Koliko dobrih slovenskih katoliških staršev trpi, ker so njihovi otroci zapustili vero in živijo “kar tak”! Kolikokrat spovedniki slišimo od starih mam izpoved bolečine, ker so vnuki “brez Boga!” Pa tako lepo se jih je vzgajalo! Pa ministranti so bili! Pa molilo se je za njih! Zdaj pa to …
Pri starših in starih starših lahko nastane duhovna kriza, občutek poraženosti, dvom o svojem vzgajanju, celo dvom o svojem poslanstvu.
Irski jezuit in profesor Michael Paul Gallagher, čigar knjiga Spopad simbolov je prevedena v slovenščino, je že v devetdesetih prejšnjega stoletja jasno zaznal in zapisal, da v množičnem odnosu do Boga prihaja do preobrata. Na kratko povedano: iz ideološkega ateizma prehajamo v kulturo nevernosti. Na dolgo povedano: danes nekdo več ne veruje v Boga ne zato, ker politkomisar tako reče in ker učiteljica v ateistični šoli grozi, temveč zato, ker “se tako pač dela”; danes nevera več ni vsiljena, temveč je “v zraku”, se pravi, v obči miselnosti; danes ne tuhtaš, ali Bog je ali ga ni, in, ali se ti ateizem splača, saj boš kot ateist napredoval v partiji in službi, danes se preprosto “prepustiš toku” in brez velikih dram postaneš neveren.
Po domače govorimo o “tako se pač dela”, o idejah, ki so “v zraku”, o “prepustiti se toku”. Strokovno temu pravimo množična kultura, obča miselnost, bolj filozofsko tudi potrošniška meta-naracija.
Množična kultura danes zelo močno vpliva na vsakega človeka, njen pritisk je obsežen in močan. Da je tako, lahko preverite ta hip ali pa danes zvečer, preden zaspite. Vprašajte se: Koliko reklam sem danes videl, poslušal, bral? Koliko ur sem gledal nadaljevanke? Koliko časa sem visel na družbenih omrežjih? Kako sem se pustil informirati velikim medijem? … Če boste pošteni, boste ugotovili, da gre za krepko minutažo, ko ste bili aktivno in samovoljno podvrženi v bistvu močnim kulturnim vplivom. Reklame so vam sporočale o življenjski sreči, ki da počiva v oglaševanih proizvodih. Nadaljevanke so vas uspavale v sanjah o lepih ljudeh v lepih hišah. Informativne oddaje so vam narekovale svojo lestvico dogodkov, oziroma, kaj po odločitvi uredništva je pomembno in kaj ni.
Prostor vaše svobode se je ob tem krčil, pustili ste si vcepljati tuje sanje, v poplavi dražljajev in informacij ste izgubili voljo do iskanja resnice, moralni standardi so postali mlahavi … Kako boste po vsem tem še iskali Boga? Že vaše logično razmišljanje, vaša ustvarjalnost oziroma vaša duhovna ‘domišljija’ so okrnjene. Gallagher pravi, da v današnji množični kulturi “trivialno ugrabi domišljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja”; v svetu hrupa in tisočih dražljajev “je onemogočeno poslušanje, iz katerega se rodi vera”.
Če je tako z vami, ki ste odrasli, koliko težje se bodo množični kulturi upirali vaši otroci, ki so še bolj vsrkani vanjo? Staršem in starim staršem je zato potrebno reči, naj ne nosijo krivde, ki ni njihova. Otroci iz vernih družin so postali neverni večinoma zato, ker so bili izvendružinski vplivi premočni. Starši in stari starši so jih vzgajali za visoke valove, s kibernetsko potrošniško družbo pa je prišel cunami, na katerega nismo bili pripravljeni.
A cunami ni odnesel vsega. Hrepenenje po dobrem in lepem, nagnjenje uma k spoznanju resnice, sposobnost za bližino in ljubezen so resda poškodovani, vendar niso izginili. To je Božja govorica, ki ostaja živa – od tod gradimo.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 3.

