Miško je bil plišasti medvedek. Bil je v lasti muhaste in trmaste deklice. Včasih ga je zasipala s pozornostmi, drugič pa ga je neusmiljeno metala po tleh in ga vlekla za tako občutljiva ušesa.
Zato je Miško nekega dne sklenil, da pobegne. Izkoristil je zmedo predbožičnih dni in se odpravil na prostost.
Zagazil je v sneg in visoko dvigoval noge. Bil je srečen kot še nikoli. Na vsakem koraku je odkrival kaj novega: drevesa, ptice in druge živali, zvezde, z očmi je kar požiral stvari okrog sebe. Vse mu je bilo tako lepo, tako novo.
Približal se je sveti večer, ki vse vabi, da naredijo kakšno dobro delo. Miško je zaslišal kraguljčke. Zagledal je severnega jelena, ki je vlekel sani, polne daril, zavitih v papir najrazličnejših barv.
Jelen se je ustavil, ko je zagledal medvedka. Prijazno mu je povedal, da nadomešča Božička. Ta je prestar, da bi v visokem snegu peš raznašal darila. Nato je povabil medvedka: »Stopi na sani!«
Tako je Miško začel potovanje na čarobnih Božičkovih saneh. Prav on je polagal darila, posebej pripravljena za otroke. To opravilo mu je bilo zelo všeč. Če bi ostal navadna igrača pri trmasti deklici, ali bi doživel tako zanimiv večer?
Z jelenom sta prispela do zadnje hiše, revne hiške na robu gozda. Miško je segel v vrečo. Podrgnil je po dnu, a nič. Vreča je bila prazna.
»Dragi jelen, vreča je prazna!«
»Oh, ne!« je vzkliknil jelen. »Kaj bo pa zdaj? V hiški živi bolan otrok. Ko se bo jutri zjutraj zbudil, bo našel prazen škorenj.« Jelen je žalostno pogleda Miška.
Medvedek je zavzdihnil, pogledal je naokoli po zasneženi pokrajini, ker mu je bilo zelo všeč hoditi in uživati. Skomignil je z rameni, dvignil eno nogo, nato drugo in ena, dva, ena, dva se je odpravil proti hiški. Da bi tudi on na sveti večer naredil dobro delo, je vstopil vanjo in sedel na prazen škorenj ter počakal jutra.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

