Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano ... Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 06, str. 6

Neki zelo grd človek se je že skoraj sprijaznil s svojo podobo. Tedaj je slišal, da je plastična kirurgija tako napredovala, da bi bilo mogoče spremeniti tudi videz njegovega obraza. Zbral je potrebno vsoto denarja in si zagotovil daljšo odsotnost iz službe. Ko je opravil vse formalnosti, je odpotoval v Ameriko, kjer so ga odlični strokovnjaki na priznani in cenjeni kliniki operirali.
Operacije so izredno dobro uspele. Po vrsti kirurških posegov je dobil možev obraz lepoto in skladnost, ki ju lahko občudujemo na mojstrovinah grških kiparjev. Spremembe je bil silno vesel in komaj je čakal, da se vrne v rodno mesto ter ljudem, ki so ga poznali kot grdega, pokaže svoj čudoviti obraz.
Stvar se je zapletla. Sprememba obraza je bila tako velika in tako popolna, da ga nihče od meščanov ni prepoznal. Tako je bil prikrajšan za veselje, ki bi ga doživel, da bi se ljudje ob srečanju z njim presenečeno čudili.

* * *

Nikoli se ne spremenimo toliko, da bi nas ljudje ne prepoznali! Ohranimo kakšno napako, po kateri nas bodo ljudje prepoznali ...
Veliko ljudi danes zahteva, naj se Cerkev spremeni. Naj se odreče tej ali oni stvari ter privzame številne novotarije in modne muhe. Toda kaj lahko ohrani in kaj lahko spremeni? Kje so meje?
Pripovedujejo o neki župniji, kjer je bilo v cerkvi malo ljudi, pa še ti so bili povečini stari. Strinjali so se, da morajo nekaj narediti. »Našo cerkev loči od vasi preglobok jarek. Zapolnimo ga in ljudje bodo lahko prišli vanjo, «je dejal eden od odgovornih. Vsi so se strinjali z njim. Iz cerkve so začeli odnašati klopi, stole in stojala, da bi zapolnili jarek. A to ni bilo dovolj. Zato so jarek napolnili še z nekaterimi deli s stranskih oltarjev. Vendar tudi to še ni popolnoma zadostovalo. S sten so sneli kipe in slike, da bi dokončno zapolnili vrzel med cerkvijo in vasjo. In res je tokrat zadostovalo. Ljudje so sedaj trumoma hiteli v stavbo, a razočarani so našli nekaj, kar ni bilo cerkev.

Ker si drag v mojih očeh,
spoštovan in te ljubim.
Ne boj se, saj sem jaz s teboj. (Iz 43,4)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 81-83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pripravlja Marko Čuk

pogovarjamo se s p. Vinkom Škafarjem

Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru se veliko govori in piše o skupnem ali krstnem duhovništvu, zato se mi zdi prav, da v rubriki Človek in iskanje presežnega spregovorimo tudi o tem. Vse krščene prav to krstno duhovništvo vabi in usposablja za poglobljeno komunikacijo s presežnim in posledično za izvrševanje skupnega duhovništva, ki je pot k svetosti.

- Ko se prvič srečamo s pojmom krstno duhovništvo, je lahko kar nerazumljiv, sploh ker pozabljamo na trojno službo, ki smo jo prejeli ob sv. krstu. Kako bi vi opisali krstno duhovništvo?

