Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Si že zapazil, da je julij edini izmed mesecev, ki ne premore nobenega svetka? Niti praznika, če smo že ravno pri tem. Kot da se je, potem ko je Bog posvetil sedmi dan sebi in počitku, temu odločil slediti še sedmi mesec, in tako sta sčasoma nanj pozabila tako Cerkev kot država. Ne pa tudi Bog! Julij je namreč mesec novih maš. In če jih je bilo včasih toliko, da so jih lahko imeli za praznik, so danes tako redke, da so več od svetka! A moram z žalostjo in grenkobo dodati, da je, kljub temu, da so redke, redno vsako leto kakšna preveč, če me razumeš. In žal, verjetno me!
Kot ima vsaka medalja dve plati, tako so v vsakem poklicu lepe in slabe stvari, lepi in slabi trenutki, vzponi in padci, uspehi in razočaranja. Vsak kdaj potoži nad lastno izbiro, morda celo zamenja, a večina ne bi menjala za nič na svetu. Poklic je vendarle vsota in posledica talenta, znanja, študija in, nenazadnje, odločitve. Kljub temu pa, da sem razumevajoč do vseh, ki jih teže bremena službe, težko najdem opravičila za, ne vem, moža, ki pretepa ženo, jo vara, ne le z ljubicami, temveč tudi s prijateljsko druščino in neizmernim številom opravkov, ki so pomembnejši od družine, ki zanemarja ali pa celo zlorablja lastne otroke. (In vse to v isti meri velja tudi za žene!) Kajti poroka, družina, skratka: odnos, je vendarle vsota in posledica ljubezni! In odločitev za duhovništvo ni poklicna odločitev, temveč odločitev za stan, za življenjski, oziroma vseživljenjski odnos!
Priučili so nas, oziroma otopeli smo že do te mere, da se nam občasni skoki čez plot, ločitve in razbite družine že ne zdijo več nič posebnega, kaj šele, da bi bilo kaj narobe ali, Bog ne daj, nemoralno. Le pred pedofilijo, hvala Bogu, stoji trden zid. Zdaj pa bi me radi, s parolo: da smo vsi krvavi pod kožo, prepričali še, da se tudi duhovniku lahko spregleda vse do že omenjenega zidu! In da smo si na jasnem: Če se bo Sveti Duh po temeljitem premisleku in posvetu s papeško kurijo in seveda samim papežem lepega dne odločil spremeniti pravila, spodaj podpisani ob tem ne bom imel nobenih zadržkov. Pomisleke ja, zadržkov ne! A do tedaj se, lepo prosim, vsi skupaj držimo obstoječih, skozi stoletja preizkušenih in izpričanih, pravil!
Evangelist Luka je zapisal Jezusove besede: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo!« (Lk 9, 62) Težke so te besede. In prav zato marsikateri orač »dlakocepi« in pravi, da Jezus prepoveduje le oziranje nazaj, ne pa tudi naokrog. Vsak, ki je že kdaj oral, ve, da pogled naprej ni najbolj prijeten: Pred sabo vidiš le brazdo in konjsko rit! A pride čas, ko pogled objame preorano njivo, zrelo klasje, polno kaščo ...
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Do fantov, ki so položili roko na plug, čutim globoko spoštovanje, občudovanje in, priznam, tudi kanček zavisti. A novomašnik je kot vojak na paradi: v bleščeči uniformi, z zloščenim orožjem ... z eno besedo – lep! Duhovnik, župnik, pa je kot vojak na fronti, v jarku prve bojne črte: blaten, umazan, ranjen ... Če ga podpira najina molitev, je lahko kljub temu lep. In svet!
Dihanja iz polnih pljuč in razmišljanja z lastno glavo ti želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 7 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.

Še vedno odmeva izvolitev papeža Leona XIV. Nekaj vtisov iz »prve roke« nam je posredoval kardinal Ladislav Nemet, beograjski nadškof. Kot udeleženec konklava je bil priča izvolitvi novega papeža in dogodkov takoj po izvolitvi. Svoje poglede na dogajanje je zaupal tudi bralcem Ognjišča.

V začetku julija potekajo tudi slavja novih maš. Njihovo majhno število v našem času naj spodbudi naše obilnejše molitve za nove duhovne poklice. Toda tudi duhovniki ostarijo, zbolijo ali obnemorejo. Obiskali smo duhovnika Franceta Dularja, ki je dolga leta zvesto delal v Gospodovem vinogradu. Pretresljiva je njegova pripoved, skozi kako velike preizkušnje je moral do duhovniškega poklica.

Naš prvi poletni potep je obarvan literarno – gremo namreč v Goriška brda, po sledeh Gradnikovih verzov odkrivat lep narobe svet. 
Misija mogoče, rubrika za mlade zakonce, prinaša nekaj izzivalnih vsebin, ki pa so nujne za rast in začetniško utrjevanje odnosa med mladima možem in ženo. 

