Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Ognjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.

Lep primer čuječnosti, o kateri govori evangelij (Mr 13,33) in h kateri nas kliče adventni čas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

Na vas se obračam z vprašanjem glede urejanja števila otrok v družini. Z možem sva v spolnosti resnično uživala. Vse bolj je postajal to trenutek nečesa svetega, podaritve in povezovanja. Sedaj, ko se je hiška napolnila, sva uvedla naravno metodo. In nastal je problem. Zame – ženo – je to velika odpoved, da se v dneh, ko bi možu in sebi lahko podarila nekaj čudovitega, držim nazaj, in se trudim biti za, v dneh, ko mi do spolnosti niti ni. Vedno bolj jasno v sebi čutim, da to ni v Božjem načrtu. Bog je preveč dober in spoštljiv do človeka. Če mi daje želje, mi po njih tudi govori. Nikakor ne morem sprejeti, da bi Bog vame položil nekaj svetega, čudovitega in potem zahteval, da se temu vsak mesec znova odpovem. S tem ubijam sebe in mi je zelo težko. Rotim Boga, naj mi pokaže pravo pot in skušam preslišati njegov klic, naj mu v vsem zaupam. Naj Njemu prepustim tudi to področje, ki ga sedaj želim imeti pod kontrolo. To bi bilo sicer res najbolj preprosto. Do sedaj je vse ‘zrihtal’ in verjamem, da bi tudi na tem področju naredil vse tako, da bi bilo prav. Saj je gospodar narave! Njemu ni problem tako voditi drobnih celic, da do spočetja ne pride, niti mu ni problem urediti situacij tako, da se v najbolj plodnih dneh toliko dogaja, da zvečer pomisliš le še na spanec. Mislim, da je Bogu všeč, če mu prepustimo naša življenja. In vendar ja, Bog je dal človeku razum in tudi to z razlogom. Prosim vas za teološki odgovor. Bom vesela tudi morebitnih odzivov s strani parov, ki ste v tej metodi našli izpolnitev obeh.
Tina

Ker je vaše vprašanje zelo posebno, saj je naravna metoda urejanja spočetja med slovenskimi zakonci žal premalo poznana, čeprav se o njej v zadnjih desetletjih vse več govori, uvaja na seminarjih, piše na spletu (Zavod Iskreni: FertilityCare; Zavod Živim itd), v knjigah (Priročnik več avtorjev Naravno in zanesljivo; Naravno načrtovanje družine, s primeri ciklov od pubertete do méne, MD, Celje 2012 itd.) in zloženkah, bom odgovor – da bo različnim bralcem bolj razumljivo – postavil v širši kontest katoliškega pojmovanja urejanja spočetja. Iz vašega vprašanja ugotavljam, da vam je dobro znan nauk katoliške Cerkve o urejanju spočetja. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi mladi in zdravi zakonski pari. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna kontracepcija neprimerljivi, saj že izraz abortivna (splavna) pomeni, da gre pri prvi za splav (abortus), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Po krščanskem moralnem nauku se urejanje že spočetega otroka ne sme reševati s splavom, ki je, po nauku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje 2. vatikanskega cerkvenega zbora, “gnusen zločin” (CS 51,3). To omenjam zaradi zmede večkrat tudi med kristjani, čeprav je vam to vse znano, saj sta se z možem odločila za naravno metodo, ki je postala znana šele v dvajsetem stoletju in jo tudi pri nas kot sprejemljivo in najboljšo možnost svetujejo katoliški svetovalci za urejanje spočetja.

