Med štirinajstimi svetniki, ‘zavetniki v sili’, katerih češčenje je bilo posebej živo v hudih stiskah poznega srednjega veka, je tudi sv. Katarina Aleksandrijska, zavetnica za zdravo pamet. Legenda, ki so jo z Vzhoda v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju, pripoveduje, da je bila kraljevskega rodu iz Aleksandrije v Egiptu. Bila je nenavadno lepa in pametna. Skušala je spreobrniti cesarja Maksencija. Na njegov ukaz je razpravljala o krščanski veri s petdesetimi učenjaki. Govorila je tako prepričljivo, da se je vseh petdeset spreobrnilo. To je cesarja razkačilo in obsodil jo je na smrt: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. To se ni zgodilo, kajti kolo se je razletelo, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer stoji znameniti samostan svete Katarine. Iz njenega groba je pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Umetniki jo upodabljajo s kolesom, nataknjenim z meči, zato je zavetnica kolarjev in mlinarjev. (sč)

Na sliki: sv. Katarina Aleksandrijska, gotska plastika iz grajske kapele v Veliki Nedelji, okrog leta 1415, galerijska zbirka ptujskega muzeja.

Sv. Katarini Aleksandrijski je pri nas posvečenih 31 cerkva: osem župnijskih in 23 podružničnih. – V LJ nadškofiji je mučenki Katarini posvečenih največ cerkva (11) – tri so župnijske: Lom (pod Storžičem) (1), Rova (2) in Sv. Katarina - Topol (3); podružnične (8) pa so v Rafolčah (Brdo) (8), v Zaborštu (Dol/LJ), v Mali Stari vasi (Grosuplje) (9), na Bregu (Litija) (10), na Ostrežu nad Prevegom (Polšnik) (11), na Jelovem (Radeče) (12), v Srednji vasi (Šenčur) (13) in na Homu (Zasip) (14). – Tudi v KP škofiji stojijo tri ž. c. sv. Katarine: Borjana (4), Branica (5) in Otalež (6); štiri so podružnične: Preserje (Branik), Veliki Otok (Postojna) (15), Tabor (Štjak) (16) in Medvedje Brdo (Zavratec) (17). – NM škofija nima nobene ž. c., sv. Katarini pa so posvečene štiri p. c.: v Borju-Dobovici (Dole/Litiji) (18), na Šumberku (Sela/Šumberku – nekdaj grajska kapela), na Brezovi Rebri (Semič) (19) in na Frlugi (Sv. Križ - Podbočje), omenjajo se tudi razvaline p. c. na Plešivici (Šmihel/Žužemberku). – V MB nadškofiji je ena ‘Katarinina’ župnijska cerkev (Kapla na Kozjaku) (7) in ena p. c. – v Cirkulanah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane) (20). – V CE škofiji ni nobene župnijske cerkev sv. Katarine, imajo pa šest p. c.: Kuretno (Laško) (21), Lemberg (Nova Cerkev) (22), Lačja vas (Rečica ob Savinji), Nezbiše (Sv. Ema) (23), Čeče (Trbovlje - Sv. Martin) in na Čreti (Vransko) (24) – V MS škofiji je zavetnici mlinarjev in kolarjev posvečena ž. c. v Lendavi.(spodaj) (mč)

 sv. Katarina Aleksandrijska - LENDAVA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

