Iz svojih mladih let se spominjam, kako slovesno smo obhajali praznik našega župnijskega zavetnika. Imeli smo mašo pred izpostavljenim Najsvetejšim, celodnevno češčenje se je zaključilo s petimi litanijami in blagoslovom z Najsvetejšim. Zakaj tega ni več? (Breda)
Cerkev je v prvem tisočletju poznala češčenje svete evharistije samo v zvezi z mašno daritvijo. Evharistično češčenje izven maše je vzniknilo v 12. stoletju zaradi krivovercev, ki so tajili Jezusovo resnično navzočnost pod svetimi podobami. Najprej so pri maši po posvetitvi kruha in vina uvedli obred povzdigovanja, da so verniki sveto hostijo in kelih videli in počastili Jezusa. Sledilo je izpostavljanje Najsvetejšega na ‘tron’ nad tabernakljem, procesije z Najsvetejšim in blagoslavljanje z njim. Pokoncilske smernice so prepovedale izpostavljanje Najsvetejšega v monštranci med mašnim opravilom in samo blagoslavljanje brez vsaj nekaj časa trajajočega češčenja. Obrednik Sveto obhajilo naroča: “Treba se je skrbno izogibati vsemu tistemu, kar bi moglo na kak način zatemniti željo Kristusa, ki je presveto evharistijo postavil v prvi vrsti z namenom, da bi nam bil na voljo v hrano, za zdravilo in v oporo.” (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 48

Iz svojih mladih let hranim prelepe spomine na mogočne procesije na praznik Sv. Rešnjega telesa. Med gorečo molitvijo in navdušenim petjem smo se ustavili pri štirih okrašenih oltarjih, na katere je duhovnik odložil monštranco, zapel evangelij in podelil blagoslov z Najsvetejšim. Kdaj so vpeljali telovske procesije? (Jožef)

Praznik Sv. Rešnjega telesa je za vso Cerkev ukazal papež Urban IV. leta 1264, vendar procesija v tem odloku ni omenjena. Narekovala jo je hvaležna ljudska vera: ponekod že proti koncu 13. stoletja, v 15. stoletju je bil procesija z Najsvetejšim na ta praznik povsod v navadi. Naš priznani narodopisec dr. Niko Kuret piše, da so se »telovske procesije (pri nas) razvile v dve smeri: v mestih je bila telovska procesija manifestacija, ki ima svoje gledalce, na deželi pa je telovska procesija pobožnost, ki nima gledalcev«. Obred pa je pri obeh isti. Vam je ostala v spominu podeželska procesija. Sprva so pri štirih oltarjih peli začetke štirih evangelijev, zdaj pa (pri nas od leta 1930) odlomke štirih evangelijev, ki govorijo o sveti evharistiji. Pri vseh štirih oltarjih duhovnik pri blagoslovu z Najsvetejšim moli: »Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (sč)

Ognjišče (2015) 6, str. 73

Evharistija sama na sebi največji čudež

Eden največjih teologov v zgodovini Cerkve sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je evharistija sama na sebi največji čudež. A tega, da se pri maši kruh spremeni v Jezusovo telo in kri, ne zaznamo z našimi čutili. Kristjani verujemo Jezusovim besedam, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: »To je moje telo in to je moja kri.« So pa bili v zgodovini primeri, ko sta se posvečen kruh ali vino res spremenila v meso in kri. Ogledali si bomo nekaj čudežev, povezanih z evharistijo, opisali, kaj so pokazale laboratorijske raziskave ter se ustavili ob pomenu, ki naj ga imajo ti čudeži za naše duhovno življenje. Največ podatkov o evharističnih čudežih smo zajemali iz knjige dr. Antona Nadraha Evharistični čudeži.

OKRVAVLJENI PRTIČEK V ORVIETU
Zelo znan evharistični čudež, tudi zaradi kraja Orvieto, ki stoji ob poti v Rim in kjer hranijo relikvije, se je zgodil leta 1263 v mestu Bolsena v Italiji. Neki duhovnik iz Češke se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je opravil sveto daritev. Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. V Bolseni je maševal v cerkvi sv. Kristine. Pri spremenjenju med mašo je začela hostija krvaveti. Kapljice so padale na korporal (poseben prt za kelih in pateno s hostijo) in pokazali so se rdeči madeži. Duhovnik je bil prestrašen in je hotel ta dogodek ohraniti zase. Toda ko je zložil korporal, so kapljice padle tudi na kamniti marmorni tlak.
Novica o dogodku se je hitro razvedela. Duhovnik, pri katerem se je zgodil ta evharistični čudež, je obiskal papeža Urbana IV., ki je takrat bival v Orvietu. Duhovnik je papežu vse natančno razložil. Bil je srečen, da se je rešil mučnega dvoma. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v Orvietu. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Okrvavljeni korporal še danes hranijo v Orvietu.

