Iz svoje mladosti se spominjam, da smo otroci revnih družin pred praznikom Vseh svetih hodili od (kmečke) hiše do hiše in ‘nabirali vahče’. To so bili hlebčki kruha ki so jih gospodinje spekle prav v ta namen. Ko so nam jih dajale, smo rekli: »Bog lonaj, Bog se usmili duš v vicah!« Ali je bil ta običaj znan tudi drugod pri nas, ne samo na Notranjskem? (Jurij)

Naš priznani narodopisec Niko Kuret o tem ‘dobrodelnem’ običaju piše v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Tam zvemo, da je bil razširjen ne le po vseh slovenskih pokrajinah, ampak tudi ponekod drugod v srednji Evropi. Hlebčki, ki so bili iz različne moke (koruzne, ječmenove, ržene, pšenične), so po raznih pokrajinah imeli različna imena: najpogosteje so jim pravili prešice in vahči (praznik Vseh svetih se je imenoval vahti), na Štajerskem krapci. Z njimi obdarjeni revni otroci in odrasli siromaki so v zameno obljubili, da bodo molili za verne duše v vicah. Ponekod so prešice/vahče dobili tudi tisti, ki so med letom pomagali pri kmečkih opravilih. Poleg kruhkov so dajali tudi jabolka, hruške, krompir. Kmalu po drugi svetovni vojni je ta lepi običaj pri nas zamrl.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 48.

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih. Ob njih se kar sama po sebi prebudi misel na čas (ki je že nadčasen),

Besede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Moje telo naj vzame zemlja, iz katere je vzeto. V spravo za moje grehe naj strohni in zavoljo zasluženja Jezusovega naj vstane poveličano na sodni dan. Mojo dušo naj vzame Jezus Kristus, ki jo je odrešil. Vanj verujem, vanj upam in ga ljubim. Obžalujem iz srca, kar sem ga v življenju žalil.
Zbogom, zemlja – rad zapustim, kar imaš ti. Rad se ločim od premoženja, od časti, od veselja, da bi bil le združen s Stvarnikom.
Zbogom, ljubo sonce. Rad se odrečem, da te ne bom več videl. Moje lepše sonce bo Jezus.
Zbogom, dragi farani, prijatelji in znanci. Ljuba mi je bila vaša družba, a pustim vas z lahkim srcem, saj bomo kmalu vsi združeni pri Jezusu v nebesih. Glejte tudi vi na življenje v božji luči in vrednotite ga z večnega stališča.
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.

Ob teh mislih sem se spomnil duhovnega gorjana, sedaj že nebeščana, nadškofa Alojzija Šuštarja. Obiskal sem ga pred zemeljskim slovesom. Njegove misli so pomenljiv odsev njegove osebne skromnosti, miselne prodornosti ... – veličine:
Različno dolga je življenjska pot. Nekateri moramo ob njenem koncu prenašati bolezni. Bolezen je čas zorenja in v njej je velikega pomena molitev za vdanost, posebno k Božji Materi Mariji, ki je “pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov in zdravje bolnikov”. V bolezni človek doživlja minljivost vsega zemeljskega. Bolezen pomeni še nekaj časa, morda še kak mesec, leto, potem pa me ne bo več in bom kmalu pozabljen. Prav je, da o vsem tem razmišljamo. Vendar ne v obupu, ampak v kesanju in prošnji za odpuščanje in v zaupanju v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo.
Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi in da tudi sami odpustimo vsakemu iz srca, brezpogojno.

Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 43.

