Na zelo starem koledarju sem ob datumu 1. januar videl napisano: Novo leto, Obrezovanje Gospodovo. V nekoliko novejšem (1967) pa piše: Novo leto, Osmina Gospodovega rojstva. Kaj to pomeni? (Gregor)

Julij Cezar je že leta 46 pr. Kr. določil 1. januar kot začetek novega leta. Pogani so ga začenjali z razuzdanim veseljačenjem. Ponekod so pogane posnemali tudi kristjani. Nekateri cerkveni očetje so tožili, da je novo leto »satanov praznik«, zato je Cerkev vernike ta dan vabila k molitvi in zatajevanju. Ko so v Rimu sredi 4. stoletja uvedli božični praznik 25. decembra, se je – cerkveno – začetek novega leta pomaknil na božič, šele papež Inocenc XII. ga je leta 1691 prestavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s 1. adventno nedeljo; Cerkev je 1. januarja obhajala 'obrezovanje Gospodovo', kakor poroča evangelist Luka: »Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). Nekaj časa so 1. januarja obhajali tudi praznik Jezusovega imena. Novejše ime za 'obrezovanje Gospodovo' je bilo 'osmina Gospodovega rojstva'. Po koncilu je novo leto praznik Marije, Božje Matere, od leta 1968 pa še Svetovni dan miru. (sč)

Moja hčerka je katoliške vere in se namerava poročiti z baptistom v katoliški cerkvi. Zanima me, ali je to mogoče in kakšne dokumente potrebuje. Kateri duhovnik lahko vodi obred.
Jožica

Odgovor je načelno lahko zelo kratek: Katoličan se lahko pod posebnimi pogoji poroči z vsako žensko, ki je samska in ni poročena in obratno. Seveda pa je idealno za zakonski par, če sta oba zakonca iste vere, saj je versko življenje v zakonu, kot lepo pravi Theodor Bovet, znani švicarski protestantski psihiater, pisatelj in strokovnjak za zakonsko življenje in problematiko, nekaj najbolj intimnega, še intimnejše od spolnosti.
Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Različnost veroizpovedi med poročencema ni nepremagljiva ovira za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu« (KKC 1634).
Vaše vprašanje je zelo konkretno, hčerka katoliške vere se namerava poročiti z baptistom v Katoliški cerkvi. Gornji odgovor vključuje seveda tudi baptiste, ki so kristjani, saj jim Katoliška cerkev priznava veljavnost krsta in si tako dva kristjana tudi različnih krščanskih veroizpovedi, ne samo dva katoličana v moči krstnega duhovništva lahko podarita – po nauku Katoliške cerkve – zakrament sv. zakona. Po kanonih Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v Katoliški cerkvi in iz nje ni izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v popolnem občestvu s Katoliško cerkvijo, za katoliškega vernika možen, toda z izrečnim dovoljenjem cerkvene oblasti, konkretno krajevnega škofa (kan. 1124). Ta pa mora presoditi, če je za mešan zakon upravičen in pameten razlog in naj da dovoljenje, če katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere in da obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi. O teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani. Obe strani je treba tudi poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti (kan. 1125). Dve poroki, v obeh cerkvah, nista dovoljeni in ni dovoljeno, da bi katoliški duhovnik in nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev (kan. 1127). Od leta 2004 imata Katoliška in Evangeličanska cerkev v Sloveniji skupni obrednik Ekumenska cerkvena poroka, ki sta ga potrdili Slovenska škofovska konferenca Katoliške cerkve in Škofovski urad Evangeličanke cerkve v Sloveniji. Ta obrednik ima dva vzorca: Poroka v evangeličanski cerkvi z udeležbo katoliškega duhovnika in Poroka v katoliški cerkvi z udeležbo evangeličanskega duhovnika. Z drugimi krščanskimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi ni v Sloveniji glede ekumenske ali mešane poroke nobenega uradnega dogovora in ne obrednika.
Gospa Jožica, vaša hčerka in tudi njen fant morata katoliškemu duhovniku, saj pišete, da se namerava poročiti v Katoliški cerkvi, prinesti krstna in samska lista, ki dokazujeta, da sta oba krščena in tudi še samska. O drugih zadevah se bosta seznanila na enem izmed tečajev priprave na zakon, ki občasno poteka v vseh večjih mestih po Sloveniji in se o nejasnostih še pogovorita župnikom, v kateri cerkvi bo poroka. Prav je, da se pri župniku prijavita vsaj štiri mesece pred poroko.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 73.

