Ob praznovanju 60-letnice Ognjišča bo zanimivo branje pogovor z Igorjem Omerzo. Ta se ukvarja z raziskovanjem arhivov Udbe, nekdanje komunistične tajne policije. V pogovoru pa odkriva tudi prisluškovanje uredništvu in upravi Ognjišča. To kaže na preganjanje Cerkve in na dejstvo, kako pomembno vlogo je revija odigrala v naši zgodovini, saj je tedanja tajna policija menila, da je vredno prisluškovati njenemu uredništvu.

Priprave na sveto leto so že v polnem teku. Sveta ali jubilejna leta spremljajo nekatera znamenja ali simboli, ki vernikom na primeren način pomagajo doživeti ta jubilej in jih voditi h globljemu odnosu do Kristusa. V tokratni Prilogi smo se ustavili ob odpustkih, tej posebni jubilejni milosti, da bi jih bolje razumeli in si jih tudi približali. 

Kajetan Kovič je znal z besedami povabiti otroke v svet domišljije; več o njegovem življenju in njegovih »večnih« pesmicah in pravljicah si preberite v Obletnici meseca.
Na romanje k Mariji pa vas jeseni vabimo iz Želimelj na Kurešček h Kraljici miru.

Študentje so že nekaj tednov v študijskih klopeh. Mnoge zamika ideja o izkušnji študija v tujini, zato tokrat nekaj več informacij, kako se lotiti projekta študijske mobilnosti oz. izmenjave, kaj vse je na voljo in kje dobiti ustrezne informacije.

Jesenski čas je tudi vremensko zelo pester in spremenljiv. Na pogovor smo povabili Blaža Štera, priznanega slovenskega meteorologa mlajše generacije. Obenem je zelo priljubljen tudi njegov profil na družbenih omrežjih, kjer javnosti redno pojasnjuje vremenske razmere na dostopen in razumljiv način. Njegove napovedi pogosto vključujejo podrobna pojasnila o vremenskih pojavih, kar pomaga bolje razumeti vremensko dinamiko.. 

Med knjižnimi novostmi boste našli knjigo, ki ste jo nekateri že komaj čakali. Gre za zbrane članke mag. Draga Tacola. Knjiga nosi zgovoren naslov: Dober dan, starost! Na uredništvu smo navdušeni nad avtorjevo modrostjo in veseli jezikovno dovršenih besedil. Komaj čakamo, da dobimo knjigo v roke. Naj bo jesen življenja lepa in doživeta tudi s tole knjižno sopotnico.

Novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo. Ta dobri mož namreč že pridno peče piškote in zavija darila. Kakšno veselje so iskrive otroške oči ob Miklavževi košari! V priloženi Miklavževi ponudbi pobrskajte in dobremu možu pomagajte pri izbiri knjižnih presenečenj in drugih daril. Lepo darilo so lahko tudi jaslice. Te si lahko ogledate v drugem delu kataloga.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 11 (2024), 4.

»Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi v Življenju svetnikov« (Franc Sodja). Cerkev že nad 1200 let na današnji dan obhaja praznik vseh svetnikov. Papež Gregor III. je okoli leta 740 pri Sv. Petru v Rimu posvetil kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom, papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Cerkev je uvedla ta praznik predvsem zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Namen in vsebino praznika razlaga praznični hvalospev: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na veke skupno slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« (sč)

Na sliki: Vsi svetniki na sliki Slava Svete Trojice – delo kapucinskega brata Oswalda iz leta 1668, Vipavski Križ, samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega.

