Sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro in ga prosili za pomoč v raznih telesnih slabostih. Rodil se je leta 890 v plemiški družini na Švabskem. Starši so ga zaupali v vzgojo menihom v Sanct Gallnu v Švici, od tam je odšel v Augsburg, kjer ga je škof posvetil v duhovnika. Po škofovi smrti ga je papež hotel postaviti za njegovega naslednika, toda Urh si te odgovorne službe ni upal sprejeti, češ da je premlad. Nekaj let zatem pa je na željo vseh, ki so ga poznali in spoštovali, postal škof in obenem državni knez. Obojno službo je znal skladno izvrševati in prav v tem je njegovo svetništvo. Veliko škofijo Augsburg je vodil polnih petdeset let. Kot dobri pastir je šel med ljudi. Najbolj so mu bili pri srcu reveži, bolniki in ostareli. V zgodovino se je zapisal kot branilec svojega škofijskega mesta Augsburga ob napadu divjih Madžarov avgusta 955: sam je vodil obrambo, ‘oborožen’ samo z duhovniško štolo, svoje vernike pa je prosil, naj tiste, ki se bojujejo, podpirajo z molitvijo. (sč)
Na sliki: A. Cebej, sv. Urh, olje na platnu, okrog 1765, Narodna galerija, Ljubljana

Augsburškemu škofu sv. Urhu je na naših tleh posvečenih 40 cerkva (15 župnijskih in 25 podružničnih), med njimi je šest p. c. (v celjski in mariborski škofiji – Koroška), ki svojega zavetnika naslavljajo Ulrik (zunaj naših meja sv. Urha imenujejo tudi Ulrih, Udalrik). – V LJ nadškofiji je največ cerkva sv. Urha (16) in od teh je sedem župnijskih: Begunje na Gor., Leskovica, Smlednik, Šenturška Gora (oskrb. Velesovo), Vranja Peč (oskrb. Homec), Zaplana (oskrb. Vrhnika) in Žabnica (oskrb. Škofja Loka - Suha); še devet je p. c.: med Podolnico in Zaklancem (Horjul), na Kremenici (Ig), v Žiganji vasi (Križe), v Zavogljem in v Dobrunjah (Sostro), v Maršičih (Sv. Gregor), na Taboru v Zavrhu (Sv. Trojica nad Cerknico), v Hotemažah (Šenčur) in v Ravenski vasi (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je priprošnjiku za srečno zadnjo uro posvečenih pet ž. c.: Bovec, Branik, Ravne (oskrb. Cerkno), Ubeljsko in Zavratec (oskrb. Godovič); dve p. c. pa sta v Lažah (Senožeče) in v Tolminu (pokop.) – V NM škofiji je edina ž. c sv. Urha v Velikem Gabru, v škofiji pa je še devet p. c.: na Okrogu (Čatež - Zaplaz), na Vihrah (Leskovica pri Krškem), v Podstenicah (Poljane - Dolenjske Toplice; v Roviščah (Studenec), v Čadržah (Šentjernej), v Žalovičah (Šmarjeta), na Cerovcu (Trebelno) in v Slančjem Vrhu (Tržišče) – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Urha: v Podgorju pri Slovenj Gradcu in v Strojni, tudi dve p. c. (sv. Ulrika) sta na Koroškem: v Dovžah (Št. Ilj pod Turjakom) in v Tinjah (sv. Ulrik). – V CE škofiji so vse štiri p. c. posvečene sv. Ulriku in sicer v Lesičnem (Pilštanj), v Brezjem pri Bojsnem - Slopno (Pišece), v Gor. Brezovem (Sevnica) in v Gaberkah (Šoštanj). – V MS škofiji ni cerkva, ki bi imele za zavetnika Sv. Urha (Ulrika). (mč)

Veliki Gaber

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 7, str. 123

Oče je vsak večer, ko je prišel iz službe, šel na sprehod s svojo najstniško hčerko. V njeni družbi mu je bilo lepo. Kar naenkrat pa je hčerka skoraj vsak dan našla kakšen izgovor, da ji ni bilo treba na sprehod. Prizadelo ga je, a ni nič rekel. Ko je prišel njegov rojstni dan, mu je hčerka podarila pulover, ki ga je sama spletla. Oče je tedaj spoznal, da ga je pletla tisti čas, ko je šel on na sprehod. Rekel ji je: »Draga Marta, zelo cenim tvoje darilo, toda tvoje družbe med sprehodom  sem še veliko bolj vesel. Pulover lahko kupim v vsaki trgovini, tebe pa ne morem.«