Drage naročnice, dragi naročniki, bralke in bralci!
Revija Ognjišče s to številko vstopa v svoje 61. leto izhajanja in aprila 2025 bo minilo 60 let, odkar je luč sveta zagledalo prvo Farno Ognjišče. Veliko člankov in kasneje tudi knjig smo v tem času uspeli pripraviti in ponuditi v slovenskem prostoru, večkrat smo se ob jubileju tudi že ustavili ob dosežkih in dogodkih, ki so bili prelomni v razvoju mesečnika in založbe Ognjišče.
Naj ob vstopu v nov letnik in naše praznovanje 60. leta izhajanja najprej izrazim iskreno zahvalo vsem, ki ste zvesti naročniki in bralci naše revije. Še posebej zahvala vsem, ki se nam odzovete, tako s kritikami, idejami, vzpodbudami in pohvalami. Vse to nam daje vedeti, da naše poslanstvo, prinašati Kristusa v vsakdanje življenje vsakega človeka, v vsakem kotičku Slovenije in onkraj, pušča sledi. Ni zaman. In vsakič, ko me kdo ustavi, me ogovori, se oglasi prek telefonskega klica ali elektronske pošte, meni in uredništvu sporoča, da je tudi bralcem mar. Zato res hvala za vašo zvestobo in podporo.

Naš pogled ob snovanju vsebin za 61. letnik mesečnika Ognjišče je bil zelo usmerjen v preučevanje življenja posameznika: kaj ga obkroža, kaj ga zanima, kaj ga oblikuje in kaj ga gradi. Pri načrtovanju smo z izbiro vsebine, ki bo imela prostor v tem letniku, bili odločeni, da okrepimo vsebinska področja, ki izgrajujejo posameznika, mladostnika, zakonca, starostnika in hkrati ustvarjajo podlago za dober odnos med generacijami. Uredništvo 2025:(z leve): mag. Božo Rustja (odgovorni urednik), Miha Turk (direktor), Silvester Čuk, Marjetka Pezdir Kofol, Benjamin Pezdir (teh. urednik), Matej Erjavec (izvršni urednik, mladinska priloga).

Drznemo si reči, da naša revija ni le naključen nabor člankov, ampak je skrbno načrtovan odziv na aktualno življenje. Le na ta način smo lahko razumevajoč sopotnik skozi življenje; življenje, ki prinaša vsakodnevne izzive, trenutke navdiha, obdobja žalosti, občutka nemoči, dvomov ali potrebe po razmišljanju. Z našo vsebino vam želimo v vseh teh razsežnostih prihajati naproti. Vsemu temu želimo dodati tudi Kristusov pogled, versko razsežnost in duhovno spodbudo. In to naj bo tudi odgovor na morebitno vprašanje, zakaj ostati ali postati naročnik in bralec Ognjišča

V prvem delu revije boste ob nekaterih utečenih in že znanih rubrikah zasledili vsebine, ki želijo biti podpora zakoncem, družinam, posameznikom, da bi živeli bolj polno ter v odnosih, ki povezujejo.
Po letih, ko smo za zakonce v ospredje vsebine zelo močno postavili duhovno rast, vodenje zakoncev prek domačih duhovnih vaj, se letos osredotočamo na mlajše zakonske pare, kjer odnos še pridobiva trdnost, hkrati pa so za to obdobje značilne preizkušnje, ki jih prinaša rutina in odrekanja.
Ta družinski del želimo nagovoriti tudi s konkretnimi spodbudami, kako ustvariti domačo Cerkev. Družinska molitev, obredi, trenutki za zahvale in prošnje – vse to predstavlja versko in družinsko bogastvo, zato smo prisluhnili željam in ponujamo konkretne ideje, kako sestaviti in pripraviti skupne trenutke za molitev.
Revija Ognjišče je družinska revija in kot taka želi z vsemi močmi podpirati družino kot osnovno jedro. Tudi zato bodo v letu 2025 naši avtorji na klepetih in obiskih pri družinah – ker želimo ujeti trenutke resničnosti različnih družin, z vsemi njihovimi radostmi in skrbmi. Sledi še izbrana zgodba za mlajše bralce, saj želimo poleg legendarnega Indijančka, ki nagovarja sicer vse generacije, tudi njim ponuditi nekaj vrstic prijetne in poučne zgodbe.

