Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

Spoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika ..., pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost 'namestništva', na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha - po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah ...), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77

Prva (letos druga) nedelja v novembru je v Cerkvi na Slovenskem zahvalna nedelja, ko se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje, ki jih postavimo v bližino oltarja. V bogoslužju je veliko vzklikov, kot so: »Zahvaljujte se Gospodu! Hvalite Boga!« Ali so to boljše molitve, kot tiste, s katerimi samo nekaj prosimo? (Irena)
Na vprašanje, čemu molimo, stari katekizem odgovarja: »Molimo zato, da Boga hvalimo in slavimo, da se mu zahvaljujemo in da ga prosimo dobrot in milosti, posebno odpuščanja grehov.« Slovenci imamo pomenljiv pregovor: “Hvaležnost dobroto razveseli.” Zahvala je torej najboljša prošnja. Modri Tomáš Špidlík je zapisal: »V Stari zavezi je veliko prošenj, pa tudi veliko zahvalnih pesnitev. Te zahvale imajo poseben značaj. Hebrejski jezik namreč nima posebnega izraza, ki bi ustrezal besedi hvala, kot jo uporabljamo mi. Zato so se darovalcu zahvaljevali tako, da so ga hvalili, blagoslavljali, poveličevali: Blagoslovljen si ti, Gospod ... Bog, bodi hvaljen ... Moja duša poveličuje Gospoda ... Potem pa so dodali: Ker si nas rešil iz rok sovražnikov ... ker si nam dal zemljo ... ker nas kljub našim grehom nisi zavrgel.« Učitelji duhovnega življenja priporočajo, da se v svojih molitvah najprej zahvalimo Bogu za prejete darove, nato pa ga prosimo za tisto, kar želimo. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 48.

Italijanski psihiater Eugenio Borgna je pripovedoval: »Ena mojih pacientk je zavračala hrano. Bila je že zelo izčrpana, nekega dne pa je začela jesti, ko je ob krožniku hrane zagledala rdečo vrtnico.«

Rdeča vrtnica je simbol ljubezni. Ljubezen je zdravilo za telesne in duhovne slabosti. Prijazna poteza vrne veselje do življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 60
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lipa v parku pred župniščem je pozlatela, lepa je, prelestno lepa, posebno ko se blešči v toplem popoldanskem soncu, ki se počasi sklanja nad Hleviše. Do bolečine lepa. Kajti kmalu po tem, ko je bila najlepša v vsem letu, se bo osula do golega, to vem, in za njo bodo ostali samo še črni, samotni štrclji, ki bolščijo v sivo nebo.
Takole nas to minevanje, v katerega smo ukleščeni, razgalja, ne samo drevesa, tudi ljudje, tudi družba, tudi naš čas mineva, pada kakor zlato listje z drevesa, do konca bo odpadalo, dokler ne bo naposled ostalo samo to, kar smo v resnici. Kar smo vedno bili. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo« (Mt 10,26). Odprla se bo Macesnova gorica in vsi okostnjaki, ki smo jih zmetali vanjo. Tako bo po volitvah, tako bo po tem, ko bodo ugasnili reflektorji, ne bojte se, čas bo razgalil vse, tudi vas, tudi z mene bo po kakšni moji napaki odpadlo zlato listje in bom pred vsemi ostal samo jaz, resnični jaz, štrleč v sivo nebo. In me ne boste več marali.
Morda je to problem. Minevanje, razkrivanje resnice naj bi nas napravilo nevredne ljubezni in spoštovanja, socialno naj bi nas uničilo. Ali pa je prava težava v tem, da ne vemo natančno, kaj naj sploh s tem izgubljanjem popularnosti in uničenjem ugleda, fasade, lepega vtisa, s tem počasnim odpadanjem listja, s tem postopnim razkrivanjem resnice v našem življenju počnemo – da se ga zato bojimo, se ga zato sramujemo in ga skrivamo drug pred drugim, nadevajoč si novega in novega listja, ki ne more obstati na vejah, pa naj se s tem še tako trudimo.
Pa mi nikakor ne da miru, ta jesen, da je vendarle nečemu namenjena, da je vse to minevanje vendarle “rast”, tudi če v narobni smeri, da nekaj postajamo, tudi ko se zdi, da je to odmiranje. Saj vendar resnica ne more biti namenjena zasmehovanju, ne poniževanju, niti sovraštvu ne, resnica ne more priti zato, da bi koga uničila ali ga očrnila, sicer to ni resnica, ampak laž, si mislim, če je res, kar pravi Kristus, »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Če resnica prihaja zaradi svobode, če bi rada napravila človeka prostega, potem je vse to, kar naše minevanje govori o nas samih, vse, kar razkriva in razgalja naše bistvo, pravzaprav “odrešenje”. Tudi če za ceno popularnosti, tudi če za ceno slave in moči, tudi za ceno izgube “prijateljstev”.
Potisnjeni v nemoč (in v vso izgubo, ki nas z razkritjem naše resničnosti prizadene) vedno bolj postajamo nekdo, ki se začne zanašati samo še na Boga in njegovo usmiljeno ljubezen, na pravzaprav edino, kar še ostaja trdno v tem negotovem in nepristnem svetu. Čeprav se zdi to svojevrstna izguba, je v resnici to tisto, kar smo toliko časa čakali, ko smo živeli svoje življenje, da vendarle padejo vse prepreke in ovire med nama z Bogom, vse laži, ki so si domišljale, da morejo stopiti na njegovo mesto, da prenehajo vse omame in pijanosti, s katerimi smo si v strahu zakrivali obličje pred Njim.
Kako lepo bo končno skozme videti nebo, ko bo z mene odpadel zadnji list …