V mestu na daljnem vzhodu je nekoč živela deklica z imenom Fatima. Bila je hčerka moža, ki mu je lepo cvetela predilna obrt. Nekega dne ji je oče dejal: »Pridi, hčerka. Greva na pot, kajti obeta se mi posel na otokih v Sredozemskem morju. Morda boš spoznala lepega in bogatega mladeniča, ki bo postal tvoj mož.«
Odpotovala sta in pot ju je vodila od otoka do otoka. Oče je opravljal svoj posel, Fatima pa je sanjala o mladeniču, ki bi lahko postal njen mož.
Ko so nekega dne pluli proti Kreti, je morska nevihta ladjo potopila. Fatimo je le napol mrtvo odneslo na obalo Aleksandrije. Oče je v nesreči izgubil življenje, ona pa je v trenutku ostala brez vsega.
Izkušnja brodoloma in grozote sredi morja so jo tako prizadele, da se je dotedanjega življenja samo bežno spominjala.
Ko je tavala po obali, je srečala družino tkalcev. Čeprav so bili revni, so jo sprejeli v svoje skromno bivališče in jo naučili obrti, s katero so se preživljali. To je zanjo pomenilo novo rojstvo. Čez leto ali dve se je sprijaznila s svojo življenjsko usodo. Ko je bila nekega dne spet na obali, jo je zajela skupina trgovcev s sužnji. Skupaj z drugimi ujetniki se je Fatima znašla na ladji, ki je hitro odplula.
Čeprav je neutolažljivo jokala, pri nikomer ni našla usmiljenja. Odpeljali so jo v Carigrad in jo prodali za sužnjo.
Svet se ji je drugič porušil. Slučajno pa je bilo na trgu malo kupcev. Med njimi je bil tudi mož, ki je iskal sužnje, ki bi delali v njegovi mizarski delavnici, kjer so izdelovali jambore za ladje. Ko je videl obupano Fatimo, je sklenil, da jo kupi. Mislil si je, da ji bo tako lahko vsaj omogočil nekakšno boljše življenje, kot če bi jo kupil kdo drug.Odpeljal je Fatimo domov, da bi bila v pomoč njegovi ženi. Ko sta prišla tja, je zvedel, da je izgubil vse svoje premoženje, ker so morski gusarji zajeli njegovo trgovsko ladjo. Ni si mogel več privoščiti delavcev. Tako sta Fatima in gospodarjeva žena morali prevzeti težaško delo pri izdelovanju jamborov.
Iz hvaležnosti do gospodarja, ki ji je dal delo, je Fatima tako pridno delala, da ji je gospodar dal svobodo in bila je njegova desna roka. Tako je postala tretjič v svojem življenju srečna.
Nekega dne ji je dejal: »Fatima, prosim te, da greš z ladjo, natovorjeno z jambori, kot moja zastopnica na Javo, kjer boš o tem sem trdno prepričan, dobro vodila posle.«
Odpotovala je, toda ko je bila ladja ob kitajski obali, je pridivjal tajfun in ladja se je potopila. Fatima se je znašla na peščeni obali tuje dežele. Se enkrat se je bridko zjokala, ko je videla, da se ji v življenju ne godi nič po njenih željah. Ko se je zdelo, da stvari tečejo dobro, je že prišlo kaj vmes, kar je podrlo njene upe.
»Kako to,« je jokala, »da se vedno, ko želim kaj narediti, vse zaroti proti meni? Zakaj se mora toliko nesreč zgoditi prav meni?« Toda odgovora ni bilo. Zato je vstala in se odpravila v notranjost dežele.
Seveda na Kitajskem ni nihče slišal o Fatimi ali kaj vedel o njenih težavah. Obstajala pa je legenda, da bo nekoč prišla neka tuja ženska, ki bo sposobna narediti šotor za cesarja.
Ker pa do takrat ni bilo nikogar, ki bi znal narediti šotor, so vsi nestrpno pričakovali, da se napoved uresniči. Da bi zagotovo opazili prihod tujca, se je med cesarji že ustalila navada, da so poslali enkrat na leto glasnike v mesta in vasi dežele, da bi morebitnega tujca privedli na dvor.
Ko je Fatima prišla v mesto na kitajski obali, so se ljudje morali z njo pogovarjati s pomočjo prevajalca. Razložili so ji, da se mora oglasiti pri cesarju.
»Gospa,« je dejal vladar, ko je Fatima stala pred njim, »ali znate narediti šotor?«
»Mislim, da znam,« je odgovorila. Prosila je za nit, a je niso imeli. Spomnila se je davnih dni, ko je delala kot predica. Zbrala je lan in naredila niti. Potem je prosila za grobo, trpežno blago. A tudi tega Kitajci niso imeli. Spet se je spomnila, kako je delala kot tkalka v Aleksandriji in stkala je blago za šotor. Potem je odkrila, da ji manjkajo drogovi za šotore, a jih na Kitajskem niso poznali. Spet se je Fatima spomnila, kako se je v Carigradu naučila izdelovati jambore in naredila je nosilce za šotor. Ko so bili tudi ti nared, je napela možgane, da se je spomnila, kako so bili narejeni šotori, ki jih je videla na potovanjih in glej, šotor je bil narejen.
Ko so cesarju pokazali čudo, imenovano šotor, je ta navdušen Fatimi ponudil izpolnitev katerekoli njene želje. Izbrala si je bivanje na Kitajskem, kjer se je poročila z lepim kraljevičem in kjer je srečno živela, obdana s svojimi otroki do konca življenja. Prav po neprijetnih izkušnjah, ki so se ji zgodile, je Fatima spoznala, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njeno končno srečo.


