Imam zelo kratko vprašanje, ki pa se po mojem prepričanju precej zapleteno ali celo nerešljivo: Kako postati dobri starši? Na kakšen način postanemo dobri starši in kaj je merilo pri tem? Ali naj gledamo na prizadevanje, ki smo ga vložili, ali na rezultat - naše otroke? Imam nekaj prijateljev, mladih družin, ki se zelo bojijo, kaj bo iz teh njihovih otrok. Nekateri tudi tako zelo, da se ne morejo odločiti za več otrok, ker bi radi imeli neko gotovost ... Verjetno bi vsi radi imeli neko gotovost, neko čarobno formulo, po kateri bi lahko prišli do nekega spodobnega rezultata. Pa se ljudi, ki nam je Bog dal svobodno voljo ne da oblikovati tako preprosto, zato ni odgovora, ki bi veljal za vse in za vedno. In verjetno je tako prav, kajne gospod Žorž. Sam sem prepričan, da je pri vzgoji najbolj nevarna prav prepričanost in zagledanost v lastne ideje, v neko zaprtost svojega ‘prav’ ... Nekje sem prebral neko primerjavo, da je vzgoja podobna plovbi na oceanu, kjer se lahko srečamo z vsemi možnimi presenečenji. Tako mi je prijatelj zadnjič rekel, da se včasih zgodi, da so dobri starši taki, ki sploh ne vedo, da so res dobri, drugim pa, ki mislijo, da se ne bodo nikoli zmotili in da ne rabijo nobenega nasveta, pa nič ne uspeva. Kakšno (kaj) je pa po vašem prepričanju tisto odločilno merilo, po katerem lahko nekaterim upravičeno rečemo, da so res dobri starši? Ali je to priznanje in ta etiketa sploh pomembna? Ali ni to le neka zunanja nalepka, statusni simbol?
Tilen

