Pater Walter Ciszek, poljski jezuit, je preživel petnajst let na prisilnem delu v enem od sibirskih taborišč. Vsa ta leta je bil v skupinah, ki so morale opravljati najtežja in najbolj umazana dela: kopali so temelje, natovarjali in raztovarjali težke gradbene elemente, kopali v vlažnih temnih rovih, kjer jim je bila smrt nenehno za petami.
In kaj ga je vsa ta leta držalo pokonci? »Ljudje so v taboriščih umirali, ker so izgubili upanje,« je pripovedoval. »Jaz sem trdno veroval v Boga in sem imel vedno upanje. Nisem jaz ohranjal vere, vera je ohranjala mene.«

»Če bi imeli vero, kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: “Prestavi se od tod tja!”, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20).

knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 188.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zbrali so se pred Gospodom vsi sveti angeli in pokleknili ter sklenili roke na prsih. Bog pa je vsem razdelil njih delo in skrb. In eni so bili določeni za varuhe ljudi, drugi za varuhe živali in pastirskih čred, tretji za varuhe polj in gozdov, voda, zvezd in vetrov... in spet drugi za varuhe narodov... Sprejeli so vsak svojo službo, kajti božja beseda jim je bila ukaz. In enemu teh nebeških krilatcev je bilo naročeno: “Dvigni se in poleti nad slovensko zemljo in varuj jo v božjem imenu ter bodi z njenimi ljudmi!”
Pa je razpel angel mavrična krila ter se spustil na to božje očesce na zemlji, kjer prebivamo mi. Razširil je roke nad našo deželo, od gorskih vrhov do širnih ravnin. Zdi se mi, da je bil ta od vseh angelov najlepši. Odprl je svoje oči in videl, da bivajo tod dobri in veseli ljudje in da je božji blagoslov z njimi. Slišal je njih pesem in molitev, pa je rekel: “Hvala ti, moj Bog, da si mi izročil take varovance!”
Ni nas zapustil in ne bo nas zapustil do konca sveta.
Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi...
In angel hodi pred nami in božje ime je v njem. Knjigo ima v roki - v njej je zapisana naša zgodovina. Ni to zgodovina velikih narodov, temveč predvsem zgodovina zvestobe božji besedi. Na sodni dan jo bo položil pred noge Sodnika in rekel: “Poglej, Jezus, in bodi usmiljen! Saj so grešili, toda tudi mnogo ljubili so. Ne preštevaj njih grehov; križ, ki si jim ga naložil, so nosili, padali so pod njim, toda njih srca so dobra kot srca otrok.”
Ta angel bo tedaj veliki zagovornik našega naroda. Kako bi ga ne ljubili?
Nagelj in rožmarin ima na svojih prsih in žuljave so njegove roke kot roke naših bratov in sestra. V vsem, razen v slabem, nam je postal podoben. Naše gore in vode in polja se zrcalijo v njegovih očeh in, kadar poje večno hvalnico Bogu, je njegova beseda slovenska.
Otroci ga morda vidijo, kadar zrejo v oblake, naše oči, ki jih slepi modrost tega sveta, pa ga ne dosežejo. Le srca ga čutijo v samotnih urah in v času zapuščenosti; takrat, kadar se utrujeni zgrudimo k božjim nogam.
Tedaj je njegova dlan na naših ramah.

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 09, str. 60

Angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Že od nežnega otroštva se jim priporočamo z zaupno molitvijo: Sveti angel. Mnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.

Angeli so prvi nosilci čistega odrešenjskega veselja, so dovolj močni, da prenesejo Božje veselje: vzdržijo pogled tako v brezno temine kakor tudi v žareči sijaj Božje radosti. (Erich Schick).

Ob vseh tvojih poteh ti stojijo ob strani angeli, kakor jim je bilo ukazano. (…) V vsakem kotičku imej spoštovanje pred svojim angelom! Kako neki bi si upal storiti v njegovi navzočnosti kaj takega, česar bi si ne upal storiti v moji navzočnosti. (sv. Bernard)

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 194-195.

Svetim angelom varuhom sta pri nas posvečeni dve ž. c. (Kašelj - Zalog pri Ljubljani – LJ /levo/ in Otlica – KP) ter ena kapela (Mozelj – NM).

