Božični prazniki nam približajo učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je prijokal na svet v sveti božični noči, ko ga je Marija povila v plenice in položila v jasli. Usmiljeni Bog se nam je v svoji ljubezni najbolj približal v Jezusu, ko je prevzel naše človeško telo in nam je bil v vsem enak, le greha ni bilo v njem.
Apostol Janez je v veličastnem uvodu v evangelij odkril bistvo Božje ljubezni, ko je zapisal: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin.« (Jn 1,14).
Ob jaslicah vsako leto najbolj neposredno doživljamo to veliko resnico Jezusovega učlovečenja. Ob pogledu na Sveto Družino v betlehemskem hlevčku se usmiljenemu Bogu lahko zahvaljujemo za največji dar njegove ljubezni, za Besedo, ki je meso postala. Sedaj njegovo bližino najmočneje doživljamo pri vsaki sveti maši, ko ga lahko prejmemo v kruhu življenja.
Kako bistroumno je v pesmi Slovenski strop že leta 1915 podal skrivnost božiča belokranjski pesniški genij Oton Župančič:
Slovenski strop izhaja iz kota,
od jaslic, od Betlehema,
od rojstva božjega,
od božiča…

Da je meni izslikati slovensko sobo,
da mi je razdeliti slovenski strop
po umetnosti in po narodni volji:
naši sobi središče je kot,
naš strop izvira iz kota,
naše leto iz božiča,
naša družina iz Svete Družine,
naša misel iz Svetega Duha -
tako je hotel naš narod.
Župančič v tej pesmi odkritosrčno prizna, da je življenje našega naroda vseskozi povezano s krščansko vero, ki je navdihovala Slovence od zibeli do groba.
Vsi, ki prihajamo iz zdravih krščanskih družin, se spominjamo Bogkovega kota, kjer smo se radi zbirali vsak dan za zajtrk, kosilo in večerjo. Vse leto je v tem kotu visel Jezus na križu. Pod njim je bila polica, ki jo je obdajal lepo okrašen prt, na njej pa so bile rože.
Za božič smo križ odmaknili, saj smo v tem kotu postavili jaslice. Kmečka hiša se je spremenila v betlehemsko poljano s hlevčkom, kamor smo namestili Sveto Družino, volička in oslička. Ostali del Bogkovega kota je zavzemala pastirska poljana s pastirji, ovcami in drugimi živalmi. Če je bilo dovolj prostora, smo speljali še potoček z mostički, dodali kozolec, mlin ter zgradili še kakšno votlino za ovce in pastirje …
Belokranjski slavček, mojster slovenske besede, je z velikim darom za opazovanje in občudovanje odkrival v pesmi ljudsko in krščansko izročilo o božični skrivnosti.
Krščanska hiša v osrednji dnevni sobi je bila usmerjena v Bogkov kot. Celoten strop, ki je bil nekdaj ročno tesarsko delo, je izhajal iz kota. Vse cerkveno leto od adventa, božiča, velike noči, binkošti do naslednjega adventa je prihajalo od rojstva Božjega v skrivnostni sveti noči. Pristno družinsko življenje je izviralo iz preprostosti in življenjske radosti Svete Družine. Bog daj, da bi se Slovenci in Slovenke še vedno uresničevali v prvotni podobi družine, ki je bila zasnovana že v raju. Prvi človek Adam se je vzradostil šele, ko mu je Bog podaril ženo Evo, in je od veselja vzklikal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Naš pesnik sklepa pesem z mislijo na Svetega Duha, ki je izvir večnega življenja. Ob vznožju očanca Triglava bo slovenski narod ostal, če se bo držal duhovnega sporočila Župančičeve pesmi, ki temelji na bogati duhovni zgodovini našega naroda. Življenje je silnejše od smrti. To nam vedno znova razodevajo jaslice, ki so živi evangelij človeštva!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 84.

