Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko ...« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.

Janko Jarc-Smiljan Ognjišče (2015) 12, str. 36

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA
Devet večerov pred božičem se odpravimo v cerkev v pričakovanju Kralja, ki prihaja. Ta navada prihaja z drugega konca sveta, iz Mehike. Izprosili so jo avguštinci, pri papežu Sikstu V. Druga razlaga pravi, da je devetdnevnica nastala po pregonu Mavrov iz Španije. Tam se je pojavilo novo misijonsko območje, kjer so oznanjevali frančiškani. V baroku je imelo gledališče oz. igranje vlog pomembno vlogo tudi pri pokristjanjevanju, zato so želeli zaigrati Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča. Od tod izvirajo obhodne devetdnevnice.
Spomnim se, kako je na poti v vaško cerkev pod gojzarji škripal sneg, kako nas je otroke stisnilo, ko smo tekli čez tisti najtemnejši del vasi, kjer je (prav kot bi bilo naročeno) v adventu ‘crknila’ javna razsvetljava, kako nas je v cerkvi zeblo, a nam je bilo hkrati toplo … Kako nas je Jezus počasi segrel in kako smo veseli tekli v hrib, nazaj domov. Pojdimo tudi danes v cerkev peš, kot Marija in Jožef, po mrazu in burji; neprecenljiv je občutek, ko se pred Jezusom “odtaljuješ” – ko se segreva najprej telo, potem še srce. Da bodo večeri pred božičem še zanimivejši, pa lahko prazne kozarce od kumaric, medu, marmelade premažemo z lepilom (vzemite belo lepilo za les), ga posujemo z bleščicami in iz žice naredimo ročaj – že imamo lampijonček, v katerega damo svečko, in … pridite, molimo!

oglejte si tudi celotno prilogo:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.

Zgodba

Dve dekleti

Dve dekleti sta se odločili, da gresta skupaj na počitnice. Ena ni prenašala mraza, druga pa ne vročine.
Preden sta šli v svoj hotel, sta se dogovorili, da bosta pustili okno tako, kakor ga bosta našli: če bo odprto, naj ostane odprto, in zaprto, če bosta našli zaprto. Ko sta stopili v sobo, sta našli okno zaprto, zato sta šli spat pri zaprtem oknu.
Ponoči pa je dekle, ki je imela rada vročino, vstala in, iz ljubezni do prijateljice, odprla okno.
Zjutraj je dekleti zbudila sončna svetloba, ki je prihajala skozi okno. Presenečeni sta ugotovili, da na oknu ni bilo šipe.

Misel

Dekleti sta se tako osredotočili na težave druga druge, da nista opazili, da okno nima šipe ... Ravnanje deklet je narekovala medsebojna rahločutnost in pozornost.
O dejavni pozornosti govorimo, ko mislimo na druge in zanje skrbimo tako, kakor mislimo nase in skrbimo zase. Takrat, ko se radi odrečemo ugodnosti … zaradi drugih.
Naša pomoč drugim in naša pozornost do njih temelji na naši veri, da je Bog še neizmerno bolj pozoren do nas in nam naklanja svojo brezmejno ljubezen.

Molitev

Gospod Bog,
če bi resnično verovali,
da je tvoja ljubezen do nas tako velika,
kakor resnično je,
potem bi te imeli za svojega največjega prijatelja.
Kako radi bi trdno verovali v tvojo ljubezen,
vendar se zavedamo,
da je pot do tega spoznanja zelo dolga.
Ko te bomo zares ljubili,
potem te bomo hvaležno častili,
do ljudi pa bomo pozorni.
Prosimo te odpuščanja,
ker velikokrat mislimo le nase
in tako malo na druge.
Daj nam spoznati,
v čem je naša ljubezen do ljudi nepopolna.
Pomagaj nam, da bomo vedno bolj rasli
v ljubezni do tebe in ljudi okoli sebe.

