Tako je naslovil pesem v čast sv. Jožefu, ki praznuje 19. marca, slovenski skladatelj, stolni kanonik dr. Franc Kimovec. Kot cerkveni skladatelj je gojil tri ljubezni: ljubezen do zborovskega in ljudskega petja, ljubezen do maternega jezika ter ljubezen do cerkvene umetnosti in arhitekture. Pred prvo svetovno vojno je začel delovati v ljubljanski stolnici kot dirigent in bil več kot 50 let osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe.
Sam se ga dobro spominjam, ko je vsako leto prihajal za žegnanje v našo podružnično cerkev v Zalogu pri Cerkljah, kjer je daroval sv. mašo. Kot ministrant sem ga občudoval, ko je tako navdušeno spodbujal ljudsko petje med mašo. Rad je vzkliknil: »Fuša samo tisti, ki ne poje!«
Kot duhovnik in skladatelj se je rad zatekal v varstvo Božje Matere Marije in svetega Jožefa. V omenjeni pesmi se obrača k sv. Jožefu, Mariji in Jezusu: »Sveti Jožef naš čolnič vesla;/ Marija je zvezda nam sred morja;/ Jezus je z nami, viharje miri:/ varno v nebesa se peljemo mi.// Sveti Jožef, ti modri krmar,/ družinam še našim bod gospodar./ Reši nas bede, morečih skrbi,/ sveto veselje nam v srcih prižgi.// Sveti Jožef, ti Božji rednik,/ zadnjo uro ti bodi nam pomočnik./ Z Jezusom, z ljubo nebeško Gospo/ srečno pripelji nas k sebi v nebo.«
Kako pristno, človeško in Božjo podobo Jezusovega varuha in našega velikega priprošnjika v nebesih je odkril glasbeni mojster dr. Kimovec. Če se bomo držali Marije, ki je svetla zvezda neba, in Jezusa, ki nam bo umiril tudi najhujše viharje življenja, bomo dosegli našo zadnjo domovino – nebesa.
Danes, ko je v našem narodu zelo ogrožen obstoj zdrave družine, je Kimovčeva ugotovitev, da je sv. Jožef zares modri krmar, pravi blagoslov, da se rešimo morečih skrbi in da se v družino staršev in otrok vrne pravo veselje, ki je učinkovito zdravilo za vse ranjene in razpadajoče družine.
Skladatelj ni pozabil na sv. Jožefa, ki je zavetnik umirajočih. Ob slovesu od zemeljskega življenja je imel ob sebi najljubši osebi: svojo ženo Marijo in Jezusa, našega Odrešenika. On nam bo ob zadnji uri zemeljskega življenja velik pomočnik, da bomo v družbi Jezusa in ljube nebeške Gospe prispeli v nebo, kjer ne bo več joka, bolečine in trpljenja.
Papež Frančišek, ki je bil ustoličen ravno na god sv. Jožefa, je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, na praznik Marije Brezmadežne, 8. decembra 2020, izdal Apostolsko pismo Z očetovskim srcem. Papež, ki mu je sv. Jožef zelo blizu, je zapisal: »… v teh mesecih pandemije, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja, ki jih podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij, ne na prizorišču zadnjega šova, pa vendar danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v trgovinah, čistilke, čuvaji, prevozniki, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi drugi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam … V sv. Jožefu lahko vsi najdemo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje navzočnosti, obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav …«
Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Sv. papež Pavel VI. je opozoril, da se je njegovo očetovstvo konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje. Papež Frančišek zelo odkrito poudarja, da se zgodovina odrešenja uresničuje skozi naše slabotnosti: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas uči, da verovati v Boga pomeni tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna …«
Ob sklepu pisma papež Frančišek spregovori o sv. Jožefu kot očetu v senci: »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odločitve, za svobodo, za odhode … Ljubezen, ki hoče posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, duši, onesrečuje …« (Apostolsko pismo Z očetovskim srcem, str. 19–21).
Tudi naše poslanstvo je v tem, da se ne vrtimo okoli sebe, ampak da postavimo v središče svojega življenja Marijo in Jezusa.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 3 (2023), 82.

Zgodba

Žena in njena vera

Raziskovalec verskega prepričanja je prišel k ženi, ki je pripadala posebni verski skupnosti in je že vrsto let zvesto sledila njihovemu verskemu nauku. Vprašal jo je, kaj ona veruje.
Žena je mirno odgovorila: »Verujem vse, kar uči moja vera.«
»Kaj pa uči vaša vera?« jo je še vprašal.
Hitro je odgovorila: »Moja vera uči to, kar jaz verujem.«
Obiskovalec pa ni odnehal: »Kar vi verujete, uči tudi vaša vera in ker vaša vera uči isto, kar vi verujete, kaj pa vi in vaša vera pravzaprav verujete?«
Odgovorila je: »Skoraj gotovo obe verujeva isto.«

Misel

Ali smo se že kdaj vprašali, zakaj delamo določene stvari? Najbrž smo zadovoljni s svojim načinom življenja ali smo se vsaj sprijaznili z njim. Navadili smo se na svoje politično prepričanje, na vzgojo, na jedi, ki jih uživamo ... Morda smo se 'navadili' tudi na vero in na to, kako jo živimo, oz. izpovedujemo.
Najbrž na našo vero v Boga vpliva družba, v kateri živimo, vzgoja, ki smo je bili deležni, zlasti v družini.
Vera v Boga pa ne more biti samo 'posledica' vpliva okolja in vzgoje. Prepričani moramo biti o obstoju Boga in to prepričanje mora izvirati iz našega srca.

