Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in upodabljajo ga z razbito verigo v roki, ker je mnogim zapornikom izprosil prostost. Bil je sin plemiške frankovske družine in vzgajal se je na dvoru kralja Klodvika. Ko je sv. Remigij, nadškof v Reimsu, na božič leta 496 kralja krstil, je v veri poučil tudi Lenarta, ki jo je sprejel s tako predanostjo, da je bil kmalu posvečen za duhovnika. Odklonil je škofovski sedež, ki mu ga ponujal kralj Klodvik. Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je kmalu zapustil, ker je hotel živeti kot samoten puščavnik. Glas o njegovem svetništvu je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoči. Okoliškim kmetom je pomagal s praktičnimi nasveti. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zraslo samostansko naselje Noblac, ki ga je Lenart vodil kot opat. S posebno ljubeznijo se je posvečal zapornikom. Posredoval je zanje pri kralju in dosegel, da so bili mnogi izpuščeni, nato pa jim je priskrbel primerne pogoje, da so lahko zaživeli pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. (sč) - Na sliki: Sv. Lenart, kip na glavnem oltarju ž. c. sv. Lenarta v Črnem Vrhu nad Polhovem Gradcem.

Sv. Lenartu je na Slovenskem posvečeno 61 cerkva (16 žup., 45 podr.) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo šest ž. c.: v Črnem Vrhu/Polhov. Gradcu, na Jesenicah (9), v Kropi (2), Loškem Potoku (3), Sostrem (1)  in pri Sv. Lenartu/nad Selško dolino (4); poleg teh pa je še 21 p. c.: Dobec (Begunje/Cerknici), Vrhe (Čemšenik), Pšajnovica (Češnjice), Krtina (17) (Dob), Gor. Ig (Ig), Jama (Mavčiče), Breg (Preddvor), Nemška vas (Ribnica), Bodešče (15) (Ribno), Krvava Peč (Rob), Praprotno, Za Kalom (Stranje), Rodež (Šentjurij - Podkum; Reber (Šenturška Gora), Pungert (Šentvid/Stični), Sp. Gameljne (Šmartno pod Šmarno Goro), Vaške Kandrše (Vače) Nova vas (Višnja Gora), Na Bregu, Mala Ligojna (16) in Stara Vrhnika (Vrhnika) ter Dobračeva (Žiri). – V KP škofiji imajo tri ž. c.: Bukovo (5), Col (6) in Volče (7) in pet p. c.: Dol. Cerovo (Cerovo), Staro Selo (Kred), Bača nad Podbrdom (18) (Podbrdo), Gorenje (Studeno) in Klenik (Trnje). – V NM škofiji najdemo dve ž. c. sv. Lenarta: Mozelj (8) in Novo mesto - Sv. Lenart (14) in sedem p. c.: Krkovo (22) (Fara/Kočevju), Gotna vas (Novo mesto - Sv. Lenart), Ravno (Raka), Kal (19) (Semič), Kogel, Sela pri Zburah (Šmarjeta), Gabrijele (Tržišče) in Goli Vrh - Cvibelj (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve cerkvi sv. Lenarta: Sv. Lenart v Slov. Goricah (10) in Sv. Lenart - Podgorci (11) imajo pa še osem p. c.: Vič (Dravograd), Pivola na Pohorju (21) (Hoče), Koritno (Kebelj), Makole (p. c.); Plat (Mežica), Ptujska Gora (pokop.), Ribnica na Pohorju (pokop.) in v Mislinji (20) (Št. Ilj pod Turjakom). – V CE škofiji je sv. Lenart zavetnik treh ž. c.: v Novi Cerkvi (12), pri Sv. Lenartu nad Laškim (spodaj) in v Zabukovju (13); prav toliko je p. c.: Brežice (sv. Lenart), Gornji Grad (sv. Lenart) in Drevnik (Kostrivnica). – V MS škofiji je sv. Lenartu posvečena kapela v Bodoncih (Pečarovci). (mč)

sv. Lenart  nad Laškim

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 11, str. 115.