Človek je ustvarjen zato, da bi v jedru svojega bitja, s svojim duhom, komuniciral s svojim Stvarnikom. Človek ni samo ročni delavec (homo faber), tudi ne samo politično (homo politicus) ali turistično bitje (homo turisticus), ni samo ekonomsko bitje (homo economicus) ali bitje, ki uporablja pametni telefon; človek je predvsem tisto bitje, ki je sposobno imeti dobrohoten odnos s sočlovekom in ljubeč ter hvaležen odnos z Bogom, ki je ljubezen.
Človek najbolj izraža svojo bogopodobnost, ko z Bogom komunicira in ga časti. Še konkretneje: človek je najbolj človek, ko časti Boga, ko je častilec (homo adorans), ali bolj preprosto rečeno, človek je najbolj človek, ko je duhovnik in ko izvršuje svoje duhovniško poslanstvo. To velja za vsakega človeka, pa če se ta tega zaveda ali ne, saj ga prav molitev najbolj povezuje z Bogom – na poseben način kristjane, ki so bili posvečeni s Svetim Duhom, ki jih spodbuja in jim pomaga, da častijo Gospoda. Ekumenski dialog med krščanskimi Cerkvami nas spodbuja, da hrepenimo po skupni molitvi in posledično po skupni evharistiji. Na ekumenski ravni sta nove odnose nakazala papež sv. Pavel VI. in svetniški carigrajski patriarh Atenagora, ko sta se leta 1964, že med drugim vatikanskim koncilom, srečala ter skupaj molila v Sveti deželi. Tudi predstavniki drugih verstev lahko častijo Boga, kar je bilo nakazano v srečanju predstavnikov velikih svetovnih verstev v Assisiju leta 1986, kjer sicer ni bilo istočasne skupne molitve kristjanov z nekristjani, bila pa je molitev na istem kraju in z isto željo ter prošnjo za mir na svetu. Tam so predstavniki različnih verstev izrekli številne molitve in nagovore, ki so jim drugi spoštljivo prisluhnili.
Kristus s svojim skrivnostnim telesom, Cerkvijo, ki je skupnost duhovniškega ljudstva, pa gradi znotraj politične in ekonomske, znanstvene in filozofske zgodovine odrešenjsko zgodovino novega človeštva, ki se dokončno udejanja na novi zemlji in v novih nebesih, ki je edina prihodnost vsega človeštva, saj smo si vsi ljudje bratje in sestre ter Božji ljubljenci.

BOG NE POTREBUJE ČLOVEŠKE LJUBEZNI
Bog je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo Božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni (sv. Irenej, + 200).

SPOMNI SE, DA SI BIL USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI
Zbudi se, človek, in spoznaj dostojanstvo svoje narave. Spomni se, da si bil ustvarjen po Božji podobi. Adam je to podobnost sicer zmaličil, toda Kristus jo je obnovil. Vidne stvari rabi po pameti, kakor uporabljaš zemljo, morje, nebo, zrak, potoke in reke. Kar najdeš v njih lepega in občudovanja vrednega, naj ti pomaga hvaliti in slaviti Stvarnika. (sv. Leon Veliki, + 461)

- Iz česa izhaja skupno duhovništvo vseh kristjanov in kje je ukoreninjeno?
Vir krščanskega duhovništva, krst­nega in službenega, je Jezus Kris­tus, edini veliki duhovnik No­ve zaveze, kot ga imenuje Pismo Hebrejcem. Za skupno duhovništvo pa je temeljno besedilo krstna kateheza apostola Petra, prvega izmed apostolov, ki je zapisana v Svetem pismu (1 Pt 2,9-10). O skupnem duhovništvu govori tudi zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje (Raz 5,9-10), kjer sta nakazana novo nebo in nova zemlja, kjer bosta združena ljubezen in češčenje Boga.
Cerkev je skozi vso zgodovino cenila skupno in tudi službeno duhovništvo, čeprav je po tridentinskem cerkvenem zboru, ki je bil v 16. stoletju, premalo ali skoraj nič govorila o skupnem ali krstnem duhovništvu. To je bila verjetno zavestna ali podzavestna posledica zanikanja službenega duhovništva v protestantskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Tako je katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu predvsem poglabljala nauk o Kristusu kot edinem velikem duhovniku in o službenem duhovništvu, zanemarjala pa je teologijo o skupnem duhovništvu. Katoliški teologi so začeli o skupnem duhovništvu ponovno pisati šele v dvajsetem stoletju, predvsem pa neposredno pred in med koncilom, ko je spet dobilo velik poudarek.

