Neki kmet je imel majhno posestvo, samo enega sina, ki mu je pomagal, in samo enega konja, da je kmetijo obdeloval. Nekega dne mu je konj ušel. Sosedje so prišli in ga pomilovali zaradi te nesreče. Kmet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden se je konj vrnil in s seboj privedel deset divjih konj. Sosedje so spet prišli in kmetu čestitali za njegovo srečo. Kmet je tudi tokrat ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to sreča?« Teden pozneje je sin zajahal enega od divjih konj, ki ga je vrgel, da si je zlomil nogo. Zdaj kmet ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Sosedje so prišli in obžalovali njegovo nesrečo. Spet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden je izbruhnila vojna in vojaki so prišli v dolino ter pobrali vse mlade moške razen kmetovega sina, ker je imel zlomljeno nogo. (sč).

Pogosto se ponoči zbujam. Ne morem spati s človekom, ki je moj mož samo še po imenu. Morda mu lahko nekaj priznam: je dober oče, s štirimi otroki je vedno pripravljen na pogovor, na šalo, ko pa se skušam v to zgodbo vključiti tudi sama, pa vzdušje naenkrat ‘zmrzne’, in se čisto spremeni. Takrat pokaže svojo pravo plat, da je on ‘oče gospodar’ in jaz pravzaprav v tej zgodbi nimam kaj iskati. Vzdušje, kar naenkrat postane moreče, otroci to seveda čutijo in zdi se mi, da z leti želijo čimprej odrasti in pobegniti iz tega družinskega okolja, ki je tako ...
Poročena sva že četrt stoletja, v začetku se mi ni zdelo tako hudo, zadnjih deset let pa moj mož zame nima več nasmeha, prijazne besede ... Vprašali me boste, zakaj sem se potem poročila z njim? Le nekaj mesecev sva ‘hodila’ in lahko rečem, da sem ga premalo poznala. Zaljubljena nisem odkrila vseh njegovih značajskih potez in zdaj gledam nazaj in ugotavljam, da je v tistem kratkem času, ko sva se spoznavala, že pokazal veliko tega, kar je danes vsak dan z menoj, vendar pa tega nisem znala prepoznati in si priznati. Ko zdaj analiziram vse tisto nazaj, ugotavljam, da je v ozadju vsega neko njegovo notranje nezadovoljstvo. Že takrat je bilo marsikaj tako, kot je bilo njemu všeč in nikoli ni gledal na druge. Vsa ta leta sem se trudila, da bi delala tako, kot je njemu všeč, vedno v strahu zaradi pripomb. On pa me je kljub temu kar naprej žalil, bil do mene tudi nasilen, še veliko bolj pa me boli, ko me ignorira, ko nikoli ne pokaže čustev, je hladen in to ledeno vzdušje je pri nas doma res grozno. Velikokrat sem že pomislila, da ima morda kakšno drugo, najraje bi mu to tudi povedala v obraz, toda ne upam si, ker si zelo prizadeva, da na zunaj kot družina izgledamo čudovito. Tako sem molčala in vzgajala otroke v strahu božjem in v spoštovanju drug do drugega. Delala sem v službi in doma in poskušala vse domače težave vreči čez ramo, toda spoznala sem, da je zelo težko živeti z nekom, ki te ignorira. Vem, da se je treba truditi, da se zakonsko zvezo, če se le da, obdrži in da ni prav, če ob prvi težavi takoj pomislim na ločitev.

Dobro se zavedam: poročila sem se, sama sem se odločila za ta korak, pred Bogom sem obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala vse življenje – zdaj pa sva dva tujca na isti poti. Živim to razdeljeno življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprav delava skupaj, zdi se mi, da sem v zaporu in prosim Boga, naj me reši ..., po drugi strani pa moram biti na zunaj njegova čudovita žena, ki mu služi, on ‘oče gospodar’ pa skrbi za vse, za čudovite otroke. Rada bi ga ljubila tako, kot sem ga pred leti, vendar tega nisem več sposobna. Imam znanko, ki je doživela nekaj podobnega, vendar je že takrat ko so bili otroci majhni moža zapustila. Pozneje ji je on celo zatrjeval, da se je spremenil in je hotel, da se vrne nazaj, da ne bo več nasilen toda vztrajala je in, kot mi je povedala, odkrila, da je življenje vredno živeti, kljub temu, da je ‘porušila’ najsvetejšo in zakramentalno vez. Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.
Miljana

