Italijanski psihiater Eugenio Borgna je pripovedoval: »Ena mojih pacientk je zavračala hrano. Bila je že zelo izčrpana, nekega dne pa je začela jesti, ko je ob krožniku hrane zagledala rdečo vrtnico.«

Rdeča vrtnica je simbol ljubezni. Ljubezen je zdravilo za telesne in duhovne slabosti. Prijazna poteza vrne veselje do življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 60
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lipa v parku pred župniščem je pozlatela, lepa je, prelestno lepa, posebno ko se blešči v toplem popoldanskem soncu, ki se počasi sklanja nad Hleviše. Do bolečine lepa. Kajti kmalu po tem, ko je bila najlepša v vsem letu, se bo osula do golega, to vem, in za njo bodo ostali samo še črni, samotni štrclji, ki bolščijo v sivo nebo.
Takole nas to minevanje, v katerega smo ukleščeni, razgalja, ne samo drevesa, tudi ljudje, tudi družba, tudi naš čas mineva, pada kakor zlato listje z drevesa, do konca bo odpadalo, dokler ne bo naposled ostalo samo to, kar smo v resnici. Kar smo vedno bili. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo« (Mt 10,26). Odprla se bo Macesnova gorica in vsi okostnjaki, ki smo jih zmetali vanjo. Tako bo po volitvah, tako bo po tem, ko bodo ugasnili reflektorji, ne bojte se, čas bo razgalil vse, tudi vas, tudi z mene bo po kakšni moji napaki odpadlo zlato listje in bom pred vsemi ostal samo jaz, resnični jaz, štrleč v sivo nebo. In me ne boste več marali.
Morda je to problem. Minevanje, razkrivanje resnice naj bi nas napravilo nevredne ljubezni in spoštovanja, socialno naj bi nas uničilo. Ali pa je prava težava v tem, da ne vemo natančno, kaj naj sploh s tem izgubljanjem popularnosti in uničenjem ugleda, fasade, lepega vtisa, s tem počasnim odpadanjem listja, s tem postopnim razkrivanjem resnice v našem življenju počnemo – da se ga zato bojimo, se ga zato sramujemo in ga skrivamo drug pred drugim, nadevajoč si novega in novega listja, ki ne more obstati na vejah, pa naj se s tem še tako trudimo.
Pa mi nikakor ne da miru, ta jesen, da je vendarle nečemu namenjena, da je vse to minevanje vendarle “rast”, tudi če v narobni smeri, da nekaj postajamo, tudi ko se zdi, da je to odmiranje. Saj vendar resnica ne more biti namenjena zasmehovanju, ne poniževanju, niti sovraštvu ne, resnica ne more priti zato, da bi koga uničila ali ga očrnila, sicer to ni resnica, ampak laž, si mislim, če je res, kar pravi Kristus, »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Če resnica prihaja zaradi svobode, če bi rada napravila človeka prostega, potem je vse to, kar naše minevanje govori o nas samih, vse, kar razkriva in razgalja naše bistvo, pravzaprav “odrešenje”. Tudi če za ceno popularnosti, tudi če za ceno slave in moči, tudi za ceno izgube “prijateljstev”.
Potisnjeni v nemoč (in v vso izgubo, ki nas z razkritjem naše resničnosti prizadene) vedno bolj postajamo nekdo, ki se začne zanašati samo še na Boga in njegovo usmiljeno ljubezen, na pravzaprav edino, kar še ostaja trdno v tem negotovem in nepristnem svetu. Čeprav se zdi to svojevrstna izguba, je v resnici to tisto, kar smo toliko časa čakali, ko smo živeli svoje življenje, da vendarle padejo vse prepreke in ovire med nama z Bogom, vse laži, ki so si domišljale, da morejo stopiti na njegovo mesto, da prenehajo vse omame in pijanosti, s katerimi smo si v strahu zakrivali obličje pred Njim.
Kako lepo bo končno skozme videti nebo, ko bo z mene odpadel zadnji list …

M. Rijavec, Minevanja: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2022), 3.

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.

