(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.

S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.

Vsakdanja izkušnja in raziskovalni podatki govorijo, da je v ljudeh živa potreba po duhovnem. Ta potreba narašča v Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih državah. Če je pred sto leti izobraženec kaj dal na duhovno, je to veljalo za primitivno zatekanje k bajkam, pred pol stoletja za nazadnjaški misticizem. Današnji izobraženec pa se s svojim duhovnim poglabljanjem ponaša enako kakor z zdravim gibanjem, zdravim prehranjevanjem in ostalim trajnostnim ravnanjem. Istočasno pa verska praksa upada med Slovenci in pri drugih evropskih narodih. Kako je to mogoče, ko pa je bila duhovnost vso zgodovino neločljivo zlita z verovanjem?
V raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (Staranje v Sloveniji, 2013) je bilo vprašanje: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Dobrih 54 odstotkov slovenskega prebivalstva meni, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, medtem ko le dva od stotih menita, da jih nimamo. Vsak dvajseti je obkrožil odgovor: vprašanje, ali ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti me vznemirja, pa nanj nimam ne pritrdilnega ne nikalnega odgovora, skoraj vsak tretji (31 %) se s tem vprašanjem ne ukvarja.
Ti odgovori odražajo stališče 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let; raziskavo smo namreč opravili zelo natančno v osebnem pogovoru na terenu na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Naslednja vprašanja v tej raziskavi in vsakdanja izkušnja povedo, kako si ta večina duhovne potrebe in zmožnosti predstavlja: verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi, obiskovanjem verskih obredov in nasploh v verovanju, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti in v tem, ko se poglabljajo v vse to. Za prve je duhovnost nekaj presežnega, kar izprosijo od Boga, za druge nekaj, kar razvijajo sami z lastnim prizadevanjem. Ali je med tema doživljanjima duhovnosti kak most?
Odgovor na to vprašanje je pomemben za ene in druge. Najdemo ga v trikotniku med vrtincem dejstev: 1. da je bila duhovnost v zgodovini kultur neločljivo povezana z verovanjem, 2. da pripadnost verskim skupnostim in verska praksa danes upadata, 3. da potreba po duhovnosti v ljudeh narašča.
Ali to pomeni, da se duhovnost ločuje od verovanja, kakor so se zadnja stoletja ločila o verovanja znanja o naravi, človeku in družbi? Drugi možen odgovor bi bil, da se je verska praska oddaljila od duhovnosti. Zgodovina ga deloma potrjuje: veliki ‘zakristan’ katoliške Cerkve, cesar Jožef 2., je že pred dobrimi dvesto leti razpustil samostane, ki so se posvečali kontemplativni duhovnosti, in božje poti, ki so gojile ljudsko duhovnost. Do 2. vatikanskega koncila je prevladovalo versko in moralno poučevanje, ki daje znanje o veri in morali, malo pa prispeva k osebni veri in moralnemu ravnanju.
Rešitev je iskanje mostu med naravnimi človekovi duhovnimi zmožnostmi in med presežnim duhovnim darom z one strani človeških meja. Pri tem se nam orientacija v svetu duhovnosti danes odstira v naslednjih smereh.
Človek ima pristne naravne duhovne potrebe in zmožnosti: sprašuje se in vztrajno išče odgovor na vse, s čimer se v svoji zavesti, ravnanju ter v sožitju z ljudmi in naravo srečuje na svojih mejah – kar ga presega, da ne zna, ne more ali ne sme. Dialog z mejami ga vodi v ustvarjalno svobodo, k življenjski odgovornosti, k veselju nad življenjem in sožitjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave, vseh ljudi in sebe ter k skrivnosti smisla za mejami, ki jih ima pod kontrolo. To je zdrav naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega.
Veren človek goji svoje naravne duhovne potrebe in zmožnosti na vrtu svojega verovanja. Božji sadovi verovanja rodijo na obdelanih tleh naravne duhovnosti. Veliki katoliški teolog Tomaž Akvinski je bil pred skoraj tisoč leti jasen, da milost predpostavlja naravo. Jezus nam je oznanil duhovni zakon ljubečega Boga, po katerem bomo sojeni: dejavno sodoživljanje z vsakim človekom – njegovim najmanjšim bratom.
Za drugič nam ostaja zahtevno vprašanje, kako zadovoljujejo svoje duhovne potrebe ljudje, ki so do svojih duhovnih zmožnosti brezbrižni.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Otrok je zagledal debelo knjigo, ki jo je pokrivala plast prahu. Vprašal je očeta, kakšna knjiga je to in oče mu je povedal, da je to Sveto pismo, Božja beseda. Deček je na to rekel očetu: »Lahko jo vrneš Bogu, saj je pri nas nihče ne bere.«