Iskra

Ko si se naučil malo pozornosti do drugih, si naredil velik korak v kreposti ljubeznivosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 38-40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Pred prazniki, tudi pred božičem, se rado zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado ‘poči’ v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado ‘kaj’ zgodi (pri tem pokaže na kakšno ‘razbitino’ v hiši), nekaj ‘se razbije’, kar očeta spravi v slabo voljo. Čušinovi že nekaj let pred božičem sedejo in se dogovorijo: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’.«

‘Obred’, vreden posnemanja tudi v drugih družinah.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Mnogo lepega in spodbudnega sem že prebrala v Ognjišču, pa sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem, čeprav nisem več mlada, zato pa imam veliko življenjskih izkušenj. Rada bi povedala, kako lahko z odpuščanjem presežemo sovraštvo in težo greha. Prepričala sem se, da moraš moč za odpuščanje pridobiti z molitvijo, z zahvalami in prošnjami k Bogu in, kakor je učil Jezus, nastaviti še drugo lice, če te udarijo po enem. Toda ali mi navadni ljudje to zmoremo? Težko, vendar z božjo pomočjo gre.
Verujem v Boga, ki mi je že neštetokrat pomagal iz duševne ali kakšne druge stiske. Pomoči nisem vedno prejela takoj, vendar sem upala in uresničilo se je čez nekaj časa, včasih je bilo treba čakati kar dolgo časa, včasih pa se je olajšanje trpljenja pojavilo presenetljivo hitro. Izkusila sem, zakaj je Jezus pri svojih »učnih urah« omenil, da naj nastavimo še drugo lice in naj ljubimo svoje sovražnike. Naj navedem primer: Mož, ki mi je že dolgo nezvest, je doživel infarkt. Kdo ga bo negoval in tolažil? Jaz, ki sem mu žena. Mogoče se bo zaradi tega spreobrnil in spoznal, kdo mu je ves čas najinega zakona stal ob strani in z njim doživljal lepe in slabe čase. S takšno ugotovitvijo se bo tudi on rešil teže svojega greha.
Ali pa drug primer: Jezna sem bila na sosedo, ki me je ves čas napadala zaradi steze, ki prečka njeno posest, pa hodimo tudi mi po njej, kot se je že od nekdaj hodilo. Ona se je priselila pozneje, ker so prejšnji lastniki hišo in zemljo okrog nje prodali njej. Z njimi smo bili v dobrih odnosih in so nam pustili hoditi po tej stezi. Nekoč se je tej sosedi zgodila nesreča, da je padla s kolesom in se hudo poškodovala. Bog je hotel, da sem se ravno tedaj pripeljala in jo zagledala. Ni se mogla dvigniti na noge in bila je vsa krvava. Bili sva sami na cesti med njivami. Poskrbela sem za hiter prihod zdravnika. Pozabila sem na vse sovraštvo in, ko si je opomogla, sem jo obiskala v bolnišnici. Imela je zlomljen kolk in pretres možganov. Pozdravila sem jo, kot da sva najboljši prijateljici in, glej, začela se je prijazno pogovarjati z mano. Iz oči so se ji ulile solze in prosila me je, naj ji odpustim vse, kar je bilo hudega med nama. Tedaj sva postali veliki prijateljici, od takrat sva si pomagali in se nisva nikoli več sprli.
Vem pa tudi, kako je hudo, če ne moreš odpustiti. Težak kamen leži na duši in človek postaja počasi duševni in telesni bolnik.
Anika