Ludbreg – Čudež na našem pragu
Evharistični čudež se je zgodil tudi na »pragu Slovenije«. Leta 1411 je duhovnik obhajal mašo v grajski kapeli pri grofu Batthyanyju v Ludbregu na Hrvaškem. Med posvetitvijo vina je duhovnik podvomil o resnici, da se vino spremeni v Jezusovo kri, zato se je vino v kelihu spremenilo v kri. Ni vedel, kaj naj stori, zato je dal relikvijo vzidati za glavni oltar. Delavec, ki je to naredil, mu je moral priseči, da tega ne bo nikomur povedal. Duhovnik je skrbno varoval skrivnost in jo razkril šele na smrtni postelji. Novica o tem se je hitro razširila in ljudje so začeli romati v Ludbreg. Sveti sedež je pozneje ukazal čudežne relikvije prenesti v Rim. Tam so ostale več let. Toda tamkajšnji prebivalci so kljub temu še vedno romali v grajsko kapelo. V Ludbregu je bila pozneje sklicana komisija, da bi raziskala dejstva, povezana z evharističnim čudežem. Mnogi so pričali, da so v navzočnosti te relikvije čudežno ozdraveli. Papež Leon X. je aprila 1513 izdal bulo, s katero je dovolil češčenje svete relikvije, ki jo je sam večkrat nesel v procesiji po ulicah Rima. Relikvijo so pozneje vrnili na Hrvaško. Ta dragocena relikvija čudežne krvi še danes vabi na tisoče vernikov, ki v spomin na evharistični čudež iz leta 1411 vsako leto v začetku septembra prihajajo na romanje, ko tam obhajajo »sveto nedeljo«.

 
Ludbreg: Duhovniku se je vino v kelihu spremenilo v kri in relikvijo je dal vzidati v oltar. - Lanciano: Relikvije vina, ki se je spremenilo v kri. - Monštranca z relikvijami.

POSVEČENA HOSTIJA SE SPREMENI V MESO
Zelo znan dogodek, v katerem se je posvečena hostija spremenila v meso, se je zgodil v italijanskem mestu Lanciano. Dogodek so po naročilu nadškofa opisali leta 1631. Kot govori ta zapis, se je čudež zgodil že prej, v 8. stoletju. P. Nadrah pravi: »Nadškof je naročil pregled krvi v petih strdkih in meso, spremenjeno v hostijo. Čeprav ne vemo, kdaj natančno se je čudež zgodil, to ne vpliva na njegovo resničnost. Čudež je Cerkev jasno priznala. Znanstvene raziskave so dognale, da gre za pristno človeško meso, in sicer meso srčne mišice, in pravo človeško kri. Relikvije tega čudeža so shranjene v dragoceni srebrni in kristalni monštranci.« Za zgornjim steklenim delom monštrance se vidi hostija, ki je postala meso. Na spodnjem delu je v pokritem kelihu iz stekla pet kepic strjene krvi, v velikosti 10 cm.

OSUPLJIVI REZULTATI LABORATORIJSKE RAZISKAVE
P. Nadrah v knjigi Evharistični čudeži nato piše, da so leta 1970 na pobudo tamkajšnjega škofa relikvije dali v znanstveno analizo dr. Eduardu Linoliju, profesorju anatomije, histologije, kemije in klinične mikroskopije. Po laboratorijskih preiskavah in posvetovanju z drugim profesorjem, docentom za analize človeškega tkiva na univerzi v Sieni, je leto pozneje predstavil presenetljive študijske izsledke: »Meso in kri sta pravo človeško meso in kri. Meso je tkivo srčne mišice. Tudi pri čudežu, ki se je stoletja pozneje zgodil v kraju Sokolka na Poljskem, je tako. Meso in kri spadata v krvno skupino AB, ki je značilna za prebivalce Svete dežele. Kri ima značilnosti sveže krvi. Zanimivo je, da tudi na turinskem platnu ohranjena kri spada v skupino AB. Histološka preiskava je pokazala, da v relikvijah ni nobenega konzervansa, ki bi varoval pred razpadanjem.«
Poznejše preiskave so še ugotovile, da ne gre za mumificirano tkivo, »ampak za živo tkivo, ki klinično reagira. Proteini, navzoči v strnjeni krvi, so razdeljeni kot v sveži človeški krvi … to pomeni, da sta meso in kri prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta od kakega živega človeka. Ganljivo je dejstvo, da je meso, ki je nastalo iz hostije, enako srčni mišici, levemu srčnemu prekatu, kakor da pripada Jezusovemu človeškemu srcu.« Nerazložljivo je, kako je bilo vzeto tkivo. Nikakor ni moglo iti za izrezanje, ki je bilo narejeno s človeško roko in s pomočjo orodij, ker ni nobena celica ranjena. »Niti meso niti kri ne kažeta znamenja kakšne spremembe, čeprav evharistične relikvije niso bile spravljene v hermetično zaprtih posodah!« Vsekakor rezultati, katerim se ne čudimo samo mi, ampak so vzbudili začudenje tudi med znanstveniki.