(ob obletnici) Koprska stolnica je v soboto 6. novembra 2021 dočakala velik dogodek: slovesno umestitev in blagoslov novih orgel; v nedeljo, 7. novembra pa je bil še slavnostni koncert, ki ga je izvedel priznani dunajski organist in skladatelj Pier Damiano Peretti.
Tako bi na kratko sklenili zgodbo, ki se je začela sredi leta 2017, ko je duhovnik in organist Mirko Butkovič videl razpis za pridobitev orgel iz dvorane Tonhalle v Zürichu. Začeli so se prvi pogovori z župnikom Primožem Krečičem in skupaj z zborovodjem Miranom Bordonom in Davidom Tomovskim so sklenili, da se "odpravijo na pot", po kateri bodo pripeljali te orgle v koprsko stolnico. Z arhitektom Boštjanom Furlanom in gospo Mojco iz Zavoda za spomeniško varstvo so "preigrali" vse možnosti za postavitev novega kora, kamor bi nove orgle lahko umestili ... in ob podpori kulturnikov in zlasti glasbenikov in nekaterih ustanov ... je nastala vloga, ki je romala v Zürich. Na veliko presenečenje je bila 16. januarja 2018 izbrana prav koprska stolnica ... in orgle, o katerih so doslej lahko samo sanjali bodo lahko kmalu koprske .... pa ni šlo vse gladko ...  O kronologiji in opravljenem delu smo se pogovarjali s stolnim župnikom dr. Primožem Krečičem, zborovodjo v koprski stolnici Miranom Bordonom, ter članom projektne skupine Davidom Tomovskim.

Zasnova orgel: Jean Guillou
Orglarji: Detlef Kleuker, Fritz Steinmeyer,
Van den Heuvel
Leto izdelave: 1988
Koncerna dvorana: Tonhalle, Zürich
Število manualov: 4,
število registrov: 68
Število piščali: 5520
Postavitev v Kopru: Orglarska delavnica Maribor

Orgle v Kopru imajo dolgo zgodovino. Prvi orglar, ki je omenjen v Sloveniji, je bil namreč ravno iz Kopra, prva omemba orgel je bila na tem mestu že pred 600 leti, prav tako je iz Kopra tudi prva omemba orgel za celotno področje Slovenije.« S temi besedami je Miran Bordon začel predstavitev projekta pridobitve, gradnje, umeščanja in zaključevanja prenosa orgel iz Švice v Slovenijo.

- Začniva s tem, kako ste prišli v stik z informacijo, da so v Zürichu v Švici pripravili razpis za podaritev njihovih orgel iz svetovno znane koncertne dvorane Tonhalle.
dr. Primož Krečič: V Kopru se je že nekaj časa razmišljalo in pripravljalo načrte, kako bi prišli do novih orgel, in potekale so že konkretne akcije, zbirali smo že sredstva ... A vse skupaj je zamrlo in ni prišlo do realizacije.
Dokler ni do nas stopil Mirko Butkovič, zanesenjak, duhovnik in organist, ki je prvi verjel v to zgodbo in nas je obvestil o možnosti pridobitve orgel iz Švice. Sprva se mi je glede na možnosti v župniji to zdelo nemogoče, a Mirko je kljub temu vztrajal in je ves čas počasi pripravljal teren. Sam sem obvestil ljudi v župniji o tej možnosti in nekega poletnega večera sta do mene prišla dirigent Miran Bordon in David Tomovski, ki sta po razmisleku in pogovorih z ljudmi predlagala, da bi vseeno poskusili s prijavo na ta razpis. Od tistega večera sem vedel, da je bil storjen prvi korak na dolgi poti k morebitni pridobitvi posebnih orgel v koprsko stolnico.

Koprska stolnica je desetletja hrepenela po ustreznih orglah, dokler se na obzorju ni pokazala veličastna ponudba naših do­brotnikov iz Züricha, ki je kakor vzhajajoče sonce razsvetlila našo pot do veličastne kraljice glasbil, ki jo zdaj veselo pozdravljamo in slovesno sprejemamo v naše svetišče, kakor sta kralj David in vsa hiša Izraelova sprejela skrinjo zaveze na Sionu: ‘David in vsa hiša Izraelova pa sta rajala pred Gospodom z vsemi glasbili in citrami, s harfami in bobni, z zvončki in cimbali … Tako sta David in vsa hiša Izraelova prenesla skrinjo Gospodovo z radostnim vzklikanjem in trobljenjem’ (2 Sam 6,5.15). Pozdravljena torej, kraljica glasbil, prisrčno pozdravljena v naši sredi! dr. Jurij Bizjak, koprski škof