Na Slovenskem imamo Vsem svetim (svetnikom) posvečenih pet cerkva (dve župnijski, tri podružnične) in eno kapelo. V LJ nadškofiji so vsi svetniki zavetniki nove cerkve v Ljubljani na Žalah (župnija Ljubljana - Sv. Križ) - zgoraj. – V KP škofiji je vsem svetnikom posvečena kapela na KP mestnem pokopališču. – V NM škofiji sta dve p. c. Vseh svetnikov: v Pustem Gradcu (Dragatuš) in Livoldu (Kočevje). – V MB nadškofiji je ž. c. Vseh svetnikov na Svetinjah (obč. Ormož) - spodaj levo. – V CE škofiji pa so Vsi svetniki zavetniki p. c. na Pokleku nad Blanco (zaselek Cirje). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

Morda si ravno zbolel ali izgubil koga od najdražjih? Mogoče si doživel veliko razočaranje? To so hude preizkušnje. Vendar nam ostaja veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni.
Poglejmo primer človeka, ki je imel dovolj razlogov, da bi bil zagrenjen, pa ni bil. Bližajoči se koraki na hodniku bi lahko pomenili, da prihaja stražar, ki ga bo odvedel na morišče. Njegovo ležišče so bila mrzla kamnita tla jetniške celice. Njegovi gležnji in zapestji so bili v železnih okovih. Bil je ločen od prijateljev. Če kdo bi imel pravico pritoževati se ta mož, jetnik v rimskem zaporu. Toda namesto obupa in tožb je iz njegovega srca privrelo slavljenje Boga.
Ta človek je bil apostol Pavel, človek, ki se je zahvaljeval Bogu tudi sredi velike stiske. Iz ječe v Rimu je napisal vernikom: »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,18-20).

Nič nas ne naredi žalostnih, potrtih, nezadovoljnih tako hitro, kakor nehvaležno srce. Koliko srečnejši bi bili, če bi bili bolj hvaležni!
Uredništvo neke revije je več znanim osebnostim zastavilo vprašanje: »Če bi vam zagotovili, da se vam bo izpolnila ena želja, kaj bi si zaželeli?« Dobili so zanimive odgovore. Urednike je najbolj nagovoril odgovor: »Rad bi, da bi znal čim bolj ceniti vse, kar že imam.« Kako bi bili srečnejši, če bi bili bolj hvaležni!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko slišimo besedo ‘svetnik’, pomislimo na tiste, ki jih je Cerkev uradno razglasila in so njihove podobe in kipi po naših cerkvah. Ob pogrebu kakšnega dobrega človeka, čutimo, da se poslavljamo od ‘svetnika’. Ali se jim lahko v molitvi priporočamo? (Terezija)
Na tvoje vprašanje lepo odgovarja Tomaš Špidlik, ko v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti (Slomškova založba, Maribor 1998) razlaga versko resnico o občestvu svetnikov. Takole piše: »Zasebno moremo prositi za priprošnjo katerega koli rajnega, ki je umrl v posvečujoči milosti in ki je, kot upamo, že v nebesih. Molimo za pokoj duš rajnih: staršev, sorodnikov, znancev. Redko se zavedamo, da se moremo v molitvi obrniti tudi k njim in nanje. Smrt pretrga telesne stike, izpopolni pa duhovni odnos, predvsem nadnaravno ljubezen. Vendar pa podob svojih staršev in znancev ne moremo postaviti na oltarje naših cerkva.« Danes je cerkveni postopek za razglasitev nekoga za blaženega in svetnika zelo strog, v davni preteklosti pa je zadostovalo krajevno izročilo in ljudsko češčenje vzornega kristjana. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 50

Zanima me, kakšno je stališče Cerkve glede "klepetanja z umrlimi sorodniki"? Dogaja se, da na televiziji predvaja resničnostne šove, ki prikazujejo osebo, ki klepeta z duhovi (oz. dušami iz onstranstva). Ali je vse skupaj le zrežirano, ali je dejansko res mogoče, da ima nekdo takšno danost, da pride v stik z dušami?

Večina ljudi, ki jih prikazujejo na televiziji in so se prek 'medija' povezali s svojimi pokojnimi, pravi, da najdejo mir, ko dejansko začutijo, kaj jim duše sporočajo.

Kaj je glede tega resnično? Ali obstajajo tudi duhovniki, ki so tega zmožni?

Hvala za vaš odgovor.