ČUDEŽI TUDI V NAŠEM ČASU
Tudi v našem času se je zgodilo nekaj evharističnih čudežev. Dva na Poljskem. Eden leta 2008 v kraju Sokolka. Med mašo je posvečena hostija po nesreči padla na tla. Duhovnik jo je dal »v posodo z vodo, da bi se v njej razpustila. Ko se namreč v vodi razpusti podoba kruha, Kristus ni več navzoč. Duhovnik je posodico dal v tabernakelj. Ko so po nekaj dneh posodico odprli, se je izkazalo, da se je voda obarvala rdeče. Vsebino posodice so izlili na korporal. Ko je tekočina izhlapela, se je pokazal košček tkiva, ki so ga nato predložili v preiskavo dvema med seboj neodvisnima specialistoma patomorfologoma medicinske univerze v Bialystoku. Oba sta ugotovila, da gre za košček človeškega srca, ki je prestalo smrtni boj.« Na podlagi teh in drugih ugotovitev je škofijska preiskovalna komisija potrdila, da dogodek ni v nasprotju z naukom Cerkve in da je odsotna kakršnakoli prevara. Čudež so spoznali za pristen in dokumentacijo posredovali nunciaturi v Varšavi, ta pa v Vatikan.
Podoben dogodek se je zgodil leta 2013 v kraju Legnica na Poljskem. Ko govorimo o sodobnih evharističnih čudežih, naj omenimo še čudež, ki je dobro raziskan. Zgodil se je v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu leta 1992 in 1996. »Obakrat gre za posvečene hostije (prvič dve, drugič eno), ki jih ni bilo primerno zaužiti, zato so jih dali v posodico z vodo, da bi se raztopile …, a hostije se v vodi niso raztopile kakor običajno, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. Takšne so tudi ostale.«
Takrat je bil nadškof v Buenos Airesu sedanji papež Frančišek. Naročil je temeljite znanstvene analize. Da bi izključili možnost zlorabe, sodelujoči strokovnjaki niso vedeli drug za drugega niti za izvor tkiva in krvi in ne, da gre za posvečene hostije. Raziskave, ki so jih neodvisno naredili različni znanstveniki na različnih koncih sveta, si v ničemer niso nasprotovale. Zanimivo je poročilo dr. Federica Zugibuja iz Kolumbijske univerze v New Yorku, nastalo 26. marca 2005: »Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca … Srčna mišica … je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo …, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo.«Buenos Aires: Marijina cerkev, kjer se je zgodil čudež. - Hostije se v vodi niso raztopile, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. - Sokolka: Relikvije evharističnega čudeža v tem poljskem mestu.

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata posvečenima hostijama. Dva Avstralca, med njima tudi znan novinar, ki se je pozneje spreobrnil v katoliško vero, sta bila navzoča pri analizi. Eden od njiju je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Znanstvenik je dejal, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Ko je novinar razložil, za kaj gre, je bil znanstvenik presenečen nad temi dejstvi, in izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

EVHARISTIČNI ČUDEŽI OZDRAVLJENJA
Več čudežnih ozdravljenj se je zgodilo prav med mašno daritvijo, evharistično procesijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Tudi v Lurdu je bilo več takih ozdravljenj. Naj opišemo samo eno: »Dne 15. maja 1908, med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu, se je Veronika Speling iz Nemčije dvignila iz svojega ležišča. Bila je že pet let hroma. Zdravnik je izjavil, da je bolezen neozdravljiva. Ko se je bolnici bližalo sv. Rešnje telo, je začutila silno vročino po vsem telesu. Ko je prejela blagoslov z Najsvetejšim, so bile bolečine najhujše, nevidna moč jo je hipoma dvignila kvišku. Vstala je in hodila. Zdravniki so pozneje potrdili popolno ozdravljenje.« Na znameniti francoski božji poti se je zgodilo več čudežnih ozdravljenj prav v povezavi s sv. evharistijo. Pri vseh lurških čudežih mora ozdravljenje potrditi posebna zdravniška komisija, ki na podlagi izvidov potrdi, da se z današnjo znanostjo to ozdravljenje ne bi moglo zgoditi.