- Ali bi lahko na kratko predstavili nauk Cerkve o Jezusu Kristusu kot edinem velikem duhovniku Nove zaveze, saj v njem korenini vsako krščansko duhovništvo? Kje korenini Jezusovo duhovništvo?
Na številnih mestih v evangelijih se sicer posredno govori o Jezusu Kristusu kot duhovniku, izraz duhovnik (gr. hiereus) pa se zanj nikjer izrecno ne omenja in se mu ne pripisuje, saj je bila služba duhovnikov v Stari zavezi prihranjena za Levijev rod, Jezus pa je bil Judovega rodu. Kristus sam sebe imenuje »Božji Sin«, čeprav za označitev svojega poslanstva pogosto uporablja izraze, ki vključujejo duhovniško resničnost. To je še posebej jasno, ko govori o svoji smrti, ki jo napoveduje s podobami Stare zaveze.
Pismo Hebrejcem je edini novozavezni spis, ki Kristusu prideva naslov duhovnika in edinega vélikega duhovnika. Toda Kristusova smrt in njegovo poveličanje je prava duhovniška daritev, ki je nadomestila vse starozavezne daritve. S svojo svobodno smrtjo je Kristus postal nebeški duhovnik, ki je sklenil novo in večno zavezo. Z darovanjem samega sebe je postal »duhovnik, oltar in Jagnje obenem«, kot slišimo v enem izmed velikonočnih hvalospevov.
Bistvo, zadnji vzrok, v katerem korenini Kristusovo duhovništvo, je posvečenje s Svetim Duhom, saj prav ono napravlja Jezusa iz Nazareta za Kristusa in posledično za duhovnika. Zelo se mi zdi posrečeno, kar na kratko trdi koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov za Kristusa, ko pravi, da ga je Oče »posvetil in poslal na svet« (D 12). To se mi zdi odlična, kratka in bistvena opredelitev Jezusovega duhovništva, ki se udejanja na oznanjevalni, češčenjski in vodstveni (služabniški) ravni. Pri Kristusu doživimo vrhunec izpolnjevanja Očetove volje. On ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Njegov prihod je pod znamenjem tistega češčenja, o katerem so govorili preroki, in je bil izražen že v prvih besedah Stare zaveze (2 Mz 19,4-6: »Sami ste videli ... kako sem vas ... privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in radi izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov ... in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod«). To navajam dobesedno, ker nas na to spominja apostol Peter, ko nagovarja novokrščence v svoji homiliji ter jih imenuje »kraljestvo duhovnikov in svet narod«.
Pismo Hebrejcem poudarja, kar so že prej učili preroki (prim. Jer 7,22; Am 5,21-25), da Bog ne želi žgalnih daritev, temveč pokorščino. Kristus je Očeta počastil prav s popolno pokorščino, saj je prišel, da bi izpolnil Božjo voljo (prim. Heb 10,5-7). Jezus Kristus je daroval samega sebe v pokorščini »vse do smrti, smrti na križu« (Flp 2,8).
S to svojo brezpogojno pokorščino je Jezus udejanjil svoje duhovništvo in odrešil vse človeštvo. Z njo je utemeljil novo človeštvo, Cerkev, Božje ljudstvo, ki je deležno njegovega duhovniškega dostojanstva.

MOLITEV KOT DARITEV
Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok? … Mi smo pravi molivci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil. … Tudi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živád in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev. (Tertulijan, + 220)

