To, da se človek lahko orientira na svoji življenjski poti, omogočajo naše duhovne zmožnosti. In to, da dojemamo razmere, v katerih živimo, in se v njih od spočetja in smrti razvijamo – da odkrivamo smisel svojega življenja. Iskanje in odkrivanje smisla je odločilna duhovna zmožnost. Zlita s človekovo notranjo svobodo tvori bistvo duhovne razsežnosti. Najvišja človeška potreba je, da išče smisel vedno in v vsem, zavestno in intuitivno, enkrat v navdušenem vriskanju, drugič v smrtni stiski in v potu svojega obraza. Človekovo iskanje smisla je tudi najbolj uhojena steza k Bogu.

Med psihologi se je pomenu smisla v človeškem življenju posvetil Viktor Frankl (1905–1997). Ugotavljal je, da je smisel naša odločilna motivacija, imenoval jo je volja do smisla. Ker je bil psihoterapevt, je pomagal ljudem iskati konkretni smisel v situaciji, v kateri so se zapletli. Bil je tudi pronicljiv antropolog in odkrival celostno povezanost naših malih smislov, ki jih udejanjamo iz trenutka v trenutek: ko delamo in ko počivamo, ko eden pospravlja stanovanje in drugi ustvarja umetnino, ko človek doživlja vrhunsko navdušenje in ko preživlja smrtno obsodbo v koncentracijskem taborišču – med drugo svetovno vojno se je to zgodilo njemu in po tej grozni izkušnji je napisal eno najbolj branih knjig na svetu Kljub vsemu rečem življenju DA.
Na strokovni poti, ki jo je začel Frankl, raziskujemo človekovo voljo do smisla logoterapevti. Razvijamo načine za iskanje in uresničevanje vsakdanjih smislov ter za njihovo povezovanje v celosten smisel življenja. Poglejmo na to pot s treh razglednih točk: s prve bomo videli smisel kot energijo, z druge kaj je smisel, in s tretje, da je doživljanje smisla človeška zmožnost za spoštljiv odnos do tega, kar nas omogoča in presega, vernemu človeku pa za odnos do Boga.
SMISEL JE PRIVLAČNA MOTIVACIJA
Energija je ena od najbolj iskanih dobrin. Če zmanjka elektrike, je vse narobe: od teme preko nemega televizorja do segrevanja zamrzovalne skrinje. Boj za naftno energijo je v ozadju vojn na bližnjem Vzhodu. Med boleznimi je zelo huda depresija, pri kateri človek nima nobene energije.
Energijo, ki spravlja v tek vse, kar ljudje mislimo, čutimo, doživljamo, hočemo in delamo, imenujemo z ustavljeno tujko motivacija; po slovensko nagib, gibalo, pogon – iz istega korena kot motivacija je tudi beseda motor. Ljudi poganjata dve vrsti motivacije: potisna in privlačna.