Bolj kot vsa darila je dragocena ljubeča bližina ljudi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsako leto na drugo velikonočno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek, v katerem apostol Janez poroča, da se je Jezus po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem in pregnal njihov strah. Tomaža ni bilo med njimi in ko so mu drugi polni veselja o tem pripovedovali, jim ni verjel. Čez osem dni jih je vstali Gospod spet obiskal. Jezus se je posebej obrnil do Tomaža in ga zaradi tega grajal, nakar je Tomaž  izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Zaradi svoje nevere je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem malo vemo. Preden ga je Jezus poklical, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Evangelist Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je prevod njegovega imena, ki izhaja iz aramejske besede ‘toma’ (dvojček). Staro izročilo ve povedati, da je Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij na Bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije, zato indijske kristjane včasih imenujejo ‘Tomaževi kristjani’. Umrl naj bi kot mučenec v kraju Mailapur pri Madrasu. (sč) - Na sliki: Sv. Tomaž vtika prst v Jezusove rane, freska, 1492,  p. c. sv. Tomaža v Stomažu pri Vrabčah (žup. Vrabče).

Sv. apostolu Tomažu je pri nas posvečenih 34 cerkva: sedem župnijskih, 27 podružničnih in ena kapela (oratorij). – V LJ nadškofiji imajo dve ž. c.: Krašnja (1)  in Ljubljana - Zadobrova (2) ; kar 13 pa je p. c.: Topol (Begunje pri Cerknici), Sp. Draga (Ivančna Gorica) (8) , Bitnje (Kranj - Šmartin), Češnjica (Ovsiše), Zg. Pirniče (Pirniče), Britof (Predoslje) (12), Planinca (Preserje), Rateče - Planica (pokopališče) (11), nad Praprotnim (Selca), na Vrhu (Stari trg pri Ložu), Brode (Škofja Loka), Loke (Šmartno v Tuhinju) (10), nad Vel. Poljanami (Vel. Poljane). – V KP škofiji najdemo štiri ž. c. sv. Tomaža: Novaki (5),  Osp (6),  Pliskovica (3)  in Stomaž (4) ; šest je p. c.: Vrhpolje (Hrpelje - Kozina), Koprivišče (Kal nad Kanalom) (16), Idrsko (Kobarid) (7) , Vrsnik (Ledine) (17), Stomaž (Vrabče) in Famlje (Vreme); v starem delu Kopra je tudi Tomaževa cerkvica (kapela). – NM škofija nima nobene ž. c., apostolu pa je posvečenih pet p. c.: Tanča Gora (Dragatuš) (14),  Vrh pri Hinjah (Hinje), Gor. Stara vas (Šentjernej) (15), Velike Poljane (Škocjan pri NM) in Gor. Straža (Vavta vas) – V MB nadškofiji je ena ‘Tomaževa’ župnijska cerkev (Sv. Tomaž - pri Ormožu) (spodaj)  in ena p. c. – v Tomaški vasi (Šmartno pri Slovenj Gradcu).(9)  - V CE škofiji imajo dve p. c. sv. Tomaža: Brecljevo (Šmarje pri Jelšah) in Sv. Tomaž nad Vojnikom (Vojnik) (13)  – V MS škofiji nimajo nobene apostolu Tomažu posvečene cerkve. (mč) (OP.: v reviji je nekaj cerkva napačno označeno (številka) - tu so popravki - se opravičujemo!)

      
Sv. Tomaž (pri Ormožu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 07, str. 115.

Po Kristusovem vstajenju se je apostol Tomaž po volji Vstalega Kristusa odpravil na pot proti Indiji. Pot je bila dolga in izredno težka!
Nekega večera, ko je že prestopil mejo, ga je obšla tako globoka potrtost, da se je moral ustaviti.
Tedaj pa so mu prišle na misel Jezusove besede: »Razkolji les in jaz bom tam, dvigni kamen in me boš našel!«
Ganjen se je priplazil do kamna v bližini, ga dvignil, ga omočil s svojimi solzami in pobožal ter rekel: »Gospod, tebe je res mogoče najti tudi v kamnih Indije.«
In nadaljeval je pot!