ŽIVIJO OD SVETEGA OBHAJILA
S sveto evharistijo je povezanih tudi več izrednih mističnih pojavov: od mističnega obhajila do izredne ljubezni do evharističnega Jezusa. Nekatere svete osebe so bile pri maši s pomočjo videnja, hostija je ostala v njihovem telesu nespremenjena, nekateri so videli Jezusa v posvečeni hostiji …
Podrobneje pa se pomudimo ob primerih, ko so nekateri mistiki živeli samo od svetega obhajila. P. Nadrah pravi: »Znanih je več zanesljivih primerov svetnikov in svetniških kristjanov, ki so dolga leta in celo desetletja živeli samo od svetega obhajila, ne da bi uživali kakšno drugo hrano ali pijačo. Naravno to nikakor ni mogoče, kajti po nekaj tednih človek brez hrane in pijače umrje. Zato ti primeri kažejo na resnično Jezusovo navzočnost in njegovo delovanje pod podobo kruha.«
Tako je puščavnik sv. Nikolaj iz Flüe v Švici dvajset let živel samo od svete hostije. »Da bi ga preizkusili, so za mesec dni zaprli vse dohode. Tako mu ni mogel nihče prinašati hrane. Škof, ki ga je hotel preizkusiti, ga je prišel obiskat. Vprašal ga je: »Povejte mi, kako morete živeti brez hrane?« Svetnik je odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.«

POSEBEN PRIMER MAGDALENE GORNIK
O Magdaleni Gornik, rojeni 19. julija 1835 na Gori pri Sodražici, smo že večkrat pisali. Tokrat se osredotočimo na njeno prejemanje evharistije. Že kot otrok je kazala posebno spoštovanje in ljubezen do svete evharistije. Po prvem svetem obhajilu in po prvem videnju Matere Božje se je to še poglobilo.

Magdalena Gornik

Prejemala je mistično obhajilo. Kaj to pomeni? Obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo. Takšni mistiki v stanju zamaknjenja prejmejo obhajilo iz rok Kristusa, Device Marije, katerega izmed angelov ali svetnikov. Včasih sveta hostija, ki je bila položena v usta obhajanca, takoj izgine v telo brez požiranja. Mistikinja Magdalena Gornik je poleg zakramentalnega obhajila, ki ga je prejemala ob nedeljah in praznikih, več let skoraj vsak dan prejemala tudi mistično obhajilo. Ob prejemanju tega obhajila so bili navzoči tudi drugi ljudje, ki so občasno videli hostijo, ki jo je prejemala mistikinja.

HRANA OD BOGA
Avgusta 1848 se je Magdaleni na domu drugič prikazala Mati Božja. Povedala ji je: »Zaupaj trdno v Jezusa, od njega boš vse dobila. Svojo hrano boš za naprej prejemala od Boga.
Lakote in žeje ne boš več trpela.« Od svojega trinajstega leta, od 1848, pa do svoje smrti 1896 Magdalena ni uživala nobene zemeljske hrane. Dobivala pa je v zamaknjenju neko skrivnostno jed od zgoraj, ki je bila v obliki zrnca ali ploščatega koščka. Zrnce je bilo v velikosti pšenice pa do velikosti fižola. Včasih je dobila dva ali tri zrnca. Ploščati košček je meril do dva in pol centimetra. Prvič je dobila to skrivnostno jed 10. ali 11. septembra 1848.
Včasih te jedi navzoči niso videli, dostikrat pa so jo videli. Poredkoma se je zgodilo, da je skrivnostno hrano prejela v roke. Tedaj jo je pokazala ljudem in jo nato zaužila. Čudežno jed, kakor je Magdalena povedala, ji je prinašal Kristus sam, Marija ali angel. Ko je to jed zaužila, se ji je na obrazu videlo, da je bolj rdeča, pomlajena in okrepčana. Mistično obhajilo in skrivnostno jed, ki je sledila zahvali po obhajilu, je v času Magdaleninega življenja videlo več kot tisoč ljudi vseh stanov. Po mnenju p. Nadraha pa ostaja odprto vprašanje, ali je Magdalena Gornik živela samo od skrivnostne nadnaravne jedi ali tudi od obhajila, kakor imamo to izpričano v poznejšem času pri Tereziji Neumann, ki je živela samo od obhajila.