Ne pusti me samega v zadnjih urah mojega življenja.
Stoj mi ob strani in ko me napadajo jeza, žalost in obup, mi pomagaj, da se bom umiril.
Ko sem brez besed in sediš ob meni, ne misli, da ničesar ne čutim, vse, kar govoriš, lahko slišim, čeprav so moje oči zaprte. Zato bodi pozoren. Ne govori karkoli, ampak govori besede, ki mi bodo v pomoč.
Koristilo mi bo, če mi ne boš govoril besed, ki mi bodo oteževale slovo s tega sveta, ampak mi ga olajševale. V tistem trenutku veliko stvari zame ni več pomembnih.
Poslušam, čeprav moram biti tiho.
Drži me za roko. Moja roka ti bo govorila. Otiraj pot z mojega čela. Popravljaj odejo na postelji. Če v tistem trenutku govorijo dejanja sama, potem jim pusti, da govorijo.
Vendar tudi ti kaj spregovori. Tudi če te zmagujejo čustva. Upam, da znaš moliti. Ne pritožuj se in ne obtožuj. Ni razloga za to. Bodi hvaležen.
Vedeti moraš, da sem bliže vstajenju, kakor si ti.
Naj moja smrt postane zate pridobitev. Odslej živi z novo zavestjo. Postal bom lepši, zrelejši in globlji. Bliže ti bom in srečnejši bom, kakor sem ti sedaj v svoji zadnji uri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 98.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 118.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V tem mesecu novembru, v katerem je še posebej živ spomin na rajne, razmišljam: Če imaš na svetu rad vsaj nekoga, potem izkustveno veš, kako globoko je v nas vsajeno hotenje po neminljivosti. Že majhen otrok, vznemirjen, ko prepozna iztekanje vsega, kar se v zemeljskem bivanju meri v času, ne le sprašuje, pač pa terja, da smo v l/Ljubezni večni. In v sebi smo vsi otroci ...

Se spominjate kako smo se kot majhni otroci igrali skrivalnice? Ta igra kaže na silno potrebo, da se najdemo v očem prikritem skrivališču – bivališču. In kako si otrok želi igrati skrivalnice prav z njemu najdražjimi: starši, starimi starši, brati, sestrami, prijatelji ... Preverja ali jih bo našel (ali ga bodo našli) za navidezno prikritostjo/odsotnostjo. S tipali notranje in zunanje pozornosti tiplje in išče, dokler ne odkrije. Za doživljanja ob minevanju je usodno, če nismo po igrivosti pridobili globoko vase izkustva o (do)končnem najdenju. "Našel sem te!" se nasmehne otrok, ko odkrije mamico, očka ... – Samo zdelo se je, da ju ni, a sta vendarle z njim. Tudi, ko ju ne vidi, bedita nad njim v l/Ljubezni.

Že kot otrok sem slišal govoriti, da je dobro moliti za rajne. Najprej sem mislil: "Ker potrebujejo našo molitev." Danes – po tem, ko je prestopilo prag večnosti, že kar nekaj meni bližnjih oseb, pa vem, da potrebujem 'molitev za rajne' jaz sam. Ko molim, se prebujam v zaznavo očem nevidnih prisotnosti. Takrat tipala mojega duha lažje zaznajo/otipljejo tiste, s katerimi sem v l/Ljubezni v večni navezi. Prej človeški sopotniki, so postali moje angelske bližine. Prebujenemu v zaznavi njihove prisotnosti so na dotik mojega srca in duha blagosti in miline odrešenih. Samo površneži so 'na izgubi'! Že s kančkom notranjega (ob)čutenja lahko vstopamo v 'svetove', v katerih smo v večni navezi.

Po očetovi smrti tudi razumem zakaj se mnogi v velikonočnem tridnevju toliko časa mudijo zazrti v božji grob. Izkustveno sem zaznal/prepoznal, da je Jezusov grob prodor/predor skozi meje časa in prostora v razsežnost večno bivajočih. Človek je obredno bitje in po svetih obredih se prebujamo v svet(l)a občutja. Zato potrebujemo božji grob in je v človeku silna potreba, da zahajamo na grobove nam dragih. Po molitvi doživljamo ob njih prodor v presežno in se globoko v svojem najbolj osebno resničnem zaznamo z rajnimi v večni navezi.

Dan vseh svetih je začetek obdobja (pozna jesen, zima), ki nas vabi k osebni poglobitvi – k ponotranjenju k svet(l)im prisotnostim. Umik iz pozunanjenega življenja je vrnitev k Življenju ne le za rajne, pač pa je vsakoletna obnova tudi za nas, ki bomo vstajenje v novo življenje (pomlad) še doživljali tukaj na zemlji. Rastline odložijo listje, da se lažje obnovijo v svoji korenitosti, živali se zatečejo v brloge, da prodrejo v snu globoko vase in najdejo v sebi počitek, ljudje se ob dolgih večerih (od nekdaj) zbiramo v svojih domovališčih, da otoplimo in osvetlimo ob ognju svoje telo, v medsebojni bližini srce in v stiku z Bogom globino svojega duha. Kako pomemben je čas okrepitve v vseh naših razsežnostih, da lahko, ko pride za to čas, vstopimo polni moči v obnovljeno življenje.

