To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek ... In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.

***

Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo ...«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.

***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.

PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak

Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.

Dan se je počasi prevešal v večer. Sonce je s poslednjimi žarki pozlatilo vrhove gora v daljavi. Mrak se je plazil po grapi, ki je ločevala dva hriba med seboj. V vseh hišah v vasi so se prižigale luči, le Pavletov dom je ostal zavit v temo.
Nihče ni vedel, da njegov edini prebivalec stoji pri oknu, opazuje umiranje še enega dneva. Bil je namreč eden od večerov, ki se jih skoraj sleherni človek spominja z neko mešanico topline in žalosti hkrati, ob spoznanju, da je v življenju le malo časa za sanje. Večer pred godom svetega Miklavža!
»Kje so tisti časi, ko sem se lahko veselil darov, ki so se v teku noči pojavili v peharju, pripravljenem na mizi?« se je spraševal Pavle, ki je z mislimi odplaval daleč nazaj. »Najlepša so bila tista najnežnejša otroška leta, ko sem še verjel, da fige, rožiče in celo kakšno igračo pokloni sam sveti mož!« je še dopolnil svoje premišljevanje. Nasmehnil se je ob spominu, kako mu je nekoč sosedov Jurij na paši rekel: »Ah, saj Miklavža v resnici sploh ni! Darila pripravijo starši in jih ponoči, ko trdno spiš, postavijo v ‘nastavljene’ posode!« »Kdo ti je povedal?« ga je tedaj vprašal osuplo in z neko čudno grenkobo v duši. »Naša Marička je rekla, da je blago za obleko, ki ga je prinesel, nekaj dni prej videla na dnu predala v mamini omari. Ali ne bi bilo čudno, da bi svetnik že prej prinesel stvari v hišo in jih na svoj god delil otrokom, ki tam stanujejo? Tu nekaj ni v redu ... in jaz bom letos bedel vso noč, saj hočem videti, kdo je resnični darovalec!« Še tisti večer je Jurijevo trditev zaupal materi, ki se je silno resno držala in nato vprašala: »Ali se ti ne zdi, da bi bilo smešno, da ti z očetom ponoči pripravljava darila? Midva sva preveč utrujena, da bi sredi noči po hiši trosila neke sladkarije. Saj veš, kako Jurček včasih pripoveduje neverjetne zgodbe.« »Pa Maričkino blago?« je hitro vprašal. »Če boš dvomil, bo daril gotovo manj. Svetemu Miklavžu angeli varuhi vse leto poročajo, kako se obnašate, kaj delate in govorite,« ga je še posvarila. Dvom v resničnost pa je le ostal nekje na dnu njegovega srca.
Tisto leto je sneg zapadel že prve dni novembra. »Letos bomo pa videli, če bo Miklavž res prišel, saj bodo sledi sani, s katerimi se bo pripeljal, ostale vidne še naslednje jutro!« je tedaj rekel materi. »Ti tepček,« ga je zavrnila, vendar nato v smehu vprašala: »Misliš, da bi lahko obiskal vse otroke, če bi se počasi vozil od hiše do hiše? Njegove sani vlečejo angelci z nebeško hitrostjo.« Zvečer je pripravil velik pehar, ki ga je mati uporabljala, kadar je pekla za praznike. Oče je ob pogledu nanj pomenljivo rekel: »Jaz pa ne bi pripravljal te posode, saj menda že vse leto trdiš, da so svetniki le v nebesih!« Pavle je molče prenesel očetovo zbadljivo pripombo in skupaj s sestrama, ki sta tudi pripravili vsaka svoj pehar, molil v čast dobrotnemu svetniku. Čeprav je sklenil, da ne bo zaspal, ni vedel, kdaj so se mu zaprle oči.
Naslednje jutro sta ga zbudili sestri, ki sta že pestovali vsaka svojo novo punčko. Stekel je v hišo, kot se v teh krajih imenuje dnevni prostor, in ... V svetel papir zaviti bomboni, fige, orehi, kapa, rokavice, šal in neko sadje ... Pavle je enega od sadežev z zanimanjem prijel v roke. Že lupina oranžno rdeče barve je bila mehka. Nikoli še ni videl česa podobnega. Jabolka je poznal, breskve so včasih prinesli sorodniki iz Vipave ... Tedaj je v prostor stopila mati in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Kaj je to?« je vprašal in pokazal na sadeže. »To je rajsko jabolko,« mu je razložila in dodala: »Sveti Miklavž je gotovo slišal za tvoje dvome o njegovi resničnosti in ti je zato prinesel to sadje v dokaz.« Zagrizel je v sredico in okusil njeno sladko, sočno vsebino. Tako dobre hrane še ni poizkusil ... Tedaj se je spomnil na Jureta. Vzel je enega od sadežev in stekel do soseda. Tudi pri njih je vladalo praznično vzdušje in vsi otroci so mu hiteli kazat svoje darove. Pavle pa je pokazal svoje nenavadno darilo. Nihče od njih ni videl česa podobnega. »To je pa rajsko jabolko!« jim je razložil in se še pobahal, da ga dobijo le najbolj pridni otroci. Juretu pa je še oponesel njegovo vedenje o resničnosti nočnega obiska iz nebes.