Včasih nas življenje pripelje do neke točke, ko smo se skorajda prisiljeni ustaviti, se v najgloblji iskrenosti srečati s seboj in narediti temeljito revizijo s sabo in s svojim življenjem. Mislim, da ste Vi v tem trenutku prav na tej točki. Velikokrat v toku življenja ­­­­­— določeni življenjski dogodki, rojstvo otrok, služba, gradnja ... – človek pozabi na partnerski odnos in/ali sebe in začne nevede s samim seboj sklepati (pre)velike kompromise. Minejo leta ali celo desetletja in v nekem trenutku se človek znajde v situaciji, ko življenje postane nevzdržno, nesmiselno in včasih celo brezupno. Zato vas v vseh vaših občutjih in doživljanju povsem razumem. Težko je živeti ter si deliti posteljo in mizo z nekom, ki ti je z leti postal odtujen ali celo tujec. Pri svojem delu velikokrat celo slišim, da ljudje rečejo da ne vedo več niti kdo so oni sami.

Ljubezen in spoštovanje, ki si ga zakonci na poročni dan obljubijo, bi moralo biti dvostransko in ne samo enostransko. Spoštovati in ljubiti ni treba samo drugega, ampak tudi samega sebe. V krščanstvu je to lepo razvidno, Sveto pismo namreč govori o treh razsežnostih ljubezni, ki so med seboj neločljivo povezane: do Boga, do samega sebe in do drugega. Ljubezen se pa v največji meri kaže prav v odnosih. Prav odnosi najbolj jasno pokažejo, kdo in kaj smo. Odnosi razgalijo človekovo bistvo in razodenejo, kakšni ljudje smo. Velja spomniti, da si pri poroki zakonca ne obljubita samo brezpogojne ljubezni, ampak tudi medsebojno spoštovanje. Velikokrat sem doživel, da so dlje časa poročeni zakonci dejali, da je z leti to spoštovanje vedno bolj pomembno. Včasih skorajda pomembnejše od ljubezni.
Na koncu vašega pisma ste zapisali vprašanje, ki ga zastavljate sami sebi: »Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.« Ob prebiranju vašega pisma se res poraja nekaj vprašanj, kako to, da niste kaj ukrenili že prej, zakaj ste se poročili že po nekaj mesecih ‘znanstva’, kako to, da je v vajinem odnosu bil vedno na prvem mestu on, njegove želje, pričakovanja, hotenja, težnja po dominanci..., zakaj si mu ne upate povedati v obraz, kako čutite in doživljate njega in vajin odnos, zakaj ste mu dovoljevali nasilje, itd. Na ta vprašanja je skorajda nesmiselno iskati odgovore, ker na ta vprašanja v polnosti sploh ni mogoče odgovoriti. Ljudje velikokrat delamo veliko napako, na svojo škodo, da določene dogodke iz preteklosti analiziramo, seciramo in iščemo odgovore ´zakaj tako in ne drugače´... z vidika sedanjega trenutka. Ob tem pa pozabljamo, da so vmes minila leta in da smo vmes določene stvari doživeli, pridobili veliko izkušenj in veliko stvari se je razjasnilo in pokazalo v vsej svoji resničnosti. Vsega tega takrat še ni bilo moč vedeti. Lahko bi se pa vse skupaj obrnilo tudi v izredno pozitivno smer. Ampak takšno je pač življenje. Nikoli nimamo popolnega zagotovila, da bo vse teklo in se izteklo tako, kot bi se moralo. Je pa gotovo eno vprašanje, ki si ga morate postaviti: Kaj lahko naredite sedaj? In to iz odgovornosti do sebe in do svoje družine.
Prav gotovo si vsak izmed nas zasluži, da živi človeka vredno in dostojno življenje. Menim tudi, da nima smisla delati ne vem kakšnih (psiho)analiz za nazaj. Ključno vprašanje je to: Ali boste še naprej dovoljevali, da se tepta vaše dostojanstvo in se vas ponižuje ali ne? Odgovor boste našli v odgovoru na vprašanje: Koliko spoštujete sami sebe? Star slovenski pregovor pravi, da nas drugi spoštujejo toliko, kolikor mi spoštujemo sami sebe. Sedaj sta, kot pravite sama, “dva tujca na isti poti” in živite “razdeljeno življenje”. Živeti takšno življenje je izredno duševno izčrpljujoče in naporno. Vprašanje je, kako dolgo človek lahko to vzdrži. Priporočam, da si poiščete dobrega psihoterapevta (če sami ne poznate nobenega kvalitetnega vam lahko sam priporočim kakšnega – kontaktirajte uredništvo) in skupaj z njim pridete do odgovora, kako naprej. Potrebno je ugotoviti, kje in kako sta z možem izgubila tisto ‘skupno’ ali pa, da tega niti nista nikoli imela. In na podlagi teh odgovorov bo potrebno življenje zastaviti na novo, kot nekakšen nov začetek, novo priložnost.
Pogumno naprej!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma), Ognjišče 2015, št. 9, str. 75-77.