Dragi Tilen!
Hvala za zelo zanimivo vprašanje. Pa ste pravzaprav na vse najpomembnejše odgovorili že sami, meni ostane tako le še potrditev, da razmišljate prav, da imate zelo zdrave poglede na vzgojo. Na koncu pa vendarle ostaja odprto vaše vprašanje: ali sploh lahko govorimo o ‘dobrih’ starših, ali ni morda tudi ta označba ‘dobri starši’ le neka nalepka, statusni simbol ...
Kakorkoli gledamo na vzgojo, vendarle imamo neke osnove za to, da ocenimo, presodimo neke starše za ‘dobre’. Pa se bom ustavil že tu: ‘dobre’ sem dal v narekovaje. Iz več razlogov. Tu se bom omejil na dva:
Najprej zato, da dovolj jasno poudarim, da ‘dobri’ ne pomeni ‘idealni’, ‘popolni’ ..., ker takih staršev preprosto ni! Sam bi tu najraje uporabil opredelitev, ki jo je postavil angleški pediater in psihoterapevt leta 1992. Govorimo raje o ‘dovolj dobrih starših’! To pomeni o starših, ki niso idealni, popolni, ki delajo tudi napake!
Potem zaradi posebnega paradoksa vzgoje. Otrok se namreč v procesu vzgoje pripravlja za vstop v odraslo življenje, v katerem nič ni ‘idealno’. V tem svetu se kar naprej dogajajo napake, še več, kar naprej doživlja neke krivice, nesreče ... Ali je lahko ‘dobro’ vzgojen otrok, ki ni pripravljen na te krivice? Najbrž ne. Po nekih idealiziranih pričakovanjih starši otroku ne bi smeli povzročiti nobene krivice, ampak otrok se vendar vzgaja ob starših, zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo ... Dobri so torej starši, ki otroka vzgajajo za resnično življenje in ne za neko iluzijo, idealizirano podobo tega življenja.
Toda ob tem se takoj postavi vprašanje: kaj pa je potem z vrednotami? Mar niso vrednote neki ideali? So ideali, vendar ideali, ki naj človeka vodijo, usmerjajo skozi življenje, h katerim človek nenehno stremi. Dobri starši otroka vzgajajo v zdravih, pravih in večnih vrednotah, vendar ne za sužnja teh vrednot, ampak za človeka, se ki bo zavestno trudil udejanjati, živeti te vrednote!
Omenil sem zgled kot najpomembnejše vzgojno sredstvo. V sodobni psihoterapevtski govorici rečemo, da se vzgoja dogaja v odnosu, v stiku med otrokom in staršem. In tu smo pri naslednjem pomembnem kriteriju. Vprašanje je torej v kakovosti tega odnosa, stika. Če pa naj bo starš v dobrem stiku s svojim otrokom, mora biti v tem odnosu pristen, iskren. Ne more biti v dobrem odnosu s svojim otrokom starš, ki “igra vlogo idealnega starša”, ki ni pristen, ki ni v tem odnosu iskren. Dobri so torej starši, ki so v odnosu z otrokom pristni, iskreni, spontani!
In še nekaj bom poudari! V vašem pismu ste večkrat postavili vprašanje ‘rezultata’, torej vprašanje merljivosti ‘starševskega uspeha’. V tem vprašanju pa tiči, po mojem prepričanju, bistvo vprašanja dobrega starševstva. Morda bo to, kar bom sedaj zapisal, malo pretrdo za današnji čas (poudarim: za današnji čas, našim prednikom je bilo to povsem jasno, in upam, da bo spet postalo jasno tudi zanamcem), a bom zapisal vseeno: starši, ki so pretirano zaskrbljeni, kakšen bo rezultat njihove vzgoje, ne morejo biti dobri starši. Otrok ni računalniški program, ki deluje pač natanko tako, kot ga je avtor sprogramiral. Otrok je samostojna osebnost, od spočetja dalje. Na to osebnost v veliki meri vplivajo že dedni dejavniki (genski zapis), v veliki meri vpliva vzgoja v najširšem smislu, ne samo starševska vzgoja, in na koncu vpliva otrok sam s svojimi svobodnimi izbirami in odločitvami. Če starše pretirano skrbi “rezultat njihove vzgoje”, se za tem lahko skriva nevarnost, da na svojega otroka sploh ne gledajo kot na samostojno osebnost, ampak kot na neki svoj ‘produkt’. Za kristjane, ki verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, pa je takšna drža celo zanikanje Božje vloge v oblikovanju človekove osebnosti.
Dobri starši so torej starši, ki se nenehno zavedajo, da je njihov otrok samostojno bitje, od spočetja dalje!
Seveda pa se dobri starši tudi nenehno zavedajo svoje velike starševske odgovornosti! Za nekoliko lahkotnejši konec tega odgovora, ki ne more biti popoln, ker ne bi vsega povedali niti, če bi popisali ves papir tega sveta, pa si bom privoščil neko prispodobo. Kar nekaj filmov sem že videl, v katerih je dovolj dobro prikazana vloga vzgojiteljev, učiteljev kraljevskih ali cesarskih otrok. Skrbni monarhi izberejo za bodoče vladarje najboljše vzgojitelje, kar jih lahko najdejo. Ta vzgojitelj se potem v celoti posveti vzgoji, kar zagotavlja dober stik, trden odnos. Bodočega vladarja na zahtevo staršev vodi skozi zelo trde preizkušnje, velikokrat za otroka zelo boleče. Toda, pazite: tega otroka dosledno naslavlja z »vaše veličanstvo’ in se do njega tudi iskreno obnaša v skladu s tem nazivom!
Ne moremo biti vsi starši takšni vzgojitelji svojim otrokom, a to naj bi nam bilo vsaj nek ideal, h kateremu stremimo!
Pa, ostanite ‘dovolj dober starš’ še naprej!

ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str 58-59.