Pavlina

Odgovor na vaša vprašanja moramo iskati v okultizmu, v katerega spadajo 'tajne znanosti', ki bi naj ljudem omogočile skrite (okultne) in tajne prakse. V okultizem spada tudi spiritizem, nauk, po katerem zmorejo posegati v naš svet duše umrlih ter tudi dobri in odpadli angeli, ki bi naj govorili živim ljudem.

Seveda pa pri vsem tem ne gre za nič kaj novega, saj je bil okultizem navzoč v starih različicah že v nekaterih arhaičnih družbah (npr. v šamanizmu), poznala pa so ga tudi antična ljudstva, kot so Mezopotamci, stari Egipčani, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Klicanje duhov (spiritizem) se je močneje spet pojavilo v 19. stoletju in se razširilo kot nauk in sistemsko oblikovano gibanje po Ameriki in v Zahodni Evropi. Tudi nova doba (new age) ima v nekaterih različicah okultistične in spiritistične prvine.

Odšli bi predaleč, če bi predstavljali okultizem in spiritizem pri zgoraj imenovanih ljudstvih. Za nas je bolj pomembno, da se vprašamo, kako so se do teh okultnih praks, predvsem do klicanja duhov obnašali Judje in kakšen odnos zavzema Stara zaveza do tega. Bog je zapovedal svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,31). »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva« (3 Mz 20,6). »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne uči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet« (5 Mz 18,9–11).

Žal Stara zaveza ugotavlja, da posamezniki niso ubogali Gospoda in so popustili okultistični skušnjavi sosednjih narodov ter prakticirali klicanje duhov, namesto da bi zaupali svojemu Bogu, ki jim je obljubil, da jih bo spremljal in vodil s svojo ljubečo roko. Po Samuelovi smrti je sicer kralj Savel izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce, ko je pa zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil. Najprej je sicer vprašal Gospoda, ki mu pa "ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih" (1 Sam 28,6). »Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: "Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!" Njegovi služabniku so mu rekli: "Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru"« (1 Sam 28,9). In Savel je šel k tej ženi in je prelomil Božjo zapoved in tudi žel posledice svojega nezaupanja v Gospoda. »Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svet Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu« ( 1 Krn 10,13–-14).

Stara zaveza torej prepoveduje vsak poskus, da bi klicali umrle neposredno ali prek medijev. V Novi zavezi ne najdemo najmanjšega znamenja, ki bi to prepoved odpravljalo. Zanimiva je evangeljska prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo prinaša evangelist Luka. Abraham, ki ga sebični bogataš prosi, da bi naj poslal ubogega Lazarja k njegovim petim še živim bratom, med drugim odgovarja: »Med nami in vami je velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam. ... "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih"« (Lk 16,26–29). Nova zaveza nas spodbuja k razločevanju med tistim, kar prihaja od Svetega Duha, in tistim, kar ne prihaja od njega. »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. ... V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev« (2 Jn 1,6–7).

Z odgovorom glede nauka Cerkve si bom pomagal z besedilom, ki ga prinaša Katekizem katoliške Cerkve, saj vas zanima nauk Cerkve: »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da 'odgrinjajo' prihodnost. Vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobil skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu« (KKC 2116).

Zato kristjan ne bo klical mrtvih, ker to nasprotuje pojmovanju krščanskega Boga, ki je ljubezen, ima pa lahko tudi škodljive posledice za zdravje, predvsem psihično. Klicanje umrlih ni združljivo z judovskim in krščanskim pojmovanjem Boga in človeka in ga zato zavračamo. Spiritizem, v katerem eni vidijo trik, drugi paranormalne zmožnosti in tretji delovanje zlih duhov, v svojem jedru zanika krščanstvo v njegovem bistvu, ki obstaja v Kristusovi odrešenjski smrti in v njegovem vstajenju.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče, št. 4 2015