Slavni kitarist in pevec John Lee Hooker ni znal niti pisati niti brati. Ni napisal nobenega pisma in ni prebral nobene knjige. Bil pa je poln tega, kar je doživljal iz dneva v dan. V visoki starosti nad osemdeset let je izjavil, da je zanj vsak dan kakor nova pesem. O tem je pel in vsi so ga razumeli.

Tudi za nas naj bo vsak dan nova pesem. Prisluhnimo melodiji dneva, ritmu ur in enakomernemu utripu svojega srca. Življenje je namreč enkratna čudovita simfonija.

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 1 (2023), 34.

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah – na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …
Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno od nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.
Gledam stopinje in te počasi izginjajo; črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …
Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2020), 73.

Zanima me, kdaj je bila zaroka Marije in Jožefa in kako se je to zgodilo. Kje v Svetem pismu lahko beremo o tem? Ali je zaroki sledila njuna poroka in kdaj? (Katarina)

Evangelist Matej v svojem poročilu o Jezusovem rojstvu piše: »Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča«. O zvestobi svoje zaročenke Jožef ni dvomil, a ni vedel, kaj naj stori. Rešitev mu je narekoval angel v spanju: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha«. Ko se je prebudil, je vzel svojo ženo k sebi. Ko evangelist Luka poroča o angelovem oznanilu Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, pove, da je bila “zaročena z možem, ki mu je bilo ime Jožef” (Lk 1,27). Zaroka je bila v judovstvu javnopravno dejanje: izvršili so jo tako, da je bila očetu neveste izplačana odkupnina za nevesto. Ta je bila z zaroko pravno veljavno zavezana ženinu. Pri Judih sta zaročenca po sklenjeni zaroki živela vsak na svojem domu. Približno eno leto po zaroki je zaročenec pripeljal zaročenko na svoj dom (jo vzel k sebi) in takrat so obhajali poroko. Opisana je v Jezusovi priliki o desetih devicah/družicah (Mt 25,1-13).

V bogoslužnem koledarju je spomin zaroke Device Marije s sv. Jožefom 23. januarja. Posebno živ je v krajih, ki so jih duhovno vodili frančiškani.
Na slovenskih tleh imamo tudi dve podružnični cerkvi, ki sta posvečeni Marijini in Jožefovi zaroki: na kamniških Žalah (žup. Kamnik) in v Rakitniku (žup. Matenja vas).

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 28.

Zaroka je bila v Stari zavezi in v judovstvu javno pravno dejanje, ki naj bi pripeljalo do poroke. Tudi zaroke Device Marije s sv. Jožefom se pri nas spominjamo v bogoslužnem koledarju.

Spominu Zaroke Marije in Jožefa sta posvečeni dve p. c.: na kamniških Žalah (Kamnik – LJ - zgoraj), in v Rakitniku (Matenja vas – KP - desno).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Anita je imela zelo zaposlenega očeta. Bil je odličen računalniški strokovnjak in zaslužil je veliko denarja, imel pa je malo časa za svojo družino. Anita je vseeno vsak večer vztrajala, da ji oče pred spanjem prebere pravljico. To se je dogajalo vse dotlej, ko ji je mama kupila predvajalnik za CD-je ter veliko zgoščenk s pravljicami. Ko je dekletce prosilo za pravljico, so ji starši rekli, naj pritisne na gumb predvajalnika in slišala jo bo. To je trajalo le nekaj dni, ker se je uprla in ni hotela več poslušati pravljic s predvajalnika.
»Zakaj pa ne,« je vprašal oče, »saj na predvajalniku berejo zgodbe še lepše kot jaz?«
»To je že res,« je odgovorila deklica, »toda jaz ne morem sedeti v predvajalnikovem naročju.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Preberite več: Februar 2025

