Zlezel je na drevo in čakal.
A kaj kmalu se je sam sebi zazdel neizmerno smešen! Kaj vendar počne? Odrasel moški na drevesu! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril? Da se mu je zahotelo smokev, pa je splezal v krošnjo, da si jih natrga?! Kdo mu bo verjel?! Obtožili ga bodo kraje! “Tat! Tat! Primite tatu!” bodo kričali za njim, ko bo bežal, ali pa: “Norec! Norec! Glejte, norca!” Saj, kdo pa v tem letnem času trga nezrele in zelene smokve! Ravno tako bi lahko rekel, da nabira grozdje!
Le kaj je mislil!?
Pa, saj ve: sploh ni mislil! Le zlezel je na drevo in čakal.
Kajti vedel je, da mora priti tod mimo!
Slišal je namreč, da prihaja v mesto. Mesto je resda veliko in ima veliko ulic, a tudi največje mesto ima le eno glavno ulico. In slavni ljudje vkorakajo v mesto po sredini glavne ulice. Kot generali. Kot vojskovodje. Kot zmagovalci. Kot osvajalci. Torej mora priti tod mimo!

Ko je tako sedel v krošnji drevesa ob glavni ulici ... in čakal ..., je premišljeval, ali ulica postane glavna, ko se po njej sprehodi nekdo slaven: general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec ... ali morda človek postane slaven, ko se kot general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec sprehodi po sredi glavne ulice?

Sedél je na drevesu in premišljeval.
Ko je zjutraj vstal iz postelje, mu na kraj pameti ni padlo, da se bo dan zasukal v tako nenavadno smer. Čakale so ga običajne obveznosti. Delo. Služba. Dolgčas. Redki so bili trenutki, ko je užival v svojem delu. Nikoli ga ni opravljal z radostjo ali ljubeznijo. Pri svojem delu je moral biti grób, surov in krut. Bili so sicer dnevi, ko je užival v krutosti, a je užival zgolj zato, ker je sovražil svoje delo. Svoj poklic. Svoje življenje. Bili so dnevi, ko je sovražil samega sebe. Bili so dnevi, ko je sovražil ljudi, zaradi katerih je moral opravljati svoje delo, ki ga je sovražil. In zato je bil krut z njimi. In je užival v krutosti. Kakšna bedna služba! Kakšno bedno življenje: grobo in surovo. Brez radosti in ljubezni! En sam vsakdan.
A ko je potem stopil iz hiše, in videl, da se ljudje zbirajo ob cesti, je takoj vedel, kaj se dogaja in koga pričakujejo.
Kajti tudi on ga je pričakoval. Že nekaj dni. Vse življenje, morda ...
Želel ga je videti. Zato je zlezel na drevo: Da bi ga videl. In da bi pri tem ostal neviden. Nezapažen.

Ni bilo najbolj udobno sedeti na veji, vendar ni pomnil, kdaj mu je bilo nazadnje tako prijetno. Bingljal je z nogami po zraku, z eno roko se je naslanjal na deblo, z drugo pa si je zakrival oči in čelo, kajti sonce je pripekalo skozi liste krošnje. Mižal je ... in se po dolgem, res dolgem času spet čutil živega. Kot da mu je sonce ogrelo kri in jo pognalo skozi njegovo hladno, ledeno srce. Kot da je sonce pregnalo sence. In sovraštvo.
Smešno. Kako malo je potrebno, da človek pozabi na vsakdanje skrbi: le na drevo mora splezati. Dvigniti noge od tal in se stegniti proti nebu. Zakaj je potreboval toliko časa, da je splezal na drevo? Zakaj je sploh splezal na drevo? Kaj sploh počne tu, na drevesu? Odrasel moški! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša, kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril?
Hotel je že splezati z drevesa, a takrat se je po glavni ulici približala množica.

