Če želite konec meseca, na god Janeza Krstnika, ko sonce obstane, ko se dan obesi, zanetiti kres do strmih nebes, ne smete izgubiti niti dneva.
Najprej vzemite polena, ki vam jih ljudje zmečejo pod noge. Naj bodo osnova celotnemu kresu. Naj zagorijo prva in dogorijo zadnja. Veliko jih je, debela so in gorela bodo dolgo v noč. In ko jih bodo na kresno noč požirali ognjeni zublji, boste tudi brez praprotnega semena v čevlju, če že ne vseh živali, slišali in razumeli vsaj konje, vole, osle, kure in svinje.
Naslednja pridejo na vrsto polena, ki bi jih lahko zmetali vi. Pa jih niste. Tudi teh se nabere za celo skladovnico. Upam vsaj, da ste jih več zložili na kup, kot pa vrgli bližnjim (in daljnim) pod noge. Sicer se lahko zgodi, da vas v svoj nori tek na to skrivnostno noč potegne divja jaga.
Nato na kres položite še vse iveri, ki ste jih zapazili v očesih bratov in sester. Pri tem nikar ne pozabite na bruna v svojih očeh. Za netivo pa dodajte še prazno slamo, ki ste jo videli in slišali mlatiti preko celega leta in, roko na srce, tudi sami pridali kakšen udarec s cepcem, kajne?!
Kurjave na pretek ...
Če ste ohranili vsaj iskrico binkoštnega plamena, vam ne bo težko zanetiti ognja. Vsekakor pa ne bo odveč, da se prepustite vetru, spremljevalcu Svetega Duha, ki “veje, koder hoče” (Jn 3, 8), in je znan po tem, da na pogoriščih življenjskih razočaranj izpod pepela na pol ugaslo žerjavico razpiha v nov ogenj!
Če bo ogenj pojemal, se spomnite dveh src, ki v juniju še posebej ‘gorita’: Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Dveh src torej, ki gorita v neugasljivi ljubezni do nas. Naj vas ne bo strah tudi svojega srca prepustiti tem plamenom, kajti to je ‘Gospodov plamen’, ki ga “velike vode ne morejo pogasiti in reke ne preplaviti” (Vp 8, 6-7).
Ko so ognji pogoreli, so naši poganski predniki preostali pepel nesli domov, potrosili so ga na polja, v štiri vogale hiše, žerjavico pa so si tudi položili na srce. Storite tako tudi vi s tem svetim ognjem. In naj vaše srce vsaj tli, če že ne gori, v ljubezni do Njega, da mu boste te srčne žerjavice lahko nasuli v kadilnico prihodnje leto na Telovski procesiji.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Stara navada je, da zvečer pred praznikom rojstva Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija, kurimo kresove. Po tem običaju se celo sam praznik imenuje 'kresni dan'. Od kod izvira ta običaj? (Kristina)

Praznik rojstva Janeza Krstnika je po ljudski veri najdaljši dan v letu, po njem se začne počasi krajšati. Znan je rek: »O kresi se dan obesi.« Odlični narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Spoznanje, da je sonce doseglo vrh svoje navidezne poti in da dan začenja spet pojemati, je prvotnega človeka vsako leto navdalo s tesnobo. V svojem preprostem mišljenju pa je menil, da more z magičnimi sredstvi Soncu ohraniti moč, mu jo pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj.« Veri v magično moč ognja se je pridružila vera v sončno božanstvo. Pri naših slovanskih prednikih se je to božanstvo imenovalo Kresnik, ki se je spreminjal v sončnega junaka, nazadnje v zemeljskega vladarja. Ko je bil običaj 'pokristjanjen', je vlogo Kresnika prevzel (Janez) Krstnik. Razlago besede 'kres' najdemo v stari šegi, da se mora ogenj za prižiganje kresa 'ukresati' iz kremena, sicer nima prave moči. (sč)

