in Boga – pozabljeno južno provinco si le redko lahko ustregel vsem, pa če si se še tako trudil biti vsem vse. Tvoja ljubezen je bila Božja in popolna, a ti, ki si jih ljubil, so bili precej nepopolni in kdaj pa kdaj tudi brezbožni.
Ob tvojem imenovanju je nek duhovnik iz Skopja menda vprašal, če novi »biskup« zna moliti, trpeti. »Če zna, potem naj le pride.« In ti, Božji Janez, si prišel, molil in trpel. Se razdajal in ljubil, da so ob tvoji smrti rekli: »Če ta ni v nebesih, ni nihče!«
»Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in da si boste želeli počitka. Tako boste posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.« Te tvoje besede so me zadele. In mi osmislile vsakdanje in vsakodnevne napore. Ki se nikakor ne morejo primerjati ne s količino ne s težo dela, ki si ga ti opravljal, niti ne z veličino in močjo ljubezni, s katero si opravljal svoje delo. Me pa vseeno vzpodbujajo, da se trudim, četudi ne morem in ne zmorem biti vsem vse, biti vsaj tisto, kar sem lahko, tistim, ki sem jim to lahko. Torej: mož, oče, brat, prijatelj, sodelavec, sosed …
Ljubi in spoštovani škof Janez Frančišek Gnidovec, kaj naj rečem?
Nič. Le: Bog daj!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 99.

Minka je v otroštvu živela pri dedku. K njemu so radi prihajali starejši možakarji, ki so se pogovarjali o svojih starostnih težavah in boleznih ter seveda tudi o zdravilih za lajšanje težav. Ob teh pogovorih je večkrat slišala, da so rekli: “To je blažev žegen” alI: “To pomaga kot blažev žegen”. Nekoč je dedka vprašala: »Kakšno zdravilo je blažev žegen, da pomaga v vsaki bolezni?«
»Ne, s tem hočejo reči, da nič ne pomaga,« je odgovoril dedek.
»Ja, kaj pa je potem ta blažev žegen«? ni odnehala Minka.
Dedek ni vedel, kako naj ji razloži, zato ji je rekel: »Minka, pri verouku vprašaj gospoda kaplana, on ti bo vse lepo povedal.«
Minka je komaj čakala prve ure verouka, ko bo končno zvedela, kaj je ta blažev žegen. In res se je pri verouku brž oglasila: »Gospod kaplan, kaj je blažev žegen?«
»Kje si pa to slišala?« se je začudil kaplan.
»Tako velikokrat govorijo tisti stari strici, ki prihajajo na obisk k mojemu dedku, ko se pogovarjajo o boleznih o zdravilih, pa rečejo, da marsikatero pomaga kot blažev žegen,« je prostodušno povedala Minka. Kaplan je njeno vprašanje razumel in je vsem otrokom dejal: »Kmalu (3. februarja) bo god svetega Blaža. Takrat lahko pridete vsi k maši, pri kateri boste lahko prejeli poseben blagoslov svetega Blaža. Ta svetnik velja za zavetnika zoper bolezni grla, ker je, kot pripoveduje poučna legenda, ozdravil materi sina edinca, ki je požrl ribjo kost in se mu je nevarno zataknila v grlu. Ta blagoslov seveda ni nekakšna ‘čarovnija’ s skrivnostno močjo. Pomaga samo, če ga sprejmemo z vero v Božjo pomoč in svetnikovo priprošnjo. Več vam bom povedal pri maši.«
Minka je bila zadovoljna, da je končno zvedela, kaj je ta blažev žegen in kakšen je njegov pomen. Že kot majhna deklica je imela željo, da bi lahko, ko bo velika, v cerkvi tako lepo glasno molila, kot zdaj moli neka njej neznana teta. Ko jo je na god svetega Blaža gospod kaplan blagoslovil s prekrižanima svečama, je iz vsega srca prosila svetnika, da bi jo vedno varoval bolezni grla, da bi lahko lepo glasno molila.
Od takrat, ko je še kot otrok prvikrat z velikim zaupanjem prejela blagoslov svetega Blaža, ga sprejme vsako leto. In sveti Blaž jo res varuje. Uslišal je njeno otroško prošnjo, da bi mogla lepo moliti. V njenem dolgem življenju so Minko obiskovale razne bolezni, nikoli pa ni imela težav z grlom. Nikoli se ji ni zgodilo, da ne bi mogla pred mašo glasno moliti rožni venec ali prebrati berilo, kadar ni bilo mladih bralcev.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe), Ognjišče (2020) 2, str. 24.

