- Kako naj se sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Večkrat berem ali slišim o karmeličankah in klarisah, ki imajo samostane tudi pri nas. Živijo v zaprtih samostanih in se posvečajo predvsem molitvi, toda ne 'navadni', ampak bolj globoki, ki se imenuje kontemplacija. Kaj je pravzaprav to? (Igor)

Latinska beseda contemplatio pomeni ogledovanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je kontemplacija (v književnem jeziku) poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni; na religiozni ravni pa pomeni molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah. Kontemplacija ni 'rezervirana' samo za redovnice in redovnike, ampak za vse verne ljudi. Kardinal Tomaš Špidlik, mož globoke, zelo življenjske duhovnosti, je zapisal, da "naj bi kontemplacija pomenila stalni napor, da bi videli Boga v vseh stvareh in dogodkih ..." To je evangeljsko gledanje, ki je podarjeno preprostim dušam, ljudem z otroškim srcem. Sv. Katarina Sienska je v vsem, kar je videla, odkrivala duhovni smisel: stopnice v hiši so jo spodbujale, naj gre neprestano navzgor h Kristusu; roža ji je govorila o lepoti duše. (sč)

Sem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

Septembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Sem mlad fant, ki je v času odraščanja doživel veliko preizkušenj. Zdaj ugotavljam, koliko posledic je pustilo na meni to naporno odraščanje (kompleksi, strahovi, prizadetosti ...) Moral sem se zavestno odločiti, da grem v drugo smer, da popolnoma obrnem list v knjigi svojega življenja. Odrinil sem na globoko. Začel sem veliko moliti, da bi čim prej začel z normalnim življenjem. Nekje sem našel knjigo Pripoved ruskega romarja, primer romanja po poti duhovnega življenja, od krsta do vse večje popolnosti, do združitve z Bogom (molitev srca). Ta molitev se je v skladu s tradicijo pravoslavnih vernikov odvijala v samostanih, avtor je lahko celo menih, ki se je svoje poti do polnosti molitve lotil iz potrebe. Tudi jaz sem se je, ker sem hotel spremeniti svoje življenje. Ko pa zdaj poznam smer in bi se rad po tej izkušnji intenzivne molitve vrnil nazaj v normalno življenje, se sprašujem, kako naprej v verskem in duhovnem smislu... Kako naj nadaljujem tako, da bom lahko normalno živel in bil tudi duhoven človek? Občutek imam, da si lahko tako zelo duhoven človek samo tedaj, če si redovnik, če imaš neskončno veliko časa za molitev, medtem ko te vsakdanje življenje zelo raztresa in v njem ne moreš popolnoma uresničiti vsega tistega, kar molitev od mene zahteva. Ali je torej za take radikalne duhovne spremembe nujno potrebno, da se človek tudi v vsakdanjem življenju popolnoma spremeni (okolje ...).

Andrej

Hvala za vaše pričevanje o molitvi, ki sije iz vprašanja! Kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vas občutek, da lahko globoko duhovno živijo samo redovniki, vara. Samo pomislimo, da v Jezusovem času ni bilo redovnikov in da Jezus sam ni bil redovnik. Njegovo oznanilo in njegov klic k hoji za Njim je veljal prav vsakemu in velja tudi danes vsem. V zgodovini Cerkve so nato nastajale mnogovrstne oblike življenja, ki so ljudem v določenih okoliščinah bolj pomagale živeti po Jezusovem nauku in v živi povezanosti z njim. A je osnovna oblika ostala tista, ki jo vi imenujete »normalno življenje«. Krščanstvo je bilo poklicano biti »duša sveta« sredi sveta. Biti v svetu in hkrati ne biti od sveta. Krščanstvo je tako univerzalno, da ga lahko živi prav vsak, ki si to svobodno želi in se za to trudi. Poročen in neporočen, ubog in bogat, zaposlen in nezaposlen, moški in ženska, politično levi in desni, zdrav in bolan, ... vsak seveda na svoj način.

Spregovorili ste o molitvi, o vzhodni obliki Jezusove molitve, ki ste jo srečali v knjigi Pripoved ruskega romarja, ki tudi mene vedno prevzame, in o svoji želji po trajni molitvi. Prav k temu nas je Jezus vabil prav vse: »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Če smo k temu poklicani vsi, tudi mame, ki se morajo pretežno časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja, mora biti način, ki to omogoča. Ker molitev ni v ponavljanju besed (te so lahko samo pripomoček), ampak v osebnem in živem odnosu z Bogom, ki je vedno in povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj drugega postoriti. Za lažje razumevanje si pomagajmo s primerom odnosa s sočlovekom. V odnosu sva lahko, ko se usedeva za mizo in se popolnoma posvetiva drug drugemu; a sva lahko v odnosu tudi, ko se na vrtu skupaj lotiva kakšnega dela; ali ko samo tiho sediva ali stojiva drug ob drugem ... Ker je Bog vedno navzoč in se nam javlja na različne načine, smo lahko z njim v živem odnosu (kar je molitev) vedno in povsod. Le svojo pozornost moramo »strenirati«, da ga ne prezremo. Da ga ne prezremo v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – a v tistem trenutku jo ustvarja Stvarnik; torej lahko preko nje stopim v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim. In enako ali še bolj: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom ... skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo. Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z Njim v stiku, v odnosu in čutim njegovo delovanje tudi v takšnih trenutkih ... Vsi čuti in vse sposobnosti mi morejo pri tem pomagati.