Potisno motivacijo imamo skupno z vso ostalo naravo. Naše življenje teče na pogon fizičnih, kemičnih in bioloških sil. Potiskajo nas telesne potrebe po hrani, zraku, gibanju …, da reagiramo na dražljaje, ki jih naši živci zaznajo v nas samih in v okolju. Tudi vpliv ljudi v skupnostih je močna potisna sila, ki poganja naše doživljanje in ravnanje – kaj vse storimo vede ali nevede pod vplivom norm, reklame, ker drugi tako delajo; zato, da ne bomo izjema ali pa zato, da bomo opazna izjema. Potisna motivacija ni naša osebna volja; potiska nas nevidno “od zadaj, od strani ali od spredaj” v neko smer, ki se včasih izkaže kot dobra za razvoj, včasih pa ne.
Za to, da lahko presodimo, katere sile od zunaj in v nas samih nas potiskajo v zdrav človeški razvoj in lepše sožitje, katere pa ne, imamo privlačno motivacijo. To je človeška zmožnost, ki je druga živa bitja je nimajo. Izvira od znotraj iz človekove osebne zavesti in deluje preko njegove vesti. Zakaj se imenuje privlačna? Z njo uvidimo, kaj je v naši misli, čustvu, občutku, želji, hotenju, dejanju, zunanjih razmerah in vsem drugem res vredno. Tisto, kar je v vsaki stvari vredno, pa človekovo zavest in vest privlači, podobno kakor magnet železo – to je smisel. Smisel je notranja motivacija, ki nas usmerja v zdrav človeški razvoj. To, da doživljamo smisel trenutka in situacije, v kateri se nahajamo; smisel svoje misli, hotenja in ravnanja, smisel svojega življenja in sveta kot celote, je naša zadnja, najvišja in najmočnejša energija, v moči katere živimo in se razvijamo kot ljudje.
KAJ JE SMISEL?
Beseda smisel je zelo sorodna z besedami misel, premisliti, zamisel. Ko človek s svojo mislijo uvidi, kako je neka stvar zamišljena, odkrije njen smisel; ko uvidi, kaj neka beseda in dejanje pomenita, razume njun smisel.
Živali ravnajo nagonsko: v njihovih možganih so avtomatični algoritmi, kako naj se odzovejo na določen dražljaj v sebi ali od zunaj, da bodo preživele in se bo razvijala njihova vrsta. Živali čutijo in uresničujejo smisel instinktivno, pri človeku pa je ta način precej odmrl. Nadomešča ga zavestno iskanje in uresničevanje smisla. Zavestno usmerjanje samega sebe se v človeštvu čedalje bolj razvija.
Človekov um pride s pozornostjo, z vživljanjem in s komuniciranjem v osebni stisk z doživljanjem in ravnanjem drugega, tako da ga lahko razume. In prav tako razmere, v katerih se nahaja. Zato človek vidi več možnosti, kako razumeti dano situacijo, drugega človeka in sebe. Pri tem lahko tudi uvidi, da je ena od možnosti najbolj smiselna – to je prava, dobra in vredna razvojna ‘zamisel’. Ko se človek iz leta v leto razvija, lahko uvedeva, da je tek življenja in sožitja neka smiselna celota. Krepi se mu globoko pra-zaupanje, da je razvoj, ki je pripeljal svet in ljudi do njega, in ki sedaj omogoča njemu, da živi in se razvija, vredna celota – da ima smisel celotno njegovo življenje, zgodovina in bivanje. Da se uresničuje neka vredna ‘zamisel’, ki ga presega človeško zavest in vse bivajoče, vendar ji lahko zaupamo.