Izraz blažev žegen se v pisnem in pogovornem jeziku uporablja v pomenu ‘kar je neučinkovito, nekoristno’, npr.: Priporočilo mestne športne zveze vrhunskemu športu, da naj si za lajšanje denarnih skrbi najde sponzorje, je ob obnemoglem mariborskem gospodarstvu seveda le blažev žegen. Na tistih nekaj seskov v mariborskem bančništvu in zavarovalništvu je že obešenih preveč lačnih ust, drugih možnosti pa praktično ni (Delo, 27. jun. 2001). Kmečki sindikalni voditelji namero Jospinove vlade, da zanje končno nekoliko odveže tudi državno mošnjo, seveda spoštujejo in dodajajo, da je obljubljenih 450 milijonov frankov pomoči komaj kaj več kot blažev žegen (Delo, 28. sept. 1999). Resnici na ljubo je treba priznati, da skorajda nikoli ne zmanjka posameznikov, ki tako prizadevanje skušajo izničiti s skepso, s ciničnimi komentarji, po katerih naj bi bilo poslanstvo Unicefovih ambasadorjev nekako bolj ali manj »blažev žegen« (Delo, 8. jun. 2000). Možnosti za zlorabo je veliko, saj lahko Google brez posebnih težav poveže vaš e-poštni naslov s spletnimi stranmi, ki jih obiskujete, reklamami, ki jih klikate, in še čim. Zagotovila, da se to nikoli ne bo zgodilo, pa so v podivjanem svetu kapitalizma bolj blažev žegen kot karkoli drugega. (Monitor, september 2005).
Izraz Blažev žegen najdemo v nekaterih starejših slovarjih, npr. v Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika leta 1936: Blažev žegen, blagoslov, ki se v cerkvi daje 3. februarja; splošno v prenesenem pomenu označba za zdravilo, ki sicer nič ne koristi, a tudi nič ne škoduje. Frazem blažev žegen, pisan včasih tudi z veliko začetnico, je povezan s sv. Blažem, škofom in mučencem iz Sebaste v Mali Aziji (v koledarju 3. februarja), oziroma z Blaževim blagoslovom, ki izhaja iz legende o čudežni ozdravitvi dečka. Tega je sv. Blaž čudežno ozdravil, ko se je skoraj zadavil z ribjo kostjo. Zato sv. Blaž velja za zavetnika proti kašlju, golši, otroškim boleznim, kugi, zobobolu ter je zavetnik zdravnikov, gradbenikov itd. in spada med 14 pomočnikov v sili.
Pri Blaževem blagoslovu duhovnik podrži verniku dvoje prekrižanih sveč pod vratom in govori: “Po priprošnji svetega Blaža, škofa in mučenca, te varuj Gospod bolezni v grlu in vsakega drugega zla v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen.” V prenesenem pomenu je bil blažev žegen, kot kažejo starejši zgledi in Glonarjeva razlaga, najprej oznaka za nekoristno, a neškodljivo zdravilo, danes ‘to, kar je neučinkovito, nekoristno nasploh’.
KEBER, Janez. Blažev žegen. (Kaj pomeni). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 2, str 43.

Škof in mučenec sv. Blaž je bil čudodelnik in na njegov god Cerkev podeljuje poseben blagoslov. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

        Pri nas imamo dve podr. cerkvi posvečeni sv. Blažu, obe v KP škofiji: v Padni (žup. Krkavče - levo)  in v Kopru (nedaleč od stolne cerkve).     

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Zgodba

Gledaš v ogledalo

Neki mož je mislil, da je dober kritik. Zato je povsod, kamor je prišel, tudi kritiziral. Nekega dne je skupaj z ženo obiskal muzej. Doma je pozabil svoja očala, zato ni mogel dobro videti slik, vendar ga to ni oviralo, da ne bi kritiziral vsega, kar je videl in kolikor je videl.

Ko je prišel, kakor je predvideval, do portreta pomembne osebnosti v naravni velikosti, ga je začel kritizirati: »Okvir ni v sorazmerju s sliko. Obraz je preveč jezen za človeka, ki je zavzel tako držo. Obleko ima zanemarjeno ...«

V tistem trenutku je k njemu stopila žena in mu zašepetala: »Ljubi mož, v ogledalo gledaš. Samega sebe gledaš!«

Ob ženinih besedah je začel razmišljati. Postalo ga je sram in sklenil je, da v prihodnosti ne bo več kritiziral.

