Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Dva tedna pred božičem so duhovnika povabili v otroški vrtec, da bi otrokom ob slikah predstavil božično zgodbo. Malčki so bili zbrani v veliki dvorani. Dva, ki sta prišla nekoliko pozneje, sta pustila odprta vrata. Duhovnik je zaklical: »Zaprita vrata!«
Čez nekaj časa je v dvorano prišlo še nekaj otrok, ki niso zaprli vrat za seboj in duhovnik je spet zaklical: »Zaprite vrata!«
Nadaljeval je s prikazovanjem in razlaganjem slik: ustavil se je pri sliki betlehemskega hlevčka. Pri razlagi je poudaril, kako mrzlo je moralo biti v hlevčku, kjer se je rodil Jezus. Prav tisti trenutek je prišel v dvorano še en otrok in tudi ta je pustil odprta vrata, da je duhovnika zazeblo v hrbet. Tedaj je zavpil: »Pa kdo je bil rojen v hlevu!«
In nežen glasek je odgovoril: »Jezus!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za ‘božjega scrkljančka’, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o “učencu, ki ga je Jezus ljubil”!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V ‘žaru borbe’, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v Božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še v letih, ko se počasi pripravljam, da na obed povabim Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da “nima kamor bi glavo naslonil” (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji “sklonil k Jezusovim prsim” (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo ‘naslonil’, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da “Bog tepe tistega, ki ga ljubi”, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 114.

