Prebrala sem knjigo Zadela me je strela. Upam, da ste jo tudi vi, da mi lahko svetujete. Najprej me zanima tole: Človek gre k spovedi, dobi odvezo in je prost. Grehi so mu izbrisani. V knjigi sem prebrala, da če se to zgodi, človek umre in ni pogubljen. A če ni opravil pokore, torej odslužil, se ta duša naseli v neki ‘močvari’, kjer je vsa ‘golazen’ od črvov naprej. Ni pa pogubljen.
Človek se je spovedal, je bil odločen, da ne bo grešil več, in umre, ne gre v ‘močvaro’. Druga stvar je zadnja ura. Ko duhovnik podeli zakrament svetega maziljenja (sveto olje), v tem primeru, pa duša ne gre v ‘močvaro’, ampak v nebesa. Ali to drži? Ne razumem čisto dobro.

Spoštovana Matejka, hvala vam pravzaprav za pričevanje o vašem spreobračanju v življenju in o vašem sedanjem življenju iz vere!
Knjigo, ki jo omenjate, sem prebral. Nekaj sem o njej že napisal v lanski 3. št. Ognjišča, zato se bom tokrat omejil samo na to, kar sprašujete. Prvo vaše vprašanje se nanaša na ‘močvaro’, ki je v knjigi omenjena, in ne pomeni pogubljenja. Iz tega opisa je mogoče povsem jasno sklepati, da avtorica s tem izrazom misli na resničnost, ki jo Cerkev imenuje vice. Gre za stanje človeka po smrti v primeru, ko se mora še očistiti posledic grehov, ker se jih ni v času zemeljskega življenja. Greh namreč nosi v sebi krivdo, večno kazen (pogubljenje) – če je človek z njim popolnoma prekinil odnos z Bogom – in časne kazni. Krivdo in večno kazen pri zakramentu sprave ali popolnem kesanju odpusti Bog in to nas obvaruje pogubljenja. Časne posledice greha pa tudi po zakramentu sprave ali spovedi ostanejo in se mora z njimi človek ukvarjati in jih odpravljati; npr. negativna čustva ob nekom, ki nas je prizadel in smo bili nanj jezni. Temu služi naložena pokora pri spovedi; s prostovoljno pokoro pa lahko še pospešimo očiščevanje. Spodbudno je tudi učenje Cerkve, da si lahko pri tem med seboj pomagamo in sicer z molitveno podporo in zadoščevanjem. Posebna oblika pomoči celotnega telesa Cerkve pa so odpustki, ki so nam v tem izrednem letu usmiljenja še posebej široko dostopni. Če torej človek v trenutku smrti nima več velike krivde, ima pa še časne posledice grehov, se jih mora očistiti, predno se lahko v polnosti združi z Bogom. In to očiščevanje poteka s trpljenjem v vicah, kar je avtorica knjige v svojih videnjih gledala v simbolnih podobah. Tudi pri tem lahko tem ljudem pomagamo z molitvijo, darovanjem svetih maš, posebna oblika te pomoči je obhajanje gregorijanskih svetih maš (30 zaporedno obhajanih), in delnimi ali popolnimi odpustki za rajne. Gotovo je takšno mesečno obhajanje svetih maš in molitev za rajnega zelo močna oblika molitve celotne Cerkve za tega rajnega, kar mu gotovo pomaga očistiti se od vseh posledic grehov in se tako stanje vic zanj konča. Vnaprej se za gregorijanske svete maše ne more zastaviti daru, lahko pa potreben dar za te svete maše hrani človek sam in v oporoki zahteva, da se ta denar uporabi v ta namen; prav pa je, da to tudi ustno pove svojcem.

Gledal sem med mašo svojega najmlajšega poba, ministranta, kako se je – skoraj sedemleten – skobacal na stol, se razkomotil in pobingljal z nogami kakih dvajset, trideset centimetrov od tal!
In sem pomislil: Kako lépo je življenje, ko si otrok ... ko ne dosežeš tal ...

Ko te nosijo po rokah in se, ker še ne znaš hoditi, seliš iz naročja v naročje in je tvoje življenje eno samo crkljanje! Ko je tvoja edina resna skrb v dnevu, ali boš podrl kupčka in kdaj boš spet jedel! In malo kasneje, ko si že skoraj sedemleten, kdaj bodo počitnice in ali bo Miklavž prinesel to, za kar si ga prosil! Ko se lahko skobacaš na katerikoli stol in pobingljaš z nogami ... Trdna tla pa so daleč ... daleč ... vsaj dvajset, trideset centimetrov stran!
Nebesa!