Že od otroških let vem, da v desetih božjih zapovedih piše: »Jaz sem tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.« Zapovedi so torej zakon, po katerem bodo po smrti sojeni recimo muslimani in člani drugih ver. Če so živeli pošteno in se držali nauka, se lahko zgodi, da se srečamo z njimi v naših nebesih. Ali je to možno?Zanima me pa še ena stvar. Kaj pomeni, da bo Kristus prišel soditi žive in mrtve? Ali to pomeni, da bo najprej sodil žive in potem bodo prišli na vrsto še mrtvi? Vedno sem mislil, da mora človek najprej umreti, da bo dočakal poslednjo sodbo. Ali gornji stavek pomeni, da bo sodba prišla nenadoma in bodo nekateri še živi in bo najprej prišlo na vrsto tistih nekaj milijard ljudi, ki bodo takrat živi, potem šele tisti, ki so že umrli ...

Marko

Na prvo in osnovno vprašanje ste odgovorili pravzaprav že sami. Da, gotovo se nam bo zgodilo, da se bomo v nebesih srečali tudi z muslimani in drugimi, ki so izpovedovali drugačna verska prepričanja. Seveda pa se v nebesih ne bomo več imenovali ne katoličani, pravoslavni, muslimani ali kako drugače, ampak bomo tam vsi sinovi in hčere istega Očeta in bratje in sestre istega Brata. Tradicionalni nauk Cerkve je, da bo končno vsak 'sojen' po svoji vesti in vsak je sam odgovoren, da jo posluša in si jo tudi oblikuje, oziroma ne dopusti, da bi mu zakrnela, otopela in mu zato ne 'kazala' pravilne smeri v življenju. Zato bo ob končnem srečanju z Bogom vsak prejel po tem, kar je v življenju po svoji prepričani vesti živel. To pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da z vso močjo iščemo jasnost tudi v svojih religioznih in verskih prepričanjih in v kar največji globini prisluškujemo svojemu srcu, kajti tam po vesti govori Bog sam, če ga nismo preveč utišali.

Na dodano vprašanje pa moram odgovoriti, da je po svetopisemskem razodetju prav nasprotno, kot ste sklepali. Apostol Pavel nam posreduje prepričanje prvega rodu kristjanov, ki se je opiral na Kristusove razlage: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,15–17). To vključuje tudi prepričanje, da se bodo podobno kot umrli morali spremeniti tudi tisti, ki bodo ob koncu sveta živeli; a to se ne bo zgodilo po telesni smrti, marveč na način, ki nam je neznan. A v večnostno obliko bivanja brez te spremembe nihče ne more, saj predstavlja del tega novega načina bivanja pri Bogu. Na kratko preletimo to, kar pa nam Cerkev o tem sporoča.

Drugi Jezusov prihod je zadrževan

Svetopisemsko oznanilo in Jezusova obljuba jasno napovedujeta drugi Jezusov prihod ob koncu sveta. Gre seveda za napoved velike skrivnosti, ki je ni mogoče natančno razložiti. Glede časa njegove uresničitve je bil tudi Jezus zelo nedoločen, saj je vednost o njem prepustil le Očetu. To pa tudi pomeni, da se lahko zgodi vsak trenutek, a je po razodetem sporočilu zadrževan (2 Tes 2,3–12; Rim 11,31). To pomeni, da Božja ljubezen vključuje tudi 'čakanje', da bi čim več ljudi, če ne vsi, sprejeli Kristusa za Odrešenika. Vera v to resničnost razodeva res neskončno Božjo ljubezen, ki stori vse, da bi prav vsak človek bil dejansko, osebno deležen Kristusovega odrešenjskega posega. Sklepamo lahko, da če še ni prišlo do uresničenja napovedi konca sveta, je to zato, ker Bog daje vedno nove možnosti grešnikom, da se spreobrnejo. Naloga vernikov pa je, da ves ta čas tudi pod podobami tega sveta, ki minevajo in propadajo, vidimo in slutimo Božjo moč, ki zmaguje, ki je pravzaprav že zmagala, le zmage še ni pokazal v vsej očitnosti.

