Jesenska nedelja je v meni prebudila spomine na dogodke, stare dobro desetletje. Tudi tistega dne je sijalo sonce in narava, odeta v pisane barve, je vabila na izlet. Kot že tolikokrat do tedaj, sem po nedeljskem kosilu morala oditi v službo. Ko sem stopala mimo kostanjev, je veter, ki se je ujel v njihove krošnje, odpihnil nekaj obarvanih listov, da so odplesali svoj poslednji ples. Eden izmed njih, rdeče barve, se je ujel v mojo odprto torbico. Vzela sem ga v roke. Bil je krhek in zdelo se mi je, da se bo zdrobil na drobne delce. Pomislila sem, kako je ta list v moči pomladi ozelenel, v poletni vročini skupaj z drugimi dajal senco ... sedaj pa odhaja. “Kot človek!” se mi je utrnila misel, ki ji je sledilo vprašanje. Zastavila sem ga sama sebi: “Kako neki je danes gospa Angela? Jo bom še našla na oddelku ali se je že poslovila?”
Angela je bila kar nekaj let stanovalka našega doma upokojencev. Za življenje v ustanovi se je odločila mesec dni zatem, ko se je na pokopališču poslovila od svojega moža. Njegov odhod je tudi njej vzel veliko mero življenjske energije. Kmetijo sredi gričev je prodala občini in si tako zagotovila denar za preživetje. V domsko sobico je tako prinesla le nekaj drobnih predmetov, ki so jo spominjali na njeno življenjsko pot. Na steno nad posteljo je pritrdila majhen lesen križ in svojo poročno sliko. Na poličko pa je postavila nekaj knjig. Včasih je pokazala na te, njej svete predmete in napol v šali rekla: »To je vse moje bogastvo!«
Zelo rada je pripovedovala zgodbe o preteklih časih. Ob takih trenutkih so se ji oči svetlo zaiskrile in po njenih besedah so oživeli dnevi vaških praznikov, spomini na nekdanje šege in navade. Lahko smo si predstavljali, kako je v starih časih potekala košnja, žetev, kako so preživljali dneve, ko jih je zima vklenila v svoj ledeni objem. »Zibelka v moji hiši je ostala prazna!« je večkrat potožila o svoji žalostni usodi. »Jaz pravim, da so otročičke vzeli koši, v katerih sem prenašala težka bremena po naših bregovih. Kar trije so potrkali na moje srce, toda kmalu so se, zaradi načina življenja, ki mi ni prizanašalo, preselili med angelčke!«
Tisto jesen je gospa Angela začela močno kašljati in v prsih ji je piskalo. Kljub temu, da je pridno jemala vsa predpisana zdravila, je postajala vse bolj šibka. Noge so ji odpovedale pokorščino. »Bliža se zadnja ura,« mi je rekla, ko sem ji pomagala pri hranjenju. »Oh, saj si boste še opomogli!« sem ji skušala vliti poguma. »Ne, ne, dobro vem, da se to ne bo zgodilo!« me je zavrnila. Pomolčala je za hip in z roko pokazala na polico: »Prvi dve knjigi v vrsti želim podariti vam, sestra. Tisto z modrimi platnicami mi je poklonila neka učiteljica v zahvalo, ker sem ji včasih spekla kruh. Drugo v vrsti pa sem kupila na Brezjah. Vzemite del tega mojega bogastva in se kdaj spomnite name!«
Ko sem tiste jesenske nedelje stopila v njeno sobo, sem že na pragu ugotovila, da je prestopila prag večnosti. Njen obraz je bil miren, kot da bi utonil v lepe sanje. Kljub bogati sončni svetlobi, ki je lila skozi veliko okno v prostor, sem prižgala lučko na nočni omarici.
Skrbno hranim poezije našega Goriškega slavčka in v rdeče usnje vezani molitvenik – del bogastva skromne ženice z velikim srcem.