- Odbor za prenovo dvorane Tonhalle v Zürichu je za oddajo teh orgel objavil mednarodni razpis. Kako ste se lotili priprave celotnega projekta, dokumentacije itd.?
David Tomovski: To se je dogajalo poleti leta 2017. Bilo je veliko zanosa, čeprav mogoče nismo verjeli, da bi res lahko prišlo do realizacije. Bili pa smo dovolj vizionarski, morebiti tudi malce »nori« v pozitivnem smislu, da smo začeli s tem projektom. Pred odločitvijo smo seveda opravili različne analize, kako bi recimo potekalo delo z umeščanjem in naročilom novih orgel in kaj pomeni morebiten prenos teh orgel iz Švice – v ozir smo vzeli prostorsko in zvokovno umestitev, gradbena dela v stolnici, pa tudi, kaj takšno glasbilo prinaša v širši prostor in kako potem ta inštrument v širšem kulturnem in cerkvenem smislu peljati naprej. Sodelovali smo tudi z Zavodom za kulturno dediščino (ZVKD), ki je bil v projekt vpet vse od poletja 2017, in smo skupaj z njim iskali rešitve ter hkrati z njihove strani dobili zelo veliko posluha in usmeritev, ki so pripeljale do zelo dobrih končnih rešitev. Vse to je bilo treba opraviti, še preden smo sklenili, da se bomo prijavili na razpis v Zürichu.

Slovesna maša, pri kateri so bile nove koprske orgle blagoslovljene je bila v soboto, 6. novembra 2021, na predvečer zahvalne nedelje. Na slovesnosti so ob spremljavi Mirka Butkoviča in pod vodstvom Mirana Bordona, Valentine Baričić in Mateja Lazarja peli združeni cerkveni pevski zbori slovenske Istre s svežim in zanimivim pevskim programom. Koprski škof je na začetku maše orgle blagoslovil, potem pa je kraljica glasbil mogočno zadonela.
Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik države in apostolski nuncij ter drugi visoki gostje iz družbenega, kulturnega in cerkvenega življenja.
Zelo zanimivo predstavitev orgel sta pripravila vodja Komisije za orgle Škofije Koper Martin Šuštar in organist Mirko Butkovič. (foto: Tatjana Splichal/Družina)

Slovesnost je posnel Radio Ognjišče in ji lahko prisluhnete v njihovem radijskem arhivu.

- K projektu je pristopila tudi Mestna občina Koper s pismom o nameri in sodelovanju v višini 20 odstotkov celotne investicije. Pomembno je bilo to celotno cerkveno in posvetno sodelovanje, prejeli smo preko 40 pisem podpore inštitucij in posameznikov, ki se ukvarjajo s to glasbo ali z umetnostjo in kulturo nasploh.
Miran Bordon: Do oktobra 2017 smo imeli pripravljeno vso projektno dokumentacijo vključno z arhitekturo, statiko, cenovno analizo in potencialom za rabo. V tem času smo v okolju zaznali zelo veliko podporo projektu – in ta podpora ni bila samo iz lokalnega okolja, temveč iz cele Slovenije ter zamejstva in tudi širše. Takrat smo tudi oddali prijavno dokumentacijo in sledilo je obdobje vrednotenja s strani švicarske komisije, ki je najprej izbrala tri najboljše prijave. Nato so nas v decembru 2017 člani komisije obiskali v Kopru in si v živo ogledali, kakšna bi bila postavitev orgel, kako bi se vklopile v ta cerkveni in širši kulturni prostor, še podrobneje smo morali predstaviti celotno finančno konstrukcijo, časovni okvir postavitve … Kot smo izvedeli pozneje, sta tudi ta obisk in uspešna predstavitev projekta na licu mesta zelo pripomogla, da so se na koncu odločili za nas. Kasneje smo tudi izvedeli, da se je prijavilo šest ali sedem mest, ki so konkurirala za dodelitev orgel – prijavljena so bila mesta iz Francije, Nemčije, Avstrije, Poljske …
16. januarja 2018 pa je zazvonil telefon in prejeli smo novico, da smo izbrani za prejemnika orgel.