MARIJA, KRALJICA ANGELOV

Edina cerkev (podružnična) Marije Kraljice angelov pri nas je na Drtiji (Moravče – LJ); v karmeličanskem samostanu v Mirni peči pa je tudi kapela.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

Novi sosed je začel pogovor z ženo, ki je živela ob njihovem stanovanju: »Koliko otrok imate?«
»Osem,« je odgovorila žena.
»Moj Bog, to pa mora zelo veliko stati!«
»Oh ne, veste, mi otrok ne prodajamo, mi jih vzgajamo,« je odvrnila mati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa,
ali kot ti, kot še mnogi drugi,
najraje rečem: moja Terezika!
Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava “zvezdnica” med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvojega kipa ali slike, s katere gledaš vedno nasmejana, s preprostim, včasih že kar nekoliko navihanim otroškim pogledom in z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic, kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.
Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo, po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot je zapisno v evangelijih – “mesto na gori ne more skriti!”
S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan, kamor si sledila klicu Jezusa, svojega Nebeškega Ženina. Nihče od nas, navadnih smrtnikov, čisto točno ne ve, kaj se godi za debelimi in visokimi samostanskimi zidovi, kamor ne sme stopiti neposvečena noga, vsi pa si po malem in vsak po svoje predstavljamo življenje v klavzuri.
Običajno si ga slikamo nam nevzdržno: le molitev, delo, post in pokora. Kdor pa je zbral pogum za obisk in mu je bilo dano, da je – resda skozi mrežo – vsaj pokukal na “ono stran”, je lahko videl nasmejane obraze, ki so vanj zrli s preprostim, kar nekoliko navihanim otroškim pogledom, nadvse podobnim tistemu s tvojih slik in kipov, in je lahko spoznal, da je onstran mreže verjetno več pravega življenja kot tostran.
In ti si res polno živela: Slikala si, pisala pesmi in po ukazu celo napisala knjigo, v kateri si opisala svojo življenjsko zgodbo in ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila češčena, slavna in bogata … Ups. Oprosti, ljuba moja Terezika. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!
Na spletu je tudi ogromno tvojih fotografij, pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske. In ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi, jasno, ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.
Med igricami, pod katere sem se podpisal, je ena, ki si jo težko lastim, saj je le prepis iz tvoje knjige. “Mala pot” sem ji dal naslov. Skupaj pa sem jo spravil in prijateljica jo je igrala, v zahvalo za tvoje posredovanje, ko je zbolela moja ‘cvetka’ – moja žena. In ta “Mala pot” me je pripeljala za zidove, do mreže, skozi katero mi je bilo dano pokukati v obraze, ki me odsihmal spremljajo na vseh mojih poteh. In sem ti neskončno hvaležen tudi za to posredovanje.
Pri štiriindvajsetih si – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike. In če kdo še ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi, če komu še ni jasno, da si odkrila pokrajine, o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni, in če kdo še ne ve, da veš o ženskosti – o devištvu in materinstvu – več kot celotno Mesto žensk skupaj, naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.
Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa, moja Terezika. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 98.

Žena v ponošeni obleki in preprosto oblečen mož sta vstopila v pisarno in prosila za srečanje z rektorjem harvardske univerze. Uslužbenka je menila, da tako revno oblečena človeka ne moreta vstopiti v rektorat. Zato jima je dejala, da je rektor ves dan zaseden. Obiskovalca sta odgovorila, da bosta počakala. Po več urah je vendarle poklicala rektorja in ga prosila, da bi jima namenil nekaj minut in se ju tako znebil. Rektor se je strinjal s predlogom.
Par je plaho vstopil v rektorjevo pisarno. Po pozdravu je žena dejala: »Imeli smo sina, ki je leto in pol študiral na vaši univerzi. Študij mu je bil zelo všeč. Toda pred dobrim letom se je smrtno ponesrečil. Z možem bi mu rada postavila spomenik v okviru univerze.«
Rektorju je vzelo sapo. Odvrnil je: »Ne moremo postavljati spomenika vsakomur, ki je obiskoval Harvard in je umrl. Okolica univerze bi zgledala kot pokopališče.«
»Ne, ne,« je odvrnila žena. »Midva ne bi postavila takšnega spomenika, ampak bi postavila zgradbo v njegov spomin.«
Rektor je zavijal z očmi ob njenih besedah. Pogled se mu je ustavil na njunih ubogih oblačilih. Dejal jima je: »Zgradbo! A vesta koliko to stane?«
Žena je umolknila in rektor je bil videti zadovoljen. Obrnila se je k možu in dejala: »Zakaj pa ne bi ustanovila nove univerze?« Mož je prikimal. Rektor je sedaj samo zmedeno poslušal.
Zakonca Stanford sta tako odšla s Harvarda in šla v Palo Alto, kjer sta ustanovila Stanfordsko univerzo kot spomin na sina, ker ju je harvardska univerza zavrnila.