Leta so tekla in oba, Pavle in Jure, sta odrasla v moža. Življenje je prinašalo nove dogodke. Ostala sta prijatelja v dobrem in slabem, kot se spodobi za ljudi, ki živijo v soseščini. Jure se je poročil komaj dvajsetleten in kar osemkrat je njihov dom obiskala sreča, ki jo prinaša rojstvo novega bitja. Pavle pa je v skrbi za ostarela starša ostal sam. Sestri sta se odselili v mesto in sprejeli navade novega okolja. Domov sta se redko vračali. Najraje sta prihajali le na jesen, ko jima je Pavle podaril pridelke domače zemlje. Zdelo se je, kot da sta to povsem drugi ženski in da jih nikoli ni vezala ista družina. Odkar so se na pokopališču poslovili od očeta in kasneje še od matere, ju skoraj ni bilo več na spregled. Pavle se je večkrat spraševal, zakaj mu ni bilo dano, da bi srečal žensko, ki bi skupaj z njim hodila skozi življenje. »Je že tako usojeno!« je zaključeval razmišljanja, ko ga je zaradi osamljenosti bolelo v duši.
Tedaj ga je zmotil neki hrup pred vrati. Potrkalo je. Previdno je odprl vhodna vrata in presenečen obstal. Pred vrati je stal sveti Miklavž z vsem svojim spremstvom. »Videl sem vašo dobroto in sem se ustavil tudi pri vas. Vse leto sem si skrbno zapisoval, kako ste lepo živeli in predvsem, kako ste pridno pomagali sosedom v vsaki stiski! Angelčki, obdarujte ga!« je še ukazal sosedov Janez, ki je dobro odigral svojo vlogo. Pavle od presenečenja ni mogel govoriti. Tedaj pa je nekje iz ozadja stopil še Jure, ki je v roki nosil tri kakije, kot tudi imenujemo rajska jabolka. Oba sta se ob pogledu nanje nasmehnila in se spomnila zgodbe, ki jima je polepšala neko Miklavževo jutro.

