Pogovori z Janezom Kavčičerm, eksorcistom koprske škofije

- V juniju kristjani obhajamo praznik Srca Jezusovega. Poznamo posebno pobožnost, povezano s češčenjem Presvetega Jezusovega Srca. Kako bi na kratko predstavili začetek te pobožnosti?
Nekateri svetniki so sicer o Presvetem Jezusovem Srcu pisali že stoletja prej, leta 1673 pa je imela francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque videnje Jezusa, v katerem je Cerkev prosil, naj počasti njegovo Presveto Srce in se mu posveti. Jezus je vernike prav posebej prosil, naj »devet mesecev zapored na prve petke prejemajo sveto obhajilo«. Prošnja je bila povezana s posebno obljubo za vse, ki se bodo posvetili Presvetemu Jezusovem Srcu in spodbujali njegovo čaščenje. Po smrti s. Marjete Marije se je pobožnost prvih petkov hitro razširila po vsej Cerkvi, njena priljubljenost pa se je močno povečala leta 1920, ko je papež Benedikt XV. Marjeto Marijo Alacoque razglasil za svetnico.

- Priporoča se, da je treba opraviti devet prvih petkov v devetih zaporednih mesecih. Zakaj ravno ta številka?
Številka devet je tradicionalno povezana z devetdnevnicami, korenine pa ima v devetih dneh, ki so jih apostoli pred binkoštmi preživeli v molitvi. Devetdnevnica zagotavlja dovolj časa za pripravo na praznik in notranjo obnovo.
Pobožnost v čast Srcu Jezusovemu temelji na dveh zakramentih: obhajanju svete spovedi in svete evharistije. Ravno ta zakramenta sta vedno v ospredju. Tudi Marija v vseh prikazovanjih govori o nujnosti teh dveh zakramentov, kajti če ju uporabljamo oz. posegamo po njiju, smo potem tudi vredni prejemati Jezusa v svoje srce.
Pri tej pobožnosti se torej udeležujemo svete maše in poskrbimo, da bi prejeli sveto obhajilo z namenom, da počastimo Presveto Jezusovo Srce. Če nismo v stanju milosti in se zavedamo, da ne moremo prejeti obhajila, je treba najprej opraviti sveto spoved.
Sicer pa ni toliko pomembno, s katerim mesecem začnemo, pomembno je, da vztrajamo in smo potem redni devet zaporednih prvih petkov v mesecu. Mnogi najraje začnejo z oktobrom, da zaključijo v juniju, ko je tudi praznik Srca Jezusovega.

sv. Marjeta Marija Alacoque

- Kakšne obljube so povezane s to pobožnostjo?
Jezus je rekel sv. Marjeti Mariji: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« To pomeni, da če vernik devet zaporednih mesecev na prve petke pobožno prejema sveto obhajilo, mu bo Jezus zagotovil posebne milosti v uri njegove smrti in mu omogočil, da se bo pokesal svojih grehov ter prejel poslednje zakramente (če bo to potrebno).
Sam to pobožnost zelo priporočam. V zvezi z njo imam nekaj osebnih izkušenj: ko sem hodil še na obiske v bolnišnico v Izolo in Šempeter, sem pri bolnikih, ki so lahko tudi dolgo časa zanemarjali duhovno življenje, videl, da so imeli milost zadnje srečne ure. Ko sem jih spraševal, ali so kdaj prej opravljali pobožnost prvih petkov, jih je večina izmed njih to potrdila.
Ta pobožnost ima neizmerno veliko moč in je res kot velika devetdnevnica. Zato sem jo tudi sam uvedel za birmance, in smo namesto devetdnevnice pred birmo obhajali pobožnost prvih petkov skozi celo leto.