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1),  Mošnjah (4)  in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11),  Kašelj (LJ - Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12),  Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3),  v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane - Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh - Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj)  in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale - Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje - Sv. Martin) (16 spodaj)  in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.

Winston Churchill je bil že v zatonu svoje politične kariere, ko se je nekoč udeležil neke uradne slovesnosti. Dva dostojanstvenika, ki sta sedela tri vrste za njim, sta se šepetajoč pogovarjala.

Prvi je rekel: »Poglej, Churchill. Pravijo, da je že zelo opešal.«

Drugi je dodal: »Ja, tako sem slišal. Pravijo, da ni samo opešal, ampak da postaja vse bolj in bolj senilen.«

Ob koncu slovesnosti se je Churchill, ko je zapuščal dvorano, za trenutek ustavil, se obrnil proti svojima opravljivcema ter dejal: »Pravijo tudi, da že slabo sliši.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 28.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Gotovo sem v svojih zgodbah že kje omenila, da sem se poročila daleč proč od doma. Dokler so starši še živeli in bili pri moči, so me večkrat obiskali. Kadar je prišla mama sama, sva se veliko pogovarjali tja v temno noč. Tako sem zvedela marsikaj, kar se dogaja v mojem rodnem kraju. Zadnja mamina zgodba je bila o dveh sosedih. Od tega je že dvajset let.
»Saj veš,« mi reče mama, »da so bile ob tisti cesti, ki pelje s trga, na vsaki strani njive. Zdaj pa tam stojijo nove hiše in hišice. Tam sta kupila zemljo tudi dva mlada prijatelja in z združenimi močmi začela graditi. Pomagali so si med seboj pri gradnji in delu. Enkrat je kuhala ena žena, drugič druga. Začudili so se ljudje, ko sta zrasli dve lepi hiši, ena poleg druge. Niso še doživeli takega prijateljstva in medsebojne ljubezni.
Pravijo, da je sreča včasih kratka. Janko, eden od teh dveh prijateljskih sosedov si je kupil avto, drugi tega še ni zmogel. Je pa prvi delal usluge, večkrat je tudi sosede kam peljal in lepo so se imeli. Sosed Janko se je zdaj vozil tudi v službo. Vsak dan se je vrnil domov ob isti uri. Drugi sosedi pa so dobili otroka, punčko, ki so ji dali ime Cvetka. Bila je čudovito lep otrok. Ob času tega, o čemer pripovedujem, je bila deklica stara malo čez dve leti. Njeni starši niso mogli razumeti, da je imela najbolj rada strica Janka. Zdaj še bolj, ker jo je včasih vozil z avtomobilom.
Neki popoldan sta šli Cvetka in babica na sprehod od hiše po cesti. Cvetka je zagledala avto, ki ga je dobro poznala, iztrgala se je iz rok babice in skočila na cesto. Stric Janko je ni videl. Treščil je vanjo in Cvetko je vrglo na njegov avto. Do kraja prestrašen je skočil iz avta, zagrabil deklico in jo hotel odpeljati v bolnišnico, toda njegova mala ljubljenka je bila že mrtva ...«
»Ne bom ti posebej omenila,« je rekla mama, »kako strašen udarec je bil to za obe družini. Čeprav je otrok v naglici skočil pred avto, si je Janko očital, da je kriv njene smrti. Silno hudo mu je bilo. In v odnosih s sosedi odslej ni bilo več tako, kot je bilo. Janko je s sklenjenimi rokami prosil, da mu odpustijo, je pač prepozno zagledal deklico pred avtomobilom. Nič ni pomagalo ...
Iz te nesreče se je rodilo sovraštvo. “Moral je kupiti ta prekleti avto, da je naša Cvetka umrla,” so mu oponašali. Vsako jutro, ko je prižgal avto, da se odpelje v službo, je z balkona kričala zdaj babica, drugič pa Cvetkina mama: “Morilec si, morilec našega otroka.” Janko je strašno trpel, pravzaprav sta trpeli obe družini. Ni mogel več delati, moral je v bolnišnico. Saj pravijo: če je bolna duša, zboli tudi telo. Iz dna duše so se mu smilili prej tako dobri sosedje, zdaj pa sovražniki.
Ni bilo več mogoče živeti skupaj kot nekdaj. Z ženo sta sklenila, da bosta hišo prodala. To sta kmalu storila in se odselila daleč proč. Od takrat se niso več videli ...«
Čas je po malem celil rane, a nikoli do kraja.

A. Uršej, (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80-81.

Strah, malodušje in brezup povzročajo človeku najhujše stiske in ga vodijo v usodne napake. Človekovo zavest in podzavest razžre strah, za njim rada naredi razdejanje okrog sebe napadalnost, na koncu sesujeta človeka v prah malodušje in brezup; neredko pa to stori že v začetku sam strah.
Strah se zaleze v kosti podobno kakor se zmrzal v zemljo. Tudi reševanje je podobno: zmrznjeno zemljo otaja pomladno sonce, strah v kosteh in mraz v srcu pa raztopi upanje. Upanje seva iz človekovega duhovnega dialoga med njegovo vestjo in danostjo, v kateri se nahaja.
Nevarna sta zlasti otroški in starostni strah. Otroški je naravna previdnost pri uvajanju v svet in v samostojnost; nevaren je le, če otrok od rojstva naprej nima ob sebi ljubečih bližnjih. Strah ob staranju pa je bivanjski – tega se manj zavedamo, ker je globlje v kosteh. Topimo pa ga lahko le sami, če ga prepoznavamo in poznamo “domača zdravila za ogrevanje uvelega srca”.
Česa se najbolj boji v starosti 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let? Poglejmo odgovore iz reprezentativne raziskave:

• telesne oslabelosti in bolezni – tako pravi dobra tretjina (35,4 %),
• duševne oslabelosti, da bi mi odpovedala spomin in razum (34,0 %),
• da bi me vsi zapustili in pozabili name (14,3 %),
• da bi izgubil voljo in veselje do življenja (7,3 %);
• za skoraj desetino ne vemo, vsaj ne natančno, ker so napisali kaj drugega (4,1 %) ali na vprašanje niso odgovorili (4,9 %).