- Bi lahko bolje razložili krstno ali skupno duhovništvo? V čem pravzaprav obstaja? Ali tudi iz skupnega duhovništva izhaja poslanstvo kot pri Kristusu in pri službenem duhovništvu?
Prav tako kot pri Kristusu in službenem duhovništvu tudi pri krstnem ali skupnem duhovništvu poslanstvo izhaja iz krstno-birmanskega posvečenja s Svetim Duhom. Ohranjeno je čudovito izročilo iz 13. stoletja o velikem francoskem kralju sv. Ludviku IX., ki je vodil Francijo 44 let in je dejal, da je bil njegov največji dan v življenju njegov krstni dan.
Opažam, da včasih tudi nekatera cerkvena besedila govorijo o izbranosti in poslanstvu kristjanov, ne da bi omenjali posvečenje s Svetim Duhom, in zdi se mi škoda, da to opuščajo. Bog, ki človeka izbere, ga nato posveti in šele v moči posvečenja s Svetim Duhom pošilja, da bi v moči krstno-birmanskega duhovništva izpolnil svoje krščansko poslanstvo.
Morda se spomnite, da krstitelj po oblivanju s krstno vodo uporabi še sveto olje, ki se imenuje krizma ali sveto mazilo. Z njim mazili krščenca, s čimer nakaže, da je krščenec maziljen s Svetim Duhom. Takoj zatem krstitelj razloži učinek maziljenja s Svetim Duhom, ki obstaja v deleženju na Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi. Bog od nas ljudi, tudi od kristjanov, ne zahteva ničesar, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem pošlje. Po krstu smo v vcepljeni vanj, samo on je trta na vseh treh ravneh skupnega duhovništva, mi smo le mladike. Podobno, kot je Kristusu maziljenje s Svetim Duhom ob spočetju in pri krstu v reki Jordan omogočilo njegovo poslanstvo, tudi kristjanu krstno-birmansko maziljenje s Svetim Duhom pomaga, da lahko udejanja svoje poslanstvo v vse tri smeri ali v vse tri razsežnosti: češčenjsko z usklajevanjem svoje volje z Božjo, z oznanjevanjem veselega oznanila in s služenjem bližnjim (diakonijo – ali še preprosteje rečeno, da je lahko človek za druge). Kristjan, ki to razume in živi, je srečen in optimističen kristjan, saj posledično čuti tudi sadove maziljenja s Svetim Duhom, ki so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, vzdržnost in čistost.

- V Stari zavezi je bil duhovniški samo Levijev rod, ostali rodovi pa ne. Kako je s tem v Novi zavezi?
Kakor veste, Jezus ni bil iz Levijevega rodu, ampak iz Judovega. Že s tem je nakazano, da v Novi zavezi ne bo posebnih in izbranih duhovniških rodov, ampak bo novozavezno duhovništvo podarjeno vsem »rodovom«, vsem krščenim. Glede krstnega ali skupnega duhovništva lahko rečemo, da je po nauku apostola Petra dano vsem, ki se dajo krstiti, torej vsemu novozaveznemu ljudstvu, in ne samo izbrancem, samo enemu »rodu«, ki bi bil duhovniški rod, kot je bil Levijev v Stari zavezi. Prav tako Gospod iz različnih plasti kliče v službeno duhovništvo in posvečuje predstavnike iz vsega novozaveznega Božjega ljudstva ne glede na barvo kože, pripadnost določenemu narodu, družbenemu, kulturnemu ali ekonomskemu položaju. Pred kakim mesecem so se mediji razpisali o tem, da je papež Frančišek med nove kardinale imenoval enega iz najnižje kaste v Indiji, saj smo pred Bogom vsi ljudje bratje in sestre, kar mora toliko bolj veljati za kristjane.

- Ali bi lahko opisali vse tri vidike poslanstva v moči krstnega duhovništva: bogoslužni, oznanjevalni in vodstveni oz. služabniški vidik?
Ob tem vprašanju bi rad omenil, da sva danes spregovorila o skupnem ali krstnem duhovništvu bolj načelno. Zato predlagam, da bi v prihodnjem pogovoru nadaljevala bolj konkretno, kaj pomeni biti posvečen, poslan in izvrševati skupno duhovništvo. Zdi se mi, da je izvrševanje treh služb skupnega duhovništva, bogoslužne, oznanjevalne in vodstvene (morda bolje služabniške ali biti človek za druge), temelj za krščansko svetost. Jezus je svojo izvoljenost in posvečenost s Svetim Duhom in poslanstvo 100% izpolnil. Tudi bralkam in bralcem mesečnika Ognjišče in sebi želim, da bi nam uspevalo naše odstotke izvrševanja duhovniške službe, četudi so še nizki, dvigati ob zavesti, da smo posvečeni s Svetim Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. To velja tudi za počitniške in dopustniške dneve, ko bo še več časa, da o tem razmišljamo in živimo kot duhovniki stvarstva ter se zavestno molitveno, oznanjevalno in služabniško povezujemo z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo.