ZGODBA

DOKTORAT

– Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
– Kaj pišeš?
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– Kakšna temo pa obravnavaš?
– Kako odreti lisico.
– Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se sliši cviljenje. bevskanje in rezki glasovi ...
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
– Kaj pišeš? ga vpraša.
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– O čem?
– Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
– Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca, ga odvleče v grmovje in glasovi davljenja in zverinskega boja se razlegajo po gozdni jasi.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

MISEL

Da, važno je, kdo je naš 'mentor'. Važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Sveto pismo nam to lepo pokaže na primeru dveh žena: Eve in Marije. Obe sta poslušali, a je bil njun odziv tako različen. Zakaj? Ker sta tudi prisluhnili tako različnim glasovom. Eva kači – hudemu duhu, Marija po angelu Bogu. Zato je Eva zapravila raj, Marija pa je rodila Odrešenika sveta.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj 'mentor' za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

MOLITEV

Gospod Bog, prosimo te,
razsvetli nas, da tebe
izberemo za učitelja svojega življenja.
Ljudje iščejo oporo v svojem iskanju,
naj jo najdejo v tebi.
Naša srca so prevelika,
da bi jih mogle utešiti vsakdanje stvari,
ob katerih bi zapustili smer tvoje poti.
Naj vedno iščemo navdih
v tvoji besedi, ki je duh in življenje.
Sveti Duh, ki je razsvetlil Marijo,
da je izpolnila tvojo voljo
in postala mati našega Odrešenika,
naj vedno razsvetljuje tudi nas,
da vedno ostanemo tvoji otroci.

ISKRA

Pazi, kaj poslušaš! (Mr 4,24)

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. (Heb 12, 2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Danes je zahvalna nedelja. Pri pridigi je naš župnik govoril o hvaležnosti. »Sem hvaležen ali zahteven?« se je spraševal. Ta misel me je spremljala na dan zahvale Bogu za vse, kar nam daje. Ljudje mislimo, da je samoumevno dihati, hoditi, videti, slišati, misliti, delati, pa nam je vse darovano. Zato je prav, da se človek vsak dan Bogu zahvaljuje. Na zahvalno nedeljo pa se skupaj zahvaljuje vse občestvo, združeno pri maši – daritvi zahvale.
“Sem hvaležna tudi svojim bližnjim za vse, kar mi storijo, mi pomagajo, svetujejo?” sem se spraševala.
Kadar je govora o tem lepem dejanju ljubezni,se spomnim starejšega moža, ki sem mu hvaležna že od mladih let. Danes pa se sprašujem, če je dovolj, da v srcu pomislim: “Hvaležna sem mu!‌ Kaj lahko storim v zameno, da bo čutil mojo hvaležnost?”
Pred oči mi pride srečanje z njim pred nekaj tedni. Pri srcu me je zabolelo, ko sem zagledala starega moža, ki je komaj premikal noge s pomočjo bergel, ki mu sežejo prav do podpazduhe. Moliti moram zanj, da mu Bog pošlje pomoč angela varuha, kot ga je v podobi tega moža poslal meni tistega mrzlega, temnega zimskega večera na železniški postaji v Ljubljani.

***
Ko sem hodila v osemletko, sem bila samo nekajkrat v mestu. Življenje v njem mi je bilo tuje. Končala sem osemletko in začelo se je razmišljanje, kam sedaj?
»Rada bi bila šivilja,« sem rekla.
»Zakaj pa ne bi šla študirat, saj ti učenje ne dela težav,« so me nagovarjali.
»Prav, bom pa šla v šolo za medicinske sestre.«
»Nemogoče! Ko boš videla kri, boš skup zlezla.«
»Ja, bom pa študirala jezike.«
»V redu, najbolje da začneš z gimnazijo.«
Starejši sestri in brata so mi poiskali šolo in najbližji internat. Prvi letnik je bil kar v redu, le pri najljubšem predmetu – angleščini si s profesorico nisva bili prav simpatični ena drugi. Tudi ocene mi je vedno nižala, če sem se še tako trudila in sem znala snov.

