Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem ...
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje ... Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala ...
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala ... Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Kategorija: zgodbe

Iz svojih mladih let se spominjam, da so mnogi po spovedi, ki so jo opravili vsaj za večje praznike ali pa tudi vsak mesec, pristopili k obhajilu samo enkrat ali dvakrat. Zdaj pa vidim, da npr. pri poročni ali pogrebni maši gredo k obhajilu tudi taki, ki sploh ne hodijo k spovedi. To se mi ne zdi prav. (Filip)
V prvih krščanskih časih je bilo samoumevno, da so vsi verniki, ki so se zbrali k ‘lomljenju kruha’ (mašni daritvi), božji kruh tudi zaužili. Ta je bil zanje vir moči za življenje po Kristusovem nauku. V kasnejših časih življenje vernikov ni bilo več tako zgledno in v Cerkvi so nastopili strogi učitelji, ki so oznanjali, da je malokdo vreden prejeti sveto obhajilo. Ta miselnost se je marsikje obdržala tudi potem, ko je papež sv. Pij X. izdal odlok o pogostnem svetem obhajilu (1905). Ne sme pa pristopiti k svetemu obhajilu kdorkoli. Katekizem katoliške Cerkve jasno določa: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Pomemben je tudi duh zbranosti in molitve.« Modri duhovni voditelji priporočajo mesečno spoved. (sč)

ČUK, Silvester. Ognjišče (2012) 6, str. 56

Kategorija: Kratki odgovori

Ob vedno daljšem dnevu poskusite – ne glede na generacijsko umeščenost – navesti dejavnost, zaradi katere se vselej počutite boljše. Celo še tako prizanesljivi užitki – kot so pomladno kofetkanje na terasi, nakupovanje ali večerno posedanje na kavču pred ekrani – nas včasih lahko pustijo hladne in neizpolnjene. Le tek nikoli ne razočara, saj je dvig razpoloženja zajamčen. To ve vsak, kdor teče ali je to vsaj poskusil. Tek je preprost in cenejši od vseh drugih športov, velikokrat pa tudi od dohtarja.

Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.

V ISKANJU SPROSTITVE
Za vsesplošno tekanje, trimčkanje, ali če hočete, tek, pomešan s hojo, se kljub dostopnosti mnogi še zmeraj ne odločajo. Pomislek, ki se ustvari, je povezan z že omenjeno štoparico. Tek naj bi šel z roko v roki s tekmovalnostjo. A naj pri našem miselnem procesu ne bo več tako. Naj bo naš pomenski koren raje takšen, da bomo začeli povezovati tek s trimčkanjem, tekaško druščino in tekaškimi užitki. Drugo je postranskega pomena. Hkrati lahko z navduševanjem za tek potegnem analogijo z molitvijo. Tudi pri molitvi nam ne sme biti merilo štoparica – torej čas, kar pa ne pomeni, da je popolnoma vseeno, koliko molimo oz. tečemo.

Lotimo se molitve na enak način – načrtujmo, kdaj lahko molimo, koliko časa nam uspe najti za molitev, predvsem pa se trudimo za rednost in stalnost.
Šport na vrhunski ravni ima to smolo, da zaradi svoje intenzivnosti naj ne bi prinašal ravno obilja užitka – razen ob vrhunskem rezultatu. To za seboj potegne ogromno odrekanja, kar pa ne velja za nas rekreativne smrtnike. Efekt našega teka moremo in tudi moramo pojmovati samo kot sprostitev telesa in duha. Seveda nekateri tekmujejo, vendar je to drugotnega pomena. Lahko je dodatna motivacija, ki pa se ji tek kot tak ne sme podrejati. Vsak časovni limit (ki si ga postavimo), v katerem naj bo pretečen kilometer, je le v naši glavi. Vsak si pač postavlja svoje cilje rekreacije. Velikokrat pa pozabljamo, da je rekreacija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razumljena kot »dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti in okrepi«. Izpostavljam telesno in duševno ter besedo okrepi. Nič več in nič manj.