V ta vsebinski paket sodijo članki, kjer so v ospredju s pomočjo naših strokovnih sodelavcev izgradnja odnosov do samega sebe, do drugih, prenašanje vzgoje na mlajše generacije ter spodbude za starejše bralce. Tudi s poudarkom na večgeneracijski družini. Zato ne manjka modrosti življenjskih izkušenj, ponosa na prehojeni poti niti nasvetov za aktivno in izpopolnjeno življenje v tretjem življenjskem obdobju ali nasvetov za ustvarjalnost in duševni mir. Psihologove spodbude izpod peresa mag. Draga Tacola nagovarjajo ravno tretje življenjsko obdobje – a ne samo tega – in na vesel in optimističen, skorajda blag način prinašajo vidike življenja, ki jih ne smemo zanemariti niti jih včasih ne jemati preveč resno oz. jih moramo osvetliti samo na pravi način. Veseli smo, da je knjiga Dober dan, starost mag. Draga Tacola doživela tako lep sprejem. Priporočamo jo tudi vam.
Vzgojni vidiki dr. Kristoviča so zelo dragoceni in zaradi njegovega stika »s terenom« tudi zelo aktualni.
Z našo dolgo trajajočo rubriko Naši preizkušani s posebno pozornostjo pristopamo k vsem, ki jih ta svet največkrat spregleda. Kakorkoli preizkušani nam prinašajo zelo globoko sporočilo, ki ga moramo nujno slišati vsaj enkrat na mesec: Kljub vsemu je vredno živeti!
Sploh pa je lepo živeti, če najdemo smisel, če najdemo poslanstvo. Mag. Darja Kalamar Frece nas bo v tem letniku peljala skozi razmislek o poslanstvu in kako se soočiti z izzivi, ki jih prinaša sodoben vidik osredotočenosti nase v nasprotju s poslanstvom, ki nas v svojem jedru spodbuja živeti za druge. In da je lepo živeti, predvsem živeti za druge, znajo povedati tudi v Društvu Deteljica, kjer se ukvarjajo s posebnim poslanstvom – področjem posvojitev in rejništva. V letošnjem letu bomo v nekaj člankih z njimi spregovorili o soočanju z neplodnostjo pa vse do psiholoških, pravnih, finančnih vidikov posvojitev, gradnji odnosov s posvojenimi otroki in kako sploh razumeti področje posvojitev v Sloveniji.

V drugem delu revije je izbrana vsebina, ki prvenstveno nagovarja mlade in njihovo realnost, najprej z daljšo Temo meseca, nato v rubriki za zaljubljene mlade, kjer z novo avtorico Tino Berčič vsak mesec pripravljamo vsebinski predlog za zmenek. Z YoungCaritas predstavljamo njihove dejavnosti in mlade vabimo, da se jim lahko pridružijo in namenijo nekaj svojega prostega časa za pomoč drugim. Tudi to zna biti zelo koristna izkušnja, ki da marsikateri odgovor o smislu mlademu človeku.
Ne zmanjka vsebin s področja popularne kulture, verskih spodbud ali v pismih ali v spoznavanju svetnikov, kjer nam bo Nataša Rupena pomagala stopiti v svetniške čevlje. V prvoosebni pripovedi nam bo približala izseke iz življenja svetnikov. Začnemo s svetim Antonom Puščavnikom. Hkrati pa upodobitve posameznih svetnikov predstavlja tudi Simona Kermavnar, kjer lahko spoznamo tudi bogastvo in sporočilnost umetniških mojstrov.

Bogata vsebina Ognjišča, ki smo jo v jubilejnem letniku bolj široko predstavili, naj bo spodbuda, da ostanete naši zvesti bralci in naročniki. Hvala vsem za vašo zvestobo Ognjišču!.