Obsedel je na veji in tehtal svoje možnosti.
Lahko se hitro spusti po deblu na tla in nihče ga ne bo opazil. Ljudje so še daleč in vse oči so uprte v tistega, ki ga tudi sam čaka. Stekel bo domov in živel kot je živel prej: grobo, surovo in kruto. Živel bo, kot je navajen in kot so ga ljudje navajeni. Nobenih presenečenj, nobenih preobratov. Sovražil bo svoje delo, sovražil ljudi, ljudje pa mu bodo vračali sovraštvo. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko se povzpne višje v krošnjo. Res ni prav gosta, a vse oči so uprte v tistega, ki prihaja in ki ga tudi sam čaka. Malo verjetno je, da ga bo kdo opazil. Zviška bo lahko opazoval dogajanje. Videl bo, ne da bi ga videli. In ko bo odšel mimo, bo vse kot prej. Vsakdan. Delo. Dolgčas. Služba. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko ostane, kjer je. Vse oči so uprte v tistega, ki gre mimo in ki ga tudi sam čaka. Nihče ne upira pogleda k nebu.
Razen tistega, ki ga čaka.
In ni šel mimo.
Ustavil se je pod drevesom, pogledal gor in mu rekel: »Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Ko berem razne razlage Sv. pisma, naletim tudi na navedke iz apokrifnih besedil. Zanima me, koliko takih besedil poznamo, kakšno je stališče Cerkve do njih in ali lahko ta besedila prebiramo tudi v slovenščini ...
Darko
Grška beseda ‘apokryphos’, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo ‘apokrifi’ označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah. Redkeje se beseda ‘apokrif’ uporablja v zvezi s kanonom – seznamom svetopisemskih knjig. Starokrščanski pisatelj Origen (185–ok. 253) imenuje apokrife nekatere judovske spise, ki niso bili vključeni v Sveto pismo, vendar pa jih ne zavrača, temveč pravi, da je tudi v njih mogoče najti kaj dobrega.
Koliko je teh spisov? Apokrifni spisi, ki so nastali v prvih krščanskih stoletjih, posnemajo vse ‘knjige’ Svetega pisma Nove zaveze, zato poznamo ‘apokrifne evangelije’, ‘apokrifna dejanja’, ‘apokrifna pisma’ in ‘apokrifna razodetja’. Največ je prvih – evangelijev. Z besedo ‘apokrifni evangeliji’ označujemo spise, ki pogosto ne posnemajo evangelija kot literarne vrste, vendar pa se nanašajo na Jezusovo življenje in učenje. Tako da je teh spisov veliko, za nekatere so menili, da so se izgubili (na primer Tomažev evangelij), a so pred leti našli prevod tega dela. V slovenščini nekaj apokrifnih spisov lahko prebiramo v knjigi Zgodnjekrščanski spisi, kjer je prevedenih nekaj apokrifnih evangelijev in apostolskih spisov.
Zakaj te spise imenujemo apokrifni in niso v Svetem pismu, kjer so ‘kanonična’ besedila? Merila so bila trojna: njihov nastanek v času, ko so še živeli in delovali apostoli, zvestoba nauku, ki ga je oznanjal Jezus in so ga apostoli ter njihovi učenci posredovali v svojih pridigah in katehezah, ter njihova raba pri bogoslužju. Apokrifni spisi so nastali pozneje kot Sveto pismo in velikokrat pretiravajo in ne izražajo pristnega nauka Cerkve, več pa jih je gnostične vsebine.
Omenil sem že, da niso vsi spisi krivoverski. Tako so nekateri spisi celo osnova za krščanske praznike in so pripomogli k oblikovanju krščanske tradicije. Gre za Jakobov protoevangelij, ki je nastal okoli leta 150 in poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Ta sporočila je prva Cerkev sprejela kot verodostojna, ker je vladalo prepričanje, da je to besedilo manjkajoči začetni del evangelija po Marku, ki edini od sinoptikov nič ne poroča o Jezusovem otroštvu in mladosti. Pisec brani Marijo pred tistimi, ki dvomijo v njeno devištvo, njeno čudežno spočetje Jezusa. Pri tem prikazuje Marijo kot neko nadzemeljsko bitje, ki je od vsega začetka v nenehnem varstvu angelov. Prva tri leta živi s svojimi starši, ki jo potem odpeljejo v jeruzalemski tempelj, kjer ostane do dvanajstega leta, do zaročniške dobe. Izraelski modreci se sprašujejo, kako naj zavarujejo deklico, ki ji je namenjena posebna vloga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Izročijo jo v varstvo Jožefu, staremu vdovcu, krepostnemu možu, očetu več otrok. Po tem izmišljenem podatku razumemo, zakaj svetega Jožefa vedno upodabljajo kot starega moža in ta protoevangelij je osnova za praznovanje Marijinega darovanja v templju (21. novembra).
So pa tudi apokrifni spisi, ki zamegljujejo pravo svetopisemsko sporočilo ali ga celo pačijo. Tak je na primer Judov evangelij, ki so ga odkrili leta 1945 v kraju Nag Hammadi v Gornjem Egiptu skupaj s 13 kodeksi v koptskem jeziku, prevedeni iz grških izvirnikov. Judov evangelij je uporabljala sekta kajnitov (po svetopisemskem prvem bratomorilcu Kajnu). Po njihovem nauku Judovo izdajstvo (kot tudi Kajnov bratomor) ni bilo zločin, temveč način, kako zavarovati odrešenje človeštva. S tem, ko je izdal Jezusa, je Juda na neki način zavaroval resnico Boga Najvišjega in prekrižal načrte zlih sil, ki so hotele preprečiti križanje, da ljudje ne bi dosegli odrešenja. Juda naj bi bil edini od apostolov, ki je razumel Učitelja. Revija National Geographic je ta ‘senzacionalni’ spis objavila v različnih jezikih tik pred velikim tednom leta 2006, ko se kristjani spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, da bi med bralce zasejala dvome. Podobno velja za Marijin evangelij, ki je nastal v 2. stoletju in so ga leta 1945 tudi odkrili v Nag Hammadiju, govori o Mariji Magdaleni, ki naj bi bila v domišljiji Dana Browna Jezusova ljubica v napeti zgodbi o svetem Gralu. V kanoničnih evangelijih ni nobene Magdalene, ampak samo tri Marije.
Sprašujete, ali naj kristjan bere te evangelije? Nepoučenega in teološko nerazgledanega bralca lahko kakšne trditve apokrifnih spisov zmedejo in mu zasejejo dvome.
Zato je bolje, da se osredotoči na branje, premišljevanje in proučevanje pravih evangelijev in drugih spisov iz Svetega pisma.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 39-41.