M. Rijavec, Minevanja: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2022), 3.

Že od otroških let vem, da v desetih božjih zapovedih piše: »Jaz sem tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.« Zapovedi so torej zakon, po katerem bodo po smrti sojeni recimo muslimani in člani drugih ver. Če so živeli pošteno in se držali nauka, se lahko zgodi, da se srečamo z njimi v naših nebesih. Ali je to možno?Zanima me pa še ena stvar. Kaj pomeni, da bo Kristus prišel soditi žive in mrtve? Ali to pomeni, da bo najprej sodil žive in potem bodo prišli na vrsto še mrtvi? Vedno sem mislil, da mora človek najprej umreti, da bo dočakal poslednjo sodbo. Ali gornji stavek pomeni, da bo sodba prišla nenadoma in bodo nekateri še živi in bo najprej prišlo na vrsto tistih nekaj milijard ljudi, ki bodo takrat živi, potem šele tisti, ki so že umrli ...

Marko

Na prvo in osnovno vprašanje ste odgovorili pravzaprav že sami. Da, gotovo se nam bo zgodilo, da se bomo v nebesih srečali tudi z muslimani in drugimi, ki so izpovedovali drugačna verska prepričanja. Seveda pa se v nebesih ne bomo več imenovali ne katoličani, pravoslavni, muslimani ali kako drugače, ampak bomo tam vsi sinovi in hčere istega Očeta in bratje in sestre istega Brata. Tradicionalni nauk Cerkve je, da bo končno vsak 'sojen' po svoji vesti in vsak je sam odgovoren, da jo posluša in si jo tudi oblikuje, oziroma ne dopusti, da bi mu zakrnela, otopela in mu zato ne 'kazala' pravilne smeri v življenju. Zato bo ob končnem srečanju z Bogom vsak prejel po tem, kar je v življenju po svoji prepričani vesti živel. To pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da z vso močjo iščemo jasnost tudi v svojih religioznih in verskih prepričanjih in v kar največji globini prisluškujemo svojemu srcu, kajti tam po vesti govori Bog sam, če ga nismo preveč utišali.