Tudi nam se velikokrat zgodi, da tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo končno srečo. Portugalci so to spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,28). Kristjan namreč verjame, da vsako življenje in celo zgodovino vodi Bog. »Bog že ve, kaj dela,« so v stiskah in težavah dejali stari ljudje in tako pokazali zaupanje v skrite in nam nerazumljive Božje načrte. Včasih nam ti načrti podobno kot Fatimi postanejo razumljivi že na zemlji in takrat smo Bogu hvaležni, da je tako vodil nase življenje. Gotovo pa bomo njegove načrte v polnosti razumeli, ko se bomo v večnosti srečali z njim. Videli bomo, iz česa je sestavljena naša končna sreča.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 131.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Slišal sem, da so stara drevesa zelo pomembna za zdrav gozd. Nisem vedel, zakaj, zato sem ob neki priložnosti vprašal gozdarja. Povedal mi je, da stara drevesa s svojimi razvejanimi koreninami ohranjajo prst, jo varujejo pred izpiranjem. Čistijo vodo in ohranjajo vlažnost tal. V sredicah debel, ki so delno odmrla, nastane zemlja, v kateri se naselijo mnoga koristna živa bitja. V duplinah starih dreves gnezdijo ptice. Odmrlo in padlo drevo, je še rekel gozdar, postane najboljše kališče za nova drevesa. Razpadajoče drevesno deblo je vir hrane mladikam.
Prav zato skušajo gozdarji spremeniti miselnost ljudi, ki imajo v lasti gozdove. Ni dobro odstraniti vsakega starega ali odmrlo drevo. Za pravo ravnovesje in zdrav razvoj gozda je treba zmanjšati človekov vpliv v njem.
Če je v gozdu tako, ali ni podobno tudi med nami? Razmišljam namreč o pomenu starih in ostarelih ljudi.
Stari ljudje so z vsakim letom bolj na robu, izgubljajo vpliv na družbo, postajajo breme za pokojninski sklad in so najpogostejši obiskovalci bolnišnic in zdravstvenih domov.
Zdi se mi, da tudi naša družba pretirava s čiščenjem. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da so vsi domovi za ostarele polni in so čakalne vrste zelo dolge. Zavedam se, da je to za mnoge edina in najboljša rešitev.
Osebno se mi zdi pomembnejše dejstvo, da imajo stari ljudje velik vpliv na nas, mladike, ki rastemo iz njih.
Videti starega človeka, polnega duha, veselja, vedrine notranjega miru, je najboljše rastišče za mlade. Zagrenjen in razočaran starec ali starka pa življenje zavira.
Mlajši se ob starih učimo, kako sprejemati svojo starost, umiranje, bolezen. Stari ljudje lahko, podobno kot odmrla drevesa, s svojo držo vplivajo na mlajše še dolgo po svoji smrti.
Zato starejšim ljudem sporočam, da ste za nas zelo dragoceni.

J. Čuk, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 83.

V mesecu novembru se večkrat podamo na pokopališče in se lahko zagledamo v ta ali oni nagrobnik, občudujemo lepoto kamna, njegovo obdelavo ali njegovo povednost. Ravno kamen je bil povod mojega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone & Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti, da iz njega naredijo umetnino.

OD GARAŽE DO UMETNIŠKEGA LABORATORIJA
Vizija podjetja Svete Stone & Tech je, kot že njihovo ime pove, združevanje tradicionalnih znanj z najsodobnejšo tehnologijo in s tem ustvarjanje brezčasnih izdelkov iz naravnega kamna. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnik in direktor je Peter Svete, kamnoseški mojster, ki obvlada vse tradicionalne veščine kamnoseštva, hkrati pa ima tudi čut za umetnost in željo po tehnološkemu napredku. Ko sva se dogovarjala za obisk, je s ponosom povedal, da glede na njegova leta prihaja čas, ko bo podjetje predal naprej novi generaciji, in tako me je za pogovor prepustil svojim naslednikom.
 Ob obisku podjetja me je sprejel Matic Svete, eden od treh Petrovih otrok. Pripoved o družinskem podjetju je začel z dedkom Pavletom, ki je svoje kamnoseško delo začel leta 1968. V garaži si je uredil majhno delavnico, v kateri je izpilil svoje rokodelsko znanje. »V tistih časih je bilo težko priti do orodja, na sploh je bilo skoraj prepovedano imeti doma delavnico, tako da si je iznajdljivo vozil različna orodja iz Italije. Skupaj z babico sta ustvarjala in peljala to zgodbo naprej. Imela sta dva sinova, Pavla in Petra. Moj oče Peter se je odločil ostati in delati v domačem podjetju. Imel je strast do tehnologije in uspelo mu je združiti ti panogi.«