B. Rustja in uredništvo. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2025), 4-5.

»Pozdravljena, sveta Mati, rodila si Kralja, ki vlada nebo in zemljo vse čase.« S tem pozdravom se začenja sveta maša prvi dan koledarskega novega leta, osem dni po božiču, prazniku Jezusovega rojstva. Božji Sin je postal pravi človeški otrok po deviški materi Mariji. Božje materinstvo je temelj vseh njenih odlik. Versko resnico, da je Marija prava in resnična Božja mati, je razglasil vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431. Vera v Marijino Božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Po Mariji se je izvršila tista “čudovita zamenjava”, o kateri pišejo stari cerkveni očetje: Božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali Božji otroci. Leta 1931 je papež Pij XI. določil, naj se praznik Marijinega Božjega materinstva obhaja 11. oktobra, po koncilski prenovitvi koledarja pa je postavljen na 1. januar, ki je od leta 1968 tudi svetovni dan miru, ko “po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru” (sv. Pavel VI.). (sč)

Na slovenskem ozemlju stoji 12 cerkva, posvečenih Božji materi Mariji; ena je žup., 11 je podr., (15 je kapel). – Edina ž. c. B. M. stoji v Kosezah - Ljubljana (1); v LJ nadškofiji pa sta še p. c. v Šinkovem Turnu (2) in na Šmarni Gori (3) (obe žup. Vodice). – V NM škofiji je cerkev B. M. na Dobravi (Dobrnič), v MB pa romarska na Brinjevi Gori (4) (Zreče). Največ cerkva (7 podr.) Marijinega Bož. materinstva je v CE škofiji: Rosulje (5) (Ljubno ob Savinji), Brezje in Lepa Njiva (6) (Mozirje), romarske v Kokarjah (7) (Rečica/Savinji), na Sv. Gorah (8) (Sv. Peter pod Sv. g.), na Čreti (9) (Vransko) in na Tinskem (10) (Zibika). Kapele so v Gradišici (11) (Brezovica – KP), na Dobravi in Dol. Prekopi (Kostanjevica/Krki – NM), v Moravcih (M. Nedelja – MS).

Z Marijinim Božjim materinstvom je (z imenom in upodobitvijo) povezanih še pet cerkva: ž. c. na Sladki Gori (13) (Čudodelna M. B./z Marjeto Antioh. – MB); ž. c. Čenstohovske M. B. v Kostrivnici (CE); prav tako bazilika na Sv. Gori pri GO (12) (Solkan – KP), romarska na Žežlju/tudi Marijino ime (14) (Vinica – NM) in na Vel. Vinjem Vrhu/s Sv. Jožefom (16) (Šmarjeta – NM).

Sem prištejmo še tri cerkve posvečene Sv. Mariji: p. c. v Šmarjah (Sežana – KP), v MB nadškofiji romarska na Gorci (15) (Sv. Peter pri MB) in na Smolniku (Ruše).

Omenimo še sedem p. c., ki so posvečene Devici Mariji: Troščine (Polica – LJ), v KP škofiji: Devica Marija v Polju (Bovec), Obršljan (Komen) in Golo Brdo (Kožbana); v MB nadškofiji v Podlehniku in Vuzenici, ter v Slakah (17) (Podčetrtek –CE).(mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 1, str. 98-100.
 

Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo ...
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.

Vzamem list papirja.
Navaden. Bel.
Format A4. Dovolj bo, se mi zdi … Začnem pisati.
Delam spisek ljudi, ki so mi letos šli na živce. Spisek ljudi, ki so preizkušali mojo ljubezen do bližnjega, mojo potrpežljivost in prijaznost. Vljudnost. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo!
Delam spisek ljudi, ki so me spravljali v obup. Me pripravili do tega, da sem izustil par krepkih. Si dal duška z udarcem v kaj trdega. Ali z brco v kaj podobnega. Precej je teh ljudi … Obupnih … Srečeval sem jih na ulici, se vozil mimo njih na cesti, jih gledal po televiziji. Tu je tako rekoč ves državni zbor … Presneta reč, da je en list premalo. Kakor sem zastavil, bi lahko v roke vzel kar telefonski imenik!
Delam spisek ljudi, ki jih ne maram. Spisek ljudi, ki so me v tem letu užalili. Žalili, celo. Ki so me zmerjali. Me obrekovali, ali pa samo opravljali. Spisek ljudi, ki so me ranili … me spravili v jok … Do tega celo, da sem zaklel!
Začnem z imeni in priimki. Potem opisno: ženska, ki me je prehitela v vrsti v trgovini … Tip, ki je izsilil prednost v krožišču … Mulc, ki mi je pokazal jezik …
Ne omejim se zgolj na dom in na državo … grem prek meja … na splet … in v zgodovino … Hecno, kako ti lahko nekdo, ki ga nikoli nisi srečal v živo in ga tudi ne boš, odvzame mir srca!