Na dodano vprašanje pa moram odgovoriti, da je po svetopisemskem razodetju prav nasprotno, kot ste sklepali. Apostol Pavel nam posreduje prepričanje prvega rodu kristjanov, ki se je opiral na Kristusove razlage: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,15–17). To vključuje tudi prepričanje, da se bodo podobno kot umrli morali spremeniti tudi tisti, ki bodo ob koncu sveta živeli; a to se ne bo zgodilo po telesni smrti, marveč na način, ki nam je neznan. A v večnostno obliko bivanja brez te spremembe nihče ne more, saj predstavlja del tega novega načina bivanja pri Bogu. Na kratko preletimo to, kar pa nam Cerkev o tem sporoča.

Drugi Jezusov prihod je zadrževan

Svetopisemsko oznanilo in Jezusova obljuba jasno napovedujeta drugi Jezusov prihod ob koncu sveta. Gre seveda za napoved velike skrivnosti, ki je ni mogoče natančno razložiti. Glede časa njegove uresničitve je bil tudi Jezus zelo nedoločen, saj je vednost o njem prepustil le Očetu. To pa tudi pomeni, da se lahko zgodi vsak trenutek, a je po razodetem sporočilu zadrževan (2 Tes 2,3–12; Rim 11,31). To pomeni, da Božja ljubezen vključuje tudi 'čakanje', da bi čim več ljudi, če ne vsi, sprejeli Kristusa za Odrešenika. Vera v to resničnost razodeva res neskončno Božjo ljubezen, ki stori vse, da bi prav vsak človek bil dejansko, osebno deležen Kristusovega odrešenjskega posega. Sklepamo lahko, da če še ni prišlo do uresničenja napovedi konca sveta, je to zato, ker Bog daje vedno nove možnosti grešnikom, da se spreobrnejo. Naloga vernikov pa je, da ves ta čas tudi pod podobami tega sveta, ki minevajo in propadajo, vidimo in slutimo Božjo moč, ki zmaguje, ki je pravzaprav že zmagala, le zmage še ni pokazal v vsej očitnosti.

Pred končnim Jezusovim prihodom bo stiska

Pred dokončnim Kristusovim prihodom se morajo dogajati za Cerkev razne preizkušnje. Katekizem katoliške Cerkve govori o 'religiozni prevari', ki prinaša ljudem navidezne rešitve in z njimi zatemnitev resnice (prim. KKC 675). Kar pa ni iz resnice, je zapisano propadu. Kot najhujša oblika religiozne prevare je prepričanje lažnega mesijanstva, da lahko človek sam sebe odreši in tako sam stopi na mesto Boga. Ali niso vsi totalitarizmi prejšnjega in drugih stoletij, pa tudi današnje vabljive ponudbe sveta, ponujali prav samoodrešenje človeka? In prav to Sveto pismo označuje kot najbolj antikristovsko početje.

Poslednja sodba

Tudi oznanilo sodbe v poslednjih dneh je zelo skrivnostno. Vsekakor si je ne moremo predstavljati kot nekakšen sodni tribunal. Nič ne bo imela skupnega z našimi sodišči. Mnogo bolj bo podobna skrivnostnemu razsvetljenju vseh ljudi in to do dna njihove notranjosti, v katerem bo vsakemu in vsem skupaj postalo povsem razvidno njegovo ravnanje. Nihče si ne bo mogel več zatiskati oči pred resnico o sebi in o svetu, a tudi o Bogu, ki je ostaja ljubezen tudi v tem dogajanju. Edino, kar bo 'preživelo', bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo nobene večnostne vrednosti in bo propadlo. Pravzaprav ne bo Bog ničesar obsojal, ampak je vsak sam že s svojim življenjem 'sodil' samega sebe. »Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni« (KKC 679).

Osebna sodba ob smrti

Ker je pojmovanje časa v tem dogajanju in v življenju po smrti povsem drugačno od sedanjega doživljanja časovnosti, je težko razmišljati o tem, kako in kaj se dogaja med smrtjo posameznika in vesoljno sodbo ob koncu sveta. Vendar bi na neko notranjo povezanost med dogajanjem v posamezniku ob njegovi smrti, ko se na neki način sooči s Kristusom in se na nov način zave samega sebe in svojega življenja na zemlji, morali sklepati. Delno se resničnost poslednje sodbe za posameznika že zgodi ob smrtnem prehodu s tega sveta v večnostno bivanje.