Čeprav goduješ tako rekoč na vrhuncu zime, so te za enega svojih številnih patronov izvolili vinogradniki. In ni zato nobenega pravega razloga. Po vsej verjetnosti so se ljubitelji in skrbniki dobre kapljice zanašali na zven tvojega imena, ki zveni nekam vinsko, a so jo usekali mimo, saj v latinščini “vincentius” pomeni “zmagujoč”.
Morda pa jih zmagalo vino in so te, dobrovoljni, kakršni so radi, zgolj iz prijaznosti povabili v svojo družbo. Je pa res, da najbolj pridni vinogradniki na tvoj god, ne glede na vreme, mraz in temperaturo, že začnejo z obrezovanjem trte.
Pa dovolj o vinu. Čeprav se v mrazu in zimi res prileže … predvsem kuhano.
Ki smo si ga letos kuhali kar doma. Oziroma: samo doma, saj je v začetku decembra vlada s prepovedjo prodaje jedi in pijač na božičnih sejmih – Ups! Se še sme tako reči, ali moram govoriti o prazničnih sejmih? Čeprav, kar se mene tiče, so se ti sejmi vsa ta leta neupravičeno kitili z božičem v imenu, saj so v svojem osnovnem (in edinem) bistvu – praznični! Napolnijo sicer želodce, spraznijo pa tako glavo kot denarnice, predvsem pa duše, da se počutiš resnično praznično: prazen na kvadrat in na kubik! – … Kje sem že ostal? Aja! Torej: vlada je s prepovedjo zakuhala pravo vinsko revolucijo in bi ta prepoved brez dvoma pognala na cesto in pred parlament številne protestnike … ko bi ti – protestniki namreč – tam že ne bili, saj dežurajo s svojimi transparentnimi sporočili že skoraj vse dni v tednu. Hmm … morda je bil bes okrog ‘kuhančka’ zato tako buren, ker jih je med vsakodnevnimi protesti zeblo in so se hodili gret na stojnice? Morda.
Vinska revolucija! Je kaj takega že bilo v zgodovini? Lahko da, čeprav bi tejle naši, prej lahko rekli čevapčičarska ali pleskavičarska, a priznajte, da je to težko izgovoriti, sploh če se ti jezik zapleta zaradi preveč popitih kuhančkov kombiniranih s pivom in še čem in je potem izjava za katerokoli televizijo že bolj nerazumljive sorte. Nerazumnih izjav na televiziji pa smo se že tako ali tako navadili.
Oprosti, ljubi moj sveti Vincencij, za tale dnevno politični in tipično slovensko zdraharski ovinek. Kuhali in pekli in še na vse druge možne načine mučili so tudi tebe. Bil si diakon pri škofu Valeriju v Španski Zaragozi v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Škof Valerij je imel govorno napako, in si namesto njega bral in oznanjal Božjo besedo. In moram na tem mestu pohvaliti modrost in ponižnost škofa Valerija, in bi jo priporočil tudi kakemu njegovemu sodobnemu bratu po posvečenju, ker če znaš, znaš, če ne, pa ne. Oziroma: komur je Boga dal, je dal, komur pa ne, pač ne. In res ni potrebe, mučiti božje ljudstvo in čredo s svojimi “govornimi napakami”, če me razumeš, ljubi moj sveti Vincencij, in mislim, da me. Če se pa strinjaš z mano, je pa že druga tema.
In tudi, ko so vaju s škofom zaprli in postavili pred sodišče, si ti prevzel zagovor. S tem si rešil škofa, sebe pa podvrgel že prej omenjenim mukam.
Mučitelji ti še pogreba niso privoščili, ampak so tvoje truplo vrgli na polje, da bi ga požrle zveri in ptice. A živali znajo biti bolj usmiljene od ljudi in nobena se te ni dotaknila. Nato so truplo vrgli v morje, pa so te valovi naplavili na obalo in prekrili s peskom.
Kdo ve … morda se je k tebi zatekal kak Vinko ali Cene, ko so se po kaki revoluciji z bolj resnim nastavkom kot je decembrsko rajanje, “zmagujoči” krvavo maščevali nad poraženimi in so njihova trupla ležala vsevprek: na poljih in v breznih.
Ljubi moj sveti Vincencij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Pa na zdravje, seveda.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 98.