I. Hvala. (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80.

Bil sem nenavaden otrok. Medtem ko so moji sošolci in prijatelji na veliko poslušali Backstreet Boys in Take That, sem jaz od veselja skakal do stropa, ko mi je brat za rojstni dan podaril moj prvi CD. In ta prvi CD ni bil nič drugega kot zbirka hitov nesmrtnega genija Wolfganga Amadeusa Mozarta. Glede na to, da so mi starši nekaj let prej na mojo željo podarili še kaseto Straussovih valčkov, potem veste, da ni šlo za muho enodnevnico. To ni bilo edino, kar je bilo posebnega na meni. Grizel sem se skozi kupe knjig, na veliko sem raziskoval naravo in bil sem sanjač. Baje da sem se že takrat velikokrat nekam zamaknil in me ni bilo več v tem svetu. Tako se je velikokrat zgodilo, da so me morali zjutraj dobesedno preganjati, ker se je staršem mudilo v službo, jaz pa sem se med obuvanjem nogavic nekam zamislil, da sem pozabil na vse ostalo.
Bil sem nenavaden otrok. Toda od kod, povejte mi, pride nekoč, nekega dne do trenutka, ko samemu sebi pokažeš hrbet in začneš živeti – drugače? Morda tako kot vsi. Ena takih mojih zablod je povezana tudi z glasbo, ki sem jo poslušal ob koncu osnovne šole. Po moji navdušenosti za klasiko je prišlo nekaj, čemur ne znam dati imena. No, pravzaprav je imelo ime. Reklo se ji je Aqua in njen največji hit je bil Barbie Girl.
Si morete misliti, kako hitro se lahko človek obrne in postane povsem plehek. Celo tako hitro, da se tega niti ne zaveda. Vsaj tedaj se nisem. In če se zdaj spomnim na to, ne morem verjeti lastnim ušesom. Saj ne da pesem ni spevna, bil je pač hit, kakršnih je bilo na tone, toda da sem take pesmi poslušal in prepeval cele dneve in kar naprej, temu se pač ne morem dovolj načuditi. Kot da ne bi bil več jaz …
Tako se zgodi. Tako se dogaja. Vedno. Naše dragocenosti, naše lepote, tisto, kar smo si izbrali za svoje, za lepo in za dobro, če hočete reči drugače, naše vrednote, vse to je vsak dan, vedno znova na preizkušnji. Družba, šola, prijatelji, pa mediji in še vse ostalo pač ponuja svoje dragocenosti, svoje lepote, ki za nas niso nujno dobre. A se jih po navadi prodaja v lepi obleki, da se nam zdijo lepe in dobre in pomembne, boljše od tistega, kar imamo sami.
Da so v resnici plehke in prazne, sem ugotovil šele pozneje. Prepozno, bi rekel sam. Pač nisem razmišljal o tem. Samo pograbil sem in vzel, kar je bilo vabljivo kot košček čokolade na mizi. Pa ni bila čokolada. Samo košček rjavega stiropora, puhlo in prazno. A tudi zaradi takih zablod sem se naučil, kako zelo pomembno je bdeti nad sabo, se opazovati, biti pozoren, kdo pravzaprav si, kaj se s tabo dogaja, kako in v kaj se spreminjaš. Kdo vpliva nate in v koga te spreminja? To je pomembno, da ti ne bi kdo izmaknil tistega, kar je v tebi dragoceno. Aja, pa še to sem se naučil. Da je tisti, ki ti kaj takega pove – da morda nisi več to, kar si bil –, res pravi prijatelj. Kajti pravi prijatelj ni nikdar napoti, razen če si na napačni poti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 11 (2022) 75.

Skozi leto poteka veliko dobrodelnih akcij. Denar olajša finančno stisko, če se zgodi na primer poplava ali požar. Zakaj pa ne pomagamo človeku, če vemo, da misli na samomor? Zakaj ne preprečimo nasilja v družini, če vemo, da se to dogaja. Zakaj ne priskrbimo službe nekomu, ki jo on zelo aktivno išče? Mnogi bi res lahko naredili kaj, a očitno brezposelnim ne pustijo zraven, ker se bojijo za svojo zaposlitev. Se počutijo ogrožene? Pogosta so šikaniranja na delovnem mestu, a sodelavci se za to ne zmenijo, ker misijo samo nase. Zakaj zakonca ali para ne usmerimo na kakšno terapijo ali svetovanje, če vidimo resne težave? Potem pa pride do ločitev in trpijo otroci.
Mama, ki otroku preveč pomaga (otrok je zdrav) in dela vse namesto njega, otroku dejansko ne pomaga. To je podcenjevanje. Otrok se ne bo naučil samostojnosti, odgovornosti in bo verjetno še pri tridesetih ali štiridesetih letih doma pri starših. To ni pomoč in dobrota. Ko slišim, da je neka družina v stiski, se vprašam: “Zakaj je v stiski? Kaj je vzrok? Kaj dela narobe?” Stiska se ne sme vleči v nedogled in poiskati moramo neko pomoč? Človeka je treba dobro poznati, da mu lahko prav pomagamo! Pogosto imam občutek, da bogati skrbijo za revne, kot da bi bili revni nesposobni in neumni. Pa niso! Če bi dobili delo, ne bi potrebovali pomoči, znali bi si sami pomagati. Zaradi pandemije, vremenskih ujm ... je gospodarstvo v krizi, a zakaj si eni pomagajo iz nje, drugi pa ne? Včasih je dobrota res sirota. Tega, kar je dobil, človek ne ceni, morda celo ne ve, kaj s tem početi. Nima občutka, da se je treba v življenju boriti, da nekaj dobiš, zaslužiš in da je to proces. Marsikdo se naredi reven, da mu kdo pomaga, ne zna pa nekaj narediti, tudi zato ker mu ne dajo možnost za to. Moje sporočilo je: bodimo preudarni, ko pomagamo drugim iz stiske!
Brida

Hvala za vaše pismo, v katerem ste odprli veliko problemov. V prvem delu naštevate številne stiske v našem času, ki so za nekatere zelo hude. V podtonu lahko zaznamo očitek, da nekaterim ljudem pomagamo v stiski, drugim pa ne. Nekako kritizirate pomoč, ker lajša samo nekatere stiske. Dobrodelne organizacije pa tudi posamezniki ne morejo pomagati vsem ljudem v stiski, a to ne pomeni, da ne bi, kolikor moremo, pomagali vsaj nekaterim ljudem, zlasti tistim, ki so nam najbližji. Ko so sv. Tereziji iz Kalkute ‘očitali’, da je njena pomoč potrebnim samo kapljica v morje, saj ona pomaga samo nekaterim ljudem, na svetu pa je še ogromno revščine, jim je mirno odgovarjala, da se zaveda, da je vse njeno delo in delo njenih sester misijonark ljubezni kot kapljica v morje. A brez te kapljice morje ne bi bilo morje.
Ob vaši trditvi, kako je pomoč ljudem v stiski pomanjkljiva, ker kljub njej še vedno ostajajo revni ljudje, se spomnim zgodbe o človeku, ki je hodil ob obali in s peska v vodo metal morske zvezde, ki jih je tja naplavilo morje. Na suhem bi čez nekaj časa poginile. Obala je bila dolga in zvezd veliko. Ko ga je nekdo videl, kako meče zvezde v morje, je dejal, da je to njegovo početje nesmiselno, saj bo kljub njegovemu trudu veliko zvezd ostalo na suhem. Oni pa je odvrnil, da se pomoč lahko zdi nesmiselna njemu ne pa zvezdam. Njegovo početje je zanje rešitev!

