Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BODI MIKLAVŽ TUDI TI …
Sveti Miklavž je resnična oseba. Dobrodelni škof je živel v Miri, kjer je pomagal revnim in naredil mnogo čudežev. Najraje je najmlajše presenečal z dobrotami. V spomin na vsa njegova dobra dela na njegov god nastavimo košare, in prijazni škof nam bo gotovo pustil sladko presenečenje.

V knjigarni Ognjišče se vsako leto ustavi in izprazni police z igračami in družabnimi igrami. (glej Miklavževo ponudbo)

Na Miklavžev praznik lahko doma uprizorimo katero od Miklavževih zgodb iz slikanic: Miklavževi škornji ali Miklavž že ve. Posebej zanimiva je tista o treh dekletih, ki so ostale brez dote, in se zato niso mogle poročiti. Ko je skrbni Miklavž izvedel za njihovo stisko, je pri družini na skrivaj pustil tri kepe zlata. Zgodbo lahko oživimo tako, da pozlatimo tri orehe. Lahko jih zavijemo v zlat papir ali pa kar pobarvamo z zlato barvo.
Pa ne pozabimo biti malo tudi Miklavževi pomočniki za ljudi v stiski: pest orehov (ki jih je letos narava natresla v izobilju), kakšen kozarec medu ali čokolada vedno razveseli preprosto srce. Miklavž že ve, kajne?

BOŽIČNO ŽITO
Po stari šegi so božično žito položili v jaslice kot znamenje novega življenja. Z njim lahko okrasite tudi praznično pogrnjeno mizo. V Sloveniji ima božično žito različna imena: na Gorenjskem je božično žito, na Štajerskem kaljeno žito, na Dolenjskem pšenička, v Beli krajini pa večno življenje. Sejanje božičnega žita izvira še iz predkrščanskih časov, ko so verovali, da bo letina v prihodnjem letu boljša, če bodo proti koncu leta v hiši posejali mlado žito. Pozneje je obveljalo, da ga je treba vzgojiti do božiča. Navada je povezana s pričakovanjem novega leta, ko se temni časi končajo in začne svetlejši del leta. Ponekod so tako preverili, če seme dobro kali. Povsod pa velja, da je božično žito znamenje rodovitnosti.
Nas pa spomni na Odrešenika, ki je za božič prinesel luč večnosti in novo življenje vsem nam. Pšenica simbolizira novo rojstvo in življenje, ki se prebuja iz zrna. Je tudi žito, iz katerega pripravljamo kruh. Živahno zelenje sredi zime prinaša upanje in nov začetek.
Božično žito lahko posejete v plitve okrasne posodice ali kar v podstavek za cvetlične lončke.

Pri Ognjišču dobite lično pakirano seme, ki so mu priloženi briketi gnojila za boljšo rast. Pred setvijo žita v zemljo vmešajte brikete gnojila. Žito ne potrebuje veliko zemlje, saj zalogo hranil črpa iz semena. Kali na vlažnem, zato ga lahko sejete tudi na mah ali žagovino. Poskrbite le, da bo seme na toplem in vlažnem.

Namigi za lepo božično žito:
Če ga boste imeli na toplem in svetlem, bo kalilo hitreje, zato za setev izberite kasnejši datum.
Če vam žito preveč zraste, ga lahko porežete, vendar je lepše nerezano.