I. Hvala, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2015), 18

V kuhinjo je vstopil mož in prinesel zabojček kratkih vejic lepe srebrno zelene jelke. Skupaj z vonjem po iglavcih in smoli je zadišalo tudi po snegu in zavelo po mrazu, ki sta bila zunaj. Zabojček je odložil na kuhinjsko mizo, ki je že dobro zaščitena s časopisnim papirjem čakala, da bo danes na njej nastajal letošnji adventni venček.
Mož se je pogrel z vročim čajem in si na topli skodelici pogrel še prezeble prste. Ob tem sva delala načrt, kako bo letošnji adventni venček izgledal. Ko sva uskladila svoji mnenji, sva začela z delom.
»Vidiš, kako se časi spreminjajo. Včasih si prinesel vejice in mah, pa je bil del tvoje naloge opravljen.«
»Ja, in ko sem se naslednji dan pozno ponoči vrnil domov, je bil venček že narejen. Ti in otroci ste ga spletli in okrasili.«
»Pa s kakšnim žarom so ti potem razlagali, kaj je kdo predlagal, da izgleda tako lepo. Vsi so sodelovali, zato se nam je zdel tako lep, tako naš, tako domač. Komaj so čakali prve adventne nedelje.«
Pričela sva z delom in v molku obujala vsak svoje spomine in se čudila, kako čas hitro teče ...
Otroci so odrasli, pa vendar se mi zdi, da ni še dolgo tega, ko smo skupaj izdelovali adventni venček. Kratke, dišeče vejice jelke sem vezala na obod in drobni otroški prstki so mi spretno hiteli polagat vejico za vejico, eno poleg druge. Na spleteni venček smo pritrdili še štiri barvne sveče v srebrni preobleki.
Adventni venček smo položili na kuhinjsko mizo in na prvo adventno nedeljo zvečer je najstarejši prižgal prvo svečko. To je bil njegov privilegij. S tem je pokazal, kako bodo to za njim v prihodnjih dneh storili še drugi – vsak dan eden. Tisti, ki je svečko prižgal, je na koncu plamenček tudi upihnil.
Prižgana svečka je bila znak, da se ugasnejo luči in prične naša molitev. Najprej smo zapeli pesem, potem smo zmolili desetko rožnega venca, se pogovarjali, kje sta sedaj na poti sveti Jožef in Marija, ki pričakujeta dojenčka, sledile so večerne molitvice in osebne zahvale. Najmlajši najprej s poslušanjem, kasneje pa tudi pri zahvalah in pri prižiganju svečk. Vsi pa so ves čas strmeli v plapolajoče plamenčke.
Po molitvi je sledilo veselje, ki so ga vsi nestrpno čakali. Prižgani plameni so dajali prostoru poseben čar. Vse dokler tisti, ki je bil na vrsti za ugašanje, ni upihnil sveč, toliko časa so lahko svoje spretnosti v obliki senc na steno s pomočjo upogibanja prstov ustvarjali vsi. Največkrat so to bili dolgouhi zajčki. Z vsakim letom so postajali spretnejši in več domišljije je dajalo poguma za nove ideje in izzive. Pustila sem jih, da so se sprostili v romantičnih čarih brezskrbnega otroštva.
Novodobni svet je tudi v našo družino vstopil z novotarijo. Najmlajši je za Miklavžev dar od sosede dobil adventni koledar z okenci, v katerih so se skrivali koščki čokolade. Za vsak dan ena. Nekaj časa smo se tej novotariji upirali, ko pa so otroci malo odrasli, je po vsem prejšnjem obredju sledilo še odpiranje okenca na adventnem koledarju.
Najmlajši je bil sta štiri leta, ko smo prvič vsakemu namenili svoj koledar. Najmlajši je že prvi večer začuden opazil, da mami in ati nimata svojega koledarja. Razložila sva mu, da je to le za otroke. Že naslednji dan ni več hotel pojesti svojega koščka čokolade. Tretji dan mi je ves srečen poklonil prihranjeni košček, sam pa je vzel tistega za tretji dan. Veselje ni dolgo trajalo, saj je opazil, da je ati še vedno brez čokolade. Hitro sem prelomila svoj košček in možu izročila polovičko. Najmlajši je ponovil za mano. Ati je tako dobil cel košček, torej več kot midva. Spet mu ni bilo prav. Zadrego smo rešili tako, da smo polovičko položili na krožniček poleg venčka.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 91-92.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

Še preden začnemo
Še preden vzamemo v roke zelenje in okraske, začnimo z nečim zares pomembnim: ne iščimo popolnosti. Otrokom dovolimo, da soustvarjajo vse, kar je adventnega in božičnega. Opravimo z željo, da mora biti pri nas doma vse kot v izložbi. Bog se ni rodil v trgovini, rodil se je v preprostem hlevu, v ljubeče naročje.

