Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli ...« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že ...« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč ...
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti ... Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj ...
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih ... Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.

Vsi štirje evangelisti poročajo o Jezusovem pogrebu. Zanj sta poskrbela Jožef iz Arimateje, ki je od Pilata izprosil Jezusovo telo, in Nikodem, ki je prinesel dišave. »Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati« (Jn 19,40) . Potem sta ga položila v skalo vsekan grob. Kakšne so bile pogrebne navade pri Judih? (Mihaela)
Priprava pogreba je bila več ali manj podobna današnji. Ko je nekdo umrl, so mu zatisnili oči. Telo so umili in ga zavili v dolge kose blaga, občasno so uporabljali tudi dišave. Hiter pogreb je bil nujen zaradi vročega podnebja. Trupla niso položili v krsto (ta je postala običajna v času po Kr.), ampak so ga na pokopališče nesli na lesenih nosilih (prim. Lk 7,14). Družina in prijatelji so pripravili veliko žalno predstavo: jokali so, kričali, hodili so bosi, pepelili so si glave, trgali so svoja oblačila. Včasih so najeli tudi poklicne žalovalke (prim. Mr 5,38), da so pomagale pri objokovanju. Judje so svoje rajne pogosto pokopavali v votline. Poleg tega so obstajali tudi preprosti grobovi v zemlji, pokriti s peskom in kamenjem. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 49

"Blagor vam, kadar…"

Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,11-12)
Te besede se nanašajo na prihodnost, in to je "magna carta" vernikov: razodetje Boga in iz tega izhaja tudi vsa krščanska morala. Napoveduje nam nasprotovanje, preganjanje, laži, zasramovanje … zaradi Njega in mi moramo to sprejeti z veseljem in radostjo, če smo naše življenje usmerili po Jezusovih blagrih.
Ko si nekdo prizadeva, da bi hodil za Gospodom in doživlja to borbo, se spopada s težavami in preizkušnjami, je lahko srečen v luči tega, kar je povedal Jezus. Tako kot tisti, ki gre s čolnom in pride do slapa, ki je visok 200 m: če bo veslal proti toku in se pri tem ne bo dovolj potrudil, ga bo kmalu odneslo in se bo znašel na robu prepada; če pa se skuša upreti toku, bo, bolj ko bo veslal, čutil moč toka, ki ga hoče odnesti. Ta primera nam pove, da so težave, ki se nam postavijo na pot, ko delamo dobro, nekaj povsem naravnega in zaradi tega ni treba izgubljati poguma in biti malodušen.
V vsakdanjem življenju zelo hitro pomislimo, da doživljanje nasprotovanja pomeni, da je nekaj hudo narobe. Koristno pa je spomniti se, da nas vsako dobro najprej nekaj stane, šele kasneje imamo od tega tudi neko korist, medtem ko slabo ne zahteva nobenega napora, pa nas na koncu drago stane.
Učenje in vsakdanje delo je naporno in nas lahko zelo obremenjuje, kasneje pa pobiramo sadove; prav drugače pa je s tistim, ki se ne uči ali ne dela, živi umirjeno in brez naporov in stresov, toda tudi v življenju nima nobenega zadovoljstva.Ne sekirajmo se zato, če pri iskanju dobrega naletimo na težave in skušnjave, tudi Jezus jih je poznal: od trenutka, ko se je dal krstiti so ga spremljale skozi vse njegovo življenje, vse do križa. Vse to moramo torej sprejeti v športnem duhu, tudi zato, ker je to znamenje, ki nas vodi v pravo smer, ki zmaguje zlo.
Poklicani smo na pot za Kristusom, in smo prepričani, da je to pot sreče in uresničenja, naša resničnost in resničnost sveta.

Misli iz papeževe poslanice mladim za XVII svetovni dan mladih v Torontu (2002)

