Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.

KUMER, Anica. Ognjišče (2016) 11, str. 44

Sem verna kristjanka. Zadnja leta se mi je vera zelo okrepila Bila sem namreč zelo bolna in sem bila dvakrat v bolnišnici. V najtežjih trenutkih sem najbolj molila in se z vsemi močmi, oklepala vsega, kar mi je ponujala vera. Pred kratkim pa se je zgodil pravi čudež, saj sem bolezen nenadoma ukrotila in tudi ozdravela od neke notranje rane, ki me je obremenjevala 13 let. Nisem namreč mogla preboleti svojega prvega fanta. Sicer sem še mlada, vendar pa sem do pred kratkim bila kot živa mumija. Živela sem brez volje, brez pravega cilja. Pred kratkim pa se je zgodil ta veliki preobrat, čudež, in čutim se, kot bi se znova rodila. Moram pa povedati, da vsako jutro berem Sveto pismo in tudi sicer čutim veliko bližino Boga. Živim povsem duhovno življenje, hočem reči, da mi materialne dobrine nič ne pomenijo. Tudi sicer sem vse življenje preživela v odrekanju in za svoja leta veliko pretrpela. In preživela zelo hude čase. Vendar pa je to zame le še slab spomin, kajti sedaj živim čisto novo in drugačno življenje. Problemov nimam več, skrbi so odšle. Sedaj živim le za veselje, srečo in veliko ljubezen, ki jo čutim do Boga. Res, moralo je biti resnično božje delo, da se mi je življenje tako korenito spremenilo.
Moje vprašanje je naslednje: imam znanko, ki je prav tako verna. Ona pravi, da bi se jaz morala priključiti kakšni molitveni skupini, sicer me bo hudič skušal dobiti na svojo stran. Pravi, da Jezus varuje le skupnost - Cerkev, posameznika pa ne. Ali resnično ni dovolj, če hodim k maši, berem Sveto pismo (ona ga ne) in mislim na Boga in molim? Vem, da Bog velikokrat skuša prav take, ki so blizu Bogu, vendar ali se lahko hudiču uprem tudi na način, ki ga imam jaz? V srcu namreč ljubim Boga in bi mu rada služila po svojih močeh. Držim se vseh krščanskih načel in mislim, da je moja vest (ki mora biti čista) poglavitna.
Ne veseli me iti v kakšno skupino, kjer se ljudje bahajo, kako ljubijo Boga, delajo pa drugače. Rajši ostanem doma. Imam tudi drugo znanko, ki pravi, da mi ni treba k skupini, če nočem, saj živim v družini, ki je tudi skupnost, Starši so tudi verni. Prosim, da mi odgovorite, ali je treba iti v tako skupino ali ne.
Mihaela

Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.
Molitvene skupine so nedvomno koristne, saj je Jezus rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Ni pa res, da Jezus varuje le skupnost, ker bi potem ne imeli v prvih stoletjih krščanstva toliko svetnikov puščavnikov. Res pa je za to potreben božji klic. Danes razumemo krščanstvo kot službo bližnjemu zaradi Boga. Vprašaj se, ali je tvoja služba Bogu tudi služba bližnjemu. Tudi danes imamo redovnike in redovnice v tako imenovanih kontemplativnih redovih. Njihovo prvo opravilo je slaviti Boga, moliti, delati pokoro, vendar vse to za druge, za velike namene Cerkve. Take redovnice so pri nas karmeličanke in klarise.
Mislim, da bi morala razmisliti, ali je tvoj način življenja res koristen, ne samo zate, ampak tudi za druge. Milosti, ki si jih prejela v tako obilni meri in na tako izreden način, niso samo zate, morajo biti za vse »ude Cerkve«, Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega del je vsak posameznik. Premisli o tem in išči pot, ki ti jo bo Bog pokazal.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 09, str. 76

Z godom sv. Martina (11. novembra) so povezana vesela slavja, zlasti v vinorodnih krajih, kjer sveti Martin ‘krsti’ novo vino. Zanima me, kaj je v ozadju teh praznovanj in običajev? (Maks)
Sredi novembra so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekak praznik v zahvalo za letino. Ko so sprejeli krščanstvo, razlaga narodopisec dr. Niko Kuret, se je to praznovanje ohranilo, le da so mu dali novo vsebino in ga povezali sv. Martinom († 397), ki je bil nadvse priljubljen in češčen svetnik. Njegov god je bil v zgodnjem srednjem veku začetek adventnega postnega časa, spokorna priprava na božič, kakor je štiridesetdanski post priprava na veliko noč. Adventnega posta vesoljna Cerkev nikoli ni ukazovala, zato se je pozneje umaknil novemu pojmovanju adventa. Kot Cerkev o pustu, na pragu strogega postnega časa, dovoli tudi obilne pojedine, tako je bilo tudi z godom sv. Martina na pragu adventnega posta. Tega posta ni več, gostije pa so ostale, torej je Martinovo res nekak jesenski pust. (sč)

