Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …

NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).

ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.
Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.

ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).

COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.

CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko ce­pivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju po­vzro­či nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi belja­kovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.

Upam, da v nebeških višavah, kjer se svetniki in angeli pretegujete na puhastih oblačkih, vladata mir in spokojnost, ter da vam večne blaženosti ne zmoti nobena posvetna zamera. Niti družinska ne, ki je, kar se zamer tiče, najhujša in najbolj trdovratna.
Če pa temu ni tako, potem se bojim, da se oblaček, ki si ga deliš s svojima sorojencema, dvojčkoma Kancijem in Kancijanilo, precej trese, kajti na naših koledarjih si običajno zapisan sam, le včasih so pripisani še “ostali oglejski mučenci”, s prižnice nam običajno oznanijo, da “godujejo Sveti Kancijan in tovariši”, zelo redko pa kdo našteje prav vse godovnike, torej tebe, ljubi moj sveti Kancijan, poleg tebe pa še tvojega brata Kancija, sestro Kancijanilo in Prota, ki je bil po smrti staršev vaš vzgojitelj in učitelj, na koledarjih pa – jasno – ni prostora za tako obširen seznam.
Vsi skupaj ste utrpeli mučeniško smrt za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov pri Gradežu blizu Ogleja. Ta kraj se danes – spet le po tebi – imenuje Škocjan ob Soči, in zdaj so dvignili obrvi in zastrigli z ušesi mnogi bralci, ker se jim je utrnilo, da pravzaprav nisi nek mimobežni neznanec, saj po naši mili in ljubi deželici kar mrgoli krajev s tvojim imenom.
Oprosti, ker kopičim razloge za tresenje vašega družinskega nebeškega oblaka, ampak: dejstva so dejstva!
Vem, da se nisi sam rinil v ospredje. Sklepam da si bil pač starejši od brata in sestre in so te zapisovalci dogodkov in zgodovinarji zaradi tega postavili na prvo mesto, kako usodne posledice pa imata novinarska in zgodovinska površnost in brezbrižnost, pa vsaj krščeni Slovenci še predobro vemo. In se zaradi te ‘strokovne’ površnosti pri nas ne tresejo oblački, pač pa prav nasprotno: tisti, ki bi se jim ob navedbah točnih in nepotvorjenih dejstvih morala tresti tla pod nogami še naprej varno prebivajo v svojih gradovih v oblakih, ki so jih zgradili s pomočjo trdih laži. A ker je “Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”, ni prav zelo verjetno, da bodo ti graščaki ali njihovi strokovnjaki kdaj začutili prepih nebeških hodnikov, oblaki gor ali dol.
Lahko pa ti povem, ljubi moj sveti Kancijan, da si s teboj delim podobno usodo. Ne sicer kar se tiče svetništva in mučeništva, vsaj zaenkrat še ne in vsaj še ne v polni meri, pač pa kar se tiče družinske prve vrste, v katero sem zaradi narave svojega zdaj že bivšega poklica in zaradi pisanja podobnih vrstic kot so tele, potisnjen. Prihajam iz družine, kjer nam, vsem petim otrokom, talentov nikoli ni primanjkovalo, pa vendar so se moje sestre in brat že naposlušali: “A ste kaj v sorodu z …?” in verjamem, da jim že preseda. Še mama mi je zadnjič potožila, da ji pogosto postavijo enako vprašanje. Pa sem jo vprašal, če me je že kdaj zatajila, in je rekla, da ne. In sem bil vesel, kako bi ne bil?!
In je in je bil brez dvoma vesel tudi Kristus, ljubi moj sveti Kancijan, da ga nisi tajil, ko so te spraševali o Njem, prav tako ga nista zatajila niti tvoj brat in sestra, sveta dvojčka Kancij in Kancijanila niti vaš skrbnik in vzgojitelj sveti Prot.Lahko se nam zdi smešno in zabavno, da so površni zapisovalci in zgodovinarji, ki jih – kot rečeno – današnji krščeni Slovenci poznamo bolj kot ‘tovariše’, prav v ‘tovariše’ zamaskirali najbližjo žlahto, a če sámo besedo ‘tovariš’ očistimo površne zgodovinske nesnage, vidimo, da imajo čisto prav, čeprav sami verjetno tako ne razmišljajo.
Ljubi moj sveti Kancijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 106.

