Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.

Ameriški letalec Charles Lindbergh je leta 1927 prvi preletel Atlantski ocean. Polet iz New Yorka do Pariza je trajal 33 ur in 30 minut. Ko se je pripravljal na to težko preizkušnjo, pogosto ni šel spat v posteljo. Ko so ga vprašali zakaj to, je odgovoril: »Da bi se navadil biti buden celo noč.«

Evangelij prve adventne nedelje nas spodbuja: »Čujte.« Kristus želi, da se z večjo skrbjo posvečamo molitvi in dobrim delom in se tako pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Mali Dominik je bil pred kosilom nenavadno zamišljen. Ni se zmenil, ali mu je mama pripravila ‘pravi’, njegov krožnik, ni gledal, pri kom bo pri mizi. Tiho je sedel na svojem stolčku in pogledoval proti vratom.
Končno je prihitel v kuhinjo očka iz svoje delavnice. Dominik je skočil k njemu in vzkliknil: »Očka, kupi tovornjak, tak velik, zelo velik!« je Dominik s svojimi ročicami zaokrožil, da bi očku pokazal, da mora biti tovornjak res zelo velik.
»Ja, kam pa bi dali tako veliki tovornjak? Saj nimamo tako velike garaže, pa tudi ne rabimo ga,« se je očka nasmehnil in pobožal svojega kuštravčka po glavici.
»Ja, rabimo ga, z njim bi šli k teti Heleni. Tako majhno hiško ima v gozdu in tako sama je! Na tovornjak bi naložili njeno hiško in jo pripeljali sem, kam blizu nas. Tako bi lahko šel večkrat k njej in ji kaj pomagal, tudi sama ne bi bila, kot je sedaj tam v gozdu,« je razlagal Dominik in objemal očkova kolena.
»Dominik, veš, hiša tete Helene stoji prav tako trdno kot naša in je ni mogoče premakniti in naložiti na tovornjak,« je očka dopovedoval svojemu malčku.
»Ampak tam v gozdu je Miklavž ne bo našel in ji ne bo nič prinesel!« je v svoji otroški skrbi skoraj zajokal mali Dominik.
»Veš kaj: bova pa midva pisala Miklavžu, naj obišče teto Heleno in ji prinese veliko darov. Njeno hiško bomo pa pustili tam, kjer je,« je dejal očka in Dominik se je potolažil.
Zvečer, ko bi bilo treba pisati Miklavžu, je utrujeni Dominik hitro zaspal. Pozabil je na velik tovornjak in na selitev Helenine hiške. Ko je očka povedal Heleni o Dominikovi skrbi zanjo, ji je pri srcu postalo toplo in to jo je osrečilo bolj kot vsi Miklavževi darovi.
ŠKUFCA. Angelca. (zgodbe) Ognjišče (2015) 12, str. 51