Pred končnim Jezusovim prihodom bo stiska

Pred dokončnim Kristusovim prihodom se morajo dogajati za Cerkev razne preizkušnje. Katekizem katoliške Cerkve govori o 'religiozni prevari', ki prinaša ljudem navidezne rešitve in z njimi zatemnitev resnice (prim. KKC 675). Kar pa ni iz resnice, je zapisano propadu. Kot najhujša oblika religiozne prevare je prepričanje lažnega mesijanstva, da lahko človek sam sebe odreši in tako sam stopi na mesto Boga. Ali niso vsi totalitarizmi prejšnjega in drugih stoletij, pa tudi današnje vabljive ponudbe sveta, ponujali prav samoodrešenje človeka? In prav to Sveto pismo označuje kot najbolj antikristovsko početje.

Poslednja sodba

Tudi oznanilo sodbe v poslednjih dneh je zelo skrivnostno. Vsekakor si je ne moremo predstavljati kot nekakšen sodni tribunal. Nič ne bo imela skupnega z našimi sodišči. Mnogo bolj bo podobna skrivnostnemu razsvetljenju vseh ljudi in to do dna njihove notranjosti, v katerem bo vsakemu in vsem skupaj postalo povsem razvidno njegovo ravnanje. Nihče si ne bo mogel več zatiskati oči pred resnico o sebi in o svetu, a tudi o Bogu, ki je ostaja ljubezen tudi v tem dogajanju. Edino, kar bo 'preživelo', bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo nobene večnostne vrednosti in bo propadlo. Pravzaprav ne bo Bog ničesar obsojal, ampak je vsak sam že s svojim življenjem 'sodil' samega sebe. »Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni« (KKC 679).

Osebna sodba ob smrti

Ker je pojmovanje časa v tem dogajanju in v življenju po smrti povsem drugačno od sedanjega doživljanja časovnosti, je težko razmišljati o tem, kako in kaj se dogaja med smrtjo posameznika in vesoljno sodbo ob koncu sveta. Vendar bi na neko notranjo povezanost med dogajanjem v posamezniku ob njegovi smrti, ko se na neki način sooči s Kristusom in se na nov način zave samega sebe in svojega življenja na zemlji, morali sklepati. Delno se resničnost poslednje sodbe za posameznika že zgodi ob smrtnem prehodu s tega sveta v večnostno bivanje.

Vsekakor so te razodete resničnosti naše vere zelo skrivnostne in težje razumljive in še težje si pod njimi kaj predstavljamo, a ker gre za razodetje, se jim z vero približujemo, jih s poslušnostjo vere sprejemamo in zaupamo, da bomo s pomočjo Božje dobrote v ljubezni že čas tega življenja tako preživeli, da bomo tudi zadnje časne preizkušnje in sodbo samo preživeli Bogu v slavo in v naše zveličanje.