Deset božjih zapovedi poznam in trudim se, da jih spolnjujem. Problem je v šesti. Mož mi je umrl. Stara sem nekaj manj kot petdeset let. Že nekaj let prijateljujem z moškim, ki je cerkveno poročen, civilno ločen, ne po svoji želji. Prizadeval si je, da je bil zvest zakramentu zakona, v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved, je zapuščeni zakonec. Obstaja znatna razlika. Jasno je, da se ne more poročiti. Po vseh teh letih lahko rečem, da se najina spolnost na človeški način uresničuje tako, da je vključena v ljubezen, s katero sva zavezana drug drugemu. Toda – sva prešuštnika. To me boli. Čeprav njegova žena ni ob tem prav nič prizadeta, verjetno to boli Jezusa, čeprav jaz mislim, da je to zapoved dopolnil zato, da bi ne bili prevarani zakonci prizadeti. Mislim, da je tudi prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš. V Katekizmu katoliške Cerkve piše, da je izročilo Cerkve šesto božjo zapoved razumelo tako, da zaobseže celoto človeške spolnosti. Toda celota je več vrst nečistosti. Ne bi se rada prepirala z Bogom, toda mislim, da si midva s tem dejanjem le dokazujeva ljubezen, se dopolnjujeva ter občutiva nekaj, česar v mladosti nisva. Problem je pri spovedi. Ker ne živiva skupaj, mi je neki duhovnik na božji poti dejal, da grem lahko kadarkoli k spovedi in mi je dal tudi odvezo. Spoved je bila pomirjujoča. Drugi duhovniki se s tem ne strinjajo. Že nekajkrat nisva dobila odveze. Partner se je zaradi tega nekoliko oddaljil od Cerkve in, bojim se, tudi od Boga. Ko sem predlagala, da bi prenehala s spolnostjo, je to sprejel kot mojo zavrnitev njega samega. Meni, da se bova tako začela oddaljevati, ker brez nežnosti pač v ljubezni ne gre, s čemer se tudi strinjam.
Zanima me vaše stališče. Greva lahko k spovedi, ali ne? Greva mogoče samo k tistim duhovnikom, kjer bova dobila odvezo? Živiva vsak v svojem kraju, s svojimi otroki. Zaenkrat ne nameravava živeti skupaj, rada pa bi se skupaj postarala. Imava se iskreno rada. Prosim, svetujte mi karkoli. Kaj bi mi dejal Jezus? On je ena sama ljubezen, gotovo to razume.
Roža
Vaš problem in stisko ste jasno in dokaj podrobno popisali. Hvala za zaupanje. Ker že nekaj let prijateljujete s civilno razvezanim moškim, pomeni, da ste vdova že nekaj časa in da ste dokaj hitro izgubili svojega moža. Omenjate tudi, da sta ‘prešuštnika’, ker imata s prijateljem spolne odnose in se z njimi ‘dopolnjujeta’. Zdi se vam pa, da je “prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš”, kar gotovo do neke mere drži.
Za mlade vdove že apostol Pavel piše, naj se ponovno poročijo, da ne bi dajale nasprotnikom “nobenega povoda za obrekovanje” (1 Tim 5,14). Cerkev je vse od apostolskih časov zagovarjala poroko vdov in s tem nakazala eno izmed možnih dobrih rešitev za vdove in vdovce. Vi, gospa, imate vse pogoje za cerkveno poroko in za zakramentalno sklenitev zakonske zveze, če bi našli samskega moškega ali vdovca, ki bi želel z vami skleniti zakon. V vašem primeru ne samo, da vidva “zaenkrat ne nameravata živeti skupaj”, saj živita vsak v svojem kraju s svojimi otroki, ampak vaš ‘prijatelj’ tudi nima pogojev za cerkveno poroko, ker je bil že cerkveno poročen in “ne po svoji želji” civilno razvezan. Obenem pa tudi omenjate, da “bi se rada skupaj postarala”, kar morda vključuje, da se bosta še bolj zbližala in se morda, če bo možnost, tudi kdaj pozneje poročila.
Ker omenjate Katekizem katoliške Cerkve, vam je gotovo znano, da je ena izmed možnosti pri razvezanih zakoncih to, da poskusijo na cerkvenem sodišču, če je morda možno ugotoviti ničnostni zakon. Pozitivnih rešitev v Cerkvi na Slovenskem je glede tega kar nekaj. Postopek o ničnosti zakona se navadno začne pri domačem župniku ali pa na cerkvenem sodišču. Če bi vidva razmišljala na poznejšo cerkveno poroko, se gotovo splača v to smer potruditi, saj ste še relativno mladi in lahko še dolgo živite; razlogi za ničnost zakona so zelo različni, na katere pa v primeru prijateljevega cerkvenega zakona iz vašega pisma ni mogoče sklepati.