Sveti Martin je tudi pri nas zelo češčen svetnik, kateremu je posvečenih 94 cerkva, od tega 43 župnijskih. Znan je po svoji dobrodelnosti: pogosto ga upodabljajo, kako daje polovico svojega vojaškega plašča golemu beraču. Na nekaterih upodobitvah pa je ob njem gos. Zakaj? (Rafael)
Sveti Martin je živel v 4. stoletju (316-397). Kot rimski častnik je postal kristjan in odšel je v sedanjo Francijo, kjer je bil posvečen v duhovnika in je bil goreč misijonar, zato so ga izvolili za škofa v mestu Tours. Legenda, ki je nastala kasneje, pripoveduje, da se je, ko je zvedel za to imenovanje skril med gosi, ki pa so ga izdale. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigo Praznično leto Slovencev navaja pravi razlog, zakaj ima sveti Martin ob svojih nogah gos. »Gos se je že zgodaj pridružila sv. Martinu. Bila je po vsej verjetnosti daritvena žival pri poganskih jesenskih obredjih. To po svoje dokazuje vedeževanje s pomočjo gosje prsne kosti.« Če je rjava, bo menda zelo huda zima, če je bela, pa bo veliko snega. Zato je pečena gos na Martinovo, tudi marsikje pri nas, obvezna jed. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47

Leta 2016 smo praznovali leto sv. Martina ob 1700-letnici njegovega rojstva. Tega priljubljenega svetnika, ki goduje 11. novembra, največkrat upodabljajo kot rimskega častnika na konju, ki z mečem preseka svoj plašč, da se s polovico ogrne prezebli berač. To naj bi se zgodilo pred vrati mesta Amiens. Legenda pravi, da se mu je potem ponoči prikazal Jezus, ogrnjen prav s tistim plaščem in s tem potrdil, da v trpečih in ubogih strežemo njemu samemu. Martin se je rodil leta 316 v mestu Savaria, sedanjem Sombotelu na Madžarskem. Pri petnajstih letih je postal vojak in kmalu konjeniški častnik. Po šestih letih priprave je bil krščen. Ko je čez nekaj let dal vojaški službi slovo, je odšel v Galijo (Francijo) in živel kot samotar, dokler ga niso izbrali za škofa v mestu Tours. Bil je skrben pastir svoje črede, ljudje so ga ljubili kot svojega očeta. Ko je leta 397 umrl, so ga brž začeli častiti kot svetnika. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj obiskanih božjih poti v srednjem veku. Na tisoče cerkva po vsej krščanski Evropi, ki so bile zgrajene v tem času, je posvečenih sv. Martinu. Na tleh države Slovenije jih je 94, od tega 43 župnijskih in te v sliki in kratkem opisu predstavljamo v prilogi.

ŠKOFIJA CELJE

LAŠKO
Nadžupnijska cekev sv. Martina je od prvotne romanske zasnove ohranila masivni zvonik, glavno ladjo in križno obokan stolp. Sezidana je bila proti koncu 12. stoletja in spada med najpomembnejše romanske spomenike pri nas. Notranjost je preplet romanike, gotike, baroka in moderne. Z glavnega oltarja poleg zavetnika sv. Martina, zrejo še štirje evangelisti, apostola Peter in Pavel, nad njimi še vstali Kristusa. Župnija se prvič omenja 1257.

PONIKVA
Cerkev sv. Martina se omenja prvič 1236, ko je bila že župnijska, a je gotovo starejša. Sedanja stavba je bila zgrajena v letih 1732–1737. Njena zunanja podoba je mogočna, njeno notranjščino krasijo freske Jakoba in Antona Brola (1890) in bogata baročna oprema, zlasti prižnica in glavni oltar z rezbarskimi umetninami družine Mersijev iz Rogatca.

SROMLJE
Mogočna župnijska cerkev sv. Martina z zvonikom je bila 1750 prenovljena. Starejšemu jedru triladijskega dvoranskega prostora je bil prizidan prezbiterij. Iz tega časa sta tudi glavni oltar in prižnica. Cerkev je bila prvotno podružnica prafare Videm ob Savi. Od leta 1753 je župnijska.

ŠMARTNO OB DRETI
Župnijska cerkev sv. Martina stoji sredi vas. Omenja se 1426, leta 1632 so podaljšali cerkveno ladjo in pozneje še večkrat. Zvonik je bil 1798 povišan, 1863 je dobil novogotsko streho. Notranjščino je 1926 poslikal Josef Eigert. Veliki oltar je bil izdelan okoli leta 1900. Na oltarni steni nad njim visi slika sv. Martin deli plašč. Od 1891 je cerkev župnijska.

