Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.

Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!

ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.

BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.

ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI

• V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
• Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
• V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
• Blažijo revmatična obolenja sklepov.
• Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
• Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
• Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
• Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
• Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
• Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
• Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
• Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
• Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
• Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
• V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
• Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.

IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:

• Maščobe: 0,28 g
• Ogljikovi hidrati: 22 g
• Beljakovine: 1,46 g
• Vlaknine: 2,9 g
• Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).

UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.

UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.

POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.

Sv. Kvirin je bil škof v rimskem mestu Siscia, današnjem Sisku in je dal svoje življenje za Kristusa leta 303.

Sv. Kvirinu je posvečena p. c. na Paljevem (Deskle – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

Starega, modrega škofa je obiskal mlad duhovnik. Ko sta se pogovarjala, mu je škof povedal, kako se je on odločil za duhovnika. Potem je vprašal duhovnika, zakaj je izbral ta poklic.
»Zelo preprosto,« je odgovoril mladi duhovnik. »Čutil sem, da me Bog potrebuje.«
»Zanimivo,« je dejal stari škof. »Kolikor vem iz Svetega pisma, je Gospod samo enkrat rekel, da nekaj potrebuje. Ko evangelist Luka opisuje njegov slovesni prihod v Jeruzalem, piše, da je poslal dva svoja učenca po osliča in naj povesta: »Gospod ga potrebuje,« (Lk 19,21). Osel velja za ponižno žival. Če želiš biti dobro orodje v Božjih rokah, moraš biti ponižen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Jezus je vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 15,36-38)

OGLEDALO
Lepo je živeti v svetu, v katerem ti ni treba skrbeti, ali boš imel jutri kaj za pod zob, v katerem si kozarec čiste vode natočiš kar pod pipo, kjer se s pritiskom na gumb tvoja hiša v trenutku ogreje. Lepo je živeti v svetu, kjer lahko ješ, kar so včeraj skuhali na Masterchefu, in kjer se lahko do podružnice odpelješ z avtom.
Veliko imamo. Morda preveč. In ker imamo vsega preveč, smo pozabili, da te stvari preprosto niso samoumevne; tako se zgodi, da če se za stvari ni treba potruditi, mogoče meniš, da ti pripadajo. Iz tega se je rodilo tisoč naših zablod, tisoč težav našega sveta. Iz tega občutka izvira izkoriščanje delavcev tretjega sveta, za drobiž nam krojijo obleke, polnijo telefone in električne avtomobile. To nam pripada. Užaljeni smo, kadar pomrznejo marelice, spet ne bo nič od domače marmelade. Pa vendar ne bo tako hudo, jo bomo pač kupili, nobenega pomanjkanja ne bomo občutili zaradi tega. To nam pripada. Starodavne oblike vzgoje spet nekako prihajajo na dan, v njih se bleščijo spet nove in nove zahteve, naj otrok ne dobi vsega, kar si želi. Toda povejte, kako pa, če dejansko lahko dobi, kar si zaželi? Če mu ves svet govori, da mu vsaka želja pripada?
Pijani od razkošja samoumevnosti nazadnje enkrat vendarle trčimo v trenutek, ko se nam stvari ne izidejo, življenje se obrne tako, kakor si nismo želeli, da bi se. In mi, ki se nam izpolnijo vse želje, spoznamo, da niso samoumevne. Mnogo ljudi se zato od življenja utrudi, brez volje, brez moči so, da bi lahko preživeli življenje, ki je po svoji naravi težko.

BESEDA
Vendar pa težko življenje še ni nujno nesrečno. Srečno ali nesrečno življenje namreč ni odvisno od tega, kaj se nam v njem zgodi, niti od tega, koliko želja se nam v njem izpolni; saj poznate tisto, ni srečen, kdor veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Odvisno je od tega, kako gledamo nanj. Drugače povedano, ali vidimo, koliko stvari nam je odvzetih, ali pa, koliko nam je podarjeno.
Jezus v puščavi, na kraju, kjer ni nič samoumevno, vzame tistih borih sedem žemelj, ki jih je kdove kdo menda po naključju izbrskal na dnu svoje torbe, morda so bile že stare, trde, se zanje zahvali, in stvari se popolnoma spremenijo. Naenkrat je za vse dovolj kruha, čudežno, vsega je dovolj, celo preveč, ko je poleg hvaležnost. Ker občutimo, da nam je nekaj dano, ne da bi si to s čimerkoli zaslužili. Zato je hvaležnost za moje življenje tako pomembna. Zaradi nje se počutim obdarjen in preskrbljen – in to vedno, tudi sredi puščave. Počutim se kot nekdo, za kogar je nekomu mar, kot del velikega načrta, v katerem je vse na svojem mestu, kjer je poskrbljeno za vse, kar tisti trenutek potrebujem. In se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62

Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis!
Zato je pustil prvo stranko čakati petnajst minut. Da bi naredil še večji vtis, je ob njenem prihodu v pisarno zaigral pomemben telefonski pogovor. »Gospod generalni direktor, ne smemo izgubljati časa. Da, da, če res želite ... Samo ne manj kot 20.000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno ... Nasvidenje.«
Potem je odložil slušalko in prijazno pogledal stranko.
Obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je najbrž nanj naredil še večji vtis, kakor je nameraval. Vprašal je:
»Kaj želite, gospod?«
»Jaz, jaz ...« je jecljal mož, »sem prišel samo priključit telefon.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 106
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Poznam kar nekaj Erazmov.
Ta, ki mi je najljubši, je pravzaprav še deček, pa čeprav se poznava več kot štirideset let. Govorim seveda o znamenitem knjižnem junaku Astrid Lindgren iz knjige Erazem in potepuh. O osirotelem dečku, ki je pobegnil iz sirotišnice in svoje nove starše dobil v potepuhu Oskarju in njegovi ženi Martini, h kateri se je le-ta na koncu potepov vendarle z veseljem vračal.
Tudi ti, ljubi moj sveti Erazem, si se precej potepal preden si iz rodne Antiohije prispel do škofovskega prestola v Formiu v bližini Neaplja, le da so bile tvoje dogodivščine precej bolj razburljive in boleče kot tiste iz knjige: bežal si pred preganjanji, preživel velik vihar in grozovito mučenje.
Potem sta tu še dva precej bolj resna Erazma: naš razbojniški postojnski Erazem Predjamski in učeni Erazem Rotterdamski. Ker si se na začetku svojih potepanj najprej za nekaj let zatekel v votlino – torej: v jamo – na gori Libanon, bi te lahko klicali tudi Erazem Jamski. Ste pa vsi trije še drugače – lahko bi rekli: notranje – povezani. Erazma Predjamskega je smrtonosna krogla bojda presenetila na stranišču, Roterdamski je umrl zaradi griže, ti, moj ljubi in sveti Erazem, pa si priprošnjik pri črevesnih težavah.
Do tega svojega patronata si prišel, ker so te za svojega zavetnika najprej vzeli mornarji. In to zato, ker si med plovbo pomiril vihar. Upodabljali so te z vitlom za sidrne vrvi, potem pa se je razširila legenda, da so ti med mučenjem z vitlom vlekli iz telesa čreva, in so ti pač zaupali te neugledne notranje organe.
Napake se pač zgodijo.
S teboj pa je povezan še en nesporazum: Zaradi tvoje viharne morske pustolovščine so po tebi poimenovali vremenski pojav pri katerem zaradi koronske razelektritve okoli ostrih konic – na primer jarbolov – nastane svetleča plazma. Pojav se imenuje “Ogenj svetega Elma/Erazma”, pri nas pa smo ogenj pripisali svetemu Eliju.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
Obilo žegna za tvoj god, ljubi sveti Erazem. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 98.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52

Kar nekako sem slutila, da me bo nečak prosil za birmansko botro. Bila sem zelo vesela, ker ga imam resnično rada. Počasi pa moje navdušenje nad tem poslanstvom bledi. Živiva v isti župniji in se srečujeva pri nedeljski maši. Fant je vseh birmanskih priprav naveličan in samo še odšteva dneve do birme. Tudi na duhovne vaje je šel z odporom, čeprav mu je starejša sestra razložila, da je to zelo prijeten vikend, ki ga oblikujejo mladi animatorji. Vse, kar je povezano z birmo, mu je odveč. Pravi, da če mu mami ne bi toliko težila, bi že davno prenehal hoditi v cerkev in k verouku. Maša je največji dolgčas. Če bi sedel doma in gledal v zid, ne bi bilo tako dolgočasno. Naš župnik vztraja, da so birmanci ministranti. Nečak sicer gre ministrirat, vendar se vedno postavi zadnji v vrsto, tako da strežejo drugi. Vedno, ko se pogovarjava o birmi, veri, cerkvi in zakramentih, mu razložim, kaj vera pomeni meni. Večkrat mu po maši razložim, kaj je bilo meni zanimivo v berilu, evangeliju ali pridigi. Povem mu, kaj sem jaz odnesla od bogoslužja, kako se da konkretno uporabiti božjo besedo v življenju. Vendar se vedno samo nasmehne in reče, da je meni pač lahko, ker verjamem v te stvari. Bojim se, da bo na dan birme zadnjič v cerkvi. Vem da je fant v letih, ko ga zanima vse drugo, samo duhovno življenje ne. Ne vem, kako naj ga prepričam, da se z birmo vse šele začne, ne pa konča, tako kot on misli. Tudi njegova družina obišče cerkev samo za božič in veliko noč, tako da fant nekega dobrega zgleda doma nima. Ne vem več, kako naj mu približam verske vrednote, da ne bom preveč vsiljiva in bo dobil še večji odpor.
Ivica