Zgodilo se je v majhni vasi, natančneje, v mizarjevi delavnici. Ko se je mojster nekega dne mudil v mestu, je njegovo orodje sklicalo zborovanje. Trajalo je dolgo in bilo je napeto. Razpravljali so o tem, da bi iz svoje srede izključili nekatere člane.
Spregovoril je prvi: »Izključiti moramo našo članico žago. Grize in škripa s svojimi zobmi. Ima najbolj ujedljiv značaj na svetu.«
Drugi se je hudoval: »Ne moremo več trpeti med nami našega člana obliča. Ima oster značaj in oguli vse, česar se dotakne.«
»Član kladivo,« je se je oglasil tretji, »ima težak in nasilen značaj. Rekel bi, da je pravi pretepač. Izključimo ga!«
»In žeblji? Ali lahko živiš z nekom, ki tako zbada? Naj odidejo! In pila ter rašpa? Drgneta in povzročata stalno trenje. Izključimo tudi brusilni papir, saj zna samo praskati!«
Pogovor med mizarskim orodjem postajal vse bolj glasen. Govorili so vsepovprek. Kladivo je hotelo izključiti pilo in rašpo, ti dve pa sta hoteli izključiti žeblje in kladivo ... Na koncu zborovanja so vsi vse izključili.
Pomirili so se ob mojstrovem prihodu. Vsi so utihnili, ko je stopil k delovni mizi. Vzel je desko in jo z ostro žago prežagal. Zgladil jo je z obličem, ki oguli vse, česar se dotakne. Vsi so prišli na vrsto. Sestra sekira, ki tako hudo rani, sestra rašpa, ki ima tako robat jezik in brat brusilni papir, ki praska, vsi so takoj zatem začeli svoje delo.
Mojster je zatem vzel v roke brate žeblje, ki zbadajo, in kladivo, ki udarja.
Uporabil je vse orodje, ki ima tako slabe lastnosti, da je naredil zibelko. Čudovito zibelko, da bo sprejela otroka, ki se bo rodil. Da bo sprejela Življenje.

Tudi ljudje pogosto izključujemo drug drugega. Zato, ker je značaj enega oster, drugega zbadljiv, tretjega robat, da rani vse okoli sebe. Lahko pa stopimo skupaj in tudi s svojimi pomanjkljivostmi začnemo pripravljati zibelko, prijetno ležišče za Božje Dete. Advent je čas, da malo obrusimo svoj značaj ... Naj nas k temu spodbudi tudi ta zgodba.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Decembrskemu Ognjišču tudi letos prilagamo stenski koledar za leto 2025 ter katalog knjig Ognjišča in nekaterih daril. Kar nekaj knjižnih novosti boste našli v njem, predvsem pa veliko predlogov za darila z vsebino. Za najmlajše, za bralce začetnike, posebej pozorno izbiramo vsebino za mlade ter priročnike in darilne knjige, nikar pa ne pozabite na knjižno presenečenje za babice in dedke. Naj se v njihovi Miklavževi košari najdejo jabolčni krhlji, zraven pa knjiga Dober dan, starost!

Decembrska številka je adventno obarvana. Advent je lep čas, ko se lahko poglobimo v molitev in ko se družina lahko zbere pri molitvi ob adventnem vencu. Še več predlogov nam glede družinske molitve ponujata Julka in Iva Nežič, ki sta pripravili knjigo Družina slavi Boga. Ta je nekakšen družinski molitvenik za celo leto.

Mesec december je v veliki meri usmerjen v obdarovanje. Karitas nas v tem času vabi k dvema akcijama, s katerima želi podariti dragocene stvari. Gre za akciji Miklavževi angelčki in Pismo za lepši dan. Predstavljamo delo prostovoljcev, ki pomagajo pri akcijah. Dobite pa tudi idejo, kako lahko sami priskočite na pomoč. 

Konec decembra začnemo sveto leto. V prilogi si lahko preberete kaj več o zgodovini, pomenu in značilnosti svetih let.

V rubriki Narava in zdravje dr. Jurdana piše o zelo težki Alzheimerjevi bolezni, ki v starajoči se družbi postaja vse večji izziv za posameznika pa tudi za skupnost. Kaj za katoličana pomeni poročiti se z nekatoličanom, mladim pomagamo razumeti v rubriki Za mlade zaljubljene pare.

Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje svojo 30. obletnico. Z odgovornim urednikom Radia Ognjišče, Tadejem Sadarjem, smo se ob tej priložnosti pogovarjali o delu in razvoju radia, o programu in digitalnih izzivih ter pomlajevanju radijskega uredništva. 