Začel je živeti človek, majhen kot konica igle. Pravzaprav še manjši.
Bil je majhen, a je imel neverjetno voljo, da bi zrastel. Že po petnajstih dneh, odkar je začel živeti, je bil 125 tisočkrat večji. Neverjetno, a resnično.
Ta človek je živel v nenavadni hiši, ki je krožila po mestu. Zvečer je legala, zjutraj vstajala.
Hiša je bila lepa in prijetno topla, imela pa je veliko pomanjkljivost: bila je v popolni temi.
»Dovolj,« je rekel nekega dne ta človek, »po devetih mesecih hočem ven ...«
Začel je pritiskati in uspelo mu je priti ven.
»Oh, končno lahko tečem, se igram, se kopam, plavam ... Čisto drugače je kot v prejšnji hiši! Ta je čudovita: sije sonce, vidim zelenje, cvetje, sneg ...«
Osemdeset let je srečni človek vsako jutro razširil roke in dejal: »Kako lepa je ta naša ljuba zemlja!«
Bil je zadovoljen. Nekega dne pa je postal žalosten. Videl je, kako sonce zgodaj zahaja in pada noč: rastline izgubljajo liste in kažejo svoje gole veje. Listje razpada in trohni.
Zato je začel sanjati o drugi hiši, kjer bodo drevesa vedno zelena, sneg zmeraj bel in bo sonce vedno sijalo. Ko jo je sanjal, se je preselil. Vsi so jokali, on pa se je smehljal!
Komaj je izdihnil, že so se mu na stežaj odprla vrata hiše, kjer so bile stvari, ki si jih ni mogel niti zamisliti. Dobri oče – resnična ljubezen – ga je objel; lepa mama ga je poljubila.
Poljubila in ga prijela za roko: »Pridi se igrat z nami! Poglej, tu je vse novo, zemlja je nova, zvezde so nove. Pridi!«
Človek ni razumel ničesar več: »Kako, mar nisem mrtev!«
»Ne, ne,« je klicalo na milijone glasov, »živ si, živ za večno!«
Pijan od veselja je človek začel teči in plesati na tratah, ki bodo večne, pod soncem, ki ne bo nikoli zašlo, sredi cvetja, ki ne bo nikoli odcvetelo.
»To je moj dom,« je vzklikal, »moj pravi dom!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 113.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Ljubi Sveti Duh!
Naj se ti najprej opravičim, saj ne vem, če je prav, oziroma pravilno, da sem te naslovil kot tretjo osebo Trojice. Glede na to, da ste Vsi Trije Eden, res ne verjamem, da med Vami obstaja kakršnakoli hierarhija ali sploh potreba po čem takem. Ko Vas omenjamo, kličemo ali častimo, Te ponavadi omenjamo kot tretjega, pa naj mi bo oproščeno.
Množici svetnikov in teologov in svetih teologov vse do današnjih dni ni uspelo dokončno razvozlati skrivnosti Vaše Troedinosti, zato je tudi jaz ne bom poskušal. A ko molim k Bogu Očetu, razmišljam o Resnici, ko molim k Sinu, se predajam Ljubezni, ko pa molim k Tebi, Sveti Duh, prosim za Modrost. In prav zato, zaradi modrosti, Ti tudi pišem.