NARAVNA METODA – NARAVNO IN ZANESLJIVO
Zaradi tistih bralcev revije Ognjišče, ki ne poznajo naravne metode urejanja spočetja naj odgovorim s kratko predstavitvijo priročnika Naravno in zanesljivo Mohorjeve družbe (Celje 2012), ki predstavlja naravno načrtovanje spočetja, posledično družine, s primeri ciklov od pubertete do méne: “Življenje z naravnim načrtovanjem družine nas vodi k temeljnim spoznanjem bioloških struktur in fizioloških dogajanj v človeškem telesu, h globljemu razumevanju različnih vplivov in možnih motenj ter k potrebni odprtosti, da damo naravi njej potreben prostor in jo s svojim načinom življenja dolgoročno podpremo. Morda je prav mešanica soudeležbe pri naravnih procesih in možnost razširitve znanja o vaši lastni plodnosti v vas zbudila zanimanje za naravno načrtovanje družine. V najnovejši izdaji knjige Naravno in zanesljivo je opisana simpto-termalna metoda Sensiplan, najbolj zanesljiva metoda naravnega načrtovanja družine. Z znanjem, ki ga ponuja, lahko zakonca ozavestita svojo plodnost ter prevzameta odgovornost zanjo. S pomočjo opazovanja in razumevanja telesnih znakov lahko določita plodne in neplodne dni v ženskem ciklu ter se v svojem ljubezensko-spolnem življenju ravnata po svojih željah: lahko se izogneta nosečnosti ali pa v najbolj plodnih dneh povabita otroka medse”.
Zavod Iskreni (Iskreni.net) ponuja uvajanje v naravno metodo FertilityCare, ki žensko nauči, kako naj opazuje svoje telo in prepoznava znake, ki govorijo, kdaj se nahaja v plodnem in kdaj v neplodnem obdobju cikla. Tako naravna metoda lahko pomaga zakoncema k izognenju nosečnosti kljub spolnosti v času ženinih neplodnih dni in k lažji nosečnosti v najbolj plodnih dneh v ženinem ciklu. Tudi poznavanje teologije telesa, o kateri imamo danes veliko napisanega tudi v slovenščini, lahko pripomore, da se krščanska zakonca lažje in z večjo odprtostjo, medsebojnim zaupanjem, empatijo in z upoštevanjem drug drugega lažje odločita za naravno metodo, ki mnogim pomaga, da živijo v polnosti svoje zakonsko življenje.
Gornje pismo pa našteva probleme, ki jih lahko doživlja žena kljub uporabi naravne metode urejanja spočetja, o čemer se manj piše in govori, saj na zemlji nobena metoda ni tako popolna, da bi vsem parom brezhibno in vsestransko ustrezala, čeprav je prav naravna metoda, ki seveda zahteva določeno disciplino in predvsem medsebojno ljubezen in empatijo, najbolj pomaga uresničevati krščansko pojmovanje urejanja spočetja. S pomočjo nje številni krščanski zakonci, ki so sprejeli že optimum otrok v svojem življenju, živijo radostno zakonsko življenje.

ZAKONSKO ŽIVLJENJE – DUHOVNA DARITEV
In šele sedaj, gospa Tina, k odgovoru na vaše vprašanje, ki ste se odločili za naravno metodo urejanja spočetij in čutite problem ter ste v stiski, ki jo dokaj podrobno opišete. Najprej iskrene čestitke, ker sta imela z možem milost, da sta – kot pišete – “hiško” napolnila z otroki. Četudi števila otrok ne omenjate, čutite pa, da je sedanja številka vajinih otrok za vaju najprimernejša tudi pred Bogom. Sam bom v odgovoru ostal na načelni ravni in predvsem nakazal, kako bi lahko svoj zakonski problem, ki je stvaren in večplasten, poskušala reševali. Zakrament zakona je predvsem zakrament ljubezni med možem in ženo, ki se v različnih življenjskih obdobjih različno uresničuje in slavi Gospoda. Drugi vatikanski cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov vabi, da bi vse svoje življenje, zakonci in družine, tudi zakonsko in družinsko življenje živeli v moči krstnega duhovništva kot “duhovno daritev” (C 34), tj. daritev v Svetem Duhu. V koncilski dogmatični konstituciji Luč narodov gleda Cerkev na vse kristjanovo življenje kot duhovno daritev: “Vsa kristjanova dela, molitve in apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5) (C 34)”. To velja torej tudi za vajino zakonsko življenje, ki vključuje tudi spolnost, in prav tako vaše družinsko življenje, če ga živite in izvršujete v Svetem Duhu, kot vabi apostol Pavel: “Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev” (Rim 12,1). V tem smislu imenuje Gregory K. Popcak in drugi krščanski avtorji človeško spolnost na splošno in spolnost med možem in ženo “sveta spolnost” (Prim. Gregory K. Popcak, Sveta spolnost – dih jemajoča, vznemirljiva in izpolnjujoča, Založba Emanuel, Ljubljana 2018; Ksawery Lnotz, Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga, Slomškova založba, Maribor 2010; On živi, 25 vprašanj o bioetiki, Založba Emanuel, Ljubljana 2010 itd.). Naslove knjig in spletne naslove navajam za tiste, ki bi radi o tem več zvedeli in si pomagali.