Ne dopustimo, da nas karkoli odvečnega moti v našem počivanju. Sam sem pred meseci odstranil iz hiše TV (ugotovil sem, da sem odvisnež od nenehnih odvečnih vsebin, ki me odtegujejo od bistvenega). Čeprav živim na videz sam, imam sedaj končno čas, da se ob večerih duhovno družim po navezi z Bogom s tolikimi, ki so mi notranje bližnji ali so mi samo priporočeni v molitev (vi, ki ne živite kot jaz na samem, dobro se celostno pocartajte v medsebojni bližini!). Kako to umirja, okrepi notranje moči! Kar naenkrat je ob večerih čas za toliko vsega, kar izpo(po)lnjuje. Tudi za branje Ognjišča (ki že po imenu in še bolj po vsebini!) svetli in krepi za dobro(to) misel in srce.

GRŽAN, Karel (Na začetku), Ognjišče, 2014, 11, str. 3.

Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. ‘Služenje’ je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je ‘rajnka’, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan, boste razočarani, saj močno, močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare ‘nekdanje skupne’, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.
No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: “Ljubi vsi moji!” sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje ‘ljube’, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prosti trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo.
Ob koncu vojnega roka pa sem kot ‘star vojak’ le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: “Ljubi vsi moji!”, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da!
In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vam, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov.
Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z “obuko” in “nemilosrdnim neprijateljem”, ki je na nas “vrebao sa svih strana”, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike.
Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne.
Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska.
Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela pa tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju.
In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne.
Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove.v
Ps – še slovar za nepoučene
“obuka” – vaje za vojaško usposabljanje
“nemilosrdni neprijatelj” – neusmiljeni sovražnik, ki je v naši nekdanji rajnki državi “vrebao sa svih strana” – prežal na nas od vsepovsod

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 114.