ŽIVAL POČASTI EVHARISTIJO
Ko naštevamo različne evharistične čudeže, ne moremo mimo znanega dogodka, ko je mula počastila sv. evharistijo. Sv. Anton Padovanski (umrl leta 1231) je šel pridigat v Rimini, ki pa je bilo takrat gnezdo krivoverstva. Ljudje niso hodili poslušat njegovih pridig. Zato je nekega dne šel k morju in prišle so ga poslušat ribe. Nekateri so v tem videli čudež. Toda voditelj krivoverskih katarov Bonillo je »spametoval« ljudi, naj v dogodku, ko ribe skačejo iz vode, da lovijo mušice, ne vidijo čudeža. Krivoverec je še dodal, da samo osli verujejo, da je Kristus navzoč pod podobo kruha in samo oni poklekujejo pred kruhom in molijo Boga! »Če bo moj osel pokleknil pred hostijo, potem bom tudi jaz, slavni Bonillo, priznal in pokleknil in častil Kristusa v podobi kruha!«
Sv. Anton je sprejel izziv. Na dogovorjeni dan so se ljudje v napetem pričakovanju zbrali na trgu pred stolnico. Bonillo je prijahal na svojem lačnem osliču, Anton pa z Najsvetejšim iz cerkve. Krivoverec je nategoval vajeti osličku, a žival, čeprav sestradana, ni šla k senu, ampak je pokleknila pred svetim zakramentom. Ljudje so začeli kričati, da se je zgodil čudež. Katari so odšli iz Riminija, v stolnici pa je škof daroval slovesno mašo, pri kateri je sv. Anton med pridigo spregovoril o večni Ljubezni, ki ostaja med nami v svetem evharističnem zakramentu. Tako pišejo življenjepisci sv. Antona Padovanskega, ko poročajo o svojevrstnem evharističnem čudežu. Prizor, v katerem so mulo velikokrat upodobili kot oslička, je naslikalo tudi več slikarjev.

ČUDEŽI POMOČ NAŠI VERI
Ob skopi predstavitvi različnih evharističnih čudežev se lahko vprašamo, kakšen pomen naj imajo za naše duhovno življenje. P. Nadrah v že omenjeni knjigi pravi, da so v pomoč naši veri, saj potrjujejo to, kar verujemo. Vendar ne smemo na njih graditi svoje vere. »Evharistični čudeži so lahko za posameznega vernika res pomoč, da Jezusovo navzočnost v evharistiji močneje doživi in poglobi svojo vero vanj,« zatrjuje upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in dodaja, da je Jezus »v svojem zemeljskem življenju delal čudeže (Sveto pismo v originalu jih imenuje znamenja in moči; ne čudeži) kot znamenja Božjega kraljestva, ki so vero predpostavljali, hranili in poglabljali. In iz istega razloga jih je delal tudi po vnebohodu in tudi danes.« Tudi evharistične čudeže.
Čudeži niso v središču oznanjevanja Cerkve
Vere ne moremo graditi na čudežih, naglaša nadškof Turnšek, a dodaja, da so lahko v pomoč naši veri: »Ob evharističnem čudežu se vera lahko začne. Celo veliko pričevanj imamo iz zgodovine, da je evharistični čudež prebudil ali vsaj utrdil vero v evharistijo pri kakšnem dvomljivcu, ki je lahko bil celo duhovnik. Glede priznanih evharističnih čudežev je Cerkev enotna. To seveda ne pomeni, da posamezniki kljub temu o njih ne dvomijo. Gotovo pa ti čudeži niso in ne morejo biti v središču oznanjevanja Cerkve; kajti to mora biti oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk.«