***
Življenje v mestu mi je bilo še vedno tuje, zato mi je prišla kar prav odpoved internata gradbene šole, ker so imeli dovolj svojih dijakov. Vsi z drugih šol smo pristali na cesti. V bližini ni bilo nobenega drugega internata, morala bi se voziti z mestnim avtobusom. “Se bom pa z medkrajevnim avtobusom vozila domov.” Pridružila sem se vozačem. Šolski urnik se je pokrival z odhodom predzadnjega avtobusa ob sedmih zvečer, naslednji, zadnji, pa je odpeljal ob pol enajstih. Povedala sem svoji dobri, razumevajoči razredničarki in vsem profesorjem je naročila, da me morajo zadnjo popoldansko šolsko uro spustiti pol ure prej, da ne bom zamudila avtobusa. Tega so se držali vsi, razen profesorice angleščine, ki me je imela še bolj na piki. Čeprav smo imeli angleščino vsak dan, torej pet ur na teden, me je, če se je le spomnila, zadnjo uro poklicala k tabli na spraševanje. Ves razred se je potegnil zame: »Od daleč je, zamudila bo avtobus, potem bo morala dolgo čakati. Jutri jo lahko vprašate.« Profesorica pa je bila neusmiljena, nič ni poslušala, kaj ji govorijo moji sošolci.
Vsa nesrečna sem se z mestnim avtobusom pripeljala na avtobusno postajo. “Morda pa še ni odpeljal, včasih ima zamudo,” sem hitela na našo številko na koncu postaje. Vse je bilo prazno, temno, niti luči niso vse gorele. “Kam naj grem? Zunaj je mraz, pa še strah me je tujcev, ki se stalno obregajo obme s tujimi, grdimi opazkami. Iti moram nekam, kjer je svetlo in je več ljudi.” Šla sem v čakalnico na železniški postaji. Bila je polna, skoraj zasedena. Stala sem tam ob steni in zaradi tesnobne osamljenosti sredi tujcev mi je šlo skoraj na jok.
Stalno so se odpirala vrata in kot bi nekoga pričakovala, sem vsakič pogledala, kdo bo vstopil. In glej, srce mi je poskočilo od veselja, ko sem zagledala znani obraz očetovega sodelavca in našega krajana. Planila sem k njemu, kot da bi prišel moj angel varuh, poslan od Boga.
Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa ti delaš tukaj ob tej pozni uri?«
Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vzel me je pod svoje varstvo. Nobenega nadležneža in vsiljivca ni bilo več blizu. Našla sva prostor, sedla in se pogovarjala. Čas je hitro minil, tesnobe in strahu ni bilo več.

Nikoli ne bom nehala biti hvaležna človeku, ki mi je ob tako pravem času prekrižal pot. Zdaj sem že v letih. Moj angel varuh je še živ, vendar zelo betežen. Ko sva se srečala v ambulanti, sem se mu morala po skoraj petdesetih letih ponovno zahvaliti. Spominjal se je tistega večera in mi rekel: »Včasih te Nekdo pošlje ob pravem času na pravo mesto. Vesel sem, da sem bil takrat tam.«

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 78-79.