Misel

Kritiziranje ni nujno obsojanje. Lahko je opozorilo ali celo spodbuda. V tem primeru je kritika celo dragocena. Konstruktivna kritika je vedno dobronamerna.

Ko se nam zdi, da moramo koga kritizirati, moramo imeti pred očmi, da ne presojamo drugih tako, kakor ne želimo, da bi drugi sodili o nas. Vedno ravnajmo z drugimi, kakor bi želeli, da bi drugi ravnali z nami.

Ne smemo se bati kritike, kadar imamo prav, prav tako je ne smemo preslišati, če ravnamo narobe.

Ko nas kritizirajo, se moramo ustaviti in se zamisliti. Če ugotovimo, da so kritike na naš račun upravičene, spremenimo svoje življenje. Če pa so neutemeljene, jih preprosto preslišimo.

Molitev

Gospod Bog,
če bomo morali kdaj izreči kritiko na račun drugih,
naj premišljeno in vljudno tehtamo
napake in dejansko stanje
ter kritiko povemo prijazno in obzirno.
Pomagaj nam,
da bomo dovolj modri
in bomo dovzetni za grajo na svoj račun.
Naj bomo dovolj ponižni v zavesti,
da tudi mi potrebujemo opomin,
da bi postali bolj modri in pravični.
Naj se zavedamo,
da nam bo opomin koristil,
če ga bomo upoštevali.
Pomagaj nam razumeti nauk:
če se ne zmenimo za opomine,
nimamo možnosti, da bi se iz napak kaj naučili.

Iskra

Kadar si tisti, ki so vedno tako strašno nagnjeni h kritiziranju, ne lastijo avtoritete, ki jim pripada, so za skupnost prav koristni, ker vsakogar pripravijo do tega, da je pozoren.
Sv. Alfonz Ligvorij

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Ko sem bila majhna, so me naši domači klicali za Svečnico. Takrat sem imela god. Vsi naši so odšli v cerkev, jaz pa sem ostala sama doma. Vsak mi je dal konček svečke. Ti končki so bili odviti od sveč, katerim so rekli košarice in so bile zelo tanke in dolge in lepo navite, okrogle ali štirioglate. Ata so imeli štirioglato in so mi odrezali konček, ki je bil vsako leto ponovno blagoslovljen, saj so to svečo vsako leto nesli v cerkev in jo tam med blagoslovom prižgali.
Sveča je bila lepo rumena, še izpred prve svetovne vojske. Mamina sveča je bila bela, brat France pa je imel temno, umazano svečo. Dobil jo je med prvo svetovno vojsko od gospoda župnika zato, ker je molil naprej rožni venec v cerkvi. Tiste sveče so bile narejene iz odpadkov in so gorele s sajastim plamenom.
Odpadke od cerkvenih sveč je kupoval brat France po prvi svetovni vojni od mežnarja za prav majhen denar. Tisti vosek je rabil za voščilnik in je z njim voščil prejo, da je lažje zdrknila skozi greben, ko je tkal. Med vojsko pa so vse take končke sveč pretopili v nove sveče. Lepe niso bile, pa saj vojska, ki je rodila to stisko, tudi ni bila prav nič lepa!
Brat Jože in sestra Cilka sta mi odstopila vsak konček svoje sveče, stara mati pa so mi kupili za god novo svečko, rožnato in modro košarico. To so mama shranili, da jo bom imela, ko bom že šla v cerkev.
Takrat pa sem ostala doma. Naročili so mi, naj zapahnem vrata in nikomur ne odprem, ko bodo oni v cerkvi. Ko pridejo domov, me bodo pa že poklicali, da jim bom odprla.
***
Odšli so ven. Zapahnila sem vrata in zlezla na peč. Zbrala sem svečke, a kaj bi z njimi, če ne gorijo. Vedela sem, da jih bodo naši v cerkvi prižgali. Zakaj bi jih pa jaz ne? Šla sem v kuhinjo in poiskala za črno solnico skrite žveplenke. Vzela sem laterno in prižgala v njej majhno lučko, ki so jo imeli mama, kadar so ponoči delali v kuhinji ali v hlevu. Laterno sem nesla na peč. Ob tisti lučki sem prižgala vse svoje svečke, kar sem jih dobila za god. Na koncih sem jim stalila vosek in jih postavila ob robu peči. Tam je bila peč vedno hladna in se svečke niso talile. Gorele so lepo in mirno, kakor v cerkvi pri veliki maši. Veselila sem se teh lepih plamenčkov, se naslonila na gorko vrečo prosa in zaspala.
***
»Glejte to našo Svečnico, kako mirno spi sredi gorečih sveč!« sem zaslišala v spanju glas brata Franceta. Naši so prišli domov, pa jim nihče ni prišel odpret. Na malih vratih so s premrlimi rokami s težavo premaknili zapah in vsi v strahu prihiteli v hišo. Pa ni bilo nič hudega. Sredi dogorevajočih svečk sem spala in niti las mi ni padel z glave.
»Kako sem se ustrašila! Ravno taka si bila, kot mrliček sredi gorečih sveč. Kaj pa, če bi se ti oblekica vnela! Kdo pa ti je dal klinčke?« so hiteli mama.
»Sama sem šla ponje v kuhinjo,« sem povedala.
»Nič več te ne bomo puščali same doma!«
»Ni treba! Saj bi rajši šla z vami v cerkev. Tam bi lahko prižgala svečko!«
»O ti naša neumna Svečnica! Ko pa je tako mrzlo, ti si pa tako majhna, saj bi zmrznila!«
»Saj tudi vi niste zmrznili!« sem ugovarjala.
Od takrat so me pa jemali ob nedeljah s seboj v cerkev in na drugo svečnico sem tudi jaz med blagoslovom prižgala svojo svečko, godovno darilo stare matere.