Pripoved je vzeta iz apokrifnega evangelija (teh Cerkev nima za navdihnjene in so nastali pozneje) in nam hoče povedati, kako lahko Boga srečamo povsod. Zaupanje, ki ga vliva ta zavest, nam daje moč, da se ne ustavimo, tudi ko zaidemo v težave ali nam opešajo moči.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 75.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Poglej, kako je lep/a,« sem kot otrok poslušal mamo, ko se je v času poletnih dni ozirala po lepo zagorelih telesih. »Kakšna barva!« je vzdihovala in dodala: »Gotovo je bil/a na morju!« Seveda smo si (s pomočjo sindikata) tudi mi privoščili vsaj nekaj počitniških dni ob morski obali, kjer sem dobil (zato 'da bom lep') prenekatero spodbudo za praženje na soncu (kar me ni nikdar pritegovalo – od nekdaj sem ljubitelj dobrega branja/pogovarjanja tam nekje v osvežujoči senci). Potem smo vsak dan sproti opazovali in ocenjevali našo 'lepoto', ki se je običajno začela z opeklinami in končala z nekakšno rjavino, ki naj bi bila lepa. Ko smo se vrnili domov, so nas seveda mnogi občudujoče spraševali: »Kakšna barva! Ja, kaj ste bili na morju?« In mi smo ponosni na svoj 'dosežek' potrdili svoje bivanje na peklenski vročini s sparjenimi sendviči za malico in celonočnim prebujanjem zaradi komarjev (pardon: komark), ki so nam pile kri. (Saj je bilo ob tem tudi kaj prijetnega, pa vendar ...) »Za lepoto je pač treba (po)trpeti,« sem slišal v svojem najstniškem uporništvu, ko sem poskušal doseči, da bi šel po svoje – namesto na morje, k stricu na kmete.

Skratka: poudarjanje telesne lepote (pač po merilih, ki so neredko tudi slaboumna), je v meni, kot otroku prebudilo prepričanje, da je dobro osončeno telo nekaj zelo pomembnega za človekovo zadovoljstvo. Gotovo, a v pravi meri in v ravnovesju s 'sončnostjo' srca in globine duha. Kaj kmalu sem namreč opazil, da tistim, ki so pozorni le na telesnost, nekaj manjka. Slabo prikrito so izražali neko nepotešenost – neki manko, ki so ga skušali še dodatno nadomeščati z zunanjimi 'fintami', ki pa jim več kot očitno niso prinašale umiritve, izpolnitve. Z odraščanjem sem (po lastnih izkustvih) spoznaval, da potrebuje sončenje tudi naša notrina/globina. Tja ne sežejo sončni žarki Sonca na nebu – do tja seže L/ljubezen tistih, ki so notranje 'S/sonce' našega življenja.

Gotovo se bomo v teh počitniških dneh sončili tudi pod milim nebom (jaz le takrat, ko bom delal na zemlji, ki me hrani in umirja), ob tem pa se velja dobro osončiti tudi v ljubečih B/bližinah. Počitnice so čas okrepitve. Na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D (ta je odločujoč, da kalcij utrjuje kosti) bomo utrdili telesne moči, v ljubečih B/ližinah pa svojo bomo okrepili svojo notranjo strukturo. Imeti čas za lepoto stvarstva, imeti čas za Lepoto samo – torej čas za Boga (molitev pred Naj-Svet-ejšim je naravnost terapevtska, pa duhovne vaje ...) in seveda imeti čas za tiste, ki so naši najbližji – tiste, s katerimi smo si dar Ljubezni! »Moj Bog, ko bi imel še en košček življenja, ne bi pustil da mine en sam dan, v katerem ne bi povedal ljudem, ki jih imam rad, da jih ljubim,« je zapisal kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez. In za težo, bremena, prizadetosti (morda celo sovraštva) svetuje: »Zapiši svojo mržnjo na led in počakaj, da jo raztopi sonce.«

Ja, potrebno in vredno se je osončiti. A ne le svoje telo. Sam sem si v počitniških mesecih ob rednih obveznostih označil v koledar tudi 'zaseden čas' – čas ko bom prisedel k svojim domačim in prijateljem in ko se bom ob 'vznožju' Boga sončil v svoje najbolj osebno. To je čas ljubkovanja (papež Frančišek bi rekel: čas nežnosti), ki me najbolj umirja in izpolnjuje – tudi zato, da lahko potem odsevan svetlobo.

Ker so za celostno okrepitev pomembne ne le svet(l)e B/bližine, pač pa tudi vredne vsebine (tudi misel je potrebno 'sončiti'), naj ti bo tudi revija Ognjišče vredna sopotnica.

GRŽAN, Karel. (kolumna Na začetku). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 3.

Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi'im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar

Bojim se samote .... da se bom zaljubila v napačno osebo ... da me prijatelji v šoli ne bodo sprejeli ... da se me bo moja najboljša prijateljica naveličala ... Strah me je tišine, vedno mora biti okrog mene vsaj malo hrupa ... Bojim se, da nisem dovolj lepa ... da me imajo drugi za otročjo ... Bojim se spraševanja v šoli in testov ... biti v dvigalu z neznano osebo ... miši in pajkov ... bolečine ... Strah me je smrti ... Česa se pravzaprav ne bojim?! Na pooomoč!!! (Maša '97)

Počutim se kot ladja, ki pluje skozi grozeče valove in nevihte. Nisem dovolj prepričan sam vase, da bi si upal pokazati svoj pravi obraz, moram braniti tisto, kar je v meni od rojstva, in zato kažem navzven obraz, ki je zakrit z masko. Včasih želim, da bi me hvalili, da bi mi izkazovali nežnosti, toda ne upam si tega pokazati, da me ne bodo imeli za otročjega: zato visoko dvignem glavo in se raje brezbrižno in ravnodušno družim z odraslimi. Drugič pa sem v zadregi in se počutim neugodno, ko v sebi čutim grozečo nevarnost, napada me tisoč zmajev ... rad bi se približal nekomu, ki je starejši od mene, s katerim bi se lahko iskreno pogovoril, toda tega ne morem narediti, ker se bojim, da bodo potem govorili okrog, da imam probleme, da se ne znajdem v življenju, da sem problematičen in se name ni mogoče zanesti: zato se raje smejim in šalim, razlagam vsakdanje neumnosti in kažem samo svojo lupino (zunanjost). Večkrat želim razkriti svojo pesniško dušo, govoriti o svojih upih, načrtih za prihodnost: toda bojim se, da me bodo imeli za sanjača, čudaka in tistega, ki živi v oblakih, zato spet igram in govorim nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar čutim v sebi. Zavedam se, da nisem popoln, težko sprejmem mnenja in sodbe drugih, predvsem odraslih, nočem, da me razvrščajo, da o meni mislijo slabo, da me spravljajo v predalčke; zato sem zelo samozavesten, hočem iz sebe narediti mene samega in nočem nikogar prositi za pomoč. Razpet sem med dve skrajnosti: na eni strani bi se rad popolnoma odprl in razkril svojo notranjost, na drugi strani pa jo skrivam, ker bi rad ugajal, hočem, da se z vsemi dobro razumem in se bojim zavrnitve in kritike ... To bi me preveč potrlo in se ne bi več pobral. Vse tisto, kar kažem navzven, je le en delček mene, za vso mojo zgovornostjo, prijetnostjo in navidezno urejenostjo pa se skriva stiska mojega srca ... (Marko '95)

Ne bodi čustveno 'nepismen'!

Užaljeni smo, jočemo, pogosto se bojimo, občutimo bolečino, trpimo, imamo občutek, da smo srečni ... vse to so občutja, ki spremljajo naše življenje. In iz vsega tega se vsak dan nekaj naučimo. Učimo se iz osamljenosti, strahu, iz občutkov gotovosti in negotovosti, na svojih napakah, kot znamo večkrat reči. Učimo se, ko smo v družbi, iz tega, kako pomagamo drugim in prejemamo pomoč, iz potrpežljivosti, iz srčnosti, iz odnosov z drugimi ... Ni lahko pokazati navzven tisto, kar skrivamo v svoji notranjosti v tem 'plastičnem' svetu, ki je tako površinski in materialističen, da se zdi, da lahko že vse kupimo, tudi prijateljstvo in ljudi ... Toda tudi iz tega stanja mora voditi pot rešitve. Najprej moramo prisluhniti svojim čustvom, tako se bomo naučili največ. Pustiti moramo, da ti naši občutki pronicajo v našo zavest. Prisluhnimo jim, pustimo jim, da rastejo, dajmo jim svobodo. Potem pa moramo o njih pripovedovati, govoriti o njih z drugimi, prisluhniti drugim, njihovim občutkom: tako, brez kakšne razlage in sodb. In končno jih moramo sprejeti vase: jih povezati z razumom in srcem (ki nam govorita, kaj narediti, da bo prav) in voljo (ki odloča, kako ravnati). Vidite, če hočemo, se lahko spreminjamo in se tako bližamo zrelosti.