V prilogi govorimo o romanjih, in sicer kot svetovnem pojavu, ki ga poznajo vsa verstva. Prav tako so romanja izraz človekovega najglobljega hrepenenja po Bogu. Obenem objavljamo potopis z romanja ob 60-letnici revije Ognjišče in 30-letnici Radia Ognjišče. V maju smo poromali na nepozabno svetoletno romanje po Franciji. Na njem smo se srečevali z duhovno dediščino mnogih svetnikov. Naj bo ta zapis še ena vzpodbuda za odločitev, da se tudi vi podate na kakšno romanje. 

Poletje je tudi čas porok. Ob sklepanju zakonskih zvez pa smo priče statistiki, ki kaže, da se vse manj parov odloča za poroko, hkrati pa raste število razvez. Ob vsem razvoju zahodne civilizacije na ravni odnosov je ta zapadla v površinskost in ne v globlje odnose. V tokratni številki zato tudi o tem, kakšno je danes poslanstvo zakoncev in kako to poslanstvo živeti.

V ta poletni mesec smo uvrstili tudi poljudno znanstveni članek, ki predstavlja po eni strani sedem literarnih likov pošasti in se hkrati sprašuje, če so pošasti res samo del literarnih pripovedk ali pa bi lahko resnično živele tudi v našem svetu.

Poletni meseci prinašajo pestro dogajanje v svetu športa. Največje zanimanje bo letos zagotovo za kolesarstvo. Malo ljudi tako temeljito pozna zakulisje tega športa kot Martin Hvastija. V pogovoru smo z njim spregovorili o razvoju kolesarstva v Sloveniji, različnih kolesarskih dirkah, pa tudi o napredku in izzivih, ki jih prinaša prihodnost tega športa.

Poletje je tudi čas za branje in ob 60. rojstnem dnevu se spodobi, da vam dobre knjige tudi letos ponudimo po kar se da ugodni ceni oziroma z velikimi popusti. Prelistajte poletno ponudbo Ognjišča. Ob nakupu vsaj treh knjig iz te ponudbe priložimo še klobuček, da boste brali v senci. Za najmlajše bralce smo pripravili potovalne paketke, da se bodo na poti na počitnice lahko zamotili – tako bo pot varna za vse. Nakup priporočamo tudi zato, ker je prav, da poleti ne pozabimo Jezusa. Otroški potovalni set lahko naročite pri »nizkocenovnikih«, a tisti bo brez vsebine. Takšnega z vsebino pa prav tako zelo ugodno dobite pri nas (na str. 81). Obiščite našo spletno knjigarno ali naše knjigarne, tam je še več ugodne ponudbe.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 7 (2025), 4.

Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na »nikogaršnji zemlji«, to je, na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: »Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?« Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: »Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.«
Ne meneč se za oficirjeve besede se je vojak odločil, da bo rešil sobojevnika, saj sta bila celo vojno nerazdružljiva prijatelja. Nekako mu je uspelo privleči prijatelja do strelskega jarka, vendar za visoko ceno: vojak je bil smrtno ranjen, njegov prijatelj pa je bil mrtev.
Oficir je jezen dejal: »Rekel sem ti, da ne hodi! Sedaj sem izgubil oba. Ni bilo vredno!«
Vojak je z zadnjimi močmi skoraj izdihujoč odgovoril: »Pa je vendar bilo vredno.«
»Le kako,« je spet rekel častnik. »Le kako. Če si ti smrtno ranjen, tvoj prijatelj pa mrtev?«
Fant je pogledal oficirja v obraz in dejal: »Splačalo se je! Kajti ko sem prišel k njemu, je dejal: 'Vedel sem, da boš prišel pome.'«

Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati? (Ps 27,1)

Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja
in se gore majejo v osrčju morja. (Ps 46,3)

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! (Mt 10,28)

Vam so celo lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!
Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,30–31)

Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milost, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. (Rim 3,23–25)

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Flp 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 21-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. Ampak, a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez... Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez... Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd...Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč  nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2009, leto 44, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