In potem raseš!
Res je: dotikaš se tal, dotikaš se sveta ... Pridejo prve skrbi, celo prve dolžnosti. A vsak dan je čisto novo doživetje! In svet je lep: Leži pod tvojimi nogami kot pisana, čudovita, čudežna, leteča preproga, ki te odnese, kamor želiš ... Zato – skoraj sedemnajstleten – letiš ... Le redko stopiš s preproge ... Le redko se dotakneš tal ...

In raseš še naprej!
Iz otroka si postal mlad fant. Sveta nič več zgolj ne odkrivaš, ampak ga osvajaš. Na širnem polju sveta si si ujel iskrega vranca, ki mu je ime Čas. Naiven kot si, misliš, da si ga ukrotil ... Jé ti iz roke in domišljaš si, da si njegov gospodar ... Pokaš od moči in želja ... zato vranca ženeš proti ciljem hitreje, kot si želi dirjati sam ... Preskakuješ – skoraj sedemindvajsetleten – vse ovire na poti ... Le redko razjašeš ... Le redko se dotakneš tal ...
A pride dan, ko ti vranec pobegne ...
Čas gre naprej, ti pa za njim peš! Morda si res nehal rasti, nisi pa še nehal sanjariti! Prvič v življenju se zaveš tal po nogami ... Prvič v življenju te čevlji ožulijo in zvečer bolijo noge zaradi prehojene poti! A greš! Močan si! Klanec je morda strm, ti pa si trmast! Trmast in močan zadosti, da si iz polen, ki ti jih življenje meče pod noge, narediš še križ! In si ga naložiš! Ter si – skoraj sedeminštiridesetleten – domišljaš, da boš odrešil svet ... ali pa ga vsaj nekoliko popravil ...

Potem pa lepega dne – skoraj sedemdesetleten – prideš na vrh gore ... odložiš križ ... in spoznaš, da to ni bila Golgota ... da je to čisto en drug hrib ... Morda celo z grozo ugotoviš, da križa, ki si si ga naložil, nisi prinesel niti do plota ... da si se ves čas sprehajal le po domačem dvorišču ...
In te zaboli telo! Célo telo! Ne zaradi križa, ne zaradi prehojene poti! Zaboli te ... kar tako. Ker je že toliko doživelo! Ker je že toliko pretrpelo! Ker se je, bodimo iskreni, toliko veselilo in uživalo! Ker je toliko dobilo in toliko dalo. In ugotoviš, da kar te boli, sploh ni telo – ampak duša!

In ležeš! V posteljo. Teh dvajset, trideset oblazinjenih centimetrov od tal! Da zaslutiš nebesa!

Slej ko prej pa ležeš na tla. In moraš sprejeti hlad. Moraš sprejeti podlago, trdoto.
Objameš svet, ki si ga imel možnost spoznati. Objameš svet, ki si ga želel odkriti. Objameš svet, ki si ga želel imeti, posedovati. Objameš svet, ki si ga želel popraviti in rešiti. Objameš svet, ki si mu želel ubežati.
In se skobacaš na prestol, pripravljen le zate. Zlezeš v Naročje, ki te čaka.
Razkomotiš se in pobingljaš z nogami.
Ne dosežeš tal!
Nebesa!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Imam zelo kratko vprašanje, ki pa se po mojem prepričanju precej zapleteno ali celo nerešljivo: Kako postati dobri starši? Na kakšen način postanemo dobri starši in kaj je merilo pri tem? Ali naj gledamo na prizadevanje, ki smo ga vložili, ali na rezultat - naše otroke? Imam nekaj prijateljev, mladih družin, ki se zelo bojijo, kaj bo iz teh njihovih otrok. Nekateri tudi tako zelo, da se ne morejo odločiti za več otrok, ker bi radi imeli neko gotovost ... Verjetno bi vsi radi imeli neko gotovost, neko čarobno formulo, po kateri bi lahko prišli do nekega spodobnega rezultata. Pa se ljudi, ki nam je Bog dal svobodno voljo ne da oblikovati tako preprosto, zato ni odgovora, ki bi veljal za vse in za vedno. In verjetno je tako prav, kajne gospod Žorž. Sam sem prepričan, da je pri vzgoji najbolj nevarna prav prepričanost in zagledanost v lastne ideje, v neko zaprtost svojega ‘prav’ ... Nekje sem prebral neko primerjavo, da je vzgoja podobna plovbi na oceanu, kjer se lahko srečamo z vsemi možnimi presenečenji. Tako mi je prijatelj zadnjič rekel, da se včasih zgodi, da so dobri starši taki, ki sploh ne vedo, da so res dobri, drugim pa, ki mislijo, da se ne bodo nikoli zmotili in da ne rabijo nobenega nasveta, pa nič ne uspeva. Kakšno (kaj) je pa po vašem prepričanju tisto odločilno merilo, po katerem lahko nekaterim upravičeno rečemo, da so res dobri starši? Ali je to priznanje in ta etiketa sploh pomembna? Ali ni to le neka zunanja nalepka, statusni simbol?
Tilen

Dragi Tilen!
Hvala za zelo zanimivo vprašanje. Pa ste pravzaprav na vse najpomembnejše odgovorili že sami, meni ostane tako le še potrditev, da razmišljate prav, da imate zelo zdrave poglede na vzgojo. Na koncu pa vendarle ostaja odprto vaše vprašanje: ali sploh lahko govorimo o ‘dobrih’ starših, ali ni morda tudi ta označba ‘dobri starši’ le neka nalepka, statusni simbol ...
Kakorkoli gledamo na vzgojo, vendarle imamo neke osnove za to, da ocenimo, presodimo neke starše za ‘dobre’. Pa se bom ustavil že tu: ‘dobre’ sem dal v narekovaje. Iz več razlogov. Tu se bom omejil na dva:
Najprej zato, da dovolj jasno poudarim, da ‘dobri’ ne pomeni ‘idealni’, ‘popolni’ ..., ker takih staršev preprosto ni! Sam bi tu najraje uporabil opredelitev, ki jo je postavil angleški pediater in psihoterapevt leta 1992. Govorimo raje o ‘dovolj dobrih starših’! To pomeni o starših, ki niso idealni, popolni, ki delajo tudi napake!
Potem zaradi posebnega paradoksa vzgoje. Otrok se namreč v procesu vzgoje pripravlja za vstop v odraslo življenje, v katerem nič ni ‘idealno’. V tem svetu se kar naprej dogajajo napake, še več, kar naprej doživlja neke krivice, nesreče ... Ali je lahko ‘dobro’ vzgojen otrok, ki ni pripravljen na te krivice? Najbrž ne. Po nekih idealiziranih pričakovanjih starši otroku ne bi smeli povzročiti nobene krivice, ampak otrok se vendar vzgaja ob starših, zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo ... Dobri so torej starši, ki otroka vzgajajo za resnično življenje in ne za neko iluzijo, idealizirano podobo tega življenja.
Toda ob tem se takoj postavi vprašanje: kaj pa je potem z vrednotami? Mar niso vrednote neki ideali? So ideali, vendar ideali, ki naj človeka vodijo, usmerjajo skozi življenje, h katerim človek nenehno stremi. Dobri starši otroka vzgajajo v zdravih, pravih in večnih vrednotah, vendar ne za sužnja teh vrednot, ampak za človeka, se ki bo zavestno trudil udejanjati, živeti te vrednote!
Omenil sem zgled kot najpomembnejše vzgojno sredstvo. V sodobni psihoterapevtski govorici rečemo, da se vzgoja dogaja v odnosu, v stiku med otrokom in staršem. In tu smo pri naslednjem pomembnem kriteriju. Vprašanje je torej v kakovosti tega odnosa, stika. Če pa naj bo starš v dobrem stiku s svojim otrokom, mora biti v tem odnosu pristen, iskren. Ne more biti v dobrem odnosu s svojim otrokom starš, ki “igra vlogo idealnega starša”, ki ni pristen, ki ni v tem odnosu iskren. Dobri so torej starši, ki so v odnosu z otrokom pristni, iskreni, spontani!
In še nekaj bom poudari! V vašem pismu ste večkrat postavili vprašanje ‘rezultata’, torej vprašanje merljivosti ‘starševskega uspeha’. V tem vprašanju pa tiči, po mojem prepričanju, bistvo vprašanja dobrega starševstva. Morda bo to, kar bom sedaj zapisal, malo pretrdo za današnji čas (poudarim: za današnji čas, našim prednikom je bilo to povsem jasno, in upam, da bo spet postalo jasno tudi zanamcem), a bom zapisal vseeno: starši, ki so pretirano zaskrbljeni, kakšen bo rezultat njihove vzgoje, ne morejo biti dobri starši. Otrok ni računalniški program, ki deluje pač natanko tako, kot ga je avtor sprogramiral. Otrok je samostojna osebnost, od spočetja dalje. Na to osebnost v veliki meri vplivajo že dedni dejavniki (genski zapis), v veliki meri vpliva vzgoja v najširšem smislu, ne samo starševska vzgoja, in na koncu vpliva otrok sam s svojimi svobodnimi izbirami in odločitvami. Če starše pretirano skrbi “rezultat njihove vzgoje”, se za tem lahko skriva nevarnost, da na svojega otroka sploh ne gledajo kot na samostojno osebnost, ampak kot na neki svoj ‘produkt’. Za kristjane, ki verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, pa je takšna drža celo zanikanje Božje vloge v oblikovanju človekove osebnosti.
Dobri starši so torej starši, ki se nenehno zavedajo, da je njihov otrok samostojno bitje, od spočetja dalje!
Seveda pa se dobri starši tudi nenehno zavedajo svoje velike starševske odgovornosti! Za nekoliko lahkotnejši konec tega odgovora, ki ne more biti popoln, ker ne bi vsega povedali niti, če bi popisali ves papir tega sveta, pa si bom privoščil neko prispodobo. Kar nekaj filmov sem že videl, v katerih je dovolj dobro prikazana vloga vzgojiteljev, učiteljev kraljevskih ali cesarskih otrok. Skrbni monarhi izberejo za bodoče vladarje najboljše vzgojitelje, kar jih lahko najdejo. Ta vzgojitelj se potem v celoti posveti vzgoji, kar zagotavlja dober stik, trden odnos. Bodočega vladarja na zahtevo staršev vodi skozi zelo trde preizkušnje, velikokrat za otroka zelo boleče. Toda, pazite: tega otroka dosledno naslavlja z »vaše veličanstvo’ in se do njega tudi iskreno obnaša v skladu s tem nazivom!
Ne moremo biti vsi starši takšni vzgojitelji svojim otrokom, a to naj bi nam bilo vsaj nek ideal, h kateremu stremimo!
Pa, ostanite ‘dovolj dober starš’ še naprej!

ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str 58-59.

ZGODBA

DOKTORAT

– Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
– Kaj pišeš?
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– Kakšna temo pa obravnavaš?
– Kako odreti lisico.
– Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se sliši cviljenje. bevskanje in rezki glasovi ...
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
– Kaj pišeš? ga vpraša.
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– O čem?
– Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
– Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca, ga odvleče v grmovje in glasovi davljenja in zverinskega boja se razlegajo po gozdni jasi.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

MISEL

Da, važno je, kdo je naš 'mentor'. Važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Sveto pismo nam to lepo pokaže na primeru dveh žena: Eve in Marije. Obe sta poslušali, a je bil njun odziv tako različen. Zakaj? Ker sta tudi prisluhnili tako različnim glasovom. Eva kači – hudemu duhu, Marija po angelu Bogu. Zato je Eva zapravila raj, Marija pa je rodila Odrešenika sveta.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj 'mentor' za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

MOLITEV

Gospod Bog, prosimo te,
razsvetli nas, da tebe
izberemo za učitelja svojega življenja.
Ljudje iščejo oporo v svojem iskanju,
naj jo najdejo v tebi.
Naša srca so prevelika,
da bi jih mogle utešiti vsakdanje stvari,
ob katerih bi zapustili smer tvoje poti.
Naj vedno iščemo navdih
v tvoji besedi, ki je duh in življenje.
Sveti Duh, ki je razsvetlil Marijo,
da je izpolnila tvojo voljo
in postala mati našega Odrešenika,
naj vedno razsvetljuje tudi nas,
da vedno ostanemo tvoji otroci.