10 načel ... ZA POLNO ŽIVLJENJE

1. Bodi tak, kot si v resnici. Ne nosi maske in ne igraj.

2. Ne boj se svojih čustev in brez zadrege izrazi tisto, kar čutiš.

3. Ne dovoli, da si vedno v strahu, da boš drugega užalil: reci ali stori vedno tisto, kar misliš, da je prav, in ničesar ne olepšuj.

4. Bodi samozavesten: drugi te morajo spoštovati, prav tako tvoje mnenje in odločitve, za katerimi moraš vedno stati sam.

5. Ne kaži dveh obrazov, da bi bil tako vsem všečen.

6. Ne delaj se lepega s tem, da druge obsojaš, jih napadaš in celo žališ.

7. Govori o drugih le to, kar je v njih dobrega: pokaži da si vesel uspehov drugega, pohvali njegove dobre lastnosti in njegove uspehe.

8. Razmišljaj o sebi pozitivno: zavedaj se tega, kar je v tebi dobrega.

9. Bodi prijazen in prizanesljiv do samega sebe, tako kot bi moral biti do drugih.

10. Odpuščaj vedno, če ohranjaš zamero ... to uničuje tvoj notranji mir.

... in še nekaj nasvetov ZA POLNO ŽIVLJENJE

- Ne obremenjuj se s prihodnostjo.

- Ko boš čez dvajset let gledal stare fotografije, se ti bo zdelo, da je bilo veliko bolj vznemirljivo kot pa zdaj, ko se to dogaja.

- Naj te ne spravljajo ob živce vsakdanje malenkost.

- Vsak dan sprejmi brez strahu, odločno 'zgrabi' dan, ki je prišel.

- Ne izgubljaj časa s tekmovalnostjo. Enkrat si pred vsemi, drugič ostajaš zadaj. Tekma je dolga in na koncu boš moral sam odločati o sebi.

- Spomni se pohval, ki si jih bil deležen, pozabi na kritike. Če ti to uspe, mi povej, kako si to dosegel.

- Ne čuti se prizadetega, če nimaš izdelanega načrta, kaj boš počel v življenju.

- Nikar se preveč ne hvali, pa tudi ne bodi preveč malodušen glede svojih dejanj in odločitev.

- Skrbi za svoje telo, ne zmeni se za to, kaj bodo rekli ali si mislili ljudje. Telo je najboljše orodje, ki ti je bilo dano. Hodi, pleši, kolesari, plavaj ... izkoristi vsako priložnost, da ga okrepiš.

- Ne beri revij, ki poveličujejo umetno lepoto, da ne boš imel občutka, da si grd.

- Ostani povezan s svojimi starši: ne veš, kdaj bodo za vedno odšli.

- Bodi dober s svojimi brati in sestrami: potreboval boš njihovo pomoč v težavah.

- Računaj s tem, da prijatelji prihajajo in odhajajo ... Najbolj dragoceni pa ostajajo zvesti.

- Bodi previden v prejemanju nasvetov in strpen do tistih, ki jih delijo ...

Meteorologija srca

Po divjem besnenju vetra stresa pokrajino silovito grmenje in jo razsvetljujejo grozljivi bliski zavisti. Nevihte nemira in viharji zaskrbljenosti povzročajo poplave žalosti, stanje malodušja in potrtosti in blatni močvirnat svet mlačnosti in ravnodušnosti. Potem pa zapiha z morja lahen vetrič nežnosti: bel oblak ljubeznivo dovoli, da ob strani skozenj prodre žarek sonca. Zdaj se vse razsvetli: mlakuža srca zadrgeta in v njej naenkrat odseva živa modrina neba.

Življenje je – vsak trenutek

V življenju navadnega smrtnika se navadno ne dogaja nič čudežnega. Če te ne razveseli in osrečuje jutranje vstajanje, učenje, študij ali vsakdanje delo, obedovanje s starši, posedanje s prijatelji, kakšen izlet v naravo, večerni tek ... nimaš prav veliko možnosti, da bi bil pretirano srečen. Če človek povezuje srečo ali nesrečo samo s posebnimi dogodki: novo službo, velikim ugledom v družbi, dobro plačo, s popolnim zakonom, potovanji po svetu ..., bo ta človek le poredko srečen ... Če pa je nekomu za srečo dovolj že lep razgled, cvetje na vrtu ob hiši, kozarec hladne pijače v senci, nekaj minut popoldanskega počitka ... ima že več možnosti, da bo živel občutno bolj zadovoljno ... (Andy Rooney)

PODPIŠI POGODBO S SAMIM SEBOJ ...