V dneh, ko boste dobili v roke to Ognjišče, bodo v številnih župnijah birme – marsikje so tudi že bile – in marsikateri birmanec bi izrekel podobne besede kot vaš nečak, da je maša dolgočasna, da mu je vera brez veze, da njegovi starši ne gredo v cerkev, razen za veliko noč in božič ... Ne bi jih pa veliko moglo reči, da imajo tako botro, kot jo ima vaš nečak. Botro, ki ji je mar vera njenega birmanca. To zelo cenim pri vas in občudujem vaš trud, da bi fantu približali vero.

Kot izhaja iz vašega pisma, se pogovarjate z nečakom. Tudi poslušati vas je pripravljen. Seveda bi bilo preveč pričakovati, da bi vam bo po nekaj pogovorih pritrdil in dal vam prav, uspeh je že, da vam prisluhne. Lepo je, da mu posvečate čas in pozornost. Najbrž se osebno z njim nima časa pogovarjati duhovnik. Najbrž bi mu fant tudi ne prisluhnil. Če mu duhovnik reče, da Bog je in da vera nekaj pomeni, bi to sprejel kot nekaj običajnega: Duhovnik pač mora tako govoriti. Če mu rečete vi, ki niste duhovnik, mu da gotovo misliti. Morda vam tega ne prizna, a besede, ki mu jih prijazno namenite, sedejo v njegovo notranjost. Bog ve, kdaj se jih bo spomnil! Najbrž ne takoj. Morda bo po birmi tudi prenehal hoditi k maši – pri tem bo žal posnemal samo zgled svojih staršev – , a bodite prepričani, da vseh vaših besed, vaše prijaznosti in sprejemanja ne bo pozabil. Nesel jih bo v življenje. Morda se bo vaših besed in še bolj vašega zgleda spomnil, ko ga bo življenje pritisnilo k tlom, ko bo razočaran, ko ga bo zadela bolezen, ko bo doživel krivico ... Povejte mu, kaj pomeni vera v takih trenutkih! Obenem ga povabite, da se v takih trenutkih lahko zateče k vam. Če vam zaupa, je zelo verjetno, da se bo zatekel.

Kristjani imamo namreč še eno orožje, ki ga drugi nimajo – molitev. Kolikokrat se čutimo pred nalogami v življenju nemočni, zdi se nam, da ne moremo nič storiti, lahko pa molimo in se mirno trudimo po svojih močeh. Molitev dela čudeže. Velikokrat ne takoj, ampak je treba počakati leta ali desetletja. Veliko ljudi bi vam znalo povedati svojo izkušnjo, kako je bila vztrajna molitev uslišana. V nekaterih župnijah imajo birmanci poleg 'običajnega' botra še duhovnega botra. Ta moli zanj. Vi ste lahko dvojni boter v eni osebi. Tudi vi molite za svojega birmanca. Darujte zanj svoje trpljenje in žrtve Bogu.

Junijski številki Ognjišča je bila priložena posebna ponudba za obdarovanje ob preje mu zakramentov, v kateri predstavljamo tudi knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente, med drugim tudi birme. Morda boste med temi knjigami našli tudi kakšno, primerno za vašega nečaka. Knjiga duhovne vsebine pa je lepo in koristno darilo. Nekateri odgovorijo, da poznajo mladega človeka in vedo, da knjig ne bere. Gotovo jih ne bo bral, če mu jih ne bomo poklonili. Če mu jih bomo, obstaja že več možnosti, da jih bo bral. Lahko pa bo knjigo vzel v roke, ko bo potreboval določen nasvet, odgovor na življenjsko vprašanje. Bog ima svoje načrte in zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Tudi v primeru vašega nečaka. Prepričan sem, da imate v tem načrtu vi pomembno mesto.

RUSTJA, Božo. (Pisma), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 6, str. 72-74.