ŠMARTNO OB PAKI
Cerkev sv. Martina, stoječa sredi vas, se prvič omenja 1256, župnija pa leta 1528. Cerkev je v jedru gotska iz 14. stol., sredi 18. stol. so jo predelali v poznobaročnem slogu. Zvonik je dobil sedanjo podobo 1821. V tronu glavnega oltarja stoji kip sv. Martina. Slikani okni Staneta Kregarja upodabljata prizora Sv. Martin krsti svojo mater in Sv. Martin deli plašč, okno Janeza Kovačiča pa Sv. Martin med sobrati.

ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
Cerkev, ki stoji na vzpetini sredi vasi, se prvič omenja 1335: bila je gotska, imela je obokan prezbiterij in ravno krito ladjo, 1608 so ji prizidali zvonik. Leta 1760 je bil pri njej ustanovljen vikariat, 1766 pa župnija. Sedanja stavba je bila zgrajena 1855, zvonik pa 1884. Prezbiterij sta poslikala Tomaž Fantoni in Jakob Brollo (1866). Na steni za velikim oltarjem visi slika sv. Martina (Hans Klein, 1875).

TEHARJE
Teharje so bile kot podružnica žalske pražupnije z njo dodeljene leta 1256 stiškemu samostanu. Kot župnija se prvič omenja 1545. Staro cerkev, ki se omenja 1526, so na začetku 20. stol. podrli, ker je bila premajhna, in njenem mestu v letih 1906–1908 zgradili sedanjo, ki je bila leta 2007 v celoti obnovljena. Oprema cerkve je izdelana po načrtih graškega arhitekta A. Wagnerja.

TRBOVLJE – SV. MARTIN
Zgodovina župnijske cerkve sv. Martina naj bi se začela že v 13. stol. Prvi verodostojni podatek pa je iz leta 1330, da je bil tedaj tu prvi stalni duhovnik. V teku stoletij so jo večkrat prenavljali. Današnjo arhitekturno podobo je dobila s prezidavo 1855. Glavni oltar je lepo baročno delo neznanega mojstra. Umetniški biser cerkve je izredno lepa poslikava stropa slikarja Janeza Wolfa (1863).

VELENJE – SV. MARTIN
Cerkev stoji na nizki vzpetini ob robu mesta. Stavbo sestavljajo: dvojna ladja, prezbiterij, zvonik in prizidana veža. Cerkev se omenja 1243, župnija pa 1264. Njeno današnje jedro je še srednjeveško ali vsaj renesančno, novi del cerkve je iz leta 1874. Veliki oltar krasi slika župnijskega zavetnika sv. Martina mojstra Janeza Andreja Strausa.

ŠKOFIJA KOPER

AVČE
Cerkev sv. Martina v Avčah pri Kanalu ob Soči je poznogotska stavba s pravokotno, ravno ladjo in z zvezdasto-rebrasto obokanim prezbiterijem, ki hrani pomemben ciklus fresk iz 15. stol. Prvič se omenja okoli leta 1400. Srečno je prestala vihro prve svetovne vojne. Pri obnovitvenih delih so naleteli na kulturne ostanke iz rimske dobe.

GABERJE NA VIPAVSKEM
Cerkev sv. Martina, ki stoji sredi vasi, je omenjena 1650. Kuracija (pomožna duhovnija) je bila ustanovljena 1670. Današnja stavba je bila zgrajena sredi 17. stol., kasneje so jo povišali in prizidali zakristijo. Pred fasado je zvonik oglejskega tipa. Freske v prezbiteriju so delo Simona Ogrina (1902). Baročni veliki oltar krasi slika sv. Martina, delo Antonia Parolija.

GRGAR
Gotska cerkvica sv. Martina iz leta 1443 je bila večkrat povečana. Leta 1877 je bila dograjena cerkev v sedanjem tlorisu. Med prvo svetovno vojno je bila skoraj uničena, po vojni popravljena. V letih 1935–1937 jo je poslikal Clemente del Neri. Leta 1945 je bila ob bombardiranju spet porušena in leta 1962 za silo obnovljena. V letih 2004–2007 je bila prenovljena in razglašena za kulturni spomenik.

HRENOVICE
Cerkev stoji v zaselku Fara. Kraj je bil že v 10. stol. sedež pražupnije, čeprav se cerkev prvič omenja posredno z župnikom šele 1272. Prezbiterij je bil na novo sezidan v pozni gotiki, v baroku so razširili ladjo. Stolp je bil zgrajen 1639. V letih 1942–1943 je cerkev poslikal in preoblikoval Tone Kralj. Na velikem oltarju je kiparska skupina Sv. Martin deli miloščino, tirolsko delo (1935).