Večina je že odšla iz cerkve, Andrej pa je še kar sedel v klopi. Rad je prihajal k mesečnim študentskim mašam, da je s prijatelji doživljal sveto daritev. Današnja se ga je še posebej dotaknila. Morda zaradi jutrišnjega težkega izpita, zaradi iskrene spovedi pred mašo pa tudi zaradi kaplanovega nagovora, v katerem jih je popeljal v dvorano zadnje večerje, tako da je imel občutek, da je njihova cerkev dvorana zadnje večerje ...
Ko je kaplan prišel iz zakristije, sta se pridružila skupini, zbrani na stopnišču pred cerkvijo, ki se je živahno pogovarjala. Kmalu so se začeli poslavljati. Ko sta ostala sama s kaplanom Matijem, je Andrej začel: »Veš, kako rad sem s starši hodil k sveti maši. Ko smo izstopili iz cerkve, sem se zagledal v te mogočne planine. Tako čudovit je pogled nanje prav s teh stopnic. Imel sem občutek, kot da sem iz enega svetišča vstopil v drugo. In nisem se mogel odločiti, katero je mogočnejše.«
»Malo tvojih oči bi res rad imel,« je pripomnil kaplan Matija.
»Ne vem, ali je to ljubezen ali je iskanje,« je nadaljeval Andrej svojo misel, »ali pa oboje. Boga najbolj začutim med skalami. Tako se zlijem z njimi kot samo še v molitvi s svojim Bogom. Tam Boga čutim. Nekaj podobnega se mi dogaja le še ob poslušanju glasbe.«
»Ali je Anica zadnjič res začutila, da jo pri vajah poslušaš?«
»Sem kar vedel, da ti bo povedala! Lahko bi obdržala zase.«
»No, mimogrede mi je nekaj omenila, nič bolj točnega.«
»Saj veš, da jo rad hodim poslušat, ko vadi na orglah. Sama pravi, da vadi. Jaz pa mislim, da to niso vaje. Išče popolnost. Išče, kako prelila svoje občutke v glasbo, ki jo je napisal nekdo drug. In to se mi zdi nekaj enkratnega, nekaj, česar na smem zamuditi.«
»In Anica to ve?«
»Ve, da pogosto prihajam na te njene vaje. Če bi ji povedal, zakaj, se bojim, da bi preveč mislila na tehniko igranja, svoje tako imenovane vaje bi začela jemati preveč z razumom, ne pa s srcem, in ne bi imel več kaj poslušati.«
»In zadnjič?«
»Doma sem se predolgo mudil in sem prišel v cerkev nekje sredi njenega igranja. Čisto tiho sem odprl vrata, šel po prstih v eno zadnjih klopi, da me ni mogla videti, previdno sedel in poslušal. Že dolgo je nisem slišal igrati tako doživeto. Ko je končala, sem počakal, da je prišla s kora, in ji čestital. Ona pa mi reče: “Danes si pa malo zamudil.” “Kako pa veš?” sem jo debelo pogledal. “Čutila sem, da je nekdo vstopil v moj svet glasbe.” Mislil sem, da se mi bo zavrtelo. Nič ji nisem odgovoril, besede bi vse pokvarile.«
»Kdo bi razumel ta skrivnostni božji svet?« je dejal kaplan Matija.
»Mene vedno bolj spravlja v presenečenje,« je odvrnil Andrej. In pred kaplanom je začel razgrinjati svoje poglede, ki jih ni zaupal vsakemu človeku. Tako prijeten občutek ga je prevzemal, ko je videl, da ga kaplan pozorno posluša, da je kar pozabil na uro.
»Joj, domov moram!« se je udaril po čelu. »Pred jutrišnjim izpitom se moram pošteno naspati.«
»Dobro prodaj svoje znanje,« mu je zaželel kaplan, ko sta se razšla.
Ves večer so se njegove misli kar naprej vračale k Andreju. Fantje in dekleta iz študentovske skupine so mu prirasli k srcu, ampak Andrej je bil nekaj posebnega. Rad je imel življenje, ljubil je ljudi in živali. Zato je nihal med medicino, veterino in teologijo. Odločil se je za medicino in se z vso vnemo lotil študija. Proste trenutke pa je najraje preživljal v gorah. Bil je strasten iskalec. Vsemu je hotel priti do dna in v vsem je najprej našel nekaj dobrega. Pred nedavnim mu je dejal, da se počuti kot kupec v veleblagovnici. “Med vso ponujeno robo hočem izbrati najboljše,” mu je dejal, “in ti si prodajalec, ki mi vedno svetuješ, kaj je najboljše,” je zaključil. Kaplan pa je iskreno priznal: “Včasih se počutim, da sem jaz tvoj kupec!”
»Zanimiv fant,« si je dejal kaplan in vzel v roke brevir.
Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati ... Andrej je omahnil v planinah.«
Kaplanu je vzelo dih: »Andrej? V planinah?«
»Po izpitu je šel do Češke koče. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo. Le kaj mu je bilo treba?« je v bolečini izdavil Andrejev oče.
»Ljubezni se težko odrečeš,« je iskreno dejal kaplan, in oče mu ni oporekal. »Jutri se oglasim pri vas,« je še dejal, potem pa ga je začelo tiščati v grlu in odložil je slušalko.
»Zakaj, zakaj, zakaj?« se je spraševal. Nekaj časa je zdržal doma, nato pa je sedel v avto in se odpeljal na Andrejev dom. Srečanja z domačimi se je bal, še bolj pa si je želel biti v teh težkih trenutkih z njimi.
Ko je vstopil, je začutil bolečino, ki je pritiskala na domače. Misli, ki jih je hotel povedati, so ostale neizrečene.
»Boste Andreja, prosim, pokopali vi?« ga je ob slovesu presenetila mama.
»Verjetno bi moral obred opraviti župnik,« se je izgovoril.
»Gotovo bi bila Andrejeva želja, da to storite vi.«
»Če vi mislite tako ...« je pristal, ne da bi dokončal stavek.
Kaplan Matija se je na nagovore vedno skrbno pripravljal. Tokrat pa je sklenil, naj spregovori srce, ki se poslavlja od prijatelja.
»Strasten iskalec si bil, vedno si iskal svojo pot: iskal si svoje mesto med ljudmi, predvsem pa si iskal Boga. Na poseben način si ga našel na oltarju naših planin.« Svoj nagovor je končal z Balantičevim verzom: Naj bom še dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.
Čez dobrih štirinajst dni je Andrejeva stara mama praznovala sedemdeseti rojstni dan. Na skromno praznovanje so povabili tudi župnika in kaplana. Vzdušje je bilo zadržano in pogovor se je bolj ali manj sukal okoli Andreja. Obujali so spomine in vsem se je zdelo, kot da je Andrej med njimi. Oče je bolj molčal. Ko se je pogovor za nekaj časa ustavil, je spregovoril: »Takole mislim: na svetu vlada neki red. Neki vrstni red: da odhajamo stari in starejši. To razumem. Da se pa ta red podre pri življenju in smrti – tega ne razumem. Te zmešnjave ne morem sprejeti. Zadnje dni me preganja težka misel: Kje je zdaj naš Andrej? Kam je odšel? Kje je? Kje je njegova duša?«
Nastala je mučna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v župnika. Toda oglasil se je kaplan: »Lahko ste brez skrbi. Spremljal sem ga, odkar sem prišel med vas. Po posebni milosti sem mu bil blizu zadnji dan njegovega bogatega življenja. V ponedeljek je bil pri spovedi, pri maši in pri obhajilu. Po maši sva imela dolg, čudovit pogovor. Plemenitejšega odhoda s tega sveta si ne znam zamisliti. Andrej je v nebesih!«
Oče ga je pogledal: »Ne vem, kako moreš govoriti s tako gotovostjo?«
Očetova odločna beseda je vse prisotne presenetila, kaplana pa ni zmedla, in dejal je: »Tega ne bi rekel, če ne bi z vsem svojim bistvom stal za temi besedami!«
»Naj se te vaše besede uresničijo,« je dajala mama in neko slovesno občutje je prevzelo vse navzoče.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2012), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Potrebujemo:

→ 26 lesenih palčk za sladoled (dolžine 15 cm)
→ 8 lesenih palčk za sladoled (dolžine 20 cm)
→ 3 palčke za ražnjiče
→ 12 palčk za cake popse
→ 2 lesena kroga (premera 17 cm)
→ svinčnik
→ ravnilo
→ šestilo
→ ščipalki
→ vrtalni stroj
→ lepilo
→ 24 plastičnih lončkov
→ 2 razcepka
→ številke

POTEK DELA

1. Delo začnemo z obema lesenima krogoma. Na vsakem od njiju poiščemo sredino in s šestilom narišemo krog premera 5 cm – to bo mera, do kod bomo lepili palčke. Sledi risanje zvezde z dvanajstimi kraki. Razdalja med posameznimi kraki naj bo enakomerna.

2. Sedaj so na vrsti krajše sladoledne palčke. Z vrtalnim strojem v vsako od 24-ih zvrtamo luknjo, ki je od roba oddaljena 1,5 cm.

3. Sledi lepljenje 12 lesenih palčk na krog. Preluknjani del palčk je obrnjen izven kroga. Pri lepljenju pazimo, da so palčke enakomerno porazdeljene.



4. Drugi krog položimo na prvega in ju združimo s ščipalkama – tako bomo lahko natančno poravnano zalepili drugih 12 palčk.

5. Nastali osnovi odstranimo ščipalke in z vrtalnim strojem na sredini obeh krogov zvrtamo luknjo.

6. Sledi priprava 24 lončkov. S pomočjo vrtalnega stroja vsem 24 lončkom izvrtamo po dve luknji, skozi katere bomo namestili palčke za cake popse. Luknje morajo biti malce širše, kot je debelina palčk, da bodo kozarčki ves čas vrtenja pravilno obrnjeni. Pri vrtanju plastike uporabimo ozke svedre za modeliranje, ki ne lomijo plastike.