Eno najmočnejših negativnih občutij, ki jih lahko doživimo, je občutek zavrnjenosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2021), 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. - Terezija pri osmih letih. - S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. - Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. -  Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. - Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o "mali cvetki": Na mali poti - njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 - ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

Lepo jesensko vreme nam še dopušča zadnje izlete v slovenske gore. Tja je rad zahajal tudi Jakob Aljaž, čigar 180. obletnico rojstva smo praznovali letos poleti. Več o njegovem delu za večno kraljestvo in slovensko deželo v tokratni Prilogi, kjer boste lahko ugotovili, kako napreden je bil in kako velikopotezne korake je delal.

Smo v sklepni fazi zbiranja podpisov za razpis referenduma o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja. Z dr. Borutom Holcmanom smo govorili o nevarni nadutosti in izgubi človečnosti v sodobni družbi, o vrednotah, ki jih kot družba živimo ter tudi o dostojanstvu in sočutju. Ne manjka pa tudi navedenih razlogov, zakaj je treba biti proti takšnemu zakonu. 

Po Dirki po Franciji smo še pred enim vrhuncem letošnje kolesarske sezone – svetovnim prvenstvom v Ruandi, kjer bo Tadej Pogačar poskušal obraniti naziv svetovnega prvaka, ko je zmagal prejšnje leto. Na pogovor smo povabili Marjeto in Mirka Pogačarja, Tadejeva starša, ki sta danes vpeta v širok krog kolesarskega dogajanja. V pogovoru sta spregovorila o vzgoji, šoli, veri ter o tem, kako je spremljati sina na njegovi kolesarski poti. 

Ob vstopu v mesec oktober, mesec rožnega venca, vas v rubriki Bohkov kot vabimo, da se pri domačem oltarju oz. v bohkovem kotu ustavimo kot družina tudi pri molitvi rožnega venca. V pomoč so razlage skrivnosti posameznih delov rožnega venca, tako da je vsebina lahko razumljiva tudi za otroke. 

Kako mladim približati nekaj domačega, ko pa jim tuje vedno bolje diši? Vzgoja za spoštovanje slovenske hrane, predvsem medu, je del izobraževanja od vrtca naprej. V Temi meseca smo med, propolis in druge čebelje pridelke predstavili na mladim zanimiv način. Upamo, da bodo namesto red bulla in čokolade raje sami namešali medeno limonado, za malico med testi pojedli jogurt z zrnci cvetnega prahu in pregnali utrujenost z matičnim mlečkom. 

V rubriki za fante in punce načrtujemo »odštekan« zmenek. V branje pa priporočam tudi Božjo matematiko, mlada družina namreč na obnovitveni kmetiji živi samosvojo zgodbo: kako lahko slediš svojim sanjam v veri in zaupanju, da nas Bog spreminja in nas uči na novo prepoznavati talente, za katere nismo vedeli, da jih imamo. 

V obletnici meseca se spominjamo Janeza Bitenca. Napisal je veliko skladb za otroke, ki so »ponarodele«. Številne smo prepevali v otroštvu. S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču, saj je uglasbil več pesmic na besedilo Berte Golob. Natisnjene so v zbirki pobarvank, ki jih je likovno opremila Silva Karim (Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Sveti Martin, Anton Martin Slomšek, Marija Pomagaj na Brezjah …). Izšle so v številnih ponatisih in prenovljenih izdajah.

Ob 60-letnici izhajanja naše revije smo vam pripravili kratek pregled izdaj, povezanih s to obletnico in odstrli nekaj načrtov knjižnih izdaj v prihodnosti. Na uredništvu menimo, da je najlepše in najboljše proslavljanje jubileja tako, da vam ponudimo nove, dobre knjige, ki jih boste lahko brali vi in z njimi obdarili svoje prijatelje.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 10 (2025), 4.