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

Vsako leto praznujemo zahvalno nedeljo. Takrat v cerkvah pred oltarje postavimo izbor pridelkov, ki nam jih Bog dobrohotno daje in so naša hrana. Prav je, da se zahvalimo Bogu za darove zemlje, a ni dovolj samo takrat, ampak vedno se moramo zahvaljevati. Blaženi škof Anton Martin Slomšek je napisal: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!«
Na župnikovo povabilo smo župljani napisali zahvale za to, kar se je komu še posebej zahvale vrednega zgodilo. Nekdo se je zahvalil za našega župnika in verouk, spet drugi za srečanje z Bogom ob veselem dogodku družine. Zahvala je bila za ta čas in kraj, kamor nas je Gospod postavil in kjer ne divjajo vojne. Nekdo ceni lepo jesensko barvitost in sonce, ki pomeni, da je imetje varno pred jesenskimi poplavami. Zahvala je bila za skupino za Slomškovo bralno priznanje za odrasle, ki deluje v župniji že več let in upošteva Slomškove besede: »Berite, in kar ste brali, dobro preudarite!« To člani pridno delamo. Nekdo je izrekel zahvalo za uspešno prestano operacijo.Ko sem pred začetkom maše začela svoj niz zahvaljevanja za družino in za vsakega člana posebej, za zdravje, za vse udobje, ki ga imamo, za vero, primerno vreme, za mir, se mi je prikradla grenka misel: »Koliko let še?« V teh razmerah, ko tujci napolnjujejo prazen prostor v Evropi, ko slišimo o njihovih zlih dejanjih v drugih delih našega sveta, me zajame strah.
Kako dolgo bomo še lahko tako nemoteno, Bogu predano, hodili v našo lepo, čeprav ne veliko župnijsko cerkev? Kako dolgo bo še med nami naš župnik, ki vodi našo vedno manjšo čredo? Kaj lahko naredim jaz, ubogi nihče, da bi se to čim kasneje ali nikoli zgodilo? Po našem običajnem mišljenju ne morem narediti nič. Če pa je v srcu živa vera, lahko z molitvijo, postom, dobrimi deli, ko vse te skrbi prepustim Jezusu, naredim veliko.
Strah me lahko popolnoma ohromi. Tudi njega izročim Jezusu, da dobim mir v srce, ki ga samo on lahko da. Jezus, vate zaupam! Danes ne bom vzdihovala pred Bogom kaj bo, kaj nas čaka v prihodnosti, ampak se mu bom iz vsega srca zahvaljevala za vse, kar smo imeli doslej in še vedno imamo; prosila ga bom, naj nam pomaga to ceniti, ljubiti in nikoli obrniti hrbta vsemu temu razkošju, ki ga toliko tisoč kristjanov že dolgo več nima.
Hvala ti, Gospod, da sem lahko to, kar sem – Božji otrok. Kot božji otroci smo ti lahko iz srca hvaležni za vse, kar nam daješ.
Heidi

Sami ste napisali, da se moramo Bogu zahvaljevati vedno, ne samo na zahvalno nedeljo, ki jo obhajamo v času, ko poberemo sadove zemlje. Zahvaljevanje Bogu bi morala biti kristjanova stalna drža. Vaše pismo je lepa osnova za premislek o zahvaljevanju in hvaležnosti.
Maši s tujo besedo rečemo evharistija, evharistična daritev. Beseda evharistija izhaja iz grščine in pomeni zahvala. Torej je vsaka maša zahvala Bogu. Sami ste lepo napisali, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Hvaležen pa je tisti človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Ko se vernik zaveda, da mu je vse darovano, da je vse, kar ima, dar dobrega Boga, mu bo ta zavest pomagala, da bo Bogu iskreno hvaležen.
Vi ste navedli kar dolg seznam, za kaj vse je lahko hvaležen človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Kljub kar dolgemu seznamu bo vsakdo lahko dodal še veliko stvari.
Naš prvi urednik, pokojni Franc Bole, je večkrat govoril, da moramo biti Bogu hvaležni za čas, ki nam ga naklanja, saj ga lahko izkoristimo, da delamo dobro in se damo v službo Bogu. Bivamo v času in v prostoru, kamor nas je Bog postavil. Zaupati moramo, da nas je Bog z namenom postavil ravno na to mesto, kjer smo, in v čas, v katerem živimo. S tem se dotaknemo nekaj vaših skrbi, ki jih omenjate v pismu: priseljenci, ki prihajajo v naše kraje in spreminjajo obličje naše dežele, bojazen, koliko časa bomo imeli še duhovnike, ali jih bomo imeli dovolj … V teh besedah je čutiti strah. Strah pa ni dober. Kdor je hvaležen, veruje v Boga in veruje v njegovo previdnost. Bog nas je postavil v naš čas in naše okolje, da bi tu naredili nekaj dobrega. Postavil nas je v to okolje z namenom. Ta zavest nas bo osvobajala in nam dajala poleta. Človek, ki trdno veruje, se ne predaja strahu in malodušju, čeprav ga zunanje okoliščine lahko nagibajo k temu, ampak bo v zavesti, da mu je bilo že toliko darovano v življenju, hvaležno iskal novih možnosti, da bi delal dobro drugim. Lahko bo začel z majhnimi dejanji, a bo skušal narediti vsaj nekaj in se ne predal malodušju.
Hvaležnost do Boga bo vernega človeka vodila, da bo delal dobro. Spominjam se prizora iz nekega filma. Sirotišnico je obiskal zakonski par srednjih let. Rad bi posvojil enega od otrok. Upravniku sta dejala: »Imava že svoje otroke. Srečni smo in nič nam ne manjka. Bogu smo hvaležni za to in radi bi se mu zahvalili s tem, da bi posvojili eno od sirot.«
Navedli ste zelo pomenljive Slomškove besede: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!« V njih je veliko resnice in sprašujejo nam vest. Ljudje radi prosimo. Pred Boga stalno polagamo svoje prošnje. Manj se mu znamo za vse zahvaliti. Dovolj bi bilo pogledati samo mašne namene. Večina maš je za pokojne, pa za zdravje in podobno. V zahvalo jih je manj. Pa je vsaka maša že po etimologiji najprej zahvala, ki nas opominja, da vse prejemamo od Boga in da imamo zato velik razlog za hvaležnost.