SLEHERNIK
Slehernik je srednjeveški misterij, duhovna igra, ki jo že sto let uprizarjajo v Salzburgu in drugod po Evropi, pred nekaj leti pa so jo z uspehom postavili na oder tudi na Jožefovem hribu v Celju. Osrednji lik Slehernik je razuzdan bogatin, ki ga sredi brezskrbnega veseljačenja obišče Božja odposlanka Smrt, z naročilom, naj se odpravi pred večnega Sodnika. Pozvani v grozi vabi svoje prijatelje in pristaše, da bi ga pospremili in mu olajšali težko pot. Nihče ne želi z njim, in ničesar, kar mu je ljubo, ne more vzeti s seboj. Usmilita se ga le Dobra dela in Vera, ki mu pomagata do kesanja in spreobrnjenja, nato z njima pomirjen odide pred Stvarnika.
Igra nosi sporočilo za vse čase in opozorilo za vse ljudi. Slehernik pooseblja vsakogar izmed nas, ki smo lahko vsak trenutek poklicani iz življenja, na pot brez vrnitve, pred Gospodarja življenja in Razsodnika. Tudi mi vsi bomo morali zapustiti vse, kar smo v življenju prejeli, in se na pot odpraviti sami. Za popotnico, podporo in priporočilo v večnosti bomo lahko imeli le to, kar smo v življenju dobrega naredili. Le naša dobra dela, zaupanje in vera lahko olajšajo našo bolečino in osamljenost ob zemeljskem slovesu.

NE VEMO NE URE NE DNEVA
Slehernik je bil mlad mož, mož v najlepših letih. Vsako človeško življenje je že ob rojstvu zaznamovano s svojim koncem, za katerega nikdar ne vemo vnaprej, kdaj bo prišel. Mlajši človek rad izriva misel na minljivost in smrt iz svojega zavedanja. Pretiran beg pred njima in njuno zanikanje pa nista koristna.
Od otroštva dalje različni življenjski dogodki, kot so bolezni, izgube bližnjih, okrogle obletnice in drugi mejniki, zdramijo v nas misel na odtekanje časa, misel na smrt ali strah pred njo. Ob tem se lahko včasih resnično predramimo, prebudimo – v življenje. Morda začnemo na svoje življenje in svoje poslanstvo v njem gledati nekoliko drugače, morda bolj odgovorno, ter smo se pripravljeni potruditi, da bi pri sebi kaj spremenili.