Popoldan se je počasi prevešal v večer in pri Matjaževih je vsa družina hitela z delom, da ga še pred mrakom končajo. Mudilo se je tudi zato, ker je bila v njihovi podružnični cerkvi polnočnica že ob desetih. Oče je bil še pri živini, dvojčka Matej in Matija sta v kurilnico s samokolnico vozila drva, mati je v kuhinji pripravljala večerjo, Helena in Marjana pa sta pospravljali svojo sobo. Letos sta prvič imeli sobo čisto zase, ko so na podstrešju uredili sobo za brata, s katerima sta dotlej imeli skupno spalnico. Končno sta bili sami zase s svojimi drobcenimi skrivnostmi, ki sta si jih ob večerih šepetaje pripovedovali.
Vsako leto so v hiši ob jaslicah postavili veliko božično drevo, kjer so se na vsak sveti večer zbrali ob koncu blagoslova doma.
»Postaviva si medve svoje božično drevo,« je iznenada vzkliknila Helena.
Marjana jo je začudeno pogledala: »Ja, in kje naj dobiva smrečico? Zakaj se nisi spomnila prej, da bi ti jo ata prinesel, ko je šel po smreko za v hišo?«
»Sama grem ponjo, vem za eno, sem si jo že ogledala, čisto blizu je in gaz pelje mimo nje. Hitro bom nazaj, ti pa nič ne povej našim. naj bo presenečenje. Ko jo bova postavili, jih bomo povabili v najino sobo, jaslice tudi imava, okraske smo delali v šoli,« je bila navdušena Helena in se oblačila.
»Ne hodi, prosim!« jo je prijela za roko Marjana. »Kmalu bo noč, da kje ne obtičiš,« je bila zaskrbljena.
»Nič se ne boj, saj je čisto blizu, brž bom nazaj. V drvarnici vzamem sekirico, pa grem. Ti lepo ostani v sobi, ko pridem, bom potrkala na šipo in ti podala smrečico skozi okno, naj bo res presenečenje,« je tiho zaprla vrata in se izmuznila ven. Mati je v kuhinjo ropotala s posodo, oče pa se je v hlevu pogovarjal z živino, zato je nihče ne slišal.
Malo jo stisnilo pri srcu, ko je po gazi hitela proti gozdu. Čeprav je bil še dan, se je gozdu že mračilo. Previdno, korak za korakom, je iz izhojene gazi stopila v cel sneg in se bližala mogočnim smrekam, ki so varovale nasad mladih smrečic. Že v pozni jeseni je njeno pozornost pritegnila smrečica z zelo lepo krošnjo. Mlade vejice so lepo v krogih krasile drobno deblo s čudovitim vršičkom.
»Ta bo moja, saj je vse tako gosto in se ne bo nič poznalo, če jo posekam,« je razmišljala, ko se je bližala svoji izbranki.
Naredila je še en korak in kriknila. Debela snežna odeja, ki je pokrivala nizko rastje, se je pod težo ugreznila, veje so se osvobodile snega, ona pa je padla med smrečje. Pogledala je kvišku in videla nad sabo odprtino in nebo, ki je postajalo vedno bolj temno. Skušala se je splaziti ven, a brez uspeha. Nad njo je bilo več kot meter suhega snega, ki se je vsipal. Spoznala je, da se iz te jame ne bo mogla izkopati, v njej je tlelo upanje, da jo bodo prišli iskat, saj jim bo Marjana gotovo povedala, kam je šla, ker je tako dolgo ne bo nazaj.
Marjana pa je v svoji sobi tiščala nos na šipo, napenjala oči in ušesa in čakala, čakala. Pričelo se je temniti, Helene pa od nikoder. “Kaj, če je kje obtičala?” ji je šlo na jok.
Že je hotela iti v kuhinjo, kjer so bili vsi zbrani za večerjo, ko je v sobo vstopila mati. »Ja, kje pa tičita ves popoldan? Čas je za večerjo, nikoli vaju ni bilo treba klicati, kaj je z vama. Kje pa je Helena?« je mati iskala z očmi po sobi.
»Ne smem povedati,« je med jokom izdavila Marjana.
»Za božjo voljo, povej, kje je?« se je oglasil oče iz kuhinje.
»Mogoče se je izgubila v gozdu, ker je šla po smrečico, da bi tudi medve imeli svoje božično drevo. Hoteli sva vas presenetiti ...«
»Sta pa nas zares pošteno presenetili,« je jezno rekel oče in že se je skupaj s fantoma oblačil, da jo pojdejo iskat. »V katero smer je šla?« je vprašal Marjano.
»Rekla mi je, da bo šla po tisti gazi, kot si šel ti po našo smreko,« je pokazala v temno okno.
Vzeli so močne baterije in krenili proti gozdu. Bila je že skoraj trda noč, še sreča, da ni snežilo, kot je bilo napovedano. Tako so šli po njeni sledi in prišli do luknje.
»Helena, si spodaj?« je zaklical oče in posvetil v globino.
»Ja, tukaj sem,« se je oglasila in si brisala solze strahu in veselja, da je rešena.
»Močno se primi za vrv, da te izvlečemo ven,« je rekel oče in ji vrgel vrv. Ovila si jo je okrog rok in vsi trije so jo s skupnimi močmi potegnili ven.
»Kaj pa si iskala v tej luknji?« je oče vse obrnil na šalo, da je prikril skrb in strah za dekle, ki ga je vsa preplašena gledala v strahu, da jih bo pošteno slišala. Oče pa je ni hotel kregati, vedel je, da je to, kar je prestala, že dovolj velika kazen.
»Hotela sem posekati tisto lepo smrečico, o kateri sem vam pravila, da bi jo dala v najino sobo, pa me je požrlo,« je povedala in se delala pogumno, čeprav je bila še vsa iz sebe.
»Zdaj ti jo bom odsekal jaz, a ne tiste tvoje najlepše. Če bi bila ti zadovoljna z manj lepo, bi jo vzela ob gazi in ne bi rinila v cel sneg. Bila bi že zdavnaj doma, brez strahu, ki si ga užila sama in si ga povzročila nam. To je tudi šola za naprej – ne moreš imeti vedno vse najboljše in najlepše,« je modroval oče.
»Saj me ni bilo nič strah,« se je postavila pred bratoma, ki sta ob teh besedah široko odprla usta in oči.
»Seveda je ni bilo strah,« je oče pomežiknil fantoma, ki sta razumela, kaj misli oče, a sta modro molčala.
»Zdaj pa domov k večerji in potem k maši in se zahvalit Bogu. Posebej ti, Helena, se mu imaš za kaj zahvaliti!« je rekel oče in pohitel pred njimi.
Šele ko so prišli od maše in sta v svoji sobici krasili božično drevesce, je Heleno obšel pravi strah, ko je pomislila, kaj bi se lahko zgodilo. Zavedala se je, da tega božičnega večera ne bo pozabila do konca svojih dni.
»Rodil si se ti,« je nežno položila Jezuščka v jaslice, »in na novo sem se rodila tudi jaz,« je rekla hvaležno. »Če bi takrat, ko sem šla v gozd, snežilo tako kot sneži zdaj, me ne bi našli in bi zmrznila v tisti jami.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 43-44.