"Nastavi drugo lice« je slikovito povedana resnica, da se ne smeš maščevati. Ti si lepo razumela Jezusov nauk in njegovo učinkovitost odkrivaš v svojem življenju ali življenju tistih, ki jih poznaš.
Če prav premislimo, vse majhne in velike vojne nastanejo zato, ker ne znamo odpuščati, ker smo užaljeni, ker nas je nekdo prizadel, bil krivičen do nas. Ni lahko odpustiti, kot sama ugotavljaš. Včasih je treba nekaj časa, da se jeza ohladi. Mi pa takoj vzkipimo in še bolj »dvignemo temperaturo«. Vsaka akcija sproži reakcijo, zato je stanje vedno težje. Duhovni vzgojitelji priporočajo, da se v takih trenutkih zaustavimo, zajamemo sapo, se umirimo, štejemo do deset, preden odgovorimo, ali, tisti bolj duhoviti, da damo za deset minut vodo v usta.
Predvsem pa se moramo naučiti obvladati sami sebe. Prvič morda ne bo šlo, poskusimo drugič. Sčasoma postanemo spretni in nam ni več težko premagati se. To velja že za čisto navadne okoliščine. Ne osorno odgovoriti staršem ali soprogu, prijatelju. Sami se bomo čudili, kako nas imajo ljudje bolj radi. Ne velja za vse enako pravilo. Tisti, ki je bolj nagnjen k hitrim reakcijam, se mora bolj potruditi. Kdor pa je po naravi bolj miren, mu to lažje uspeva.
To pa ne pomeni, da postanemo neobčutljivi ali da ne smemo mirno ugovarjati zaradi krivic, ki se nam godijo. Vemo, da je Jezus sam »protestiral«, ko so ga zasliševali pred velikim duhovnikom. »Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je mirno odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,21-24).
Kako bi bilo lepo živeti z ljudmi, ki ne vračajo udarca. Takega niti ne moreš napadati, razoroži te. In če bi se to dogajalo na višji ravni, v mednarodni politiki, bi ne bilo več vojn. Tako pa se z vračanjem udarca za udarec sovraštva s sovraštvom, gorje samo stopnjuje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 12, str. 74

Vašo revijo prejemam že od takrat, ko je bila natisnjena na en listič in mi ga je prinesla teta, pozneje pa sem se sama naročila nanjo. Vedno sem jo z veseljem prebirala, tudi zdaj, ampak se mi zdi, da je bilo včasih več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah, na kratko – veliko več vsebin za mlade. Sem že v letih, vendar me še vedno zanima, kako življenje doživljajo mladi, saj bodo revijo kmalu začeli prebirati tudi vnuki.
K pisanju me je spodbudila rubrika Zakajčki, sestavek z naslovom Kaj vse lahko delam v nedeljo. Rekla sem si, o, kako si lahko vsak zase postavi merila, ki mu ustrezajo. Živim na vasi in sem zelo vesela, da se ob nedeljah skoraj ne dela, tudi tisti, ki so se pozneje priselili, so sčasoma opustili delo okoli svojih hiš, saj so zelo izstopali, če so karkoli delali. Če bi se zgledovali po gospe, ki jo opisuje rubrika Zakajčki, bi v naši vasi lahko prav vsi delali. Vsi bi šli na vrtove, saj se na njih prideluje samo vrtnine za doma. Tudi največ malih kmetov prideluje hrano samo za domačo družino, nihče ničesar ne prodaja, le nekaj večjih kmetov prodaja živino in mleko. Vsi so tudi po službah in jim je to delo samo za sprostitev. Torej, mali kmetje bi lahko šli s traktorji po njivah, večji pa ne; povejte mi, kje je v tem kakšna logika o nedelu v nedeljo. Marija je v La Salettu v Franciji prosila, da ljudje opustijo delo ob nedeljah. Ljudje kot večinoma vedno tega niso upoštevali in pozneje je nastala huda lakota zaradi črvov, ki so spodjedali koreninice po travnikih in njivah. Moja mama se je spominjala, kako je kot majhen otrok hodila s starši na romanje in so prosili, naj jih Bog reši teh črvov. Pravila se res spreminjajo, ne vem pa, če si jih lahko vsak sam določa, mogoče se motim.
Najprej nisem hotela poslati pisma. Ko pa sem včeraj na radiu Ognjišče poslušala, kaj je Marija naročala Tereziji Duš v Porčinju in so skoraj enaka sporočila kot v La Salettu, sem se vseeno odločila, da pošljem to pismo s prošnjo, da kaj več napišete o (ne)delu ob nedeljah in mogoče o tem, kako je dobro, da razporedimo delo med tednom. Lahko tudi s kakšno dobro zgodbo.
Hvala za ves vaš trud pri izdajanju lepe revije, naj vas Bog blagoslovi!
Katja

Najprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino.
Včasih več odgovorov na vprašanja mladih
Strinjam se z vami, da je bilo v Ognjišču včasih »več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah …«. Da, bilo je tako, toda da je zdaj drugače, ni krivda urednikov Ognjišča, ampak spremenjene navade mladih. Kdo od mladih, recimo mlajših od 40 let, bo danes vzel papir in napisal pismo, dolgo tri strani? Tudi ne bo sedel za računalnik in napisal dolgega pisma. Večina mladih danes vzame v roko mobilnik in odtipka štiri, pet besed, od teh jih je polovica v »šifrah«. Ne da današnja generacija mladih nima problemov, le opiše jih z nekaj besedami ali strne v skromno vprašanje. Tudi taka vprašanja smo že dobili. In to moderno pismo z vprašanjem je vsebovalo dobrih deset besed. Čeprav kratko, pa je nakazalo na problem. Socialna omrežja in nove oblike komunikacije so naredile svoje. Ne moremo za to kriviti mladih generacij, ampak dejstvo je, da se je spremenil način komunikacije. Zato tudi pisem, kakršna so pisali mladi pred pol stoletja, ni več. Ne moremo pa reči, da v Ognjišču ni več vsebin za mlade. So, a na drugačen način. Spominjam se, kako me je nedolgo nazaj klicala starejša gospa in dejala, da je v Ognjišču preveč vsebin za mlade …

POSVEČEVANJE NEDELJE
V drugem delu pisma govorite o perečem problemu, nedeljskem delu. Vi navajate dve Marijini prikazovanji, ki v resnici govorita tudi o nedeljskem delu oziroma ne o delu, ampak samo potrjujeta sporočilo Božje zapovedi, ki nam ukazuje posvečevati Gospodov dan. Ta je za nas merodajna. Zanimivo je, da zapoved nalaga posvečevanje nedelje. Nedeljski počitek je v službi posvečevanja nedelje. Ob nedeljah ne delamo, a ne zato, ker smo leni, ampak da lahko gremo k maši, da več molimo, beremo kakšno knjigo verske vsebine, posvetimo čas pogovorom med zakoncema in v družini, se sprostimo, gremo lahko na daljši sprehod ali pohod (lahko tudi peš k maši ali na božjo pot). Naš čas je pozabil na to, da je prav, da ob nedeljah obiščemo bolnika, ostarelega, onemoglega, osamljenega … Naši predniki so ob nedeljah »spremenili slog življenja«; v soboto popoldne so počistili hišo in okolico, se uredili, v nedeljo pražnje oblekli, seveda šli k maši, imeli skupni obed, ki je bil boljši kot ob delavnikih, popoldne šli k molitvi ali krščanskemu nauku in pozneje lahko še na kulturno prireditev. Zanimivo, da so naši predniki delali več, kot delamo danes (zlasti fizično), niso imeli strojev, pa vendar ob nedeljah niso delali. Skratka, posvečevanje Gospodovega dne jim je pomagalo osmišljati (težki) vsakdan in delo.
Nedelja je v službi človekovega dostojanstva
Kaže, da je posvečevanje enega dne v tednu nekako pisano na kožo človeku, saj poznajo svete dneve tudi judje (sobota), muslimani (petek), ko opravljajo posebne molitve. Ta potreba je prišla tudi v zakonodajo in v razvitih državah delavci ne delajo ob nedeljah. No, delajo tisti poklici, ki so nujno potrebni (zdravniki, negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, policisti, ljudje v energetiki ali prometu …). A tudi tukaj ne delajo vsi, ampak le dežurni. Le tisti, ki so nujno potrebni za delovanje družbe. Prav ti primeri kažejo, da je nedeljski počitek v službi človeka in njegovega dostojanstva in da ga smemo zaradi človeka in njegovega dostojanstva kršiti. A pod določenimi pravili.
Naj tu omenim še, kako je spoštovanje nedeljskega počitka skupno tudi ljudem iz različnih političnih opcij. Ko je šlo za zaprtje trgovin ob nedeljah, so pri tem sodelovale tudi stranke levega političnega pola. Še en dokaz, da spoštovanje nedelje pomeni spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva. Človek ni suženj in ni robot, ki bi delal brez prestanka, ampak duhovno bitje, ki je več kot jed in pijača in živi od (Božje) besede in drugih plemenitih besed.