Po štirih letih dela čutim veliko hvaležnost za priložnost, ki se nam je čudežno ponudila in nam omogočila, da smo Kopru dali nekaj, kar močno presega danosti našega okolja in časa. Hkrati je zame to tudi potrditev in priznanje za trideset let dela na področju cerkvene glasbe, ko smo v koprski stolnici ohranjali in ustvarjali svojstven, prepoznaven stil glasbenega sodelovanja pri bogoslužju. Orgle pomenijo nov izziv za čas, ko bo potrebno delo v veliki meri zastaviti na novo, drugače, da bo ob njih sodelovanje ustvarjalno, mladostno, dobro načrtovano in živo. Vesel sem vseh vezi, ki so se v teh letih stkale: številnih organistov, ki so nas obiskali, študentov orgel, ki so prišli pogledat kam se bodo vračali, prizadevnega sodelovanja številnih pevcev slovenske Istre, ki so pripravili pesmi za blagoslov orgel in hvaležen vsem, ki so nas podpirali ter več let potrpežljivo spraševali: “kdaj?”. Že glas prvega registra, ki je napolnil stolnico, je mirno pel: “Upam v milost Božjo, zdaj in vekomaj!” Miran Bordon, stolni zborovodja in pobudnik postavljanja orgel

- Po bolj papirniškem in birokratskem delu je sledilo tudi obdobje dejanske demontaže in prevoza orgel v Slovenijo, priprava stvari v Kopru … Kateri izzivi so bili povezani s tem?
Miran Bordon: Hkrati je bilo treba voditi več aktivnosti. Pripravili smo razpis za demontažo starih Callidovih orgel, nato smo iskali transport za prevoz orgel iz Švice v Slovenijo. Ker kor seveda še ni bil zgrajen, je bilo treba orgle nekje skladiščiti – šlo je za sedem velikih tovornjakov demontiranih delov orgel.
Izziv pri umeščanju orgel je bil seveda ta, da smo morali v stolnico umestiti tudi nov kor. Nove orgle so tako velike, da jih je bilo pred postavitvijo treba prilagoditi po globini, kar je vplivalo na razmislek o konstrukciji, postavitvi, preveriti je bilo treba, kako se bodo barvno zlile s stolnico, katero od traktur uporabiti … Veliko je bilo pogovorov, pridobivali smo informacije z različnih strani, se ozirali na zgodovinska dejstva in se zanašali na strokovnjake, ki so nam lahko kakorkoli pomagali.
Na koncu je bilo treba izbrati izvajalce – tako za gradbena dela, povezana s korom, kot mojstre, ki bi postavili orgle v stolnico, za kar smo pripravili dvostopenjski mednarodni razpis.
Tako so se po številnih sestankih, načrtih, zasnovah 24. oktobra 2019 začela rušitvena, konservatorska in arheološka dela v koprski stolnici.
David Tomovski: Glede izvajalca postavitve orgel smo zelo zadovoljni z izbiro Orglarstva Dvoršak, saj direktor Andrej Dvoršak s svojimi sodelavci skrbi za nadaljevanje tradicije mariborske orglarske delavnice ter za kvalitetno in strokovno izvedbo del.

Na razpisu za izvedbo postavitve orgel je bila za to delo izbrana Orglarska delavnica Maribor. Vodja delavnice Andrej Dvoršak je podal nekaj vidikov procesa postavitve in zaključevanja tega velikega dela.
Za kako poseben projekt gre in v kolikšni meri gre za posebne orgle?
Gotovo gre za posebne orgle, saj so to največje orgle v slovenskem cerkvenem prostoru, po številu piščali pa bodo celo presegale orgle, ki so postavljene v Cankarjevem domu. Posebnost teh orgel je tudi njihov koncept, saj so zvočno zelo barvite. Veliko število jezičnikov jim daje tudi zelo mogočen zvok. Izpostavil bi še nekoliko širše menzurirane piščali, kot smo jih vajeni v našem prostoru, kar pa je po svoje dobrodošlo glede na velikost stolnice.
(...)
Ob postavitvi orgel je bilo treba zamenjati celotno električno in računalniško opremo orgel vključno s pripadajočo električno napeljavo. Ker je v orglah samo elektromagnetna traktura, so vse povezave električne, tako da je v orglah približno 6000 električnih spojev in okrog 1000 metrov kablov, ki so povečini 30-žilni.
Zanimivost teh orgel je tudi, da imajo več ventilatorjev, saj ima skoraj vsako piščalje svoj ventilator in meh. Tako imajo orgle kar 20 sapnic, 20 mehov ter 7 ventilatorjev, ki zmorejo skupaj prečrpati okrog 80 kubičnih metrov zraka v minuti.
Kako ste pristopili k tako velikemu projektu in v kolikšni meri je težje postavljati že izdelane orgle v primerjavi s takimi, ki jih izdelate sami?
Z velikimi projekti imamo kar nekaj izkušenj, izdelali smo tudi orgle v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, pa vseeno je tole sedaj naš največji projekt. Ni pa bilo to za nas največje delo, saj so bile orgle izdelane in jih je bilo treba samo predelati, prilagoditi na prostor, obstoječe elemente pa obnoviti. Posamezne sklope smo predelali do take mere, da smo orgle po globini zmanjšali za 90 cm in jih za 12 cm znižali, sicer jih ne bi mogli umestiti pod obok. Zgornji del pročelja je ostal nespremenjen. Sedaj resnično imenitno pristajajo prostoru.