Od letošnje pomladi ves svet pesti epidemija koronavirusa. Za mnoge je to stalna priložnost za nerganje, negodovanje in za proteste. So ljudje, ki jih to vedno moti in so zaradi tega slabe volje, razdražljivi, jezni … To je en pristop k tej bolezni. Če pa nanjo pogledamo drugače, potem lahko rečemo, česa vsega smo bili obvarovani. Kako so trpele nekatere države in pokrajine. Nam je bilo prizaneseno. Koliko ljudi je težko zbolelo, koliko jih je umrlo … Mi se ne smemo pritoževati, ampak smo lahko Bogu hvaležni. Vidimo, da bo ista stvar enim razlog za jezo, nejevoljo in proteste, vernemu človeku, ki se zaveda, da je vse Božji dar, pa razlog za hvaležnost.
Ob koncu pa naj bo vaše pismo priložnost še za eno stvar: da bomo znali biti hvaležni tudi sočloveku. Lepo je, če smo hvaležni Bogu, a lepo je tudi, da smo hvaležni ljudem, s katerimi živimo in nam naredijo kaj dobrega. Hvaležnost do Boga ne izključuje hvaležnosti do ljudi. Nasprotno. Ljudje, ki so hvaležni Bogu, bodo znali biti hvaležni tudi ljudem. Velikokrat se nam zdi normalno, da nam ljudje naredijo kakšno uslugo ali nam delajo usluge dan za dnem. Pokažimo jim svojo hvaležnost. Ne odlašajmo. Včasih bo droben hvala tem ljudem polepšal vsaj dan, če ne življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 6-7.

Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me zaustavi poseben občutek v telesu. Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim dogodka izpred tridesetih let, ki se mi je vtisnil v spomin. V tej hiši sem namreč prvič doživel izkušnjo smrti, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci … tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za njegovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli medsebojne zamere, prav tako kot danes. A imeli so zdrav odnos do smrti in pokojnih.
Kam so danes izginili ti običaji molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. Vsaj večina ljudi. Čisto tiho smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je pomembno prav tako kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo pregnali iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker niso prijetni. Sedanja družba in življenje pa nas spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive. Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitev. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da zanj molimo. Iskrena molitev ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev. Da bi se tega zavedali, je treba spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo – spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih darujemo za pokojne, so milost zanje in nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša ‘investicija’, ki gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj.Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam.
Alek