SMEM SPLOH KAJ DELATI?
Kot otrok se spominjam nenavadne prigode. Ko smo poletne nedelje šli od maše, je blizu župnišča stal voz sena in dva moža sta seno spravljala na senik. Kot otrok sem pričakoval, da bo strogi in dosledni župnik, ko bo prišel iz cerkve, ostro okaral ta dva moža, pa ju je pohvalil in dejal, da smemo ob nedeljah delati tudi fizična dela, od katerih nimamo koristi. Za kaj je šlo? Sosed se je poškodoval in ni mogel delati na kmetiji. Dva prijatelja iz vasi sta z vozom šla v nedeljo po seno in ga pripeljala domov. Če bi ga pustila zunaj, bi seno ob dežju propadlo. Živina pa ne bi imela pozimi hrane. Možaka sta opravila dobro delo in pomagala sosedu in ker sta delala zastonj, nista kršila nedeljskega počitka! Nedelja je v službi človeka – to je Jezus večkrat poudaril.
In sedaj naj grem še h gospe, opisani v Zakajčkih. Neko nedeljo je presajala rože. Zanjo je bilo to opravilo izredno sproščujoče. Otrokom je to tudi razložila. Lahko bi rekli, da je na zunaj kršila tretjo Božjo zapoved. Podobno kot sta jo na zunaj kršila onadva moža, ki sta v nedeljo pripeljala voz sena ponesrečenemu prijatelju ter tako preprečila škodo in mu pomagala pri preživetju. Toda od tistega dela mama ni imela koristi, zanjo je bilo sproščujoče, potem ko je cel teden sedela v pisarni za računalnikom. Zato tudi ona ni kršila zapovedi. Nobenih traktorjev ni bilo po vasi zaradi tega, nihče ni služil zaradi brskanja po zemlji za presaditev rož, ki je bilo za mamo sproščujoče opravilo. Nedelja je v službi človeka.

NEVARNOST POHUJŠANJA?
Seveda se tu postavlja vprašanje. Kaj pa če bi sosedje, ki poznajo gospo kot verno, videli, da ob nedeljah dela? Ali se ne bi pohujšali? Če ne poznajo krščanskega nauka, bi se morda pohujšali. Zato je bolje, da se gospa ali kdo drug ne razkazuje. Če bi jo pa kdo vprašal, kako da »dela« (če tisto brkljanje po rožah lahko imenujemo delo), naj razloži, za kaj gre.
Sicer sem pa sam bolj vaše sorte, spoštovana gospa Katja. Tudi sam raje manj počnem ob nedeljah. Tudi zaradi pohujšanja. Naj sklenem s primerom sošolca. V družini je bilo deset otrok. Živeli so od kmetije. »Pa nikoli nismo delali ob nedeljah,« mi je zagotavljal. In vsi otroci so zrasli, nobeden ni bil lačen. Vsi so dosegli poklic, si ustvarili družine in materialno osnovo za življenje. Izkušnja kaže, da nedeljsko delo nima blagoslova. »Nedeljski dobiček ne gre v mošnjiček,« pravi slovenski pregovor. Nasprotno pa sem prepričan, da Bog obilno blagoslavlja spoštovanje zapovedi nedeljskega počitka. »Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,« pravi drugi pregovor. Naj se ne pelje mimo nas!

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 12 (2023), 36-37.

Starejši ljudje radi povejo, kako so se nekdaj v adventnih tednih duhovno in na zunaj pripravljali na božične praznike. Bistveni del te priprave so bile zgodnje adventne maše, imenovane zornice, ki so se jih udeleževali v velikem številu. Napišite kaj o tem. (Gregor)

Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju in sicer vse dotlej, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela. Ljudje so živeli in delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile zgodaj zjutraj (ponavadi že ob šestih), že pred zoro (jutranjo zarjo), zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret. »Doma so ostali samo 'varuhi'.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se mladi ljudje začeli množično seliti v mesta. Zemlja je bila vedno bolj zapuščena in lepi stari običaji so začeli umirati. (sč)

Ognjišče (2010) 12, str. 47