Kakšna je prihodnost teh orgel v koprski stolnici?
dr. Primož Krečič: Orgle bodo prvenstveno namenjene bogoslužju in duhovnosti. Orgle so zelo liturgične in zelo primerne za ta prostor, gre pa gotovo za edinstvene orgle, saj sam še nisem slišal tako mehkih in blagoglasnih orgel. Vse tiste ostrine, ki sem je bil vajen zlasti pri nemških in slovenskih orglah, tukaj ni. In čeprav je zvok zelo močan, ni težak. To je zelo velik dosežek konstrukcije orgel.
Sicer pa so orgle zasnovane drugače – tudi drugače, kot smo si mi predstavljali. Mislim, da bodo prinesle novo kulturo v smislu pristopanja k orglam in tudi k vzorcem gradnje orgel od sedaj naprej. Tudi orglarji bodo morali nekako prisluhniti temu stilu, ki je tako blagoglasen. Principali, ki so bili običajno ostri, so tukaj vsi lepo harmonično zaključeni v skladnost, zvok pa je zelo poln.

Orgle koprske stolnice od sredine leta 2021 nastopajo kot ambasador znamke IFeelSlovenia in kot take opravljajo pomembno vlogo promotorja Slovenije.

Organist, pedagog in skladatelj Pier Damiano Peretti, ki je profesor orgel na Universität für Musik und darstellende Kunst na Dunaju, je v nedeljo, 7. novembra zaigral na slovesnem koncertu ob umestitvi orgel. Posnetek koncerta na katerem je izvajal dela  Vivaldija, Bacha, Francka, Guillouja in Liszta, si lahko ogledate na spletni strani orglekoper.si

Oglejte si tudi prilogo oznanil, ki jih je izdala župnija Koper (Blagoslov in predstavitev orgel koprske stolnice)

ERJAVEC, Matej. Blagoglasna kraljica glasbil v koprski stolnici. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 74-77.
izbor iz članka in povzetki drugih zapisov: Marko Čuk

Zgodba

Učenec in učitelj
Učenec je prosil učitelja, da bi mu dovolil oditi od pouka nekaj minut pred koncem ure, ker bo prišel ponj oče, da ga odpelje na zdravniški pregled.
Učitelj je dečku obljubil, da ga bo pustil.
Ko se je ura bližala koncu, je učenec pobral svoje zvezke, knjige in druge šolske potrebščine ter odhitel proti vratom.
Ko se je bližal izhodu, je zaslišal glas: »Prosim, a te lahko samo spomnim, da bi rekel hvala?«

Misel

Učenec najbrž ni rekel hvala, ker je bil tako vznemirjen, ko je šel k zdravniku. Podobno se lahko zgodi vsakemu izmed nas.
Toda so tudi primeri, ko se nam stvari zdijo samoumevne in se niti ne zmenimo, da bi rekli hvala. To je lahko nepremišljeno, površno, iz navade. Včasih pa gre res za pravo nehvaležnost.
Zato si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: Ali znamo biti hvaležni za usluge, ki nam jih naredijo ljudje, ali pa se nam zdijo samoumevne?
Morali bi se sramovati, če tolikokrat, ko nam ljudje naredijo uslugo, ne rečemo hvala.

