“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici - 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Si predstavljate puščavo?
Pesek, pesek, pesek in še enkrat pesek ...
Brezkončne peščene sipine in žgoče sonce. Vročina, od katere se človeku v glavi zavrti in vse pomeša.
In nikjer kapljice vode!
In, seveda, nikjer žive duše. Nikjer nikogar. Prevroče je! Prevroče celo za muhe!
In ko zaide sonce: mraz! Kdo bi si mislil?! Mraz, da kosti šklepetajo kot sredi najhujše zime.
Z jutrom pa spet vročina. Da se ti zmeša. Prav dobesedno.
In če se sredi te puščave zasliši kak glas, je to ali šum vetra ali pa klic na pomoč! Klic na pomoč nekoga, ki umira od žeje in se mu meša od vročine!
Tudi Janeza Krstnika so mnogi imeli za norega! Morda je kdo prav zares mislil, da mu je sonce scvrlo možgane, a bolj se jim je zdel nor, ker je naznanjal Odrešenikov prihod ... ker je pozival k spreobrnjenju ... k pokori ... k molitvi ... k dobroti in usmiljenju ...
“Glas vpijočega v puščavi” je osamljen glas. Pa vendar je to glas, ki ne kliče na pomoč, temveč prav nasprotno: ponuja pomoč in obljublja odrešitev. To je glas, ki žejne vabi k izviru žive vode!
Da bi videli puščavo, vam ni treba prepotovati pol sveta in zakopati glave v pesek. Sredi naših mest, vasi ... sredi naših družin ... sredi delovnih kolektivov ... cerkvenih občestev ... čeprav obdani z množico ljudi ... so mnogi danes tako osamljeni, da se jim meša. Žejni so prijazne besede, pogleda, dotika. Njihova srca so premrla in premražena kot sredi puščavske noči!
Bi jim lahko mi postali “glas vpijočega v puščavi”?
Potegnite glavo iz peska ... poglejte okrog sebe ... poglejte s srcem ... in opazili boste odrinjene, ranjene, žalostne, osamljene ... med svojimi prijatelji, sosedi, sodelavci, brati in sestrami ...
Si lahko predstavljate, da čakajo na to?

Si sploh še lahko predstavljate, kako je, če kaj čakate?
Verjetno si lahko.
Recimo ... pri zdravniku. Včasih gre prav hitro ... včasih pa je čakalnica polna ljudi, odraslih ali otrok in vse nekaj boli ali tišči ... in vsi bi bili radi čim prej na vrsti. Sedete na stol in se prepustite čakanju. Nekaj minut se potegne v uro ali več ... zmeraj bolj boli, vročina narašča ... ali peče v grlu ... ali celo kaplja kri iz rane ... Čakate in čakate, morda zaradi bolečine celo požirate solze in z upanjem upirate pogled v velika bela vrata, kdaj se izza njih prikaže sestra ter pokliče vaše ime!
Grozno čakanje!
A ni vsako čakanje tako: grozno in neprijetno!
Ko čakate kak prijeten obisk! Z darili!
Ali pa, ko čakate na avtobusni postaji ljubljeno osebo, ki je že predolgo niste videli ... ki ste po njej hrepeneli!
Ta čakanja so pričakovanja ... Kot adventno pričakovanje, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo!

Si lahko predstavljate, da bi se zmotili v čakanju? Da bi po debelih urah čakanja pri zdravniku ugotovili, da ste se usedli v napačno čakalnico: boli vas srce, čakali pa ste pri zobozdravniku! Da je treba iti na drugo stran hodnika in čakati spet od začetka! Srce pa še kar naprej boli!
Težko, da bi se tako zmotili. Brez dvoma bi raje dvakrat preverili, če je vrsta, v kateri ste, prava!
Ali da obiskov ni ... ker so se – ne vem – zmotili v datumu ... ali pa ker so pozabili!
Ali pa čakate v nedogled na avtobusni postaji, on ali ona pa je prišel z vlakom in se doma sprašuje, kje da ste?
Nemogoče, kajne?!
Ali pa čakate na božič, a čakate čisto nepomembne reči: darila, jelko, lučke na jelki, razprodaje v trgovini, potice, vino in vročo čokolado, božične pesmi na radiu, sneg ... in pri tem pozabite, da je božič Jezusovo rojstvo.
Trenutek v letu, ko se spomnimo, da se je Bog sklonil na zemljo in se rodil kot Otrok!
Si lahko predstavljate to?!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