- Ali so prvi petki »vstopnica za nebesa«?
Seveda ni tako preprosto: ni dovolj, da gremo devet zaporednih prvih petkov k sveti maši, nato pa vse skupaj »izklopimo«, nikoli več ne zaidemo v cerkev in živimo v grehu! Pomen te pobožnosti je, da vernika približa Jezusovemu Srcu. Če posameznik te obveznosti izpolnjuje z iskreno vero, je povsem naravno, da bo bliže Bogu in bolje pripravljen na smrt. Ko pa ta pobožnost postane praznoverna, ko ne čutimo potrebe, da bi živeli krepostno, vse Jezusove obljube ostanejo brez sadov.
Jezus si želi, da se spočijemo v njegovem Srcu kot sv. Janez, ki je pri zadnji večerji slonel na njegovih prsih. Pobožnost prvih petkov je zato priložnost, da se z Jezusom srečamo večkrat, ne le ob nedeljah, ter da poglobimo svojo ljubezen do njega.
Spoznanje in zaupanje, da se lahko spočijemo v njegovem Srcu in vanj položimo vse svoje skrbi, pa je bistvo prvih petkov. Gre za uveljavljeno pobožnost, ki ima svojo tradicijo, in ne za kako novodobno stvar – ker mnogi iščejo samo nekaj novega, nekaj drugačnega. Zato se mi zdi pomembno in potrebno, da izpostaviva tudi to pobožnost, saj je tako globoka, tako polna vsebine in prinaša toliko milosti, da je res škoda, da ne bi posegali po njej.

DVANAJST OBLJUB, POVEZANIH S POBOŽNOSTJO PRESVETEGA JEZUSOVEGA SRCA:

• Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu.
• Naklonil bom mir njihovim družinam.
• Tolažil jih bom v trpljenju.
• Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani inmeni posvečeni, se ne bodo pogubili.
• Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju.
• Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja.
• Mlačni bodo postali goreči.
• Goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popolnoma posvetili, me častili in ljubili.
• Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga ljubili in častili ter se mu izročali v posebno varstvo.
• Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.
• Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to čaščenje širili med ljudmi.
• Imena tistih, ki bodo širili čaščenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu.
• Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor z eksorcistom). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 30-32.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Po več kot 15 letih zakona se je mož odločil za mlajšo sodelavko in tako sem ostala sama s tremi najstniki. Po mesecih objokovanja in samoobtoževanja sem se kljub vsemu odločila, da se vsaj malo vrnem v družbo in se malce oddahnem od nenehne skrbi za otroke ter se vsaj malo sprostim.
Kar hitro pa sem spoznala, da moški v ločenkah vidijo le dobro priložnost za avanture, pa naj bodo samski, ločeni ali poročeni. Ko jim poveš, da ti ni za avanturo, in če boš še šla v zvezo, si za resen odnos, je v glavnem odgovor isti: “A ti res misliš, da se bo kateri moški odločil za resno zvezo z materjo treh otrok?”, “A si res tako staromodna, da se ne bi za občasna srečanja mogla kaj zmeniti?” Naj povem, da ko grem ven, ne iščem partnerja, čeprav priznam, da si ne predstavljam, da bom do konca življenja ostala sama, in včasih močno pogrešam ramo, na katero bi se naslonila, in nekoga, s katerim bi se iskreno nasmejala, a tega nočem za vsako ceno.
Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?
Hkrati pa se sprašujem, ali tudi pri nas ločenkah dobivajo občutek, da si želimo samo občasnih srečanj?
Pa še to. Tudi v Cerkvi smo ločeni zapostavljeni, saj smo ob morebitni novi zvezi ‘obsojeni’ na obrobno življenje v cerkvenem občestvu. In čeprav se zadnje čase veliko govori o nekih posebnih pogojih, ob katerih bi lahko prejemali obhajilo, pa se obenem tudi vedno znova ponavlja, da ločeni in ponovno civilno poročeni oz. v novi zvezi, živijo v smrtnem grehu. Pa ne govorimo samo o prejemanju obhajila, tu je tudi branje beril in vse sodelovanje, ki bi lahko bilo ljudem v pohujšanje. A res moram sedaj zato, ker se je moj mož odločil, da noče več nadaljevati zveze z mano, do smrti ostati sama, da bom v očeh Cerkve in občestva vredna in zgledna kristjanka, da lahko upam na večno življenje? Po drugi strani pa lahko nekateri možje in žene, za katere vsi vemo, da živijo dvojno življenje in imajo poleg zakonca še zvezo s sodelavko ali pa kakšno kolegico, mirno sodelujejo v življenju Cerkve in pristopajo k obhajilu.
A ni Bog usmiljen in bo razumel, da si človek, ki mu je življenje prineslo grenko izkušnjo razpada zveze, želi ob sebi imeti nekoga, na katerega se lahko zanese, da si kljub neuspehu prvega zakona želi, da je ljubljen? A smo potem, če se odločimo za ponovno zvezo, obsojeni na večno pogubljenje? Ali ni Kristus umrl tudi za tiste, ki bi si želeli sveti zakon, pa si ga žal zaradi napačne odločitve v mladosti ne morejo več želeti?.
Lenka