KOSTANJEVICA NA KRASU
Prvotna cerkev je bila posvečena 1518; pri njej se 1725 omenja duhovnija, 1758 pa kuracija v okviru župnije Štivan pri Devinu, pozneje je bil ustanovljen vikariat. Baročna cerkev, posvečena 1762, je bila porušena v prvi svetovni vojni. Na njenem mestu so 1927 postavili sedanjo cerkev v neoromanskem slogu. Veliki oltar ima obliko ciborija, v njegovem središču je slika Sv. Martin deli plašč, delo Mare Kraljeve.

OSEK
Župnijska cerkev sv. Martina stoji v samem središču vasi in kraju že od daleč daje značilno podobo. Današnjo baročno arhitekturno obliko je cerkev dobila ob prezidavi 1774 in takrat je bila prejšnja, manjša gotska cerkev v celoti porušena. Pri obnovi po drugi svetovni vojni je arhitekt Jože Plečnik zasnoval veliko rozeto na pročelju. Župnija je bila ustanovljena 1935.

SEČOVLJE
Sečovlje so najbolj znane po svojih solinah. Nekdanje solinarsko naselje je strnjeno okoli cerkve svetega Martina v zahodnem delu vasi, ki stoji na obzidanem pomolu. Cerkev je bila obnovljena leta 1822. V tem kraju, kjer so bili pomešani italijanski in slovenski verniki, je bila 1895 ustanovljena kaplanija, 1940 pa župnija.

SEŽANA
Cerkev stoji v severnem delu mesta, kjer je stala že prva, ki je bila sezidana 1509. Prvič je omenjena 1665; kaplanija je bila 1782, župnija pa je bila ustanovljena 1862. Prvotna srednjeveška stavba je bila prezidana 1673. Ob ustanovitvi župnije so povišali srednjo ladjo in prizidali stranski ladji. Zvonik je oglejskega tipa iz leta 1794. Veliki oltar sv. Martina krasi slika Poveličanje sv. Martina (Miroslav Tomec, 1889).

SLIVJE
Cerkev je prvič omenjena 1542 ob ustanovitvi kaplanije, župnija je bila ustanovljena 1937. Sedanja cerkev je bila zgrajena konec 17. stol. Zvonik oglejskega tipa s čebulasto streho iz kamnitih reber je bil sezidan 1858. Notranjščino cerkve je v letih 1943–1944 poslikal in predelal Tone Kralj. Na oltarni steni je podoba sv. Martina, ostenje prezbiterija krasijo prizori iz njegovega življenja. Tone Kralj je oblikoval tudi veliki oltar.

ŠMARTNO V BRDIH
Veličastna cerkev po višini močno prekaša hiše, stisnjene znotraj nekdanjega taborskega naselja. Zgrajena je bila leta 1895, posvečena 1899 (kardinal Jakob Missia). Zvonik iz krajevnega peščenjaka, visok 26 metrov, daje vtis trdnjavskega stolpa. Cerkev so v letih 1958–1960 prepleskali in preuredili po načrtih Toneta Kralja. Na stenah prezbiterija je naslikal prizore iz svetnikovega življenja.

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

BLED
Bled se v pisnih virih (darilni listini nemškega cesarja Henrika II.) prvič omenja leta 1004. Vikariat sv. Martina rodinske pražupnije je bil ustanovljen v drugi polovici 10. stol., že 1247 je cerkev imela župnijske pravice. Po ustanovitvi župnije (ok. 1460) so cerkev prezidali. Leta 1903 so jo podrli in na njenem mestu postavili sedanjo. Freske v prezbiteriju, med njimi tudi slike iz življenja sv. Martina, so delo kiparja Slavka Pengova /1937).

DOB PRI DOMŽALAH
Kraj se je okoli leta 1232 odcepil od pražupnije Mengeš in 1246 zaživel kot samostojna župnija. Iz tega časa je tudi prvotna cerkev, ki so jo 1721 in 1748 prezidali. Sedanjo cerkev so zidali od 1760–62; od prvotne cerkve sta ostala le spodnji del zvonika in del gotskega prezbiterija. Na fasadi je freska sv. Martina, v velikem oltarju pa njegov kip.

IG
Kraj je spadal po pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani; ime Ig se prvič omenja 1249, vikariat 1291, župnija 1363. Cerkev prvič omenjajo 1342. Sedanjo enoladijsko cerkev z dvema kapelama so pozidali med letoma 1717–1718. Veliki oltar ima v niši kip sv. Martina v nebeški slavi, na stranskih oltarjih je nekaj umetnin raznih slikarjev, med drugim Staneta Kregarja.

KRANJ – ŠMARTIN
Šmartinska župnija je nastala v drugi polovici 10. stol., prej je bila pod župnijo Kranj. Načrte za sedanjo cerkev, grajeno v letih 1728–1734, je napravil mojster Gregor Maček. Sedanje oltarje je cerkev dobila 1860 in so delo Štefana Šubica. V niši glavnega oltarja je kip sv. Martina, občasno zakrit s sliko sv. Martina Valentina Metzingerja (1740).