Pročelje obnovljene žup. cerkve Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah

V podjetju je trenutno zaposlenih 10 ljudi, od tega jih je 6 v proizvodnji. Poleg proizvodnih prostorov v bližini Podpeškega jezera imajo še poslovalnico zraven ljubljanskih Žal, kjer je tudi razstavno-prodajni prostor. »V ozadju pa ponujamo prostor za umetnike, ki sicer nimajo prostora ali orodja, da bi lahko začeli ustvarjati. Ta umetniški atelje ArtLAB je prostor, kjer si umetniki vseh generacij izmenjujejo mišljenja, znanje in izkušnje ter imajo priložnost sodelovati pri skupnih projektih, mi pa jim vedno nudimo tehnološko in strokovno podporo. Tako lahko govorimo o simbiozi umetnosti in tehnologije, saj lahko z roko v roki umetniškim oblikam v naravnem kamnu vdihnemo večnost.«

OD BLOKA DO MOJSTROVINEDokončani kopiji originalov za protokolarni vhod v vladno palačo. - Rezkanje kopije skulptur za vhod v vladno palačo. 
V preteklosti so se kot mnogi drugi kamnoseki poleg izdelave nagrobnih spomenikov ukvarjali z izdelavo različnih kamnoseških izdelkov, kot so kamnite police, stopnice, pulti, talne in stenske obloge. V zadnjem obdobju so spremenili strategijo podjetja in svojo energijo preusmerili v tehnološki razvoj. »S tem smo si odprli nova vrata, saj smo ravno z razvojem tehnologij zmožni izdelati zahtevnejše umetniške elemente iz naravnega kamna. Danes naše delo vključuje znane arhitekte, kiparje in druge umetnike, s katerimi skupaj oblikujemo zahtevne kamnite elemente na področju kulturne dediščine, notranjega in zunanjega dekorja, sakralne umetnosti ter nagrobnih spomenikov.«
Delo se začne tako, da naročnik izrazi željo po določenem umetniškem izdelku. Nato sam oziroma z njihovo pomočjo poišče umetnika, ki zadevo konceptualizira. Ko je ideja pripravljena, organizirajo sestanek in zastavijo projekt. Idejno zasnovo dopolnijo s praktičnimi zahtevami, izberejo primeren material, določijo tehnološke postopke in dorečejo končne postopke. Zelo pomembno je razumevanje in povezovanje umetniške vizije s praktično izvedbo, kjer je ključno poznavanje tehnoloških postopkov in različnih materialov.
Matic je opis postopkov nadaljeval z besedami, da se srečujejo z dvema vrstama projektov: »Pri prvem tipu projektov, kjer so izdelki arhitekturne narave, z arhitektom ali oblikovalcem ustvarimo natančne digitalne načrte, na podlagi katerih pripravimo računalniški program za obdelavo na enem izmed CNC-obdelovalnih centrov. Ko je programski del pripravljen, se odpravimo v skladišče materiala, kjer poiščemo primeren surovec izbranega materiala. Surovci so običajno manjši bloki – tomboloni ali naravne skale – monoliti in tehtajo od 500 kg pa vse do 10 ton. Izbrani surovec naložimo na obdelovalno mizo in začnemo z obdelavo.

Oltar in ambon v cerkvi v žup. cerkvi sv. Petra v Črnomlju

Kip bl Alojzija Grozdeta na žup. cerkvi sv. Štefana v Semiču.