KDOR NE NEHA PRAV ŽIVETI, VEDNO HVALI BOGA
Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša hvalospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako Božja ušesa slišijo naše misli. (sv. Avguštin, + 430)

M. Erjavec (Človek in iskanje presežnega), v: Ognjišče 7 (2022), 32-34.

Ko je Žan nastopil službo v novi ustanovi, je bil Bert tam zaposlen že nekaj let. Ko se je Žan v novem okolju znašel v zagati, mu je Bert pomagal z nasvetom, ne da bi kdo drug to sploh opazil. Marsikdo tega tudi ne bi znal ceniti, Žan pa je v tem dejanju začutil Bertovo obzirnost in plemenitost. Med njima so se začele spletati prijateljske vezi.
Ko so se čez kakšnega pol leta slučajno srečali na izletu v Kamniški Bistrici in nato skupaj preživeli lep dan, sta se povezali tudi njuni družini. Toliko enakih pogledov in podobnih načrtov so imeli, da so ob koncu dneva sklenili, da se bodo še srečevali.
Žan in Bert sta bila v službi dobra sodelavca, njuni ženi Manca in Stanka pa odlični sogovornici. Tako lepo se je pogovarjati z nekom, ki zna poslušati in povedano hvaležno sprejemati.
Verjetno Žan niti sam ni vedel, zakaj je Bertu zaupal, da objavlja svoje zgodbe v nekaterih revijah, za kar so vedeli le njegovi domači. Bert pa mu je povedal, da svoje dojemanje sveta rad preliva v pesmi in z njimi umiri svojo dušo. In bil je med prvimi, ki je Žana spodbujal, naj svoje zgodbe zbere in objavi v knjigi.
Bližalo se je poletje. Že sredi maja sta se prijatelja pogovarjala, kje bi lahko z majhnimi otroki preživeli počitniške dni. Še najlažje bi bilo pod šotori sta presodila. Kaj pa če šli taborit skupaj? Bertovi so že imeli šotor, Žanovi bi ga pa kupili. Hitro so se dogovorili. Kaj če bi se njunima družinama pridružila še sestrina družina, je čez kakšen dan vprašal Bert. »Seveda,« je bil za to Žan, Bert pa je dodal, da je njegov svak Stane zanimiv človek, ki zna družbo držati pokonci.
In so šli. Iskali so prostor, kjer bi lahko postavili šotore čim bolj skupaj, pa ga niso našli. »Morda pa je bolje, da nismo preblizu,« je kot psiholog razmišljal Bert, »saj prevelika bližina nikoli ni dobra.« Najbolj navdušeno je predlog sprejel Stane. Kmalu pa so ugotovili, da je imel pri tem svoje načrte. Odvajal se je namreč kajenja in njegova žena Milica ga je strogo nadzirala. In tako je Stane pritekel v en ali drug šotor, pokadil vsaj pol cigarete, povedal kakšno šalo in prosil za košček kruha, da Milica ne bi odkrila njegovega greha, in počasi odšel proti svojemu šotoru.
Ko so postavljali šotore, je bil vroč dan. Ida je imela komaj nekaj mesecev in ni najbolj razumela, da imajo vsi polne roke dela in je z glasnim jokom opozarjala, da je osamljena v otroški košarici. Žan, ki je zabijal kline, je mimogrede zazibal košarico, pa se spet lotil zabijanja.
Mimo je prišla gospa iz sosednjega šotora, tržaška Slovenka. »Pazienza, pazienza,« je nagovorila Žana.
»Senca pa je, senca,« je pokazal Žan na košato krošnjo bora.
»Ja, potrpljenje je potrebno v tej vročini in pri glasnih otrocih,« je posegla vmes Stanka, ki se je s starejšo hčerko vrnila z recepcije in ji je bila italijanščina bolj domača.
Soseda ni rekla nič, Žan pa je nejevoljno zamomljal, da je dobra tako senca kot tudi potrpljenje.
Kakšen dan zatem so sedeli pred šotorom.
»Sara! Takoj pridi sem!« se je zaslišal rezek ukaz izpred šotora nedaleč od njihovega. Ukaz je veljal deklici, stari kakšnih pet let, ki jo je mahala po sredini ceste. Za hip je pogledala očeta, ki je sedel na zložljivem stolčku in bral časopis, in mirno šla naprej.
»Sara! Kaj sem rekel?« je bil očetov glas še ostrejši.
Sara se ni niti ozrla.
»Če me ne boš ubogala, se bom razjezil!«