Molitev

Gospod Bog,
prosimo te, da bi cenili dobrine,
ki jih prejemamo.
Koliko ljudi je bilo doslej dobrih do nas
in koliko jih je še sedaj.
Naj nikoli ne pozabimo dobrot,
ki smo jih prejeli,
da jih bomo znali pravilno ceniti
in se zanje zahvaljevati.
Naj nikoli ne pozabimo, da je naša dolžnost,
da se zahvalimo, ko kaj prejmemo,
in tako pokažemo, da znamo to ceniti.

Iskrica

Kdor ni hvaležen za majhno stvar, tudi za veliko ne bo. (estonski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vedel sem, da pride – saj pride v življenju slehernega človeka – do trenutka, ko Bog zamiži na eno oko in reče satanu:
»Dobro. Daj si duška. Da vidiva, koliko je tega moža v hlačah. Da vidiva, ali je mož v hlačah ali je v hlačah srce, v prsih pa luknja in plesniv sir!!«
Vedel sem, da pride trenutek, ko bom moral obuti Jobove čevlje, ko bom moral sprejeti njegovo usodo. Vedel sem, da bom slej ko prej moral vzeti v roko črepinjo in si, na kupčku pepela, začel praskati uljesa na svojem gnilem telesu.
Vedel sem, da pride ta dan.
Trepetal sem pred tem dnem.
Oprezoval sem in si prisluškoval.
Pripravljal sem se na ta dan.
Pa vendar me je ta dan, ko je prišel, ujel nepripravljenega.
Oprezoval sem in prisluškoval.
Trepetal sem pred tem dnem.
Vedel sem, da pride. Ta dan.
Pa vendar ga nisem opazil, ko je prišel.
Oziral sem se proti nebu. Čakal, kdaj se spusti name – od zgoraj – in me pokrije kot s plaščem.
Kdaj pridejo angeli – te ali one sorte – me dvignejo in odložijo, kot na tehtnico, na znameniti kup pepela.
Gledal sem gor...
In videl sem jasne dneve in zvezdno nebo. Videl sem oblake vseh vrst in videl tudi temo.
Potem pa sem, še sam ne vem, zakaj – morda nenadna bolečina v vratu ali kaj podobnega – spustil pogled in z grozo opazil, da že leta brodim do kolen v pepelu. Da ni ne kupček ne kup. Da je morje pepela, jaz pa – če še po vodi ne znam hoditi, kako bi znal hoditi po pepelu – tonem vedno globlje. V pepel.
Od kod ta pepel?

O koliko energije sem ‘pokuril’, ko sem hotel kaj doseči in storiti iz lastnih moči?!
O kolikokrat sem ‘gorel’ v strasti za minljivim, hipnim... za užitkom?! Kolikokrat ‘gorel’ od zavisti?! Kolikokrat ‘izgoreval’ v maščevanju?!
O koliko ladij sem ‘požgal’ in se iz trme napotil peš?! In ‘požigal’ za seboj mostove!
O koliko prepirov sem ‘zanetil’?! In kolikokrat je ‘tlela’ v meni jeza?! In kolikokrat se je ‘vnela’?!

Opazil sem z grozo, da sem obdan z ljudmi, ki me odvračajo od prave smeri. Da si pustim svetovati od ljudi, ki stojijo na bregovih tega sivega pepelnatega morja in me vabijo k sebi. Vsak na svoj breg. Vsak na svojo stran.
Opazil sem, da je moja pot skrita nekje pod vsem tem pepelom ... in da je ne vidim. Da je ne poznam. Da, če tudi bi jo spet uzrl, v meni ni več vere, da je prava.

Opazil sem z grozo, da sem sam. Da ni ne otrok ne družice. Da sem jih izgubil nekje na poti – ki je skrita pod pepelom – in da ne vem ne kdaj ne kje ... ne kako ... ne zakaj ...
Pokleknil sem, da sem se še globlje pogreznil v morje sivine ... in začel tipati in iskati. Da bi našel družico. In otroke. Da bi našel prijatelje. Da bi našel pot.
A zatipal sem le črepinje svojega razbitega življenja ... svojih razbitih sanj in načrtov ...
Zatipal sem le črepinje lončene posode, v kateri sem imel svoj zaklad ...