Glede odgovora na sedanje prejemanje zakramenta spovedi in odpuščanja grehov pa tako spovedniki kot spovedanci z ene strani zaupamo v božje usmiljenje, z druge strani pa pri spovedi obljubljamo, da se bomo predvsem težkih grehov izogibali in se odločimo, da ne bomo več grešili. Vaši dosedanji spovedniki so ob upoštevanju teh dveh vidikov presojali vaš primer različno. Omenjate, da je duhovnik na božji poti dejal, da greste lahko kadarkoli k spovedi in vam tudi dal odvezo, “drugi duhovniki se s tem ne strinjajo”. Iz tega vidite, da na vaše vprašanje ni absolutnega odgovora, saj so tudi spovedniki v stiski, ko morajo upoštevati božje usmiljenje ter vajino nemoč in grešnost. Ker je zadeva zelo intimna, bo najbrž najbolje, da imate stalnega spovednika, ki vam bo pomagal, da se boste tako pred svojo vestjo kot pred Bogom lažje pravilno odločili. Stalni spovednik ali duhovni spremljevalec vam bo tudi lažje pomagal k ‘razločevanju duhov’ in k pravilni naravnanosti, saj se v spremljevalnem pogovoru in molitvi lahko zadeve celoviteje opišejo, razložijo in osvetlijo. Italijanska škofovska konferenca je izdala navodila (direktorij) za družinsko pastoralo, v katerem obravnava tudi posebne primere (ločene, razvezane, a ne ponovno poročene, razvezane in samo civilno ponovno poročene, samo civilno poročene in svobodne zveze, tj. zunajzakonske skupnosti) in za vsako od naštetih kategorij navaja pogoje glede prejemanja zakramentov (CD 73, 207–230).
Rad pa bi vdovam in vdovcem, tudi vam, napisal še nekaj. Po nauku Cerkve smo vsi kristjani, poročeni in samski, vdovci in razvezani, poklicani k svetosti; vsak pač v svojem stanu in v svojem konkretnem življenju. Zgodovina krščanskega svetništva pozna številne vdove, ki so dosegle visoko stopnjo svetosti prav kot vdove oziroma vdovci, kar je Cerkev večkrat tudi uradno priznala z razglasitvijo za svetnike (sv. Monika, sv. Ema, sv. Elizabeta itd.). Morda se bo kdo začudil, če bom zapisal, da je tudi Jezusova mati Marija bila vdova, saj je sv. Jožef, Jezusov varuh in mož Device Marije, skoraj gotovo umrl pred Marijo, in se ji zato vdove in vdovci lahko na poseben način upravičeno priporočajo.
Danes, ko je spolnost pogosto enostransko poudarjena, je tako potrebna bolj izrazita odločitev za svetništvo pred poroko. Lahko smo veseli, da je vse več mladih kristjanov, ki odkrivajo vrednost čistega življenja pred poroko predvsem s pomočjo poglobljenega razmisleka o teologiji spolnosti. Ni dolgo, ko mi je neka mati petih odraščajočih oziroma že odraslih otrok dejala, da tudi na tej ravni nastaja neka nova kultura, ki bo lahko poseben blagoslov za prihodnje zdrave generacije. Podobno velja tudi za kvalitetno vdovstvo, ki je lahko velik blagoslov otrokom, vnukom in tudi cerkvenemu občestvu ter družbeni skupnosti, če se odkrije pot vdovskega svetništva. Rad ponavljam trditev Theodorja Boveta, protestantskega zdravnika in strokovnjaka za telesnost in spolnost, da vrednost človeka ni v tem, ali je poročen ali neporočen, vdovec ali razvezan, temveč ali živi brezpogojno in zastonjsko ljubezen ali ne.
Prihodnost, še bolj pa svetništvo, pripadata pokončnim in pogumnim ljudem, ki verjamejo, da Bog, ki je ljubezen, želi po Svetem Duhu voditi vsakega človeka tako, da bi mu bil prav po ljubezni (poročen, samski, vdovec itd.) vedno bolj podoben. Gospa Roža, tudi vas Kristus usposablja in vam omogoča rast v krščanski svetosti.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 05, str. 56