Vem, da Ti poti in stranpoti naše deželice niso neznane, čeprav bi po tem, kam smo zabredli, lahko sklepal, da se nas na daleč izogibaš. Vem tudi, da si vljuden, da se ne vsiljuješ in prideš le tja, kamor si povabljen. Vem, da je razlog za Tvojo ‘odsotnost’ tudi v tem, da Te večina mojih sodržavljanov sploh ne pozna. Druga večina Te zavrača in se Ti upira. Spet druga večina se norčuje iz Tebe in Te zaničuje. In tem bo ob srečanju s teboj najteže (Mr 3, 29).) In ob vseh teh ogromnih večinah, nas je res le mala, majcena manjšina, ki Te časti in celo kdaj pa kdaj pomoli za zdravo pamet.
S strani novinarjev, internetnih forumov in prek parlamentarnega mikrofona smo neprestano poučevani o tem, da je “bistvo demokracije v tem, da večina ščiti interese in pravice manjšine”. Je potemtakem kaj čudnega, če vsak, ki misli, da se mu godi krivica ali pa bi rad zgolj dosegel svoje, takoj začne poudarjati, da je zatiran, odrinjen in v manjšini?
In ker je v takem sodobnem, modernem, liberalnem, slovenceljskem času najpopularnejše in tudi najboljše biti pripadnik manjšine, je na strani “odrinjenih, zatiranih, izbrisanih, enakomislečih, enakousmerjenih in vsedrugačnih ...” nastala taka gneča, da so manjšine tiho in neopazno postale ne tako tiha in ne tako neopazna večina, večina pa: teh znamenitih dvainsedemdeset ali koliko že odstotkov, ki nam jih stalno tiščijo pod nos in s katerimi si tudi sami mečemo pesek v oči, pa je tiho in neopazno postala manjšina. Tiha in neopazna. In kljub širokoustnemu poudarjanju demokracije, nimam prav nobenega upanja, da bo ta ‘manjšinska večina’ poskrbela za interese še manj pa za pravice ‘večinske manjšine’!
Zato te prosim: Pridi! Ne oziraj se ne na našo nejevoljo, ne na naše upiranje, ne na vse ovire in prepreke, ki ti jih postavljamo, ne na žalitve in ne na grožnje. Pridi! Tudi človek, ki se utaplja, v paniki in v strahu odriva svojega reševalca. Pridi! Utapljamo se! Potrebujemo Tvojo modrost. Umnost. Svèt. Moč. Vednost. Pobožnost. Strah božji. Pridi!
Če parafraziram in prevedem v molitev neko dokaj neznano popevko dokaj znanega pevca, ki jo je prepeval pred malo več kot dvajsetimi leti, tik pred razpadom neke naše druge države, ki je prav tako malo zašla: »O, Bog, upam, da veš kaj delaš! Boš že vedel, saj imaš s svojih višin boljši pregled, a iz našega zornega kota zgleda bolj tako-tako ... O, Bog, saj nočem jamrat, ampak nekaj se je zataknilo in potrebujemo izkušenega človeka!...«
A ker ne verjamem, da bi bil en sam človek zadosti, da nas ‘odreši’ in ker je pesem vendarle le pesem, molitev pa molitev, bom v mesecu, ki je pred mano, v mesecu, ki se bo medil od sladkih obljub, ko mi bo vsak, ki bo imel vsaj pet minut časa in medijsko podporo razpiral Rdeče morje, mi kazal grozdje iz Obljubljene dežele in rušil Jerihonske zidove, molil: »Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo - in prenovil boš obličje zemlje!«
In če s prenovo Zemlje začneš pri naši deželi, ti bom zelo hvaležen!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.