Če se mora človek odločiti med samimi slabimi stvarmi, je lahko v zadregi. Pri našem vprašanju je odločitev olajšala besedica najbolj – tudi kdor se junači, da se starosti ne boji, je lahko izbral med telesnimi, duševnimi, socialnimi ali duhovnimi tisto tegobo, ki se mu zdi še najbolj nevarna. Vsak tretji se najbolj boji telesnih težav in druga tretjina duševnih. Osamljenost in druge težave v sožitju so za večino bolj oddaljene ali lažje obvladljive; vsak sedmi pa doživlja to kot največjo nevarnost. Še bolj v megli so duhovne tegobe; teh se najbolj boji vsak trinajsti starajoči se Slovenec, to je kakih 60.000 ljudi.
Pomislimo na tri spoznanja o starosti: da telesne in duševne zmožnosti s staranjem nujno pešajo, da se v starosti lahko razvijajo edinole duhovne zmožnosti in da je kakovost sožitja najbolj odvisna od smiselnega razvoja duhovnih zmožnosti. V luči teh spoznanj kažejo navedeni odgovori starajočih se Slovencev, da je le manjšina, ki se najbolj boji duhovnega pešanja, pozorna na glavno rezervo za kakovostno staranje in lepše sožitje. Njihov strah je torej najbolj resen. Vsi navedeni štirje strahovi pred starostjo pa so enako stvarni. Zdrav strah je alarm, ki kliče po smiselnem ukrepanju. V trajnem strahu se ni mogoče zdravo razvijati. Kje iskati rešitev vseh navedenih strahov pred starostjo? Rešitev potrebujejo enako nujno tudi neodločni in izmikajoči se, ki niso izbrali nobenega od štirih strahov pred starostjo. Poskusimo jo iskati v človekovih duhovnih zmožnostih.
Duhovnost je dialog človekove zavesti, oziroma njene srčike – vesti, s svojimi mejami. Naše vprašanje po strahu pred starostjo trči v trdno mejo, ki jo postavlja starost z eno ali drugo od svojih tegob, pred katerimi je človek nemočen. Najbolj nas je strah tiste nemoči, katere ne znamo niti prav vprašati, kakšen smisel ima, ali pa nam dialog z njo ne da odgovora. Najti smiselno povezavo med neizbežnim dejstvom starostnega pešanja in svojim doživljanjem smisla življenja je shakespearovsko zahtevna bivanjska naloga.
Človeški razvoj v onemoglosti in odvisnosti od drugih je danes nasploh med najbolj nerešenimi življenjskimi vprašanji. Naša potrošniška civilizacija sili človeka v omamno potiskanje glave v pesek; to vprašanje negira, češ, ne govorimo o tem!; zatrjuje si, da imamo vse pod kontrolo, obenem pa pada v depresivno kapitulacijo pred človeško odvisnostjo od pomoči drugih v onemoglosti, javno si organizira neboleč uboj ali samomor.
Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen smisel ima človeška nemoč in odvisnost od pomoči drugih ob starostnem pešanju je duhovna naloga. Navedimo en osebni in en skupni človeški odgovor. Ste poznali koga, ki je v starosti pešal sproščeno, vedro in človeško pokončno? Ta osebna izkušnja je eden od trdnih stebrov pra-zaupanja v brezpogojni smisel življenja. Univerzalna človeška zakonitost pa govori tole. Pomoč šibkejšemu je za močnejšega edina pot, da razvija svojo zmožnost empatije, ki je pogoj za vzdržno sožitje in uspešno sodelovanje. Ti dve spoznanji vzdržita zahtevnost današnjega človeka. Pritrjuje jim vest in zgodovinska izkušnja. Duhovni dialog z vestjo o tem dvojem topi strah pred starostjo.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 11 (2020), 27.

V pismu meseca ste nekoč zapisali: »Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.« Na misel mi pridejo misijonarji: vsem nasprotovanjem, težavam, odsvetovanjem, tveganjem ali nevarnostim navkljub so postavili na prvo mesto prinašanje evangelija in zakramentov tudi v najbolj oddaljene kraje, tudi v najtežjih okoliščinah. Tveganj so se dobro zavedali, pa so poslanstvo izbrali pred skrbjo za lastno dobro in marsikdo je v tej plemeniti drži in dejanju tudi izgubil življenje. Mislim, da smo pred leti pri šmarnicah brali o življenju in delovanju Friderika Barage, ki je šel oznanjat, krstit, spovedovat po več dni daleč v hudi zimi, v snegu in ledu, v snežnih nevihtah tudi peš v oddaljene kraje Severne Amerike. Dobro se je zavedal, da lahko zmrzne ali ga raztrga divja zver. Odrekel se je sebi, da bi lahko prinašal Božjo milost drugim. Mi take like občudujemo, hvalimo in nekatere tudi molimo kot svetnike. Ali je bil Baraga lahkomiseln, celo predrzno grešen? Kje se konča zaupanje, kje se začne predrznost?
Mirko