NEKDAJ ATLET, DANES PA ZICLEDER
Zgornja definicija Slovarja razbija podobo, ki tiči naši v kolektivni zavesti in je kar noče zapustiti – namreč, da moraš za tek imeti izkušnje, biti športnik in biti v tem že dolgo. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo :) Podobno je tudi tu. Tek ni samo za tekače, ampak se s tekom tekač tudi naredi. Zopet se tu lahko naslonimo na analogijo molitve. Tudi moliti ni nekaj, kar bi takoj obvladali. Vendar z malimi zmagami in osvojenim ritmom, ki ga vključimo v svoj vsakdan, tako molitev kot tek postajata del nas.
Pri teku pa gre pa tudi za nekaj prvinskega – v pozitivnem pomenu besede. Če je človek želel preživeti, je dolga tisočletja tekel, da je sploh kaj ujel, nabral ali zbežal pred pretečo nevarnostjo. Glede na konstitucijo današnjega homo sapiensa je bil takratni človek naravnost atlet. Takšna naporna vsakdanjost je trajala vse do strmega vzpona v 20. stoletju. Naš civilizacijski napredek je v obratnem sorazmerju s telesno pripravljenostjo. Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.

TEKAŠKI ZAKAJ
Preden gremo kupit tekaške čevlje, si je smiselno postaviti vprašanje: Čemu sploh teči? Zakaj se pridružiti vedno večji množici tekačev? Posebej se moramo s tem ubadati kristjani, ki že po naravi ne sprejmemo vseh novotarij kar tako, le zaradi njih samih. Zakaj torej teči? Želimo s tekom kaj nadomeščati, v njem iskati nekaj, kar nam manjka? Če je odgovor pritrdilen: ali nam potemtakem zaradi teka kaj pomembnega spolzi proč? Še pred nekaj leti so se množice lažje – in brez takšnih filozofskih pomislekov – prelevile v tekače in tekačice. Povlekel jih je zgled prijateljev in njihove udeležbe na različnih prireditvah. Tako so padli not. Vedno so imeli pred seboj cilj naslednje tekaške prireditve in priprave nanjo v dobri tekaški druščini. Danes, po koroni, je moč opaziti, da so se tekaške množice prečistile. Mnogi so s preklicem številnih organiziranih maratonov nehali obuvati tekaške copate. Njihova motivacija je bila zunanja, in ko so med korono ostali sami, je bilo na lepem konec vsega tekaškega zanosa. A je bilo to tudi zdravilno. Danes je tek postal zopet bolj sprostitvena tehnika, in ne toliko š(t)opanje. Tekači, ki so ostali, so povečini spet začeli teči zaradi teka samega. Kristjanom pa tek lahko predstavlja posebne užitke, saj tako ubijemo dve muhi na en mah. Med tekom imam čas; čas zase in za Boga. Koliko navdihov dobijo ljudje v gibanju!

MITI O TEKU
Če imate namen še malce oklevati, preden oblečete tekaško majico, smo za vas pripravili še nekaj mitov. Tudi če se na koncu ne boste odločili za tek, pa vas naprošamo, da spodnjih zablod vsaj ne širite naprej.

Mit #1:
Tek naj bi škodil kolenom.

Bostonska univerza je odkrila, da si z rednim tekom okrepimo kolena, krepimo pa tudi kosti in sklepe. Če dodamo še postopnost, bo mit izpadel le še kot dober argument, ko se nam ne bo dalo ganiti se s kavča :)

Mit #2:
Tek te bo izčrpal ob vseh obveznostih.

Nasprotno. Tek vam lahko podaljša bivanje na zemlji oz. vas ohranja nad njo :) Življenje si tako raztegnemo za dobrih pet let. Obširna raziskava v Journal of Nutrition je redno vadbo povezala tudi z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka. Nevroznanstvenik Bussey s cambriške univerze pa je prišel do zaključka, da tek ohranja možgane mlade tudi v visoki starosti.

Mit #3:
Tek je dober antidepresiv.

Tek zmanjšuje učinke posttravmatske stresne motnje, ki se pojavi kot trdovraten, nepričakovan stres večjih razsežnosti zaradi določene življenjske krize. Prav tako zmanjšuje depresije in motnje spanja, kot ugotavlja Journal of Psychiatric Research. Ne moremo pa trditi, da nadomešča psihiatrično zdravljenje, če ga potrebujemo.

Mit #4:
Tek je za mlade in fit.

Že bežno opazovanje z ene izmed klopc v večjih parkih nam bo dalo uvid, da je več tekačev 60-letnikov kot pa 25-letnikov. Podobno opaža tudi legenda slovenskega teka Marko Roblek: »Povprečna starost tekača se zvišuje. Še pred 10 in več leti si po vsej Evropi videl pretežno mlado populacijo med 30 in 35 leti. Danes pa se takšnih evropskih maratonov – kamor vodim Slovence – udeležujejo večinoma 50- in 60-letniki.«

Mit #5:
Tek je monoton in dolgočasen.