(ob obletnici) »Ker so nam nekateri odličnejši zastopniki goriške duhovščine sporočili, da je splošna želja, naj se ustanovi v goriški nadškofiji Družba sv. Mohorja, prošnjo z veseljem sprejemamo. … Z redno oblastjo, ki Nam pritiče, ustanavljamo s pričujočo listino pri glavnem oltarju Naše metropolitanske cerkve Družbo na čast imenovanega svetnika in izjavljamo, da je tako kanonično ustanovljena.« S temi besedami je goriški nadškof Frančišek B. Sedej 17. novembra 1923 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Ob stoletnici ustanovitve »ene najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji« predstavljamo njen pomen in zgodovino.

Po prvi svetovni vojni so se Slovenci na Goriškem in vsem zahodnem delu slovenskega narodnega ozemlja znašli v novi državi. Po propadu Avstro-Ogrske je zahod Slovenije pripadel Kraljevini Italiji. Med primorskimi Slovenci je bilo precej članov Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1914 je bilo na Primorskem skoraj 17.000 naročnikov redne zbirke, v goriški nadškofiji 9.684, v tržaško-koprski pa 4.908. Nova meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je postajala iz dneva v dan bolj zaprta. Obstajala je nevarnost, da med Slovence v Italiji ne bodo mogle več prihajati Mohorjeve knjige. Italijanske oblasti ne bi dale uvoznega dovoljenja za knjige iz takratne Jugoslavije. Celovška Mohorjeva se je namreč po prvi svetovni vojni preselila najprej na Prevalje, pozneje pa v Celje.

NOVA ZALOŽBA S KRŠČANSKO USMERITVIJO
Tudi zaradi težav pri dobavi knjig iz Slovenije so v Gorici začeli izhajati časopisi in različne knjige. Od učbenikov in poljudnih knjig do takih z gospodarsko tematiko pa vse do leposlovja. Na področju izdajateljstva se je najbolj uveljavila Goriška matica. Anton Gregorčič jo je celo ustanovil, da bi kot katoliška založba nadomeščala Celovško Mohorjevo družbo. Nekateri duhovniki, združeni v organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, so začeli opozarjati na nevarnost, da bi omenjena založba ne mogla jamčiti, da bo tudi v prihodnosti izdajala knjige v krščanskem duhu, saj gre za zasebno ustanovo. Najprej so predlagali, naj Goriška matica pride pod cerkveno okrilje in naj postane cerkvena bratovščina, podobno kot je to Celovška Mohorjeva. To se ni zgodilo, zato se je rodila misel, da na Primorskem ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Na zboru Katoliškega tiskovnega društva jo je izrekel duhovnik Virgil Šček. Zato so v okviru zbora svečenikov sv. Pavla ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki naj pripravi pravilnik in poslovnik nove družbe.

»Pripomočki« za slovensko pesem
Pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja veljajo za izredno temno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev. In kakšen je bil odgovor Mohorjeve? Na občnem zboru leta 1928 so prosili skladatelja Vinka Vodopivca (na sliki), naj poskrbi za izdajo nekaj cerkvenih pesmaric. Vedeli so, da bo slovenska pesem preživela za cerkvenimi zidovi in zato so hoteli organistom in zborom ponuditi dobre pesmarice. Februarja leta 1928 je takratni urednik Mohorjeve Anton Kacin razposlal pisma številnim slovenskim skladateljem. Obvestil jih je, da bo Mohorjeva družba izdala cerkvene pesmarice. Med besedili je bilo tudi nekaj novih, ki jih je napisal Filip Terčelj. Izšle so štiri glasbene zbirke: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmice in Zdrava Marija. Strokovnjaki pravijo, da so med uglasbenimi »pesmimi tudi pravi biseri poljudne cerkvene pesmi«, je o pesmaricah zapisal Rudolf Klinec.

Virgil Šček, ki je odigral pomembno vlogo na samem začetku Mohorjeve v Gorici, se je pozneje umaknil. Marko Tavčar, sedanji tajnik Goriške Mohorjeve družbe, sicer tudi poznavalec Ščekovega življenja, razloži Ščekovo vlogo pri Mohorjevi: »Duhovnik Virgil Šček je dal pobudo, da bi ustanovili neko novo založbo, in sicer Goriško Mohorjevo družbo. Potem so drugi ljudje prevzeli vodilna mesta pri novi ustanovi. On se je ukvarjal z drugimi stvarmi. Ne pozabimo, da je bil državni poslanec. Skrbel je za izdajo vrste časopisov. Direktno se z Mohorjevo ni ukvarjal, je pa njeno delo pozorno spremljal in zanjo prispeval nekaj molitvenikov, med katerimi so nekateri doživeli tudi več ponatisov.« O pomenu zbora svečenikov sv. Pavla pa Tavčar dodaja: »Postopoma je organizacija prerasla stanovske okvire in dobila splošno narodnoobrambno vlogo. Na prvem mestu ji je bila skrb za pastoralo. Vzporedno z njo pa je gojila skrb za ohranjanje narodne zavesti.«Goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej. - Lastnoročno napisan pozdrav goriškega nadškofa Sedeja. - Goriška stolnica, sedež bratovščine sv. Mohorja. - Duhovnik Virgil Šček.