STARANJE – DOZOREVANJE, A TUDI MINEVANJE
V starosti, ko se nihče ne more izogniti počasnemu pojemanju življenjskih moči in različnim boleznim, stopa misel na smrt bolj v ospredje našega zavedanja. Z leti postaja dejstvo, da je naša minljivost neizogibna, za nas bolj sprejemljivo. Strah pred smrtjo je manjši kot v mlajših letih. A ni pri vseh ljudeh enako. Nekateri o svoji umrljivosti ne želijo razmišljati, se o tem nočejo pogovarjati in se izogibajo vsemu, kar jih spominja na smrt. 
Poznal sem starejšega gospoda, ki je več let bojeval sodne bitke z občino, ki jo je tožil, češ da se je pokopališče ob širitvi preveč približalo njegovi hiši. Živel je v stalnem stresu, ker je gledal grobove in ob pogrebih poslušal žalostinke. Bližina pokopališča ga je preveč spominjala na neizbežno bližino njegove smrti. Ob tem, ko se je neutrudno boril za svojo pravico, pa so njegovi dnevi na tem svetu odtekali.
Nasprotno pa francoski pisatelj in filozof Fabrice Hadjadj v svoji knjigi Kako uspeti v smrti pripoveduje o tem, da prebiva v stari hiši, ki meji na pokopališče, in pravi, da bi to vsakomur priporočal. Prepričan je, da lahko človeku pomaga sprejeti lastno umrljivost, če se ne izogiba soočenju z njo in razmišljanju o njej. Potem lahko tudi drugače, bolj globoko in bolj poduhovljeno živi svoje življenje. Tudi mnogi drugi misleci in strokovnjaki na področju duševnosti opozarjajo na negativne posledice tega, da umiranje in smrt na različne načine izrivamo iz našega življenja in iz našega zavedanja. Carl Gustav Jung, veliki poznavalec globin človeške duše, je menil, da človek, ki se ne sprašuje o smrti in se ne zaveda njene dramatičnosti, nujno potrebuje zdravljenje.

SPREJEMATI SVOJ KONEC
Za vsakogar je koristno, da ima v poznih letih še dovolj želja in ciljev ter ohranja svojo aktivnost na različnih področjih, pač v skladu z možnostmi in tudi omejitvami, ki mu jih prinaša življenje. Skrb za zdravje, ohranjanje vitalnosti, vseživljenjsko učenje in vzdrževanje stikov z drugimi ljudmi so vsekakor pomembne naloge v starosti. Kdor se jim posveča, s tem hkrati nekoliko blaži svojo bivanjsko stisko, ki jo lahko začuti ob minevanju časa.  
A običajno se izkaže, da to ni dovolj. Življenje v svoji zadnji etapi postavlja pred nas še drugačno nalogo. Znameniti psiholog Erik Erikson meni, da je ena od človekovih bistvenih nalog v zadnjem obdobju življenja, in dokončna preizkušnja posameznikove dozorelosti, da sprejme svojo minljivost in svojim naslednikom pokaže, da se ne boji umreti.

Modrec se je vkrcal na ladjo, da se prepelje na drugo stran morja. Na odprtem morju je ladjo zajel silovit vihar. Visoki valovi so ladjo premetavali sem ter tja kot orehovo lupino. Potniki so bili prestrašeni: eni so molili, drugi vpili, tretji so metali v morje svoje stvari. Modrec pa je mirno sedel. Ko je vihar ponehal in so potniki prišli k sebi, ga je nekdo vprašal: »Kako da tebe ni bilo nič strah? Mar nisi vedel, da nas je od smrti ločevala samo krhka lesena ograja?«
»Seveda sem vedel, toda v življenju sem že izkusil, da me je od smrti ločevalo še manj!«