Sara je zajokala. Ko je jok postal glasnejši, je prihitela iz šotora mama, dvignila hčerko v naročje in jo objela. Oče pa je mirno bral časopis.
»Upam, da ta gospod ni učitelj!« je zavzdihnila Stanka.
Vsak večer so se zbrali ob enem od šotorov in modrovali. Ti klepeti so imeli svoj čar. Ravno toliko so se poznali, da je bila skoraj vsaka novica nova. Različno dolgo so bili poročeni in otroke različnih starosti so imeli in s tem različne vzgojne izkušnje, probleme in nasvete. In tudi na politiko so se vsi dobro spoznali.
Tako razgreto so se tistega večera pogovarjali, da so pozabili, da je ura že pozna. Proti polnoči se začne šotor pod njimi počasi odpirati. Najprej se je prikazala plešasta glava, nato pa je iz šotora previdno zlezel moški srednjih let. Pač nočne obveznosti, so pomislili.
Pa jih je presenetil, ko je zakorakal proti njim. »Oprostite, da vas motim,« je dejal zelo prijazno, »vaši pogovori so intelektualno zelo na višini, ampak moja tašča ne more spati.«
Ostali so brez besed, gospod pa se je obrnil nazaj proti svojemu šotoru, ne da bi čakal pojasnila. Samo poklapano so se spogledali in se pobrali vsak v svoj šotor.
Seveda so s svojimi intelektualnimi pogovori še nadaljevali pozno v noč. Samo preselili so se na obalo in tam razpredali svoje misli, obujali spomine in kovali načrte. Kadar jim je zmanjkalo besed, so prisluhnili nežni pesmi valov.
Po desetih dneh se je Žanova družina zaradi obveznosti odpravila domov. Moška sta jim pomagala podreti šotor, potem so se prijateljsko poslovili. Vsi so se strinjali, da tako lepih počitnic že dolgo niso imeli. Še iz avta so si mahali v slovo.
Čez dobrih štirinajst dni sta se Žan in Bert srečala v službi.
»Veš, da mi je naše letošnje taborjenje dalo misliti,« je rekel Bert.
»Kaj pa se je zgodilo takega?« je bil Žan nekoliko presenečen.
»Potem ko ste vi odšli, smo se vas prvi dan, morda tudi drugi, še kdaj spomnili, potem pa kot da vas ni bilo tukaj in smo se skupaj lepo imeli. Ko sem pred dnevi pomislil na to, me je streslo: ali je mogoče, da s tako lahkoto pozabljamo? Tako na ljudi kot na dogodke?«
»Vsak tega še opazil ne bi,« se je zamislil Žan. »Nekaterih ljudi in dogodkov pa nikoli ne pozabiš,« je dejal po kratkem premisleku. »Kot otrok sem preživel nekaj nepozabnih poletij pod planinami. Teta me je namreč vzela s seboj tja gor, kjer je kuhala delavcem, ki so urejali hudournike. Živeli smo v baraki, vkopani v sneg, obdani s smrekami. V bližini je bil potoček, kjer so mi delavci naredili mlinčke. Zdelo se mi je, da živim v pravljici. Po nekaj letih so tisto barako podrli in jo odpeljali drugam. Tisti kraj se je globoko zapisal v mene. Že dolgo sem si želel ogledati ta srečni, nepozabni kraj, kjer sem kot otrok preživel toliko nepozabnih dni. Ko smo se lani peljali tam mimo, sem se ustavil na mestu, kjer se je steza spustila proti baraki. Povsod je bilo samo grmovje. Že sem mislil, da sem zgrešil, a sem zagledal strugo potočka, ki pa je bila suha. Šel sem proti tistemu mestu, kjer naj bi stala baraka, toda vse je bilo zaraščeno s smrekami in grmovjem. Že sem hotel oditi, tedaj pa sem med grmovjem zagledal kup opek. To je bilo vse, kar je ostalo! Samo nekaj opek od dimnika,« je Žan končal pripoved.
»Ne, ne, ni ostalo samo nekaj opeke,« se ni strinjal Bert. »Vse, kar je lepo in dobro, ostane v spominu za vedno.«
»Prijateljska tolažba ali spodbudna resnica?«
»Sam si odgovori.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 90-91.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pogosto slišimo ali beremo o cerkveni hierarhiji kot o 'vladajočem' sloju oziroma voditeljskem razredu v katoliški Cerkvi. Ali ni to preveč podobno ustroju civilnih oziroma državnih oblasti? (Helena)

