Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo ...«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila ... Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom ...«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.

S temi besedami je poudaril večno živo poslanstvo Marije, Brezmadežne, v Božjem načrtu hrvaški pesnik, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor. Črne vode, ki divjajo na zemeljski polobli, čedalje močneje opozarjajo celotno človeštvo. Poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja mnoge ljudi oddaljujejo od tega belega mostu, ki vodi h končnemu cilju, k naši zadnji domovini – v nebesa.
Naš že pokojni duhovnik, profesor moralne teologije dr. Štefan Steiner je v času, ko se je boril z neozdravljivo boleznijo, v brezmadežni Mariji umiril svoje srce, ko je v pesmi zapisal: »Obsij me, kadar stopam pred oltar,/ Brezmadežna, z lepoto duše svoje,/ ker vredno ni nemirno srce moje,/ da Bogu bi Boga prineslo v dar.// Ob meni stoj, ko kličem ga z neba,/ ko ustnice od naročila vzplamenijo,/ ko roke v jaslice se spremenijo,/ ko raj in zemlja se objemata …«
Kako ponižno in iskreno je ta pristni prekmurski duhovnik zapel pesem Brezmadežni sredi svojega trpečega in nemirnega življenja. V doživljanju svoje telesne kalvarije se je oziral k najlepši roži človeškega rodu, k Brezmadežni, da je mogel poljubljati križ bolezni in neizmernega trpljenja.
Mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl je v besedi sobratom duhovnikom v Sporočilih že leta 2017 spregovoril o vlogi Božje Matere v Božjem načrtu: »Knjiga Razodetja apostola Janeza želi v vernikih utrditi vero in prepričanje, da kristjani niso sredstvo v rokah hudobije tega sveta, ki želi kristjane izbrisati in uničiti. Evangelist Janez jasno napoveduje, da kristjani ne bodo hrana zmaju in da na koncu zmage ne bo slavilo zlo, ampak Bog. V skrivnostnem razodetju je Janez videl novo nebo in novo zemljo … S prestola je slišal govoriti močan glas: Glej, prebivališče Boga med ljudmi … Obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,1–4).
Nadškof Cvikl je brez obotavljanja spregovoril dušnim pastirjem: »Knjiga Razodetja postaja vedno aktualnejša, kajti okolje, v katerem živimo, postaja vedno bolj pogansko … Vera postaja zasebna stvar, ki nima nič opraviti z vsakdanjim javnim življenjem. Tako živijo mnogi ljudje dvojno življenje: brez Boga in z Njim. Na delovnem mestu in v javnem življenju se obnašajo kot vsi drugi, v Cerkvi pa pokažejo svojo vero …«
Mariborski nadpastir je v Marijinem mesecu maju (l. 2016) zapisal: »Po Marijini priprošnji bomo premagovali našo trdosrčnost, ki je večkrat ovira, da se nas Božje usmiljenje ne more dotakniti … Težava je v tem, da je naše srce vse prevečkrat otopelo in brezčutno do Boga pa tudi do človeka. Samo Božje usmiljenje, ki gre vse do križa, more omehčati naša srca … Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika …«
Ker smo rojeni z izvirnim grehom in svojimi osebnimi grehi, je naše srce nemirno in ga obdaja tema, adventni čas pa nam nudi dovolj priložnosti, da zakorakamo na beli most, kjer nas čaka Marija, pribežališče grešnikov in tolažnica žalostnih.
V tej najčistejši roži adventa bomo spoznali, kar je nepozabno zapisal v knjigi V šoli velikih molivcev Jacques Loew: »Zgodovina dejansko kaže, da je krščanstvo, ki noče več izkazovati Mariji časti, ki jo izkazuje Cerkev, okrnjeno krščanstvo … Ko so namreč odklonili, kar ima Jezusova Mati edinstvenega, je Kristus, čeprav menijo, da so ga obdržali, izmaličen … Kristus bi brez Marije kmalu izgubil svojo človečnost … Z Marijo ne kujemo bajk in ne slavimo nekakšnega malika, tudi če so v tem kdaj pretiravali, ko so ločili Marijo od Kristusa … Če je Jezus neločljiv od svoje Matere, pa je Marija neločljiva od nas. Bogu je dala na voljo najčistejše bistvo naše človečnosti. Marija se ne ukvarja s seboj, in v tem je največja globina devištva. Vsa je prevzeta od ljubezni in od tistega, katerega bo spočela … Marija je edina Mati, ki je bila izbrana od svojega otroka. Otrok še nikoli ni izbral matere! Jezus Kristus pa je naredil iz Marije pravo kristjanko, takšno, da ji prav zaradi tega materinstva ni podobna nobena druga« (prim. n. d., str. 133.146).
Martin Luther, ki je do smrti častil Marijo, je zelo prepričljivo izjavil: »Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom! Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa je bila tedaj že Božja Mati« (n. d., str. 144.145).
Pojdimo v šolo Marijinega življenja in naš advent bo blagoslovljen!
M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 82.