• Odkrijte svoje krščanske korenine, učite se zgodovine Cerkve, poglobite poznavanje duhovne dediščine, ki ste jo prejeli, hodite za pričevalci in učitelji, ki so šli pred vami! Samo v zvestobi božjim zapovedim, zavezi, ki jo je Kristus podpisal s svojo krvjo prelito na križu, boste lahko apostoli in priče novega tisočletja.
• Dragi mladi, naj vas zadovoljijo samo najvišji ideali. Ne dovolite, da vam vzamejo pogum tisti, ki so razočarani od življenja postali neobčutljivi za najbolj globoka in pristna hrepenenja njihovega srca. Imate prav, ko se upirate prazni zabavi, minljivim modam in omejenim projektom. Če boste ohranili veliko hrepenenje po Gospodu, se boste znali ogniti povprečnosti, ki je tako razširjena v naši družbi.
• Naj bo evangelij najvišje merilo, ki vodi vaše osebne izbire in smeri vašega življenja! Tako boste postali misijonarji z besedami in dejanji in kjerkoli boste živeli in delali, boste verodostojne priče Božje ljubezni in ljubeznive prisotnosti Jezusa Kristusa.
• Tako kot da sol okus hrani in luč razsvetljuje temo, tako svetost v polnosti osmišlja življenje in ga spreminja v odsev Božje slave.
• Pogosto se srečujte z Gospodom v odprtem pogovoru "iz srca v srce", ki je evharistično češčenje. Dan za dnem boste prejemali nov polet, da boste lahko tolažili trpeče in prinašali svetu mir. Ob opazovanju luči, ki sveti z obličja vstalega Kristusa, se naučite živeti kot "sinovi luči in sinovi dneva" (1 Tes 5,5), da boste pričevali vsem, da "je sad luči v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9) (Janez Pavel II pred dvajsetimi leti)

"… da bodo videli vaša dobra dela"

Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.

Razmisli

Kristjani nismo samo zaradi nas samih: naše krščanska identiteta nam nalaga tudi veliko poslanstvo in nas vedno znova opozarja, da smo luč sveta in sol zemlje (besede "zemlja" in "svet" pomenita vse ljudi, kot sonce, ki razsvetljuje in dela zemljo rodovitno)

• ni dovolj biti sol in luč samo kdaj pa kdaj, tu in tam, v okoliščinah, ko se nam ljubi – ko smo v cerkvi, v župniji – ampak vedno in povsod. (v šoli, v službi, v kavarni, na tekmi in pri vsakdanjih opravilih)
• ni nobene debate, ali bi nekaj naredili ali ne, ali se mi ljubi ali ne: če nismo sol, smo kot kristjani vrženi izpred Gospoda in nas ljudje pohodijo, tudi danes lahko vidimo primere luči (mati Terezija), pa tudi soli, ki "se je pokvarila" in so jo ljudje pohodili (pomislimo na vse naše brate v veri, ki so zašli).

"Če vaša pravičnost ne bo večja…"

Jezus se v nadaljevanju (Mt 5,17-20) dotakne tudi postave in morda se nam zdi, da to nima nobene zveze z našim življenjem, v resnici pa to zelo neposredno zadeva našo krščansko identiteto. S temi besedami nam Jezus odkrije voljo Očeta in z avtoriteto nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi v zvestobi.

Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk - evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta - ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 10 (2004), 94-95.

Nekoč je neki častnik vprašal francoskega maršala:
»Gospod maršal, imate že sive lase, a mi lahko poveste, koliko ste stari?«
»Hm ... 40 ali morda  48 let,« je odgovoril maršal.
»Mar ne veste natančno, koliko let imate?«
Maršal na to: »Glejte, jaz štejem svoj denar, svoje pse, svojo zlatnino in svoje prijatelje. Vse to lahko izgubim ali mi jih kdo vzame. Ne bojim pa se, da bi leta izgubil ali bi mi jih kdo vzel, zato jih ne štejem.«

Čas pa lahko zapravimo, če ga ne živimo dejavno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84