Marjan Turnšek

Že drugi dan dežuje. Tudi shladilo se je. V takšnem vremenu sem rada v hiši na toplem in likam, pospravljam ali pa berem. Tokrat pa mi je med brisanjem prahu prišla pod roke škatla, polna starih fotografij. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in jih počasi, eno za drugo, začela ogledovati.
Zastrmela sem se v mlad obraz smejočih oči, v lep bel nasmeh in v brezskrbno mladost, ki je vrela iz fotografije.
Mladenič dvajsetih let je bil zelo podoben mojemu sinu. Pa tudi skoraj istih let sta prav sedaj. Se tako v mojem sinu nadaljujejo njegovi geni?
Ko se je začela druga svetovna vojna, ni imel niti dvajset let. Vojna, le kdo si je je želel? Tudi on, ki je bil tako poln moči, načrtov, ne. Pa kljub temu ga je doletela ista usoda, kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož. Ni bil na pravi strani, zato je bil preganjan, odpeljan v taborišče, od tam pa bogve kam. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. In ko se je po koncu druge svetovne vojne vse poleglo, ga ni bilo od nikoder in vesti o njem, da bi ga kdo videl, tudi ne.
Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Mineva že sedemdeset let, odkar si pogrešan, pa še vedno ne vemo, kje počiva tvoje telo . Kdo nam bo odgovoril na to vprašanje? Kdo nam bo razložil, zakaj si tudi ti moral dati življenje, ne da bi ti bila dokazana kakšna krivda?
Koliko bratrancev in sestričen bi imela več, če bi ti pustili živeti, če ne bi bilo te nesrečne vojne, ki je povzročila toliko gorja, trpljenja, uničenja, bolečine, uničenih življenje in razseljenih družin ter zamolčanih in prikritih grobišč.
Žalovanje za tabo se še nadaljuje, saj ne vemo, kje si pokopan. Če bi takrat ostal živ, bi imel zdaj že častitljivih devetdeset let, če bi jih dočakal. Verjetno bi umrl naravne smrti in naše žalovanje bi bilo čisto drugačno, brez občutkov krivde, sramu, jeze in bede, brez iskanja kraja in časa ter vzroka tvoje smrti.
Kako težko so zmogli sprejeti dejstvo, da te ni več, tvoja mama, oče, sestre in brata, ki sta še ostala. Si predstavljaš, da je moral tvoj trinajstletni brat takoj po koncu vojne trdo delati, da so spet postavili streho na požgano domačijo, in finančno poskrbel za mamo in sestre, saj si je vaš oče šele več let po vojni upal priti domov? Kako veliko breme mu je bilo naloženo na mlada, šibka ramena! Pa je zmogel! Kljub temu, da so ga bolele opazke o belčkih in je bil vedno znova obravnavan kot drugorazredni državljan.
Lahko mi verjameš, da je njegov moralni čut za resnico zelo dobro razvit in že na daleč prepozna prevarante. Nikoli ne bo (in jaz tudi ne) volil nikogar, ki laže, krade in obrača besede, ki ne upa pogledati v oči in iskreno prositi odpuščanja za vse storjene krivice, ki so jih zagrešili on, njegovi starši ali stari starši. Noben komunistični poskus preoblačenja ga ne bo nikoli tako zavedel, da bi napačno volil. On ve, kaj je resnica, ker je predolgo živel v laži in ob tem moral biti tiho, če si je hotel rešiti življenje.
Tvoja sestra mi je večkrat, v začetku sicer zadržano, v novi Sloveniji pa že pogumneje odgovarjala na vprašanja o tej temi. Vendar nikoli z jezo na kogar koli. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je zmogla preseči sovraštvo in željo po maščevanju, mi je odgovorila: “Vsak dan sem na oltar polagala prošnjo, naj Bog odvzame mojo žalost, jezo, bes, zagrenjenost in željo po maščevanju. Prosila sem, naj mi podeli moč za odpuščanje, da sem vsak dan znova prosila tudi za krvnike in morilce, ki so bili samo ljudje, prosila sem za obe strani – za trpeče in za rablje. In če vso svojo notranjost iskreno položiš pred Jezusa, potem lahko s Križanim vstaneš novi dan rešen vseh spon in vezi.”«
Dragi stric! Tvoje lepe, vesele in iskrene oči me gledajo s fotografije in v njih ni strahu pred prihodnostjo. Tak si verjetno še sedaj, ko nas gledaš iz nebes. Verjetno prosiš za nas, da si bomo zmogli izprositi milosti, ki nam bo dala moči, da bomo lahko odpustili vsem, ki nas bodo iskreno prosili odpuščanja, ne s figo v žepu ...
Res je, vsi prizadeti močno trpimo. Verjetno pa najbolj trpijo še živeči krvniki. Zanje bi morali še posebej prositi milosti, da bi zmogli priznati storjena grozodejstva in iskreno prositi za odpuščanje. Vsak posebej, saj tukaj ni kolektivne odgovornosti, za katero so se skrivali v komunizmu.
Povedati resnico in prositi odpuščanja, samo to, saj evangelij uči: Resnica vas bo osvobodila.
In sedaj je čas za resnico, za nov dan, za novo upanje in čas za pisanje nove, prave zgodovine. Vse se spreminja, prihaja na novo, le tvoj lepi, nasmejani obraz ostaja isti na veke.
Katarina