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

Marjeta je z zadovoljstvom pogledala na mizo s svojimi pletenimi izdelki. Že dva meseca je pridno pletla za vnuke. Želela jih je presenetiti za Miklavža. Rada jih je imela. Ko so prihajali k njej, je vedno našla kakšno delo zanje: spomladi so okopavali vrt, poleti so pomagali grabiti seno, pobirali so krompir, pozimi so pospravljali po hiši. Dela nikoli ni zmanjkalo. Z veseljem so prihajali k njej. Znala jim je povedati veliko zanimivega iz svojega otroštva in mladosti.
Vnukov je bilo šest. Za mlajše tri je spletla tople nogavice, za srednja dva pulover in kapo, za najstarejšega – najstnika – pa dolg šal pisanih barv.
Pred nekaj dnevi jo je obiskala znanka. Bila je začudena, ko ji je Marjeta povedala, da je to spletla za svoje vnuke, za Miklavža.
»Moji vnuki s takimi darili ne bi bili zadovoljni,« je rekla obiskovalka, »jaz jim dam kar denar, pa naj si sami kupijo darilo po svoji izbiri. Kaj pa hočem, saj jim nič ne manjka!«
»Moji vnuki pa se razveselijo vsega, kar jim v noči pred svojim godom skrivnostni sveti Miklavž prinese. Mali otroci ga napeto pričakujejo in se trudijo biti čim bolj dobri in pridni. Oči jim žarijo, ko zjutraj vidijo njegove darove. Tudi otroci, ki že vedo, kdo je Miklavž, imajo radi presenečenja. Veseli so tudi preprostih daril s sporočilom dobrote in ljubezni. Tako bodo moji vnuki sprejeli te nogavice, rokavice in vse te reči, ki sem jih pletla zanje z veliko ljubeznijo. Veseli jih bodo bolj kot čokolade in sladkarij, ki jih bom dala zraven,« je dejala mati Marjeta.
V mislih se je vrnila v svoje otroštvo. Doma so bili revni. Zaposlen je bil le oče in s svojo plačo je preživljal šestčlansko družino. Živeli so skromno, kakšni priboljški so bili na mizi le za večje praznike. Tudi sveti Miklavž je vsako leto obdaril otroke. Živo se je spominjala, kako si je v prvem razredu za Miklavža želela punčko, ki jo je videla v neki izložbi, ko sta z mamo šli v mesto po opravkih. Tako majhno porcelanasto punčko z modrimi očmi in z dolgimi črnimi lasmi, v rdeči obleki. Kako so se ji zasvetile oči! Ni mogla odtrgati pogleda od nje. Mama jo je priganjala, ona pa je kot začarana zrla v punčko.
V svojem pismu Miklavžu je prosila za prav tako punčko. Pismo je položila na okensko polico in odštevala dneve do Miklavževega prihoda. V mislih se je že igrala s tisto punčko ... Zjutraj je prva vstala in hitela pogledat, kaj ji je Miklavž prinesel. Ko je videla, s čim jo je obdaril, ni mogla skriti razočaranja. Ja, dobila je punčko, a ne tako, kot jo je videla v mestu. Bila je narejena iz volne. Piškote in rožiče je spravila nazaj v vrečko ter odšla ven, da skrije solze. Kmalu je prišla za njo mama. »Ti ni všeč Miklavževo darilo?« je vprašala. »Mislila sem, da mi bo Miklavž prinesel tako punčko, kot sva jo videli v mestu,« je povedala hlipaje. »Glej, saj je tudi ta lepa in samo tvoja,« jo je skušala potolažiti mama. Tudi njej je bilo hudo: za tisto punčko iz mesta ni imela denarja, to pa je izdelala sama. Potolažila se je in se tudi s to mamino punčko igrala.
Ko je odraščala, je spoznavala Miklavževo sporočilo: obdarovanje je šola dobrote in ljubezni. Ona se je s svojim zgledom in življenjem trudila prav za to in njeni vnuki so znali to ceniti. Ponosna, da odraščajo v takem duhu, je začela zanje peči Miklavževe piškote.

Jana, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 81.

Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, danes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na Dan mrtvih, 1. novembra. Učitelji – tako kot drugi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, ki so jim pravili tovarišice oziroma tršice, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednjič tudi zato, ker je sicer poredkoma, a vendarle priletela kakšna facka, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za ta sladke. Pouk je bil izmenoma dopoldne in popoldne. Ni bilo še nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic. Cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni učilnice je bila podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz “Mirno!” ter pozdravil “Za domovino!” in ves razred je odgovoril: “S Titom naprej!” (… ja, nekakšna molitev pred poukom …) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.
To je bil čas, ko je bil sv. Nikolaj oziroma Miklavž v ilegali. Tedaj še ni bilo veselega decembra, v trgovinah še niso že ves december prodajali čokoladnih Miklavžev, Božičkov in Dedkov Mrazov, nekakšnih adventih koledarjev ter drugih dobrot, komercialno povezanih s praznovanjem božiča in novega leta. Celo Dedek Mraz, edini dovoljeni dobri mož v tistem času, se je smel pojaviti šele 26. decembra.
Priletna učiteljica gospodična Milka, za cicibane preprosto tršica, je na god sv. Nikolaja z aktovko v naročju stopala proti šoli k popoldanskemu pouku. Pot jo je vodila mimo postaje Ljudske milice, kjer je pogosto pred vrati stal brkat miličnik in srepo motril mimoidoče, tako da pot tam mimo ni bila prijetna. Tistega popoldneva ga ni bilo, zato je nekako z lažjim korakom nadaljevala pot. In prav tam jo je prehitel njen pranečak, obut v lepe rjave, nove čevlje, sicer tudi on ciciban. Veselo jo je pocukal za rokav in odhitel naprej. Srce ji je zaigralo, ko ga je videla hiteti v šolo v novih čevljih, zakaj prav ona je bila Miklavž, ki mu je tisto jutro prinesel nove čevlje. Ne samo novih čevljev, prinesel mu je tudi lepo leseno rdečo ‘patino’, kot se je tedaj reklo skiroju. Ja, srce ji je zaigralo, ko se je spomnila, s kakšnim veseljem je sprejel nepričakovani Miklavževi darili, katerih se ni nadejal. Njen še ne sedemletni pranečak je namreč še verjel v Miklavža in njegovo dobroto.
“Joj, kaj bo danes v razredu!” je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so “hodili k maši”, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko doma kaj povedal. “Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?” Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje vedenje o sv. Nikolaju in oblikovala misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem tako, da bo volk sit in koza cela.
Ob zvoku šolskega zvonca je vstopila v razred. Nemir v razredu je bil neobičajen, reditelj je pozabil na vsakdanji pozdravni obred, cicibani so čebljali drug čez drugega in šele njen vzklik: »Otroci, pouk se začenja!« jih je za silo umiril.
»Kaj vam je danes? Zakaj ste tako nemirni?« jih je strogo nagovorila. Navdušeno so kar sede in drug čez drugega začeli pripovedovati, da je danes Miklavž in da jim je prinesel to in ono, sicer skromna, a kljub temu zaželena in dobrodošla darila. Molče jih je poslušala.
Ko so nehali s pripovedovanjem, jih je nagovorila: »Glejte, miklavževanje je lep običaj, ko odrasli ljudje, praviloma starši in sorodniki, obdarujejo otroke v spomin na dobrotnika iz Male Azije, ki je v davnih časih pomagal revnim ljudem. Bil je tako dober, da so ga razglasili za svetnika. Ime mu je sv. Nikolaj, po grško Nikolaos in po domače Miklavž. Ampak danes Miklavža ni. Je le spomin nanj.«
Tedaj je Slavko dvignil roko in še preden mu je učiteljica dala besedo, je vstal in vzkliknil: »Tršica, Miklavž je! Tudi meni je nekaj prinesel.«

N. Cigoj, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2020), 28.

Naš župnik ob sobotah, ko na koledarju ni nobenega praznika ali svetniškega goda, izbere mašni obrazec v čast Materi Božji. Razložil nam je, da je sobota na poseben način posvečena njej. Zanima me, od kdaj in zakaj? (Polde)

Za nas kristjane je nedelja, ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, prvi dan tedna, torej je sobota konec in v nekem smislu krona tedna. Za Jude je bila sobota praznični dan in sprva so jo kristjani, ki živeli med njimi, imeli za 'sopraznik'. Soboto so posvetili Mariji že v . stoletju v Rimu in postopoma drugod na Zahodu. To so utemeljevali z več razlogi, naj navedem samo dva. Prvi se nanaša na stvarjenje sveta, kakor o njem poroča Sveto pismo. Kakor je Bog v soboto dovršil snovni in sploh naravni svet, tako je v Mariji in po Mariji vzpostavil začetek novega sveta – duhovnega in nadnaravnega, ki ima svoje središče v Kristusu, Marijinem sinu. Drugi pa se opira na Jezusovo smrt in vstajenje. Na soboto, dan po Jezusovi smrti, je Marija edina ohranila popolnoma trdno in nedotaknjeno vero v njegovo vstajenje, bolj trdno vero kakor vsi apostoli ali kateri koli učenec. (sč)