Vsekakor so te razodete resničnosti naše vere zelo skrivnostne in težje razumljive in še težje si pod njimi kaj predstavljamo, a ker gre za razodetje, se jim z vero približujemo, jih s poslušnostjo vere sprejemamo in zaupamo, da bomo s pomočjo Božje dobrote v ljubezni že čas tega življenja tako preživeli, da bomo tudi zadnje časne preizkušnje in sodbo samo preživeli Bogu v slavo in v naše zveličanje.

Marjan Turnšek

Že drugi dan dežuje. Tudi shladilo se je. V takšnem vremenu sem rada v hiši na toplem in likam, pospravljam ali pa berem. Tokrat pa mi je med brisanjem prahu prišla pod roke škatla, polna starih fotografij. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in jih počasi, eno za drugo, začela ogledovati.
Zastrmela sem se v mlad obraz smejočih oči, v lep bel nasmeh in v brezskrbno mladost, ki je vrela iz fotografije.
Mladenič dvajsetih let je bil zelo podoben mojemu sinu. Pa tudi skoraj istih let sta prav sedaj. Se tako v mojem sinu nadaljujejo njegovi geni?
Ko se je začela druga svetovna vojna, ni imel niti dvajset let. Vojna, le kdo si je je želel? Tudi on, ki je bil tako poln moči, načrtov, ne. Pa kljub temu ga je doletela ista usoda, kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož. Ni bil na pravi strani, zato je bil preganjan, odpeljan v taborišče, od tam pa bogve kam. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. In ko se je po koncu druge svetovne vojne vse poleglo, ga ni bilo od nikoder in vesti o njem, da bi ga kdo videl, tudi ne.
Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Mineva že sedemdeset let, odkar si pogrešan, pa še vedno ne vemo, kje počiva tvoje telo . Kdo nam bo odgovoril na to vprašanje? Kdo nam bo razložil, zakaj si tudi ti moral dati življenje, ne da bi ti bila dokazana kakšna krivda?
Koliko bratrancev in sestričen bi imela več, če bi ti pustili živeti, če ne bi bilo te nesrečne vojne, ki je povzročila toliko gorja, trpljenja, uničenja, bolečine, uničenih življenje in razseljenih družin ter zamolčanih in prikritih grobišč.
Žalovanje za tabo se še nadaljuje, saj ne vemo, kje si pokopan. Če bi takrat ostal živ, bi imel zdaj že častitljivih devetdeset let, če bi jih dočakal. Verjetno bi umrl naravne smrti in naše žalovanje bi bilo čisto drugačno, brez občutkov krivde, sramu, jeze in bede, brez iskanja kraja in časa ter vzroka tvoje smrti.
Kako težko so zmogli sprejeti dejstvo, da te ni več, tvoja mama, oče, sestre in brata, ki sta še ostala. Si predstavljaš, da je moral tvoj trinajstletni brat takoj po koncu vojne trdo delati, da so spet postavili streho na požgano domačijo, in finančno poskrbel za mamo in sestre, saj si je vaš oče šele več let po vojni upal priti domov? Kako veliko breme mu je bilo naloženo na mlada, šibka ramena! Pa je zmogel! Kljub temu, da so ga bolele opazke o belčkih in je bil vedno znova obravnavan kot drugorazredni državljan.
Lahko mi verjameš, da je njegov moralni čut za resnico zelo dobro razvit in že na daleč prepozna prevarante. Nikoli ne bo (in jaz tudi ne) volil nikogar, ki laže, krade in obrača besede, ki ne upa pogledati v oči in iskreno prositi odpuščanja za vse storjene krivice, ki so jih zagrešili on, njegovi starši ali stari starši. Noben komunistični poskus preoblačenja ga ne bo nikoli tako zavedel, da bi napačno volil. On ve, kaj je resnica, ker je predolgo živel v laži in ob tem moral biti tiho, če si je hotel rešiti življenje.
Tvoja sestra mi je večkrat, v začetku sicer zadržano, v novi Sloveniji pa že pogumneje odgovarjala na vprašanja o tej temi. Vendar nikoli z jezo na kogar koli. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je zmogla preseči sovraštvo in željo po maščevanju, mi je odgovorila: “Vsak dan sem na oltar polagala prošnjo, naj Bog odvzame mojo žalost, jezo, bes, zagrenjenost in željo po maščevanju. Prosila sem, naj mi podeli moč za odpuščanje, da sem vsak dan znova prosila tudi za krvnike in morilce, ki so bili samo ljudje, prosila sem za obe strani – za trpeče in za rablje. In če vso svojo notranjost iskreno položiš pred Jezusa, potem lahko s Križanim vstaneš novi dan rešen vseh spon in vezi.”«
Dragi stric! Tvoje lepe, vesele in iskrene oči me gledajo s fotografije in v njih ni strahu pred prihodnostjo. Tak si verjetno še sedaj, ko nas gledaš iz nebes. Verjetno prosiš za nas, da si bomo zmogli izprositi milosti, ki nam bo dala moči, da bomo lahko odpustili vsem, ki nas bodo iskreno prosili odpuščanja, ne s figo v žepu ...
Res je, vsi prizadeti močno trpimo. Verjetno pa najbolj trpijo še živeči krvniki. Zanje bi morali še posebej prositi milosti, da bi zmogli priznati storjena grozodejstva in iskreno prositi za odpuščanje. Vsak posebej, saj tukaj ni kolektivne odgovornosti, za katero so se skrivali v komunizmu.
Povedati resnico in prositi odpuščanja, samo to, saj evangelij uči: Resnica vas bo osvobodila.
In sedaj je čas za resnico, za nov dan, za novo upanje in čas za pisanje nove, prave zgodovine. Vse se spreminja, prihaja na novo, le tvoj lepi, nasmejani obraz ostaja isti na veke.
Katarina