To je zgodba iz mojih mladih let. Bližal se je konec šolskega leta in v zadnjem letniku gimnazije je bilo čutiti vsak dan večjo napetost. Eni so še hiteli popravljat ocene in reševati, kar se je še rešiti dalo, drugi, bolj pridni ali bolj nadarjeni, ki te skrbi niso imeli, pa so že delali načrte za počitnice in še bolj za vpis v višjo šolo. Vsi pa so komaj čakali na maturantski izlet. Odpravljali so se na kratko potepanje po Češki, česar so se izredno veselili. Trije brezskrbni dnevi po štirih letih drgnjenja gimnazijskih klopi! To so si res zaslužili. Njihovi starši so radi segli v denarnice in temu, kar so nekateri privarčevali, še kaj dodali.
Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Profesorica matematike je že nekaj dni opazovala tri dijakinje, ki so tiščale glave skupaj, se šepetaje pogovarjale in pogledovale proti Janji. Vse tri so bile iz dobro stoječih družin, vedno lepo oblečene, skratka, videti je bilo, da pri njih doma denarja ne manjka. Sicer pa so bile kar v redu učenke, čeprav so se vedno držale malce zase. Niso bile vzvišene nad drugimi, včasih pa se ji zdelo, da postajajo nekoliko domišljave.
»Ah, saj jih bo življenje že postavilo na trdna tla,« se je večkrat sama pri sebi nasmehnila ob spominu na leta, ko je tudi ona mislila, da je najboljša in najbolj pametna. »Kaj neki naklepajo?« se je vpraševala ob pogledu na tisto trojico. »Da morda ne mislijo kaj ušpičiti Janji zdaj, na koncu,« jo je zaskrbelo. Sicer ji niso storile nič žalega, večkrat pa je opazila njihove zavistne poglede, ker je Janja vedno bila najboljša v razredu.
Bilo je ob koncu šolske ure, ko je Tanja, ena od te trojice, prosila za besedo. »Me tri bi rade nekaj povedale,« je pokazala na sošolki.
»Kar stopite vse tri pred tablo, samo nobenih neumnosti, prosim!« je malce v strahu rekla profesorica.
»Nič takega nam ne roji po glavi, rade bi povedale nekaj lepega,« je veselo odvrnila Tanja in pomignila sošolkama in vse tri so stopile pred tablo. Razred je utihnil in oči vseh so bile uprte vanje.
»To, kar bi vam rade povedale, je povezano z našim maturantskim izletom,« je spregovorila Tanja. »Gremo vsi, razen Tanje, ker pač nima denarja. Pa smo se me tri odločile, da nekaj denarja damo me, vas pa prosimo, če je kdo od vas pripravljen še kaj prispevati. Bilo bi grdo, če pozabili, koliko je nam vsem v teh štirih letih pomagala Janja. Ni ga med nami, kateremu ne bi Tanja kdaj priskočila na pomoč in če kdo, si Janja ta izlet najbolj zasluži. Ni ona kriva, če so pri njih doma bolj na tesno z denarjem, saj vemo, da je zgodaj izgubila očeta in je ostala sama z mamo in bratom. Mislim, da smo ji zdaj dolžni pomagati. Sklenile smo: če Janja ne gre, tudi me tri ne bomo šle,« je zaključila in šlo ji je na jok. V trenutku je nastala grobna tišina. Vse oči so bile uprte v Janjo, ki so jo Tanjine besede ganile in se je tresla od presenečenja.
Kmalu pa je nastal vesel vrišč. Vse tri sošolke so trepljali po ramah, objemali Janjo in vsi so ji zagotavljali pomoč.
Profesorica kar ni mogla priti k sebi: tako, kot so jo danes presenetila ta tri dekleta, ki jih je imela za domišljavke, je še ni nihče. In prav sram jo je postalo, da se tega ni domislila ona, da bi šla zbirat denar med svojimi sodelavkami in sodelavci v zbornici, ampak so se tega spomnili mladi ljudje, za katere ni niti v sanjah pomislila, da je v njihovih srcih toliko dobrote in solidarnosti.
Spoznala je, da je ta razred v teh štirih letih postal ena velika družina. Stopila je med nje in prijela Janjo za roko, jo peljala pred tablo in rekla: »No, Janja, zdaj imaš pa še ti besedo!«
Hitro si je obrisala solze, zajela sapo in zaklical: »Hvala, zelo vas imam vse rada!« in se brž pomešala med nje.
Profesorica je tiho zapustila razred in pustila razigrano in srečno mladež, bogatejša za dragoceno spoznanje. Zdaj je začutila, da so nauki, ki jih je štiri leta sejala v ta mlada srca, obrodili sad dobrote, ki jo bodo ti mladi ljudje delili in jih bo osrečevala vse življenje.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 24

Ko smo se v mojih študentskih letih mladi zbirali k verskim srečanjem, so nas nekateri duhovniki prepričevali, da ne smemo biti ‘zakristijski kristjani’, taki, ki si svoje vere ne upajo pokazati v javnosti. Od kod izvira izraz ‘zakristijski’? (Vlado)
V katoliških cerkvah je zakristija prostor ob prezbiteriju, prednjem delu cerkve, kjer se hranijo liturgična oblačila, bogoslužne knjige in vse, kar je potrebno za bogoslužje. V zakristiji se duhovniki oblečejo za mašo in se v tišini na sveto daritev tudi duhovno pripravijo. Zdaj so zakristije tudi ‘delavnice’ tistih, ki cerkve s cvetjem in zelenjem krasijo za (nedeljsko) bogoslužje. V starih rimskih bazilikah je bila zakristija ob vhodu in v njej so se duhovniki in njihovi sodelavci napravili za bogoslužno slavje ter v procesiji pristopili k oltarju. Ponekod, zlasti v času baroka, so gradili razkošne zakristije, ki bi lahko služile kot bogoslužni prostor. V mnogih novih cerkvah so zakristije ob vhodu in od tam gre mašnik s sodelavci k oltarju. To je tudi nauk: vero moramo živeti ‘med množico’. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 50