Vzamem nov list.
Navaden.Bel.
Format A4. Dovolj bo, se mi zdi.
Delam spisek ljudi, ki so me letos razveselili. Spisek ljudi, ki so mi polepšali dan. Mi naredili uslugo ali dve. Spisek ljudi, ki so mi pomagali in mi bili v oporo. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo!
Delam spisek ljudi, ki so me letos nasmejali. Me pripravili do tega, da sem bil vesel. Mi pomagali, da sem še sam storil kaj dobrega in nesebičnega. Precej je teh ljudi … Odličnih … Srečeval sem jih na ulici, se vozil mimo njih na cesti, jih gledal po televiziji. Hvala Bogu: en list bo premalo!
Delam spisek ljudi, ki so bili z menoj prijazni. Usmiljeni. Ki so se me spomnili. In molili zame!
Začnem z imeni in priimki. Potem opisno: ženska, ki me je spustila naprej v vrsti, ko se mi je mudilo … Tip, ki je še pravočasno zavrl, ko sem divjal … Mulc, ki mi je odstopil sedež …
In spet grem prek zidov in mej, na splet in v svet … v zgodovino … Hecno, kako ti je lahko nekdo, ki ga nikoli nisi videl v živo in ga tudi nikoli ne boš, v tolažbo. In zgled!

Nov list!
Delam spisek ljudi, ki sem jih letos užalil. Žalil, celo. Jih ranil. Obrekoval ali samo opravljal. Jih spravil v jok in zmerjal. Kar nekaj jih je v moji neposredni bližini. V moji hiši. V moji postelji, celo! In v službi. In na cesti. In na spletu. In v svetu. V zgodovini.

Nov list! Za ljudi, ki sem jih razveselil. Spravil v smeh in zanje molil.

Hecno, kako se na vseh seznamih pojavljajo ista imena. Isti obrazi. Bratje in sestre …

Vse liste dam na kup. Zmečkam. Zažgem in posujem s kadilom. Da na tri svete večere s svojim smehom in ranami, z ljubeznijo in bolečino blagoslovim prostorje svojega bivanja.
In (do)pustim, da Bog blagoslovi moje življenje.

Nov list.

Novo leto.