Božični večer je. Pripravljam božično večerjo. Otroci delajo jaslice in zraven pojejo božične pesmi. Ta večer je za mene in za moje otroke drugačen, saj bomo prvič praznovali božič brez moža in očeta, ki je pred nekaj meseci umrl zaradi bolezni.
Spomini mi uhajajo nazaj v lansko leto, ko si skupaj z otroki delal jaslice. Saj veš, ti si vedno končal in dal na vrh smreke zadnji obesek. Tudi pel si z nami in se z nami veselil, ko je Jezušček tudi tebi prinesel majhno darilce. A vendar ti še vedno z nami živiš, saj je bilo tudi letos pod drevescem tudi zate darilo: Sveča. Ja, sveča kot simbol svetlobe in toplote, saj si tudi sam bil kot sveča, ki v svoji bolečini in trpljenju počasi izgoreva, vendar kljub temu do konca oddaja svetlobo in toploto, ter sveti in vliva upanje svoji družini, dokler ne dozori za večnost.
Za najino obletnico poroke sem ti na tvoj mnogo prerani grob nesla 17 nageljnov za 17 let najine ljubezni, ki sva jih skupaj preživela kot mož in žena. Vsak cvet naj pomeni zahvalo za vsako leto, ko sem z veseljem bila tvoja žena. V teh letih se nikoli nisva resno sprla, saj sva bila še vedno zaljubljena, kot, da bi vedela, da bo najina zemeljska ljubezen mnogo krajša. Res, dragi moj mož, iz leta v leto sem te imela rajši. Najbolj, dragi moj mož, te pogrešam ob večerih, ko te ni več pri skupni večerni molitvi, ni več tvojih čudovitih prošenj in tvojega blagoslova najinih otrok na čelo.
V sobi imam tvoj vzglavnik in na njem razgrnjen zgornji del tvoje pižame. Tja naslonim glavo, ko mi je hudo in sem s teboj in ti me potolažiš. A kaj, ko na svojih prsih ne slišim več bitja tvojega srca! Pogrešam tvojo toplo telo, tvoj stisk roke, tvoj objem, tvoj nasmeh, tvoj poljub… Nihče mi več ne reče moja žena, naša mamika. Nihče me več ne zagovarja, pogrešam najine pogovore, tvoje nasvete, tvojo tolažbo. Pogrešam najino skupno molitev pred spanjem, tri besede: rad te imam, križ na čelo, ter poljub za lahko noč. Res, s teboj sem živela kot v pravljici.
Ne sprašujem se več ZAKAJ?, ker na to vprašanje preprosto ni odgovora. Odgovor na to vprašanje ve samo On. On, ki je poskrbel, da sva se srečala in združil najini srci z vezjo večne ljubezni. On, ki je najin zakon blagoslovil s prečudovitim darom – z otroki. Hvala ti dobri Bog za čudovitega moža in za otroke, ki so najini srci in najin dom napolnili z veseljem in radostjo. Hvala ti dobri Bog, da si skupaj z nama začrtal najino skupno pot. Sedaj se je najina skupna pot končala, preostanek poti, pa bom morala prehoditi sama. Verjamem, da bom zmogla, ne bom omagala, saj mi Bog daje pot vere, upanja in ljubezni. Po tej poti bom vzgajala tudi najine otroke.
Tvoje zemeljsko življenje se je končalo. Vendar se tvoje življenje nikakor ni končalo, temveč se je spremenilo, saj sedaj živiš pri Bogu, ki nam je po svojem edinorojenem Jezusu Kristusu pripravil prostor v nebesih. Verjamem, da se v nebesih zopet srečava in se objameva.
Hvala ti, da sem lahko bila tvoja žena.
Tvoja žena