LJUBLJANA – ŠMARTNO OB SAVI
Naselje na severovzhodu Ljubljane je spadalo v pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani. Župnija je bila ustanovljena 1986. Cerkev se omenja leta 1430. Bila je večkrat predelana in povečana. Leta 1668 je dobila nov prezbiterij in zvonik. Sedanja cerkev je osmerokotna centralna baročna stavba. Veliki ‘zlati oltar’ ima letnico 1699, v tronu je kip sv. Martina na konju.

MORAVČE
Naselje sredi Moravške doline je nekdaj spadalo v pražupnijo Mengeš. Kraj in župnija se omenjata med letoma 1232–1264. Sedanjo poznogotsko cerkev so 1740 barokizirali; po potresu 1895 pa je arhitekt R. Jeblinger zasnoval novo pročelje z dvema zvonikoma in vanj vključil baročni portal (1708). V tronu velikega oltarja je kip sv. Martina. V prezbiteriju so med freskami tudi podobe iz svetnikovega življenja.

NOTRANJE GORICE
Kraj se prvič omenja leta 1197, nato leta 1414 Zu dem Piihell bey sand Marten. Poimenovanje kraja in cerkve po sv. Martinu pomeni, da je bila njemu posvečena tedanja cerkev prednica sedanje, ki je dobila današnjo podobo 1752. V letih 1976–1977 so notranjost preuredili po načrtih arh. Toneta Bitenca. Leta 1977 je bila brezoviška podružnična cerkev sv. Martina povzdignjena v farno cerkev novoustanovljene župnije.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Cerkev se v pisnih virih prvič omenja 1291 kot starološka podružnica, vikariat 1296, samostojna župnija 1417. Župnijska cerkev, zidana med letoma 1705–1710 je imela potegnjeno osmerokotno ladjo in kvadraten prezbiterij. Novembra 1944 so partizani minirali zvonik in poškodovali cerkev, dokončno so jo porušili 1956. V letih 1965–1969 je bila po načrtih arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev, ki je dobila barvna okna Staneta Kregarja.

SREDNJA VAS V BOHINJU
Kraj se prvič omenja 1065, župnija in cerkev 1296. Sedanjo podobo je cerkev dobila do leta 1755, ko je bila posvečena. V prezbiteriju je nad oltarno menzo iluzionistični nastavek oltarja s prizorom Poveličanja sv. Martina. V cerkvi je več slik priznanih slovenskih umetnikov, med njimi Božji grob Matije Koželja.

ŠMARTNO POD ŠMARNO GORO
Naselje je prvotno pripadalo pražupniji Mengeš, od leta 1118 župniji Vodice, kmalu zatem je bilo povzdignjeno v župnijo. V času jožefinskih reform konec 18. stol. je nastala župnija današnjega obsega. Sedanja cerkev je pozno klasicistična stavba, zidana v letih 1838–1841. Dve veliki stenski sliki v prezbiteriju prikazujeta prizore iz življenja sv. Martina Matija Bradaška. Oltarna slika Čudež sv. Martina je delo Janeza Šubica (1867).

ŠMARTNO PRI LITIJI
Kraj je dobil ime po cerkvi sv. Martina, ki se prvič omenja 1363 in je spadal v pražupnijo Šentvid pri Stični. Staro cerkev, zidano pred letom 1522, so 1899 podrli in do leta 1901 sezidali sedanjo gotsko s tlorisom v obliki latinskega križa z dvostolpnim pročeljem. Slikovit videz ji daje opečna zidava. V niši glavnega oltarja je sv. Martin.

ŠMARTNO V TUHINJU
Cerkev je bila najprej podružnica kamniške pražupnije, leta 1404 vikariat, leta 1650 župnija. Prvotno cerkev so podrli in v letih 1733–1735 je stavbni mojster Gregor Maček gradil novo cerkev z opremo slikarja Valentina Metzingerja. Oktobra 1944 so jo partizani minirali. Med letoma 1958–1960 so na drugi lokaciji zgradili sedanjo moderno cerkev po načrtih arh. Suhadolca.

TRSTENIK
Območje župnije je spadalo pod župnijo Preddvor, lokalija je bila ustanovljena 1787, župnija 1876. Cerkev se v pisnih virih omenja 1451 in 1507. Sedanjo cerkev so pozidali v letih 1869–1871 po načrtih arh. Souvana. Veliki oltar je izdelal Jurij Tavčar in ima v niši kip sv. Martina.

UNEC
Kraj, ki se prvič omenja 1307, je spadal v pražupnijo Cerknica, lokalijo je dobil leta 1784, župnijo 1876. Cerkev, omenjeno leta 1526, so požgali Turki. Sedanja ima na portalu letnico 1615. V njej so dela slikarja Staneta Kregarja. Ima tri oltarje, v velikem je v tronu kip sv. Martina.