Pri maši in pri drugih bogoslužnih opravilih imajo škofje posebno pokrivalo, ki se mu pravi mitra. Kdaj je to liturgično pokrivalo nastalo in kakšen je njegov pomen? (Aleš)
Grška beseda mitra je prvotno pomenila naglavni prevez perzijskih vladarjih in svečenikih pa tudi pokrivalo judovskih velikih du­hov­nikov. Liturgično pokrivalo za škofe je mitra od 12. stoletja kot znamenje velikoduhovniške službe in oblasti. Prvotno je imela obliko stožca. Ko so vrh stožca potlačili, sta nastala dva roglja, ki po simbolični razlagi predstavljata dva snopa svetlobe iz Mojzesovega čela, ko je sprejemal tabli božjih zapovedi. Na zadnji strani mitre sta dva trakova, ki padata prek ramen. V teku stoletij se je škofovsko pokrivalo spreminjalo do današnje oblike. Mitre so okrašene z dragimi kamni, zlatimi vezeninami; neokrašene, izdelane iz belega platna ali svile, nosijo opati pa tudi škofje pri pogrebih. V bogoslužni molitvi se mitra imenuje čelada zveličanja, v dveh rogljih pa so videli simbol stare in nove zaveze. (sč)
ČUK, Silvester, Ognjišče (2016) 12, str. 50

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), v Rimu končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Svoje premoženje je razdelil med uboge, verske resnice je posredoval vernikom v odličnih pridigah, krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah, v bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in bil goreč apostol socialne pravičnosti.

Ambroževe misli:
• Če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh.
• Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln; kdor pa je poln, lahko druge zaliva.
• Hram tvoje molitve nosiš vedno s seboj, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik.

več o sv. Ambrožu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 323-325

• Sv. Ambrožu je pri nas posvečena p. c. v Ambrožu pod Krvavcem (Cerklje – LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Janezek ni bil priden. Oče in mama sta mu dejala: »Če ne boš priden, Miklavž ne bo prišel in ti ne bo nič prinesel. Miklavž ne obdari otrok, ki ne ubogajo.«

Ko razmišljamo o Bogu, mu pogosto pripisujemo podobno ravnanje. Njegov prihod naj bi zaslužili s svojim obnašanjem. Bog ne bo prišel k nam, dokler ne bo videl, da smo njegovega obiska vredni. Toda če bi bili vredni, Bogu sploh ne bi bilo treba priti k nam. Bog prihaja k nam prav zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki.
Hvalnica Zaharija, očeta Janeza Krstnika Hvaljen Gospod, Izraelov Bog jasno pove, da je Bog poslal Odrešenika svojemu ljudstvu ne zato, ker mu je bilo to vedno zvesto, marveč kljub nezvestobi, da izkaže usmiljenje našim očetom (Lk 1,72). Bog ravna tako, ker je sočuten Bog, ker mu je mar za ljudi, saj je “dober in človekoljuben Bog” (Tit 3,4) in nas ni rešil, ker bi bili pravični, ampak “po svojem usmiljenju” (Tit 3,5).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili.
Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove.

V adventu nam Janez Krstnik kliče: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Janez Krstnik je pripravljal pot Gospodu z obnovo src. Storimo tako tudi mi, očistimo svoja srca. (br)

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 23.

(resnična zgodba)
Za otroke so večeri pred svetim Miklavžem polni vznemirjenja in pričakovanja, jutra pa polna presenečenja in veselja. Takrat se izpolnijo njihove skrite želje in pričakovanja, ki ga ne morejo pokvariti drobna razočaranja. Tedaj ko otroški pogledi objamejo z darili obloženo mizo, zažarijo njihove oči, prsti pa hitro odpirajo skrbno zavite skrivnosti. Nobeno drugo jutro ne premore toliko prisrčnih doživetij. Tedaj se jih dotakne neki skrivnosten svet. Vendar samo dotlej, dokler otroci samo sprejemajo dobroto tega svetega moža in si ne začnejo postavljati najrazličnejših vprašanj: kakšen je ta sveti Miklavž, od kod prihaja in kako pride v stanovanje, kako lahko v eni noči obišče vsa mesta in vse vasi in zakaj ne prinese daril vsem otrokom.

***

Tako sta premišljevala tudi Tin in Ana. Rada bi na svoje oči videla, kdaj in kako pride sveti Miklavž. Premišljevala sta in premišljevala, potem pa sta se odločila. Na Miklavžev večer sta se odpravila prva v posteljo in se delala, da že spita. Ko se je vse umirilo, sta previdno zlezla iz postelje ter vzela s seboj svetilko in vsak svojo odejo. V temni sobi sta se skrila za kavčem, ki sta ga že zvečer z veliko težavo previdno, da ju ni nihče opazil, odmaknila od stene. V eno odejo sta se zavila, z drugo pa pokrila, da ju ne bi zeblo in da ju ne bi mogli odkriti. Prisluškovala sta , če morda nista vzbudila pozornosti. Komaj sta si upala dihati in pogovarjala sta se šepetaje.
Bila sta vznemirjena. Ali bo prišel Miklavž skozi vrata in skozi katera? Ali pa bo morda prišel skozi okno? Kar skozi steklo? In če ju opazi, kaj jima bo rekel? Ali bosta potem še dobila darila? Čakala sta in čakala. Ob vsakem šumu, za katerega niti nista vedela, od kod prihaja, jima je srce začelo močneje biti in bitje srca je bilo edino, kar sta slišala. Vsakih nekaj minut sta pogledala na uro. Kazalci se skoraj niso premaknili. Imela sta občutek, da se je čas ustavil.
»Mene zebe,« je zašepetala Ana.
»Mene tudi,« je rekel Tin in se stisnil k sestrici. Škoda, da nista vzela še kakšne odeje, je pomislil Tin in potegnil s kavča pregrinjalo, da sta se zavila vanj.
»Kako lepo je spati v postelji,« je potihoma rekla Ana.
»Ura je že ena, pa je še vse mirno,« se je pritoževal Tin in se trudil ostati buden.
»Le kje hodi sveti Miklavž?« je v polsnu pomislila Ana in naslonila glavo na ramo Tinu, ki se je še bolj stisnil k njej.
Čisto neopazno se je vanju pritihotapil spanec.