RAZLIČNA POMOČ ZA RAZLIČNE STISKE
Če v prvem delu pisma, pravite, da ne zadostuje materialna pomoč, saj je tudi duhovnih stisk veliko (zakonske, samomori …). To drži. Ko lajšamo materialne stiske ne smemo pozabiti na duhovne. Cerkev je v duhu evangelija vedno govorila o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Vernikom je naročala, naj opravljajo obojna dela usmiljenja. Imajo pa eni ljudje več posluha za eno vrsto del, drugi pa za drugo. Razumno je, da opravljajo tista dela, kjer bodo bolj uspešni, kjer bodo uresničili sebe in bolje pomagali ljudem. Med svetniki poznamo take, ki so gradili bolnišnice, stregli bolnim in delili hrano ter druge, ki so cele dneve spovedovali, sprejemali ljudi, jih poslušali, jih tolažili, spodbujali k dobremu, jim posredovali smisel življenja in jih pri spovedi reševali teže krivde. Oboji so pomagali bližnjim in oboji so naredili veliko dobrega, vsak na svoj način.
Omenjate tudi problem brezposelnosti in dejstvo, da ni rešitev, da ljudem kar tako pomagamo, ampak jih navajamo, da si bodo znali sami pomagati. Pravilo popolnoma drži in menim, da je to cilj humanitarnih organizacij pa tudi drugih dejavnikov v družbi. Zlasti bi moral biti to cilj politike, da bi omogočala delovna mesta, kjer bi si ljudje s poštenim delom, za katerega bi prejeli pravično plačilo, služili vsakdanji kruh. Zato je tudi naša odgovornost, da volimo ljudi, ki si prizadevajo za to, ne pa tistih, ki mislijo samo na svojo korist, hujskajo k sovraštvu in podobno. Naša domovina nikakor ni imuna na to. Pri nas je dovolj če neki politik reče, da je proti Cerkvi in prejel bo dovolj glasov, da bo prišel v parlament.

POMOČ, KI POMAGA ŽIVETI, NE ŽIVOTARITI
Tudi ob najboljši gospodarski in socialni politiki se bodo pojavljale stiske in takrat smo dolžni pomagati. Jezus je dejal, da bomo uboge imeli vedno med seboj (Mr 14,7). Svetniki so tudi govorili, da raje pomagajmo enemu človeku, čeprav bi ta morda ne bil upravičen pomoči, kakor da bi jo odreki nekomu, ki je je res potreben.
V drugem dela pisma ste zapisali, da ni vsaka pomoč resnična pomoč. Starši, ki tako ‘pomagajo’ otroku, da delajo vse namesto njega, mu v resnici ne pomagajo. Taki pojavi niso redki. Na neki način je podobno tudi pri odraslih. Ni cilj dobrodelnosti, da človeka privežemo “na socialo”, mu dajemo pomoč, ne pomagamo pa mu, da bi sam nekaj naredil zase. Kitajski pregovor pravi: Če daš človeku ribo, ga nasitiš za en dan, če ga pa naučiš loviti ribe, ga nasitiš za celo življenje. Cilj mora biti, da pomagamo človeku tako, da si bo znal sam pomagati. Pred leti je za Ognjišče spregovorila sestra Slavka Cekuta, ki je delovala v Albaniji, izredno revni državi v Evropi. Mnogi ljudje, zlasti mladi, so bili brez volje. Govorili so, da so revni in da bodo revni ostali. Ona pa jim je govorila: “Niste revni, ampak bogati, ker imate zdrave roke! To je bogastvo, saj se z delom svojih rok lahko preživljate.” Vsako leto septembra dobite bralci Ognjišča v reviji pripeto položnico za pomoč ljudem v srcu Afrike (Za srce Afrike). Zadnja leta pa je Slovenska Karitas začela še z akcijo Z delom do dostojnega življenja. V okviru te akcije si ljudje v osrednji Afriki in drugod sami z delom prislužijo vsakdanji kruh. Na primer: s sredstvi akcije družini kupijo kozo. To družina pase. Od nje dobiva mleko zase in ga še prodaja. S prihranki so si nekatere družine zgradile celo hišo ali napeljale elektriko. Sodelavci Karitas pravijo, da na ta način ljudem vrnejo dostojanstvo, ker niso več ‘berači’, ampak delavci, ki sami preživljajo sebe in svojo družino. Opažajo tudi, da se otrokom izboljša uspeh v šoli (tudi zaradi elektrike v hiši), uredijo se napete družinske razmere, vrne volja do dela in življenja … Ta lep primer dobre prakse, ki se zelo ujema z vašo mislijo v pismu, je lahko spodbuda k taki pomoči bližnjemu in obenem naj bo priznanje sodelavcem Karitas v tednu Karitas od 27.novembra do 3. decembra.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2021), 34-35.