ČUDEŽ NE »IZSILI« VERE
Na pomislek, zakaj Cerkev bolj ne poudarja pomena evharističnih čudežev, ko pa so ti nekakšen dokaz za našo vero, nadškof Turnšek odgovarja: »Jezus je poslal Cerkev krščevat in oznanjat njegov evangelij in ne razglašat evharističnih čudežev. Kljub temu pa Cerkev o njih ne molči. Gotovo pa niso jedro oznanjevanja, kot tudi Jezusovi čudeži niso bili jedro njegovega delovanja, ampak samo vzporedna znamenja. Čudežev ni mogoče znanstveno dokazati. Znanost lahko samo ugotovi, da na današnji stopnji njene razvitosti določenega pojava ne zna razložiti; teologi pa nato presojajo nadnaravni značaj pojava.«
Laboratorijske analize so dokazale preplet človeškega DNK in vlaken kruha. Oprijemljiv dokaz imamo, pa kot da nam ne zadošča. Dr. Turnšek takole razlaga to trditev: »Glede dokazane DNK lahko pomaga tale razmislek. Na žalost nimamo ohranjene Jezusove DNK iz časa njegovega zemeljskega življenja, da bi jo lahko primerjali s temi iz današnjih raziskav čudežev. Navzočnost človeške DNK govori le, da je navzoče človeško tkivo; od tod naprej pa je vse stvar razlag. Morda še tole: vsak čudež kot znamenje Božjega delovanja mora biti dvoumen, da si ga torej ljudje lahko razlagamo na več načinov, kajti v nasprotnem bi nas tako znamenje prisililo k verovanju. Tega pa Bog noče, saj je vera svoboden sprejem Boga v ljubezni in ne sprejem Boga, ker me je prisilil z dokazom, da ne morem drugače.

Terezija Neumann

Živijo od evharistije
Sv. Katarina Sienska je živela samo od svetega obhajila osem let, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina osemindvajset let, blažena Terezija Neumann pa kar 35 let; če pa ne upoštevamo nekaj kapljic vode, ki jih je eno leto prej zauživala po obhajilu, pa je bila brez hrane in pijače kar 36 let. Kljub temu so vsi ti ohranili svojo telesno težo in zmožnost različnega udejstvovanja.

SVETNIKI IN EVHARISTIČNI ČUDEŽI
Evharistični čudeži so pogosto povezani s svetniki. Ti so prejemali mistično obhajilo, živeli samo od evharističnega kruha in podobno. Na vprašanje, ali so ti čudeži nekakšno znamenje svetništva, tudi pri slovenski kandidatki za svetnico Magdaleni Gornik, nadškof Turnšek odgovarja: »Evharistični čudeži v življenju svetnikov pri njihovem procesu za svetništvo ne igrajo posebej pomembne vloge. Takšen čudež je Božji dar človeku ali skupini, kar pa ne pomeni posebne potrditve njegove svetosti. Kajti Bog lahko svoje darove, karizme deli svobodno; tudi grešnim ljudem. A vedno v dobrobit celotne skupnosti. Zato na osnovi karizem (posebnih darov) ne moremo kar avtomatsko sklepati na svetost prejemnikov. Bolj je pomembna njihova reakcija ob tem: ali postajajo bolj ponižni zaradi tega ali pa bolj prevzetni in se pričnejo zaradi takšnih dogodkov poviševati nad druge. Podobno bo tudi presojanje v procesu za svetništvo Božje služabnice Magdalene Gornik.«

KAJ JE KRITERIJ ZA ČUDEŽ?
Tudi v našem času se dogajajo evharistični čudeži. Eden naj bi se zgodil tudi lani v Ameriki in novica o njem je po maši »preplavila« nekatera družbena omrežja. Na vprašanje, ali deliti veselje nad čudežem ali biti zadržan do njega, dr. Turnšek kot teolog pravi: »Prva drža Cerkve je zadržanost. Takšna naj bo tudi naša. Katoličan vedno počaka najprej na sodbo Cerkve. Ob kakšnem takšnem nenavadnem dogodku je najprej naloga škofa ordinarija kraja, kjer se je to zgodilo, da zbere vse dosegljive podatke in po temeljitem razločevanju (tudi s pomočjo strokovnjakov z različnih področij) presodi, ali je smiselno preiskavo nadaljevati ali ne. Hkrati pa bdi nad dogajanjem na tistem kraju in ga usmerja. Na koncu pa mora presoditi, ali gre za nadnaravno dogajanje ali za kaj drugega. Pri tem se po potrebi lahko obrne tudi na dikasterije Svetega sedeža. Nazadnje pa Cerkev opazuje tudi dolgoročne sadove takšnega dogajanja, saj med kriterije presojanja končno spada tudi Jezusov kriterij: po njih sadovih jih boste spoznali (Mt 7,16.20).«
Kako pa pri oznanjevanju govoriti drugim o evharističnih in drugih čudežih ter tudi o »mejnih« pojavih. Nadškof Turnšek pravi takole: »Vsekakor je smiselno o teh stvareh govoriti. Razprava naj bo odprta, primerno kritična, da bo tistim, ki informacije nekritično sprejemajo, pomagala k uravnovešenosti; tistim pa, ki jih sprejemajo preveč kritično in vse zavračajo, pa pomagala odpirati se skrivnostim vere, ki gotovo presegajo razum, niso pa nikoli proti razumu. Pomembno pa jim je tudi prikazati že omenjeno zadržanje Cerkve, ki zelo previdno obravnava vse domnevne čudeže, dokler jih z vsestranskim in predvsem duhovnim razločevanjem ne prepozna kot resnične ali ne.«