Vse krajši dnevi pričajo, da se neizogibno približuje november.
In prav na začetku stoji 1. november: dan, (...) svet dan. Nadvse svet.
Češčenje preminulih prednikov oziroma spomin na pokojnike je nekaj, kar na tak ali drugačen način skozi čas in prostor združuje vse kulture, vere in filozofije.
Že res, da so nekaterim nad grob postavili veličastne piramide, druge pa pokrili le s skromno gomilo ...
Enim so v grob položili zlato, nakit ter tudi obleke in hrano, druge pa spet sežgali in njihov pepel prepustili vetru ...
Ene so mumificirali ali posušili ter jih postavili v posebne niše ob vhodu v bivališča, da so jih imeli še po smrti pred očmi, drugim spet niso privoščili ‘niti križa’ in so njih grobovi pozabljeni ...
Nekateri praznujejo ‘noč čarovnic’, drugi verjamemo v ‘občestvo svetnikov’ ...
Eni to imenujejo ‘dan mrtvih’, drugi spet ‘večno življenje’ ...
Za ene je smrt konec vsega, za druge prehod in začetek ...
A dejstvo je, da sta na tem svetu vsem resnično skupna le rojstvo in smrt!
Mogoče o smrti ne razmišljate kaj dosti (zakaj neki bi?), pa čeprav vam je že nekajkrat prekrižala pot. A človek pride v leta, ko “začnejo sekati v njegovem gozdu” in se s prijatelji večkrat sreča na pogrebu, kot pa na pivu. Oziroma ob pivu debatira o prijateljih, ki že čakajo na ‘oni strani’! In prav ta ‘ona stran’, se pravi onstranstvo, je prag, ki ga človekova misel le težko prestopi. In kljub temu, da na pogrebih – ne nujno zgolj cerkvenih – pogosto slišimo: “Nekoč bomo skupaj ...” in “Še se bomo srečali ...” ter “Na svidenje nad zvezdami ...” ... je menda vse več kristjanov, ki verjamejo, da potem, ko človek umre, ni nič.
Zdaj ... ali nič je ali nič ni ... to je pa že drugo vprašanje ...
Kljub temu, da tolikokrat govorimo o močni veri ... o globoki veri ... o trdni veri ... o veliki veri ... pa tudi o šibki in prazni veri ... je vera nekaj, česar ne moremo izmeriti ali stehtati. Težko jo opišemo. Še težje razložimo. In jo verjetno zato lahko tako hitro izgubimo.
Zato v naši družini molimo ob sveči ... ki nas ob vsem drugem, spominja tudi na ‘tleči stenj’ naše vere. Na to, kako hitro lahko ugasne naša luč.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sv. Volbenk ali Bolfenk (nemško Wolfgang – ki hodi kakor volk) je bil škof v Regensburgu († 994). Z njegovim imenovanjem se je začela temeljita prenova meništva na Bavarskem. Kot škof je bil skromen, uvideven in usmiljen, znal se je vživeti v krajevne razmere, zato se je priljubil vsem ljudem. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji (tudi pri nas) in na Ogrskem.

• Na Slovenskem je sv. Volbenku (Bolfenku) posvečenih devet (9) cerkva, dve žup. in sedem podr. V LJ nadškofiji je svetnik zavetnik treh podr. cerkva: na Volčjem (2) (Bloke), v Zelšah (3) (Cerknica) in nad Logom (4) (Poljane nad Šk. Loko). – V KP škofiji je cerkev sv. Volbenka v Goljevici (5) (Gorenje Polje – obč. Kanal ob Soči). – V MB nadškofiji ima sv. Bolfenk največ svojih cerkva (5): župnijski sta pri sv. Bolfenku na Kogu (1) in pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah (spodaj), podr. pa v Jelovicah (6) (Majšperk), Lešah (7) (zgornja cerkev – žup. Prevalje) in v Hudem Kotu (8) (Ribnica na Pohorju). (mč)

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 10 (2021), 99.

(iz pogovora z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije.
(...)

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega ... Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

B. RUSTJA, Akademik dr. Janko Kos: "Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu", Gost meseca, v Ognjišče 5 (2014), str 6-10.