***

Tin se je ves premražen zbudil. Sprva se ni znašel, kje je, potem pa vznemirjen pogledal na uro. »Zaspala sva,« je stresel Ano za ramo in že skočil izza kavča. Ana pa takoj za njim. Tin se je vrnil po baterijo. V njeni svetlobi je zagledal z darili obloženo mizo. Svetega Miklavža pa nikjer! Prižgala sta luč. Joj, koliko daril. Iskala sta vsak svoje ime. Miklavž je zanju pustil prav vse, za kar sta mu pisala. Veselila sta se in kar pozabila, da sta prespala prihod svetega Miklavža. Pohitela sta po starejšega brata Tevža. Zaspano je spremljal njuno navdušenje in si mislil svoje, z veseljem pa se jima je pridružil pri razdeljevanju čokolade.
V sobo je stopila mama. »Kaj pa vi danes tako zgodaj tukaj?« se je začudila
»Mama, mami, poglej, kaj nam je prinesel sveti Miklavž!«
Čudila se je skupaj z njimi. »Same lepe in koristne reči vam je prinesel,« je ugotavljala. »Ne vem, če ste bili tako pridni?«
»Miklavž že ve,« je hitel Tin, Ana in Tevž pa sta mu glasno pritrjevala.
»Prav, zdaj pa spat! Saj ste vstali sredi noči.«
Tevž je dejal, da sta ga mlajša radovedneža na silo zbudila, Tin in Ana pa nista rekla ničesar. Le kaj bi rekla mamica, če bi ji povedala, kako sta v zasedi čakala pa ne dočakala svetega Miklavža. To je bilo še veliko let njuna velika skrivnost.

***

Leto je bilo hitro okoli. Tin in Ana sta se naučila in zvedela marsikaj novega, še vedno pa sta se spraševala, kako pride sveti Miklavž.
Tin je že nekaj časa spraševal očeta, kako se snema z video kamero, da se je oče čudil. »Saj nam vedno govoriš, da prej ali slej pride prav, kar znaš,« je odgovarjal Tin.
»Res je, kar praviš,« je bil oče ponosen na svoje vzgojne prijeme in sinu z veseljem razlagal, kar ga je zanimalo. Tin je bil vztrajen pri učenju, oče pa pri razlagi.
Tin in Ana sta že popoldne pred svetim Miklavžem, ko sta bila sama doma, pritrdila kamero na polico omare na hodniku. Obrnila sta jo tako, da bi na posnetku zajeta vsa vrata, obcestna svetilka pa bi dajala dovolj svetlobe.
Preden sta šla spat, sta jo na skrivaj vključila.
Dolgo nista mogla zaspati. Vse mogoče misli so se jima motale po glavi. »Mogoče pa se prihoda svetega moža ne sme snemati.« je bila v strahu Ana. Tin jo je miril kot je vedel in znal, toda tudi njega je začelo skrbeti. Kamere pa si nista več upala odstraniti. Skrbi so jima preganjali spomini na lansko čakanje prihoda svetega Miklavža, »Če takrat ne bi zaspala, nam sedaj ne bi bilo treba snemati.«
V hiši je bilo vse mirno in počasi sta se pogreznila v spanec.
Zjutraj jih je spet pričakala z darovi obložena miza. Toda zdaj ju darila niso najbolj zanimala.
Pogledala sta proti kameri na omari. Še vedno je bila tam. In morda je skrivala v sebi odgovor na zanju najbolj skrivnostno vprašanje. Preden so se odpravili v šolo, jo je Tin neopazno snel in jo potisnil v svojo šolsko torbo. Že med potjo je v avtu hotel pogledati posnetek, pa je kamera ostala nema. Baterija se je izpraznila. Zaskrbelo ga je.
Ko sta prišla iz šole, je Tin vstavil novo baterijo. Zavrtel je posnetek na začetek, nato pa sta polna pričakovanja zrla v ekran. Ves čas ista slika hodnika. Končno se je zaslišal neki šum. Zadržala sta dih. Še nekaj trenutkov se je videla slika, nato pa je ves ekran zajela črna tema. Takrat se je baterija izpraznila.
»Pa saj ni res!!!« je bil glasen Tin.
»Zakaj ravno zdaj?« je šlo Ani na jok.
Zrla sta v temo ekrana.
Tako nerazumljiva in skrivnostna se jima je zdela.
Tako kot je skrivnosten sveti Miklavž.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.