Večerna dežurstva. Vsaj enkrat na teden se je Andrej vračal nazaj v dijaški dom, da preživi večerne ure z dijakinjami in dijaki. Če je njegovo delo s srednješolci čez dan namenjeno predvsem njihovim pripravam za šolo, je skupno preživljanje večerov mnogo bolj osebno in sproščeno. Zato ima ta čas, čeprav nikoli ne ve, kaj ga v teh urah čaka, skoraj rajši kot delo v vzgojni skupini. Včasih so večeri umirjeni, da se sprašuje, ali je njegova prisotnost sploh potrebna, kdaj pa so razgibani in naporni, da se po končanem delu vrača domov ves utrujen.
Vedno obišče vse sobe. Vsaka živi in diha po svoje. V nekaterih se z učenci pogovorijo o šolskih obveznostih, v drugih o njihovih domačih in krajih, iz katerih prihajajo, drugod o hobijih, pa o glasbi, o prebranih knjigah in še o marsičem. Samo prisluhniti jim mora in pogovor steče. Kadar jih najde pri učenju, se na hitro poslovi, da jim ne bi jemal dragocenega časa pri pripravah na naslednji dan.
Po deseti uri, ko naj bi se spravili k počitku, je težav več. Toliko življenjske energije je v teh mladostnikih, da kar ne morejo zaključiti dneva. “Samo še to moramo narediti,” se radi izgovarjajo in obljubljajo, da bodo pohiteli. Šele proti enajsti se stavba toliko umiri, da prepusti delo nočnemu vzgojitelju in odide domov.
Čisto vsakdanji večer je bil. Obšel je vse skupne prostore, potem pa začel obiskovati sobe. Prijeten klepet je bilo slišati od vsepovsod. Potrkal je tudi na vrata Erikine sobe in malo počakal. Čeprav ni dobil nobenega odgovora, je vstopil. Soba je bila temna. “Vsa tri dekleta so nekje zunaj,” je pomislil in že hotel oditi, ko se mu je zazdelo, da je soba presenetljivo hladna. Prižgal je luč in začudeno opazil, da je okno sredi zime na stežaj odprto. Šele tedaj je zagledal Eriko, ki je vsa skrčena sedela na robu postelje.
“Erika in tema ne gresta skupaj!” mu je šlo skozi misli. Dobro jo je poznal. Ni bil njen vzgojitelj, a sta veliko delala skupaj, saj je že drugo leto sodelovala v filmskem krožku, ki ga je vodil. Okoli nje je bilo vedno sproščeno vzdušje. Njen smeh je bil nalezljiv. Šola ji ni delala težav, zato je lahko sodelovala v kar več dejavnostih.
»Sem mislil, da ni nikogar v sobi,« je rekel.
Ni mu odgovorila.
»Te zebe?« jo je vprašal.
Ni se premaknila.
Stopil je k oknu in ga zaprl.
Pogledala ga je. Tuj obraz je zrl vanj. Nič njenega ni bilo na njem.
»Erika, kaj ti je?« je dejal in se usedel poleg nje.
Molče je povesila pogled. Tišina je bila težka.
»Kaj se ti je zgodilo?« jo je zaskrbljeno vprašal.
»Nič,« je dejala odsotno. Bil je vesel, da je spregovorila.
Mimogrede je pogledala okno.
»Si ga namenoma odprla?«
Začudeno ga je pogledala. Zdelo se ji je, da ima vse zapisano na obrazu.
Samo prikimala je.
»Sta si prišla z Binetom navzkriž?« je vprašal.
Samo odkimala je.
»Ti je v šoli zaškripalo?«
Skušala je nekaj odgovoriti, pa ni spravila besede iz sebe.
»Sta se z mamo sprli?«
Odločno je odkimala.
»Nekaj je zelo narobe?«
»Vse je zelo narobe!« je butnilo iz nje.
»Kaj je to vse?«
Vstala je, naredila nekaj korakov in si pokrila obraz. »Razumete! Ne morem več živeti v takem svetu. Ne morem in ne maram.«
Samo čakal je. Čutil je, da ji je žal, da je spregovorila in da si istočasno želi, da bi svoji bolečini dala glas. Bolj sesedla se je kot usedla na stol.
»Pisali smo matematiko,« je tiho spregovorila. »Zadnji preizkus. Rešila sem vse naloge. Hitro. Skrivaj pošljem rezultate sosedu, razumete, sem mislila, da prijatelju, da bi preverila, če sem rešila prav. Vem, da je nekoliko boljši od mene. Nazaj dobim listek. Pri dveh nalogah so bili rezultati različni. Norim in popravljam, da mi je zmanjkalo časa.«
Vstala je in nemirno hodila po sobi.
»Svinja! Vse naloge sem pravilno rešila, on pa mi je poslal namenoma napačna rezultata, da sem pisala slabše od njega! Razumete. Tako je med nami. Vi tega sploh ne veste! Na bruhanje mi gre. Tega se ne grem več!«
»In zato si odprla okno?«
Samo pogledala ga je. Z nekim čisto posebnim pogledom.
»Če me ne bi bilo strah in če ne bi vi prižgali luč, bi našli sobo prazno.«
»In tistemu tvojemu sošolcu, za katerega misliš, da je celo tvoj prijatelj, bi se na tak način umaknila!«
Neki poseben nasmeh, neka jeza se je zarisala na njen obraz. »Naj si kar misli! Nikomur ne bom naredila te usluge,« je odločno dejala.
Usedla se je nasproti njemu. »Ko se začneš vrteti v začaranem krogu, te objameta tema in obup. In to vražje okno!«
»In takrat potrebuješ samo iskrico svetlobe …«
»… in nekoga, ki zapre okno,« jo je dopolnil.
Neki poseben izraz je bil na njenem obrazu. To sta bila zopet njen pogled in nasmeh.
V sobo sta glasno in vihravo prihiteli sostanovalki. Da sta bili v mestu, sta povedali, in da sta prezebli do kosti.
»Toliko časa še imate, da si skuhate čaj in vzemite v roke kakšno knjigo,« je predlagal Andrej in odšel proti vratom. »Če bom imel čas, se še oglasim,« je mimogrede dejal. Erika je samo prikimala.
Tiho je zaprl vrta za seboj. Brez cilja je hodil po hodnikih in upal, da ne bo nihče opazil njegovega nemira. Zajelo ga je čudno razpoloženje, kot ga še ni doživel. Pravkar doživeti dogodki so se v njem vrstili z vso naglico, vmes pa si je postavljal vprašanje: “Sem res stal na robu smrti? Sem res slučajno prav takrat stopil v sobo? Lahko ne bi prižgal luči in ne opazil odprtega okna. In če Erike ne bi tako dobro poznal, se mi temna soba ne bi zdela nič posebnega!”
Še sam ni vedel, kako je zaključil tisti večer. Vse je bilo tako drugače.
Proti enajsti, ko se je hiša umirila, je še enkrat stopil do Erikine sobe. Sostanovalki sta že spali. Bleda svetloba, ki je prihajala s hodnika, je osvetljevala njen obraz.
»Lahko noč,« je polglasno dejal.
Nasmehnila se mu je. Čeprav je odgovorila zelo tiho, je čutil, da je bilo v teh besedah veliko več kot samo večerni pozdrav.
Med vožnjo domov je kar naprej obnavljal pogovor z Eriko in si postavljal vedno ista vprašanja. Čutil je, da nikoli ne bo dobil odgovora nanje in da je bilo vse preveč naključij, da bi bilo lahko vse samo slučaj.