BRENČIČ, Marija (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 80.
zgodba je izšla tudi v knjigi Marija Brenčič-Jelen,Sedem ključavnic, Ognjišče, 1995

Kaj naj ti darujem, Bog? Kaj lahko stvar da svojemu Stvarniku? Kaj lahko človek da svojemu Bogu? Vse, kar sem, sem zaradi Tebe! Vse, kar imam, imam od Tebe! Ves sem torej Tvoj!
Kaj naj ti darujem, Bog? Tebi, ki si že 'v začetku' skrivnostno združen s Sinom in Duhom, iz svojega svetega naročja potegnil čas in prostor ... vse, kar me obdaja ... in mi podaril ta čas in prostor ... dahnil v moje nosnice življenjski dih ... in me podaril temu času in prostoru ...

Kaj naj ti darujem, Bog?

Darovala sta ti Kajn in Abel, od sadov zemlje in prvence drobnice ...
Daroval ti je Noe, ko so vode odtekle, čiste živali in čiste ptice v žgalni daritvi ...
Daroval ti je Abraham ovna, potem ko ti je bil pripravljen darovati tudi Izaka, svojega sina, svojega edinca, ki ga je ljubil ...
Darovali in posvetili so ti Izraelci, v spomin in zahvalo na izhod iz Egipta, vse svoje prvorojene ...
In po tem zakonu je bil darovan tudi Tvoj Sin, Božji Prvorojenec, odkupljen z dvema golobčkoma ... ali dvema grlicama ... da bi se lahko daroval na križu in nas odkupil za večno življenje ...

Kaj naj ti darujem, Bog?

Vse od izgona iz raja je človek postavljal oltarje ... in ti daroval ... Dim se je dvigal pod nebo ... Kri se je stekala v zemljo ... A Ti tega nisi hotel ... ne želel ... ne potreboval ... In ni ti bilo všeč ... Ti ne želiš kamna na oltarju ... Ti želiš srce namesto kamna ... Srce na oltarju ... Oltar v srcu ... Zato si dal svojega Sina, svojega Edinca, ki ga ljubiš ... da je z eno samo (samo)daritvijo dopolnil Staro in postal Novo ... in nas za vselej posvetil ... in nas napravil popolne ... (glej Heb 10,4–14)

Kaj naj ti darujem , Bog?

Tebi, ki si dal samega sebe! Tebi, ki si se dal ves! Tebi, ki si dal vse!
Da lahko živim, si dal svoje življenje. Da lahko živim, si premagal smrt. Da lahko živim, se mi daješ v kruhu. In vinu.
Kaj naj ti darujem, Bog? Mar imam kaj, kar nisem prej prejel od Tebe?
Kaj naj ti darujem, Bog? V svojih ranjenih dlaneh Ti bom ponudil svoje strto srce ... Ozdravi moje rane ... Zaceli moje srce ... da bo spet celo ... da bova spet Eno ...
Dal ti bom svoji dve grlici ... dušo in telo ... Dal ti bom svoja dva golobčka ... srce in glavo ...

Ker ... kaj naj ti drugega darujem, Bog? ...

ČUŠIN, Gregor. (Na tretji strani). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.