Odkar se Štefan spominja, se je na praznik vseh svetih družina zbrala tam za hišo, prižgala svečko in zmolila desetko rožnega venca. Mama je molitev vedno začela: »Naj po naših priprošnjah podeli obema neznancema tukaj med nami in našemu pokojnemu očetu tam daleč na tujem, večni mir in pokoj.« Štefanu se je zdelo prav, da nadaljuje s to navado tudi po mamini smrti, da ohranijo spomin na ljudi in čase.
***
Kmalu po začetku vojne so jih Nemci izselili. Samo pol ure časa so imeli, da so med strahom in jokom iskali po hiši stvari, ki bi jih bilo nujno vzeti s seboj. Vojaki so jih nestrpno priganjali in vpili, da so nabrali že vsega preveč. Medtem ko so se vzpenjali na kamion, so jih suvali s puškinimi kopiti in kričali.
Odpeljali so jih. Vseh pet. Starega očeta, gospodarja Klemena, ženo Rozo in otroka. Štefanu je bilo pet let, Marti pa tri. Prestrašeni in nagneteni so čakali v prostorih železniške postaje. Po dveh dneh so jih na hitro pregledali in strpali v živinske vagone. Vlak je odpeljal v neznano smer. Stisnjeni, da so se komaj premikali, in prezebli, so se v strahu spraševali, kam jih peljejo. Sem pa tja je kdo spregovoril, v glavnem pa so molili. Tudi tisti, ki so na molitev že skoraj pozabili. Po dolgi vožnji z vmesnimi postanki, ko so jih vedno znova preplavili občutki strahu in negotovosti, so se vrata živinskega vagona končno odprla in objel jih je svež zrak. Iz vagona so bolj popadali kot izstopali. Tesno so se držali skupaj, da jih ne bi ločili. Zopet so jih strpali na kamion. Čeprav so bili pokriti s platneno streho, so čutili, da se pot vzpenja. Ko so se ponovno ustavili, so jim ukazali, naj izstopijo. Znašli so se sredi velikega kmetijskega posestva.
Začeli so se njihovi garaški dnevi. Od jutra do večera. Tudi za otroke. Vojaki potrebujejo veliko hrane, so jim bolj z rokami kot z besedami razlagali vojaki, ki so jih pogosto obiskovali. Bali so se jih, tako oni kot tudi domači na kmetiji, ki so sicer bili zadržani do njih, a iz dneva v dan vedno manj hladni. Oni pa so bili veseli, da so skupaj in da niso lačni.
Stari ata, ki je že doma bolehal, je vedno bolj pešal. Stregli so mu, kolikor so mogli. V telesnih bolečinah in žalosti, da je tako daleč od doma, je počasi usihal in po nekaj mesecih sklenil svojo življenjsko pot. Na tujem vaškem pokopališču, na tuji zemlji, daleč od doma, je našel svoj večni počitek.
Po dolgih letih izgnanstva jim je konec vojne prinesel neizmerno olajšanje in veselje, da je konec negotovosti in se bodo lahko vrnili domov. V očeh nemških domačinov pa je bilo poleg sreče, da je vojne konec videti tudi strah pred prihajajočimi dnevi.
Ko so se po nekaj dneh poslavljali, so spoznali, da niso več tujci, ampak že skoraj prijatelji. Na pokopališču so se ob grobu s solzami v očeh poslovili od pokojnega očeta. Bog vedi, kdaj in če bodo lahko spet obiskali njegov grob.
Kaj se vsa ta leta dogajalo doma, so se spraševali celo pot. Kakšno hišo bodo našli in kakšne ljudi po vseh teh grozotah?
Ko so se po več dnevih potovanja bližali domači vasi, so že od daleč videli, da hiša še stoji. “O, Bogu hvala!” so ponavljali in pospešili korak. Glavna vrata so bila odklenjena. S strahom so vstopili. Sredi napol prazne hiše so se objeli in zajokali. Od veselja, sreče in žalosti. Zopet imajo dom, čeprav izropan.
Čez kakšen dan so opazili, da je za hišo del dvorišča nekoliko pogreznjen. Toda kdo bi ob vseh teh spremembah in nujnemu delu mislil na to!
Kakšen teden po vrnitvi jih je prišel pozdravit eden od sosedov. Toliko so si imeli povedati! Mračilo se je že, ko je odhajal. Da naj stopita za hišo, je za rokav pocukal očeta Klemena. Tam se je odkašljal, nato začel pripovedovati, da so po njihovem odhodu Nemci v prazno hišo naselili dva starejša Kočevarja, ki so ju bili izselili iz njune vasi. Bila sta prijazna možaka, sicer se pa niso veliko družili, ker so se zaradi jezika težko sporazumevali. S seboj sta privedla kravo, ki sta jo rada pasla med hišo in hlevom. Tudi tisti dan. Po cesti je prikorakala četa partizanov. Eden od njih je, bogve zakaj, oba ustrelil. Mrtva sta nekaj dni ležala sredi travnika, saj si nihče ni upal priti blizu. Potem so ženske iz vasi sklenile, da ju je treba pokopati. On in še dva soseda so zanju skopali grob na dvorišču za hišo. »Tam je zdaj ugreznina,« je zaključil sosed, »več takrat nismo mogli narediti.«
Klemen se je pokrižal. “Očeta imam pokopanega daleč na tujem, tukaj za hišo pa dva neznanca!” je zavzdihnil in bilo mu je tesno pri srcu.
Ko je Klemen ulil prvo svečko iz loja, kupiti jih takrat niso mogli, so jo prižgali tam za hišo. Za dva nesrečna Kočevarja, ki sta nedolžna našla smrt na njihovem travniku, in za pokojnega očeta, ki je dotrpel daleč od doma in počiva v tuji zemlji. Od takrat so jo na vse svete prižgali vsako leto. Da bi ju prekopali, v tistih povojnih letih še pomisliti niso smeli. Po dobrih petnajstih letih so se meje toliko odprle, da so lahko obiskali grob starega očeta. Prijetno so bili presenečeni, ko so videli, da je grob lepo vzdrževan, ker so zanj skrbeli njihovi nekdanji gospodarji v letih izgnanstva.
Ko so lani prižgali svečko na travniku za hišo, je Štefan čutil, da so mu meseci šteti. »Glej, da ne boste pozabili vseh naših pokojnih,« je na koncu molitve naročil hčerki Marti, »da bo naša zemlja še naprej blagoslovljena!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Praznik vseh svetih, ki ga obhajamo 1. novembra, je povezan s spominom na naše pokojne. Stari ljudje so pravili, da pridejo na vseh svetnikov dan vse duše tiste hiše domov in brez trpljenja vic celo noč ostanejo v hiši. Od kod to verovanje? (Tomaž)

Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev piše, da je bila po vsej krščanski Evropi razširjena vera, da se na vseh svetih dan ob večernem zvonjenju začnejo vračati duše iz vic na svoje domove in so do večernega zvonjenja naslednjega dne rešene trpljenja. Temu verovanju o vračanju duš rajnikov, ki izvira poganstva, je krščanstvo dalo pravo vsebino. Jezus je tisti, ki 'spušča' duše iz vic, duše pa se v teh dneh zanašajo na posebno priprošnjo živih, da jih bo njihova molitev odrešila prav to noč. Zato so se verni ljudje na ta praznik pripravljali s strogim postom, dušam v vicah so pomagali z dobrimi deli (revnim otrokom so delili posebne kruhke), na vse svete popoldne so se udeležili bogoslužja za rajne v župnijski cerkvi, v družinah pa so oba večera – pred vsemi svetimi in na vernih duš dan – zmolili vse tri dele rožnega venca. Temelj vsega tega je vera, da smo živeči v Bogu povezani z našimi rajnimi, ki so v vicah ali so že poveličani v nebesih. (sč)

1. novembra godujejo vsi sveti. V svoji zgodbi nas sleherni nagovarja kako notranje izpolniti svoje življenje,

Kar naprej si pijeva kri in se žreva,« sta izjavila vsa prizadeta. »Zdi se, da imamo mi, ki nam navzven nič ne manjka, tudi navznoter vsega preveč – preveč problemov,« je rekla v brezhibno odeta gospa. In smo skupaj odkrivali pot, na katero ju je primorala notranja tesnoba – največkrat je prav ta milostni dar za korenitejše uvide in spremembe v življenju. Naj strnem njuno (morda tudi zate zanimivo) pot rešitve v tri korake.
1. Če želiš, da se tvoja stiska odreši, jo odpri v pomoč.
A ne najprej v pomoč zase, pač pa vsaj do nekoga, ki je v stiski in te k njemu pokliče Ljubezen. Vase zagledani sebičneži ne bodo nikoli rešili svojih stisk – v najboljšem primeru jim bo uspelo le to, da jih prikrijejo. Lahko imamo velik finančni kapital, a moramo ob tem prenašati v sebi prav tako veliko obteženost; lahko smo izjemno naštudirani, pa smo globoko v sebi še bolj zakomplicirani; lahko smo zelo slavni – navzven osvetljeni, v sebi pa grozljivo zatemnjeni; lahko tekamo, plezamo, se potapljamo ... da bi vdahnili vase duh svobode, ko pa se ustavimo, nas dohiti naša navznoter zadušena resničnost. Pisatelj Hermann Hesse govori o “kulturi, ki je v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem blesku, kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu.”
Bog je naš Oče in vsi smo med seboj usodno povezani. Logika je preprosta: tvoja stiska bo odrešena (če ne navzven pa zagotovo v tvojo duhovno razsežnost), vendar moraš odpreti vrata za pomoč ti. To storiš tako, da se odpreš za pomoč vsaj nekomu, ki je v stiski in te je k njemu poklicala Ljubezen. Ko narediš prvi korak – pristop ljubezni, si se odprl tudi za odrešitev lastnih stisk. Dokler ne razrešimo svoje sebičnosti, smo zaprti za korenito pomoč, ki jo potrebujemo. Nikar ne misli, da ne moreš pomagati drugim, ker si sam tak ‘revček’. Eno od zlatih pravil, ki so mi ga je izročili starši: »Nikoli se ne smili sebi! Naj se ti smilijo drugi in ko jim boš v pomoč, boš v doživljanju rešil vsaj polovico svojih problemov.« V pomoči bližnjim (tudi živali ... jo potrebujejo) ne gre le za materialno podporo; danes je morda največji kapital čas sočutne pozornosti, ki ga nekomu poklonimo. Neprecenljiva opora ljudem v stiski je tudi molitev, ko nekoga, ki trpi, navezuješ na božje moči. Ko se ti bo uspelo prikopati do tistih, h katerim te kliče Ljubezen, boš izkopal sebe iz stiske, ki te pogreza vase. Ne verjameš? Preizkusi ali pa se še naprej pacaj v samopomilovanju in kompliciraj življenje sebi in bližnjim.