Ognjišče (2015) 11, str. 18

Nekoč je nekaj mož obiskalo samostan. Vprašali so opata, kdo je največji med brati.
»Mogoče brat Agaton, ki dela čudeže?«
»Brat Elij, ki je znan po svoji modrosti?«
In naštevali so imena vseh bratov v samostanu.
Opat je samo poslušal, nazadnje je spregovoril: »Enega niste imenovali. To je menih, ki opravlja delo peka. Vsak dan z veliko ljubeznijo speče kruh za samostansko družino pa tudi za uboge, ki potrkajo na samostanska vrata. Malokdo ga pozna, toda on je največji!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Buče izvirajo iz tropskega dela Amerike, natančneje iz Mehike, v Evropo pa so jih prinesli Španci v 15.stoletju. Prve podatke o bučah je v ladijski dnevnik leta 1492 zapisal Krištof Kolumb, ki se je z bučami srečal na Kubi. Danes so buče precej razširjene, predvsem zaradi številnih zdravilnih učinkov.
Oranžno rdeča buča hokaido, izvira iz Japonske z otoka Hokaido, in je bogat vir betakarotena, ki preprečuje nastanek sive mrene, glavkoma, katarakte, makularne degeneracije in drugih bolezni oči. Vsebuje pa tudi številne druge zdravilne lastnosti.
Buče so zaradi nizke energijske vrednosti (vsebujejo malo kalorij) in lahke prebavljivosti zelo priporočljiva dietna hrana tako za uravnavanje telesne mase, kakor tudi na jedilniku različnih bolezni. Nedavne študije so dokazale, da so buče izvrstna hrana za diabetike, za boj proti debelosti in sladkorni bolezni. Iz tega razloga so priporočljiva pri obolenjih prebavil, želodca in črevesja (vnetja) ter pri bolnikih z ledvičnimi kamni.
Buče so bogate z vlakninami pektina in rudnin, predvsem kalija, fosforja in železa. Oranžne buče pa vsebujejo antioksidante – karotenoide, ki varujejo naše celice pred poškodbami.

KAROTENOIDI V BUČAH
Karotenoidi dajejo bučam močno oranžno barvo, ki se s pomočjo maščob v telesu pretvorijo v obliko vitamina A. Že manjša količina buče z nekaj dodanega hladno stiskanega olja vsebuje več kot 200 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa vitamina A, ki pomaga pri dobrem vidu.
Prav tako vitamini A spadajo med močne antioksidante in preprečujejo nastanek degenerativnih bolezni.

BUČNA SEMENA
Bučna semena so že od nekdaj uporabljali kot naravno zdravilo proti črevesnim zajedavcem ter pri težavah s prostato, saj so koncentriran vir mineralov in vitaminov.