ODLOČATI SE ZA VEČJO, BOLJŠO STVAR
Pri vaju gre za problem urejanja spočetja, ne rojstva, kajti kot kristjana zavračata splav in abortivno kontracepcijo (maternični vložek: spirala, mirena; hormonsko kontracepcijo, ki prepreči ugnezdenje potencialno spočetega življenja ali prekine novonastalo življenje), toda kljub uporabi naravne metode imata določene stiske, ki ste jih opisali. Okrožnica papeža sv. Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki zavrača vsako kontracepcijo (HV 4), nima sicer značaja nezmotljivosti, res pa je tudi, da je Kristus postavil cerkveno učiteljstvo za vodstvo našega moralnega življenja in zato mora katoliški kristjan tudi redni nauk tega učiteljstva vestno upoštevati. Ob navedeni okrožnici so avstrijski škofe poudarili stalni nauk moralne teologije: “Obstaja svoboda vesti, ne obstaja pa svoboda glede oblikovanja vesti”. Na vaše vprašanje v tem kratkem odgovoru zaradi široke problematike ni mogoče celostno odgovoriti, kar pa ne pomeni, da ni odgovora. Že leta 1974 je moralni teolog Štefan Steiner spregovoril o navskrižju na subjektivnem področju (saj objektivnega navskrižja ne more biti), ki ga imenuje tudi perpleksen primer, to pa zato, ker se človek, ki vidi dolžnosti v nasprotju, boji, da bi katere prekršil in tako storil greh, kar ga spravlja v vznemirjenost. “Kaj naj naredita zakonca, ki prideta v zvezi z urejanjem spočetja v perpleksno stanje? Na to vprašanje so v svojih izjavah k okrožnici Humanae vitae odgovorili številne škofovske konference, ki se sklicujejo na tradicionalno moralno načelo o ravnanju v perpleksnem primeru. To načelo je najbolj pristojni moralist Cerkve, sv. Alfonz Ligvorijski, formuliral takole: ‘V perpleksnem primeru je treba izbrati manjše zlo.’ Francoska škofovska konferenca pa to načelo podaja v pozitivnem smislu: ‘Kadar se nekdo nahaja pred dvema dolžnostima, ki zahtevata istočasno izpolnitev, in se pri tem ne more izogniti slabemu, naj bo njegova odločitev takšna ali drugačna, je treba po tradicionalni modrosti pred Bogom premisliti, katera od nasprotujočih si dolžnosti je večja.’ Zakonci, ki so v perpleksnem stanju, morajo torej izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti spoznajo za večjo, čeprav ne izpolnijo manjše dolžnosti; drugače rečeno: izogniti se morajo večjemu zlu, čeprav s tem storijo manjše zlo. V enem zakonu je lahko večja dolžnost to, da se zakonci odrečejo spolnemu občevanju, ker z direktno kontracepcijo ne smejo urejati rojstev, v drugem primeru pa je lahko večja dolžnost, da s spolnimi dejanji skrbijo za zakonsko dolžnost, čeprav bi zaradi tega morali urejati rojstva s kontracepcijo. Kaj je večje in kaj je manjša dolžnost, odloča iskrena vest zakoncev. … Zakonci, ki po prepričanju svoje vesti direktne kontracepcije nimajo, vsaj v svojem primeru, za težki greh, in zakonci, ki v perpleksnem primeru storijo manjše zlo, smejo brez predhodne spovedi prejeti evharistijo. Gotovo je namreč, da ne store težkega formalnega greha. Eni in drugi pa so dolžni svoje ravnanje ponovno preverjati, da bi čimbolj skladno ravnali z naukom cerkvenega učiteljstva. Prav je tudi, da se od časa do časa kontracepcijske dejavnosti spovedo; zakramentalna milost jim bo namreč pomagala, da ne bodo samovoljno ravnali in da se bodo mogli čimbolj varovati zla pri urejanju spočetij” (Š. Steiner, Ko se poročita ljubezen in seks, Celovec 1974, 69-71). Gornji navedek Štefana Steinerja, moralnega teologa, je vam gotovo razumljiv, seveda je mišljena neabortivna kontracepcija. Vi po pogovoru z možem in oba po pogovoru z Bogom, morda tudi s spovednikom, bosta najlažje ugotovila, če gre v vajinem položaju za nasprotujoiče si dolžnosti oziroma za “perpleksni primer”. Tako se bosta lažje in mirneje odločila “za manjše zlo”, saj je pogosto pravilen odgovor skrit v podrobnostih, ki so verjetno samo vama znane.