J. Jarc-Smiljan. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 10, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Tadej Sadar, odgovorni urednik Radia Ognjišče

Smo v času, ko smo vsi, ki smo vključeni v delo pod okriljem Ognjišča, zelo praznično in jubilejno razpoloženi. Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje 30-letnico. O delu in razvoju radia, programu in digitalnih izzivih smo se pogovarjali s Tadejem Sadarjem, ki je na radiu prisoten vse od njegovih začetkov, od leta 2016 v vlogi odgovornega urednika.

- Radio Ognjišče sooblikuješ vse od njegovega začetka, zadnjih osem let tudi s položaja odgovornega urednika. Kako gledaš na razvoj radia v tem času in katere korake je bilo treba narediti, da ste ostali blizu poslušalcem?
Sam nisem pristaš velikih, revolucionarnih sprememb. Najbolje je, da se stvari odvijajo postopoma, tudi v duhu demokracije. Tako kot smo se vsi od leta 1994 naprej sproti učili, kaj pomeni oblikovati radijski program, tako sem se tudi sam učil urednikovanja – postopoma, z majhnimi koraki in s pomočjo sodelavcev.
Konkretno lahko rečem, da sem kmalu po nastopu funkcije uvedel redne sestanke voditeljev in urednikov, tako da želim skupaj z drugimi kolegi oblikovati smer radijskega programa. To se je izkazalo za zelo pozitivno, saj načrtujemo delo ne več samo tedensko, ampak za daljše časovno obdobje, čeprav smo radijci bili navajeni delati od ene oddaje do druge.
V tem času je bilo veliko sprememb, za katere lahko rečem, da so se vse zgodile zelo naravno in so bile vpeljane z majhnimi koraki. Ena takih sprememb je bila tudi uvedba prenosa dnevne svete maše. Nismo kar takoj šli na celoletno prenašanje svetih maš, ampak smo začeli po delih, najprej z adventnim časom. Tak postopni način je dovoljeval, da smo spremljali odziv, lahko bolj premišljeno načrtovali, kakšno stvar tudi še dopolnili. In poslušanost svete maše je res velika, kar nas zelo veseli.

- Z omembo začetka prenosa maš že prehajaš od organizacijskih sprememb na programske spremembe. Je bilo slednjih več kot organizacijskih sprememb v ozadju?
Obojega je bilo približno enako, navsezadnje spremembe pri organizaciji ali razporejanju dela prinesejo spremembe tudi v samem etru. Gotovo imamo na sporedu oddaje, ki jih lahko desetletje ali več vodi ena oseba in se pri poslušalcih to zelo prime; so pa seveda oddaje, kjer smo voditelje tudi že menjavali.
Pri spremembah mi vedno odzvanja primer nekega časopisa, ki je propadel zaradi spremembe formata časopisa. To me je zelo spremljalo skozi ta čas. Želim upoštevati vso zgodovino medija in hkrati poslušalstva, zato res nisem želel nekih prehitrih in revolucionarnih sprememb. V ospredju mora biti spoštovanje do vsega, kar je že bilo narejeno, kar ti sporočajo sodelavci, kar poslušalci, in potem se določene spremembe zgodijo zelo organsko.