• Dobro vplivajo na delovanje prebavil in pospešujejo prebavo.
• Znane so po svojih diuretičnih lastnostih (izločanje urina), zato jih še posebej priporočajo ljudem z vnetji ledvic, mehurja, revmatizmom, putiko in diabetesom.
• Učinkujejo protivnetno.
• Oranžne buče so zaradi velike vsebnosti karotenoidov odlične v boju proti raku.
• Dobro delujejo na vse žleze.
• Krepijo vse telesne sluznice.
• Preprečujejo razvoj bolezni srca in ožilja.
• Razstrupljajo jetra in spodbujajo izločanje presnovnih ostankov.
• Uravnavajo holesterol.
• Spodbujajo delovanje trebušne slinavke in pomagajo uravnavati raven krvnega sladkorja.
• Oranžne buče pri rednem uživanju zaradi velikih količin betakarotena izostrijo vid
• Bučna semena pomagajo znižati odvečne maščobe in holesterol v krvi.
• Semena so tudi znano ljudsko zdravilo za izločanje črevesnih parazitov.
• V zadnjem času uporabljajo surovo ali kuhano pulpo in sok v kombinaciji z drugimi vrstami terapij za zdravljenje psoriaze – trdovratne kožne bolezni.
• Učinkovita je v boju z nespečnostjo

NEPRECENLJIVA HRANILNA VREDNOST
Zaradi kombinacije vitaminov in mineralov imajo buče posebne koristi na zdravje. Vsebujejo kar 90-odstotkov vode, ostalo predstavljajo beljakovine, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali. So bogat vir vitamina C, riboflavina, kalija, bakra, in mangana. Vsebujejo tudi manjše, vendar pomembne količine vitamina E, tiamina, niacina, vitamina B6, folne kisline, železa, magnezija in fosforja.
Karotenoidi, ki jih buče vsebujejo, so tisti, ki našemu telesu pomagajo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja in rakavih obolenj. Uživanje hrane oranžne barve nam bo pomagalo tudi k lepši polti. Karotenoidi namreč prehajajo iz krvnega obtoka v številne organe vključno s kožo, kjer se nalagajo.

BUČNO OLJE
Bučno olje stiskajo iz semen in ima sorodne zdravilne lastnosti kot semena, zato sodi med hranilno bogata olja. Obogaten je z maščobnimi kislinami omega-3, ki jih človeško telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Bogato je z delta-7-steroli, ki delujejo proti povečanju prostate, poleg tega večkrat nenasičene maščobne kisline v sodelovanju z drugimi učinkovinami pozitivno vplivajo na presnavljanje holesterola, visoka vsebnost vitaminov in mineralnih snovi pa prispeva k dobremu delovanju organskih sistemov: urogenitalni, prebavni, srčno-žilni, endokrini in živčni sistem, skeletno-mišični in kožni. Omega-6 maščobne kisline povzročijo hitrejšo rast las in obnavljanje kože, uravnavajo presnovo in ohranjajo zdrave kosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 11, str. 94.