NARAVNA METODA VIR SREČE IN ZDRAVJA
Na koncu odgovora bi še rad povedal, da so številni zakonci, ki so se odločili za naravno metodo, srečni in živijo zdravo ter bogato zakonsko življenje. Moj odgovor je načelen in splošen in se mi zdi prav, da ste, Tina, povabili tiste pare, ki prakticirajo uspešno naravno metoda urejanja spočetij, da bi se vključili z anonimnim in konkretnim pogovor o naravni metodi v prihodnjih številkah revije Ognjišče. S tem bi prispevali lahko svoj delež k spodbujanju in odločanju za poznavanje in uvajanje v naravno metodo in tudi pomagali tistim, ki imajo kljub temu težave, da bi osvetlili, kako jih rešujejo pred svojo vestjo in Bogom. Upam in želim, da bi se zaradi vašega vprašanja in mojega odgovora, kljub mogočim manjšim težavam, vse več mladih krščanskih zakonskih parov odločilo za naravno metodo urejanja spočetja in veselo ter radostno živelo zakonsko, tudi spolno življenje, kot hvalnico Bogu in “duhovno daritev”. Poznavanje in prakticiranje naravne metode pri urejanu spočetja je za katoliškega kristjana moralno najbolj sprejemljiva, “ekološko” in zdravstveno neškodljiva, komunikacijsko ter dialoško najbolj povezovalna, ki pa zahteva med zakoncema milost in odločitev za empatijo. Naravna metoda urejanja spočetja je lahko ena od najbolj dragocenih odločitev, seveda obeh zakoncev, za medsebojno ljubezen in za odgovorno starševstvo.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 43-45.

HIV (humani imunodeficientni virus) ali virus humane imunske pomanjkljivosti je povzročitelj sindroma imunske pomanjkljivosti (AIDS). Spada v rod lentivirusov, ki pripada družini retrovirusov. Poznamo dva tipa virusa HIV: HIV-1 in HIV-2, v vsakem tipu pa številne podtipe.

Genom virusa HIV je RNA molekula, ki jo obdaja kapsida (notranja virusna ovojnica). Skupaj tvorita nukleokapsido, ki jo obdaja zunanja ovojnica. V zunanji ovojnici sta med drugim dva pomembna glikoproteina (gp), ki se pogosto spreminjata – gp120 in gp41. Z glikoproteinom gp120 se virus veže na celico. Gp41 pa mu pomaga pri vstopu v človeške celice.
Za njegovo nadaljnje delovanje je predvsem pomemben vstop in napad posebne skupine celic imunskega sistema (limfociti in  druge celice, ki imajo na svoji površini CD4 receptorje). To so posebne beljakovinske molekule na celičnih membranah, ki jih virus HIV uporabi za vstop v celico. To povzroči oslabitev našega imunskega sistema, ki postane dovzetnejši za okužbe.
PRENOS VIRUSA
Virus HIV so izolirali iz krvi, semena, sline, solz, živčnega tkiva, materinega mleka in izločkov iz ženskih splovil. Dokazano pa se okužba prenaša s tveganimi spolnimi odnosi z okuženo osebo, s krvjo (s transfuzijo ali z menjavo igel med narkomani) in z okužene matere na novorojenca. V Sloveniji se virus HIV najpogosteje prenaša s tveganimi spolnimi odnosi.

To, da se človek lahko orientira na svoji življenjski poti, omogočajo naše duhovne zmožnosti. In to, da dojemamo razmere, v katerih živimo, in se v njih od spočetja in smrti razvijamo – da odkrivamo smisel svojega življenja. Iskanje in odkrivanje smisla je odločilna duhovna zmožnost. Zlita s človekovo notranjo svobodo tvori bistvo duhovne razsežnosti. Najvišja človeška potreba je, da išče smisel vedno in v vsem, zavestno in intuitivno, enkrat v navdušenem vriskanju, drugič v smrtni stiski in v potu svojega obraza. Človekovo iskanje smisla je tudi najbolj uhojena steza k Bogu.