(sv. Kancij, sv. Kancijanila in sv. Prot)

Štiri oglejske mučence poznamo po vsem našem ozemlju južno od Drave, čeprav ima češčenje sv. Kancijana prednost pred drugimi in se veliko krajev imenuje po njem (Škocjan). Kancij in Kancijan sta bila brata Kancijanile, Prot pa je bil njihov krščanski vzgojitelj. Med Dioklecijanovim preganjanjem so v Ogleju kot mučenci pričevali za Kristusa. Cerkve njim v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami, globokimi strugami ali tokom pod površjem (Rakov Škocijan, Škocijanske jame …). (sč)

Sv. Kancijanu, sorojencema in vzgojitelju je pri nas posvečenih 25 cerkva (osem žup. in 17 podr.). Največ (9) jih stoji v LJ nadškofiji: župnijske so v Kranju,(1) na Ježici (LJ) (2) in v Škocjanu pri Turjaku;(3) podružnične pa na Selu (Breznica), v Škocjanu (8) (Dob), na Vrzdencu (9) (Horjul), v Podreči (Mavčiče), na Gor. jezeru (10) (Stari Trg pri Ložu) in na Breznici (11) (Žiri). – V KP škofiji sta ž. c. na Planini (4) in v Truškah,(5) šest pa je p. c.: nad Reko (12) (sv. Kacjan – Cerkno), Golac (++), Britof (Marijino Celje - Lig), Škocjan (13) (Rodik), Mahniči-Raša (14) in Barka (Vatovlje). – V NM škofiji sta ž. c. v Mirni Peči (6) in v Škocjanu pri NM (spodaj), p. c. pa na Gor. Jesenicah (15) (Šentrupert) in v Stavči vasi (16) (Žužemberk). – Tudi v CE škofiji najdemo ž. c. sv. Kancijana – v Rečici ob Savinji,(7) prav tako tudi tri p. c.: Rožno (Brestanica), Kremen (17) (Razbor pod Lisco) in Žalec (++). (18) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 106-107
 

Zgodba

Otresti čevlje

Vnuk je opazil, da stari oče vedno otrese čevlje, preden jih obuje. Nekega dne ga je vprašal: »Zakaj zmeraj otreseš čevlje, preden se obuješ?«

»Največkrat se niti ne zavedam, da to naredim. To mi je že prešlo v navado. Štirideset let sem delal v puščavskem okolju, kjer je veliko strupenih kač. Te so prišle tudi v naša domovanja, ko so iskale gorkoto in zavetje. Pogosto so se splazile v čevlje, ki smo jih imeli pod posteljami. Nekoč je sodelavca pičila strupena kača, ko si je obuval čevlje. Kmalu zatem je umrl. Od takrat smo bili pri obuvanju zelo pazljivi in smo vedno otresli obuvalo.«

»Toda tu ni kač!« je dejal vnuk.

»Res je, ampak ko neko stvar delaš leta in leta, ti to postane navada. To se je zgodilo tudi meni.«

Misel

Navada je nekaj, kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko. Pomeni tudi nekaj, kar je zaradi ponavljanja postalo značilnost nekega človeka.