7. Po dva in dva lončka združimo s palčkami za cake popse.

8. Skozi oba kroga na sredini namestimo daljšo palčko za ražnjiče.


9. Zdaj bo naš vrtiljak začel dobivati podobo. Sledi namreč nameščanje vseh 12 parov lončkov med oba kroga. Po potrebi nanesemo malo lepila med lesenimi palčkami in palčkami za sladoled.

10. Sestavimo še dva stranska nosilca za vrtiljak. Za vsak nosilec potrebujemo štiri lesene palčke za sladoled (dolžine 20 cm) in eno leseno palčko dolžine 15 cm. Sestavimo črko A takšne dolžine, da se bo vrtiljak lahko prosto vrtel. Pri sestavi daljših palčk nanesemo nekoliko lepila in ojačamo vez s preostalo 15 cm dolgo palčko ter vse skupaj povežemo z razcepkom.

11. Tako nastali nosilec v obliki črke A povežemo s palčkama za ražnjiče. Nato palčko na sredini kolesa povežemo na eni in drugi strani z zgornjim delom nosilca.



12. Sledi samo še okrasitev vrtiljaka – in oštevilčenje vsakega kraka.

13. Seveda pa ne smemo pozabiti pripraviti vsebine za posodice – vanje lahko namestimo listke s spodbudami za adventni čas, prostora pa je tudi za kak sladek priboljšek.

Opomba: višina vrtiljaka je 42 cm, polmer 37 cm.

M. C. S. Erjavec, Adventni vrtiljak: Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2021),72.

Na vas se obračam z vprašanjem glede urejanja števila otrok v družini. Z možem sva v spolnosti resnično uživala. Vse bolj je postajal to trenutek nečesa svetega, podaritve in povezovanja. Sedaj, ko se je hiška napolnila, sva uvedla naravno metodo. In nastal je problem. Zame – ženo – je to velika odpoved, da se v dneh, ko bi možu in sebi lahko podarila nekaj čudovitega, držim nazaj, in se trudim biti za, v dneh, ko mi do spolnosti niti ni. Vedno bolj jasno v sebi čutim, da to ni v Božjem načrtu. Bog je preveč dober in spoštljiv do človeka. Če mi daje želje, mi po njih tudi govori. Nikakor ne morem sprejeti, da bi Bog vame položil nekaj svetega, čudovitega in potem zahteval, da se temu vsak mesec znova odpovem. S tem ubijam sebe in mi je zelo težko. Rotim Boga, naj mi pokaže pravo pot in skušam preslišati njegov klic, naj mu v vsem zaupam. Naj Njemu prepustim tudi to področje, ki ga sedaj želim imeti pod kontrolo. To bi bilo sicer res najbolj preprosto. Do sedaj je vse ‘zrihtal’ in verjamem, da bi tudi na tem področju naredil vse tako, da bi bilo prav. Saj je gospodar narave! Njemu ni problem tako voditi drobnih celic, da do spočetja ne pride, niti mu ni problem urediti situacij tako, da se v najbolj plodnih dneh toliko dogaja, da zvečer pomisliš le še na spanec. Mislim, da je Bogu všeč, če mu prepustimo naša življenja. In vendar ja, Bog je dal človeku razum in tudi to z razlogom. Prosim vas za teološki odgovor. Bom vesela tudi morebitnih odzivov s strani parov, ki ste v tej metodi našli izpolnitev obeh.
Tina

Ker je vaše vprašanje zelo posebno, saj je naravna metoda urejanja spočetja med slovenskimi zakonci žal premalo poznana, čeprav se o njej v zadnjih desetletjih vse več govori, uvaja na seminarjih, piše na spletu (Zavod Iskreni: FertilityCare; Zavod Živim itd), v knjigah (Priročnik več avtorjev Naravno in zanesljivo; Naravno načrtovanje družine, s primeri ciklov od pubertete do méne, MD, Celje 2012 itd.) in zloženkah, bom odgovor – da bo različnim bralcem bolj razumljivo – postavil v širši kontest katoliškega pojmovanja urejanja spočetja. Iz vašega vprašanja ugotavljam, da vam je dobro znan nauk katoliške Cerkve o urejanju spočetja. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi mladi in zdravi zakonski pari. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna kontracepcija neprimerljivi, saj že izraz abortivna (splavna) pomeni, da gre pri prvi za splav (abortus), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Po krščanskem moralnem nauku se urejanje že spočetega otroka ne sme reševati s splavom, ki je, po nauku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje 2. vatikanskega cerkvenega zbora, “gnusen zločin” (CS 51,3). To omenjam zaradi zmede večkrat tudi med kristjani, čeprav je vam to vse znano, saj sta se z možem odločila za naravno metodo, ki je postala znana šele v dvajsetem stoletju in jo tudi pri nas kot sprejemljivo in najboljšo možnost svetujejo katoliški svetovalci za urejanje spočetja.