“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici - 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili.
Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove.

V adventu nam Janez Krstnik kliče: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Janez Krstnik je pripravljal pot Gospodu z obnovo src. Storimo tako tudi mi, očistimo svoja srca. (br)

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 23.

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

Pri maši in pri drugih bogoslužnih opravilih imajo škofje posebno pokrivalo, ki se mu pravi mitra. Kdaj je to liturgično pokrivalo nastalo in kakšen je njegov pomen? (Aleš)
Grška beseda mitra je prvotno pomenila naglavni prevez perzijskih vladarjih in svečenikih pa tudi pokrivalo judovskih velikih du­hov­nikov. Liturgično pokrivalo za škofe je mitra od 12. stoletja kot znamenje velikoduhovniške službe in oblasti. Prvotno je imela obliko stožca. Ko so vrh stožca potlačili, sta nastala dva roglja, ki po simbolični razlagi predstavljata dva snopa svetlobe iz Mojzesovega čela, ko je sprejemal tabli božjih zapovedi. Na zadnji strani mitre sta dva trakova, ki padata prek ramen. V teku stoletij se je škofovsko pokrivalo spreminjalo do današnje oblike. Mitre so okrašene z dragimi kamni, zlatimi vezeninami; neokrašene, izdelane iz belega platna ali svile, nosijo opati pa tudi škofje pri pogrebih. V bogoslužni molitvi se mitra imenuje čelada zveličanja, v dveh rogljih pa so videli simbol stare in nove zaveze. (sč)
ČUK, Silvester, Ognjišče (2016) 12, str. 50

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), v Rimu končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Svoje premoženje je razdelil med uboge, verske resnice je posredoval vernikom v odličnih pridigah, krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah, v bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in bil goreč apostol socialne pravičnosti.

Ambroževe misli:
• Če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh.
• Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln; kdor pa je poln, lahko druge zaliva.
• Hram tvoje molitve nosiš vedno s seboj, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik.

več o sv. Ambrožu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 323-325

• Sv. Ambrožu je pri nas posvečena p. c. v Ambrožu pod Krvavcem (Cerklje – LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Naš župnik ob sobotah, ko na koledarju ni nobenega praznika ali svetniškega goda, izbere mašni obrazec v čast Materi Božji. Razložil nam je, da je sobota na poseben način posvečena njej. Zanima me, od kdaj in zakaj? (Polde)

Za nas kristjane je nedelja, ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, prvi dan tedna, torej je sobota konec in v nekem smislu krona tedna. Za Jude je bila sobota praznični dan in sprva so jo kristjani, ki živeli med njimi, imeli za 'sopraznik'. Soboto so posvetili Mariji že v . stoletju v Rimu in postopoma drugod na Zahodu. To so utemeljevali z več razlogi, naj navedem samo dva. Prvi se nanaša na stvarjenje sveta, kakor o njem poroča Sveto pismo. Kakor je Bog v soboto dovršil snovni in sploh naravni svet, tako je v Mariji in po Mariji vzpostavil začetek novega sveta – duhovnega in nadnaravnega, ki ima svoje središče v Kristusu, Marijinem sinu. Drugi pa se opira na Jezusovo smrt in vstajenje. Na soboto, dan po Jezusovi smrti, je Marija edina ohranila popolnoma trdno in nedotaknjeno vero v njegovo vstajenje, bolj trdno vero kakor vsi apostoli ali kateri koli učenec. (sč)