Poslušal sem domačega župnika, ki je govoril o trpljenju duš v vicah. Govoril je o ljudeh, ki so imeli sposobnost komunicirati s trpečimi dušami v vicah. Rekel je, da duše v vicah močno trpijo, ker nihče zanje ne moli. Na tej točki pa me je prešinilo vprašanje: Kaj pa neverniki, ki so vse življenje grešili in nimajo nikogar, ki bi zanje molil?
Ko sem se še nekoliko poglabljal v to, se mi je odprla nova nejasnost. Mnogo namreč slišimo o tem, da ima trpljenje znotraj krščanstva posebno mesto. Da po njem rastemo v veri in zaupanju v Boga. Da nas bo prava ljubezen slej ko prej privedla v trpljenje, zato je trpljenje odrešilno. Je ‘v naravi’ prave ljubezni. In ne nazadnje naj bi bili za zemeljsko trpljenje poplačani pri Bogu. Toda, kaj pa ljudje, ki nimajo kančka vere, a vendar umrejo v velikem trpljenju – recimo, da jim pulijo nohte, režejo organe ....?
Če trpljenje dojemamo kot nekakšen odpustek, bi moralo tudi trpljenje nevernika (torej nekoga zunaj krščanstva) ‘veljati’ enako kot trpljenje vernika, četudi mučenca za vero. To pa je popolnoma skregano z zdravo pametjo. Čemu bi bilo trpljenje samo po sebi nekaj tako posebnega?
Po drugi strani pa, če trpljenje samo na sebi ne predstavlja nečesa odrešujočega in je odrešilno zgolj trpljenje iz nekega transcendentalnega razloga – recimo iz ljubezni – kaj je v tem primeru merilo za ‘odrešilnost’ trpljenja? Mar ima višji cilj le trpljenje za ljubezen, za krščansko vero, in je ‘odrešilno trpljenje’ rezervirano le za ozek krog predanih izbrancev?
Tim
Hvala za zanimiva, a tudi kar malo zapletena vprašanja. Iz vašega zapisa sem razbral pravzaprav tri temeljna vprašanja, na katera bom skušal odgovoriti: vprašanje vic ter vprašanje trpljenja vernega in nevernega človeka.
Cerkev z vicami izrazi stanje po smrti tistih ljudi, ki so sicer umrli v Božji milosti, v prijateljstvu z Bogom torej, a so nepopolno očiščeni posledic svojih grehov. Predno se lahko popolnoma združijo z Bogom v nebesih, je naravno, da se morajo očistiti še teh ‘ostankov’ grešnosti, saj Bog ni združljiv z ničemer, kar je grešno. Zato se vica latinsko imenujejo ‘purgatorium’, kar pomeni ‘stanje očiščevanja’. Ker pa imamo iz zemeljske izkušnje spoznanje, da se vsako očiščevanja dogaja preko takšnega ali drugačnega trpljenja in bolečine in ker tudi svetopisemsko razodetje nakazuje ‘očiščujoči ogenj’ kot ‘sredstvo’ očiščevanja, je sklep o trpljenju v vicah logičen. Vendar je to trpljenje drugačno kot v stanju pekla, saj ljudje v vicah vedo, da jim je zveličanje zagotovljeno. Iz tega pa sledi, da duše v vicah ne trpijo zato, ker nihče ne bi zanje molil, kot ste vi razumeli župnika. V vicah vsi očiščujoče trpijo. Ker pa verujemo v občestvo svetih, torej v resnično občestveno vez vernih med seboj, si lahko v trpljenju pomagamo. To lahko doživljamo že v zemeljskem življenju, saj imamo že vsi izkušnjo, da nam je bližina ljubih ljudi lajšala trpljenje in bolečino; Cerkev pa nam zagotavlja, da lahko z molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli, še posebej s pridobitvijo popolnega odpustka zanje, pomagamo dušam v vicah pri tem, da je njihovo očiščevanje ‘hitrejše’. Čeprav oni že nekoliko drugače doživljajo čas, ker so s smrtjo že prešli meje kategorije prostora in časa, kot jih doživljamo v zemeljskem življenju, zato je to ‘hitrejše’ mogoče razumeti bolj v smislu intenzivnosti trpljenja. ‘Neverniki’, ki se znajdejo v vicah, pravzaprav niso več neverniki, saj bi se v vicah ne mogli pojaviti, če ne bi bili v živem odnosu z Bogom, ki jih je odrešil; čeprav to ni nujno povezano s pripadnostjo vidni instituciji. Glede tistih, ki nimajo na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil, pa lahko teoretično rečemo, da pač bodo morali dotrpeti svoj delež očiščevanja in nato bodo vstopili v nebeško veselje. Praktično pa lahko rečemo, da Cerkev kot občestvo vedno moli za vse, že pri vsaki sveti maši molimo za vse ljudi; mnogi sveti ljudje darujejo Bogu svoje molitve in žrtve za vse potrebne. Tudi popolni odpustek, sem že slišal, da kdo pridobi za tiste, za katere nihče več ne moli in so morda še v vicah. In še kakšna skrita ‘pomoč’ bi se našla, saj če smo Cerkev skrivnostno telo, torej organizem, potem v živem organizmu vsi udje sodelujejo z vsakim in si med seboj pomagajo.