ŽIRI
Območje je spadalo pod pražupnijo Stara Loka; vikariat so ustanovili leta 1384, po letu 1500 pa se duhovniki v Žireh že imenujejo župniki. Stara župnijska cerkev je stala v Starih Žireh. Zaradi dotrajanosti in poplavnih tal v letih 1906–1912 sezidali na drugem mestu monumentalno cerkev s fasado v tradiciji historičnih slogov in dvema 58 metrov visokima zvonikoma z opremo domačih in avstrijskih mojstrov.

NADŠKOFIJA MARIBOR

HAJDINA
Na mestu prve cerkve iz okoli leta 1000 je bila leta 1390 pozidana nova gotska cerkev, katere znameniti gotski prezbiterij je najstarejši v Sloveniji. Ta je zdaj stranska kapela, od prvotne cerkve je ohranjen tudi zvonik. V letih 1873–1874 je bila zgrajena sedanja cerkev predvsem z darovi nekdanjega župnika Simona Kvara. Leta 2000 je cerkev dobila barvna okna – eno je posvečeno sv. Martinu.

KAMNICA
Župnijska cerkev sv. Martina v Kamnici sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v okolici Maribora. Cerkev danes sestavljajo zgodnjegotska ladja, poznogotski prezbiterij, spodnji del zvonika, leta 1751 povišan. V drugi polovici 18. stol. je cerkev dobila sedanji videz. Okrašena je s freskami Georga Rafa in Antona Lechingerja ter z dragocenimi baročnimi oltarji.

LIBELIČE
Cerkev stoji na razglednem bregu nad vasjo. Na zahodu se dviga mogočen zvonik, celotna zidava in oltarji so v baročnem slogu. Cerkev se prvič omenja 1154. Sedanja cerkev je bila sezidana v drugi polovici 18. stol. V glavnem oltarju je kip sv. Martina ob njegovem srečanju s premrzlim beračem. Leta 2002 je bila notranjščina cerkve obnovljena.

ŠMARTNO NA POHORJU
Sredi pohorske vasi stoji romanska cerkev sv. Martina, ki se omenja v listinah leta 1252. Sodi med redke primerke cerkva s pravokotnim prezbiterijem, nad katerim se dviga korni zvonik. V cerkvi so odkrili dragocene romanske freske. Od leta 2007 je tukaj ena od Martinovih stopinj. Kraj je namreč vključen v evropsko kulturno pot sv. Martina Tourskega, ki povezuje dežele od Madžarske do Francije.

SV. MARTIN PRI VURBERKU
Prvotna cerkvica je bila podružnica župnije Sv. Peter pri Mariboru. Zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve so duhovniki semkaj prihajali maševat ob nedeljah in praznikih. Leta 1791 so kraje okrog cerkve sv. Martina združili v župnijo Sv. Martin pri Vurberku in postala je župnijska cerkev. Zvonik je masiven, visok do jabolka 33 metrov.

ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU
Pražupnijo Šmartno so v sredini 10. stol. ustanovili oglejski patriarhi, njen prvi znani župnik pa se omenja šele leta 1265. Prvotna cerkev naj bi bila zidana že leta 850. Sedanji stavbni sestav izvira iz prve polovice 13. stol. in je v 18. stol. cerkev doživela več prezidav. Glavni oltar je leta 1767 izdelal slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi, naslednje leto pa ga je poslikal njegov someščan Janez Andrej Straus.

ŠKOFIJA MUSKA SOBOTA

KOBILJE
Naselje ob Kobiljanskem potoku, ki se prvič omenja leta 1208, in cerkev sv. Martina (1271) so leta 1627 uničili Turki, v 18. stol. je bilo obnovljeno. Današnja cerkev v senci mogočne breke (najstarejšega drevesa te vrste v Sloveniji) je iz leta 1925; sestavljajo jo stolp, z dvokapnico krita ladja, prezbiterij in lopa. Največji okras cerkve so barvna okna po načrtih Staneta Kregarja.

MARTJANCI
Cerkev stoji na rahlo dvignjenem mestu sredi vasi Martjanci v Prekmurju. Gotsko cerkev iz 14. stol. je leta 1392 s freskami poslikal Janez Akvila iz Radgone. Leta 1925 so odstranili baročni veliki oltar in ga nadomestili z marmornatim po načrtu arh. Jožeta Plečnika; nad tabernakelj so postavili marmornat kip sv. Martina. Zunanjost cerkve je podobna srednjeveškim podeželskim cerkvam: na zahodu je zvonik, sledi pravokotna ladja, na vzhodni strani je prezbiterij.