Sem mama dveh najstnic in se včasih sprašujem, ali na pravilen način posredujem vero. Hodimo redno k maši, zato je moje mnenje, da zgled največ šteje. Tako sem vero dobila posredovano jaz od dedka in babice. Z leti sem vero okrepila, tako da si v današnjem času ne predstavljam življenja brez vere. Ugotavljam pa, da pa v nekaterih družinah vera vidno usiha. Ne hodijo več k maši in ne živijo z vero. V današnjem času je vse preveč na materialni ravni. Glavno je, da imajo to in ono, pomemben je denar, da si kupijo vse mogoče, takrat so zadovoljni. To opažam tudi pri starejših generacijah, kar me zelo žalosti. Kajti starejši bi morali biti zgled mladim, trdna opora takrat, ko mladi kolebajo med biti veren ali ne. V letošnjem letu bomo pri hiši imeli prvo birmanko. Zelo sem vesela, da se pri verouku pripravljajo na sveto birmo. Vendar pa me moti način, ko morajo znati preko 100 vprašanj. Čisti nesmisel, tudi jaz sem bila pri sveti birmi, pa se nismo tako učili na pamet. Takrat smo redno hodili k maši in vse to znanje pridobili mimogrede. Zato ponovno poudarjam, da bi morale biti starejše generacije zgled mladim. Ali tudi njim vera več nič ne pomeni? Zato ni čudno, da družina danes zgleda tako: oče in mati vsak po svoje stremita po karieri, pomemben je denar. Popoldne oziroma zvečer se vračata v svojo hišo, ker se nekje morajo najesti, umiti, naspati. Nekoč so temu rekli DOM, kjer je izžarevala medsebojna ljubezen, tega sedaj ni več moč čutiti. Otroci so dopoldan v šoli, popoldan pa prepuščeni sami sebi, varuška pa je računalnik. Tako jim ostane edini dan v tednu, to je nedelja, da so skupaj. Pa še takrat se ne znalo pogovarjati, se družiti. Gleda vsak svojo TV ali računalnik. Da bi skupaj odšli k maši, pa je zguba časa. Zato je pomembno, da starša gresta skupaj k maši, saj otroci to vidijo. Pridejo trenutki, ko najstniki ne bi šli k maši, takrat je potrebno otrokom znati razložiti pomen vere v življenju. Vera nam daje neskončno upanje na boljše življenje. Človek mora v življenju dorasti do te mere, da mu sveta maša v nedeljo postane potreba, oziroma hrana za dušo, da preživiš skozi teden. Pravi kristjan si takrat, kadar se hočeš znova in znova duhovno izpopolnjevati. Znati se moraš darovati za družino, ji privoščiti najboljše, pa ne v materialnem smislu. Moraš deliti srečo, ko vidiš, da je tvoja družina srečna, šele takrat je tvoja sreča prava. Naj omenim še to, da je moj zgled bil in je še moj dedek, čeprav je že kar nekaj let pokojni. Čutim, da živo deluje iz nebes po meni. Zato sem mu zelo hvaležna za takšno delovanje, saj tako čutim, da sem boljši človek, boljša mama, boljša žena. Iz srca se zahvaljujem Bogu, da lahko verujem in vero živim.
Olga
Hvala za vašo izpoved bolj kot za vprašanje. Pravzaprav je vaš zapis tudi že odgovor na naslovno vprašanje: kako danes živeti vero? Z vašo glavno ugotovitvijo se da strinjati, saj danes vsi pedagogi in psihologi drug čez drugega naglašajo, kako pomemben je zgled staršev in drugih, ki živimo ob otrocih in mlajših. Veliko slišimo o pomenu vzorcev življenja, ki jih otroci kar vpijajo ob starših ter starejših bratih in sestrah pa tudi iz drugega okolja in vedno bolj tudi iz različnih medijev. Vse te pomembne odnose je Bog zajel v četrto Božjo zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V njej je že pred tisočletji zajeta ista modrost o pomenu odnosa med starši in otroki, ki dejansko vpliva na srečno življenje otrok. Seveda ta zapoved ni samo ‘enosmerna’, torej s strani otrok do staršev, ampak tudi nasprotno. Starši namreč s svojim načinom življenja, s svojimi vzorci obnašanja in ravnanja otrokom pomagajo spoštovati jih ali pa jim to otežujejo. V prvem primeru jim pomagajo graditi srečno prihodnost, v drugem pa jih pri tem ovirajo, ker jih otroci težje spoštujejo. Čeprav smo seveda dolžni spoštovati starše v vsakem primeru, tudi ko so slabotni in grešni.
Vaša ugotovitev, da versko življenje v družinah usiha, je žal v mnogih primerih resnična. Vendar pa je prav, da se tudi zavedamo in vidimo, da ni povsod tako. Četudi bi šlo samo za redke izjeme, je vendar pomembno, da so tudi družine, kot npr. vaša, kjer vero živijo poglobljeno in radostno in so takšne družine prav zato tudi privlačne in velik zgled za svojo okolico. Tudi če na zunaj kdaj doživijo nasprotno. Ali se ni krščanstvo prav tako pričelo širiti? Posamezne majhne skupnosti, a žive in z resnično živeto vero, so postale tako privlačne, da so drugi govorili: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!«, kot lahko preberemo v Apostolskih delih. In prav takšno življenje je pričelo pritegovati druge. Ne prepričevanje ali morda siljenje, ampak preprosto vsakdanje in dosledno življenje iz osebne povezanosti s Kristusom. To so uresničevali tisti, ki so resnično doživeli osebno srečanje s Kristusom. Poznamo samo nekatere, kot so: Pavel, Avguštin, Anton, Frančišek, Ignacij Lojolski ... Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde, Mati Terezija, Chiara Luce Badano ... a še veliko več je neznanih. Naše slovensko iskanje oblike nove evangelizacije teži prav za tem: kako pomagati posameznikom, da bodo sredi živih občestev mogli poglobiti osebno vero, ki je osebno srečanje s Kristusom, in nato brate in sestre vabiti in spremljati na poti osebne vere, osebnega srečanja s Kristusom. Nekaj podobnega smo zapisali tudi v krovni dokument pastoralnega načrtovanja v Cerkvi na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte” v 59 točki. Bog daj, da bi našli tudi poti do uresničevanja tega želenega cilja. Vsak izmed nas je pri tem pomemben in lahko doda svoj nenadomestljivi delež.
Zaustavili ste se tudi pri smiselnosti učenja več kot sto odgovorov na katekizemska vprašanja, ki jih je morala znati vaša birmanka. En vidik je gotovo tisti, ki ste ga poudarili sami. Če gre zgolj za učenje na pamet zaradi ‘opravljenega’ izpita za birmo, potem res ne bo veliko ostalo. Strinjam se, da je veliko bolj pomembna skupnost med mladimi, animatorji, veroučitelji, duhovnikom in še kom, ki je v času priprave na birmo v župniji nastala. Saj je Cerkev najprej v medsebojnih odnosih, kjer se naseli tudi Kristus – kjer sta dva ali trije v njegovem imenu, je on sredi med njimi. Takšne prijateljske vezi jih bodo zadržale v občestvu župnije. Ob tem pa ni nepomembno, da otroci kakšno stvar o svoji veri tudi vedo, preprosto znajo. Tudi to jim bo v življenje še kako prav prišlo. Verjetno bi se strinjali, da je koristno, da se otroci naučijo na pamet poštevanko. Čeprav je to kar težek dril, ko se jo učijo. A kar znajo na pamet, lahko vedno in povsod uporabijo. Seveda se pa strinjam, da je najboljša kombinacija obojega. Se mi pa zdi zelo zanimivo, da se je skupina mladih, ki je pomagala pripravljati Youcat, to je Katekizem Katoliške cerkve prirejen za mlade, odločila in ga sestavila v obliki vprašanj in odgovorov. Torej po zelo stari katekizemski metodi. Kot se v modi marsikdaj po nekaj letih kakšne oblike spet povrnejo, tako kaže, da je tudi na drugih področjih.
Verjamem, da bo vaš razmislek, spoštovana gospa Olga, mnoge obogatil in spodbudil k razmišljanju in morda tudi h kakšnemu novemu koraku v smeri poglobitve osebne vere. Kristus pa tako ali tako že komaj čaka, da se bo mogel s kom v živo srečati in ga osvojiti s svojo ljubeznijo.