Med psihologi se je pomenu smisla v človeškem življenju posvetil Viktor Frankl (1905–1997). Ugotavljal je, da je smisel naša odločilna motivacija, imenoval jo je volja do smisla. Ker je bil psihoterapevt, je pomagal ljudem iskati konkretni smisel v situaciji, v kateri so se zapletli. Bil je tudi pronicljiv antropolog in odkrival celostno povezanost naših malih smislov, ki jih udejanjamo iz trenutka v trenutek: ko delamo in ko počivamo, ko eden pospravlja stanovanje in drugi ustvarja umetnino, ko človek doživlja vrhunsko navdušenje in ko preživlja smrtno obsodbo v koncentracijskem taborišču – med drugo svetovno vojno se je to zgodilo njemu in po tej grozni izkušnji je napisal eno najbolj branih knjig na svetu Kljub vsemu rečem življenju DA.
Na strokovni poti, ki jo je začel Frankl, raziskujemo človekovo voljo do smisla logoterapevti. Razvijamo načine za iskanje in uresničevanje vsakdanjih smislov ter za njihovo povezovanje v celosten smisel življenja. Poglejmo na to pot s treh razglednih točk: s prve bomo videli smisel kot energijo, z druge kaj je smisel, in s tretje, da je doživljanje smisla človeška zmožnost za spoštljiv odnos do tega, kar nas omogoča in presega, vernemu človeku pa za odnos do Boga.
SMISEL JE PRIVLAČNA MOTIVACIJA
Energija je ena od najbolj iskanih dobrin. Če zmanjka elektrike, je vse narobe: od teme preko nemega televizorja do segrevanja zamrzovalne skrinje. Boj za naftno energijo je v ozadju vojn na bližnjem Vzhodu. Med boleznimi je zelo huda depresija, pri kateri človek nima nobene energije.
Energijo, ki spravlja v tek vse, kar ljudje mislimo, čutimo, doživljamo, hočemo in delamo, imenujemo z ustavljeno tujko motivacija; po slovensko nagib, gibalo, pogon – iz istega korena kot motivacija je tudi beseda motor. Ljudi poganjata dve vrsti motivacije: potisna in privlačna.
Potisno motivacijo imamo skupno z vso ostalo naravo. Naše življenje teče na pogon fizičnih, kemičnih in bioloških sil. Potiskajo nas telesne potrebe po hrani, zraku, gibanju …, da reagiramo na dražljaje, ki jih naši živci zaznajo v nas samih in v okolju. Tudi vpliv ljudi v skupnostih je močna potisna sila, ki poganja naše doživljanje in ravnanje – kaj vse storimo vede ali nevede pod vplivom norm, reklame, ker drugi tako delajo; zato, da ne bomo izjema ali pa zato, da bomo opazna izjema. Potisna motivacija ni naša osebna volja; potiska nas nevidno “od zadaj, od strani ali od spredaj” v neko smer, ki se včasih izkaže kot dobra za razvoj, včasih pa ne.
Za to, da lahko presodimo, katere sile od zunaj in v nas samih nas potiskajo v zdrav človeški razvoj in lepše sožitje, katere pa ne, imamo privlačno motivacijo. To je človeška zmožnost, ki je druga živa bitja je nimajo. Izvira od znotraj iz človekove osebne zavesti in deluje preko njegove vesti. Zakaj se imenuje privlačna? Z njo uvidimo, kaj je v naši misli, čustvu, občutku, želji, hotenju, dejanju, zunanjih razmerah in vsem drugem res vredno. Tisto, kar je v vsaki stvari vredno, pa človekovo zavest in vest privlači, podobno kakor magnet železo – to je smisel. Smisel je notranja motivacija, ki nas usmerja v zdrav človeški razvoj. To, da doživljamo smisel trenutka in situacije, v kateri se nahajamo; smisel svoje misli, hotenja in ravnanja, smisel svojega življenja in sveta kot celote, je naša zadnja, najvišja in najmočnejša energija, v moči katere živimo in se razvijamo kot ljudje.
KAJ JE SMISEL?
Beseda smisel je zelo sorodna z besedami misel, premisliti, zamisel. Ko človek s svojo mislijo uvidi, kako je neka stvar zamišljena, odkrije njen smisel; ko uvidi, kaj neka beseda in dejanje pomenita, razume njun smisel.
Živali ravnajo nagonsko: v njihovih možganih so avtomatični algoritmi, kako naj se odzovejo na določen dražljaj v sebi ali od zunaj, da bodo preživele in se bo razvijala njihova vrsta. Živali čutijo in uresničujejo smisel instinktivno, pri človeku pa je ta način precej odmrl. Nadomešča ga zavestno iskanje in uresničevanje smisla. Zavestno usmerjanje samega sebe se v človeštvu čedalje bolj razvija.
Človekov um pride s pozornostjo, z vživljanjem in s komuniciranjem v osebni stisk z doživljanjem in ravnanjem drugega, tako da ga lahko razume. In prav tako razmere, v katerih se nahaja. Zato človek vidi več možnosti, kako razumeti dano situacijo, drugega človeka in sebe. Pri tem lahko tudi uvidi, da je ena od možnosti najbolj smiselna – to je prava, dobra in vredna razvojna ‘zamisel’. Ko se človek iz leta v leto razvija, lahko uvedeva, da je tek življenja in sožitja neka smiselna celota. Krepi se mu globoko pra-zaupanje, da je razvoj, ki je pripeljal svet in ljudi do njega, in ki sedaj omogoča njemu, da živi in se razvija, vredna celota – da ima smisel celotno njegovo življenje, zgodovina in bivanje. Da se uresničuje neka vredna ‘zamisel’, ki ga presega človeško zavest in vse bivajoče, vendar ji lahko zaupamo.

Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.

Kot običajno decembrskemu Ognjišču prilagamo koledar in knjižni katalog. Več o številnih novostih v katalogu si lahko preberete na koncu teh vrstic.
Vsem, ki se ukvarjajo s knjigami in imajo radi knjige, bo zanimiv pogovor z veliko poznavalko srednjeveških rokopisov ddr. Natašo Golob. Odkrila nam bo tudi, koliko je res mračen srednji vek in koliko bogastva lahko odkrijemo v teh rokopisih.

Sodobni svet je čas adventa preoblikoval v bleščeč »veseli december« in hkrati preoblikoval tudi nekatere slovenske adventne običaje. O tem času, tradiciji in običajih je spregovorila poznavalka slovenske kulinarične in kulturne dediščine Edvina Novak. S svojim delom, še posebej z uredniškim sodelovanjem pri kultni Kuharici sestre Vendeline, je pomagala ohraniti pomemben del slovenskega izročila. V času, ko potrošniška miselnost pogosto preglasi mir adventa, nas pogovor z njo povabi k razmisleku, kaj pravzaprav praznujemo.

V tokratni prilogi predstavljamo razvoj umetne inteligence od filozofskih začetkov do sodobnih tehnologij in opozarjamo, kako njen hiter napredek odpira pomembna etična, pravna in družbena vprašanja. Posebej predstavljamo pogled Cerkve, ki zagovarja odgovorno, človeku služno rabo UI ter oblikovanje moralnih načel, med njimi 10 zapovedi za digitalni svet. 

Na glasbenih straneh predstavljamo balet Hrestač – Božična zgodba kot pravljično, glasbeno in vizualno bogato predstavo, ki združuje Hoffmannovo pravljico, Dickensovo Božično pesem in glasbo Čajkovskega.

Romarska reportaža nas odpelje k Zagorski Mariji; lepo družinsko romanje je lahko tudi v zimskih razmerah.
V branje priporočamo Božjo matematiko, res čudna in čudežna so pota Gospodova. Preberite v hvaležnosti in upanju na še več takih zgodb v življenju mladih iščočih se parov.

Reviji je priložen knjižni katalog, v njem pa pregled novih izdaj naše založbe, med katerimi seveda izstopa prenovljena izdaja knjig Svetnik za vsak dan. Slikanica Zvezda repatica bo lepo obogatila vaše družinsko adventno pričakovanje. Ob letošnjem »romarskem« letu smo izdali knjigo o Nebeški poti (Cammino Celeste), povabilo na romanje h kraljici Evrope na Svete Višarje. Ob adventnih večerih lahko namesto sodobnih »koledarjev« prebirate Pesem brata Sonca. Ko boste polnili Miklavžev koš, pa ne pozabite, da si darila zaslužijo tudi naše mame in žene, ki so prve Miklavževe pomočnice. Zanje smo pripravili čudovito zbirko besedil, kratkih in močnih, ravno pravšnjih za poživitev vsakdana: Narisana na Božji zemljevid. Prelistajte katalog in naročite: pri Založbi Ognjišče se za dobrimi naslovi in ličnimi naslovnicami vedno skriva tudi dobra vsebina, ki temelji na krščanskih vrednotah.

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Naročnino lahko plačate v dveh obrokih. Več preberite na spletni povezavi ... vabimo vas, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 12 (2025), 4.