Hvala vam za vaša globoka vprašanja. Imate prav. Mnogi oznanjevalci evangelija so tvegali svoja življenja, da bi ljudem oznanjali Kristusa. Naš veliki misijonar Baraga, ki ga omenjate, je lep primer take apostolske gorečnosti. Kako naj torej ravna kristjan, zlasti oznanjevalec, v primeru, ko bi moral tvegati pri oznanjevanju evangelija? Kristjan lahko tvega, a v primeru, da gre za dobro, za oznanjevanje evangelija ali za korist drugega človeka. Lahko bi napisali, več ko tvega, bolj je svetniški. A tvega lahko sebe. Ne sme pa postavljati v nevarnost tujega življenja!
In pri koronavirusu gre ravno za to, da bi v primerih, ko se bližamo ljudem, ko se z njimi rokujemo, se jih dotaknemo itd. spravil v nevarnost njihovo življenje in življenje ljudi, s katerimi se bodo srečali, zlasti življenja starejših, kroničnih bolnikov … Zato se iz ljubezni do bližnjega odrekamo temu tveganemu ravnanju. Naj se sliši še tako ironično, a naša fizična oddaljenost od ljudi je pokazatelj naše ljubezni do njih. Ljubezen do bližnjega je (skupaj z ljubeznijo do Boga) največja Jezusova zapoved (prim Mr 12,30-31).

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 46.

Zgodba

Ona je izročila darilo

Mož se je vračal domov z darilom za ženin rojstni dan. Na pragu hiše ga je pričakala hčerka, ki je bila na invalidskem vozičku. Ko je deklica videla, da oče prihaja po stopnicah z darilom v roki, da bi ga izročil ženi, ki je bila v kuhinji, mu je dejala: »Očka, ali lahko mami izročim darilo jaz?«
»Kako ga boš nesla mami, če še hoditi ne moreš?« jo je sočutno vprašal oče.
»Zelo preprosto, očka: jaz bom vzela darilo v roke, ti pa me boš potem nesel do mame,« je odvrnila hčerka.
In prav to je oče naredil.

Misel

Zaradi svojega zaupanja v očetovo ljubezen je deklica kljub prizadetosti izpolnila svojo globoko željo.
Bog nam nikoli ni obljubil, da bo naše življenje brez težav, obljubil pa nam je, da bo vedno z nami. Prav tako je obljubil pomoč, da bomo težave premagali, če se mu bomo le približali in se zanašali na njegovo ljubezen do nas. Samo trdno moramo v to verovati.
Težava je v tem, da se bojimo zaupati. Zaupanje v Boga je najbolj zanesljiva pot, da izkusimo mir in tolažbo v času preizkušenj.

Molitev

Gospod Bog,
sredi težav, krhkosti in slabosti
zaupamo v tvojo dobroto.
Zavedamo se,
da je za nas najtežje
popolnoma zaupati vate.
Zato te prosimo, da nam podeliš
to tako pomembno moč:
dar neomajnega zaupanja in vere vate.
Ko prihajamo k tebi,
ti prinašamo vse svoje zaupanje,
ki ga zmoremo v tem trenutku.
To je dar, ki ga ti izredno ceniš.
Okrepi to naše zaupanje vate.
Predvsem pa naj bo to zaupanje trdno
v težkih in temnih trenutkih
ter trenutkih nemoči v našem življenju.

Iskra

Zaupanje je največje veselje v našem odnosu z Bogom. Kdorkoli zaupa v Boga, je že prehodil najtežji del poti.
(Carlo Caretto)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2009), 64.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sladkorna bolezen je po svetu in doma ena najpogostejših kroničnih bolezni in velik javnozdravstveni problem. Pogosteje se pojavlja pri moškem spolu in mnogi oboleli ne vedo, da jo imajo. Sladkorna bolezen škodi celotnemu organizmu, predvsem slabo vpliva na srčno-žilni sistem (tveganje za srčno in možgansko kap, srčno popuščanje in povečana umrljivost). Prav tako sodi med glavne vzroke slepote, ledvične odpovedi, okvar živčevja, amputacij na spodnjih okončinah. Sladkorni bolniki pogosteje obolevajo za demenco, depresijo, raznimi okužbami, jetrno okvaro. Omenjene težave pa bistveno povečajo zaplete, invalidnost in smrtnost ter skrajšajo pričakovano življenjsko dobo.