November je nervozen mesec.
Mesec, ki te lahko spravi ob živce in te znervira. Vsekakor pa te znovembrira! Totalno!
A kdo pravi, da je nervoza nujno slaba?!
In da bo že v začetku jasno: o nervozi, kot jo obravnava stroka – zdravstvena ali strogo znanstvena – seveda nimam pojma, in o živčevju in ‘nervnem’ sistemu se mi še sanja ne. Čeprav bi se mi nekaj malega moralo … po vseh teh letih šole!
Govoril, oziroma pisal bom o rečeh, ki nas v novembru vržejo iz tira. In če človek kdaj pa kdaj iztiri, res ni nujno, da je narobe … Sploh, če tiri vodijo v napačno smer.
Kot vsi preostali meseci, se tudi november začne čisto normalno s ‘prvim dnem’, le da je ‘prvi november’ nenormalen dan. ‘Prvi november’ je uradno in s strani države urejen, potrjen in organiziran ‘prvi april’! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v Dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi!
Tudi težki bolniki in invalidi!
Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da!
Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven!
Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazati in dokazati svetu, da še živí!
Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo.
Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo.
In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice.
In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi …, so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra prične ‘veseli december’ in pozabimo na mrtve do naslednjega leta!
Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal ‘kretničarsko’ in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa četudi je potem treba peš!
Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38)
In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Ko govorimo o abortusu in evtanaziji, recimo. Ko govorijo o pravici do odločanja o lastnem telesu, pa gre v resnici za pravico do življenja in pravico do (naravne) smrti. Hkrati pa gre, po mojem iztirjenem mnenju, predvsem za dolžnost: da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo.
Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Ampak, če smo pri ‘vseh svetih’ s sistemsko in državno ureditvijo pristali na ‘dan mrtvih’, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!
***
Novembrirati – iztiriti. Premisliti smer, pot in prevozno sredstvo.
Novembriranje – neskladje z utečenostjo sveta, ki se kaže kot nervoza. Včasih pa tudi kot ‘sveta jeza’!v
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star ...” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati ...” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Prosim za nasvet, kako naj odgovorim (med pogovorom) sogovorniku ali sogovornici, ki sta sicer verna, a oba dvomita v posmrtno življenje. Včasih se zgodi, da kateri sogovornik dvomi z besedami: »Še nihče (od rajnih) ni prišel nazaj. Nihče še ni prišel povedat, kako je v večnosti!« Kako naj najbolj pravilno odgovorim na take neumne besede? Osebno ne pričakujem česa takega, saj vendar ob smrti pokojnika molimo: »Gospod, daj mu (ji) večni pokoj. Večna luč naj mu (ji) sveti. Naj počiva v miru!«
Rafaela
Vere v Boga, tudi vere v posmrtno življenje, ki je predvsem milost, se ne da ‘raziskovati’ znanstveno. Področje duhovne znanosti, tudi vere, upanja in ljubezni, je bolj sorodno uvidom umetnika, intuicije, srca in ga je lažje predstaviti z nebesednim izražanjem in s simbolično ali pesniško govorico, s filozofijo in za nas kristjane z razodetjem, kot empiričnim raziskovanjem. Jezus, ki je naše vstajenje in življenje, v priliki o ubogem Lazarju in bogatašu polaga v Abrahamova usta trditev o vračanju pokojnih: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih« (Lk 16,31). Za umrle v odgovoru na vaše vprašanje ne uporabljam izraza rajni, ampak raje pokojni, ki izhaja iz staroslovanske (tudi poljske) besede ‘pokoj’, kar pomeni mir (hebr. šalom), božji mir, ki pomeni dokončen razcvet in uresničitev človekovih enkratnih zmožnosti v Bogu.
Zdi se mi, da je zelo dobro izhodišče za iskanje vsestranskega odgovora na vaše vprašanje dejstvo, da imajo vsa velika verstva in kulture spoštljiv odnos do svojih pokojnih, predvsem svojih bližnjih prednikov, in so zato rudi razvila različne obrede ob pogrebih, kar nam sporočajo tako današnja pokopališča in tudi številni človeški grobovi iz davnine, ki jih raziskuje arheologija. Pomislite samo, koliko ljudi se je že zbralo na grobovih naših pokojnih sorodnikov, znancev in prijateljev, predvsem ob pogrebih in tudi ob prazniku vseh svetih in na vernih duš dan. Zame tudi ta zbiranja in obredja vključujejo posredno ali neposredno, če se tega zavedamo ali ne, vernost v onstransko življenje.