M. Turnšek, Pisma. Ognjišče 6 (2013), 52.

Zgodba

Odnašalo ga je
Mlad mož se je z jadrnico odpravil v deželo onkraj morja.
Ko je plul že nekaj ur, se je vreme popolnoma spremenilo. Morje je postalo viharno, razburkano in pihal je močan veter. Tudi vidljivost je bila zelo slaba.
Ko se je nevihta pomirila, je še vedno plul, ne da bi vedel, ali pluje v pravo smer. Zato je bil neizmerno vesel, ko je na obzorju zagledal kopno. A kmalu je bil zelo razočaran, ko je spoznal, da je to, kar vidi, njegova dežela.

Misel

Ko se odpravljamo na pot, moramo paziti, ali se držimo prave poti ali ne.
Ko se odpravljamo na potovanje, moramo vedeti za tri stvari:
1. cilj – kam želim priti
2. pot – smer, po kateri bomo šli
3. položaj – vsak trenutek moramo vedeti, kje smo.
Ali vemo za cilj našega življenja? To je Bog. Od njega prihajamo in k njemu se vračamo.
Ali vemo za pot? Zelo preprosta je: da prav živimo in delamo dobro.
Ali vemo, kje smo? Naša vest nam govori, ali se držimo prave smeri ali pa smo krenili z nje.