glasba

Ansambel Saša Avsenika in Zimska pravljica

gost meseca

Matic Vidic, stalni diakon, psihoterapevt in predavatelj

priloga

Za dobro duševno zdravje

Preberite več: Januar 2026

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bilo je hladno zimsko jutro. Avto je še ubogal in vžgal takoj, ko sem obrnila ključ. Počasi sem vozila po široki, ravni cesti in se iz zaspanosti prebujala v nov delovni dan z molitvijo. Jutra so mi ljuba ravno zaradi tega tako lepega začetka. Čas, posvečen Bogu, Mariji, svetnikom in angelom. Čas, ko me preplavlja Očetova ljubezen. Čas za zahvalo in prošnjo zase, za ožjo in širšo družino, za sodelavce, za pokojne, za vse duhovne voditelje …
Po desetih minutah vožnje sem se pripeljala do središča sosednje župnije – s cerkvijo, župniščem, občino, pošto in trgovino ter z obvezno gostilno. To zgoščeno jedro kraja zagledaš v trenutku, ko prevoziš ozko cestno grlo, ki povezuje podeželje z naseljem. In tega dne je bilo to prizorišče še posebno lepo. Občinski praznik je ravnokar minil, zato so pohiteli še z okrasitvijo, čeprav se je veseli december šele dobro začel. Množica drobnih lučk se je v decembrski meglici zarisovala v nenavadno lepoto. Osvetljena cerkev v ozadju je bila krona vsemu lepemu. Čeprav se nisem ustavila in je trenutek, ko vse to s pogledom objameš, že bil mimo, je vseeno ostal zapisan v moj spomin.
Tako močno se me je dotaknil trenutek srečanja lepote z Lepoto, da mi je iz srca privrela ponižna prošnja: »Oče, čudovito je tvoje svetišče v tem kraju. Že zunanjost nas pritegne s svojo skrivnostni lepoto, zavito v barvne meglice decembrskega hladu. Pritegni čim več ljudi, ki gredo tod mimo, da te bodo poiskali, prestopili prag tega svetišča in, če ne v molitvi, naj te poiščejo vsaj kot Otroka v jaslicah. Omehčaj njihova srca in odpri jim vrata svoje ljubezni. Naj vsaj za nekaj minut pozabijo na vse svoje obveznosti, da bodo slišali Jezusove besede ljubezni in upanja. Tvoj glas naj iz njihovih src prežene nemir, tesnobo in dvome. Spregovori jim besede, ki bodo ozdravile njihova srca in duše.« Vso pot, ki sem jo imela pred sabo, sem molila v ta namen. In počutila sem se veličastno, kot da bi bila moja prošnja že uslišana.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
»Šele pred petimi minutami sem se vrnil. Bil sem na sprehodu. Moral sem na zrak, da se pred spanjem umirim. Ponoči so nam vlomili v cerkev in ves dan je bilo tukaj polno policistov in kriminalistov.« Onemogel se je sesedel v stol za pisalno mizo.
Bilo mi je, kot da bi me kdo polil z mrzlo vodo. »Ljubi Bog, nisem te prosila za obisk cerkve na takšen način.« Bila sem pretresena in besede tolažbe nisem spravila iz sebe. Počutila sem se krivo. V meni je kljuvalo: »Saj si prosila za to!« »Pa ne na ta način,« sem se branila v sebi. Župnik pa je, kot da bi slišal moje misli, dejal: »Kako nedoumljiv je Bog. Včasih na prav nenavadne načine vabi ljudi k sebi. Komaj smo začeli postavljati jaslice, pa je bilo v cerkvi že toliko obiskovalcev. Zaupajmo Bogu, da vse, kar dela, dela dobro in prav. Hvala Bogu!« Saj res: na kriminaliste in policiste v svoji molitvi sploh nisem pomislila. Mogoče pa je vlomilec odprl vrata v cerkev in do božjega Srca prav kateremu izmed njih. Kdo bi vedel – saj njegova pota niso naša pota …
Odleglo mi je, ko sem slišala župnika, da se kljub težkemu in neprijetnemu dnevu zahvaljuje Bogu. Zahvaljuje se mu za vse ljudi, ki jih je danes pripeljal v njihovo cerkev. Ob toliki veri in zaupanju v božjo previdnost me je postalo sram moje šibke vere. Poslovila sem se in hitro odšla domov.
Vso pot sem se zahvaljevala Bogu za trdno vero župnika in za dober zgled, ki mi ga je dal. In s skesanim srcem sem prosila Boga odpuščanja, da mu nisem takoj zaupala, da sem se z njim hotela celo prepirati. Prav iz globin mi je privrela molitev: »Usmiljeni Bog, nauči me globlje zaupati vate. Včasih se mi zdi, da ne slišiš moje molitve, da se sploh ne zmeniš zame. Danes si mi dokazal, da me poslušaš. Prosim te, razodevaj mi svoja pota, da bom prepoznala tvojo voljo. Poživi mi vero, da ti bom zaupala vedno,. tudi takrat, ko tvojih načrtov ne bom razumela. Pomagaj mi, da bom čutila tvoje očetovsko varstvo vse dni in na vseh mojih poteh.

Katarina. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2012), 52-53.

Pred ohrovtovo glavo klobuk dol!
Stopili smo v advent, čas štirih nedelj do Jezusovega rojstva. Barva adventa je vijolična, božič pa bo zlat, rdeč in zelen. Na mizi imamo venček s štirimi svečkami. Vsako nedeljo ena zagori, da nas spomni na velik prihajajoči praznik. Zdaj radi obešamo venčke tudi na vhodna vrata in poškilimo, ali ima soseda morebiti lepšega.
Na eno izmed teh nedelj bomo za kosilo pripravili z mesom nadevan ohrovt, jed, ki je zelo primerna za zimski čas. Pred ohrovtovo glavo klobuk dol! Krepi naš organizem z mnogimi koristnimi elementi.
Najbrž še niste slišali, da je ohrovt svetovni šampion glede vsebnosti vitamina C. V svojih listih hrani za nas še kopico drugih vitaminov in mineralov. Prinaša nam tudi antioksidante, s katerimi podimo stran virusne bolezni in zaviramo starost. Gotovo pa ste že slišali za učinkovito shujševalno kuro na osnovi ohrovtovih ali zeljnih juhic. Pa še to: povoj iz ohrovtovih ali zeljnih listov blaži bolečine in pomaga pri zdravljenju revmatizma in artritisa. Vsi po ohrovt torej!