NENADOMESTLJIVA VLOGA DUHOVNIKOV
Pripravljalni odbor (Josip Ličan, Venceslav Bele, Stanko Stanič, Josip Rustja) je obvestil nadškofa Sedeja, da bodo ustanovili cerkveno bratovščino, založbo Mohorjevo družbo v Gorici. Nadškof Sedej je ob branju pravil lastnoročno vnesel določbo, da mora biti društvo pod škofovim pokroviteljstvom in naj ima bratovščina sedež v goriški stolnici. 26. novembra 1923 je potrdil pravila Goriške Mohorjeve družbe in ta datum imamo lahko za začetek delovanja te pomembne kulturno-verske ustanove. Društveni poslovnik je stopil v veljavo pol leta kasneje in s tem je bila nova družba formalno ustanovljena.
Ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe je bilo veliko in pomembno dejanje. Brez nadškofa Sedeja in brez duhovnikov, povezanih v Zbor svečenikov sv. Pavla, bi do tega pomembnega koraka ne prišlo. Duhovniki so prevzeli začasno poverjeništvo. Med ljudmi so širili novico o novi družbi ter jim priporočali njene knjige. Očitno so dobro opravili svoje delo, saj je leta 1924 imela družba kar 12.000 članov.
Toda formalni administrativni ustanovitvi je sledilo trdo delo: priprava prvega knjižnega daru, prve redne zbirke, ki je izšla konec leta 1924. V njej so bili Koledar za leto 1925, Gospodarska čitanka, ki jo je uredil inženir Josip Rustja, prevod romana Na Indijo in prevod Raisovega dela Preužitkarji ter molitvenik Juraja Dobrile Zgodi se tvoja volja.

Rudolf Klinec – pisec zgodovine Mohorjeve in njen zvesti avtor
Med pisci Goriške Mohorjeve družbe zavezama posebno mesto Rudolf Klinec (Vipolže 1912–Gorica 1977). Poleg službe na goriški nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela med Slovenci na Goriškem. Vse svoje knjige je izdal pri Goriški Mohorjevi družbi, pri kateri je po letu 1965 opravljal tajniške posle: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Dolgo po njegovi smrti, že v novih časih so izšli pri Mohorjevi družbi njegovi Dnevniški zapisi v letih od 1943 do 1945. Pisal jih je sredi vojne, ko je bil župnik v Žabljah na Vipavskem. Njegovi zapiski so kritični in verodostojni. Brez olepševanja opisuje vojne razmere, zato so dragocen dokument časa. Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, »ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture« – to je Slovenskega primorskega biografskega leksikona.

Z odstopom goriškega nadškofa Sedeja (1931) je Goriška Mohorjeva izgubila svojega velikega zaščitnika. Njegovi nasledniki italijanske narodnosti niso imeli več takega posluha za to cerkveno bratovščino. Stanje je še poslabšal napad Kraljevine Italije na Etiopijo. Med vojno so se še bolj zaostrili varnostni ukrepi in nadzor nad vsemi dejavnostmi. Za delno izboljšanje lahko imamo leto 1937, ki je prineslo rahlo otoplitev in družba je lahko leta 1939 izdala poleg koledarja še štiri knjige.
Sledila je druga svetovna vojna in v vojnih letih Goriška Mohorjeva ni izdala nobene knjige. Leta 1943 najprej propade fašizem, nato kapitulira Italija. To za Mohorjevo pomeni nov mejnik in leta 1944 se je ponovno sestal njen odbor. Želeli so nadaljevati z izdajateljsko dejavnostjo. Prišlo je do dogovarjanj s Celjsko Mohorjevo, a to ni obrodilo velikih sadov. So pa skupaj izdali knjigo Jožeta Lavrenčiča Tri božje poti. V negotovosti so potem izdali še koledar za leto 1946, leto pozneje pa še za leto 1947.

Primorski slovenski biografski leksikon
Njegovi začetki spadajo že v leto 1971, ko je Rudolf Klinec s sodelavci na seji odbora Goriške Mohorjeve predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL).»Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v življenju primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A–Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M–Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino.
Tajnik Marko Tavčar poudarja, da gre pri leksikonu za »skupinsko delo«. Po njegovem ima leksikon še globlje korenine, saj te »segajo že v čas po drugi svetovni vojni, ko so Rudolf Klinec, prof. Kacin in Stanko Stanič začeli razmišljati, da bi kazalo izdati knjigo, v kateri bi zbrali življenjepise uglednejših primorskih ljudi. Idejo je razvil in ji dal neko bolj strukturirano obliko raziskovalec bibliotekar Marjan Brecelj, ki je bil v začetku tudi urednik leksikona. Ko se je iz različnih razlogov moral temu odpovedati, je urejevanje sprejel prof. Martin Jevnikar. Skrbel je, da je leksikon redno izhajal. Že nekaj časa se pogovarjamo, da bi kazalo zbrano gradivo vsaj posodobiti. V leksikonu so namreč opisani tudi še živeči ljudje in jasno je, da so se v toliko letih stvari spremenile bodisi glede njihovega življenja kot njihovega ustvarjanja. Zato bi kazalo pripraviti posodobitev leksikona. Mogoče bi to najprej naredili na bolj sodoben, računalniški način in morda pozneje izdali v tiskani obliki.«

NOVI IZZIVI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po drugi svetovni vojni nastopi za Goriško Mohorjevo novo negotovo obdobje in čas novega iskanja. Leta 1947 pride do združitve večjega dela Primorske z matično domovino. Od skupno 165.000 slovenskih vernikov goriške nadškofije jih je tako prišlo pod Jugoslavijo 145.000. Pod Italijo ostane približno 20.000 slovenskih vernikov. Tržaški Slovenci živijo v drugi upravni enoti, Svobodnem tržaškem ozemlju. Število članov je v začetku vojne znašalo 11.500, po vojni pa je padlo na 1.500. Odbor Mohorjeve je v novih razmerah stopil v stik z Mohorjevo v Celovcu in predlagal sodelovanje. Sad tega je skupni Mohorjev koledar, ki je 12 let povezoval primorske in koroške Slovence. Nove razmere so pripeljale do tega, da je Goriška Mohorjeva v svoje organe sprejela tudi zastopnike s Tržaškega. Zlasti potem, ko so se znašli skupaj v eni državi. Tako so leta 1965 na izrednem občnem zboru uzakonili nove odločbe, ki so odprle vrata laikom. Različni koledarji Goriške Mohorjeve družbe.
Taka Mohorjeva družba je leto za letom med ljudi v zamejstvu, zdomstvu pa tudi v matični državi pošiljala knjižne darove. Pozneje pa tudi druge knjige. Lotila se je tudi nekaterih velikih projektov. Gotovo med te spada Slovenski primorski biografski leksikon. Izhajal je dvajset let in prikazal približno pet tisoč mož in žena, ki so delovali na Primorskem ali so povezani s to pokrajino.
Med večje projekte spada tudi zbirka Naše korenine. »Nastala je na pobudo zgodovinarja Branka Marušiča. V zbirki je izšlo čez trideset knjig različnih avtorjev. V njej so izredno dragoceni dokumenti, ki govorijo o primorski stvarnosti. Naj omenim samo dragocena vojna dnevnika duhovnikov Novaka in Klinca, knjigo Tragedija v Cerknem … Že prva knjiga, ki prinaša besedila predavanj o Sveti Gori, je bila v tistem času odmevna pobuda,« meni o zbirki tajnik Tavčar.

ZADRUGA
Iskanje novih oblik delovanja spremlja Mohorjevo skozi celo stoletje. Tudi v zadnjih desetletjih je morala iskati nov način, kako prilagoditi svoje delovanje državni zakonodaji. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je postajalo vse težje finančno poslovanje, knjige pa so lahko izdajali v sodelovanju s Katoliškim tiskovnim društvom. »Ko pa se je še to zapletlo, je postalo nujno, da si zamislijo nekaj novega. In takrat se je oblikovala ideja, da je najbolj primerno, da ustanovijo zadrugo. Tako so leta 1994 ustanovili zadrugo. Člani zadruge so tržaški in goriški duhovniki ter kulturniki. Z ustanovitvijo zadruge so omogočili okvir za založniško dejavnost. Po drugi strani pa so krepili sodelovanje med Trstom in Gorico in posredno tudi Benečijo,« razloži preoblikovanje v zadrugo sedanji tajnik. V okviru Zadruge Goriška Mohorjeva družba izhaja tudi tednik Novi glas in mesečnik za otroke Pastirček.Sedež Goriške Mohorjeve Družbe na Placuti. - Blagoslov (v latinščini) z lastnoročnim podpisom papeža Pija XI. - Dolgoletni tajnik družbe Janko Kralj. - Sedanji tajnik Marko Tavčar. - Sedanji predsednik prelat Renato Podbersič.