Ali boste v župniji izdelovali adventne venčke? Po dveh ‘koronskih’ zimah bo takšno druženje pravi blagoslov, kajne? Pri Ognjišču ugodno dobite tudi večje količine okrasnega vijoličnega traku. Za eno družino/en venec potrebujete približno 2 m traku. Otroci bodo hitro opazili, da je vsem adventnim vencem nekaj skupnega – povezuje jih enak trak. Tako tudi nas Jezus povezuje v eno veliko župnijsko družino.

ADVENTNI VRTILJAK - navodila za izdelavo - Ognjišče december 2021
tudi pdf

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Ognjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.

Lep primer čuječnosti, o kateri govori evangelij (Mr 13,33) in h kateri nas kliče adventni čas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Sveti Saba (Sava) se je rodil leta 439 v Kapadokiji v Mali Aziji. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo, kjer je ustanovil samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, ki je postal zibelka meništva v Palestini. Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva.

• ‘Patriarhu menihov’ je posvečena ž. c. v Podgorju nad Kraškim robom (upr. Predloka – KP) /levo/ in kapela na pok. v Padni (Krkavče – KP). God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Sv. Bass iz Nice je pri nas manj znani svetnik in mučenec iz 3. stoletja, ki je deloval na Azurni obali in umrl († 250/251) pod cesarjem Decijem. Je zavetnik mesta Cupra Marittima v Italiji, kjer hranijo njegove relikvije.

• Sv. Bassu je pri nas posvečena p. c. v Kopru – Prešernov trg (Koper - Marijino vnebovzetje).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Zmaji imajo na Kitajskem moč, da se spremenijo v katerokoli žival in se približajo človeku ali pa se mu izognejo, če se jim zdi, da je tako bolje. Velik zmaj, ki je imel zelo rad ljudi, se je spremenil v belo golobico, da bi jim bil blizu. V začetku se mu je zelo lepo godilo, ko je postopal po trgih, posedal na strehah hiš, gnezdil na pagodah in se hranil s tistim, kar so mu prijazni ljudje ponudili. To so bile zmajeve želje v golobji preobleki.
Dnevi so mirno tekli vse do takrat, ko se je zmaj v podobi goloba, nič hudega sluteč, približal skupini hudobnih otrok, ki so začeli metati kamenje vanj. Ubogi golob ni mogel verjeti svojim očem. Mislil je, da gre za napako, a kmalu je spoznal, da se otroci ne šalijo. En kamen ga je zadel v perut, zato je sklenil, da zbeži. Na njegovem belem perju se je pojavil krvav madež. Ko je zmaj to opazil, je spoznal, da je velikih težavah. Videl je, da se kri ne bo brž strdila in rana ne zacelila in da se rana ne bo zacelila ter se ne bo mogel takoj spremeniti v zmaja. To bi bilo možno narediti samo tedaj, ko bilo njegovo telo brez vsakršne poškodbe. Rana na peruti bi namreč lahko postala poškodba na zmajevi nogi. To pa se ne sme zgoditi, kajti zmaj mora biti popoln in brez kakršne koli napake. Postalo ga je zelo strah.
Želel je poleteti, a se ni mogel dvigniti s tal. Hitro je stekel po tleh in si pri tem pomagal s krilom, ki je bilo nepoškodovano, in upal, da bo ušel tako daleč, da ga kamni otrok ne bodo mogli več doseči. Toda kamni so bili hitrejši od njega. Nekaj kamnov ga je zadelo. Divje vpitje njegovih preganjalcev, ki so videli njegovo nemoč, mu je vzelo še zadnje upanje.
Tisti trenutek se je mož, ki je bil v bližini in je slišal kričanje nepričakovano pojavil na prizorišču. Brž je doumel za kaj gre. Golob se mu je zasmilil, nežno ga je vzel v roke. Spodil je dečke, ki so goloba kamenjali. Ko ga je prinesel domov, ga je začel zdraviti: očistil mu je perut, ga nahranil ter mu pripravil miren kotiček, kjer bo lahko lepo počival. Tako si je golob lepo opomogel.
Dobri človek je skrbel za goloba. Opazil je, da se golobu vrača moč. Rana se mu je zacelila, v peruti se je vrnila moč, v srce pa pogum. Spet je postal veliki zmaj, ki bi se lahko spremenil v prvotno obliko, kadarkoli bi hotel.
Toda navezal se je na človeka, ki mu je rešil življenje, na njegovo ženo in otroke, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolje skrbel za goloba, ga božal in ljubkoval. To je bilo za zmaja nekaj novega. Nikoli ni prej izkusil tako globoke in prisrčne ljubezni. Zelo nerad bi jih zapustil.
A zmaj ima tudi dolžnosti, ki se jim ne sme izogniti. Brž ko je družina, ki je skrbela za goloba, ugotovila, da je ozdravel, je sklenila, da ga spusti na svobodo, daleč od otrok, ki bi mu povzročali težave. Golob se je v vse večjih krogih dvigal više in više. Ljubeznivo se je oziral na svoje dobrotnike vse dokler se njegova podoba ni izgubila na nebu. Ko je bil tam, je veliki zmaj spet privzel svojo prvotno obliko, velikost in moč ter se obnašal kot prej.
In vsako leto se, približno ob istem času, zmaj znova spremeni v goloba, da bi hvaležno podoživel dni, ki jih je preživel v družini, zlasti pa njeno pozornost in ljubezen. Če se vam bo zgodilo, da boste videli belega goloba, ki ima na desnem krilu rdeče pero, vedite, da je to veliki zmaj, ki se vam bliža. Če ga boste prijazno pozdravili, boste deležni njegove naklonjenosti.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 111.