In zdaj kakšna beseda še o trpljenju. Najprej: trpljenje je samo na sebi zlo in ne izhaja iz Boga. V raju ga ni bilo, vsaj tako lahko dojamemo razodetje. Tretje poglavje Prve Mojzesove knjige nam pove, da se je trpljenje pojavilo po svobodni odločitvi človeka (in tudi svobodni odločitvi nekaterih angelov), da se upre Bogu in se odpove njegovemu načrtu. Ko se je torej svobodno bitje odločilo za greh, se je kot posledica te odločitve pojavilo tudi trpljenje. Izvorno torej trpljenje v krščanstvu nima posebnega mesta, ampak nikakršnega, razen negativnega; še enkrat se spomnimo raja. Ko pa se je človek, ki ga Bog ljubi od vsega začetka, znašel v trpljenju in ločenosti od Boga, ki je ljubezen, se je ta Bog, ki ga je Kristus razodel kot Očeta, odločil, da človeka odreši. A ne kljub trpljenju, ampak prav ‘skozi’ trpljenje in smrt. Z učlovečenjem je Bog sam vstopil v človekovo doživljanje trpljenja in smrti kot posledici greha, zato da ju je od znotraj spremenil. Odkar je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo izrazil Božjo ljubezen do človeka in s tem posledice greha uničil, lahko tudi človek svoje trpljenje pridruži Kristusovemu, ko se z njim poveže in združi, in v tem primeru ima trpljenje lahko poseben odrešenjski pomen. Sicer ostaja samo znamenje prisotnosti zla in greha. Res pa je dejstvo, da je v tem po izvirnem grehu padlem svetu tudi resnična ljubezen prej ali slej povezana s trpljenjem. A vzrok ni ljubezen, marveč vse, kar je v okolici nasprotno ljubezni – torej zlo; a resnična ljubezen je močnejša od vsakega nasprotovanja in zato tudi zmore sprejeti vsakršno trpljenje, da lahko ljubi naprej in tako odrešuje.
Tudi pri tem vprašanju sprašujete o trpljenju ljudi, ki nimajo ‘niti kančka’ vere. Težko verjamem, da bi v takšnem stanju kdo ‘vzdržal’ prav vse življenje. Večinsko prepričanje pa je tudi, da se Bog v trenutku smrti vsakemu človeku na poseben način približa in mu ponudi svojo ljubezen. Kaj se pa takrat zgodi, ko je spoznanje že nekoliko drugačno kot v zemeljskem življenju, pa lahko le ugibamo. Vsekakor pa nam razodetje daje dovolj gotovosti, da lahko verjamemo, da se Bog za vsakega ‘potrudi’ do konca, da bi svojega otroka in brata ali sestro rešil. Sicer pa ostaja v veljavi, da je trpljenje brez Boga brezplodno in zgolj uničujoče. Zato je odločujoča vera kot živi odnos z Bogom, ne pa vera kot izpoved neke zunanje formule.
Naj sklenem z mislijo, navezano na konec vašega razmišljanja. Nobeno človeško trpljenje ni odrešilno. Odrešilno je le Kristusovo trpljenje, ker je trpljenje druge Božje osebe v človeški naravi, s katero se je združila. To pa je storila iz ljubezni. Ljubezen ne potrebuje nobene druge razlage, ker je ni mogoče razložiti. Naše trpljenje dobi smisel le, če postane izraz naše ljubezni in postane tako eno izmed ‘orodij’ za našo združitev s Kristusom tudi v njegovem trpljenju. Seveda ni to edina pot in edino ‘sredstvo’, je pa gotovo izredno pomembno, saj je normalno, da želimo biti eno z ljubljeno osebo predvsem v njenem trpljenju, če smo že v njenem veselju in sreči. In tako želi verni kristjan biti priličen Kristusu tudi v njegovem trpljenju.
TURNŠEK, Marjan.Ognjišče (2013) 05, str. 58