NARAVNA METODA – NARAVNO IN ZANESLJIVO
Zaradi tistih bralcev revije Ognjišče, ki ne poznajo naravne metode urejanja spočetja naj odgovorim s kratko predstavitvijo priročnika Naravno in zanesljivo Mohorjeve družbe (Celje 2012), ki predstavlja naravno načrtovanje spočetja, posledično družine, s primeri ciklov od pubertete do méne: “Življenje z naravnim načrtovanjem družine nas vodi k temeljnim spoznanjem bioloških struktur in fizioloških dogajanj v človeškem telesu, h globljemu razumevanju različnih vplivov in možnih motenj ter k potrebni odprtosti, da damo naravi njej potreben prostor in jo s svojim načinom življenja dolgoročno podpremo. Morda je prav mešanica soudeležbe pri naravnih procesih in možnost razširitve znanja o vaši lastni plodnosti v vas zbudila zanimanje za naravno načrtovanje družine. V najnovejši izdaji knjige Naravno in zanesljivo je opisana simpto-termalna metoda Sensiplan, najbolj zanesljiva metoda naravnega načrtovanja družine. Z znanjem, ki ga ponuja, lahko zakonca ozavestita svojo plodnost ter prevzameta odgovornost zanjo. S pomočjo opazovanja in razumevanja telesnih znakov lahko določita plodne in neplodne dni v ženskem ciklu ter se v svojem ljubezensko-spolnem življenju ravnata po svojih željah: lahko se izogneta nosečnosti ali pa v najbolj plodnih dneh povabita otroka medse”.
Zavod Iskreni (Iskreni.net) ponuja uvajanje v naravno metodo FertilityCare, ki žensko nauči, kako naj opazuje svoje telo in prepoznava znake, ki govorijo, kdaj se nahaja v plodnem in kdaj v neplodnem obdobju cikla. Tako naravna metoda lahko pomaga zakoncema k izognenju nosečnosti kljub spolnosti v času ženinih neplodnih dni in k lažji nosečnosti v najbolj plodnih dneh v ženinem ciklu. Tudi poznavanje teologije telesa, o kateri imamo danes veliko napisanega tudi v slovenščini, lahko pripomore, da se krščanska zakonca lažje in z večjo odprtostjo, medsebojnim zaupanjem, empatijo in z upoštevanjem drug drugega lažje odločita za naravno metodo, ki mnogim pomaga, da živijo v polnosti svoje zakonsko življenje.
Gornje pismo pa našteva probleme, ki jih lahko doživlja žena kljub uporabi naravne metode urejanja spočetja, o čemer se manj piše in govori, saj na zemlji nobena metoda ni tako popolna, da bi vsem parom brezhibno in vsestransko ustrezala, čeprav je prav naravna metoda, ki seveda zahteva določeno disciplino in predvsem medsebojno ljubezen in empatijo, najbolj pomaga uresničevati krščansko pojmovanje urejanja spočetja. S pomočjo nje številni krščanski zakonci, ki so sprejeli že optimum otrok v svojem življenju, živijo radostno zakonsko življenje.