TEHNOLOŠKI RAZVOJ
V podjetju veliko energije in pozornosti namenjajo tehnološkemu razvoju. Pri njih je moč videti 3D-skenerje in 3D-tiskalnike, CNC-aparature, ki režejo, rezkajo in obdelujejo kamen. Veliko orodij razvijajo sami, in to sproti, ko se ob določenem projektu pojavi potreba po izdelavi novega kosa orodja. »V podjetju imamo res veliko znanja, z močno tradicijo in poznavanjem kamna, njegovih lastnosti, kaj je možno iz njega narediti in tudi, s katerimi orodji lahko to storimo.
Zaradi kakovosti se čedalje bolj uveljavljajo tudi na področju sakralne dediščine. »Ozek je krog podjetij v Sloveniji, ki so sposobna sprejeti in izpeljati večje sakralne projekte. Pri nas ponujamo celostno rešitev – od oblikovanja s strani uveljavljenih oblikovalcev do izdelave modelov; hkrati je treba obdelati in premikati velike kose kamna, težke tudi po šest ton ali več. Tak kos je treba najprej naročiti v svoje skladišče, nato iz skladišča do stroja, potem pa moraš imeti tako velik stroj, da lahko ta kamen sploh začneš obdelovati. Na koncu je lahko izdelek še vedno težak dve ali tri tone in ga je treba odpeljati do naročnika. Imeti moraš veliko znanja, orodij, izkušenj, da lahko takšne stvari izpelješ. V tej smeri vidimo tudi našo vizijo: ostati majhno podjetje, vendar z močno vizijo, izjemno kakovostjo in projekti, ki prinašajo dodano vrednost tudi na področje sakralne dediščine.«

KO UMETNOST ZAŽIVI – PROJEKT SEMIČ
Eden izmed njihovih pomembnih projektov je bila izdelava elementov sakralne dediščine za župnijsko cerkev sv. Štefana v Semiču na Dolenjskem, v sklopu štiriletne prenove celotne cerkve. Pri obsežnem projektu so sodelovali g. župnik Luka Zidanšek, idejni avtor prenove arhitekt doc. dr. Leon Debevec in kipar dr. Marjan Drev. Projekt je obsegal izdelavo štirih novih kipov, ki jih je oblikoval dr. Marjan Drev in sedaj stojijo v nišah pročelja cerkve – v zgornjem delu stojita kipa drinskih mučenk Jožefe Fabjan in Krizine Bojanc, spodaj pa kipa mučenca Alojzija Grozdeta in sv. papeža Janeza Pavla II. Nov kamnit daritveni oltar in ambon pa je oblikoval in projektiral doc. dr. Leon Debevec. Vsi notranji elementi so izdelani iz belega marmorja, kipi pa iz kamnitega peščenca.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 11 (2023), 76-78.