- Ko ravno omenjaš odziv poslušalcev, me zanima, kako krmariti oblikovanje programa med željami uredništva in voditeljev na eni strani in željami poslušalcev na drugi strani.
Gre za težko in večplastno vprašanje. Radio je medij, ki se ga precej posluša v živo, in poslušalci lahko imajo zelo binarni odnos do njega – če jim je program všeč, ga poslušajo, če ne, ga ugasnejo. Pri tiskanem mediju je lahko bralcu kakšna vsebina manj zanimiva, pa obrne stran in nadaljuje z branjem – pri radiu to ni mogoče, ker se poslušalec od radia enostavno odklopi.
Drugi vidik konkretno našega radia je, da imamo status nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena, in kot taki moramo upoštevati določene smernice pri oblikovanju programa. To pomeni, da moramo imeti sedem različnih žanrskih oddaj v dnevu. Že zato, da zadostimo temu, je treba pripravljati zelo različne oddaje, in to v času, ko se že specializirane radijske postaje še bolj specializirajo, mi pa moramo biti žanrsko zelo široki. Je pa rezultat našega širokega pristopa k vsebini tudi to, da kolikor se le da uspemo zadostiti zelo širokemu spektru poslušalcev. Da po eni strani poslušalcem damo vse to, kar moramo dati, in še vse ostalo, kar si tudi želimo dati, posredovati.
Izpostavim lahko, da se občasno pojavljajo spodbude, da bi v radijskem programu bilo še več molitve … Pogosto odgovarjam na način, da tudi v župnijah, kjer je usmerjenost v dosti večji meri na področje duhovnega, ni samo molitvenih vsebin. Poskušam odgovarjati tudi z mislijo sv. Benedikta, ki je govoril: Moli in delaj!
Potem si en del poslušalcev želi več politike, drugi manj. Kot urednik želim gojiti zdrav dialog in spoštovanje. Ne gre za princip, da bi kaj zamolčali, ampak se precej ukvarjamo s tem, na kakšen način nekaj povemo. Enako velja za vsebine, ki so vezane na našo polpreteklo zgodovino. Tukaj dr. Jože Možina, dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman vsi trije prinašajo ravno to, o čemer govorim: da o teh temah govorijo z velikim spoštovanjem, čeprav govorijo o groznem delu naše zgodovine, ki je naredil kup krivic. Treba je torej najti tak način poslušanja in sporočanja, da bomo lahko prišli skupaj. Sicer se pa gotovo ne izogibamo kakšnih tematik, da ne bi koga prizadeli, po drugi strani pa ne bi radi z določeno retoriko radi metali kamnov ... Gre za ravnovesje in nivo kulture dialoga. Želim si, da bi nekatere tematike odpirali tudi drugi mediji, pa ne zaradi neke puhlice o uravnovešenosti poročanja, ampak iz pravice do sobivanja in različnih mnenj. In tukaj se mi zavedamo, da je kakšne vsebine treba odpirati, jih podpreti.

- Zaradi razvoja tehnologije in splošne digitalizacije je tudi radijski program doživel marsikatero spremembo. Katere spremembe v radijski industriji so te najbolj navdušile?
Ob 30-letnici smo seveda veliko gledali na naše začetke in na tehnične korake, ki smo jih naredili v vsem tem času. Treba se je zavedati, da smo z našim radiem začeli v času, ko ni bilo interneta, brskalnika Google, po faksu smo dobivali podatke o temperaturi, glasbo smo vrteli z zgoščenk, nekaj pa tudi s plošč.
Bliskovit razvoj računalništva je potem seveda omogočil, da smo tudi na našem radiu posodabljali opremo in šli v korak s tehnologijo. Povsem tehnično gledano: če ne bi doživeli takšnih tehničnih možnosti, kot jih poznamo in imamo sedaj, recimo ne bi mogli prenašati dnevnih svetih maš na način, kot to lahko delamo danes. Naš tehnik se lahko danes iz radijskih prostorov poveže z mešalno mizo v župniji, iz katere je prenos svete maše, ter upravlja prenos na daljavo.
Ves tehnični napredek prinaša tudi nove izzive. Ker tehnika omogoča, da ljudje mnoge servisne podatke dobivajo neposredno na svoje telefone, se izgublja interes za tovrstne informacije in podatke na radiu. Na tak način tehnika vpliva na nekatere dele naše vsebine in programa.