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
Prav ob praznikih številni ljudje še posebej občutijo samoto in praznino, ki nastane po izgubi najbližjih. Del tega razodeva tudi vaše pismo. Toda še bolj razodeva lep zakonski in družinski odnos. Kako lepo ste opisali zakonsko in družinsko molitev. Kako lepo skupno družinsko praznovanje. V našem času, ko mnogokrat slišimo o nasilju v družinah in beremo o ločitvah kot o nečem povsem normalnem, si takih pričevanj zakonskega in družinskega življenja lahko samo želimo. Vaše pričevanje je dragoceno, ker razodeva, kako nekaj lepega je družinsko življenje, kateremu je podlaga razumevajoč in skladen zakon, posvečen z zakramentom. Dragoceno je tudi zato, ker govori, da se je treba za tak odnos truditi. Ne pride sam od sebe, a je trud bogato poplačan. Še najbolj pa je dragoceno vaše pričevanje o veri, da vaš mož po smrti živi pri Bogu. Od tam vas spremlja. Prepričan sem: še bolj kakor vam je bil blizu, ko je živel med vami, vam je blizu sedaj, ko je pri Bogu. Hvala Bogu, da imate to vero, ki vam pomaga skozi težke trenutke izgube.
Sporočilo vašega pisma je dragoceno za vse, ki ga beremo, še zaradi nečesa drugega. Opozarja nas na problem, da so mnogi ljudje za praznike osamljeni. Vsaka samota je huda, a samota za praznike je še hujša in morda je najhujša prav samota za božični praznik. Takrat so naše oči zazrte v sveto družino, ki je sicer v izredno skromnih razmerah, a tudi izredno srečna, ker je skupaj in imajo njeni člani drug drugega, na katerega se lahko zanesejo, predvsem pa so srečni, ker imajo v svoji sredi Božje Dete, učlovečenega Boga. Zato v času božičnih praznikov pomislimo na osamljene, žalujoče, zapuščene ali bolne ter jih skušajmo na kakšen način razveseliti. Morda jim napišimo praznična voščila, morda jih obiščemo, morda jih povabimo na praznično kosilo ali večerjo. Morda poskrbimo, da bodo šli k maši ali jih sami peljimo. Praznik, ko bomo osrečili drugega, bo za nas dvakrat lepši.
Vaša družina je na neki način podobni sveti družini, ki je doživela izgubo, a je srečna, ker imate drug drugega in imate vero v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je postal človek, nemočen otrok, da bi nam bil blizu. Postal je nemočen, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je ubog, da bi razumel naše notranje in zunanje uboštvo. Na božič nam je Bog izredno blizu, ker prihaja k nam prav tja, kjer smo najbolj nemočni in ubogi. Najbolj nežno nas poljublja v rano, ki nas najbolj boli.
Božič ima močno sporočilo tudi za osamljene in žalujoče. Pred leti sem obiskal zakonski par, ki dolgo let ni mogel imeti otrok. Ob tej bolečini je bil prav njun božič, ko sta gledala na dete v jaslih, sama pa bila brez otrok, še bolj žalosten. Toda prav v tej žalosti so se ju dotaknile besede, ki so ga angeli prinesli pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,10-11). Rekla sta si: »Veselje za vse ljudi? Torej ni nihče izvzet iz tega veselja! Tudi midva ne. Od tedaj božič ni bil več žalosten praznik, ampak izvir upanja in veselja. Ko prvič pišem pismo meseca, želim tak praznik tudi vam, vaši družini in vsem bralcem.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca) Ognjišče (2017) 1, str. 6

1953
Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Apostol Janez se v svojem evangeliju predstavi kot “učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 21,20). Bil je najmlajši v zboru dvanajsterih apostolov, Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke. Edini od apostolov je ostal Jezusu blizu v njegovem trpljenju – tudi pod križem na Kalvariji, kjer mu je umirajoči Odrešenik izročil svojo Mater. V apostolsko službo je bil poklican hkrati z bratom Jakobom, ko sta z očetom Zebedejem popravljala ribiške mreže. Sam pa je zapisal, da je bil učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na Jezusa, ko je šel mimo: »Glej, Božje Jagnje!« (Jn 1,36) in Janez je šel za njim. Po Jezusovem vstajenju se je skupaj s Petrom prepričal, da je njegov grob prazen. Po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha je deloval v Efezu, kjer je bil tudi varuh Jezusove matere Marije. Čudežno je bil obvarovan mučeniške smrti in izgnan na otok Patmos, kjer je napisal Razodetje, preroško knjigo Nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma. Umrl je okoli leta 100 v visoki starosti. (sč)

Na sliki: Metzinger V., Evangelist Janez, les, 1742, Kamnik, p. c. sv. Primoža in sv. Felicijana nad Kamnikom (prižnica).

Na slovenskem ozemlju je 16 cerkva, ki so posvečene sv. Janezu Evangelistu; sedem je župnijskih (nekatere v soupravi), devet je podružničnih. – V LJ nadškofiji stojita dve njegovi ž. c., v Retečah (1) in v Šentjoštu nad Horjulom (2); na ozemlju nadškofije so še tri p. c. Janeza Evangelista: Gorenja vas (7) (Gor. Logatec), Počakovo (8) (Svibno) in Vine (9) (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je evangelistu Janezu posvečena ž. c. v Ročah (3) (souprava Most na Soči), in še štiri p. c.: Javorje (10) (Hrušica), Dol (11) (Predloka), Tatre (12) (Pregarje) in stara cerkev na Ustjah (13). – V NM škofiji so sv. Janezu Evangelistu posvečene tri ž. c.: v Krškem (spodaj), v Novem mestu (4) (NM - Sv. Janez) in na Sinjem Vrhu (5) (souprava Vinica), še dve pa sta podr.: v Dobličah (Črnomelj) in v Mačkovcu (14) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je edina ‘Janezova’ cerkev ž.c. v Dravogradu (6). – CE in MS škofija nimata nobene cerkve posvečene sv. Janezu Evangelistu. (mč)

 sv. Janez Evangelist - KRŠKO

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 12, str. 115