Kako premagati tesnobo in zakaj je z Bogom to bistveno lažje, preberite v glavni temi, kjer vas v tedenskih izzivih skozi advent popeljemo ob knjigi Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog izjemnega avtorja Maxa Lucada, ki mladim na prijateljski način razloži Pismo Filipljanom.

Z dvanajsto številko zaključujemo povest Stisk življenja. Knjiga, ki je nastala po povesti, je lepa spodbuda parom, ki ostajajo sami v prazni hiši. Poiščite jo v preglednem knjižnem katalogu knjižne ponudbe Založbe Ognjišče.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44,00 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 12 (2024), 4.

Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v Nemčiji v Hamburgu in sicer v domu za revne otroke.
Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli trdo otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 19 majhnih za vsak dan in 4 velike za 4 adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal. Trinajst let pozneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami. Kmalu so vence pletli samo z zimzelenimi vejicami. Ta lepi običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji. Od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani. Adventni venec je doživel spremembo: na njem so samo 4 sveče za 4 adventne nedelje.
Danes lahko adventni venec kupimo že v katerikoli trgovini, kar pa je odraz vse močnejše komercializacije božiča in meseca decembra. Veliko več je vreden venec, ki ga naredimo sami. Pri izdelovanju venca lahko uporabimo lovorjeve vejice, ki označujejo zmago nad grehi, vejice cedre, ki so simbol moči, vejice bodike (božjega lesa), ki spominjajo na trnjevo krono, ki so jo vojaki spletli Jezusu. Večina vencev pri nas je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Kakor smreka in druge zimzelene rastline ne izgubijo iglic, ampak so vedno zelene, tako naj bomo tudi mi vedno zvesti Bogu in njegovi besedi. Zimzelene vejice nas spodbujajo k čuječnosti.
Venec v obliki kroga pomeni večnost in zvestobo, saj nima ne začetka ne konca. Danes so sveče na adventnem vencu različnih barv: rdeče, zlate, srebrne, bele ... Najbolj zgovorne so na vencu tri vijolične sveče in ena rožnate barve. Na 1. adventno nedeljo prižgemo prvo vijolično svečo, znamenje upanja na prihod Mesija. Izbor vijolične barve ni naključen: pomeni barvo kesanja in spokornosti. S to barvo izražamo žalost ob Jezusovem trpljenju in upanje ob pričakovanju njegovega prihoda, ki pomeni začetek odrešenja.
Na 2. adventno nedeljo prižgemo drugo svečo, ki predstavlja ljubezen. Nekateri jo imenujejo tudi betlehemska sveča. Prižgemo pa jo v spomin na jasli, v katere je Marija položila Jezusa. Na 3. adventno nedeljo prižgemo svečo rožnate barve, ki velja za svečo pastirjev. Ta barva predstavlja veselje ob bližajočem se Jezusovem rojstvu. 4. adventna sveča je spet vijoličaste barve. Prižgemo jo zadnjo nedeljo pred božičem, imenujemo jo tudi angelsko svečo, ki naj bi pomenila mir, o katerem so v sveti noči prepevali angeli.
Svetloba sveč nas spominja na svetlobo odrešenja iz teme grehov in nam prinaša upanje in odrešenje. V adventnem času ima prižiganje sveč še dodaten pomen. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več in tako svetloba pričakovanja narašča kot jutranja zarja.
Adventni venec lahko razumemo tudi s pomočjo simbolike venca v antični dobi, kjer je ta predstavljal zmago nad sovražnikom. Zato krščanski adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu, boj, ki je poln upanja v Kristusa in njegovo odrešenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Geometrijski lik, ki ima štiri kote je kvadrat. Ali pravokotnik. Ali trapez. Ali kar četverokotnik, če je pač čudne oblike, ki ji težko damo ime! Ni pa trikotnik. Nikoli in nikdar. Matematiki (in poznam jih kar nekaj) so vsi po vrsti trmasti ljudje in zlepa ne popustijo! Sploh, kar se matematike in geometrije tiče!
Trikotnik, (ki ima tri kote!) pač ni kvadrat brez enega kota! Ali pravokotnik z napako!
Za tako izjavo vam bo vsak matematik, ki da kaj nase, dal tako enko, ki jo boste v spričevalu težko prikazali kot polovico dvojke – pa čeprav to slednje po matematični logiki pravzaprav drži!