Carlo Acutis in evharistični čudeži
Blaženi Carlo Acutis je svetnik našega časa. Rojen leta 1991 v Londonu, živel pa je v Italiji. Umrl je komaj petnajstleten za izredno agresivno obliko krvnega raka. Že kot otrok, sicer popolnoma normalnega obnašanja, je rad obiskoval cerkev, pozneje pa se je vsak dan udeleževal maše. Veljal je za računalniškega genija in na spletu je oblikoval stran, ki je govorila o evharističnih čudežih. Oblikovanje te strani je bilo izraz njegove globoke vere v evharistijo, ki jo je imenoval »avtocesta za nebesa«.

VERA NAJ SLONI NA JEZUSU KRISTUSU
»Naša vera v vseh ozirih, tudi kar zadeva evharistijo, sloni na Jezusu Kristusu, na njegovih besedah in dejanjih; ne pa na kakršnih koli čudežih. Kolikor pa obstajajo in jih Cerkev potrjuje, pa so nam lahko le pomoč pri poglabljanju in utrjevanju naše vere; ne morejo pa biti temelj naše vere. Glede njihove pomembnosti za našo vero pa je treba presojati zelo osebno, kajti vsak vernik je nekaj enkratnega, zato ne smemo šablonsko ravnati tudi glede pomena evharističnih čudežev. Nekdo globoko veruje in za to ne potrebuje nobenega čudeža, saj je njegova vera živ odnos s troedinim Bogom; drugemu pa je kakšen evharistični čudež lahko v veliko pomoč pri poglobitvi njegove vere,« sklene svoje razmišljanje nadškof Turnšek. Vsi pa lahko pomagamo, da zaživi poseben evharistični čudež. To pa je, da mi, ki se udeležujemo maše, živimo iz evharistije, tako da se to pozna iz našega življenja.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 44-49.

Umrla sta kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njim grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem. Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

Svetnikoma je posvečena p. c. pri sv. Joštu (Šmartno ob Dreti – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Preljubi moj slovenski kristjan!
(...) Če za Božič radi rečemo, da je najbolj razširjen krščanski svetek in za Veliko noč, da je največji, mi pri Svetem rešnjem Telesu (in krvi) preostane le še dimenzija globine. Da je Božič tako razširjen, ni prav nič čudno: Rojstvo je sestavni del življenja, vsaj običajno je to vesel dogodek, ki osreči vse vpletene in njihove bližnje. Da pa je otrok, čigar rojstni dan slavimo Božji Sin, pa je podatek, ki so ga čistilni filtri potrošniške logike tako uspešno »precedili«, da Božič brez predsodkov praznujejo celo mnogi muslimani in Judje.
Za Veliko noč je že malo težje: Smrt je sicer prav tako sestavni in neizogibni del človeškega življenja, a prav ta »neizogibnost« vzbuja nelagodje in odpor. O smrti se ne govori, razen če gre za kaj velikega … Ko nekdo premaga smrt, recimo … In kljub temu, da je to sam Božji Sin, je to tako neverjetno! A vseeno vzbuja in daje upanje. Res, ne mnogim, pa vendarle … Velika noč je torej za kristjane!
A kaj reči o Božjem Sinu pod podobo kruha?!
Če pri občudovanju širjav, vedno čutim trdna tla pod nogami in pri osvajanju višav vedno obdržim vsaj vizualni stik z zemljo, me pot v globino pelje preko mej mojega dojemanja. Da bi doumel (kolikor je to sploh mogoče) norost Boga, ponižanega v stvarnost kruha, se moram odpraviti ne le na globoko, kjer Božji sin pravi: »Pridi!« (Mt 14, 29), temveč še naprej, oziroma navzdol, navznoter – v globino. Evharistija je torej za vernike!
Pa vendarle: Širina je brez konca, saj na svoji poti lahko obkrožim Zemljo vedno znova in znova. Višina je brez konca, saj se pot na robu vesolja odpira spet v novo, še neraziskano vesolje. Globina pa ima svoj konec. Naj se napotim pod gladino morja ali pod zemeljsko skorjo, pot ima zaključek, cilj, dno! Oziroma prehod: čez, na drugo stran, ven!
Draga sestra, dragi brat v Kristusu! Pot do samega sebe je lahko zelo kratka: če veš, kdo in kaj si, si na cilju, še preden si se sploh napotil. Bog pa je tako ali tako povsod! Pot do bližnjega pa zna biti včasih precej dolga.
Kratkih poti in pogumnih, drznih spustov ti želim!
Gregor


ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 06, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /.../ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /.../ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice ...« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine ... V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal ... one pa so samo stale in me ... – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik ... tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

Mnogo ljudi verjetno sploh ne ve, da je bil Koper svoje dni otok.
Kako neki bi to lahko vedeli ali na to sploh pomislili, ko se pa dandanes do središča mesta, njegove najvišje točke, do trga, kjer stojijo najpomembnejše mestne stavbe: pretorska palača, stolna cerkev in ne nazadnje uredništvo revije, ki jo bralec tega zapisa ta trenutek drži v svoji roki, človek lahko enostavno pripelje z avtomobilom. Malo manj enostavno oziroma, če sem čisto iskren in spregovorim iz lastne izkušnje, precej teže človek potem tam najde parkirno mesto za avtomobil, s katerim se je tako enostavno pripeljal … na otok, ki to več ni. Je pa nekdaj bil. Bojda.
Kot si bojda bil ti, ljubi moj sveti Nazarij. In naj te moje besede, lepo prosim, nikar ne prizadenejo, še manj užalijo. A zgodovinarji pri najboljši volji niso čisto gotovi, če ti lahko na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo, izdajo rojstni, krstni in mrliški list: tri dokumente brez katerih se bojda ne da priti v nebesa, kaj šele, da bi ti bilo dovoljeno kititi se s svetniškim nazivom.
Birokracija, kaj češ?!
A ker smo tekom let na takšne in drugačne piedestale, prestole, fotelje in oltarje postavili, posadili, posedli in ustoličili precej manj preverjene ljudi od tebe, ljudi, o katerih smo imeli še manj preverljivih podatkov kot o tebi, ljudi, katerih zgodovina je bila zavita v še večjo meglo, predvsem pa so bili popolnoma nekredibilni v primerjavi s teboj, res nimam nobenega pravega razloga, da bi ne zaupal ljudskemu in cerkvenemu izročilu.
Zato bom tole pismo nadaljeval, kot sem ga začel: kot da si bil. Oziroma si. Saj so nebesa, kljub pregovorni nepreverljivosti, bolj resnična od preverljivega časa in prostora, v katerem živimo svoje, v meglico skrivnosti zavito življenje.
Torej, ljubi moj sveti Nazarij, bojda si bil prvi koprski škof. Zato seveda ni čudno, da te danes, verni in neverni meščani Kopra, častijo kot zaščitnika in patrona svojega mesta. Za škofa te je na pobudo tako tedanjega oglejskega patriarha Štefana kot tudi tedanjega cesarja Vzhodno Rimskega imperija Justina I., posvetil tedanji papež z nadvse slovenskim imenom Janez. Vse to pa se je bojda godilo leta 524. Tako si se iz svojega rodnega Boršta, kjer menda še danes radovednemu obiskovalcu pokažejo na hruško, pod katero si bil bojda rojen – in je tu bojda kar v dvojni vlogi, saj se, kot rečeno, ne ve, če si bil sploh rojen, če pa si bil, pa tudi ni gotovo, da ravno pod to hruško –, odpravil v Koper. In odpravil si se bojda peš.
Ko si s svojih rovt prišel do obale, in ker kot preprosto veren človek nisi maral ovinkov, si se v moči svoje škofovske službe odločil za bližnjico preko vode in po vodi. (Tu bi rad zapisal kakšen “Khm, khm!”, pa ne vem, če bo vsem jasno, zato bom kar naravnost in brez ovinkov zapisal, da je pisec teh vrstic na tem mestu pomenljivo zakašljal, pa naj razume, kdor hoče razumeti.) Tako si le do gležnjev moker bojda potrkal na mestna vrata in nastopil sveto službo, ki si jo – kako pomenljivo – pobožno vršil triintrideset let.

Tako naj bi se, ljubi moj sveti Nazarij, bojda zgodilo.
Kljub dvomom, pomislekom in pomanjkljivim zgodovinskim podatkom, se na spletu da dobiti kar nekaj tvojih upodobitev, in praktično na vseh v naročju držiš mesto, ki si mu kot pastir služil. In tako si želim predstavljati slehernega, še posebej pa vse slovenske škofe: da bi v naročju, prav blizu srca, držali to, kar jim je zaupano.
Ljubi moj sveti Nazarij, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To bojda svetniki počenete.

G. Čušin, Ljubi moj sveti Nazarij (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.