Proti koncu življenja je don Bosko že težko hodil. Ko ga je nekdo srečal na dvorišču, ga je vprašal: »Kam ste se namenili, don Bosko?« Odgovoril je: »V nebesa.« To bi moralo veljati za vsakogar, kdor veruje v Boga. Z vsakim korakom lahko rečemo: »Prihajam, Gospod!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 33.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 108.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Jesen je.
Vreme, primerno za sprehod. Gozd vabi. Listje prav prijetno šumi pod nogami. Še kakšen kostanj se mimogrede skotali iz svoje lupinice pred noge in je dosti le, da se skloniš pa …
Poba pa ždi za pečjo s knjigo v roki! In je ta knjiga – učbenik, in se mu kar kadi iz ušes … In ko pobaram, kaj je predmet tokratnega preučevanja (beri: piflanja), dobim odgovor: »Angleščina! Nepravilni glagoli!«
Uf! Glagoli so hudi! Sploh, če so v angleščini! In še nepravilni povrh vsega!
In sem šel sam na sprehod … Ker je jesen … In vreme primerno za sprehod … Gozd vabi … Listje prav prijetno šumi pod nogami … Meni pa je zašumelo še v glavi, ker so se mi ti nepravilni glagoli zavrtali nekam tja noter in niso hoteli ven … Prav neverjetno!... In neprijetno!... Neverjetno neprijetni nepravilni glagoli! ... Le zakaj niso pravilni?! 
Iti (go – went – gone) … Kaj je tu nepravilnega? Mar ni lepo, da grem … na takle dan, ki kar kliče po sprehodu? Je pa res, da lahko narobe zavijem … kam skrenem s poti … in se izgubim … Ne le tu v gozdu … ampak tako … na sploh … v življenju … To zna biti pa hitro nepravilno! In če zaideš s poti, lahko tudi padeš …
Pasti (fall – fell – fallen) … To je pa nerodno … In nevarno … Nič čudnega, da pri skoraj vseh športih učijo, kako pravilno pasti. Če pravilno padeš, je manjša verjetnost poškodbe … in hitreje se lahko pobereš … Ali pa sam … Zakaj se to uči le pri športu? Človek bi se moral učiti pravilno pasti pri vseh stvareh, ki jih počne in doživlja v življenju. Ker so padci neizogibni … Ker je še Kristus padel pod križem … Ker se vedno najde kdo, ki te spotakne … Skoraj vedno … In skoraj vedno si ranjen …
Raniti (hurt – hurt – hurt) … Vem … na prvi pogled se zdi, da je pa to res nepravilno … Saj kdo pa hoče biti ranjen … kdo hoče, da bi ga bolelo … Če seveda odštejem mazohiste J. Ampak … če nas ne bi bolelo, sploh ne bi vedeli, da smo … Dokler človek ne zboli, ne zna ceniti zdravja … In bolečina nas pravzaprav varuje! Ko bi ne bolelo, bi se kdo zaletaval z glavo v zid do onemoglosti … do konca večnosti … Jaz prvi pred vsemi J … Torej je prav, da boli … In raniti in biti ranjen … v ljubezni … je pravzaprav sladkost … in je neizogibno … in prav … in pravilno … Ko je vojak Jezusu s sulico prebodel srce, je pritekla kri in voda … Kri, ki odrešuje in voda, ki očiščuje … Ranjeno srce je vir milosti … Pravilno …

Nepravilni glagoli … neumnost!
In listje pod nogami še kar šumi … in misli v glavi še bolj …
Je pa res, da se je nepravilnih glagolov treba naučiti, med tem ko pravilne … poznamo in jih obvladamo … Pa jih res?
Živeti (live), na primer, je pravilen glagol … Popolnoma pravilen … in čudovit … Čeprav se marsikomu ne zdi tako … Čeprav, na žalost, marsikdo tega ne občuti tako … A le zato, ker njegovi bližnji (in po Jezusovi svetopisemski definiciji v to kategorijo pademo vsi ljudje) preveč izvajajo nepravilne glagole: tolči (beat – beat – beaten), zlomiti (break – broke – broken), zapustiti (forsake – forsook – forsaken), izžeti (wring – wrung – wrung) …in še mnoge druge …
Tudi umreti (die) je pravilen glagol … pa čeprav se komu zdi, da ni … Ker bi rad živel večno … in se hkrati, kako paradoksalno, ne zaveda, da je resnično večen … No, vsaj duša …
In ljubiti (love) je pravilen glagol … Zelo pravilen … Samo pravilen … Čeprav v sedanjem času ni večjih nepravilnosti, kot prav v povezavi s tem pravilnim glagolom …
In moliti (pray) je pravilen glagol … In objeti (hug) … In poljubiti (kiss) tudi …
Takole mi je šumelo pod nogami … in v glavi … Pa sem še zapisal.
Je pa seveda res, da si vsak sam skroji svoj prav – neprav … in uporablja glagole po svojih pravilih … 
Še dobro, da Bog ne gleda na to, ali so glagoli pravilni ali ne … In nam: odpušča … nas objema … boža … hrani … vodi … Predvsem pa nas ljubi … ljubi … ljubi …

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 17.

Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.

KUMER, Anica. Ognjišče (2016) 11, str. 44

Sem verna kristjanka. Zadnja leta se mi je vera zelo okrepila Bila sem namreč zelo bolna in sem bila dvakrat v bolnišnici. V najtežjih trenutkih sem najbolj molila in se z vsemi močmi, oklepala vsega, kar mi je ponujala vera. Pred kratkim pa se je zgodil pravi čudež, saj sem bolezen nenadoma ukrotila in tudi ozdravela od neke notranje rane, ki me je obremenjevala 13 let. Nisem namreč mogla preboleti svojega prvega fanta. Sicer sem še mlada, vendar pa sem do pred kratkim bila kot živa mumija. Živela sem brez volje, brez pravega cilja. Pred kratkim pa se je zgodil ta veliki preobrat, čudež, in čutim se, kot bi se znova rodila. Moram pa povedati, da vsako jutro berem Sveto pismo in tudi sicer čutim veliko bližino Boga. Živim povsem duhovno življenje, hočem reči, da mi materialne dobrine nič ne pomenijo. Tudi sicer sem vse življenje preživela v odrekanju in za svoja leta veliko pretrpela. In preživela zelo hude čase. Vendar pa je to zame le še slab spomin, kajti sedaj živim čisto novo in drugačno življenje. Problemov nimam več, skrbi so odšle. Sedaj živim le za veselje, srečo in veliko ljubezen, ki jo čutim do Boga. Res, moralo je biti resnično božje delo, da se mi je življenje tako korenito spremenilo.
Moje vprašanje je naslednje: imam znanko, ki je prav tako verna. Ona pravi, da bi se jaz morala priključiti kakšni molitveni skupini, sicer me bo hudič skušal dobiti na svojo stran. Pravi, da Jezus varuje le skupnost - Cerkev, posameznika pa ne. Ali resnično ni dovolj, če hodim k maši, berem Sveto pismo (ona ga ne) in mislim na Boga in molim? Vem, da Bog velikokrat skuša prav take, ki so blizu Bogu, vendar ali se lahko hudiču uprem tudi na način, ki ga imam jaz? V srcu namreč ljubim Boga in bi mu rada služila po svojih močeh. Držim se vseh krščanskih načel in mislim, da je moja vest (ki mora biti čista) poglavitna.
Ne veseli me iti v kakšno skupino, kjer se ljudje bahajo, kako ljubijo Boga, delajo pa drugače. Rajši ostanem doma. Imam tudi drugo znanko, ki pravi, da mi ni treba k skupini, če nočem, saj živim v družini, ki je tudi skupnost, Starši so tudi verni. Prosim, da mi odgovorite, ali je treba iti v tako skupino ali ne.
Mihaela

Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.
Molitvene skupine so nedvomno koristne, saj je Jezus rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Ni pa res, da Jezus varuje le skupnost, ker bi potem ne imeli v prvih stoletjih krščanstva toliko svetnikov puščavnikov. Res pa je za to potreben božji klic. Danes razumemo krščanstvo kot službo bližnjemu zaradi Boga. Vprašaj se, ali je tvoja služba Bogu tudi služba bližnjemu. Tudi danes imamo redovnike in redovnice v tako imenovanih kontemplativnih redovih. Njihovo prvo opravilo je slaviti Boga, moliti, delati pokoro, vendar vse to za druge, za velike namene Cerkve. Take redovnice so pri nas karmeličanke in klarise.
Mislim, da bi morala razmisliti, ali je tvoj način življenja res koristen, ne samo zate, ampak tudi za druge. Milosti, ki si jih prejela v tako obilni meri in na tako izreden način, niso samo zate, morajo biti za vse »ude Cerkve«, Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega del je vsak posameznik. Premisli o tem in išči pot, ki ti jo bo Bog pokazal.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 09, str. 76

(ob obletnici) Pred štirimii leti smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.