In ko že držim v roki črepinjo, kaj mi preostane drugega?
Začel bom strgati uljesa s svoje kože ... s svojega telesa ...
Črepinj imam dovolj, da jih izpraskam vse ... ven iz svojega življenja ...
Pepela dovolj ... da se posujem z njim in začnem znova.
»Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1, 21)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Okrog Vseh svetih in dneva Vernih rajnih vsako leto hodimo na grobove, plačujemo maše za naše pokojne, prižigamo svečke, krasimo grobove, molimo za duše pokojnih ... Zakaj to počnemo? Ali ne bi bilo dovolj, da bi molili le za tiste, ki na tem svetu niso živeli prav krščansko, niso bili krščeni, niso hodili v cerkev in potrebujejo molitve za rešitev iz vic. Nekje sem bral tudi o zdravljenju družinskega debla z molitvijo in mislim, da imajo to prakso tudi nekatere krščanske skupnosti. Ali mi lahko, prosim, kaj napišete o tem?
Janko
Postavili ste prav primerno vprašanje za mesec november, ki pa je pravzaprav aktualno vedno. Smiselnost molitve za rajne in obhajanja svetih maš zanje, kot najvišje oblike molitve, se pravzaprav postavlja v okvir smiselnosti vsake prosilne molitve. Ker je molitev osebni pogovor z Bogom, verjetno ni nič nenavadnega, če se s tako pomembno osebo, kot je Bog sam, pogovarjamo tudi o svojih dragih rajnih. Ker o nikomer, razen o razglašenih svetnikih, ne moremo biti gotovi o njegovem stanju ob smrti in po smrti, je verjetno primerno, da v tem pogovoru spregovorimo z Bogom tudi o usodi naših dragih rajnih in mu jih znova in znova priporočamo ali pa se zanje zahvaljujemo. Tega pravzaprav ne potrebuje Bog, ki ga gotovo ni treba spominjati na nič, ampak mi, da lažje ohranjamo občestvo z rajnimi, ki so prestopili v povsem nov način bivanja. Svetopisemsko sporočilo pa je tudi zelo jasno, da Bog želi, da pri nekaterih stvareh sodelujemo, da nas želi imeti pri njih za sodelavce in da določenih dogodkov ne bo, če z njim ne bomo sodelovali. Celo tako veliko dejanje, kot je npr. stvarjenje novega človeka, je Bog povezal s sodelovanjem s človekom, z očetom in materjo. Zato ni nič nenavadnega, če želi naše sodelovanje tudi pri dokončnem podarjanju večnega življenja človeku, ki sicer pripada samo Bogu. Ali ni nadvse častno, da smo lahko pri tako veliki stvari soudeleženi!?
Še en vidik naše molitve za rajne je lahko zgovoren in spodbuden. Molitev je vsekakor ena izmed najbolj duhovnih dejavnosti človeka in ima zato močan nadčasovni in nadkrajevni značaj, saj Bog ni ujet v prostor in čas, ki ga doživljamo samo telesno duhovna bitja. Zato lahko morda vsaj skromno dojamemo, da ima molitev pri Bogu svoj ‘učinek’ tako za ‘naprej’ kakor za ‘nazaj’. Kar pomeni, da ima smisel moliti za rajne tudi, če so oni sicer že ‘onkraj’ vic, če se malo po domače izrazim. Saj je Bog tudi to našo molitev nekako že ‘v naprej’ ‘vračunal’. Ko razmišljamo o teh razsežnostih našega duhovnega sveta, smo malo v zadregi, kako se izraziti, ker imamo na razpolago omejen besednjak in izkušnjo življenja v zemeljskem življenju, izraziti pa moramo presežne resničnosti, ki so pravzaprav onkraj teh naših izkušenj (zato sem nekatere izraze postavil v navednice). A vendar nam je v Svetem pismu in tradiciji Cerkve razodeto, da lahko zaslutimo pomembnost molitve za naše rajne.
Obisk grobov naših rajnih je nekaj plemenitega in dobrega. Je kot nek ‘dotik’ naših dragih, saj je grob kraj, kjer počivajo njihovi posmrtni ostanki. Za ljudi, ki smo telesno duhovna bitja, je pomemben tudi kraj. Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu prav zato, da bi za nas postal tudi ‘prostor’, ‘kraj’. Obisk groba naj pomeni obisk človeka, ki smo ga imeli radi in da, kljub smrti, potrebujemo njegovo telesno bližino. V vsej polnosti se te potrebe in njene pomembnosti zavemo ob razglašenih svetnikih in njihovih posmrtnih ostankih, ki jih imenujemo relikvije. In če so tudi naši dragi rajni že končali svojo pot očiščevanja, so tudi že med ‘vsemi svetimi’ in so njihovi posmrtni ostanki v grobu tudi relikvije ali ‘moči’ svetnikov, kakor so relikvije mučencev imenovali v prvi Cerkvi in jih na krščanskem Vzhodu še vedno. Tudi zato je primerno in vredno ter dobro obiskovati grobove. Seveda brez pretirane ‘navlake’; v smislu pretiranega krašenja grobov – še posebej če je zato, da bi drugi videli; tudi sveča je dovolj ena.
Izrednega pomena pa je poskrbeti, da se za rajne obhajajo svete maše. Te oblike pobožnosti in molitve za naše pokojne, nismo uspešno prenesli mlajšim generacijam. Sveta maša je seveda najpopolnejša molitev: je zahvala za njih življenje in prošnja za njih večno življenje pri Očetu. Ker je v vseh obhajanjih svete daritve ponavzočena ena sama in edina Kristusova daritev, ni najbolj pomembno, da se daruje vedno samo v domači župniji, če ni več prostega mašnega namena, ampak se lahko daruje tudi drugod, sami pa se udeležimo svete maše doma. A smo vseeno pri isti Kristusovi daritvi, kakor če bi domači duhovnik maševal po tem namenu. Zato je prav, da verniki velikodušno dovolijo, da župnik odda njihov mašni namen drugemu duhovniku, ki morda nima več dovolj mašnih namenov za vsakdanje obhajanje svete maše, sami pa z enako gorečnostjo prisostvujejo sveti daritvi v domači cerkvi. S tem pa storimo tudi dobro delo pomoči tistim duhovnikom, ki morda nimajo več rednega mašnega namena, saj pri nas duhovniki pretežno živijo prav od tega daru, ker nimajo redne mesečne plače.
Kar se pa tiče molitve za ozdravitev družinskega debla, naj omenim samo nekaj najpomembnejših vidikov. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se pa je v zadnjem času ta oblika molitve pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. V osnovi je pojmovanje, da ima greh več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali popolnem kesanju, prav tako večne kazni. Časne kazni pa ostanejo tudi po spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni ‘vzorci’ pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Sicer ima vsak človek gotovo v svojem življenju tudi možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov. In pri tem lahko pomaga tudi molitev za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenim zlom, ki lahko izvira iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Njem je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 47.