Tudi stara ‘nerazodeta’ verstva negujejo obredni odnos do pokojnih: afriška, če govorimo bolj na splošno, predvsem z animističnimi prvinami, z vero v duhove prednikov, azijska pa z vero v reinkarnacijo, ki je po njihovem potrebna, da bi se lahko duše pokojnih, ki še niso dozorele in so grešne, le enkrat povezale in zlile z božanstvom.
Krščanstvo, in tudi druga razodeta verstva, pa zelo poudarja neuničljivost človeka kot posameznika in človeške osebnosti in zato kristjani v svoji veroizpovedi, ki je skupna vsem trem velikim in zgodovinskim krščanskim skupnostim (katoliški, pravoslavni in protestantski), izpovedujemo vero v ‘občestvo svetih’.
V pogovoru si lahko pomagate tudi z razlago s pomočjo podob, znamenj in simbolov ter poezije, čeprav vsaka primerjava šepa, lahko pa kljub temu pristnim iskalcem določen vidik osvetli. Nekateri primerjajo biološkega človeka z ličinko in pokojnega z metuljem; saj gre v obeh primerih za isto bitje, čeprav se ličinka lahko spremeni v metulja, metulj pa se več ne more povrniti ali spremeniti v ličinko, kot se pokojni ne vračajo v naše zemeljsko telesno življenje.
Morda bo koga še lažje nagovorila druga podoba. Smrt je podobna rojstvu, saj v krščanski tradiciji celo trdimo, da je smrt drugo rojstvo ali ‘rojstvo za nebesa’, in svetniške godove navadno obhajamo na dan svetnikove smrti. Ko se otrok rodi, zapušča materino telo, ki ga je hranilo, a je počasi, v devetih mesecih, postalo pretesno in zadušljivo in v njem ne bi mogel preživeti. Otrok preživlja strašno krizo in ne ve, da ga zunaj čaka svet, ki je večji od materinega telesa, poln širokih obzorij, ki jih postopno odkriva. Pred rojstvom je zarodek komuniciral samo z materjo, ona je bila zanj edini in ves svet, z rojstvom pa so se odprla številna področja sveta in predvsem številni ljubeči ljudje. V smrti človek, njegova duša, njegova osebnost, preživlja podobno krizo: postane slab, zmanjka mu zraka, pade v agonijo in je tako rekoč iztrgan s tega sveta. Seveda pa se zgolj znanstveno, biološko ne zaveda in ne ve, da bo vstopil v neizmerno prostrani svet in se bo njegova sposobnost komuniciranja odprla v neizmernost. To prostranstvo imenuje apostol Janez novo nebo in nova zemlja. Biološko telo umirajočega s smrtjo preneha živeti, ker je rojen za novo nebo in novo zemljo in zato ni več omejen zgolj na telo, ampak dobi novo razsežnost v božjem obnebju.
Morda lahko komu isto osvetli pesnik Tone Kuntner v mojstrskih verzih:
Cel človek je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Bog, ki preseneča slepe, da več ‘vidijo’ kot mi, ki dobro vidimo; On, ki preseneča ‘gluhe’, da več slišijo kot mi, ki dobro slišimo; On, ki nemim daje, da več povedo kot mi, ki dobro govorimo; On tudi preseneča pokojne, da več vedo kot mi, ki se nam zdi, da toliko vemo. Že stari so rekli, da “modri vé, da veliko vé, čeprav se dobro zaveda, da je še več tistega, česar še ne vé; nespametnež pa meni, da vse vé.”
Govoreč v podobi: ličinka je lahko ‘presenečena’, ko postane metulj z barvnimi krili, ki ji omogočajo let; toliko bolj je lahko ‘presenečen’ novorojenček, ko opazi, da mama ni edino bitje na svetu in da je ob njej toliko ljubečih bitij, ki ga imajo radi in so srečni, ko jih pogleda in ko spregovori prve besede in naredi prve korake. Predvsem pa bo človek resnično in v polnosti presenečen, če bo iskal v življenju Božjo voljo in po njej živel, če bo delal dobro in ljubil Boga ter svojega bližnjega, ker bodo posledično v onstranstvu njegove potrebe in enkratne zmožnosti uresničene. To bo življenje, ki ne bo prenehalo; to bo dan, ki ne bo poznal noči; to bo luč, ki ne bo ugasnila; to bo mir (šalom), ki bo pomenil popoln razcvet in razvoj človekovih možnosti v Kristusu, našem edinem Odrešeniku, ki je vstajenje in življenje. V tej veri v večno življenje je veliki mislec, evangeličanski pastor in nacistični mučenec Dietrich Bonhoeffer tik pred usmrtitvijo dejal: »Za mene je ta konec (smrt) začetek življenja!« Jezus, tudi mi, smo se pravzaprav rodili, da bi umrli in se s smrtjo rodili za večnost, kajti človek je bitje prihodnosti.
Kristjani verujemo, čeprav nam nihče ni prišel povedat, kako je v večnosti, da je med nami in pokojnimi možna duhovna komunikacija, da mi lahko pokojne izročamo božjemu usmiljenju in Božji ljubezni, ter prav tako nas naši pokojni iz onstranstva dobrohotno spremljajo in blagoslavljajo na naši zemeljski življenjski poti. Zato kristjani za pokojne molimo in se jim lahko tudi priporočamo v molitev.
Vinko Škafar

Ognjišče (2015) 11, str. 79