Ko nekaj ponavljamo, dobro ali slabo, se veča naša nagnjenost, da to ponovimo. Močnejše ko je nagnjenje, težje se znebimo navade, ki je slaba, še bolj se utrdi tudi dobra navada.

Če neko dejanje večkrat storimo, ga vedo lažje ponovimo, pa tudi pogosteje ga ponavljamo. In to težko prenehamo. »Navada je železna srajca,« pravi slovenski pregovor.

Molitev

Gospod Bog,
ko dopuščamo majhne nepravilnosti,
ko govorimo 'nedolžne' laži,
ko storimo 'neškodljive' nepoštenosti,
pomagamo vzpostavljati strpnost do zla,
ki slabi naš čut za dobro in slabo.
Pomagaj nam,
da se na začetku upremo slabim navadam.
Tako se ne bodo v nas ukoreninile.
Vemo, da lahko prevladajo naš razum.
Pomagaj nam gojiti dobre navade,
ki so sad velikodušnosti in prijaznih dejanj.
Tako nam delati dobro ne bo težko,
ampak bo dobrota postala naša navada.
Postala bo del nas.

Iskrica

Zelo težko je premagovati slabe navade. Če zbrišeš eno črko, se ne spremeni računalniški 'bit'. Zbriši še eno in bit bo ostal. Odstrani še eno in bit bo še vedno ostal. Toda če tako nadaljuješ, 'bita' ne bo več. To nam sporoča: če hočemo opustiti navado, jo moramo popolnoma izkoreniniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.

V maju, Marijinem mesecu, se po sočuten objem zatekamo k Božji materi Mariji. Podoba Marije z Jezusom v naročju je podoba sočutnega objema, ki si ga želimo vsi, otroci in odrasli. Včasih konkretnih fizičnih objemov svojih mam, očetov, partnerjev, sorodnikov, prijateljev ne moremo dobiti. Takrat in vedno lahko prosimo mamo Mariji za njen sočutni objem. Zato v tokratni številki nekaj več poudarka na tem, kako se lahko v različnih situacijah obračamo na nebeško mater Marijo.

Molitev ob bolezni
»Draga mama Marija, ko ležim v bolniški postelji, sam, se zbujam sredi noči in te prosim, objemi me. Bodi z mano. Daj mi čutiti, da nisem sam.«

»Draga mama Marija, ko se peljem na zdravniški pregled in me zvija od strahu in groze, sploh nikomur ne zmorem povedati, kako zelo me je strah. Prosim te, bodi z mano in me objemi.«

Molitev v nosečnosti
»Draga mama Marija, slabo mi je, vsako jutro, cel dopoldan in še po kosilu, ko že tako ne morem kaj dosti pojesti. Kako je bilo v tvoji nosečnosti, mama Marija, si tudi ti doživljala slabosti? Vsekakor si zdržala dolgo pot peš in na osličku, gotovo večkrat lačna kot sita. Še Jožefa si tolažila, ko je bil lačen. Draga mama Marija, bodi z mano v teh mesecih nosečnosti.«

»Draga mama Marija, sem tik pred porodom. Ne vem, kaj naj pričakujem. Strah me je. Prosim te, bodi z mano in ob meni. Samo ti veš, kako težko je bilo tebi ob rojstvu Jezusa. Objemi me in mi izprosi tvoj pogum.«

»Draga mama Marija, postal bom oče. Bojim se poroda. Ne vem, kako bom lahko ženi v pomoč. In potem naprej, to majhno bitje. Bom znal biti oče? Ti si bila pogosto vir tolažbe in sočutja tudi za Jožefa. Prosim te, bodi tudi z mano in ob meni.«

Molitev v neplodnosti
»Draga mama Marija, k tebi je prišel angel in ti povedal, da boš spočela sina. Z možem že več let čakava ta veseli trenutek oznanjenja, da bi bila blagoslovljena z otrokom. Težko nama je. Prosiva. Moliva. Hodiva na romanja. Prosiva te, mama Marija, objemi naju v najini bolečini in čakanju.«