Hierarhično ureditev Cerkve jasno opredeljuje Zakonik cerkvenega prava (1983), vendar pa najprej spregovori o vernikih, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo božje ljudstvo ter so deležni Kristusove trojne službe. Cerkev ni le božja skrivnost, temveč tudi občestvo ljudi in vidna družba, zato nujno potrebuje tudi pravno ureditev. Kristus sam je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da v njegovem imenu pase božje ljudstvo; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Gre za služenje, ne za oblast. »Vsak škof kot član škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom« (KKC Kompendij 180). Uresničevati morajo zamisel papeža Frančiška: »O, kako si želim ubogo Cerkev za uboge!« (sč)

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla obhajamo 29. junija. Petra imenujemo ‘prvak apostolov’, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež.

Pavlu pravimo ‘apostol narodov’, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. O sebi piše, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (...) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod.

Apostola godujeta skupaj zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

Oba skupaj (sv. Peter in Pavel) sta zavetnika 22. cerkva na Slovenskem: 10 je župnijskih, 12 podružničnih - in dve kapeli). V LJ nadškofiji stojita dve ž. c.: na Vrhpoljah pri Moravčah in v Zagorju ob Savi, p. c. (3) pa so: na Dolenjem jezeru (Cerknica), na Sp. Slivnici (Grahovo) in v Tisovcu (Struge). - V KP škofiji sta apostoloma Petru in Pavlu posvečeni dve ž. c.: v Lokovcu in Tomaju, p. c. pa so: v Noznem (Gradno) v Peratih (Livek), v Lojah (Podmelec), na Brezovem Brdu (Pregarje) in v/na Gažonu (Šmarje pri KP). - NM škofija ima pet cerkva apostolov Petra in Pavla: ž. c je v Osilnici, p. c. pa v Gor. Ložinah, v Sp. Logu (Stari Trg/Kolpi) in v Vel. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje). - V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Petra in Pavla: na Ptuju (Ptuj - Sv. Peter in Pavel) in na Vel. Tinju. - Tudi CE škofija ima dve cerkvi sv. Petra in Pavla: Vitanje in Zavodnje. V MS škofiji stoji ž. c. apostolov v Hotizi, p. c. v Lipovcih (Beltinci), večja kapela pa v Lukačevcih (Murska Sobota). (V Ognjišču bomo naštete cerkve predstavili junija 2022)

Samo sv. Petru, prvaku apostolov’je pri nas posvečenih 62 cerkva, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27)  (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR - Šmartin). –

V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11),  Šempeter (desno) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28)  (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter - Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 - posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20)  in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč - Ognjišče (2019) 2, str. 115.)

Na Slovenskem je tudi petnajst (15) cerkva, ki so posvečene sv Pavlu (ena župnijska in 14 podružničnih).  V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ - Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold - 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika - žup. Videm - Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece).

Poleg teh pa je pri nas še sedem (7) cerkva, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (Spreobrnitvi apostola Pavla - 25. januar): tri so župnijske in štiri podružnične. - V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (desno) p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo). (mč -  v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

pripravlja Marko Čuk

Senator iz severne Francije, je prišel v Pariz. V uglednem hotelu je najel sobo ter plačal stroške za mesec naprej. Lastnik ga je vprašal, če rabi potrdilo.
»Ne, ne rabim ga,« je odgovoril senator. »Bog je priča, da sem vam plačal.«
»Ali vi verujete v Boga v naši dobi napredka?« ga je zbodel hotelir.
»Zakaj pa ne? Ali vi ne verujete, dragi prijatelj?« ga je vprašal gost.
»Pravzaprav ne, gospod.«
»Potem pa bodite tako prijazni in mi napišite potrdilo.«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 98.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.