V svojem pismu omenjate veliko vprašanj. Zdi se, da ste kot ločenka z otroki imeli negativne izkušnje z moškimi na splošno in zato zaradi svoje slabe izkušnje o njih pišete tako negativno, čeprav sami veste, da so moški, podobno kot ženske, zelo različni. Očitno na temelju vaše izkušnje nekateri, menim, da maloštevilni, res mislijo, da so ločenke z otroki dobre le za bežne avanture. Kristus, ki pozna vašo stisko in ranjenost, misli drugače, in je do vas sočuten ter vas ljubeče spremlja in podpira na vaši življenjski poti. Prepričan sem, da poznate cerkveni nauk, ki nas uči, da smo vsi kristjani, tudi ločeni in razvezani, v moči krsta poklicani k svetosti. Preden bom naprej odgovarjal, naj zapišem, da danes marsikatera ločenka, seveda enako lahko ločenec, brez ponovne poroke dosega visoko človeško zrelost in tudi krščansko svetost. Celo si želim, da bi v skorajšnji prihodnosti Cerkev tudi uradno priznala, kateri od njih, podobno kot včasih vdovam, herojske kreposti in tudi uradno razglasila njihovo svetost, da bi bila ločenim vzornica. In zdaj bom poskusil odgovoriti na nekatera od vaših vprašanj.
Vsak človek nosi v sebi dednost svojih prednikov in tudi vzorce iz svoje družine, nekateri dialoške, kjer so bile vloge staršev primerno porazdeljene in je v družini tudi uspeval dialog med starši in otroki, in drugi, v katerih je imel oče ali mati prehudo premoč in se zato otrok v lastni družini ni naučil resnične komunikacije. Navadno ne gre tolikokrat zgolj za ‘moško’ ali ‘žensko’ sebičnost, marveč za dednost in vzorce, ki se jih je naučil v domači hiši, in za rane, ki jih je dobil v otroštvu ali v dobi odraščanja, in jih ni mogel pozdraviti. Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnosti, in drugi, ki jim to ni bilo omogočeno in bi si bili morali te ‘veščine’ pridobiti vsaj pred poroko, če bi želeli dober zakon. Brez dialoga, ki vključuje slišanje drugega in nenehno spreminjanje in spreobračanje, zakonci in družine ne morejo kvalitetno živeti in se zato zakonci ločujejo in družine razbijajo. Cerkev se sicer v zadnjih desetletjih zelo trudi, da bi mladim pomagala h kvalitetni pripravi na zakon, v čemer je včasih bolj drugič manj uspešna, saj so tudi mediji, predvsem rumeni tisk, glede tega pogosto zelo škodljivi.
Z druge strani pa ima Cerkev izdelan nauk o zakonu in družini, ki vključuje tudi predpise, nekateri so trajni in nespremenljivi, druge pa lahko ali celo mora spreminjati in prilagajati znamenjem časa. Pomislite, kako je bila glede prejemanja obhajila v zgodovini Cerkve različna praksa. V zgodnji Cerkvi so vsi ljudje, ki so imeli pravico do sodelovanja pri evharistiji, prejemali tudi obhajilo. Pozneje se je prejemanje obhajila zelo zmanjšalo in je moral 4. lateranski cerkveni zbor, leta 1215, celo zapovedati prejem obhajila vsaj enkrat na leto, kar so poznejši cerkveni zbori ponavljali, in tudi sedanji Katekizem katoliške Cerkve omenja to cerkveno zapoved (prim. KKC 1389). Zanimivo je, da je v 13. stoletju velika svetnica sv. Klara Asiška († 1253) priporočila svojim sestram klarisam prejem obhajila samo ‘sedemkrat na leto’ (na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov). Naj še omenim, čeprav je to mnogim znano, da je po strogem janzenizmu šele papež sv. Pij X. v začetku dvajsetega stoletja, torej pred dobrimi sto leti, začel uradno pospeševati pogosto prejemanje sv. obhajila, in nihče ne more reči, da v tistem dokaj dolgem obdobju življenja Cerkve niso v njej živeli številni svetniki, četudi so redkeje, kot je to danes navada, prejemali sv. obhajilo. Naj poudarim, da je molitev, kaj šele maša tudi brez obhajila, nujno in odlično sredstvo za rast v svetosti.