Sveti Nikolaj je zgodovinsko izpričana osebnost, o njegovem življenju obstaja tudi več legend. Najbolj znana je tista, ki pripoveduje, kako je škof Nikolaj pomagal obubožanemu očetu, ki je imel tri neporočene hčere, a brez dote. Škof Nikolaj je tri večere zaporedoma vrgel skozi okno njihove hiše kepo zlata in dekletom priskrbel primerno doto. Ta legenda je podlaga za navado, da sveti Nikolaj/Miklavž zvečer pred svojim godom prinaša otrokom darove v nastavljene posode. Sveti Nikolaj se je rodil okoli leta 250 v Patari v Mali Aziji staršem po dolgih letih zakona. Ko sta umrla, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je šel v samostan. Okoli leta 300 je postal škof v mestu Mira in tamkajšnjo občestvo vodil skoraj petdeset let. Njegov grob v Miri je kmalu postal sloveča božja pot na krščanskem Vzhodu. Češčenje sv. Nikolaja je razširjeno po vsem svetu. V Rusiji so ga sprejeli za narodnega svetnika. O njegovem češčenju pri Slovencih priča 120 njemu posvečenih cerkva na naših tleh. (sč)

Na sliki: A. Cebej, sv. Nikolaj, oltarna slika, olje na platno, Bizovik, p. c. sv. Miklavža.

Na slovenskem ozemlju je sv. Nikolaju posvečenih 120 cerkva: 36 župnijskih in 84 podružničnih. – Največ ‘Miklavževih’ ž. c. je v LJ nadškofiji (11):  Babno Polje, Bohinjska Bistrica (2), Dol. Logatec, Janče, Lipoglav, Litija, Ljubljana - Sv. Nikolaj (1), Ovsiše, Sava, Sorica in Zapoge; imajo pa kar 33 p. c.: Hudi Vrh (Bloke), Paka (Borovnica), Dvorje (Cerklje na Gor.), Zabreznik (Čemšenik), Podgora (Dobrepolje - Videm), Mevkuž (Gorje), Slivnica (Grahovo), Visoko (Ig), Brdo (Ihan), Podgorje (Kamnik), Gozd (Križe), Bizovik (Ljubljana - Štepanja vas), Vrh (Moravče), Strahinj (Naklo), Dvor (Polh. Gradec), Renke (Polšnik), nad Mačami in na Možjanci (Preddvor), Močilno in Sava (Radeče), Godešič (Reteče), Praprotno Brdo (Rovte), Golica (Selca), Jeprca (Sora), Ulaka (Sv. Trojica nad Cerknico), Cerovo (Šentjurij/Grosupljem), Čolnišče (Šentlambert), Gradišče (Šentvid/Stični), Greben (Šmartno v Tuhinju), Bela (Špitalič), Hlevni Vrh (Vrh Sv. Trije Kralji), Kureno (Vrhnika) in Sp. Bitnje (Žabnica). – V KP škofiji je sv. Nikolaj zavetnik desetih ž. c.: Ankaran (8), Avber, Breginj (4), Budanje (5), Cerovo, Golac, Kred, Podbrdo, Podsabotin in Suhorje; prav toliko (10) je tudi p. c.: Plužna (Bovec), Landol (Hrenovice), Slo. Gračišče (Kubed), Krstenice (Kanal), Koper (sv. Miklavž), Gabrovica (Osp), Jazne (Otalež), Nanos (Podnanos), Neblo (Šlovrenc), Palčje (Trnje). – NM škofija ima tri ž. c. sv. Miklavža: Adlešiči (7), Metlika (11) in Novo mesto - stolna župnija (3); kar 22 pa je p. c.: Sela (Ajdovec), Dol. Kronovo (Bela Cerkev), Boštanj (sv. Miklavž), Stražnji Vrh (Črnomelj), Vrh (Fara/Kočevju), Kostanjevica na Krki (sv. Miklavž), Vel. Podlog (Leskovec/Krškem), Martinja vas (Mokronog), Stranska vas (Novo mesto - Šmihel), Sp. Čačič (Osilnica), Žuniči (Preloka), Gradnik (Semič), Mala Gora (Stara Cerkev), Pangrč Grm (Stopiče), Brezovo (Sv. Križ - Gabrovka), Gradec (Sv. Križ Podbočje), Budna vas (Šentjanž), Gorjanci (Šentjernej), Otok, (Škocjan/Novem mestu), Podturn (Toplice), Gradenec (Žužemberk), Žužemberk (Miklavž). – V MB je sv. Miklavž zavetnik šestih ž. c.: Majšperk, Sv. Miklavž ob Dravi (10), Sv. Miklavž/pri Ormožu (6), Šmiklavž/Slov. Gradcu) (9), Vuzenica in Zavrč; imajo še tri p. c.: Koritno (Čadram - Oplotnica, Sele (sv. Miklavž) in Falski Grad (Sv. Marija v Puščavi). – V CE škofiji imajo štiri ž. c. sv. Miklavža: Polje ob Sotli, Sevnica (13), Sv. Miklavž nad Laškim (14) in v Žalcu (12);  14 pa je p. c.: Celje - Sv. Cecilija (Sv. Miklavž), Vrba (Dobrna), Drevenik (Kostrivnica), Planina (Ljubno ob Savinji), Ljubija (Mozirje), Šmiklavž (Nova Štifta), Podvin (Polzela), Lemberg (Sladka Gora, Vinarje (Slivnica/Celju), Tisova Gora (Sv. Jurij ob Taboru), Planinska vas (Sv. Vid na Planini), Sotesko (Šmarje/Jelšah), Loke (Trbovlje - Sv. Martin), Plešivec (Velenje - Sv. Martin) in Stari Grad (Videm - Krško). – V MS škofiji sta sv. Nikolaju posvečeni dve ž. c. (Dolenci in stolna v Murski Soboti-spodaj),  v Selu (Kančevci) (15) pa imajo pa tudi p. c. (mč)