ISKRA

Pazi, kaj poslušaš! (Mr 4,24)

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. (Heb 12, 2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me zaustavi poseben občutek v telesu. Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim dogodka izpred tridesetih let, ki se mi je vtisnil v spomin. V tej hiši sem namreč prvič doživel izkušnjo smrti, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci … tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za njegovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli medsebojne zamere, prav tako kot danes. A imeli so zdrav odnos do smrti in pokojnih.
Kam so danes izginili ti običaji molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. Vsaj večina ljudi. Čisto tiho smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je pomembno prav tako kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo pregnali iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker niso prijetni. Sedanja družba in življenje pa nas spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive. Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitev. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da zanj molimo. Iskrena molitev ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev. Da bi se tega zavedali, je treba spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo – spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih darujemo za pokojne, so milost zanje in nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša ‘investicija’, ki gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj.Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam.
Alek

V svojem pismu se dotikate številnih problemov odnosa sodobne družbe do umiranja in smrti in bo zato dobrodošel razmislek ob prazniku vseh svetih in spominu vernih rajnih. Zaradi omejenega prostora se bom moral ustaviti samo ob nekaterih temah.
Pišete, da bi morali “spremeniti odnos do umiranja, smrti”. Spominjate se, kako ste se kot otrok prvič srečali s smrtjo. Nobene travme niste doživeli ob tem, ampak vam je ostal samo lep spomin na spoštljiv odnos do pokojnika in molitve. Ta vas spremlja še danes. Prva napaka naše družbe je, da otrokom o smrti in o minljivosti življenja ne govorimo. Spominjam se zdravnice Metke Klevišar, ki je govorila o primerih, ko otrok niso pustili na pogreb babice in kako so otroci doživeli kot travmo, ker se niso mogli posloviti od babice, ki so jo imeli radi.
Nikakor ne smemo idealizirati preteklih časov, a o odnosu do smrti se lahko marsikaj naučimo od njih. Pokojni je ležal doma, ob njem so molili … Proces žalovanja je bil nekako ‘določen’ z navadami, kar je pomagalo ljudem prebroditi izgubo. Danes, ko se je tudi zaradi drugačnega načina življenja spremenil odnos do pokojnih in smrti, so ljudje velikokrat prepuščeni samim sebi in odhod najbližjih težje prebolijo.
Omenjate praznovanje prvega novembra, praznika vseh svetih, ko pokopališča dajejo “podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive.” Spomnite, da je največ, kar lahko storimo za pokojne, “da zanje molimo”. Tudi v to praznovanje je vdrlo potrošništvo. Prav je, če obiščemo grobove in jih uredimo (ne da bi pri tem pretiravali ali tekmovali s sosedi), to je pravzaprav odraz krščanske vere. Krščansko je imeti grob in ne raztresati pepela po vodi ali travnikih. Tudi je prav, da se damo pokopati v krsti, ne v žari. 

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Obisk grobov je izraz vere v vstajenje, seveda če obisk grobov spremlja molitev. V naši tradiciji – tudi to smo pozabili – so molitev za pokojne spremljala dobra dela, zlasti pomoč potrebnim. Pomislimo samo na kruhke, ki so jih pekli o vseh svetih in delili potem ubogim. Ljudje so verovali, da dušam v vicah pomagajo molitve in dobra dela. Naj bo to spodbuda tudi za nas. Zato morda namig: raje kot da pretirano krasimo grobove in prižigamo veliko količino sveč, kar postaja že tudi ekološki problem, darujmo za potrebne.
Ob omenjanju molitve naj poudarim tudi pomen svetih maš za pokojne. Navada je bila, da so za pokojnega darovali pogrebno mašo, osmino, trideseti dan po smrti (ali pogrebu). Pozneje so darovali za mašo še ob obletnici smrti. Nekateri morda tudi ob godu ali rojstnem dnevu pokojnika. Vsi ti dnevi so priložnost za mašo pa tudi za molitveni spomin za pokojnika.
Ob koncu samo še nekaj o strahu, da drugi ne bodo molili za nas. Upam, da je ta strah odveč. Če bomo molili za pokojne, darovali za maše, opravljali dobra dela – sami ste tako napisali – je to najboljša ‘investicija’ za našo prihodnost. Ta ‘investicija’ nas bo spremljala tudi pred usmiljenega Očeta, ki ga bomo srečali. In ta Oče nas bo skupaj s tistimi, ki smo molili zanje, ‘prepoznal’ tudi po naših molitvah in dobrih delih. Upam, da si vi že pridno ‘vnaprej z investiranjem’ v molitev za pokojne in dobra dela pripravljate večno bivališče pri Očetu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 6-7.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

Spoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika ..., pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost 'namestništva', na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha - po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah ...), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77