2. Odpovej se idealizaciji zemeljsko stvarnih in naj bo v Bogu tvoja (po)moč v sprejemanju realnosti.
V naši zemeljski stvarnosti je iluzorno pričakovati popolnost – dovršenost. Temu se moramo, hočeš ali nočeš, odreči. Sveto pismo opisuje, kako si je izbral Adam – človek (torej tudi ti in jaz) izkustveno spoznanje dobrega in zla. Bog nas je pred tem svaril, a kaj, ko smo mi hoteli uvid, ki ga je drevo spoznanja ponujalo. Takrat pač nismo vedeli, da pomeni spoznati dobro in zlo tudi izkusiti ga.
Dobro je ozavestiti, da v našem kozmičnem času in prostoru ni popolnosti. Naše resnice niso Resnica – so le naše osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti – trenutni miselni oprijemi, ki imajo v sebi zahtevo po preraščanju. Tako se v medsebojnem dialogu lahko pogovarjamo: »Menim, da je ... v tej in tej situaciji sem te doživel ...« V imenu resnice se ljudje pobijajo, v izmenjavi osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti pa se odpirajo v območje sočutnega razumevanja in dopolnjevanja. Če se delamo popolneže, se od bližnjih oddaljujemo, če smo osebno skromni – odprti v dopolnitev, smo se oprijeli rešilne smeri tako v odnosu do narave, ljudi in nenazadnje Boga samega. Prav v Njem (On edini je Resnica) lažje sprejemamo nedovršenost stvarnosti; sicer se težko odpovemo idealizaciji ljudi in situacij. V nas je silna potreba po Božji dopolnitvi. Znameniti psihiater Karel Gustav Jung (1875-1961) je zatrdil, da »med vsemi mojimi pacienti, ki so že presegli 35. letno starost, ni niti enega samega, čigar končni problem ne bi bil predvsem religioznega stališča«. Drugi vatikanski koncil pa pravi, da dobi človekovo dostojanstvo prav v Bogu »svojo dovršitev« (CS 21,3).
3. Išči Boga v stvarni prisotnosti.
Spominjam se mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bila težnja, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave, skozi katero žari k nam pozornost Lepote same, še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju (pre)seganje k Ljubezni sami ... Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in kruh v evharistiji. »Kar naprej se žreva in si pijeva kri,« ne ugotavljata le zakonca, s katerima sem začel pripoved. Zakaj se ljudje, ki smo si najbolj blizu in nam navzven nič ne manjka, tako pogosto zajedamo in najedamo? Lačni smo. Hrepenimo po Več.

Samo človek je človeku očitno premalo; s svojo ljubeznijo teši, a ne poteši, ker ne (do)seže dovolj globoko v osebno. Zato vabi Jezus, naj pridemo utrujeni in obremenjeni k Njemu (prim. Mt 11,28) in se okrepimo. ‘Moja kri’ pravi, je njegova ljubezen (Judje so pojmovali kri kot nositeljico duše – ljubezni) in ‘moje telo’ je tista notranja opora in (po)moč, v kateri smo notranje podprti, ko okušamo dobro in zlo v zemeljski stvarnosti. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje nikoli ne bo žejen,« (Jn 6,34) govori tudi zato, da se ne bi med seboj kar naprej najedali in si ‘pili krvi’ – najgloblje v sebi potrebujemo potešitev v Bogu.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2011, leto 48, št. 11, str. 36.