Stolna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 12, str. 131.

Živel je mož, ki je bil nekdaj bogat, toda izgubil je dvorno službo in vse imetje. Imel je tri odrasle hčere, ki bi se poročile, a jim ni mogel priskrbeti dote. Nesrečni oče se je odločil, da bo trgoval z lepoto in mladostjo svojih hčera in tako nekaj zaslužil. Hčere pa so vneto prosile Boga, da jih reši tega zla.
Škof Nikolaj je zvedel za to očetovo odločitev in je sklenil, da to prepreči. Napolnil je vrečko z zlatniki in se ponoči prikradel do njegove hiše in vrgel vrečko skozi okno.
Oče deklet se je začudil, ko je zjutraj našel toliko denarja. Videl je, da to zadostuje za poroko prve hčerke.
To se je kmalu ponovilo in oče je lahko omožil še drugo hčerko.
Zgodba ima dva različna konca:
Očetu je nekaj govorilo, da bo neznani dobrotnik gotovo še v tretje prišel. Zato ga je čakal nekaj noči. In res, ko je škof Nikolaj vrgel svoj dar še za najmlajšo hčerko, je oče skočil, ujel neznanca in v njem prepoznal škofa. Ta ga je rotil, naj molči, toda srečni oče je veselo novico razglasil po celem mestu.
Po drugih virih pa se je zgodba končala drugače:
Miklavž je opazil, da oče deklet čaka nanj in našel je rešitev: splezal je na streho in vrečko z zlatniki vrgel skozi dimnik. Na odprtem ognjišču so se sušile nogavice in zlatniki so padli vanje.

Od tod izvira navada, da ponekod Miklavžu nastavijo nogavice ali škorenj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek ... In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.

***

Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo ...«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.

***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.

PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak

Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.