Ognjišče (2015) 11, str. 18

Nekoč je nekaj mož obiskalo samostan. Vprašali so opata, kdo je največji med brati.
»Mogoče brat Agaton, ki dela čudeže?«
»Brat Elij, ki je znan po svoji modrosti?«
In naštevali so imena vseh bratov v samostanu.
Opat je samo poslušal, nazadnje je spregovoril: »Enega niste imenovali. To je menih, ki opravlja delo peka. Vsak dan z veliko ljubeznijo speče kruh za samostansko družino pa tudi za uboge, ki potrkajo na samostanska vrata. Malokdo ga pozna, toda on je največji!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Buče izvirajo iz tropskega dela Amerike, natančneje iz Mehike, v Evropo pa so jih prinesli Španci v 15.stoletju. Prve podatke o bučah je v ladijski dnevnik leta 1492 zapisal Krištof Kolumb, ki se je z bučami srečal na Kubi. Danes so buče precej razširjene, predvsem zaradi številnih zdravilnih učinkov.
Oranžno rdeča buča hokaido, izvira iz Japonske z otoka Hokaido, in je bogat vir betakarotena, ki preprečuje nastanek sive mrene, glavkoma, katarakte, makularne degeneracije in drugih bolezni oči. Vsebuje pa tudi številne druge zdravilne lastnosti.
Buče so zaradi nizke energijske vrednosti (vsebujejo malo kalorij) in lahke prebavljivosti zelo priporočljiva dietna hrana tako za uravnavanje telesne mase, kakor tudi na jedilniku različnih bolezni. Nedavne študije so dokazale, da so buče izvrstna hrana za diabetike, za boj proti debelosti in sladkorni bolezni. Iz tega razloga so priporočljiva pri obolenjih prebavil, želodca in črevesja (vnetja) ter pri bolnikih z ledvičnimi kamni.
Buče so bogate z vlakninami pektina in rudnin, predvsem kalija, fosforja in železa. Oranžne buče pa vsebujejo antioksidante – karotenoide, ki varujejo naše celice pred poškodbami.