Za vse razvezane zakonce, predvsem za tiste, ki imajo otroke, velja, da si morajo prizadevati za medsebojno odpuščanje in spravo, čeprav je to še tako boleče. To potrebujeta oba bivša zakonca, predvsem pa njuni otroci. Zato vas vabim, spoštovani ločeni in razvezani, da bi bili usmiljeni do svojega bivšega moža (žene), ki za svojo srečo potrebuje vaše odpuščanje in usmiljenje. To bo pa tudi vam pomagalo, da boste lažje živeli z ranami, ki ste jih dobili ob razvezi, predvsem pa vaše usmiljenje do očeta (matere) vaših otrok potrebujejo vaši otroci, ki ostajajo vajini, in zato potrebujejo tudi vajin dobrohoten starševski medsebojni odnos. Samo ob doživljanju vajinega korektnega odnosa se bodo lahko razvili v zdrave osebnosti in postali sposobni za graditev novih odnosov z drugimi ljudmi, in ko bodo odrasli in če se poročili, tudi s svojimi bodočimi partnerji in da vajinega ločitvenega vzorca ne bi ponavljali. Vem, da se zavedate, da so vaši najstniki sedaj vaša glavna skrb. Zato vam, spoštovana gospa Lenka, želim, da bi vajine otroke vzgojili za dobre kristjane, zrele za zakonski ali morda za duhovni poklic, saj je po svetu zmerom več duhovniških kandidatov otrok ločenih staršev. Zanimivo je, da je papež Frančišek želel, da je njegovo spodbudo o zakonu in družini Radost ljubezni predstavil javnosti dunajski nadškof in kardinal Christoph Schönborn, ki je tudi otrok ločenih staršev.
Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci in zato Bog in Cerkev upravičeno pričakujeta od krščanskih ločenk in ločencev, da so dejavni v župniji, kjer živijo. Prav je, da se, če še niso, vključijo v katero od župnijskih skupin (npr. skupino staršev veroučencev), lahko v katero od cerkvenih gibanj, morda v pevski zbor, Karitas ali na kateri drugi način služenja skupnosti.

Ognjišče (2016) 06, str. 46

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98. 

Po izročilu je njeno rojstno leto 983, kraj pa grad Pilštajn na Štajerskem. Starši so imeli grofovski naslov, na njihovih družinskih posestvih so živeli v ogromni večini Slovenci in z njimi je bila Ema povezana od otroških let. Po smrti moža Viljema je začela je velikodušno delo za korist ljudi in Cerkve. Na Krki na Koroškem je dala zgraditi veliko cerkev in samostan za redovnice benediktinke. Sama je sprejela redovno obleko, ni pa napravila obljub. V samostanu je ostala do svoje smrti okoli leta 1045. Leta 1287 so njene posmrtne ostanke prenesli v kripto cerkve, kjer so ji postavili veličasten grob. Ljudstvo jo je takoj začelo častiti kot svetnico, Cerkev pa ji je to čast uradno priznala leta 1938. Romarjem, ki prihajajo v Krko, se je 25. junija 1988 pridružil papež sv. Janez Pavel II., ko je bilo tam srečanje treh dežel.