ZAKONSKO ŽIVLJENJE – DUHOVNA DARITEV
In šele sedaj, gospa Tina, k odgovoru na vaše vprašanje, ki ste se odločili za naravno metodo urejanja spočetij in čutite problem ter ste v stiski, ki jo dokaj podrobno opišete. Najprej iskrene čestitke, ker sta imela z možem milost, da sta – kot pišete – “hiško” napolnila z otroki. Četudi števila otrok ne omenjate, čutite pa, da je sedanja številka vajinih otrok za vaju najprimernejša tudi pred Bogom. Sam bom v odgovoru ostal na načelni ravni in predvsem nakazal, kako bi lahko svoj zakonski problem, ki je stvaren in večplasten, poskušala reševali. Zakrament zakona je predvsem zakrament ljubezni med možem in ženo, ki se v različnih življenjskih obdobjih različno uresničuje in slavi Gospoda. Drugi vatikanski cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov vabi, da bi vse svoje življenje, zakonci in družine, tudi zakonsko in družinsko življenje živeli v moči krstnega duhovništva kot “duhovno daritev” (C 34), tj. daritev v Svetem Duhu. V koncilski dogmatični konstituciji Luč narodov gleda Cerkev na vse kristjanovo življenje kot duhovno daritev: “Vsa kristjanova dela, molitve in apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5) (C 34)”. To velja torej tudi za vajino zakonsko življenje, ki vključuje tudi spolnost, in prav tako vaše družinsko življenje, če ga živite in izvršujete v Svetem Duhu, kot vabi apostol Pavel: “Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev” (Rim 12,1). V tem smislu imenuje Gregory K. Popcak in drugi krščanski avtorji človeško spolnost na splošno in spolnost med možem in ženo “sveta spolnost” (Prim. Gregory K. Popcak, Sveta spolnost – dih jemajoča, vznemirljiva in izpolnjujoča, Založba Emanuel, Ljubljana 2018; Ksawery Lnotz, Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga, Slomškova založba, Maribor 2010; On živi, 25 vprašanj o bioetiki, Založba Emanuel, Ljubljana 2010 itd.). Naslove knjig in spletne naslove navajam za tiste, ki bi radi o tem več zvedeli in si pomagali.

ODLOČATI SE ZA VEČJO, BOLJŠO STVAR
Pri vaju gre za problem urejanja spočetja, ne rojstva, kajti kot kristjana zavračata splav in abortivno kontracepcijo (maternični vložek: spirala, mirena; hormonsko kontracepcijo, ki prepreči ugnezdenje potencialno spočetega življenja ali prekine novonastalo življenje), toda kljub uporabi naravne metode imata določene stiske, ki ste jih opisali. Okrožnica papeža sv. Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki zavrača vsako kontracepcijo (HV 4), nima sicer značaja nezmotljivosti, res pa je tudi, da je Kristus postavil cerkveno učiteljstvo za vodstvo našega moralnega življenja in zato mora katoliški kristjan tudi redni nauk tega učiteljstva vestno upoštevati. Ob navedeni okrožnici so avstrijski škofe poudarili stalni nauk moralne teologije: “Obstaja svoboda vesti, ne obstaja pa svoboda glede oblikovanja vesti”. Na vaše vprašanje v tem kratkem odgovoru zaradi široke problematike ni mogoče celostno odgovoriti, kar pa ne pomeni, da ni odgovora. Že leta 1974 je moralni teolog Štefan Steiner spregovoril o navskrižju na subjektivnem področju (saj objektivnega navskrižja ne more biti), ki ga imenuje tudi perpleksen primer, to pa zato, ker se človek, ki vidi dolžnosti v nasprotju, boji, da bi katere prekršil in tako storil greh, kar ga spravlja v vznemirjenost. “Kaj naj naredita zakonca, ki prideta v zvezi z urejanjem spočetja v perpleksno stanje? Na to vprašanje so v svojih izjavah k okrožnici Humanae vitae odgovorili številne škofovske konference, ki se sklicujejo na tradicionalno moralno načelo o ravnanju v perpleksnem primeru. To načelo je najbolj pristojni moralist Cerkve, sv. Alfonz Ligvorijski, formuliral takole: ‘V perpleksnem primeru je treba izbrati manjše zlo.’ Francoska škofovska konferenca pa to načelo podaja v pozitivnem smislu: ‘Kadar se nekdo nahaja pred dvema dolžnostima, ki zahtevata istočasno izpolnitev, in se pri tem ne more izogniti slabemu, naj bo njegova odločitev takšna ali drugačna, je treba po tradicionalni modrosti pred Bogom premisliti, katera od nasprotujočih si dolžnosti je večja.’ Zakonci, ki so v perpleksnem stanju, morajo torej izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti spoznajo za večjo, čeprav ne izpolnijo manjše dolžnosti; drugače rečeno: izogniti se morajo večjemu zlu, čeprav s tem storijo manjše zlo. V enem zakonu je lahko večja dolžnost to, da se zakonci odrečejo spolnemu občevanju, ker z direktno kontracepcijo ne smejo urejati rojstev, v drugem primeru pa je lahko večja dolžnost, da s spolnimi dejanji skrbijo za zakonsko dolžnost, čeprav bi zaradi tega morali urejati rojstva s kontracepcijo. Kaj je večje in kaj je manjša dolžnost, odloča iskrena vest zakoncev. … Zakonci, ki po prepričanju svoje vesti direktne kontracepcije nimajo, vsaj v svojem primeru, za težki greh, in zakonci, ki v perpleksnem primeru storijo manjše zlo, smejo brez predhodne spovedi prejeti evharistijo. Gotovo je namreč, da ne store težkega formalnega greha. Eni in drugi pa so dolžni svoje ravnanje ponovno preverjati, da bi čimbolj skladno ravnali z naukom cerkvenega učiteljstva. Prav je tudi, da se od časa do časa kontracepcijske dejavnosti spovedo; zakramentalna milost jim bo namreč pomagala, da ne bodo samovoljno ravnali in da se bodo mogli čimbolj varovati zla pri urejanju spočetij” (Š. Steiner, Ko se poročita ljubezen in seks, Celovec 1974, 69-71). Gornji navedek Štefana Steinerja, moralnega teologa, je vam gotovo razumljiv, seveda je mišljena neabortivna kontracepcija. Vi po pogovoru z možem in oba po pogovoru z Bogom, morda tudi s spovednikom, bosta najlažje ugotovila, če gre v vajinem položaju za nasprotujoiče si dolžnosti oziroma za “perpleksni primer”. Tako se bosta lažje in mirneje odločila “za manjše zlo”, saj je pogosto pravilen odgovor skrit v podrobnostih, ki so verjetno samo vama znane.