Molitev

Gospod Bog,
priznavamo, da naša vera ni ne velika ne trdna,
a verujemo, da si ti velik in trden.
Prosimo te za trdno in globoko vero,
ki bo naše življenje tako navdihovala,
da bomo prinašali upanje in veselje drugim.
Prosimo te tudi,
da bi trdno zaupali v tvojo čudovito previdnost,
neskončno ljubezen in neizčrpno milost.
Naj nas ta vera krepi zlasti v težkih trenutkih.
Prosimo te, podari tako vero vsem,
s katerimi živimo in s katerimi se srečujemo.

Iskri

Gospod, verujem, pomagaj moji neveri. Verujem v tvojo globoko ljubezen. Verujem tudi, da razumeš človeško srce in mu v svojem usmiljenju odpuščaš.

Vsaka generacija se mora sama odločiti za Kristusa.
sv. Janez Pavel II. ob obisku Slovenije v Stožicah

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.

Veseli me, da se v zadnjem času več govori o sv. Jožefu. K temu je gotovo pripomogel papež Frančišek, ki je razglasil Leto sv. Jožefa. Toda vseeno se mi zdi, da premalo poudarjate njegovo vlogo in vero. Če on ne bi sprejel svoje vloge v zgodovini odrešenja, Marija ne bi mogla postati Božja Mati, saj je takratna družba ne bi sprejela. Njegov ‘da’ Bogu je izredno pomemben. To premalo poudarjamo.
Mark

Da, papež Frančišek je z razglasitvijo Leta sv. Jožefa spodbudil, da se več govori in piše o sv. Jožefu in poudarja njegovo vlogo. Zgoščeno je o češčenju sv. Jožefa in o papeževem apostolskem pismu Z očetovskim srcem v marčevski prilogi Ognjišča pisal naš urednik Silvester Čuk. Težko bi bilo kaj dodati temu zgoščenemu zapisu in vam ga priporočam v branje. Prav tako vam priporočam v branje že omenjeno apostolsko pismo papeža Frančiška.
Imate prav, ko poudarjate vero sv. Jožefa in njegovo vlogo, saj je omogočil, da se je Božji Sin rodil v urejeni družini in rastel v njej. Njegovo vero lepo poudarja sv. papež Janez Pavel II. v apostolski spodbudi o sv. Jožefu Odrešenikov varuh, ko pravi: »… Marijina vera se sreča z Jožefovo. Če je Elizabeta rekla Odrešenikovi Materi: “Blagor ji, ki je verovala,” se ta blagor v nekem pomenu nanaša tudi na Jožefa, ker je pritrdilno odgovoril Božji besedi v odločilnem trenutku, ko mu je bila poslana. Res, Jožef ni odgovoril na angelovo ‘oznanilo’ kot Marija, ampak je “storil, kakor mu je naročil Gospodov angel: Vzel je svojo ženo k sebi.” Kar je storil, je čista “poslušnost vere”,« podarja sveti papež. Vidimo, da je vloga sv. Jožefa pomembna in zato zavzema med vsemi svetniki posebno mesto. Vsem, ki se v življenju znajdejo v težkih trenutkih, v veliki preizkušnji ali pa jih mučijo verski dvomi (sv. Jožef je imel močno vero), se lahko priporočajo Jezusovemu redniku. Prav tako je lahko zgled tistim, ki so pred življenjsko odločitvijo, saj je Sv. Jožef v veri sprejel poslanstvo, ki ga ni poznal in mu ga je zaupal Bog. Njegova vera in njegova poslušnost pa sta nam vsem lahko navdih in zgled, po katerem se ravnajmo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 32-33.

Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Pravimo, da je družina skupnost ljubezni, zakaj potem tudi v sveti Družini ne gre enaka čast vsem njenim članom: Jezusu, Mariji in Jožefu? Zdi se mi, da je Jožef, kljub temu, da je moral prenašati vse težave na poti v Betlehem, pri begu v Egipt in potem pri skrbi za Jezusa, potisnjen v ozadje. (Lilijana)

Članom svete nazareške Družine gre čast glede na vlogo v božjem odrešenjskem načrtu. Jezusu gre prvo mesto, ker je učlovečeni Božji Sin; Marija je na drugem mestu kot prava mati Jezusa, Boga in človeka, Jožef pa je bil od Boga izbran za varuha obeh. Po judovski postavi je bil zakoniti Marijin mož in Jezusov oče. Zakon med Marijo in Jožefom je bil deviški; njegov namen je bil, pojasnjuje dr. Anton Strle, »da ne bi sodobniki imeli Jezusa za nezakonskega otroka. Jožef je bil tako rekoč senca, ki je zakrivala Jezusa ... Ostal je skrit in neopazen v dneh svojega življenja na zemlji; ostal pa je skrit skozi stoletja v češčenju Cerkve.« Od 14. stoletja pa njegovo češčenje stalno raste. V litanijah njemu na čast so vzkliki, ki slavijo njegovo vlogo v sveti Družini. Gotovo se ni čutil zapostavljenega. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str 76.

O sveti Jožef,
rednik Jezusov in deviški mož Marijin,
ki si vse življenje vestno izvrševal
dolžnosti in z delom svojih rok
vzdrževal sveto družino iz Nazareta,
varuj dobrohotno vse, ki se
z zaupanjem k tebi zatekajo.
Ti veš za njihove želje,
njihove stiske in njihovo upanje.
Obračajo se k tebi zato, ker vedo,
da jih boš razumel in podpiral.
Tudi sam si prestal hude preizkušnje,
napore in utrujenost;
toda sredi skrbi za vsakdanje življenje
se je tvoj duh,
napolnjen z globokim mirom,
radoval ob neizrekljivi sreči,
da sta ti bila zaupana
Božji Sin in njegova mati Marija.

O da bi vsi, ki se k tebi zatekajo,
razumeli, da pri svojem delu niso
osamljeni in bi znali odkriti
poleg sebe Jezusa in ga sprejeti
z ljubeznijo in zvesto varovati,
kakor si to storil ti.
Izprosi, da bi bilo v vsaki družini,
vsaki tovarni, vsakem laboratoriju,
skratka, kjer koli delajo kristjani,
vse posvečeno z ljubeznijo,
potrpežljivostjo, pravičnostjo
in prijaznostjo zato,
da bi se v obilju razlili
darovi posebne nebeške ljubezni.

sv. JANEZ XXIII. (Molitev). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: MČ

Imenovala se je Lija, bila je lepa kot jutranja zarja in živela je v ribiški vasi ob Modri reki. Najbogatejši ribič jo je prosil za roko in postala je njegova žena.
Prvi dve leti sta mlada zakonca živela zares srečno in brezskrbno. Ta njuna sreča pa je vedno bolj morila taščo mlade žene, ki je izgubila prvo mesto v srcu svojega sina, sorodnikov lepe snahe in njene služinčadi. Začela jo je na vse načine mučiti in širiti najbolj nesramne laži na njen račun.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Čarovnik jo je pozorno poslušal, potem pa ji dal stekleničko z rožnato tekočino in ji rekel, naj vsak dan prilije nekaj kapljic v čaj za taščo. Da bi tašča nič ne posumila, ji je svetoval, naj vsako jutro rahlo masira njena ramena, vrat in čelo z balzamom koralno rdeče barve v drugi posodici. »Na ta način bo smrt nastopila počasi, v šestih mesecih,« ji je rekel čarovnik.
Lija je mesec za mesecem potrpežljivo in vztrajno dodajala nekaj kapljic rožnate tekočine v taščin čaj in jo vsak dan nežno masirala z balzamom koralno rdeče barve.
Ob tej vsakdanji masaži so se začele spletati nove vezi med obema ženama. Njuni srci sta se spremenili. Tašča je uvidela, da snaha ni samo lepa, ampak je tudi prijazna in plemenita. Lija pa je iz dneva v dan bolj odkrivala taščino materinsko srce.
Po nekaj mesecih je Lija dejansko pozabila, zakaj pravzaprav vse to: vsakdanji obiski, kapljice rožnate tekočine v čaju, masaže tašče. Vse je postalo mirna in prijetna navada, združena s prijaznim klepetom in nežnostjo.
Nekega dne pa se je le zavedla, kaj je bilo vzrok za to.
Tašča ji je nedolžno rekla: »Tako lepo se razumeva. Škoda, da bom morala umreti pred tabo …«
Lija je vstala in tekla k čarovniku, da bi ji dal protistrup za tisto rožnato tekočino. Padla je na kolena in ga prosila: povedala mu je, kaj se je zgodilo, in kako se je spremenilo njeno srce.
Čarovnik se je nasmehnil: »Vstani, moja lepa deklica. V steklenički, ki sem ti jo dal, je samo voda z listi vrtnic. Pravi protistrup za sovraštvo, ki je bilo dejansko v tebi, je bila vsakdanja masaža z balzamom.«
Čarovnik je smeje dodal: »Če nekoga gledaš v oči, si mu blizu, se z njim pogovarjaš, ga ne boš mogel več sovražiti.« (B. F.)