Molitev ob bolnem otroku
»Draga mama Marija, še nikoli v življenju nisem doživljala tako velike groze in strahu kot v teh dneh, ko sem z bolnim otrokom v bolnišnici. Nemočna sem. Sedim in molim in ponoči veliko jokam. Mož je z mano in ob meni. Hvaležna sem mu. Sorodniki in prijatelji mi pišejo spodbudna sporočila. Hvaležna sem za to. Najhuje je ponoči. Ko piskajo aparati. Ko otroka boli in čakamo, da mu bodo spet lahko dali zdravila. Nič ne morem narediti. Nič. Samo molim in čakam. Še v naročje ga ne morem vzeti. Kako je bilo tebi z Jezusom pod križem? Ne predstavljam si tvojega trpljenja. Bodi z mano, te prosim. Objemi me in objemi mojega otroka in moža.«

Molitev v zanemarjenosti
»Draga mama Marija, ponedeljek je. S sestro sva spet sama doma. Niti kosilo še ni skuhano. Mama pride pozno domov. Za očeta upava, da ga sploh ne bo. Da bomo imeli mirno popoldne, večer in noč. Kajti ko je oče doma, kriči. Pride pijan in kriči. Včasih pade po tleh. Strah me je za mamo in sestro. Prosim te, mama Marija, objemi nas vse. Tudi očeta objemi, te prosim, da morda neha piti.«

»Draga mama Marija, cele dneve sem sam doma. Oče in mama sta se ločila. Oče ima drugo ženo, nove otroke, zame mu ni mar. Tudi preživnine ne plačuje redno. Mama zato dela v dveh službah in je cele dneve tam. Sam sem, iz šole pridem v prazno stanovanje. Nikogar ni, s komer bi se pogovarjal. Hodim k verouku, pevskemu zboru in skavtom, da vsaj takrat nisem sam doma. Ta samota je strašna. Težko jo prenašam. Še posebej, ker vem, da ima oče novo družino. Tam je veliko otrok, pa še živali imajo. Zakaj ima oče tiste otroke rad, mene pa ne mara? In pogrešam mamo. Želim si, da bi prej prihajala iz službe domov. Da bi več časa preživela z mano. Ko mi je težko, igram kitaro, poslušam glasbo. Pogrešam bližino in objem. Draga mama Marija, vsaj ti me objemi in me imej rada.«

»Draga mama Marija, moje mame skoraj nič ni doma, ko pa pride, je utrujena in leži ali pa gleda televizijo. S sestro sva pridni. Očetu pomagava skuhati, pospraviti, tudi delati v hlevu. Bojim se, da je mama bolna. Pogrešam jo. Prosim te, mama Marija, vsaj ti me objemi in me imej rada, in prosim, pomagaj moji mami.«

Molitev v stiski zaradi učenja
»Draga mama Marija, težko se učim za šolo. Misli mi kar švigajo sem in tja. Ne morem se skoncentrirati. V naši hiši je vedno glasno. Pet otrok. Sestra ima že dva otroka, ki ju pazita moja mama in oče. Saj sta prijetna, vendar sta glasna, jaz pa bi potrebovala mir, da bi se lahko učila. Našega župnika sem prosila, če ima v župnišču kakšno sobo, da bi se lahko tam v miru učila. Doma me ne razumejo. Pravijo, da nakladam, da so vse to samo moji izgovori, da sem lena. Pa ni res. Rada bi se učila, pa se ne morem, če ni tišine. Sestre in brat se lahko učijo v hrupu, jaz pa ne. Mama Marija, ti mi verjameš? Prosim te, objemi me.«

»Draga mama Marija, ne morem se učiti. Ne morem. Ne znam. Ne gre mi. Sedim za mizo in gledam v zvezek, in ko bi rad ponovil, kaj sem prebral, je, kot bi imel prazno glavo. Mama in oče pravita, da bluzim, da kar nekaj sanjam, jaz pa res sedim za mizo in gledam v zvezek in si nič ne zapomnim. Veliko lažje bi mi bilo, če bi mi mama ali oče pomagala pri učenju, pa pravita, da sem dovolj velik, da se bom učil sam. Bodi vsaj ti z mano, mama Marija, in mi pomagaj, da se bom lahko učil.«