Molitev

Gospod Bog, pogosto te prosimo:
»Bodi vedno z nami!
Nikoli nas ne pusti samih,
sicer bomo gotovo padli, skrenili s poti
in tako nikoli ne bomo dosegli svojega cilja.«
Vodi nas še posebej takrat,
ko se znajdemo v težkih trenutkih in takrat,
ko nas zajame nevihta ter pihajo nasprotni vetrovi.
Odpusti nam vse krive poti,
ko smo skrenili s poti, ki vodi k tebi.
Odpusti nam tudi,
da se tako počasi vračamo na pravo pot.
Želimo pravilno živeti in se držati prave poti.
Vse do trenutka, ko bomo prispeli domov, v tvoj objem.

Iskrici

Tvoja beseda je svetilka mojim nogam,
luč na moji poti. (Ps 119,105)

Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14,6)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?... Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.

Štirinajstim pomočnikom v sili so se verni začeli priporočati že v zgodnjem srednjem veku. Njihovo češčenje pa se je razmahnilo in utrdilo v hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so pogosto razsajale razne kužne bolezni, veliko gorja so povzročali turški napadi. O svetnikih, katerim so se z gorečo molitvijo priporočali, so iz njihovih življenjepisov in cerkvenih obrednih knjigah zvedeli, kako jih je Bog v njihovem življenju v posebni potrebah včasih tudi čudežno usliševal. Število štirinajst je nastalo s podvojitvijo 'svetega števila' sedem. Vsi pomočniki v sili, razen sv. Egidija (Tilna), so bili mučenci, med njimi je enajst svetnikov in tri svetnice. Za večino teh zavetnikov in zavetnic nimamo popolnoma zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč obstajajo samo legende (pobožne povesti). Vendar tudi resni zgodovinarji menijo, da je v njih zgodovinsko jedro, ki ga je ljudska domišljija 'okrasila' s pobožno pripovedjo. Odločilnega pomena je bila vera in zaupanje v njihovo pomoč in varstvo. Njihovo češčenje je bilo razširjeno tudi pri nas, o čemer pričajo njim na čast zgrajene cerkve ter njihove slike in kipi.