NARAVNA METODA VIR SREČE IN ZDRAVJA
Na koncu odgovora bi še rad povedal, da so številni zakonci, ki so se odločili za naravno metodo, srečni in živijo zdravo ter bogato zakonsko življenje. Moj odgovor je načelen in splošen in se mi zdi prav, da ste, Tina, povabili tiste pare, ki prakticirajo uspešno naravno metoda urejanja spočetij, da bi se vključili z anonimnim in konkretnim pogovor o naravni metodi v prihodnjih številkah revije Ognjišče. S tem bi prispevali lahko svoj delež k spodbujanju in odločanju za poznavanje in uvajanje v naravno metodo in tudi pomagali tistim, ki imajo kljub temu težave, da bi osvetlili, kako jih rešujejo pred svojo vestjo in Bogom. Upam in želim, da bi se zaradi vašega vprašanja in mojega odgovora, kljub mogočim manjšim težavam, vse več mladih krščanskih zakonskih parov odločilo za naravno metodo urejanja spočetja in veselo ter radostno živelo zakonsko, tudi spolno življenje, kot hvalnico Bogu in “duhovno daritev”. Poznavanje in prakticiranje naravne metode pri urejanu spočetja je za katoliškega kristjana moralno najbolj sprejemljiva, “ekološko” in zdravstveno neškodljiva, komunikacijsko ter dialoško najbolj povezovalna, ki pa zahteva med zakoncema milost in odločitev za empatijo. Naravna metoda urejanja spočetja je lahko ena od najbolj dragocenih odločitev, seveda obeh zakoncev, za medsebojno ljubezen in za odgovorno starševstvo.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 43-45.

Iz svojih otroških let se spominjam, kako je naš župnik nosil sveto popotnico umirajočim bolnikom. Po domače se je reklo, da “gre z Bogom”, ker je nesel Najsvetejše. Župnik je bil navadno oblečen v talar in koretelj, spremljal ga je cerkovnik, ki je odgovarjal na duhovnikove molitve in zvončkljal. Ko sta se bližala naši hiši, smo šli ven in pokleknili. Kako je s tem danes? (Valentin)

Tega lepega obreda, ki ga opisuješ, ni več, še vedno pa Cerkev strogo naroča duhovnikom, naj poskrbijo. da vernike ob odhodu s tega sveta okrepi sveta popotnica Kristusovega telesa in njegove krvi, ki mu je jamstvo vstajenja po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Sveto popotnico je po cerkvenih določbah dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Posebno nalogo pri tem delu usmiljenja imajo bolnikovi domači in tisti, ki skrbijo za bolnike. Ko se bolezen poslabša, morajo obvestiti župnika. S sveto popotnico previdimo (oskrbimo) bolnika z zakramenti svete pokore, maziljenja in evharistije (obhajila), zato temu obredu pravimo previdevanje bolnikov, Nekdaj je bil v nekaterih litanijah vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« (sč)