A v matematično dokazovanje se težko podamo kristjani.
Ki verjamemo, da so Trije Eden.
Da smo vsi eno Telo.
Še več: da je glava temu Telesu Drugi od Treh, ki so Eden. In Edini. In Večni. Ki Ga/Jih nikoli nobeden ni videl.
Čudežno je, čeprav čudovito, po navadi čudno!

In naše življenje je čudež. In je čudovito. In vse bolj čudno.
Milo rečeno.
Ker so časi, v katerih živimo svoje čudežno in čudovito življenje, vse bolj čudni.
A kdor se temu čudi, je samo še ali čuden ali zelo naiven. Ali pa se spreneveda.
In nič od naštetega ni prav pohvalno.
Ker so časi čudni, je treba biti stvaren. In bolj kot kdajkoli je treba misliti z lastno glavo. A za kaj takega potrebuješ glavo. In misel. Lastno, seveda. Tako glavo kot misel.
A časi so čudni. In brezglavi. In nesmiselni.
Ko sem še hodil v šole, so me učili, da ima trikotnik tri in četverokotnik štiri kote ter da je voda brez barve, vonja in okusa. Zdaj pa lahko pijem ‘vodo z okusom’! In ne samo to: Lahko pijem tudi mleko brez laktoze, kavo brez kofeina, pivo brez alkohola ... in če bi kadil, bi lahko kadil tobak brez nikotina! Vem, da se vam zdi, da sem zoprn in čuden ... in malo oglat. A meni se zdi, da so mleko brez laktoze, kava brez kofeina, pivo brez alkohola ... zgolj – voda z okusom! In tobak brez nikotina – srobot (ki smo ga otroci skrivaj smodili v gozdu)! Pa vendar govorimo o: kavi, mleku, pivu in tobaku! In o vodi!
Prav tako govorimo tudi o porokah ... in o družinah ... A so te poroke brez moškega in ženske, ter družine brez očeta in mame! In smo tako, če mene vprašate, spet pri – ‘vodi z okusom’. In pri kvadratih brez enega kota!
Predvsem pa smo brez pameti. In, kar je še huje, brez ljubezni!

Prihaja advent. Pazite, da ne bo brez pričakovanja. Ker boste potem ‘praznovali’ božič brez Boga!
Na veliko noč brez vstajenja, pa smo se tako ali tako že navadili! Žal.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

HIV (humani imunodeficientni virus) ali virus humane imunske pomanjkljivosti je povzročitelj sindroma imunske pomanjkljivosti (AIDS). Spada v rod lentivirusov, ki pripada družini retrovirusov. Poznamo dva tipa virusa HIV: HIV-1 in HIV-2, v vsakem tipu pa številne podtipe.

Genom virusa HIV je RNA molekula, ki jo obdaja kapsida (notranja virusna ovojnica). Skupaj tvorita nukleokapsido, ki jo obdaja zunanja ovojnica. V zunanji ovojnici sta med drugim dva pomembna glikoproteina (gp), ki se pogosto spreminjata – gp120 in gp41. Z glikoproteinom gp120 se virus veže na celico. Gp41 pa mu pomaga pri vstopu v človeške celice.
Za njegovo nadaljnje delovanje je predvsem pomemben vstop in napad posebne skupine celic imunskega sistema (limfociti in  druge celice, ki imajo na svoji površini CD4 receptorje). To so posebne beljakovinske molekule na celičnih membranah, ki jih virus HIV uporabi za vstop v celico. To povzroči oslabitev našega imunskega sistema, ki postane dovzetnejši za okužbe.
PRENOS VIRUSA
Virus HIV so izolirali iz krvi, semena, sline, solz, živčnega tkiva, materinega mleka in izločkov iz ženskih splovil. Dokazano pa se okužba prenaša s tveganimi spolnimi odnosi z okuženo osebo, s krvjo (s transfuzijo ali z menjavo igel med narkomani) in z okužene matere na novorojenca. V Sloveniji se virus HIV najpogosteje prenaša s tveganimi spolnimi odnosi.