Nekoč se je odpravil po svetu, da vidi, kako ljudje molijo. Njegovo potepanje je bilo kratko, ker so bili ljudje, ki molijo, silno redki. Zadovoljen je bil tudi zato, ker so molitve ljudi postale golo ponavljanje besed, njemu popolnoma neškodljivo.
Ko se je vesel vračal v pekel, je na polju opazil kmeta, ki je silovito mahal z rokami. Radoveden se skrije za grm in ga opazuje. Mož se je žolčno prepiral z Bogom, mu postavljal zahteve in ga obtoževal.
Po naključju tedaj pride mimo duhovnik.
»Dobri človek,« reče kmetu, »kaj vendar počneš? Mar ne veš, da je greh, prepirati se z Bogom?«
Kmet mu odgovori: »Gospod, z Bogom se prepiram zato, ker vanj verujem; postavljam mu zahteve, ker zaupam Vanj, obtožujem ga, zato, ker vem, da me posluša.«
»Neumnosti govoriš,« reče duhovnik in odide. Hudič, ki ve več kot duhovnik, pa se je zelo prestrašil. Odkril je namreč človeka, ki je še znal prav moliti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 19
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Župnik Tomaž je razmišljal, kaj naj stori, da bi se versko življenje v njegovi župniji poživilo. Skušal je prirediti razna srečanja, a vse je bilo, kot da bi nad njegovo župnijo visela dolgočasna megla. Nazadnje se je odločil, da pripravi misijon: da pokliče goreče duhovnike, dobre govornike, ki bi v tednu misijona ogreli njegove mlačne farane.
Oznanil je čas misijona, seveda pa še prej kar dolgo molitveno pripravo, molitev za uspeh misijona. Toda že tu je doživel razočaranje. Niti tisti redki dobri farani niso kazali posebnega navdušenja za to molitveno pripravo. Da bi z misijonom dosegel vsaj nekaj uspeha, je pri verouku višjim letnikom osnovne šole začel razlagati lepoto misijona, koliko so ti duhovniki, ki bodo v dneh misijona pridigali, doživeli v daljnih krajih. Otrokom je priporočal, naj nagovorijo svoje starše, da se zanimivih misijonskih govorov udeleževali vsaj iz radovednosti, če ne iz zanimanja. Župnik je seveda dobro poznal koliko ima faranov, ki otroke sicer dajo krstiti in jih tudi pošiljajo k verouku in k maši, sami pa k maši ne prihajajo. Zato je otrokom in mladostnikom toplo priporočal, naj molijo za svoje starše in jih nagovorijo, da se bližajočega misijona udeležijo.
Dornikova dvojčka Sabina in Denis sta bila otroka staršev, ki niso hodili v cerkev. K verouku sta ju pošiljala nekako pogojno: da bi morda kasneje, ko bi se hotela cerkveno poročiti, ne bilo kakšnih ovir.
Sabina in Denis sta priporočilo gospoda župnika vzela zelo zares. Dogovorila sta se, da bo Sabina ‘prevzela’ očeta, Denis pa mamo. Sabina je vedela, da bo imela pri očetu težje delo, da bo težko dosegla uspeh, zavedala pa se je, da ona moli več kot Denis. Sklenila je, da se očeta ne bo lotila samo s prigovarjanjem, ampak bo skušala svojega dragega očeta ‘spreobrniti’ predvsem z molitvijo. Na začetku je kazalo, da bosta oba, tako Sabina kot Denis, ostala brez uspeha.
Mama je kmalu obljubila Denisu, da bo šla malo poslušat, ker jo dogodivščine ljudi, zlasti takih, ki so bili kdaj v tujini, zelo zanimajo. Oče pa je vedno našel kakšen izgovor, da Sabina s prepričevanjem ni nič dosegla, in zatekla se je v svojo sobo k molitvi. Ko oče ni hotel obljubiti, da bo šel vsaj malo poslušat, je Sabina skoraj s solzami v očeh rekla: »Že vse sošolke pri verouku so povedale, da so starši obljubili, da bodo vsaj malo prišli na misijon, bom morala po koncu misijona edino jaz priznati, da je bil moj oče tako trd, da je bila vsaka moja prošnja zaman.«
Zdaj se je oče le omehčal. »No, prav, šel bom poslušat te tvoje misijonarje, da mi boš dala mir, ampak da mi niti ne omeniš spovedi, sicer tudi poslušat ne grem!« je bil odločen oče. Zdaj mu Sabina ni več prigovarjala, ampak se je le še bolj zatekala k molitvi s prošnjo, da oče ne bi le poslušal govornikov, ampak bil deležen tudi sadov misijona.
Tako je prišel čas misijona. Sabina in Denis sta navdušeno pripovedovala, kako čudovito lepo je bilo pri sprejemu misijonarjev, kako so ti misijonarji prijazni, koliko lepega so jim povedali pri verouku. Otroka sta se dogovorila, da zdaj ne bosta nič več prigovarjala, temveč le poročala o prvih dneh misijona.
»Ko si mi toliko tečnarila s tem misijonom, pa mi zdaj povej, kdaj hočeš da grem poslušat te tvoje gospode?« je oče tretji dan misijona vprašal Sabino, ko je vsa navdušena prišla od srečanja mladih z misijonarji.
»Nocoj, kar nocoj pojdi, saj bo govoril isti misijonar, ki je bil danes z nami. Joj, koliko lepega je povedal že nam na tem srečanju z nami mladimi v dvorani, gotovo bo še lepše v cerkvi.«
Dornikov oče je stal čisto zadaj pri vratih, ko je misijonar pristopil k ambonu. Ali je bilo naključje ali sad molitve hčerke Sabine ali roka Božje previdnosti, da je misijonar imel govor o potrebnosti in milosti svete spovedi, ki ji je bil Dornik še posebej nasproten. Toda stal je tam in poslušal. Krčevito je sklepal roke in ko bi mogel in smel, bi misijonarju zaklical: “Nehaj, jaz imam dovolj!” Govoru je sledila maša, po maši pa so misijonarji šli v spovednice. Dornik je čakal, da je od tiste spovednice, kamor je šel prejšnji govornik, odšel zadnji spovedanec in je bila cerkev že skoraj povsem prazna. Pokleknil je v spovednico!
Spovednik in spovedanec sta imela čas, saj za njima ni pritiskala vrsta. Ko je Dornik stopil iz spovednice, se je kar od tam zagledal v tabernakelj in se vprašal: “Ali je res mogoče?” Čez nekaj časa je izstopil tudi spovednik, podal roko svojemu zadnjemu spovedancu tisti večer in rekel: »Misijon je uspel!«
»Da, misijon je uspel, hvala Bogu!« je odgovoril Dornik.
Oče Dornik je že nekaj let v večnosti. Lahko upamo, da tam presrečen govori: “Hvala Bogu, misijon je uspel! O Bog, hvala ti, da si me sprejel. ko sem bežal pred teboj.”

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 28-29.

Slišal sem ga reči: »Vstani in hodi!«
Jaz pa sem ležal na postelji nepokreten in nepremičen. Niti mezinca na nogi nisem mogel premakniti. Kako naj vstanem? Kako naj hodim? Jezus ve, da tega ne morem in tega pač ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Hodi za menoj!«
A bil sem ravno v družbi prijateljev. Nespodobno in nevljudno bi bilo, ko bi tedaj kar odšel. Prijatelji bi mi lahko zamerili, lahko bi bili užaljeni. Morda bi zato kdo od njih odšel in jaz bi izgubil prijatelja. Saj Jezus noče, da se sprem s prijatelji in tega pač ni rekel meni.
Spet sem ga slišal reči: »Hodi za menoj!«, a bil sem sredi priprav na pogreb. Oče mi je umrl in treba je bilo poskrbeti za krsto, obred in rože. Treba je bilo pripraviti sedmino. Tolažiti sem moral mater in tudi sam sem potreboval čas za žalovanje. Živi lahko počakajo, mrtve pa je pač treba pokopati. Jezus to razume in teh besed prav gotovo ni rekel meni!

»Hodi za menoj!« je spet rekel.
»Prav!« sem mu odgovoril in tekel domov, da bi se poslovil od matere, bratov in sester. Saj nisem mogel kar izginiti iz njihovih življenj! Skrbelo bi jih, saj me imajo radi; in tudi jaz jih imam preveč rad, da bi jim povzročal skrbi. In ko sem bil že ravno doma, sem si pripravil še potovalko. Vanjo sem vrgel samo nekaj najnujnejših reči: neumno bi bilo, da bi ne vzel perila ali da bi prezebal. Ali pa po nepotrebnem trpel lakoto. Mati mi je v dlan stisnila še nekaj denarja in že sem tekel nazaj ... Zamudil sem se le kako urico ali dve, a Njega ni bilo več tam. No, če ni mogel malo počakati, potem verjetno sploh ni mislil mene, ko je rekel: »Hodi za menoj!«
Slišal sem ga reči: »Pridi!« in nisem bil prepričan, če sem slišal prav, kajti sedel sem v čolnu, sredi jezera, glas pa je prihajal iz teme in iz viharja. Vreme res ni bilo najboljše, valovi so zalivali čoln, da je bilo še veslati težko. Gotovo se je pogovarjal s kom drugim!
Slišal sem ga reči: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli... ne skrbite za jutrišnji dan!« in ko bi bil sam, bi mu morda celo dal prav. A imel sem družino: ženo in kup otrok, moral sem jih nahraniti, jih obleči ... moral sem jih vzgojiti... jih pripraviti na jutrišnji dan. Kajti jutri bodo oni skrbeli zame. Ko bom star in obnemogel, mi bodo vrnili ljubezen in skrb, s katero jih zdaj obsipavam. Saj Jezus menda ne pričakuje, da bo žena sama skrbela za sirote otroke?! Ne, ne, tega gotovo ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Prodaj vse, kar imaš in daj ubogim, da boš imel zaklad v nebesih!«
A moje premoženje ni tolikšno, da bi si ubogi lahko kaj dosti opomogli. Poleg tega res ne vem, zakaj bi podpiral tujo lenobo?! Za vse, kar imam, sem trdo delal, garal od jutra do mraka. In kaj mi sploh bo zaklad v nebesih? Nebesa so nagrada že sama po sebi in tam res ne potrebujem še zaklada. Če pridem v nebesa, bom res lahko vesel. Naj mi raje pove, kako se pride v nebesa in naj pusti zaklade in moje premoženje pri miru! A gotovo sem narobe slišal. Hrupno je bilo zaradi gneče in močno dvomim, da sem slišal prav. Še najbolj verjetno je govoril komu drugemu!
Slišal sem ga reči: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!«, a sem prepričan, da tega ni rekel meni. Saj Jezus ve, kako zelo občutljiv sem, kako hitro me zaboli. In duševne muke so še hujše od telesnih! Saj Jezus noče, da bi me bolelo, a ne, da ne?! Te besede spodbujajo nasilje in vodijo v nered. »Oko za oko in zob za zob« so dosti bolj jasne in v svoji recipročnosti vodijo k prijaznemu vedenju vseh vpletenih! »Nastavi še levo!« ... Te besede so čudne in skoraj prepričan sem, da so iztrgane iz konteksta, povsem prepričan pa sem, da jih ni rekel meni. Če dobro premislim, jih morda sploh ni rekel Jezus, temveč nekdo drug ali pa nekdo čisto tretji.
Slišal sem ga reči: »Ljubi svojega sovražnika!«
In rekel sem: »Amen!« A ker ljubim svojega bližnjega – tudi to sem ga namreč slišal reči: »Ljubi svojega bližnjega!« – no, ker ljubim svojega bližnjega ... tudi svojega bližnjega sovražnika ... mu bom dal prednost, pa naj najprej on ljubi mene. Prav naj mu bo, kaj pa me sovraži! Oziroma se obnaša tako, da res nimam nobene druge izbire, kot da ga ne maram! Ker jaz sovražim ne! Le nekaterih nimam najraje!
Slišal sem ga reči: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed...« in tudi, če jih morda ni rekel meni ... mislim, tako: iz oči v oči, direktno in poimensko ... jih je vseeno namenil vsem tistim, ki ga ljubijo. Vsem tistim, ki pravijo, da ga ljubijo. In če ga ljubijo ... če ga ljubim ... se moram držati njegovih besed. In če se spomnim Njegovih besed ... če samo pomislim, kaj vse sem ga slišal reči ...
Oh, ja ...
Slišal sem ga reči tudi: »Ali me ljubiš?«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco ... Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka... O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor ...
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema ... Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina... V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in ... podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem ... Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh... Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja, Ognjišče (2016) 11, str. 72

Poroka pred skoraj štirimi desetletji je pomenila zame tudi selitev iz rojstne hiše k možu in njegovim domačim. Tašča ter moževi teti Reza in Tina, zdaj že vse tri pokojne, so me počasi in lepo vpeljevale v življenje pri njih, saj je imela vsaka hiša svoje navade, običaje, način dela pa tudi svojo zgodovino. V večini teh navad sem se kar lepo vrgla po hiši, kot se reče, če se prilagodiš hišnim navadam.
Prvo leto sva s teto Rezo sadili rože na našem družinskem grobu. Ko sva končali, je imela še dve mačehi in svečko. »To bova posadili na Mihelco,« mi je rekla. Pokazala mi je otroški grob na posebnem delu pokopališča, kjer so pokopani samo otroci.
Zanimalo me je, kdo je bila Mihelca in kaj je bilo vzrok njene zgodnje smrti.
Začela mi je pripovedovati: »Mihelca je bila moja mlajša sestra. Tisti dan, ko se je za vedno poslovila od nas, je kar naprej hodila za mamo in jo prosila: “Mama, prosim vas, pustite, da grem k stari mami vsaj za nekaj ur. Ko sem bila zadnjič pri njej, me je prosila, naj kmalu spet pridem.” Mama ji je odgovarjala: “Ne, ne moreš iti! Jesen je in doma je toliko dela, jaz pa sem bolna in težko delam.” Pa se je ni dalo pregovoriti, bila je vztrajna in obljubljala je, da bo potem doma še bolj pridna. “No, pa pojdi, da bo mir. Ampak samo za danes popoldne, jutri moraš biti doma,” je mama končno popustila.
Kakšna sila jo je vlekla. da je na vsak način hotela iti v sosednjo vas k stari materi?
Stara mati jo je veselo sprejela: “O, Mihelca! Ravno prav si prišla. Sinoči smo obličkali koruzo, zdaj pa mi boš pomagala obesiti, da se bo sušila. Jaz jo bom obešala, ti mi boš podajala.”
Pred hišo so imeli velik nadstrešek, vanj so bili pritrjeni kavlji, na njih je visela debela žica, dober meter dolga. Spodaj je bil pritrjen kos lesa, na katerega so začeli obešati koruzne storže, zvezane po dva, tri ali več skupaj. To so nalagali tako dolgo, da so prišli do vrha in rešta je bila narejena. Rešte so se vrstile ena za drugo, Mihelca je stala pod njo in podajala storže, polne lepega, zdravega zrnja koruze. Naenkrat pa se je kavelj izpulil. Stara mati je zavpila: “Mihelca, beži!” Toda bilo je prepozno. Rešta, skoraj polna, je z vso težo padla na Mihelco in jo pokopala pod seboj.
Težki dnevi so bili to za našo hišo. Bila je tako prijazen otrok, vsi smo jo imeli radi. Komaj smo se malo potolažili, pa je umrla še naša zlata mama in z njo novorojeni bratec. Ostali smo sirote, nepreskrbljeni otroci.
Pravijo: “Kogar Bog ljubi, umrje mlad.” Ne vemo, s čim vse je bilo prizaneseno naši Mihelci, ko je tako mlada zapustila to solzno dolino. Ne poznamo Božjih načrtov, samo vdano jih moramo sprejemati,« je zaključila teta Reza svojo pripoved.
Dolga leta smo skrbno sadili rože in prižigali svečke na ta mali grob. Sorodniki so nas začeli nagovarjati: »Tako dolgo je že, zravnajte grob.« Tako smo pobrali zemljo, odstranili betonski okvir, nasuli pesek in groba ni več.
Teta Tina je živela v mestu. Ko je ostarela in oslabela, se je preselila k nam, domov v svojo rojstno hišo. Dočakala je visoko starost. Že nekaj let počiva na božji njivi.
Med njenimi rečmi sem našla staro črno-belo fotografijo, že obledelo in porumenelo. Ko sem jo ogledovala, me je stisnilo pri srcu. Na sliki je deklica v preprosti leseni krsti. Oblečena je v belo obleko, lepo počesani lasje ji ležijo na beli blazini. Obraz je lep, čist in daje vtis, da je samo za hip zaprla oči, da jih bo zdaj zdaj odprla in se nasmehnila fotografu, ki meče svojo senco na njeno telo, in nekemu moškemu, ki stoji ob njenem vzglavju in se je spoštljivo odkril, saj v rokah drži klobuk. Na zadnjo stran slike je teta Tina napisala: »Mihelca, rojena leta 1921, stara 8 let.«
Dokler nisem videla te slike, sem imela površno predstavo: »En otrok, ki ni dočakal starosti.« Zdaj pa mi je hudo za njo, čeprav po tolikih letih. Je prav, da smo zravnali njen prerani grob? S tem smo jo izbrisali in pretrgali še tiso rahlo sled, ki jo je vezala s tem svetom.
Začnem premišljevati, ali ona sploh še potrebuje ta grob?
»Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih,« slišimo pri mašah za rajne. In apostol Pavel piše: »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se preselili h Gospodu.«
Mihelčin spokojni obraz na sliki pove, da se je že takrat vesela izselila iz telesa in se preselila k svojemu Stvarniku v nebesa.
Mihelca tam prosi za nas, kakor tudi mi prosimo za vse, “ki so se izselili iz naše hiše”. To je tista prava vez, ki je ne smemo prekiniti.

Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Evropski turist je med potovanjem po Egiptu vprašal nekega muslimana: »Kako morete vi muslimani moliti petkrat na dan?«
Musliman mu je odgovoril: »Kako lahko vi kristjani več kot pet ur na dan sedite pred televizorjem?«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 36.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 64.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V svetovnem merilu je banana dobro poznan in priljubljen tropski sadež ter je danes eno izmed najširše dostopnih sadežev po vsem svetu. Na svetovni ravni porabimo letno približno 100 milijard banan, kar jih uvršča na četrto mesto najpomembnejših kulturnih rastlin (takoj za pšenico, riž in koruzo). Bananovec je drevesu podobno zelišče, ki lahko zraste do 15 metrov v višino, banane pa rastejo v šopih, ki jih običajno sestavlja med 50 in 150 banan. Mnogi bananovec laično poimenujejo bananina palma, čeprav s palmami nima nič skupnega. Obstaja skoraj 1.000 različnih vrst banan. Najpogostejše so banane z rumenim olupkom, ki jih dobimo pri nas, poznamo pa še rdeče in vijolične banane, majhne rumene banane itd. Velik delež vseh, ki jih uvozimo v Evropo, pa je sorte cavendish in jih večinoma pripeljejo iz držav Južne Amerike (Ekvador, Kolumbija idr.), čeprav jih gojijo v več kot 150 državah.

ZMEDA O BANANAH
Nekateri so mnenja, da je banana zdrava izbira sadja, drugi pa se bananam izogibajo, ko na internetnih portalih preberejo da sodi med “5 najslabših živil”. Gre za nepravilne trditve, ki banani pripisujejo, da redi in povzroča motnje v prebavi.

Uživanje banan zelenih, rumenih ali zrelih s temnimi lisami in pikami je povsem zdravo. Eno do dve dnevno lahko brez zadržkov užijete, saj ponuja številne zdravilne učinke in pomaga odstraniti zdravstvene težave.

HRANILNA VREDNOST BANAN/100g
Banana je bogat vir vitaminov in mineralov in drugih hranilnih snovi, ki se spreminjajo z dozorevanjem banane. V zrelih bananah so pretežno ogljikovi hidrati, od katerih je približno polovica sladkorjev, kar banane uvršča med sadje z več sladkorja. V manj zrelih bananah predstavlja večji del ogljikovih hidratov škrob, ki spada med prehranske vlaknine, zato imajo le te nekoliko večji delež vlaknin v primerjavi z zrelimi bananami. Banane so dober vir vitamina B6 in kalija, bogate pa so tudi z vitaminom C, manganom, magnezijem in nekaterimi drugimi vitamini B kompleksa.

NE POVEČUJE TELESNE TEŽE!
Ni dokazov, da banane kljub splošnemu prepričanju prispevajo k povečanju telesne mase. V analizi treh velikih kohortnih študij so raziskovalci iskali povezave med vnosom določenega sadja in zelenjave ter spremembami telesne teže pri 200.000 ameriških moških in ženskah, ki so jih spremljali 24 let. Čeprav je večji vnos jabolk, hrušk in jagodičja pokazal močnejšo povezavo z manjšim povečanjem telesne mase, so bile tudi banane povezane z manjšim povečanjem telesne mase.

ZDRAVILNE LASTNOSTI
Bananam se pripisuje veliko zdravilnih lastnosti. Znano je, da ublažijo otekline, varujejo pred razvojem sladkorne bolezni tipa 2, pomagajo tudi pri izgubi telesne mase, krepijo živčni sistem in pomagajo pri proizvodnji belih krvnih celic (te lastnosti pripisujejo bananam zaradi visoke vsebnosti vitamina B6).
Banane vsebujejo tudi številne antioksidante, ki zagotavljajo zaščito pred prostimi radikali, s katerimi prihajamo dnevno v stik.
Zaradi visoke vsebnosti kalija so banane koristne za preprečevanje nastanka visokega krvnega tlaka in srčno–žilnih obolenj ter za zdravje ledvic.
Visoka vsebnost vlaknin, kot so pektini in rezistentni škrob, upočasnjuje prehod hrane iz želodca v tanko črevo, kar posledično upočasni dvig sladkorja v krvi po obroku in podaljšuje občutek sitosti.
Vlaknine, ki jih najdemo v bananah, hkrati pripomorejo k redni prebavi, rezistentni škrob pa je pomemben pri tvorbi kratko verižnih maščobnih kislin v črevesju, ki so nujne za zdravje črevesja.
Banane vsebujejo snovi, ki pomagajo uravnavati naše razpoloženje. Zaradi visoke ravni aminokisline triptofana, ki ga telo pretvori v serotonin (živčni prenašalec), uravnava naše razpoloženje. Triptofan lahko vpliva tudi na boljši spanec.
Banane so odlične pri nadomeščanju porabljene energije in mineralov po športni aktivnosti.
V reviji PLOS ONE so objavili izsledke znanstvene raziskave, ki je pokazala, da serotonin in dopamin v bananah izboljšata antioksidativno sposobnost športnikov in pomagata zmanjšati oksidativni stres.
Prav tako so se banane izkazale koristne za močne kosti. Vsebujejo vrsto oligosaharidov, ki spodbujajo dobre probiotične bakterije, s tem pa povečajo sposobnost za absorpcijo kalcija.
Nekateri dokazi kažejo, da lahko zmerno uživanje banan ščiti pred rakom ledvic. Študije so namreč pokazale, da ženske, ki redno uživajo več obrokov sadja in zelenjave, zmanjšajo tveganje za rak ledvic in da so banane pri tem še posebej učinkovite. Opazili so, da se pri ženskah, ki jedo od štiri do šest banan na teden, tveganje za razvoj raka ledvic prepolovi. Vzrok pripisujejo visoki ravni antioksidantov in fenolnih spojin v bananah.

ZELENE IN ZRELE BANANE
Rezultati metaanalize iz leta 2017 so pokazali, da tudi nezrele/zelene banane ponujajo nekatere koristi za zdravje predvsem pri obvladovanju težav, kot so driska in razjede. Dokazano znižujejo holesterol in krvni tlak.
Rezultati raziskav, objavljeni v Food Science and Technology Research pa so pokazali, da se raven hranilnih snovi v bananah poveča, ko dozorijo. Banane s temnimi lisami so bile osemkrat učinkovitejše pri nastajanju belih krvnih celic v primerjavi z nezrelimi bananami. Bele krvne celice so pomembni sestavni del imunskega sistema, ki se bori proti okužbam z bakterijami, glivicami, virusi in drugimi patogeni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2020) 11, str. 94-95.

Še sam ne vem, kdaj se je v mene pritihotapila želja, da bi postal ministrant. Ampak uresničitev se mi je zdela neuresničljiva. Ko sem namreč med mašo gledal ministrante, se mi je zdelo njihovo opravilo tako vzvišeno, da ga ne bi bil vreden. In tako je ostalo le pri skriti želji.
Neke sobote je prišel k nam na obisk mlad duhovnik, ki smo mu rekli gospod tajnik, saj je prihajal s škofije in je ob koncih tedna pomagal našemu ostarelemu župniku. Z očetom in mamo so se pogovarjali o stvareh, ki me niso ravno zanimale, zato sem jo hotel popihati na dvorišče, pa me je gospod presenetil: »Bi ti hotel postati ministrant?«
»Ja!« sem kar ustrelil in presenetil očeta in mamo.
»Prav,« je prijazno dejal, »v nedeljo po maši me počakaj, da ti bom dal knjižico z navodili.«
Tako se je začelo. Gospod tajnik mi je dal majhen zvežčič in mi naročil, naj se na pamet naučim latinska besedila, ki so debelo tiskana. Prav na hitro mi je povedal, kaj posamezne besede in stavki pomenijo.
Učil sem se in še bolj spoštoval vse, ki so že stregli pri oltarju. Pa je bil gospod tajnik naslednjo nedeljo kar zadovoljen z mojim znanjem. Edino tista molitev, ki se začne s suscipiat, mi ni šla najbolje z jezika. »To dela težave vsem,« me je potolažil in naročil, da pridem v torek k jutranji maši, da bom opazoval in posnemal Romana, ki je že prekaljen strežnik. V zakristijo sem prišel dobre četrt ure pred mašo. Župnik Janez me je komaj opazil, cerkovnik pa me je odpeljal k omari z ministrantskimi oblekami in mi jih pomagal obleči.
Nato smo čakali. Sam nestrpno, saj Romana ni bilo od nikoder. »Kaj pa če ne pride?« me je postajalo strah.
Ura v zvoniku je začela udarjati. »Gremo!« je rekel gospod župnik, vzel pripravljeni kelih, cerkovnik pa mi je podal v naročje veliko mašno knjigo.
»Saj skoraj nič ne znam,« sem v strahu dejal. Župnik je preslišal mojo stisko, se priklonil pred razpelom in še enkrat rekel: »Gremo«.
Ko sva šla proti oltarju, sem komaj noge premikal in s težavo odložil mašno knjigo na pripravljeno stojalo na oltarju. Pred prvo stopnico je nato župnik odmolil uvodno molitev. V latinščini seveda. Nekaj sem znal odgovarjati, veliko pa ne. Pa ga to ni prav posebno motilo.
Župnik se je po stopnicah vrnil k oltarju, sam pa sem ostal kot vkopan in čakal, kaj se bo zgodilo. Župnik, ki je bil takrat med maševanjem obrnjen s hrbtom proti ljudem, je samo nekajkrat pogledal, kje sem, nič pa mi ni rekel, kaj naj naredim.
»Ta mulc pa čisto nič ne zna!« sem kar naenkrat zaslišal iz prvih klopi in že je s trdimi koraki do obhajilne mize prišel starejši gospod. Tam je pokleknil in začel župniku odgovarjati namesto mene, meni pa z roko kazal, kam naj grem in kaj naj naredim. Čeprav mi je padel kamen od srca, me je postalo sram, da bi se najraje pogreznil v tla.
Ko sva se z župnikom vrnila v zakristijo, sem misli, da se bo name vsul plaz očitkov, pa je mirno odložil kelih, se priklonil pred razpelom in se mi nasmehnil. V naglici sem se preoblekel in odvihral domov.
Po tem sem se še bolj učil latinskih molitvic, bral navodila in se obračal tako, kot je bilo napisano. Kaj pa naj bi vse tiste latinske besede pomenile, še dolgo nisem vedel. Med vsemi je mi je ostajala za dolgo časa neznanka beseda oremus. Ko sva z župnikom končala pristopno molitev, so se mi odgovori včasih zapletali. Na koncu je župnik včasih glasno dejal Oremus,, včasih pa ne. Prepričan sem bil, da je rekel dobro, kadar sem gladko odgovarjal, kadar pa ni rekel nič, sem bil prepričan, da sem ga nekje polomil. Šele mnogo pozneje sem ugotovil, da je rekel samo Molimo!

***
Kadar sem stregel pri delavniški maši, sem nato pohitel domov po šolsko torbo in potem tekel vse do šole. Ko sem se začel voziti v mesto, je šlo pogosto zelo na tesno. Še težje pa je bilo, kadar je za župnikom maševal (takrat še ni bilo somaševanja) še njegov sošolec. Nekajkrat na leto je prihajal iz ene od dolenjskih župnij v mesto v bolnišnico in takrat prespal pri našem župniku. Sredi grla je imel nekakšne cevke, zelo nerazločno in hripavo je govoril in s težavo dihal. Gospodinja mi je povedala, da nosi posledice vojne, ko so ga Nemci kruto mučili in na koncu obesili za vrat na železni kavelj. Vedno me je prosil, naj ministriram še njemu. To sem storil s strahom, ker sem se bal, da bom zamudil pouk. Če sem dobil od domačega župnika sem pa tja kakšno zahvalo, mi je ta gospod vedno dal petdesetaka. In ne spomnim se, da bi kdaj zamudil. Župnik Janez je bil že zelo star. Vsaj tako sem takrat premišljeval. Doma je bil iz Ribnice, kar se je poznalo tudi v njegovi govorici. Tudi pri pridigah. Morda sem jih tudi zaradi tega rad poslušal. Nekoč se je lotil neprimernosti nekaterih osebnih imen. Dejal je: »Srečko so mu dali ime, pa ni čisto nič srečen, in tudi Ljubica ni zaradi imena nič bolj ljubljena. In Zdravko je venomer bolan.« Pri eni od nedeljskih maš sem med papirji, ki jih je pustil v zakristiji, tik pred pridigo opazil lepo natipkan list. Začel sem brati, skoraj istočasno pa je začel župnik pridigati. Poslušal sem in sledil napisanemu. Bila je pridiga, katero je župnik na pamet pripovedoval. Od celega besedila je spremenil samo eno besedo. Nisem mogel verjeti. Vse pridige je torej napisal in se jih naučil dobesedno na pamet! Od takrat naprej sem ga še bolj spoštoval, saj je meni vzelo veliko časa in truda, da sem se naučil Gregorčičeve Soči. Gospod Lampič, tako se je pisal tisti moj rešitelj s prvega ministriranja, je skupaj z ženo redno prihajal k jutranjim mašam. Vedno sta sedela v tretji klopi na desni strani. Bil je visoke postave in resnega obraza. Ko pa se mi je nekoč odvezala ministrantska obleka, ki je bila pravzaprav krilo, in se mi je zapletla med čevlje, da bi skoraj padel skupaj s kozarčki za vino in vodo, se je glasno zasmejal. Ko sem v eni roki držal kozarčka, z drugo pa vlekel ministrantsko krilo navzgor, vendar brez uspeha, se je zaslišalo iz klopi zadržano smejanje. Pogled mi je mimogrede ušel h gospodu Lampiču. Obe roki, v katerih je držal rožni venec, je tiščal v usta in se enakomerno tresel. S strahom sem pogledal župnika. Mirno je čakal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
Ob nedeljah nas je bilo ministrantov pogosto toliko, da je zmanjkalo ministrantskih oblek, ob delavnikih pa sem bil, kljub drugačnemu razporedu, mnogokrat sam. In tudi obiskovalk in obiskovalcev jutranjih maš ni bilo prav veliko. Sedeli so raztreseno po cerkvi vsak na svojem stalnem mestu tako, da sem takoj vedel, če je kdo pri kakšni maši manjkal. Kadar je ostal kakšen sedež dlje časa prazen, sem vedel, da je zopet nekdo zbolel ali umrl.
Ko so nekoč ostali prazni kar trije sedeži, sem zaskrbljeno vprašal župnika: »Ali bova ostala sama, ko bodo vsi zboleli ali umrli?«
Župnik Janez se ni velikokrat nasmehnil, takrat pa se je: »Ne, prišli bodo drugi in zapolnili prazna mesta.«

***
Zadnjič, ne dolgo tega, sva bila z ženo pri delavniški maši. Nisva ravno redna obiskovalca tako kot nekatere naše faranke in tudi farani. NI nas bilo prav veliko, malo pa tudi ne. Med mašo sta mojo pozornost vzbudila ministranta. Starejši je bil očitno učitelj mlajšemu in spomini so kar sami zaplavali na začetke mojega ministriranja. Pa se nisem dolgo zadrževal pri njih, saj so mi, Bog si ga vedi zakaj, prišle na misel že davno izrečene besede župnika Janeza, ki pravzaprav niti ni bil tako star. Morda zato, ker mi je pogled nehote ušel po klopeh okoli mene. “Res, vedno pridejo drugi in zapolnijo mesta tistih, ki so zboleli ali se poslovili,” sem pomislil za župnikom Janezom.
In čutil sem, da so me njegove besede dotaknile bolj kot takrat, ko so bile izrečene.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.