KAROTENOIDI V BUČAH
Karotenoidi dajejo bučam močno oranžno barvo, ki se s pomočjo maščob v telesu pretvorijo v obliko vitamina A. Že manjša količina buče z nekaj dodanega hladno stiskanega olja vsebuje več kot 200 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa vitamina A, ki pomaga pri dobrem vidu.
Prav tako vitamini A spadajo med močne antioksidante in preprečujejo nastanek degenerativnih bolezni.

BUČNA SEMENA
Bučna semena so že od nekdaj uporabljali kot naravno zdravilo proti črevesnim zajedavcem ter pri težavah s prostato, saj so koncentriran vir mineralov in vitaminov.

• Dobro vplivajo na delovanje prebavil in pospešujejo prebavo.
• Znane so po svojih diuretičnih lastnostih (izločanje urina), zato jih še posebej priporočajo ljudem z vnetji ledvic, mehurja, revmatizmom, putiko in diabetesom.
• Učinkujejo protivnetno.
• Oranžne buče so zaradi velike vsebnosti karotenoidov odlične v boju proti raku.
• Dobro delujejo na vse žleze.
• Krepijo vse telesne sluznice.
• Preprečujejo razvoj bolezni srca in ožilja.
• Razstrupljajo jetra in spodbujajo izločanje presnovnih ostankov.
• Uravnavajo holesterol.
• Spodbujajo delovanje trebušne slinavke in pomagajo uravnavati raven krvnega sladkorja.
• Oranžne buče pri rednem uživanju zaradi velikih količin betakarotena izostrijo vid
• Bučna semena pomagajo znižati odvečne maščobe in holesterol v krvi.
• Semena so tudi znano ljudsko zdravilo za izločanje črevesnih parazitov.
• V zadnjem času uporabljajo surovo ali kuhano pulpo in sok v kombinaciji z drugimi vrstami terapij za zdravljenje psoriaze – trdovratne kožne bolezni.
• Učinkovita je v boju z nespečnostjo

NEPRECENLJIVA HRANILNA VREDNOST
Zaradi kombinacije vitaminov in mineralov imajo buče posebne koristi na zdravje. Vsebujejo kar 90-odstotkov vode, ostalo predstavljajo beljakovine, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali. So bogat vir vitamina C, riboflavina, kalija, bakra, in mangana. Vsebujejo tudi manjše, vendar pomembne količine vitamina E, tiamina, niacina, vitamina B6, folne kisline, železa, magnezija in fosforja.
Karotenoidi, ki jih buče vsebujejo, so tisti, ki našemu telesu pomagajo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja in rakavih obolenj. Uživanje hrane oranžne barve nam bo pomagalo tudi k lepši polti. Karotenoidi namreč prehajajo iz krvnega obtoka v številne organe vključno s kožo, kjer se nalagajo.

BUČNO OLJE
Bučno olje stiskajo iz semen in ima sorodne zdravilne lastnosti kot semena, zato sodi med hranilno bogata olja. Obogaten je z maščobnimi kislinami omega-3, ki jih človeško telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Bogato je z delta-7-steroli, ki delujejo proti povečanju prostate, poleg tega večkrat nenasičene maščobne kisline v sodelovanju z drugimi učinkovinami pozitivno vplivajo na presnavljanje holesterola, visoka vsebnost vitaminov in mineralnih snovi pa prispeva k dobremu delovanju organskih sistemov: urogenitalni, prebavni, srčno-žilni, endokrini in živčni sistem, skeletno-mišični in kožni. Omega-6 maščobne kisline povzročijo hitrejšo rast las in obnavljanje kože, uravnavajo presnovo in ohranjajo zdrave kosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 11, str. 94.