ŠKOFIJA MOVO MESTO

PODZEMELJ
Podzemelj, gručasto naselje pod razglednim gričem Kučar, najbolj pomembnim arheološkim najdiščem v Beli krajini, se v pisnih virih omenja leta 1279. Kučar je bil naseljen že v 1. tisočletju pred Kr., iz rimske dobe so našli temelje dveh zgodnjekrščanskih cerkva. Župnijska cerkev sv. Martina, ki stoji na pokopališču na razgledni terasi, se omenja leta 1279 obenem s krajem. V 18. stol. je bila temeljito barokizirana. Cerkvena oprema je iz leta 1889, delo Ignacija Pintariča.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 11, str. 56.

Nekega zdravnika je obiskal prijatelj - tudi zdravnik, ki mu je pred kratkim umrla žena. Njena smrt ga je tako prizadela, da sploh ni zmogel več živeti. Prišel je k svojemu kolegu, da bi ga vprašal za svet. Ta mu je rekel:
»Si lahko predstavljaš, kaj bi se zgodilo, če bi umrl ti in bi žena ostala sama?«
Žalujoči mu je odvrnil:
»Sploh si ne morem misliti. Moja žena bi verjetno obupala.«
»Glej, prijatelj, kaj ji je bilo prihranjeno! Res je cena visoka, saj zelo trpiš, toda njej je prihranjena vsa bolečina žalovanja.«
Možu je bilo po teh besedah lažje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 27.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 103.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28