Pripravljen sem odpustiti samemu sebi naslednje napake:

Odpuščam samemu sebi, ker sem večkrat zanemarjal svoje telo in nisem dovolil svojemu razumu, da bi razmišljal in ustavljal mojo voljo v odločanju. Odpuščam samemu sebi, ker sem pogosto puščal vnemar svoje dolžnosti, potrebe in najgloblje želje svojega srca. Odpuščam si tudi zaradi sodb in nerealnih pričakovanj, ki sem jih naredil v odnosu do samega sebe in do drugih. Pripravljen, sem, da bom odslej odkrival dobro, ki je v meni in v ljudeh, ki jih poznam. Obljubljam, da bom resnični jaz, da ne bom nosil maske, ki mi ne pripada, in ne bom igral, da bi v družbi veljal za frajerja. V polnosti želim živeti svoja občutje in svobodno izražati svoja čustva, tudi takrat, ko je to ... manj prijetno. Trudil se bom, da ne bom pesimist, da ne bom deloval razdiralno, predvsem pa, da ne bom cinik.

V moje dobro in zaradi tistih, ki jih poznam, sem pripravljen odpustiti vse. Z odpuščanjem bodo moji strahovi izginili in takrat bom resnično svoboden.

molitev

 Odpiranja

Gospod, pogosto sem gluh za prošnje drugih,
ne morem in tudi nočem spregovoriti o tistem,
kar se dogaja z mojim življenjem.
V meni so številni strahovi,
največji je ta, da me drugi ne bodo razumeli,
da ne bom sprejet, da mi nihče ne bo prisluhnil.
Zato si nadenem masko, 'umeten' obraz,
za njo pa skrivam svoj resničen jaz
in zadušim čustva, ki utripajo v meni.
Gospod Jezus,
ko jezno zaprem vrata svoje sobe,
da bi me nihče ne motil,
naj me doseže tvoj glas,
ki mi pravi: »Odpri se!«,
Zaradi slabe volje, ki jo pestujem v sebi,
sem med svojimi domačimi "tih kakor riba",
ne potrudim se, da bi odkril,
kaj mi hoče povedati ta tišina
in nemi pogledi mojih najbližjih.
Gospod, prosim te,
nauči me tvojega blagega odnosa do ljudi
in daj, da bi slišal tvoj klic: »Odpri se!«
Tako bi moje življenje postalo darovanje.

SP ODLOMEK

Privedli so mu gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Vsi ljudje so osupli govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-35.37)

Čim zvesteje prisluhneš svoji notranjosti, tem bolje boš slišal glasove okoli sebe. Samo kdor posluša, zna govoriti (Dag Hammarsjköld).

Svetost predpostavlja predvsem zdravo in urejeno človeško čustvovanje. Milost gradi na naravo, ne tako, da bi nagonsko življenje zatrla, ampak tako, da ga zdravi in povzdigne na duhovno raven. (Thomas Merton)

Misli in besede moramo skrbneje nadzorovati kakor mleko na ognjišču ... Mračna misel ne more roditi svetlobe, iz grenkega čustva ne moremo črpati miline. (Marcelle Auclair)

Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem. (Phil Bosmans)

Ta dan, ki se odpira nad mano kot cvet, naj bo podoben daritvi. V lepoti sveta naj spoznavam tvoj sijaj. Moje srce naj bo odprto ljubezni, vnemi in veselju. (Henri Daniel-Rops)

Učimo se hoditi z odprtimi očmi: v šoli, v službi, na ulici, v našem mestu - najprej pa seveda v svoji družini, saj tudi tu pogosto kaj spregledamo, ker nam je tako blizu. (Metka Klevišar)

V enem svojih pisem je sveti Frančišek Saleški opisal običaj iz kmečkega okolja, v katerem je odrastel. Velikokrat je videl deklo, kako je šla čez dvorišče zajemat vodo iz vodnjaka. Opazil pa je tudi, da je, preden je dvignila do vrha napolnjeno vedro, vanj vrgla košček lesa. Neki človek jo je vprašal: »Zakaj delaš to?«
Presenečena ga je pogledala in odgovorila, kakor da gre za samoumevno stvar. »Zakaj? Da se voda ne bi polivala, ne bi pljuskala čez rob, ampak bo gladina mirna.«
Prijatelju je to opisal v pismu in dodal: »Ko je tvoje srce v stiski in vznemirjeno, položi v njegovo središče les križa, da bo ostalo mirno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.