Tipa I

• Avtoimunska oblika, dejavniki tveganja so dedna nagnjenost ali okužbe.
• Nastane zaradi uničenja celic, ki izločajo inzulin v trebušni slinavki, celice zato inzulina ne morejo tvoriti in posledično pride do hudega pomanjkanja inzulina.

Tipa II

• Dejavniki tveganja so dobro poznani: debelost (predvsem trebušna), starost nad 45 let, družinska obremenjenost, telesna neaktivnost, nosečniška sladkorna pri ženski, visok krvni tlak, povišan holesterol ali previsoka koncentracija trigliceridov v krvi.
• Nastane zaradi zmanjšane odzivnosti tkiv na inzulin (odpornost proti inzulinu). Bolniki pri tipu 2 imajo torej vsaj v začetnih fazah dovolj inzulina, vendar se celice nanj ne odzovejo primerno.

Gestacijska ali nosečniška

• Nastane v nosečnosti zaradi hormonov posteljice in večinoma izgine po porodu.

KLJUČ ZDRAVLJENJA JE DOBRA UREJENOST SLADKORJA V KRVI
Raven sladkorja v krvi se čez dan spreminja, saj nanjo vpliva vrsta in količina zaužite hrane ter pijače, telesna aktivnost, zdravila …
Posamezniki s sladkorno boleznijo s pomočjo zdravil in inzulina (kar je odvisno od vrste zdravljenja) ter zdrave prehrane in redne telesne dejavnosti skrbijo, da je njihov krvni sladkor čim bližje ciljnega območja. Ciljne vrednosti za večino ljudi s sladkorno boleznijo so med 4,0 mmol/L in 7,0 mmol/L na tešče ter med 5,0 mmol/L in 10,0 mmol/L dve uri po obroku.

MERITEV GLIKIRANEGA HEMOGLOBINA
Meritev glikiranega hemoglobina (HbA1C) je hitra in neboleča metoda določanja povprečne vrednosti krvne glukoze iz kapilarne krvi v obdobju zadnjih 2 do 3 mesecev. Rdeče krvne celice vsebujejo molekulo, imenovano hemoglobin. Ta veže kisik in ga oddaja celicam po telesu. Sladkor v krvi se nepovratno “lepi” na hemoglobin v vsej življenjski dobi rdeče krvne celice. Izvid HbA1c pokaže, kolikšen delež hemoglobina A1c, izražen v odstotku, ima “prilepljen” krvni sladkor. Zato je dober pokazatelj za urejenost krvnega sladkorja v daljšem obdobju, s tem pa tudi za urejenost vaše sladkorne bolezni. Priporočene vrednosti temeljijo na dolgotrajnih raziskavah, ki kažejo, da je tveganje za zaplete manjše, če imate izvid HbA1c v ciljnem območju (določa se skupaj z zdravnikom).

Znižanje HbA1c zmanjša:

• bolezen oči za 76 %
• bolezen ledvic za 50 %
• bolezen živcev za 60 %
• tveganje za kakršno koli srčno‑žilno bolezen za 42 %
• tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali tveganje za smrt zaradi srčno žilnih vzrokov za 57 %

NAJBOLJŠA DIETA
Najboljša dieta za sladkorne bolnike je zdrava in uravnotežena prehrana. Oblikujte svoj krožnik po smernicah zdravega krožnika. Po sredini krožnika za obrok narišite navidezno črto. Polovico krožnika na eni strani še enkrat prepolovite, tako da imate krožnik razdeljen na tri dele. Največji del krožnika napolnite z zelenjavo, prvi manjši del z beljakovinami in drugi manjši del s škrobnimi živili.

POSKRBITE ZA REDNO TELESNO AKTIVNOST!
Naše mišice so velik porabnik glukoze. Zato se med telesno aktivnostjo raven glukoze zniža bolj kot v mirovanju, saj je vstop glukoze v aktivne mišične celice ob enaki količini inzulina večji. Vzrok za to je povečana poraba glukoze, ki predstavlja glavni vir energije za aktivne mišice.

Po zaključku aktivnosti ostaja v mišicah še dan do dva večja občutljivost na inzulin. In predvsem ne pozabite, da je telesna neaktivnost eden od dejavnikov tveganja za razvoj sladkorne bolezni!

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 11 (2022), 84-85.