Z babico sva hodili okoli štantov. Sejmišče je bilo živo, maša se je pravkar končala, vsepovsod je mrgolelo romarjev.
Držala sem se je za roko, močno, kolikor sem mogla. Na koncu sem jo že tako stiskala, da je ustavila korak, se obrnila k meni in rekla: »Dokler se z mano, se ti ni treba bati! Ne boš se izgubila!«
Pokimala sem ji in si skrivaj obrisala solzo. Pekle so me žuljave noge, desno sem dvigovala še takrat, ko sem stala. Leto pred tem sem dobila za god nove čevlje in jih hitro prerasla. Zdaj so me tiščali, tako da sem komaj še hodila.
»S premajhnimi čevlji pa ne moreš na tako pot,« je govorila babica zjutraj, ko sva se obuvali. »Dobila boš žulje. Preobuj se!«
»V kaj pa?«
Z mamo sta se spogledali. Obe sta vedeli, da bodo novi čevlji prišli na vrsto kasneje. Pozimi...
»Saj se bosta peljali z vlakom. Bo že potrpela,« je odgovorila mama nazadnje in mi pokimala.
»Prav,« se je vdala babica. »Bova pa hodili bolj počasi. Na romanje se tako hodi vedno počasi...«
Pa sva šli. Zjutraj, navsezgodaj, sva sedli na vlak in se odpeljali v meni popolnoma neznan kraj.
»Ali si vzela vse, kar sem ti naročila?« je vprašala babica enkrat vmes. Bili sva že dolgo na poti.
»Vse imam tukaj, v nahrbtniku,« sem ji odgovorila.
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri - tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici - skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Z vlaka sva sestopili čez dobro uro in pol in se z drugimi vred pognali v hrib. Na vrhu tistega hriba je že zvonilo.
»Vse imam s sabo, kar si naročila,« sem ji rekla še enkrat, ko sva bili nekje sredi poti. »Moj nahrbtnik je kar težak, veš!«
»Res?« je rekla babica. »Pa ga daj meni!«
»To pa ne!« Poskočila sem k nji in jo prijela za roko. Hodili sva druga ob drugi, brez besed. Jaz malo opotekaje, ona pa urnih korakov, visoko vzravnana.
Moja babica je bila visoka, močna ženska. Delovala je strogo, prav mogočno. Nosila je temne, okoli vratu in rokavov nabrane bluze. Tisti naborki so bili običajno izvezeni. Iz »špic«, kakor je pravila ona belemu, nakodranemu vezenju. Nosila je dolga krila in visoke lakaste čevlje, zavozljane čisto do sredi meč. Imela je bogate lase, spletene v figo na tilniku, ali pa ji je dolga temnorjava kita obkrožala kar cel obraz. Njen obraz je bil vedno resen, malokdaj sem jo videla smejati. Če pa se je ta bledi in nekoliko trdi obraz razlezel v nasmeh, je ta veljal meni. To je bilo ponavadi takrat, kadar sem kaj pravilno prebrala iz njene debele mašne knjige ali iz moje kartonaste slikanice, ki mi jo je na eni takih najinih poti kupila. Če sem besedo izpustila ali jo izgovorila narobe, me je hitro popravila. Vse iz tiste mašne knjige in iz mojih slikanic je znala na pamet.
»Ko prideva do cerkve, se me drži še bolj!« je govorila babica ves čas, ko sva hodili, in še potem, ko sva že sedeli v klopi in peli. Skoraj vse cerkvene pesmi sem znala na pamet, preden sva šli na tako romanje, me je temeljito izprašala in takrat sem morala peti. Tisto pa je bilo hujše od branja! Tako, kot nihče pri naši hiši, tudi jaz nisem imela posluha. Trudila sem se, a zaman. Oče je bolj brundal kot pel, mama je poskušala, a ji ni šlo najbolje, babica pa... »Vse se boš naučila, tudi petja!« me je opogumljala. »Le misliti moraš na tisto, kar poješ! Saj znaš misliti. Poglej, kako lepo že bereš. Še v šolo ne hodiš, pa že bereš!« je govorila ponosno. Vedela je, da je vse to njena zasluga. Vse dolge zimske večere in kisle jesenske dneve je porabila za to, da me je učila. Učila in pripovedovala. Svoje zanimive kratke zgodbe. Imenovala jih je povesti. Naučila me je brati, tudi malo pisati, deklamirati, predvsem pa poslušati! Kljub temu, da sem bila zelo živ in neukrotljiv otrok, je to njej uspelo. Vedela je, kako mora z mano... Vse to sva nekako obdelali, le petja ne...
Ko sva sedeli v cerkvi, druga ob drugi, sem še zmerom sklonjene glave pogledovala k nji, roke so se mi potile in moj glas, ki sem ga zaslišala, je bil podoben tožbi.
»Mama,« sem zašepetala, toliko, da me je pogledala. Babici sem pravila mama, tako je bilo takrat v navadi na kmetih. »Mama, meni ne gre! Praviš, da moram misliti na tisto, kar pojem. Vedno to počnem, a kljub temu ne znam...«
Prizanesljivo me je potrepljala po glavi in rekla: »Da le dobro misliš! Samo da si dobra...«
Od tistega najinega petja sva odšli skupaj z množico skozi vrata, ven, med stojnice ali štante, ki so ponujali marsikaj: lectova srca, lesene konjičke, sveče vseh velikosti z Marijino podobo na sredi, rožne vence, različne knjižice in vetrnice, pomaranče, bombone - vse in vsega preveč za moje radovedne in lačne otroške oči. Na zadnjem štantu, stal je pod visokim macesnom, še danes ga imam v spominu, so v treh vrstah stali lončeni konjiči, ptički in petelini. Vse je bilo narejeno iz bleščeče živorjavo pobarvane gline.
Iz gline žgane piščalke in vetrnice - to je bilo najlepše, kar sem do takrat videla. Stopila sem k štantu, do brade mi je segel, in pokazala na rdečerjavega lončenega ptička. »Tega bi rada,« sem rekla babici in jo še bolj stisnila za roko.
»Lep je, kupili ga bova!«
Prodajalka je ptička zamotala v časopisni papir in ga dala meni. Poskočila sem od veselja in stekla stran, do vode. Iz stene je molela pipa in voda se je s tankim curkom natekala v majhno betonsko korito. Potisnila sem obraz pod tisti curek in pila. Ko sem se odžejala, sem postavila podenj še svojega lončenega ptička. Ko sem nalila vanj vodo in pihnila, je zapiskalo. Tako veselo je zažvrgolel, da sem skočila pokonci in niso me več bolele noge. Nobenih žuljev nisem več čutila. Vse je bilo lepo in prav, vse sončno in radostno okoli mene.
Tistega veselja se je počasi navzela tudi babica. Ko sva se spustili od cerkve po strmem hribu navzdol, si je mrmrala neko pesem. Gledala je name od strani, kako in kje hodim, in se smehljala. Poskakovala sem njej ob strani in piskala. Vso pot do železniške postaje in potem še naprej, do doma..
Vedno, kadar zaslišim praznične zvonove in ko poslušam poročila o romanjih, se spomnim tiste poti. Bila je najlepša in bila je zadnja, ki sva jo prehodili skupaj. Kmalu po tistem je babica obležala in nikoli več se nisva podali na tako pot. Na nobeno več, pravzaprav. Po tisti, po kateri je kmalu zatem odšla, je šla sama. Prepričana pa sem, da je bila kljub vsemu njenemu trpljenju v življenju tistikrat vesela. Mogoče je celo mislila na tisto najino zadnje romanje.
Piščalko sem še leta potem hranila - vse dokler se ni po nesreči razbila. Tudi črepinje sem shranila: hranila sem jih, vse dokler sem živela v moji rojstni hiši. Mogoče so še zdaj tam, čeprav malo verjamem. Odkar ni več starega podstrešja, so verjetno izginile.
Le jaz včasih še vedno sestavljam iz tistih črepinj lončeno piščalko, da mi kdaj zapoje milo melodijo davno pozabljenih dni...

ŠKRINJAR, Polona. Ognjišče (2007) 10, str. 53