DECEMBER JE ČAS KOLIN
Včasih je bil to hišni praznik, saj so se (v času, ko sicer ni bilo izobilja) mnogi ob kolinah lahko do sitega najedli. Pa še pripravili so si zalogo za čas, ko narava spi in nam privije pipico. Hladilnikov ni bilo, torej so kmetje čakali na prvi sneg ali bridko burjo, da se meso ne bi pokvarilo. V dobi hladilnikov pa so koline lahko kadarkoli, tudi poleti.

Tega in še mnoge druge recepte najdete v knjigi Zmeraj sestra Vendelina. Knjigo lahko kupite v knjigarnah Ognjišča in v spletni knjigarni.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

Z MESOM NADEVAN OHROVT

1 ne prevelika ohrovtova glava, sol, jušna osnova

Mesni nadev

• 4 dag masti, 3 žlice sesekljane čebule, 2 stroka strtega česna
• 40 dag mlete svinjine ali mešanega mesa
• sol, poper, timijan, majaron
• 2 žlici pšeničnega zdroba ali 5 dag namočenega in ožetega kruha
• 2 dl jušne osnove
• 2 jajci, malo kisle smetane

Ohrovtovo glavo očistimo, operemo in 5 minut kuhamo v osoljenem kropu.
Preložimo jo na desko in previdno izrežemo kocen.
Nadev začnemo dodajati pod listi na sredi glave, jih stisnemo navzgor in nato nadevamo spodnje liste. Ne dajemo preveč nadeva. Nazadnje ohrovtovo glavo z vrvico krog in krog povežemo, da nadev ne bi uhajal.
Tako pripravljen ohrovt položimo v lonec ali kozico, prilijemo juho ali vodo, da sega do polovice glave, pokrijemo in kuhamo do mehkega, to je okoli 30 minut.
Kuhano ohrovtovo glavo položimo na ogret servirni krožnik in odstranimo vrvico. Okrog naložimo krompirjev pire.

Mesni nadev
Na maščobi spražimo čebulo, dodamo česen, mleto meso, sol, poper, majaron in timijan.
Pražimo le toliko časa, da se osuši mesni sok. Prilijemo 2 dl juhe in dušimo še dobrih 10 minut. Proti koncu kuhanja dodamo zdrob ali namočen in ožet kruh.
Ko se nadev ohladi, vmešamo še jajca in smetano.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 12 (2022), 84-85.

Slaven glasbenik je prišel na dvor nekega kralja. V prestolni dvorani je videl prečudovito harfo, ki je nerabljena stala tam. Prosil je, če bi smel nanjo zaigrati. Kralj je povedal, da so se najboljši harfisti na njej poskusiti, toda harfa je dajala samo hreščeče glasove. Glasbenik ni odnehal. Ker ga je kralj zelo cenil, mu je nazadnje dovolil, da zaigra na harfo. Ko je nehal igrati, so vsi dvorjani jokali od ganjenosti in občudovanja, ker je bila glasba tako čudovita in očarljiva.
Kralj je vprašal glasbenika, v čem je skrivnost. Ta mu je pojasnil: »Vsi drugi so skušali vsiliti harfi svoje pesmi. Toda ona se je branila. Jaz pa sem na harfo igral njeno lastno pesem. Ali ste slišali, kako se je smejala, ko se je spominjala časa, ko je bila še mlado drevo, ji pripovedovala o svetlih sončnih žarkih, ki so sijali skozi njene veje, o pojočih pticah na njenih vejah in zaljubljenih parih v njeni senci. Slišali ste jo jokati, ko sem jo spomnil na tisti dan, ko so jo posekali in se je prenehalo njeno življenje kot drevo? Toda ali ste jo slišali tudi, kako je vriskala, ko sem z njo pel o vstajenju čudovite harfe, o visokem poklicu, da zapoje v čast Bogu in v veselje ljudem?« (sč)