Sv. Emi sta pri nas posvečeni dve cerkvi, obe v CE škofiji; župnijska je pri Sv. Emi, podružnična pa v Kozjem. (mč)

Krstno ime Ema na Slovenskem kar pogosto slišimo, po podatkih Statističnega urada RS (2019) je pri nas 5.444↑ žensk s tem imenom (45. mesto med ženskimi imeni). Zanimanje zanj se je v zadnjih dvajsetih letih močno povečalo (+ 3.650).

  p. c. Kozje
ž. c. Sv. Ema nad Podčetrtkom

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107. 

Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu poreklu, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da lahko živijo skupaj?
Opat jim je odgovoril:
»Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.«
Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval:
»Bolj ko se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, moremo reči: ko se približujemo Kristusu, središču naše človeške in duhovne skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 61.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.

Ognjeni zublji in ogromen oblak dima so se dvigali v noč, ko so gasilci prišli do večje hiše. Z vsemi razpoložljivimi gasilnimi avtomobili in napravami niso bili kos tako silnemu požaru. Ljudje so v pižamah bežali iz stavbe. Mladi mož je opogumljal nosečo ženo, naj skoči skozi okno v drugem nadstropju in res ji je uspelo skočiti. Gasilci so dobili še dodno pomoč, htro so sestavljali cevi, da bi pogasili požar, a iz izkušnje so vedeli, da ne bo mogoče rešiti stavbe in ljudi, če so slučajno še ostali v njej.
Mladi mož je na tleh objemal ženo in jo spraševal,če je vse v redu z njo ... pomagal ji je vstati in opotekaje sta se umaknila nekaj metrov stran od goreče hiše. Zdravnik je prihitel k njima, poskušal ju je pomiriti in jima je pomagal do rešilnega avtomobila.
»Jaz ne grem nikamor!« je v solzah obupano kričala žena: »Moj otrok je tam notri! Moram ga rešiti iz stanovanja.«
Toda njihovo stanovanje je bilo že v plamenih. Mladi zdravnik je žalostno zmajal z glavo in nosečnico odločno odpeljal k rešilnemu avtomobilu.
***
Bilo je že skoraj jutro, ko so na pogorišču našli ostanke petnajstmesečne deklice. Še preden so našli otroško telesce, pa so odgovorni sporočili novico o vzroku požara.
Mož, ki je bil jezen na dolžnika, ker mu ni vrnil osmih evrov, je s signalno pištolo streljal proti stavbi. Ni se menil, za to, da so bile notri vnetljive snovi. Poslopje je zgorelo do tal več deset ljudi je izgubilo dom, sedem so jih odpeljali v bolnišnico, majhen otrok pa je umrl – zaradi borih osmih evrov.

Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti,
se ne reši svoje poželjivosti. (Job 20,20)

Krivični se hvali s poželjivostjo svoje duše,
ropar preklinja in zasramuje Gospoda. (Ps 10,4)

Mil odgovor pomirja togoto,
žaljiva beseda pa zbuja jezo. (Prg 15,1)

Lakomnik izziva prepir,
kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v izobilju. (Prg 28,25)

Zares, bogastvo je varljivo,
predrzen mož ne bo obstal. (Hab 2,5)

Jaz pa zaupam vate, o Gospod,
pravim: »Ti si moj Bog.«
V tvoji roki so moji časi,
reši me iz rok mojih sovražnikov in preganjalcev. (Ps 30,15-16)

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: vsak,
kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. (Mt 5,21)

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta moj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne moj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,19-21)

Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,17-18)

Ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. (1 Kor 6,10)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. (Denar), Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.