In na tak način življenje postaja vedno bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ko si potem vzamemo za izrecno molitev, pa je še toliko bogatejši in še bolj poglobljen, saj pomeni tiste trenutke, ki se med ljudmi uresničijo takrat, ko se usedemo ter se posvetimo samo drug drugemu.

Tudi veliki učitelji duhovnega življenja prav ta vidik našega odnosa z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je najvišja naloga vsakega meniha, da, kjer koli se nahaja, v koru ali na polju, vedno živi tak dialog z Bogom in s tem odseva Božje delovanje v svet. Prav tako tisoč let kasneje sv. Ignacij Lojolski postavi v vrh svojih duhovnih vaj meditacijo za dosego ljubezni, ki jo takole opiše: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva ... Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. ... Gledal bom, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira ... Nato pomislim nase in premislim, kaj moram jaz sam po vsej resnici in pravici ponuditi in dati njegovemu veličastvu; namreč vse, kar imam, in obenem še sebe, kakor tisti, ki daje z velikim žarom: Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« (Duhovne vaje 235-237.234)

Vse to jasno kaže, da seveda ne zadošča zgolj naše prizadevanje, ampak da je takšna molitev, ki je možna povsod, predvsem Božji dar, ki ga pa Gospod gotovo želi podariti vsakemu, ki hoče in si zanj prizadeva. Zatorej, Andrej, kar korajžno naprej: prosite in boste prejeli, prizadevajte si in vam bo dano.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014 leto 50, št. 6, str 90-92.

Kaj pomeni posvečeno življenje? (Matija)

Na to vprašanje kratko in jasno odgovarja Katekizem katoliške Cerkve, ki pravi da je posvečen življenje "stan, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov". Sledi razlaga: »Evangeljski sveti so v svoji mnogoterosti predloženi vsakemu Kristusovemu učencu. Popolnost ljubezni, h kateri so poklicani vsi verniki, prinaša s seboj za tiste, ki svobodno sprejmejo poklicanost k posvečenemu življenju, obveznost živeti življenje čistosti v celibatu zaradi božjega kraljestva ter življenje uboštva in pokorščine. Zaobljubitev spolnjevanja teh svetov v trajnem stanu življenja, odobrenem od Cerkve, je tisto, kar je značilno za Bogu 'posvečeno življenje'« (915). Posvečeno življenje živijo redovnice in redovniki, člani svetnih institutov in združenj apostolskega življenja. 'Varstvo' nad njimi ima Kongregacija ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, katere prefekt je bil kardinal Franc Rode (2004–2014).

Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, saj je morala po Mojzesovi postavi vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Na besede starčka Simeona “… luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva” se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč in naše ime praznika – svečnica. – Na ta dan redovnice in redovniki obhajajo dan posvečenega življenja. 

 Na Vrabčah/Tabor (KP) je pri nas edina cerkev Gospodovega darovanja.

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.

Prižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas. Sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila brez vsakršne koristi. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje ko gorim, manj me je in vse bližje je moj konec.
»Zgorela je,« boste rekli in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli.
Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Čutim, da je lepše in boljše, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.
Vidite, podobno je z vami, ljudje. Lahko se zaprete vase in ostanete sami. Toda vse ostane hladno in prazno. Lahko pa se odprete ljudem in jim darujete svojo toplino in ljubezen. Tako dobiva vaše življenje smisel in je življenje izpolnjeno.
Seveda je za to treba dati nekaj od sebe, nekaj svojega veselja, svoje srčnosti, svoje radosti, morda celo nekaj svoje žalosti!
Ni treba trepetaje razmišljati, kako se boste zavarovali. Moje veselje doživlja tisti, ki se razdaja.
Kdor postaja drugim svetloba, se mu bo svetloba podvojila. Bolj ko bo gorel za druge, več svetlobe bo v njem. Mnogi ljudje so žalostni in zamorjeni, ker se bojijo živeti za druge in jim prinašati svetlobo. Še vedno niso razumeli: plamenček, ki gori, velja več kot vsa tema sveta. Zato dopustite, da vas poučim jaz, preprosta sveča.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.