Malo sinov je rodila slovenska mati, ki bi jih naš narod sprejel s tako ljubeznijo in navdušenjem kot goriškega slavčka, duhovnika Simona Gregorčiča. Ljudje hitro zaslutijo, kdo zna prodreti v najskrivnostnejšo kamrico človeškega srca, kjer se porajajo vsa prvinska in pristna čustva človeškega življenja. Simon Gregorčič se je s svojim pesniškim darom približal vsem lačnim in žejnim milozvočne, domoljubne, ljubezenske in izpovedne poezije. Znal se je približati intelektualcem in preprostim ljudem, ker je v pesmih izpovedoval pristna čustva in misli, ki so slikala in razodevala njihova življenja in vsakdanje probleme.
Mojster slovenske besede, Ivan Cankar, je izjemno cenil Gregorčiča in ga je imenoval kar »pevca po milosti Božji«. Veličino Gregorčičevega daru je rad poudarjal tudi njegov rojak, pripovedni mojster Ivan Pregelj: »Gregorčičeva pesem je izpoved njegove notranjosti, tega, kar je pesnik duhovno in duševno doživel, mislil in čutil« (prim. Album slovenskih književnikov, MK, str. 51).
Naš od Boga obdarovani pesnik se je rodil pred 180 leti (l. 1844) na Vrsnem pod Krnom. Šolal se je v Gorici, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje. Študiju klasičnih jezikov se je moral odpovedati zaradi slabih gmotnih razmer. Služboval je kot kaplan v Kobaridu in Braniku. Dodeljena mu je bila še služba vikarja v Gradišču nad Prvačino. Pri 43 letih je zaradi slabega zdravstvenega stanja prosil za upokojitev. Leta 1903 se je preselil v Gorico in tam umrl l. 1906, star 62 let.
S poezijo se je začel uresničevati že kot dijak. Leta 1864 se je oglasil v listu Slovenski glasnik s ciklom »Iskrice domorodne«. Šest let pozneje je postal sodelavec Stritarjevega Zvona. Leta 1882 je izdal svoje pesmi v zbirki Poezije, ki je zbudila velike pohvale in tudi hudo kritiko. Leta 1888 je izdal drugi zvezek Poezij, l. 1902 tretjega, četrtega pa je izdal šele dve leti po Gregorčičevi smrti pisatelj Meško.
V dijaških letih je začel z domovinsko liriko, ki je ostala ena glavnih oblik Gregorčičevega pesništva.
Janko Kos brez omahovanja odkriva Gregorčiča v pravi luči: »Gregorčič je največji slovenski lirik med Jenkom in slovensko moderno. Ustvaril je enega vrhov slovenske domovinske poezije. Življenjska mehkoba se mu je združevala z nagnjenjem do besedne in ritmične melodioznosti. S svojimi življenjsko izpovednimi pesmimi pa je po Prešernu znova usmeril poezijo iz nacionalnih in ljubezenskih tem v razmišljanje o osnovah posameznikovega obstoja, njegove tragičnosti in razdvojenosti (prim. n. d., str. 164–170).
Nad pesnikom planinskega raja so se poleg iskrenega navdušenja in pohval začeli zbirati temni oblaki kritike in hinavskega pohujševanja. Najbolj ga je prizadela kritika nekaterih stanovskih prijateljev – duhovnikov, ki so se spotikali predvsem ob njegovih iskrenih pesnitvah: Ujetega ptiča tožba, Moj črni plašč in Človeka nikar.
Ob 90. obletnici smrti Simona Gregorčiča, ki je postal ljubljenec vsega slovenskega naroda, je pisatelj Ivan Sivec v knjigi Biseri bolečine pomenljivo odgovoril na Gregorčičevo duševno bolečino ob neusmiljeni kritiki: »Gregorčičeve pesmi so nedolžne kot biseri izpod gora. V nobeni ni prav nič slabega. V Svetem pismu najdemo pravi odgovor: Dobremu je vse dobro, slabemu vse slabo« (prim. Biseri bolečine, Družina, 1996, str. 98–99).
Usmiljenega Boga prosim, da bi pred slovesom od raja pod Triglavom še lahko prosil s Simonom Gregorčičem: »Oj mati moja, Domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te!«

M. Ipavec, Dnevnik vaškega župnika, v: Ognjišče 11 (2024), 91.

Trikratnemu oblivanju glave z vodo ob izgovarjanju imen Svete Trojice, ki je bistveni del krstnega obreda, sledi maziljenje novokrščenca na temenu s sveto krizmo. Pred tem krstitelj moli: »Vsemogočni Bog... vas mazili z oljem odrešenja, da ostanete udje Kristusa, duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Kaj to pomeni? (Emilija)

Temeljna listina drugega vatikanskega koncila je Dogmatična konstitucija o Cerkvi. Potem ko razgrne nauk o hierarhični ureditvi Cerkve in o službenem duhovništvu (papež, škofje, duhovniki, diakoni), posveča četrto poglavje vernikom-laikom in razlaga njihovo duhovniško službo, podeljeno pri krstu, ki ji pravimo »splošno duhovništvo«. Nauk koncila na kratko povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, ko razlaga, v kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno Kristusove trojne službe. »Božje je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). To veliko dostojanstvo kristjanov zelo poudarja papež Frančišek

Od leta 1925 je zadnja nedelja cerkvenega (bogoslužnega) leta praznik Kristusa Kralja. Njegovo vesoljno kraljestvo je “kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milostim, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni” (hvalospev).

• Kralju vesoljstva sta posvečeni dve cerkvi v CE škofiji: ž. c. v Hrastniku (1 - CE) in p. c. v Logarski dolini (3) (Solčava). Podružnična cerkev Kristusa Kralja je tudi na Zg. Škofijah (2) (Škofije – KP) in zidana kapela v Zasadih (4) (Križevci/Ljutomeru – MS).