POGUMNO V PRIHODNOST
Vse založbe se danes srečujejo s podobnimi težavami. Zaradi novih medijev ljudje manj berejo knjige. Te in še druge težave, ki so povezane z njenim posebnim poslanstvom, tarejo Goriško Mohorjevo družbo. »Sedanji čas terja širšo zasnovo dela. Knjiga ima še vedno svoj pomen in bo ostala neka osnova založniškega dela. Naklada je v zadnjih 25 letih padla in lanska redna zbirka je imela nekaj nad 700 naročnikov. Novi časi vabijo k izkoriščanju novih medijev. Izdali smo že nekaj zgoščenk. Nekatere knjige so opremljene s QR-kodo, ki knjigo obogatijo z dodatnimi informacijami. Sodobna tehnologija omogoča tudi uvajanje tipa črk, ki so primerne za disleksike. So oblike, ki bi jih kazalo še razvijati. Mogoče tudi v obliki zvočnih knjig. Stvari čakajo na neki nov zagon. Če imamo ideje, jih lahko prej ali slej uresničimo. Le pravi ljudje morajo priti. Ter sredstva in volja,« z optimizmom zre v prihodnost tajnik Marko Tavčar.

»Ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji«
»Goriška Mohorjeva družba je ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji.« S temi besedami začenja Rudolf Klinec, velik poznavalec zgodovine GMD in njen dolgoletni sodelavec, svojo knjigo Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, ki je izšla leta 1967. Sedanji tajnik Marko Tavčar pritrjuje njegovim besedam: »Mohorjeva družba deluje že skoraj sto let. V prvih letih svojega delovanja je odigrala temeljno vlogo pri izdajanju knjig, ki bi sicer ne zagledale belega dne. Z vsem delom, ki ga opravlja še danes, je ustanova, ki ima pomembno kulturno in duhovno vlogo. V teh desetletjih se je ta vloga drugače izražala kot v prvih letih. Zlasti od srede 90. let, ko je bila zaradi pravnih razlogov ustanovljena Zadruga Goriška Mohorjeva, se je ta dejavnost še razširila.«
»V dobi fašizma so opravljale njene knjige vse naloge, saj so bile takrat edine, ki so izhajale v Italiji. Ni bilo slovenskih šol, časopisov, še v cerkvi so fašistične oblasti ovirale slovenske pridige, če sploh niso bile prepovedane. Tam so bile mohorjevke edina slovenska beseda, ki je ljudi tolažila, plemenitila in jim vlivala poguma za boljše čase. Otroke so učile brati, kmete umnega kmetovanja, s pesmaricami so učile peti verske in posvetne pesmi, vernike so z molitveniki spremljale v cerkev in versko življenje,« pa je že ob 80-letnici GMD mojstrsko strnila njen pomen Nadja Pahor Veri.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je po moževi smrti odrekla blišču in se z veliko vnemo posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je bolnikom potrpežljivo stregla. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

ZAVETNICA
Sv. Elizabeta Turinška je zavetnica Karitas, svetnega – tretjega Frančiškovega reda; vdov in sirot, beračev, pekov, čipkaric; zagovornica po nedolžnem preganjanih, priprošnjica bolnikov in vseh, ki so v stiski.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 283-284

Na ozemlju Slovenije stoji pet cerkva sv. Elizabete Ogrske (dve ž. c. in tri p. c.). Dve sta v MB škofiji: ž. c. v Slovenj Gradcu in p. c. v Pohorju v Halozah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane). Ž. c. sv. Elizabete je tudi v Ljubnem ob Savinji (CE), p. c. pa sta na Podrebri (Polhov Gradec – LJ) in v Malem otoku (Postojna – KP).

 Ljubno ob Savinji (1), Mali otok (Postojna-2), Pohorje v Halozah (Sv. Barbara v Halozah-3) in Podreber (Polhov Gradec-4)

 Slovenj Gradec

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115