V svojem pismu se dotikate številnih problemov odnosa sodobne družbe do umiranja in smrti in bo zato dobrodošel razmislek ob prazniku vseh svetih in spominu vernih rajnih. Zaradi omejenega prostora se bom moral ustaviti samo ob nekaterih temah.
Pišete, da bi morali “spremeniti odnos do umiranja, smrti”. Spominjate se, kako ste se kot otrok prvič srečali s smrtjo. Nobene travme niste doživeli ob tem, ampak vam je ostal samo lep spomin na spoštljiv odnos do pokojnika in molitve. Ta vas spremlja še danes. Prva napaka naše družbe je, da otrokom o smrti in o minljivosti življenja ne govorimo. Spominjam se zdravnice Metke Klevišar, ki je govorila o primerih, ko otrok niso pustili na pogreb babice in kako so otroci doživeli kot travmo, ker se niso mogli posloviti od babice, ki so jo imeli radi.
Nikakor ne smemo idealizirati preteklih časov, a o odnosu do smrti se lahko marsikaj naučimo od njih. Pokojni je ležal doma, ob njem so molili … Proces žalovanja je bil nekako ‘določen’ z navadami, kar je pomagalo ljudem prebroditi izgubo. Danes, ko se je tudi zaradi drugačnega načina življenja spremenil odnos do pokojnih in smrti, so ljudje velikokrat prepuščeni samim sebi in odhod najbližjih težje prebolijo.
Omenjate praznovanje prvega novembra, praznika vseh svetih, ko pokopališča dajejo “podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive.” Spomnite, da je največ, kar lahko storimo za pokojne, “da zanje molimo”. Tudi v to praznovanje je vdrlo potrošništvo. Prav je, če obiščemo grobove in jih uredimo (ne da bi pri tem pretiravali ali tekmovali s sosedi), to je pravzaprav odraz krščanske vere. Krščansko je imeti grob in ne raztresati pepela po vodi ali travnikih. Tudi je prav, da se damo pokopati v krsti, ne v žari. 

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Obisk grobov je izraz vere v vstajenje, seveda če obisk grobov spremlja molitev. V naši tradiciji – tudi to smo pozabili – so molitev za pokojne spremljala dobra dela, zlasti pomoč potrebnim. Pomislimo samo na kruhke, ki so jih pekli o vseh svetih in delili potem ubogim. Ljudje so verovali, da dušam v vicah pomagajo molitve in dobra dela. Naj bo to spodbuda tudi za nas. Zato morda namig: raje kot da pretirano krasimo grobove in prižigamo veliko količino sveč, kar postaja že tudi ekološki problem, darujmo za potrebne.
Ob omenjanju molitve naj poudarim tudi pomen svetih maš za pokojne. Navada je bila, da so za pokojnega darovali pogrebno mašo, osmino, trideseti dan po smrti (ali pogrebu). Pozneje so darovali za mašo še ob obletnici smrti. Nekateri morda tudi ob godu ali rojstnem dnevu pokojnika. Vsi ti dnevi so priložnost za mašo pa tudi za molitveni spomin za pokojnika.
Ob koncu samo še nekaj o strahu, da drugi ne bodo molili za nas. Upam, da je ta strah odveč. Če bomo molili za pokojne, darovali za maše, opravljali dobra dela – sami ste tako napisali – je to najboljša ‘investicija’ za našo prihodnost. Ta ‘investicija’ nas bo spremljala tudi pred usmiljenega Očeta, ki ga bomo srečali. In ta Oče nas bo skupaj s tistimi, ki smo molili zanje, ‘prepoznal’ tudi po naših molitvah in dobrih delih. Upam, da si vi že pridno ‘vnaprej z investiranjem’ v molitev za pokojne in dobra dela pripravljate večno bivališče pri Očetu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 6-7.

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.