     
1

2                                                                                                            3                                                                    4

M. Čuk., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 98.
 

Pri svetem krstu ob maziljenju s krizmo duhovnik izgovarja besede, ki se nekoliko skrajšano glasijo takole: »Vsemogočni Bog … te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Ali to pomeni, da s krstom prejemamo duhovniško, preroško in kraljevsko službo? In kaj vsaka od teh treh pravzaprav pomeni za nas, ki smo krščeni?
Robi
Lepo, da se zanimate za to, kar ste in smo postali pri krstu!
Za začetek narediva hiter pogled temeljnega dogajanja pri tem zakramentu. Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali potapljanje v vodo – kar je v začetku Cerkve bil osnovni način. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa še bolj jasno izrazi, da nas krst zakramentalno ‘potopi’ v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Zato krst pomeni najprej smrt starega človeka (ker so odpuščeni vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, novi človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom pa postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje. Nikakor ni v to novo življenje prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoči prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal.
Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Krst vero predpostavlja (vero občestva in posameznika – pri odraslem krščencu), jo izraža s samim obredom, jo poglablja in hrani. Novo rojstvo v veri predpostavlja zato tudi novo življenje po veri. Kajti greh, ki je pomenil sužnost, je odpuščen, in možno je novo delovanje, nov način ‘biti’ sredi sveta. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni nov odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Kajti vse odrešenjsko dogajanje, ki ga je uresničil Kristus, se more v zgodovini nadaljevati samo v Cerkvi. Tako je hotel Kristus sam in zato ustanovil odrešenjsko skupnost Cerkve. Ni mogoče pripadati samo Kristusu, ne da bi na tem svetu pridali tudi skupnosti Cerkve, ki je njegovo skrivnostno Telo sredi sveta, da bi mu bila znamenje in vabilo odrešenja. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve.
In s tem smo prišli do točke, ko lahko bolj neposredno odgovorimo na zastavljeno vprašanje o trojni službi. V soglasju s Petrovim pismom (1 Pt 2,9) lahko govorimo o nekem duhovniškem ‘telesu’, torej o skupnostni duhovniški razsežnosti vseh krščenih (kraljevsko duhovništvo), ki jih postavi v poseben duhovniški odnos pred Bogom. To duhovništvo imenujemo ‘skupno duhovništvo vernikov’, ki ga imajo vsi posamezniki v odnosu do celotne skupnosti Cerkve kot nalogo, da “sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovništvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo” (2. vat. koncil). In to duhovništvo se razlikuje od službenega duhovništva duhovnikov, ki je sad zakramenta mašniškega posvečenja. Na osnovi krsta so verniki torej udeleženi na trojni Kristusovi službi: duhovniški, preroški in kraljevski (C 31,1; LA 2; 10,1; M 15,2). Udeleženost pri Kristusovi duhovniški službi vključuje izvajanje duhovnega bogoslužja v Božjo slavo in odrešenje ljudi (C 34,2); kot duhovno daritev darujejo zlasti pri sveti maši vse svoje življenje z vsemi deli, molitvami, družinskim življenjem in vsakdanjim delom, prav tako nadloge življenja. ‘Preroško službo’ izpolnjujemo tako, da smo priče vere v vsakdanjem življenju (C 35,1); da vedno bolj sprejemamo Kristusovo besedo in jo živimo sredi sveta; da smo živi evangelizatorji, kjerkoli delujemo. ‘Kraljevsko službo’ pa uresničujemo, kadar se s ‘kraljevsko svobodo’ z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem usposabljamo za zmago nad kraljestvom greha v sebi in v svetu ter za vzpostavitev Božjega kraljestva v sebi in drugih (C 36,1). Sv. Ambrož je to službo opisal takole: »Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha.«
To trojno delovanje korenini v prerojenju in maziljenju s Svetim Duhom pri krstu (C 31). Čeprav dolžnost oznanjevanja neposredno izhaja iz zakramenta svete birme, pa je vendar osebno posvečenje, to je resničen življenjski odnos z Jezusom Kristusom, tista notranja moč, ki naredi pričevanje za Kristusa prepričljivo. In to posvečenje se zgodi pri krstu. Brez te Božje moči, bi bilo oznanjevanje samo goli aktivizem, ki se prej ali slej upeha in izjalovi.
Zaradi vsega tega bogastva bodimo veseli svojega krsta in z veselim srcem iz krstne moči živimo svoje vsakdanje življenje, ki po nas postaja pravo bogoslužje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 46.