Gregor Čušin. Ognjišče (2017) 01, str. 3

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

V vsej deželi je zavladalo pomanjkanje.
Skoraj polovica ljudi v manjšem mestu je bilo brez dela. Povsod je bilo čutiti obup in malodušje. Božič se je bližal, a bilo je malo denarja za praznična jedila in darila. Za nameček pa je prišlo do nove neprijetnosti. Ko so želeli z lučkami okrasiti ulice v središču mesta, so ugotovili, da so lučke neuporabne.
Obrnili so se na župana: »Božične lučke ne delajo. Kaj boste ukrenili?«
Župan je sklical mestni svet. »Božične luči so v okvari, kaj naj naredimo?« je vprašal svetnike.
»Ni denarja, da bi kupili nove,« so odgovorili. »Saj imamo komaj za preživetje. Nič ne ostane za take razkošne stvari!«
Župan je to sporočil meščanom. Ljudje so bili sprva razočarani. Hoteli so se pritožiti županu in mestnemu svetu. Potem pa so uvideli, da denarja preprosto ni in s tem je bila zadeva končana.
Potem pa se je zgodil božični čudež. Zbralo se je nekaj meščanov. »Jaz sem električar,« je rekel prvi. »Morda bi lahko lučke popravil in jih obesil.«
»Jaz imam sekiro in žago,« je rekel drugi. »Lahko posekam smreko in jo postavim na mestni trg.«
»Jaz imam dolgo lestev,« se je oglasil tretji. »Lahko pomagam obesiti lučke na božično drevo.«
»Spoznam se na gospodinjske stvari,« je rekel četrti. »Lahko spečem piškote za vse.«
»Če je tako, bom nekaj naredil tudi jaz,« je dodal naslednji, »skuhal bom vročo čokolado za otroke na sveti večer.«
»Jaz pripravim kuhano vino za odrasle,« se je ponudil gostilničar.
Tako je mestece tisto leto praznovalo božič kot še nikoli in vsem je ostal v najlepšem spominu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kljub temu, da se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami, spada še pod staro in prejšnje. V december. Ki so ga preudarni zaključili ‘po sveto’: s kropljenjem in kajenjem, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa ‘posvetno’: s škropljenjem in zakajanjem!
A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali zgolj za koledarsko leto.
Zato vsak nov začetek preudarni začnejo ‘trezno’, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa s ‘treznjenjem’. In da ne bo na udaru zgolj ‘novo leto’, kar pomislite na vseh vrst zaključke in začetke: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, raznorazne obletnice, likofe, na rojstva, porode, pogrebe in sedmine!
Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in nepoznanim!
In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv ... in dobro, no, dodajmo na seznam še poroko ... je res hecno, da nas vsakoletni koledarski obrat prestraši do te mere, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari:
da ne bom več kadil;
da ne bom več pil;
da ne bom več jedel ali pa vsaj, da bom jedel manj in shujšal;
da bom redno telovadil;
da bom začel pisati dnevnik;
da bom zamenjal žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let ...
in tako dalje in tako naprej brez konca in kraja.
Maliku v sebi, temu ‘poganskemu in pobožanstvenemu egu’, obljubljamo darila in žrtve, ki pa še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: “Ah, kaj?! Ne bom se uklonil in klanjal nobenemu Bogu, bogu, božanstvu, maliku! Niti samemu sebi ne! Naj gre vse v ...” in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka gremo v ... kot že tolikokrat poprej ... kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta!
Da nas je prehoda v novo strah, in vse bolj se mi dozdeva, pa ne vem točno zakaj, tudi sram, razberem iz tega, kako se na novo pripravljamo in predvsem, kako ga (za)živimo.
Sveta mati Cerkev nam pred božičem ponuja advent.
Konec koncev se tudi na zakramente, ki so, kot že ime samo pove, sveti, pripravljamo. Zdaj pa samo pomislite, a so vaše priprave na sveto: na krst, obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, novo leto ... advent ali ‘veseli december’?
In ko ‘odbije polnoč’ ... ko se sveto zgodi, ko pride Sveti Duh in se razlije milost, ko umre staro in se rodi novo ... ali slavite? No, vsaj praznujete? Ali januarite?
Kajti večina ljudi že na prvi januar popoldne ugasne lučke, ki so svetile vse od srede novembra; odlepi z okenskih šip prilepljene snežinke, srnjačke, snežake in zvezde; pospravi jaslice na podstrešje, smrečico pa – ali božično ali zgolj novoletno, sploh ni važno – postavi k smetnjakom in ... kot da se ni nič zgodilo in kot da ničesar ni bilo! Nič novega, nič drugačnega, nič svetega! Nekaj dni sicer še nežno šumi v zmačkani glavi in ko druga za drugo umirajo zaobljube, rahlo zapeče vest ... to pa je tudi vse. To je januarjenje.
In ko pridejo Sveti trije kralji, res ne vejo, kam naj grejo, ker že ni nobenih lučic. Če vprašajo za pot, pa jih ljudje napotijo ne le k Herodu, ampak jih pošiljajo od Poncija do Pilata!
Vsako leto lažje in vsako leto hitreje odjanuarimo! In se nam zato dogaja, da januarimo tudi v kakem drugem mesecu in ne le ob svetih dneh.
Nekateri na žalost januarijo vse življenje!
Blagoslovljeno novo leto.
Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto! S čim manj januarjenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.