- Kako se kot Radio Ognjišče spopadate s konkurenco v digitalnem prostoru govornih in video vsebin? Čedalje več posameznikov ustvarja v okviru podkastov, veliko je objavljanja na družbenih omrežjih – to sploh jemljete kot konkurenco?
Ljudje smo čedalje bolj navajeni, da medijske vsebine spremljamo na zahtevo, ne več v živo, ko so na programu. To velja tako za televizijo kot tudi za radio. Mnogi recimo ne poslušajo več oddaje Za življenje v soboto ob 11. uri dopoldne, saj si takrat vzamejo čas za opravila, izlet, sprehod – si pa potem preko podkasta predvajajo to oddajo zvečer ali kakšen dan kasneje.
Pred kratkim smo imeli zanimiv posvet o položaju in razvoju radijskih postaj, kjer se je dalo razbrati, da povsem konkretnega odgovora o tem, kam bo šel razvoj radia, ni. Če sam ugibam in napovedujem, se bo srednjeročno položaj medijev slabšal. Tudi zaradi prihoda umetne inteligence in različnih pametnih naprav, ki bodo nekako prevzele nadzor nad vsem, kaj bo skozi dan napolnjevalo – če gledam s strani radia – naš zvočni prostor. Po svetu se v hiše in stanovanja že vpeljujejo različni pametni zvočniki, ki bodo delovali kot osrednji hišni sogovornik in bodo postali del družine. S pomočjo umetne inteligence, ki že danes pozna naše navade, našo uporabo digitalnega prostora, bo tak zvočnik s prijetnim, toplim človeškim glasom upravljal komunikacijo z nami in nam bo tudi predvajal vsebine, za katere bo mislil, da so nam po vzorcu naše uporabe všeč. Nekaterim uporabnikom bo to zelo blizu, saj bo taka naprava preganjala osamljenost, a hkrati se moramo vseeno zavedati, da bo šlo za robota.
Gledano z vidika Slovenije in konkurence je pa tako, da je svet globalen, da se lahko posluša na tisoče podkastov iz celega sveta, vsebin je ogromno, prevodi iz tujih jezikov se odvijajo skoraj neposredno, tako da je bazen, iz katerega lahko zajemajo poslušalci, res ogromen. Našo prednost vidim v dosedanjem zelo pomembnem delu, ko ohranjamo in iščemo stik s poslušalci. Če bo tehnično gledano vse, kar prihaja, pod upravljanjem umetne inteligence, bomo po nekem času spoznali, da je vse to generično, umetno, lahko tudi odtujeno in nerealno; zato bomo tudi toliko bolj iskali in cenili pristne vsebine, ki nam bodo bolj človeške, domače.

- Pred osmimi leti je bilo med vašimi izzivi zaznati željo po pomlajevanju celotne ekipe. V radijskem etru, na romanjih in počitnicah, tudi na zadnjem gala koncertu pred tednom dni se je videlo, koliko mladih obrazov je v tem času dobilo priložnost in dejansko pomladilo uredništvo. Kako zahteven je bil ta proces in kako danes gledaš na kondicijo sodelavcev na radiu?
Drži, poslušalci so gotovo v zadnjih letih in mesecih slišali kar nekaj novih, mladih glasov in veseli smo teh nadobudnih sodelavcev, ki so se nam pridružili. Spet poudarjam, da so se prihodi mladih kadrov zgodili spontano, pa hkrati tudi ne. Vedno ob tem rečem, da se je Sveti Duh pripeljal mimo ravno pravi čas. Razumem in dojemam namreč, da so nam pravi ljudje bili poslani ob pravem času. Pri nas so naredili prve radijske korake, se vpeljali, z nami rasli in postali res pravi člen naše ekipe. Veseli smo teh mladih sodelavcev, saj so s srcem in dušo zraven, in tako tudi z večjim zaupanjem postopoma prepuščamo stvari mladim.
Tudi mi na začetku svojih radijskih korakov nismo prišli z vsem znanjem – kot tudi nismo prišli zraven samo zato, ker smo iskali službo, ampak se je vedelo, da gre za poslanstvo, saj smo se zavedali, da delamo nekaj za Kristusa, za Cerkev, za Slovenijo ...

- »Le kaj bi bilo, če ne bi imeli Radia Ognjišče …« je ena od mnogokrat izrečenih misli med poslušalci, tudi na zadnjem gala koncertu se je to večkrat slišalo med obiskovalci.
Najboljši in edini pravilen odgovor na to je pravzaprav nazaj postavljeno vprašanje – kaj bi bilo, če ne bi bilo očeta Franca Boleta, ki je pred 60 leti začel z revijo Ognjišče in imel pogum, modrost in uvid, da je pred 30 leti začel tudi z Radiem Ognjišče. Njegovo delo na področju medijev je v Sloveniji gotovo oralo ledino, dalo obilne sadove in marsikaj dobrega je iz tega zraslo. Zahvala gre njemu in na nas je, da to delo zelo odgovorno peljemo naprej.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2024), 38-40.