Zgodnjega nedeljskega jutra v januarju sta starša zvedela za pretresljivo novico, da se je njun najmlajši sin, star komaj 18 let, ustrelil s puško. Ko je duhovnik prišel v njihovo hišo, je povsod, kamor se je obrnil, srečal samo globoko in težko žalost. V hiši in pred njo so bili prijatelji ali sorodniki pokojnega fanta in vsi so bili zelo potrti. Nekateri so kar na glas jokali. Edini prostor, kjer se je duhovnik lahko govoril s staršema, je bila njuna spalnica. Objeli so drug drugega in tako izrazili svojo nemoč, bolečino in žalost. Potem so sedli na posteljo in duhovnik je zanju molil. Nato pa je predlagal zakoncema, naj prosita Boga, da bi bedel nad njunim življenjem ob težki nesreči, ki ju je doletela, ter jima pošlje svojega Svetega Duha.
Čez šest mesecev je oče dogodek takole opisal: »Prosil sem Boga, naj napolni moje življenje s Svetim Duhom in skoraj takoj sem začutil mirno toplino po vsem telesu. Bilo mi je, kakor bi me kdo od znotraj odtajal. Takrat sem sklenil mir z Bogom in s svetom ... Ne razumite me napačno: tudi kristjani jočemo in tudi jaz jočem za svojo družino in za svojim sinom. A tudi ko to delam, sem miren.«

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

Ti sam si štel moje tavanje,
spravil si moje solze v svojem mehu,
mar niso v tvojem štetju? (Ps 56,9)

Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
mož bolečin in znanec bolezni,
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
je bil zaničevan in nismo ga cenili.
V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine ...
On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Iz 35,3-5)

Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Smrt je použita v zmagi. (1 Kor 15,54)

Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim. (1 Tes 4,13-14)

Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas. (1 Pt 5,7)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 50.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.