Molitev ob trpljenju otrok
»Draga mama Marija, ti si trpela ob trpljenju tvojega sina. Bodi z mano in ob meni, ko trpi moj sin. Prejšnji teden si je prerezal žile. Zdaj je v psihiatrični bolnišnici. Noče govoriti z mano. Pravi, da sem vsega jaz kriva in da me sovraži. Popolnoma sem zlomljena.«

»Draga mama Marija, moja hči se je spet rezala po nogah in rokah. Zdi se mi, kot da vidim Jezusa v njej in njenih ranah in se počutim povsem nemočno. Dobili smo napotnico za psihologa, kjer bo na vrsti čez en mesec. Kako naj ji pomagam? Kako naj bom z njo? Povsem nemočno se počutim. Draga mama Marija, objemi me, da bom jaz lahko objela svojo hčer.«

»Draga mama Marija, hudo je gledati sina, ko se bori s svojimi mislimi, ki mu ukazujejo, da mora delati kroge po kuhinji in okrog hiše. Psihiatri so mu postavili diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Mož kriči nanj. Ne more sprejeti, da je sin bolan, zdi se mu, da se norčuje iz vseh nas. Jaz pa vem, da sin zelo trpi. Možu se ne upam ničesar reči, ker bo ogenj v strehi. Trpim, ko gledam sinovo trpljenje. Marija, bodi z mano in mi pomagaj.«

Molitev v stiskah, v odnosu v zakonu
»Draga mama Marija, Jožef te je odslovil. Težko ti je bilo. Nemočno si čakala, da se njegovo srce omehča in te sprejme nazaj v svoj objem. Ko se moj mož obrne stran od mene, ko se zateče v svojo delavnico, v hlev, na njivo, ko je njegovo delo pomembnejše kot najin odnos in najini otroci, te prosim: bodi z mano in mi daj moči in poguma, da vztrajam v veri in zaupanju, da se bo tudi njegovo srce omehčalo.«

»Draga mama Marija, že kot majhen fantek sem zamrznil ob grozečih pogledih svoje mame, ob njeni jezi. Zdaj, ko se name jezi moja žena, zamrznem še bolj. Umikam se v delo, s prijatelji na pivo, včasih se najraje ne bi vrnil domov. Saj vem, samo jezna je. Ampak že, ko sem bil majhen, se mi zdelo, da me mama ne mara. Ko se name jezi moja žena, me je strah, da me bo zapustila, ker me ne mara več. Prosim te, mama Marija, daj mi svoj varni objem ljubezni, da se bom lahko vrnil domov.«

Molitev staršev
»Draga mama Marija, pomagaj nama, da bova dobra in ljubeča oče in mama. Da bova znala objeti in sprejeti drug drugega v lepem in težkem ter da bova vedno znala ponuditi ljubeč objem vsem najinim otrokom.«

 C. Breznikar Ruparčič in M. Ruparčič, Sočutje do sebe, Ognjišče 5 (2024), 23-25.

Vnebohod je spomin 'odhoda' vstalega in poveličanega Kristusa z naše zemlje v nebesa. 15. avgusta pa je ob datumu zapisano 'Marijino vnebovzetje'. Kakšna je razlika med 'vnebohodom' in 'vnebovzetjem'? (Aleksandra)

Evangeliji poročajo, da se je vstali Kristus svojim učencem večkrat prikazal. Po štiridesetih dneh pa se je od njih poslovil "in oblak ga je zastrl njihovim pogledom" (Apd 1,9). V Veri, ki jo molimo pri maši ob nedeljah in praznikih, izpovedujemo, da je Jezus "šel v nebesa" in da "sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega". Potem ko je v popolni pokorščini izvršil nalogo, za katero ga je Oče poslal na svet, je kot Bog "z lastno močjo" ŠEL v nebeško slavo. Njegova Mati Marija pa je bila, potem ko je 'zaspala' (ni umrla), VZETA v nebesa k svojemu Sinu z dušo in s telesom. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju, ki je bila med kristjani živa že od najstarejših časov, je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. (sč)

Silvester Čuk, (Na kratko) Ognjišče (2016) 8, str. 76