Zjutraj se zbudiš, v tvoji sobi ni nikogar. Vstaneš, se urediš in greš na zajtrk. Na mizi te čaka popečen kruh z marmelado in toplo mleko. Brez besed in ne da bi sploh pogledal mamo, ga poješ. Mama zlaga posodo v stroj. Ko konča, ti prinese še malico za s sabo. Ne zahvališ se ji. Ne pospraviš za sabo. Pograbiš malico, obuješ čevlje, zaloputneš z vrati in greš v šolo. Niti opaziš ne, da je sveže oprana tudi tvoja najbolj ‘kul’ jakna. Verjetno je sama padla v pralni stroj, kajne? Dobro jutro – takšno je življenje brez odnosov!
Poskusimo še drugače: zjutraj se zbudiš, ponoči se je v tvojo posteljo pritihotapila sestrica. Pobožaš jo po kuštravi glavici, previdno, da je ne zbudiš. Pograbiš obleko in se po prstih odkradeš v kopalnico, kjer se urediš. Kako lepo ste jo včeraj z atijem očistili. Prav prijetna je. Mama te čaka z zajtrkom. Objameš jo in se ji zahvališ. Poješ zajtrk, pospraviš posodo in pobrišeš mizo. Mama ti v roke stisne malico in te pokriža. Poljubiš jo na lice, vzameš še jakno. Mmm, nekdo jo je opral, kako sveže diši! Hvaležno pogledaš mamo, nato nežno zapreš vrata, da ne bi zbudil sestrice, ki še vedno spi, in odkorakaš v šolo. Dobro jutro – takšno je življenje z odnosi.
Kako živimo odnose, je naša odločitev. Ni samoumevno, da smo pozorni drug do drugega, da smo hvaležni, srečni. Vse je stvar odločitve – prav tako je za naš odnos z Bogom treba reči: ja. Ali pa: dobro jutro, Jezus!
Po katerem od zgornjih scenarijev pa ti živiš odnos z Bogom? Lažje je po prvem, kajne? Na Boga pozabim, dokler ga ne po­trebujem. Recimo, ko me zgrabi strah pred izpitom in se mi zdi, da bi bilo dobro “stisniti” en očenaš, da bo pozitivno.
Poskusimo raje po drugem scenariju: ko se zjutraj zbudim, se pretegnem in zamrmram: »Dobro jutro, Jezus. Kako sem nocoj dobro spal! Zunaj je megla, a nič ne de. Lepa je, kot bela koprena, ki se vije med drevesi. Joj, Jezus, danes bo en naporen dan. Varuj moje misli, da bodo, preden gredo v besede in dejanja, še malo počivale v tvojem naročju. Čaka me test, težka bo. Že zdaj te prosim, bodi z mano. Tako molitev teče v mislih kot voda, s katero se zjutraj umivaš. Pa tudi, ko te prevzame lenoba in potrebuješ nekaj spodbude za učenje. Ko ne najdeš prostora, kamor bi pred šolo parkiral svoje kolo. Ko te na poti proti domu ujame prvi sneg in te noro zebe v roke, saj si zjutraj tako hitel, da si pozabil rokavice … Vse dokler ne zaspiš. Svoje misli, besede in dejanja deliš z Jezusom. Vedno. To je odnos.
Če tako živiš, potem tudi z enim očenašem pred testom ni prav nič narobe. Bog ga gotovo razume. To je tako kot sendvič, ki ti ga mama pripravi za v šolo. Saj bi ga lahko sam, kajne? A ona ve, da ga potrebuješ, zato ti pomaga. Tudi pri Bogu ni nič drugače. On ve, kaj potrebuješ. Zato ti pomaga. Če pa se na Boga spomniš samo, ko ga najbolj nujno potrebuješ, potem to ni več odnos. To je izkoriščanje. To ni molitev, ampak je srečelov.
Pa še nekaj je res pomembno – da prosiš za stvari, za katere si se trudil. Vedno naredi svoj del! Ni pošteno, da Boga prosiš za lepo oceno, če si nisi učil. Bog ni avtomat. Bitje je! Abba – naš očka. On nas ima najrajši na svetu, zato živimo resničen odnos z njim.

Uf, Jezus, kar naporno je bilo pisati ta članek. Malo ga bom še pustila pri miru, preden ga pošljem na Ognjišče. Če se ti zdi, da bi kje lahko kaj bolje pisalo, pa mi prišepni, prosim.

 M. Pezdir Kofol, Megafon, v: Ognjišče 11, 2022, 72.

Zgodba

Vojak, ki se je vrnil
Starši fanta, ki je padel v vojni, so prišli v krajevno dobrodelno društvo in namenili dar v spomin na sina.
Ko je druga mati videla njihovo plemenito dejanje, je predlagala svojemu možu, da bi tudi onadva storila nekaj podobnega.
»Toda najin sin se je vrnil iz vojske,« je rekel oče.
»Prav zato,« je vztrajala mati, »darujva zato, da bi pokazala hvaležnost za njegovo vrnitev.«

Misel

Brez dvoma je lepo in dobro, če darujemo, a pomembnejše od tega je razpoloženje, s katerim darujemo.
Za prejemnika ima vrednost dar sam po sebi, a ta vrednost se zmanjša, če tistega, ki daruje, ne osreči. Tudi darovalec pričakuje hvaležnost, ko komu kaj podari.
Plemenitost srca se kaže v tem, da znamo biti hvaležni za prejeti dar in da smo srečni, ko lahko darujemo. Glejmo bolj na srce, ki daruje, kot na sam dar.

Molitev

Gospod Bog,
iskreno se ti zahvaljujemo za veliki dar ljubezni,
ki nam ga naklanjaš,
predvsem pa za vse,
kar v tej ljubezni delaš za nas.
Moč, ki nam jo podeljuješ v življenju,
je pravzaprav nov velik dar,
ki nam ga podeljuješ
in za katerega smo ti iz srca hvaležni.
Vedno znova se ti zahvaljujemo za dragoceni dar,
ki nas dela sposobne,
da opravimo svoje dolžnosti,
da moremo delati v tvojo večjo slavo
in v korist svojih bližnjih.

Iskrica

Način, kako darujemo, je pomembnejši od daru samega.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (2 Kor 9,7)

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 143.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***

Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***

Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2020) 11, str. 48-49.
(Angelcina zgodba, objavljena dober mesec pred njenim odhodom k Bogu.).