Biti ranljiv pomeni odpreti se ljubezni. Nemogoče je, da bi ljubili ogromnega zmaja, pokritega z luskami, s strašnimi kremplji, oboroženim repom, s tremi vrstami zob in z žrelom, iz katerega bruha ogenj in dim. Lažje je ljubiti belega goloba, celo lažje, potem ko so ga ranile človeške roke.
Biti ranljiv je odločilni korak do tega, da postanemo ljudje. Kdor se skriva v nepremagljivem oklepu, se osami od ljudi. Takih ljudi se lahko bojimo ali jih spoštujemo, nikoli pa ljubimo. Oddaljenost lahko sicer ustvari zavetišče za človeka, toda ta nikoli ne bo našel prostora zase v srcih drugih ljudi. Če se kdo hvali, da mu je vseeno, da je neobčutljiv za hvalo ali za grajo, da je sposoben živeti sam in ne potrebuje nikogar, ter je nad vsem, kar se dogaja, bo lahko mirno živel, nikoli pa ne bo izkusil prisrčnega človeškega življenja, ki bi bilo vredno tega imena.
Biti ranljiv pomeni živeti v tesnem stiku, pozabiti na ponos, spodbujati zaupanje, odreči se samozaverovanosti, objeti življenje. Znati ljubiti, pomeni znati krvaveti. Tvegati pomeni osvajati. Rana na peruti je škrlatna cena osebne zaupnosti. In zaklad je vreden te cene.
Biti ranljiv pomeni biti prijateljski. Dovolj je pregrad, oddaljenosti, obramb. Spoznanje, da sem lahko ranljiv, me povezuje z ljudmi. Ko priznam svojo krhkost, sporočam, da potrebujem druge in jih zaupno povabim, da vstopijo v moje življenje.

Biti ranljiv je povabilo k ljubezni. Prav zato je Bog prišel na svet.
Čeprav je bil Jezus Kristus v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 111.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.