Sem redna bralka vaše revije. Večkrat se mi zgodi, da sem v sebi zgubljena, berem pa revijo, ki ima naslov Rad se(te) imam. V njej je veliko poučnih tem in to mi pomaga. Sem zelo ponosna na svojo mamo, ki mi v stiski priskoči na pomoč ter mi pomaga z nasveti. Res sem ji hvaležna za vse. Zadnje čase se mi nekateri sošolci in sošolke za hrbtom posmehujejo. Ali ne razumejo moje bolezni, ali pa si mislijo, da se lahko delajo norca iz vseh? Kaj naj v tem primeru naredim? Ali jim je treba kaj reči nazaj, kaj odgovoriti, ali pa jim obrniti hrbet in iti svojo pot naprej in preslišati vse to? Priznati pa moram – vsak spozna prijatelja v težavah, ko mu je treba stati ob strani.
Obiskujem biblično skupino v našem kraju in to mi zelo pomaga pri branju Svetega pisma. Vsak vernik bi moral v roke vzeti Sveto pismo, a tega pri mladih primanjkuje, saj nekateri ne vzamejo v roke te svete knjige. Sicer sem verna in hodim k maši. Letos sem postala dobrodelna in sem se sama odločila, da bom pomagala otrokom iz socialno ogroženih družin. Marsikdo se sprašuje, kaj je dobrodelnost. Dobrodelnost je to, da pomagamo ljudem v stiski in tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Imam pa nekaj vprašanj glede vere: Ali je res, da ko zvečer moliš, govori s teboj Bog? Sprašujem pa tudi, ali je res, da ga zaradi hrupa ljudje ne slišimo? Imam še vprašanja: kako in kaj lahko komu zaupaš stvari, ki te mučijo? Ali je najprej pomembno prijateljstvo in se iz prijateljstva razvije ljubezen?
Alenka
Tvoje pismo v marsičem že samo ponuja nekatere odgovore. Si mlada in spoznavaš, da marsičesa v življenju ne veš in tudi še ne veš, katero pot izbrati v življenju. Pri mladem človeku je to dokaj normalna stvar. Še v poznejših letih se človek mora odločati in je večkrat v stiski, saj ne ve, kako bi se odločil. Si pa sama nakazala, kako iskati rešitve, ko pišeš, da bereš revijo Rad te (se) imam, Ognjišče .... Pomembno je, da mlad človek (in manj mlad) bere dobre knjige, revije in časopise, ob katerih usmerja svoje življenje. Prepričan sem, da boš z branjem našla veliko odgovorov na svoja vprašanja. Ni pa vseeno, kaj beremo in poslušamo in katere internetne strani obiskujemo, saj so med njimi tudi take, ki nam ne bodo pomagale pri duhovni rasti, ampak nas bodo ovirale na poti bližanja k Bogu.
Druga rešitev je obiskovanje svetopisemske skupine v župniji. Kristjan ne išče sam odgovorov in se ne sam bliža Bogu sam, ampak v skupnosti Cerkve. Na žalost imaš prav: danes premalo ljudi bere Knjigo knjig, kakor imenujemo Sveto pismo, in zato ne more živeti po njej. Res je, da nekateri ne marajo odpreti Svetega pisma, ker marsičesa ne razumejo. Toda prav zato imamo biblične skupine, razne knjige o Svetem pismu in danes že Sveta pisma z obširnimi opombami in uvodi, ki nam pomagajo bolje razumeti svetopisemsko sporočilo. Tudi pri Ognjišču smo izdali več knjig o Svetem pismu. Za mlajše bralce je izšla knjiga Preprosto o Svetem pismu, ki res na preprost in svež način predstavlja Knjigo knjig.
Prav tako je dobro, da si se vključila v dobrodelno dejavnost, predvidevam da v Karitas. Včasih kdo reče, da ne more darovati za Karitas, ker pač ni bogat. Pri tem pa pozabljamo, da človeku ne darujemo samo denarja, hrane ali obleke, ampak da mu lahko darujemo tudi svoj čas, svojo prijaznost in naklonjenost. Nedavno sem se pogovarjal z gospo, ki zaradi drugih obveznosti formalno ni vključena v Karitas. V njeni okolici je hudo zbolela neka žena. Njeni najbližji so bili do poznega v službah. Ko je omenjena gospa pripravila kosilo družini in pospravila doma, je skoraj vsak dan šla obiskat bolnico. Bila je pri njej, ji kaj pomagala, če je potrebovala, sicer pa se z njo pogovarjala, skupaj sta kaj zmolili ... Lep primer iznajdljive ljubezni, ki bo vedno našla način, da pomaga drugemu.
Omenjaš posmehovanje sošolcev. To je toliko bolj nerazumljivo, ker govoriš o bolezni. Če se ti posmehujejo zaradi bolezni ali morda neke telesne hibe, je to res zelo nizkotno. Morda bi to poskušali rešiti kar v šoli. Pogovori se z razrednikom, ki naj razred nagovori tako, da bo povedal, da je zelo nizkotno, če se komu posmehujemo zaradi njegove prizadetosti. Gotovo imaš med sošolci tudi kaj prijateljev in te tudi ti nagovori in povej, da te boli, ker se norčujejo iz tvoje bolezni ter da je človeka nevredno, da to počnejo.  Prepričan sem, da je med sošolci precej takih, ki bodo to razumeli.
Glede molitve. Ena najlepših opredelitev molitve je, da je molitev pogovor z Bogom. Da, ko molimo, se pogovarjamo s samim Bogom. Bogu smo tako dragoceni, da nas posluša, da ‘ima čas’ za nas. Tega se pri svojih molitvah moramo zavedati! Ali ni čudovito, da imamo vedno nekoga, ki nas je pripravljen poslušati? Če telefoniramo navadnemu človeku, ga vprašamo, če ga motimo ali pa lahko govori z nami. Kaj šele, če bi se odpravili na obisk h kakšni pomembni osebnosti. Prej bi se morali najaviti, prej uskladiti ‘termin’, če bi nas bil sploh pripravljen sprejeti. Bog pa nam je vedno pripravljen prisluhniti!
Res je tudi, da ljudje zaradi ‘hrupa’ ne slišimo Boga. Kaj to pomeni? Pomeni, da posvečamo drugim stvarem in opravkom v življenju toliko pozornosti, da zanemarimo Boga in njegovo besedo in ga ne ‘slišimo’, ker nam je vse drugo v življenju važnejše in druge skrbi preglasijo Božji glas. Ne vzamemo si (dovolj) časa za molitev, za obisk maše in premišljevanje. Pri takem obnašanju Bog sčasoma pristane na zadnjem mesu, če je sploh še na našem seznamu.
Zaupnih stvari ne zaupamo vsakomur, ampak le dobrim prijateljem, oziroma razumevajočim, duhovno bogatim in treznim ljudem. Ni pametno, da bi vsakomur zaupali, kar nas teži, saj nas ne bi marsikdo razumel. Dobro je, da imamo spovednika ali stalnega duhovnega spremljevalca, s katerim se pogovorimo o svojem življenju, tudi o stiskah in težavah, ki jih nosimo globoko v sebi.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 46

"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.