Kako hitro se obrača čas! Ni še dolgo kar sva spustila zrak iz rokavčkov, kopalke se sploh niso še do konca posušile, pa že na vrata trka zima in z njo blaženi adventni čas. Čas priprave, čas pričakovanja. Trgovci, ki so še bolj neučakani kot otroci, (čeprav iz čisto drugih razlogov!), so prav hitro upihnili sveče, prižgane v čast in spomin svetnikom in rajnim, iz kleti so privlekli umetne jelke, spihali z njih prah in prižgali pisane lučke. Kmalu bo v izložbah in iz vsakega tretjega okna ali balkona visel »rdeči debeluhar« in vpil svoj amerikanizirani: »Ho, ho, ho!« Vem, da smo si ljudje različni, da vsak po svoje vidimo in doživljamo, da ima nekdo rad jabolka, nekdo pa hruške, nekomu so všeč psi, nekomu mačke, nekomu je vrednota, kar je drugemu sramota … Vendar kristjanu debeluharski »ho, ho, ho!« nikakor ne more in ne sme nadomestiti Krstnikovega: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjena.« Vhod v, ne vem, CityPark niso »ozka vrata« skozi katera moramo stopiti in parkirišča pred nakupovalnimi centri niso »steze, ki jih je treba zravnati«!
Starši vemo kaj je advent. Vemo kaj je priprava in pričakovanje. Od dne, ko se je na testu za nosečnost zarisala tista mala črtica, se je naše življenje spremenilo. Od dne, ko smo »prestopili« tisto magično črtico, pa najsi smo se tega takrat zavedali ali ne, nič več ni bilo po starem. Marsikateri očka ne prenese pritiska tako uspešno kot ga je sveti Jožef, in ne zdrži. Žal tudi mnogi pari ne »zdržijo«. Še najbolj žal pa, da ne »zdržijo« otroci in se poslovijo še preden se rodijo, morda samo zato, ker niso uspešno prestali kakega zdravniškega testa! Če pa smo zdržali, in najsi smo se še tako dobro pripravljali, je prihod otroka, njegovo rojstvo, naše življenje obrnilo na glavo, ga »spreobrnilo«, če hočete. Otrok zahteva pozornost! Otrok zahteva čas! Otrok zahteva potrpežljivost! Ne meni se za uro in vreme! Otrok zahteva ljubezen! Otrok je kralj!
In na kakšno spreobrnjenje nas opozarja Janez Krstnik? Božje Dete, ki prihaja, zahteva spreobrnjenje! Zahteva pozornost, zahteva čas, potrpežljivost. Zahteva ljubezen! In hkrati vse to tudi sam v obilici daje! Božje Dete, ki prihaja, zahteva, da svoje življenje odslej živimo drugače! Božje Dete, ki prihaja, je Kristus, Kralj Vesoljstva! Iz leta v leto nam odpre vrata v advent – čas pričakovanja. Kaj torej pričakujemo? Česa si želimo? Kam je usmerjeno naše hrepenenje? Kje je naš zaklad? Nikar se ne zaustavimo v preddverju božjega kraljestva. Ne pričakujmo, da bo Kristus Kralj zavladal tukaj in zdaj, da bodo minile krivice in preganjanje in bomo zasedli svoja mesta levo in desno od božjega prestola že na tem svetu ( Mt 20,21).
Božje Dete, ki me čaka na koncu adventne poti, mi šepeta: ''Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali… (Jn 18,36). Tako pa: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« ( Lk 2,14). Ali pa v meni ljubšem, zastarelem, prevodu: … mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Biti »dobre volje« torej pomeni biti »Bogu po volji«. Biti pobožen torej pomeni ohraniti dobro voljo. Tudi takrat, ko je težko. Tudi takrat, ko se skozi gnečo sejemskih stojnic prebijam do cerkvenih vrat. Za katerimi pa začuda vlada nepopisen mir. Mir, ki ga svet ne more dati.
In tega miru, adventa: veselega in nestrpnega pričakovanja
ter dobre volje, blagoslova torej, ti v obilici želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 12 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38