Tako se bo izrazil samo tisti, ki nikoli ne teče. Če zavijemo na gozdne ali poljske stezice, se intenzivnost gibanja v hipu poveča. Z različnimi metodami tekaške vadbe bo tek postal še zanimivejši. Prav tako pa bo učinkoval tudi na različne mišične skupine.

TEKAČI, KI STE JIH GOTOVO ŽE OPAZILI
Pri teku je moč zapaziti tudi tekaške posebneže. Ne glede na vaš horizont – naj bo to ob sprehajanju po parku, s kolesa, iz avtomobila ali kar z domače terase, jih ne morete zgrešiti. Vendar pozor: ko se boste odločili za tek, jim nikar ne postanite podobni!

• Nerazumljivo dober star tekač. Srebrnolas as, ki je navadno oblečen v preveliko in sprano majico z neke daljne tekaške prireditve. Tehnične in funkcijske majice so zanj le mit. Namesto njih se trmasto oprijema bombažnih majic – in zaradi znoja tudi one njega.
• Izkušen tekač, ki se zmrduje nad krajšimi razdaljami. Takšen tudi ne zna pohvaliti začetnikov in njihovega napredka. Zna pa še kako dobro vihati nos, češ, jaz sem pri tvojih letih že odtekel maraton.
• Nepoklicni trener. Gre za suhljat, ki tako na tekaških prireditvah kot na lahkotnem popoldanskemu teku vse utruja s svojimi dobronamernimi nasveti. Če ga ne upoštevaš, je močno užaljen. Če pa ga poslušaš, strumno čaka do konca, da ti lahko dahne: »Vidiš, sem ti rekel, da deluje!« Njegova zagretost nam je lahko zgled pri našem oznanjevanju evangelija.
• Narcis z neta. Gre za mlajšega tekača, ki v soboto že navsezgodaj, četudi dežuje, objavi: »Ravnokar pretekel 19 km s povprečno hitrostjo 4:39/km. #tek #tečem #hvaležen« Preden pride dan kakšne velike tekme, bodo sledilci takšnih že dodobra utrujeni od vseh možnih objavljenih priprav.
• Vrečka bonbonov in nindža. Če tečemo v mraku, je seveda smiselno, da imamo kakšno majčko žive barve. Vendar se nekateri vedno oblečejo v kup kričečih barv, da so videti kot vrečka bonbonov. Vse je živo oranžno, fluorescentno zeleno in v oči bodeče rumeno. Antipod temu pa je tekač nindža, ki je oblečen v medlo črne barve, tako da se kar zlije z okolico. Morda upa, da je v temnih oblačilih videti vitkejši? Ali pa da ga bo mimoidoči režiser ponucal za kakšno grozljivko?
• Tekač z otroškimi vozičkom. Teče z malčkom, privezanim v vozičku. Zaradi tega požanje veliko odobravanja, pa tudi opazk. Ko pride na cilj, bruha ali otrok ali on. Navadno pa kar oba :)

BOŽJI TEK S ČLOVEKOM
Vsi dobro poznamo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15). Za današnjo temo je zanimiva beseda iz Lukovega evangelija, ko je izrecno zapisano, kako oče priteče k sinu. Oče se požene v tek, da bi prišel do sina prvi – preden ga vidijo vaščani. V tistem času ni bilo pogosto videti, da bi človek tekel. To je bilo povezano s takratno tuniko – oblačilom, ki pač ni bilo narejeno za hitre premike. Med tekom bi vse vihralo in videla bi se golota očetovih nog, s čimer bi se osramotil. Na drugi strani pa bi bil osramočen tudi sin.

V tistem času so bili običaji tudi na tem področju drugačni. Da je oseba dojela, kaj je storila, so imeli poseben obred izobčenja in vnovične vključitve v skupnost. Prav to je želel oče prihraniti sinu. Hitro je stekel k njemu, ko je ta še neopazno hodil na začetku vasi. Oče je s tem skupnosti in predvsem sinu pokazal, da je še zmeraj vreden vse ljubezni.
Podobno doživljamo tudi mi, posebej v postnem času. Naš Oče v zakramentu sv. spovedi priteče k nam, da bi nas opral greha in s tem povezane sramote. To naredi tako, da sprejme našo sramoto in jo naloži ponižanemu Sinu, ko prevzame podobo hlapca (Flp 2) ter je za nas razpet na križ.