Če je vaše Sveto pismo lepo kakor novo, pomeni, da se ne hranite iz njega. Kaj pomeni, če je najbolj brana knjiga, a je pri vas najmanj brana?

knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

(...) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .

Hrup v okolju predstavlja nevarnost za naše zdravje, počutje in kakovost bivanja. Izpostavljenost izjemno glasnemu hrupu lahko povzroči stalno šumenje v ušesih in trajno poškoduje sluh. Hrup, ki morda ni dovolj glasen, da bi poškodoval naš sluh, je lahko moteč, nas vznemirja, povečuje raven stresa in tesnobe. Kronični stres lahko sčasoma prispeva k pojavu srčno-žilnih obolenj, kot so povišan krvni tlak, povečana pojavnost arterijske hipertenzije in mišičnega infarkta. Tesnoba, ki jo povzroča izpostavljenost glasnemu hrupu, lahko negativno vpliva na naš prebavni sistem. Hrup lahko vpliva na naše vedenje, nas jezi in povzroči agresijo. (Izjava Nacionalnega inštituta za javno zdravje ob svetovnem dnevu ozaveščanja o hrupu).

Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.

Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.

SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom.
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.

NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.

Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:

- Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
- Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
- Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
- Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
- Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.

GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.

IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?

Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.

Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.

Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«

Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.

Trenutek tvoje spreobrnitve je priljubljen slikarski motiv, in skoraj dosledno si naslikan, kako padaš s konja!
Priznam, da še nikoli nisem jahal konja in tako posledično s konja tudi nikoli nisem padel. Se pa dostikrat pohvalim, da sem ‘na konju’, in potožim, da sem ‘na psu’.
Ne vem, če se je v trenutku, ko si bil ti ‘na psu’, okrog tebe motal kak pes, in odprto vprašanje je, če si sploh bil na konju, ko si bil ‘na konju’. Ne pes ne konj v Apostolskih delih nista omenjena, a kadar je človek ‘pasje volje’ ga ‘nekaj jaha’ ali pa ‘jaha’ sam … kakorkoli: pristal si na tleh! Dobesedno in v prispodobi!
Opravičujem se ti, ker te motim v tvojem nedvomno zasluženem nebeškem miru, vendar se tolažim s tem, da ti prav gotovo ne miruješ. Od nekdaj si se mi zdel človek akcije, dejanja. Ne samo, ko si oznanjal vstalega in poveličanega Kristusa, ampak že takrat, ko ti je bil taisti Vstali in Poveličani le laž in zabloda, ki jo je bilo treba preganjati in pregnati.
Če pomislim, je bila tvoja edina pasivna drža: čuvanje plaščev med Štefanovim kamenjanjem; kar lahko razumem kot to, da te je Preganjani še kot preganjalca že ljubil in čuval.
Zato si te tudi težko predstavljam sedečega, nedvomno na božji desnici, na kakšnem oblačnem fotelju v brezskrbnem kramljanju s svojimi svetniškimi kolegi. In kolegicami.
O, ne! Ti naziva apostol nisi prejel kot nekaj samoumevnega, k službi pripadajočega, temveč si si ga prislužil. In zaslužil. Ej, moj dragi sveti Pavel, koliko poti si prehodil, h kolikim ljudem si šel, jim šel naproti, prepričeval, spodbujal, grajal, vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4) …
Tega ti ne pišem zato, da bi se ti prikupil, temveč da bi se ti, po svoji stari navadi, potožil. Veš, mnogi tvoji nasledniki, ki so dediči tvoje službe, svoje poslanstvo razumejo kot oni služabnik iz prilike o talentih (Mt 25, 14), ki je svoj edini talent zakopal. Tudi oni so vkopani v zemljo. Ne premakneš jih. Pa tudi oni se ne premaknejo. Če sem še malo (bolj) predrzen: Od apostola je pri njih ostal le stol, ki so ga ‘zajahali’, in čakajo, da se jim bo neuko in nepoučeno ljudstvo približalo in jim bodo lahko učeno in pametno spregovorili o nebeškem kraljestvu … Na mesto na Brezje, bo treba poromati v Damask! V upanju spreobrnitve. In streznitve. Dobesedno in v prispodobi!Ti pa ne tako! Gorečnosti ti res nikoli ni zmanjkalo in kar vidim te tudi sedaj, v nebeški blaženosti, kako s Svetim Duhom, ali pa morda v Svetem Duhu, ali pa po Svetem Duhu … načrtuješ božjo strategijo: kje bi se dalo še in še več in še bolje … Vse v Božjo slavo.

Ljubi moj sveti Pavel. Vem, da se človek nerad spominja padcev, a tale tvoj je vreden spomina.
Obilo žegna, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 114.

Virusi so majhni mikroorganizmi, ki uporabljajo celice živih organizmov za svoje razmnoževanje in delovanje. Obstaja več kot 5.000 različnih vrst virusov, ki lahko okužijo vse vrste organizmov (rastline, živali in človeka). Povzročajo različne oblike bolezni, tako da napadajo gostiteljske celice in izzovejo imunski odziv organizma, lahko pa napadajo celice in se v njih razmnožujejo, pri tem pa ne povzročajo vidne škode.

Ker virusi za svoje delovanje potrebujejo žive celice, obstajajo od obstoja življenja. Virusi lahko prizadenejo celo telo (ošpice, vodene koze ...) ali določene organe (dihala, prebavila, jetra ...).

VIROZE
So okužbe, ki jih povzročajo raz­lični tipi virusov, ki povzročajo težave v dihalih in prebavnem sistemu, predvsem v črevesju. Predstavljamo vam nekaj vrst virusov, ki so najpogostejši v zimskem času: adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi ter virusi gripe, črevesje pa prizadenejo predvsem rotavirusi in kalicivirusi.

Rotavirusi:
so virusi, ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih (prašičih, govedi itd.) in človeku. So najpomembnejši povzročitelji virusnih gastroenteritisov (vnetja prebavil) pri majhnih otrocih. Odporni so proti različnim razkužilom, uničijo jih lahko le alkoholi, fenoli in različne kisline. Ker se hitro širijo in so kužni, povzročajo izbruhe in epidemije v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, oziroma tam, kjer se zadržuje večje število ljudi ...). Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 6 do 24 mesecev. Rotavirus okuži celice črevesne sluznice in povzroči njihovo odmrtje. Sluznica tankega črevesja ni več sposobna absorbirati hranil in vode, zato je posledica te okužbe vodena driska, lahko pa tudi bruhanje in povišana telesna temperatura ter bolečine v trebuhu. Znaki izzvenijo v manj kot tednu dni. Težave z drisko lahko trajajo dlje časa, dokler se sluznica črevesja ne obnovi.
Ker se v blatu obolelih oseb nahaja veliko število infektivnih virusov, so zelo pomembni higienski protiukrepi. Rotavirusi na rokah preživijo približno štiri ure, zato je pomembno razkuževanje predmetov, s katerimi je oboleli prišel v stik. Rotavirus lahko z rokami prenesemo v hrano ali v vodo in ga širimo naprej.
Pri tovrstni okužbi je pomembno poskrbeti za hidracijo telesa, priporočljivo je uživanje probiotikov.

Kalcivirusi
Povzročajo akutne gastroenteritise, vnetje želodca in črevesja. Spremljata ga bruhanje in driska, traja približno 3 dni. Tudi v tem primeru je pomembna hidracija telesa.

Adenovirusi
Okužbe z adenovirusi so zelo pogoste v hladnih mesecih (pozimi in zgodaj spomladi), njihovo kapljično širjenje pa je težko preprečiti, zato je pomembno redno umivanje rok. Adenovirusi povzročajo vnetja zgornjih dihal (nahod, vnetje žrela) in spodnjih dihal (bronhitis, bronhiolitis in pljučnica), očesnih veznic, vnetje prebavil, sečil. Adenovirusi, ki povzročajo vnetje očesne veznice ali akutno okužbo dihal, se prenašajo preko okuženih kapljic na razdalji do največ 1 metra, ali preko predmetov, na katerih so izločki dihal. Adenovirusne driske se prenašajo fekalno-oralno. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Okužene osebe izločajo virus v blatu 10 do 14 dni; povprečno 2 dni pred pojavom driske in še 5 dni po prenehanju driske. Z neupoštevanjem higienskih navodil (zlasti pomanjkljivo umivanje rok) se virus prenese v živila in povzroči okužbo naprej.

RVS (respiratorni sincicijski virusi)
RSV je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa dojenčkov in majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča blažja prehladna obolenja. Je lahko prenosljiv s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom. Poleg tega lahko virus preživi več ur na različnih površinah, kljukah... ali na uporabljenem robčku. Hitro se širi v prostorih, kjer se zadržuje veliko število ljudi (vrtci, šole, nakupovalna središča).

Rinovirusi
Gre za virus, ki povzroča navadni prehlad. V navaden prehlad je vpletenih več 200 virusnih sevov, med njimi so rinovirusi najbolj pogosti. Pojavi se kašelj, oteklo žrelo, izcedek iz nosu, kihanje, utrujenost, glavobol, ki po navadi ponehajo v nekaj dneh, nekateri med njimi pa so prisotni do tri tedne. Pri odraslih vročina na splošno ni prisotna, je pa običajna pri mladih in pri otrocih. Kašelj je, če ga primerjamo s kašljem pri gripi, običajno mile oblike. Pri številnih virusih, ki povzročajo prehlad, lahko tudi pride do asimptomatskih okužb. Izpljunek ali izcedek iz nosu je lahko različnih barv.

Virus influence A, B in C
Razlika med virusom gripe in ostalimi akutnimi virusnimi obolenji dihal je načeloma zelo majhna. Simptomi so običajno zelo podobni, so pa pogosto pri virusu gripe močneje izraženi.
Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influence B povzroča omejene izbruhe okužb npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa gripe in povzročijo pandemijo. Pandemski virusi influence so običajno kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije.
Prenaša se kapljično do razdalje enega metra, ter preko okuženih površin. Potek bolezni je odvisen predvsem od delovanja imunskega sistema. Oseba je najbolj kužna pred pojavom bolezni in prve dni gripe. Pojavi se visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu in suh kašelj, mrazenje, izčrpanost. Zanki hitro izzvenijo, razen kašlja, ki lahko traja tudi več tednov. Virus gripe lahko poškoduje sluznico dihal in omogoči prodor bakterijam v pljučno tkivo, zato se lahko kot zaplet gripe razvije bakterijska pljučnica. Ta zaplet je pogostejši pri starejših ljudeh in kroničnih bolnikih. Pred gripo se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem, ki je priporočljivo predvsem za kronične bolnike in bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.

PREVENTIVA
Virusom se žal ne moremo izogniti, tudi njihovim napadom ne. Zato je pomembno, da okrepimo imunski sistem z zdravo in uravnoteženo prehrano, telesno aktivnostjo in dovolj spanja. Med zelo pomembne preventivne ukrepe, predvsem v tem času, sodi skrb za higieno rok, prezračevanje prostorov, izogibanje obljudenim javnim prostorom ter zaščita ust med kašljanjem in kihanjem.
V primeru, da nas viroza poleže, moramo poskrbeti za počitek in dovolj tekočine, druge simptome (temperaturo, boleče grlo in kašelj) lahko blažimo z zdravili, ki so na voljo brez recepta. Obisk pri zdravniku je priporočljiv predvsem pri tveganih skupinah posameznikov ter v primeru, da simptomi ne izginejo ali da se stanje ne izboljšuje.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 1, str. 98.