ČLOVEK ČLOVEKU TEKAČ
Sami se Bogu ne moremo odkupiti za ta njegov tek. Gre za popolni milostni dar. Ko se nas dotakne, spoznamo svoje sinovstvo in hčerinstvo. Presunjeni od globoke izkušnje začnemo drugemu umivati noge (Jn 13). In (s)tečemo k sočloveku. Povabljeni smo, da mu podamo roko in ga povabimo na (fizični) tek ali pa mu s kakšno drugo gesto damo vedeti, da je (še) zaželen, kljub napaki, ki jo je storil. Kot molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor ...«, se tudi mi trudimo odpuščati »svojim dolžnikom« in oni nam.
Kakšna veličina je torej, da si med seboj priznamo svojo šibkost – da smo vsi grešniki. V ničemer nismo boljši od drugih. Vendar izmenično tečemo eden k drugemu – da se dvigamo in po padcih spet vstajamo nazaj v objem (= odnos). To je naše »smiselno bogoslužje« (Rim 12,2).

TEK KOT PRILOŽNOST
Tudi v zaključku bomo tek naslonili na molitev. Kajti tek je (lahko) tudi molitev. Enako kot molitev tudi tek preobraža človeka. Fiziologija teka me spodbudi, da pogledam na življenje na višji ravni. Podobno se zgodi pri molitvi. Navdan sem z globljim, drugačnim pogledom. Izstopiti iz svojih (toksičnih) miselnih procesov je nehoteni cilj tako teka kot molitve. Tek je ob pravilni uporabi lahko dobra navada in pobuda, lahko pa se spremeni v zablodo in odvisnost. Po začetniških dokazovanjih in postavljanju različnih spokorniških in tekaških rekordov pride človek do spoznanja, da res ne potrebuje veliko, da je srečen. Zadošča, da enostavno je. Ko nas to spoznanje presune v vsem našem bitju in žitju, postane tek molitev. In molitev tek. In življenje postane čudež, čudež pa je takrat, ko je za nas vsaka travica cvet – in ne obratno.

J. Mevec, Glavna tema. Mladinska priloga, v: Ognjišče 5 (2022), 52-56.

Kategorija: MP Tema meseca

Ko je neki ameriški profesor stopil v pokoj, je imel govor, v katerem se je zahvalil univerzi, ker mu je vsa ta leta dajala plačo za delo, ki ga je rad opravljal.
To ne pomeni, da bi človek moral vedno delati zastonj, ampak pomeni, da mora določene obveznosti v življenju izpolniti. Pomeni, da ne sme nikoli prvenstveno delati za denar. Na svoje delo ne sme gledati kot na kariero ali bogatenje, ampak kot na priložnost za služenje. Sebe mora imeti za človeka, katerega osnovna dolžnost ni iskati sebe, ampak katerega privilegij je služiti drugim zaradi Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 91.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Cestni pometač Pepi je svoje delo opravljal rad in temeljito. Vedel je, da je njegovo delo zelo potrebno. Ko je pometal ceste, je delal počasi, toda vztrajno: pri vsakem koraku en vdih in pri vsakem vdihu poteza z metlo. Ko se je tako premikal naprej in je imel pred seboj umazano cesto, za seboj pa čisto, so se mu porajale globoke misli. Po opravljenem delu, ko je sedel pri deklici Anji, ji je razlagal te svoje misli. Deklica mu je znala pozorno prisluhniti in Pepiju se je razvezal jezik in našel je prave besede.
»Glej, Anja,« je rekel, »tako je: marsikdaj imamo pred seboj zelo dolgo cesto. Mislimo si, da je strašno dolga in zdi se nam, da ne bomo nikoli mogli priti do konca.« Nekaj trenutkov je molče gledal predse, nato pa nadaljeval: »Potem začnemo hiteti. Vedno bolj se nam mudi. Vsakokrat ko dvignemo pogled, vidimo, da ni nič manj tega, kar je pred nami. Tedaj se še bolj silimo in delamo s strahom, ostanemo brez sape in ne zmoremo nič več. Tako ne smemo delati.«
Nekaj časa je razmišljal, potem pa nadaljeval: »Ne smemo misliti naenkrat na celo cesto, razumeš? Misliti moramo na naslednji korak, na naslednji vdih, na naslednjo potezo z metlo. In vedno znova: samo na naslednje.« Spet se je poglobil vase, nato pa dodal: »Potem nas to veseli, to je važno, potem svoje delo dobro opravimo. In tako bi moralo biti.« Po dolgem razmišljanju je dejal: »Naenkrat opazimo, da smo korak za korakom prehodili vso cesto. In morda nismo niti opazili, kako nam je to uspelo.« Svoje razmišljanje je sklenil z mislijo: »Pomemben je naslednji korak.«

S. Čuk, Utrinek, v: Ognjišče 6 (2023), 85.

Kategorija: Utrinek

Dragi mladi

• Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
• Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga ...
• Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
• Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
• Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika ... sledite idealom.
• Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet ... Bodite originali in ne kopije.

• Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
• Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti ... in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti ...
• Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
• Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
• Vzemite na pot življenjski program, ki vam ga vzgojitelji polagamo na srce: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
• Prejeli boste moč, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

 

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Korak v globino

Mesec junij – rožnik mi je še posebej pri srcu. V tem mesecu namreč praznujeva stara mama in jaz. Obe imava v tem mesecu rojstni dan, jaz tudi god. Stare mame žal že dolgo ni več med nami, spomini nanjo in na njen cvetoči vrt pa niso zbledeli.
Spomini hitijo nazaj, v moje otroštvo. Stara mama me je varovala vsak dan, ko sta bila moja starša v službi. Nikoli nisem bila v vrtcu. Moja mama Antonija me je vsako jutro pričakala na hišnem pragu, me objela, potem pa sva skupaj pripravili zajtrk. Dopoldne pa kosilo. Radi sva tudi kaj dobrega spekli. Ob lepem vremenu sva šli na sprehod. Učila me je moliti, pripovedovala mi je napete zgodbe, s svojo dobroto me je vzgajala za življenje. Rada sem bila pri njej, zelo sva bili navezani ena na drugo. K njej sem se vračala tudi kasneje. Znala me je potolažiti in pomiriti v stiskah in težavah.
Imela je vrt in na njem veliko rož, ki jih je ljubeče in skrbno negovala. Najbolj so ji bile pri srcu rdeče in rožnate vrtnice. Najlepše so se vzpenjale ob ograji. Ljudje, ki so hodili tam mimo, so se ustavljali in jih občudovali.
Odkar pomnim, so bile na njenem vrtu rože. Spomladi tulipani, zvončki, narcise, v maju tudi šmarnice, kasneje pa poletne rože. Na oknih so cveteli dišeči rdeči nageljni.
Z njenimi rožami sva krasili tudi Marijino kapelico na koncu vasi. Vsak soboto sva prinašali sveže rože, zamenjali vodo, prižgali svečo in molili za vse domače ljudi, Marijinemu materinskemu varstvo sva priporočali zlasti tiste v težavah in stiskah. Če je bilo mogoče, sva prihajali h kapelici molit vsak dan, ko sva šli na sprehod.
Za moj god, na praznik rojstva Janeza Krstnika, me je mama Antonija vedno razveselila z jagodami in smetano. Kako so bile sladke in slastne tiste jagode z njenega vrta! To je delala tudi, ko sem zaključila študij in sem bila že zaposlena. Nikoli ne bom pozabila tistih jagod in njenih žarečih oči. Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ali ona ali jaz!
Mame Antonije že dolgo ni več. Njena hiša še stoji, toda sameva. Počasi propada. Nikogar ni, ki bi prišel živet sem. Njen nekdaj cvetoč vrt je zraščen s plevelom. Ostalo je le nekaj vrtnic, ki se vzpenjajo ob ograji. Ko grem domov, včasih pridem in se v mislih vrnem v tiste dni, ko sva bili z mamo Antonijo skupaj. Potem utrgam cvet, stopim do Marijine kapelice in ga položim pred njen kip, prižgem svečo in molim za mojo nepozabno mamo Antonijo.

J. Jemec, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

 

 

Kategorija: zgodbe

Ko je Bog sedmi dan končal delo stvarjenja, je razglasil praznik.
Vsa ustvarjena bitja so začela razmišljati, da bi Bogu darovala nekaj, kar je zanje najlepše. Veverice so mu izbrale lešnike, zajci korenje, ovce mehko toplo volno, krave peneče mastno mleko. Nepregledna množica angelov je med darovanjem prepevala čudovite speve.
Tudi človek je čakal, da pride na vrsto in zaskrbljeno se je spraševal: »Kaj bi lahko jaz daroval?«
Postavil se je zadnji v vrsto in trepetal. Vsa ustvarjena bitja so se zvrstila mimo Boga in položila predenj svoje darove. Ko je bilo pred človekom še nekaj živali, ga je postalo zares strah, ker še ni vedel, kar naj Bogu da.
Ko je prišel na vrsto, mu je srce narekovalo, da je storil nekaj, česar ni moglo narediti nobeno živo bitje pred njim. Pohitel je proti Bogu, padel predenj na kolena in dejal: »Rad te imam!«
Božje obličje je zasijalo od veselja. Vsa ustvarjena bitja so razumela, da je človekovo darilo Bogu najljubše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 32.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo