Če želimo, da bo otrok nesrečen, nezadovoljen s sabo in življenjem, nezainteresiran in v svojem življenju ne bo videl smisla, ga je treba razvajati in mu kupovati čim več stvari. Učinkovitost se še poveča, če mu kupujemo čim dražje stvari, uveljavljenih in priznanih znamk, ki dodatno poudarjajo osebnostni status.
S tem ko otroku in mladostniku vse kupujemo, ima to na razvojno-psihološki ravni zanj izredno negativen učinek. Na ta način v njem zatiramo občutek hrepenenja, želje, truda, napredka in razvoja. Danes smo skorajda obsedeni s kupovanjem in nudenjem vsega, kar si otrok/mladostnik zaželi. In to takoj. Določeni starši so že tako “usposobljeni”, da znajo nekatere otrokove želje zadovoljiti, še preden se v otroku sploh prebudijo in še preden jih sam zazna.
Vse to nakupovanje, še posebej priznanih blagovnih znamk, je pravzaprav simptom nečesa drugega.

Oprostite, ker vam zastavljam tudi zame neumno vprašanje, saj nočem verjeti in tudi ne verjamem v to fantazijo, ki se imenuje reinkarnacija, a me kljub temu nekako vznemirja, kajti nikakor se ne bi želela še enkrat roditi na ta izprijeni svet. Sem v zrelih letih in utrujena od življenjskih preizkušenj in težav, zato se po smrti želim mirno odpočiti v Gospodu. Je pa o tej reinkarnaciji veliko besedičenja v časopisih, na televiziji, pa tiste vedeževalke lahkovernežem rade tvezejo, kaj so bili v prejšnjem življenju.
K temu pisanju me je najbolj spodbudil intervju z nekdanjim duhovnikom, sedaj starim 74 let, homoseksualcem v reviji Jana. Zapustil je duhovništvo in je izobčen iz Cerkve. Živi v Ameriki, sedaj pa je prišel domov na obisk in s svojo življenjsko pripovedjo buri duhove. Moral ga je omrežiti hudi duh in čeprav se hvali, kako je zdaj svoboden, ga po mojem še vedno ima v oblasti, kajti pripoveduje, kako je v knjigah, katere je Cerkev prepovedala brati, našel zapise o Jezusovem življenju samo do dvanajstega leta starosti. Vmes, do tridesetega leta, pa Cerkev molči. On pa razlaga, da Tomažev koptski in esenski evangelij govorita, da je v tem vmesnem času Jezus študiral in se v Kani Galilejski poročil z Marijo Magdaleno in trdi, da reinkarnacija obstaja. Obenem se hvali, kako ljubi Boga. Če bi ga res, bi mu bil daroval svojo drugačnost in živel čisto duhovniško življenje.
Pa še eno vprašanje imam glede bioenergetskih zdravil. Verjamem, da imajo nekatera zdravilno moč, v dvomih pa sem za tiste, ki pravijo, da so samo Božji in angelski prevodniki in izvajajo neke reikije, divinizacije in podobno. Zanima me, ali bi imela kot kristjanka greh, če bi iskala zdravja pri takem zdravilcu.
Magdalena

Kar nekaj vprašanj ste postavili, žal pa na vsa zaradi skopo odmerjenega prostora ni mogoče odgovoriti. Vsako od teh vprašanj bi zaslužilo svoj odgovor, čeprav je za nas kristjane bistvo med vsemi vprašanji tudi v vašem pismu, kdo je pravzaprav Jezus Kristus in katero mesto mu pripada. Od Božjega učlovečenja, predvsem od Jezusovega delovanja se ob njem lomijo številna kopja in tudi številne razlage: Omenimo le svetopisemska kanonična in stara apokrifna ter novejša, predvsem novodobska (new age), besedila. Že v prvih stoletjih krščanstva so se z njim ukvarjali cerkveni zbori, predvsem so ga želeli opredeliti, kdo je pravzaprav bil, kdo je, saj so kmalu nastale številne ločine, gnostične in druge, ki so ga po svoje opredeljevale. Zelo močan je bil arijanizem, ki je zanikal njegovo pravo božanstvo. Prišlo je končno do definicije, da je Kristus pravi Bog in pravi človek.
Ker omenjate Tomažev evangelij, bi vas rad seznanil z dejstvom, da imamo v slovenščini o njem doktorsko nalogo Semantika izrekov o kraljestvu v Tomaževem evangeliju, v kateri je tudi objavljen prvi kritični prevod Tomaževega spisa v slovenski jezik. V Tomaževem evangeliju je 114 ‘skrivnih Jezusovih izrekov’, okoli 50 jih lahko primerjamo z izreki evangelistov sinoptikov (Mateja, Marka in Luka), drugi pa so z evangeliji nezdružljivi. Dr. Lea Jensterle, avtorica doktorske naloge na Teološki fakulteti v Ljubljani, je tudi dala strokovni intervju Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva? v reviji Tretji dan (9/10, 2011), ki ga zahtevnejšim bralcem toplo priporočam. Druge bo morda nagovoril Jože Bartolj, ki na spletu (Apokrifi. Ognjišče) pristopa k apokrifom kot novinar in prav tako kritično in objektivno govori o Tomaževem evangeliju.

Tudi drugi starozavezni in novozavezni apokrifi so na svetovni ravni doživeli številne znanstvene raziskave, ki so jih in jih še raziskujejo jezikovni (filološki) in verstveni (religijski) strokovnjaki. Utesnjenost odgovora nam sicer tukaj ne omogoča, da bi vsaj omenili druge apokrife iz prvih stoletij krščanstva ali različna besedila ločin (sekt) ter posameznikov. Nekateri spisi so tisti ‘pristni’ stari apokrifi, drugi pa so ‘popravljeni’ in uporabni za potrebe določene ločine ali napisani v novodobski (new age) ponudbi. Omenim naj Josepha Smitha (1805-1844), ki bi rad z Mormonovo knjigo dopolnil razodetje Svetega pisma za mormone oziroma za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jakob Lorber (1800-1864), rojen v Kaniži pri Jarenini, za nekatere predhodnik današnjega okultizma, je v številnih knjigah (Jezusova mladost, Janezov veliki evangelij in drugih, nekaj jih imamo tudi v slovenščini), predstavljal Kristusa v svoji domišljijski podobi, ki je popolnoma drugačna od Kristusa Svetega pisma.
Slovenske novodobske revije v luči svojih ideologij in komercialnih ‘potreb’ predstavljajo Kristusa v številnih ezoteričnih in fantazijskih različicah, na katere ni mogoče na kratko odgovoriti. Medijsko je sicer najbolj agresivna do Kristusa razodetja in predvsem do krščanskih Cerkva ločina univerzalno življenje, kljub temu pa bom raje predstavil starejšo različico, Kristusa antropozofije oziroma ‘kristozofijo’ Rudolfa Steinerja (1861–1925), ki je pri nas predvsem znan po waldorfski pedagogiki in waldorfskem šolstvu, čeprav njegova antropozofija vključuje tudi alternativno zdravilstvo in verstvo, kar je pri nas manj znano. Sicer pa tako univerzalno življenje kot antropozofija zagovarjata reinkarnacijo in posledično samoodrešenje, kar zavračajo vse krščanske Cerkve, ki verujejo v Kristusa kot edinega odrešenika.
Steinerjeva govorica je predvsem filozofska in nereligiozna, čeprav pogosto obravnava teme, ki imajo religiozni značaj. Njegova antropozofija je nova filozofska vizija sveta, njegov svetovni nazor ni združljiv s katoliško in z drugimi krščanskimi teologijami. Steiner, ki je napisal k štirim še svoj Peti evangelij, je bil otrok svojega časa, ki je bil liberalističen in sinkretističen. Po vzoru Helene Blavatsky (1831–1891), ki je bila soustanoviteljica teozofije, bi bil rad združil znanstveno in religiozno in je to imenoval znanost duha. Toda spregledal je, da se ne sme mešati znanstvenih in religioznih dejstev.
Elementi teozofije in antropozofije, tudi podoba ‘teozofskega’ in ‘antropozofskega’ Kristusa, so razpršeni po številnih novodobskih skupinah, revijah, knjigah, radijskih in televizijskih oddajah tudi v Sloveniji. Zato je umljivo, da so mnogi kristjani pogosto zmedeni in ne razlikujejo Kristusa razodetja od Kristusa teozofije in antropozofije in njihovih domišljijskih izpeljank.
Glede intervjuja z bivšim duhovnikom v reviji Jana, ki ga omenjate, se mi zdi, da poskuša upravičiti svojo odločitev; sicer pa smo vsi ljudje nagnjeni k temu, da bi opravičevali svoja žal tudi večkrat slaba dejanja in da bi zavestno ali podzavestno razvili obrambne mehanizme, s katerimi bi zavarovali svojo nemoč in si ne priznali, da smo šibki in potrebni božjega usmiljenja in sočutja. Morda je omenjeni nekdanji duhovnik našel ‘odgovor’ na svoje stiske v katerem od novodobskih (new age) gibanj, ki pa po mojem ni stvaren in mu zato želim, naj bi še naprej iskal, ter ponovno srečal z Bogom ljubezni in sočutja ter s Kristusom edinim odrešenikom, ki ima tudi njega neizmerno rad.
Gospa Magdalena, inkarnacija v luči krščanskega razodetja ni mogoča, ker izključuje odrešenje in Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in je zato nezdružljiva s svetopisemskim razodetjem in posledično s krščanstvom. Vse krščanske Cerkve reinkarnacijo zavračajo. Ostanite zdravo kritični do sodobnega gnosticizma, ezoterike in tudi do drugih novodobskih ponudb, ki so kratkega veka in ne prinašajo stvarnih odgovorov na človekova bivanjska vprašanja in tudi ne na njegovo hrepenenje po sreči, kar pa ne pomeni, da ne ponujajo kratkoročne in instant sreče, ki pa prej ali slej mine in je človek razočaran.
Vinko Škafar

Pri neki slovesnosti se je za prošnje zvrstilo kakšnih deset vernikov in nekateri so prebrali zelo dolge prošnje. Zanima me, če glede prošenj za vse potrebe obstajajo kakšna pravila? (Matej)

 Odgovor na tvoje vprašanje sem poiskal v besedilu o splošni ureditvi Rimskega misala rimske Kongregacije za bogoslužje (2000, slovenski prevod 2002). Tam beremo, da v prošnjah za vse potrebe ali molitvi vernikov zbrano občestvo odgovori na božjo besedo in prosi Boga za rešitev vseh ljudi. »Primerno je, da je ta molitev redno pri mašah z udeležbo ljudstva, da se tako opravijo prošnje za sveto Cerkev, za vladajoče, za vse, ki jih tarejo različne stiske, za vse ljudi in za zveličanje sveta. Redno naj bodo te skupine namenov: a) za potrebe Cerkve, b) za vladajoče in za blagor vsega sveta, c) za trpeče v kateri koli stiski, d) za krajevno občestvo. Pri kakšnem posebnem opravilu, npr. pri birmi, poroki, pogrebu pa v redu namenov lahko več pozornosti posvetimo posebni okoliščini.« Torej naj bi bilo prošenj štiri ali pet, glede vsebine, oblike in dolžine pa velja navodilo: »Predloženi nameni naj bodo trezni, sestavljeni z modro svobodo in malo besedami in naj izražajo prošnje celotnega občestva.« (sč)

Ne zavidaj drugim. Tudi ti imaš sposobnosti!

Pred davnimi časi, ko so rastline še govorile med seboj, podobno kot se pogovarjamo ljudje, so se drevesa v gozdu pomenkovala. Kokosova palma je dejala tikovemu drevesu:
»Poglej moje deblo! Tako grdo, rogovilasto ter polno grč in brazgotin je! Moj les je neuporaben. Občudujem, kako koristen je tvoj les. Kako močen je in kako lep stavbeni les naredijo iz njega! Ne dež ne sonce, niti mrzla burja te ne poškoduje. A poglej mene! Iz kako nekoristne snovi sem narejen!«
Tikovo drevo pa se je obrnilo k mangovcu in dejalo:
»Občudujem tvoje velike, lepe okusne in sladke sadeže! Koliko lahko ponudiš drugim. Vsi te imajo radi! Poglej mene! Če sem odkrito, se sramujem samega sebe! Samo poglej me, kako nekoristno sem. Nikogar ne morem razveseliti s svojimi sadovi. Saj bom še začelo samo sebe sovražiti!«
Mangovec pa je zavidljivo pogledal na grm vrtnice in s kislim obrazom dejal:
»O, kako ti zavidam! Kako lepo obleko imaš. Ogrinjaš se s plaščem čudovitih barv in pisanih cvetov in tako čudovita si! Čebele letajo k tebi in na tvojih cvetovih nabirajo med. Ljudje te imajo radi, ker jim tvoji cvetovi krasijo vrtove in stanovanja. Poglej mene! Kakšen revež sem. Nimam barv, ne cvetov in ne vonja.«
Vrtnica pa se je zagledala v figovo drevo v soseščini in dejala:
»Kako čudovit je pogled na tvoje široko razgrnjene veje in na bogato listje. Res krasno si! Kar privabljaš k sebi. Poglej, ptice neba prihajajo gnezdit v zavetje tvoje krošnje. A poglej mene! Samo šop bodičastih vej grobega videza sem! Ne sadov ne sence ne morem ponuditi!«
Figovec pa se je zagledal v bližnjo kokosovo palmo. Videti je bila tako dostojanstvena in bila je obložena z vabljivimi sadeži. Figovec je z mešanico zavisti in razočaranosti rekel:
»Ko te gledam, kako stojiš sredi vetrov in dežja, vročine in mraza, zibaš svoje deblo ter popotnemu ponujaš sveže sadeže, se počutim tako majhnega. Tako sram me je! A poglej mene! Kaj lahko ponudim kot le listje, listje in samo listje. Manj ko govorim, bolje je. Ne rodim plodov in nekoristen sem. Povsem neuporaben sem!«

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

• Zakaj so se drevesa v gozdu počutila tako slabo?
• Ali je večina ljudi zadovoljna s seboj? Zakaj?
• Je primerjanje z drugimi koristno ali škodljivo? Kakšne so lahko posledice takega primerjanja?
• Ali se ljudje lahko sprejmejo take, kot so? Se je mogoče take sprejeti? Kako to lahko storimo?
• Ali lahko spoznamo svoje dobre lastnosti? Kako lahko to storimo?
• Kaj pomeni stavek: »Vsak človek je enkraten«? Ali lahko odkrijemo, sprejmemo in vzljubimo svojo enkratnost?
• Ali je ljubiti samega sebe dobro ali slabo? Koristno ali škodljivo?
• Razloži stavek: »Ljubezen do samega sebe ni isto kot sebičnost.« Celo Kristus naroča, naj ljubimo druge kakor samega sebe.
• Če ne poznamo svojih sposobnosti in talentov, ali jih bomo lahko dali v službo drugih in sebi v korist?
• Ali se lahko veselimo dobrih lastnosti in ob gledanju sreče drugih?
• Kako in zakaj? Kaj pomeni izrek: »Ljudje se dopolnjujemo. Potrebujemo drug drugega«?
• Čeprav smo tako različni, je vsakdo od nas lahko enako srečen? Kako lahko to dosežemo?

NEPOZNANA VREDNOST
Neki gasilec je pripovedoval, kako so v enem od stanovanj manjši kip uporabljali za to, da je zadrževal vrata, da se niso zaprla. Ko pa je gospodar umrl, je sosed ugotovil, da je kip pomanjšana kopija znanega Rodinovega Misleca. Ko so kasneje strokovnjaki s področja umetnosti kipec podrobneje pregledali, so ugotovili, da je vreden več tisoč ameriških dolarjev.

POSTATI BOLJŠI
Mlad študent je prišel k znanemu francoskemu filozofu Blaisu Pascalu in mu rekel: "Če bi imel vašo pamet, bi bil boljši človek." Pascal se je zamislil ob tej izjavi, za trenutek pomolčal, nato pa mladeniču takole odgovoril:"Bodi boljši človek in imel boš mojo pamet."

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 7-9.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Star sem petinštirideset let (objava leta 2015 - op. ur.). Krščen sem bil kmalu po rojstvu, prejel sem tudi vse preostale zakramente, ki mi pripadajo glede na leta, stan in zdravstveno stanje... tako da lahko katerikoli cerkveni ali državni birokrat pride do zaključka, da sem vernik vse svoje življenje.
Držim se zapovedi, ob nedeljah in za praznike sem pri maši, živim po določenih pravilih in principih, tako da lahko tudi moji bližnji – znanci in sosedje – pridejo do enako birokratskega zaključka, da sem vernik.
Ne bom si delal utvar, da sem pretirano znana osebnost, pa čeprav sem se že nekajkrat pojavil v križankah, a če boste kogarkoli, ki je kdaj slučajno slišal zame, vprašali, kdo ali kaj sem, bo skoraj zagotovo rekel, da sem vernik.
Torej sem vernik, ni druge!
Vendar: ali sem veren?! In: kakšna je moja vera?!
V vaših očeh sem vernik, brez dvoma, sploh če vero razumete kot pripadnost skupnosti, organizaciji, Cerkvi.
In če vero razumete kot seznam zapovedi, ki jih je treba izpolnjevati, da se ne boš cvrl v peklu ...
Če vero dojemate kot skupek pravil, ki se jih je treba držati, da prideš v nebesa ...
Če je za vas vera tekma, v kateri je treba zmagati, da te Bog nagradi ...
... potem sem, vsaj v vaših očeh, brez dvoma vernik. Vernik par excellence!
Pa vendar ...
Vera ni kljukica v rubriki kake birokratske knjige!
Vera ni članstvo v kaki organizaciji! Tudi ni redno plačevanje članarine!
Vera ni skupek zapovedi, pravil, nalog ...!
Vera je ljubezen.
Prava, pristna, živa ljubezen! Živeta ljubezen. Vera je ljubezen, ki živi!
In ljubezen, tako kot še mnogo drugih reči, ne obstaja v ideji, v teoriji, temveč zgolj v dejanju. V praksi. V življenju! V stvarnem življenju!
Lahko sanjarim o ljubezni. A če ne ljubim, potem sem zgolj filozof. Lahko svetovno znan, češčen in priljubljen, a vendarle zgolj filozof, nikakor pa nisem vernik. Še manj: veren.
Lahko govorim in pišem o ljubezni. A če ne ljubim, potem sem zgolj pesnik. Lahko zelo talentiran, nagrajevan in bran, a vendarle zgolj pesnik, nikakor pa nisem vernik. Še manj: veren.
Lahko oznanjam ljubezen. A če ne ljubim, potem sem zgolj pridigar. Lahko celo zelo dober, na vse strani vabljen in poslušan, a vendarle zgolj pridigar, nikakor pa nisem vernik. Še manj: veren.
Lahko umrem zaradi ljubezni. A če nisem ljubil, potem sem bil zgolj mučenik, nikakor pa ne mučenec. In nisem bil vernik. Še manj: veren.
In ljubezen nima urnika in uradnih ur.: Od – do. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur: Ker dela non – stop. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda: Za ljubezen je vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 10, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Priznam, da sem bolesten načrtovalec. Še v gledališču nisem maral improvizacij, kaj šele, da bi jih trpel v vsakodnevnem življenju. Rad vem, kaj me čaka in se na to skrbno pripravljam. Moji domači bi vam znali povedati, kako natančno na primer načrtujem družinske počitnice: od prevoženih kilometrov, voznega reda trajektov, cene kave »to-go« pa do spakirane zobne ščetke slehernega družinskega člana. In komaj prispemo na cilj, že načrtujem povratek in preračunavam vozne rede in kilometre in kave in … O tem, kako me moji domači in sam ljubi Bog vedno znova presenečajo in spravljajo ob živce, pa raje ne bi.
A kljub temu se kdaj pa kdaj brez razmisleka vržem na glavo. Ne, nikakor ne s kakega pomola ali obale v vodo, pač pa – v delo. In ko sem se lanskega decembra polotil pisanja tehle razmišljanj ob vzklikih lavretanskih litanij, nisem – v časovni in pisateljski zadregi, v kateri sem se znašel – prav nič načrtoval. Ne na kakšen način se bodo litanije zvrstile preko leta ne kdaj ali kako, samo začel sem pisati. In kljub temu da se v mojem življenju Bog vedno znova kaže kot Veliki improvizator, sem prepričan, da je, skupaj z Bogorodico, že od samega začetka načrtoval, da me bo »presenetil« in je tako Roža skrivnostna »po naključju« padla naravnost v oktober, mesec rožnega venca.
Zato tokrat začenjam kar pri rožnem vencu: molitvi, ki s svojo pobožno monotono dolžino mladež spravlja v obup, starejšim pa je v uteho. Seveda je lahko tudi obratno ali pa nič od tega, saj po svoji stari navadi pretiravam in posplošujem. In odkrito priznam, da zato, ker sem kot mladec neizmerno trpel vsakič, ko je mama snela paternošter s svoje namizne svetilke, na kateri je visel, in nam otrokom zapolnila uro in pol brezdelja, zdaj pa mi ta ista molitev uteši predvsem dolge službene vožnje z avtomobilom, ki so dostikrat daljše od ure in pol. Pa naj vas nikar ne skrbi zame in za varnost v prometu, saj molim brez paternoštra in so roke varno na volanu, oči na cesti, v moje kolikor toliko pobožne misli pa vpeti tudi vi, ki prebirate te vrstice in celotno revijo.
Nič novega vas ne bom naučil, če povem, da je molitev dobila svoje ime, ker se moljene skrivnosti prepletajo, kot bi pletli venec iz rož, ki se položi na glavo izvoljenki, nevesti, kraljici … Oziroma v našem molitvenem primeru: Izvoljenki, Nevesti, Kraljici, Materi, Devici …
Pa ste se kdaj vprašali, zakaj se rožnovenskim skrivnostim sploh reče skrivnost?
Skrivnost je – in seveda zopet odpiram slovar, to biblijo slovenskega jezika – po eni strani nekaj, kar se ne da razumeti, dojeti ali pojasniti, po drugi strani pa nekaj, kar se zaupnega in zaupanega ve, pa se ne sme pripovedovati drugim. Povsem logično mi je, da ne razglašam naokrog nečesa, kar mi je nekdo v zaupnem pogovoru hote ali nehote povedal: naj gre za takšna ali drugačna čustva do tretje osebe, za zdravstvene ali finančne stiske in kar je še takega … A zakaj bi na primer zase moral zadržati, da je »od mrtvih vstal« ali da ga je »Devica ob obiskovanju Elizabete nosila« in da jo je »v nebesih kronal«?! Mar nismo od krsta dalje vsi poklicani k oznanjevanju in širjenju vesele novice? Poleg tega se rožni venec običajno moli na glas, zadnje čase tudi javno po trgih in tržnicah; kje je tu skrivnost? – Mimogrede: če se bo javna molitev »prijela«, že zdaj predlagam, da bi v parlamentu molili in premišljevali »križev pot«. Samo povem.
Dobro. Saj me poznate in veste, da spet pretiravam in se (po nepotrebnem) šalim. A so stvari v našem življenju, predvsem na področju vere, našega občestvenega in intimnega odnosa z Bogom, ki so skrivnost. Ki bolje, da ostanejo skrivnost. Ki morajo ostati skrivnost. Kajti tudi če se mi zdi, da razumem, dojemam in mi je vse jasno, v resnici ni tako.
In je tu »Roža skrivnostna«, ki me s svojim zgledom uči, da se skrivnosti ne skrije, ne zakoplje in ne pozabi, ampak se jo »hrani in premišljuje v srcu«! Da je skrivnost roža, ki ima morda tudi trne, vendar cveti z neopisljivo lepoto in vonjem. Roža, ki se je ne utrga in ne presaja.
Ki me opominja, da »skrivnost vere«, ki jo izrekamo pri maši, ni: »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Kadar uživamo ta kruh …« ali »Reši nas, Odrešenik sveta …«, temveč živa prisotnost Vsemogočnega v kruhu in vinu na daritvenem oltarju. Pa razumi to, če moreš! Pojasni, če znaš! Ni pomembno. Veruj!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 10 (2024), 78.

Večkrat preberem kakšno izjavo uspešnega, znanega Slovenca, športnika itd. – (tudi v vaši rubriki Moj pogled), ki na vprašanje o veri odgovarja, da seveda nekako veruje, saj vendar vsak človek v nekaj veruje ... Zdi se mi, da je danes v svetu in tudi pri nas veliko ljudi, ki bi želeli verovati v nekaj, kar bi si sami predpisali in sestavili, v neko mešanico verskih resnic in predvsem neobvezujočih trditev, znotraj katerih bi lahko zadovoljili svoje poglede, nazore, želje ... da ne bi bilo vse skupaj prenaporno, brez obveznosti, kot danes radi rečemo, bi pa vendarle ohranjali neko prijetno občutje – saj smo verni. Sprašujem vas, ali ni to tudi neka oblika modernosti tega časa na verskem področju, ali ni to new age v zelo prefinjeni obliki, ki tako prodira potihoma v našo družbo. Posebej me skrbi za mlade, ki danes sprejemajo tako 'pihanje na dušo' in niti ne vedo, da so že zelo zabredli. Ali ni new age velika izbira ver, filozofij in ezoteričnih praks – ali se motim? Ali ni to način mišljenja, ki cilja predvsem na to, da bi oslabil krščanstvo, in trdi, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo – vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, pa bodo živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ali ni to samo trik, s katerim bi hoteli oslabiti krščanstvo? Ali s tem, da vsa verstva stlačijo v en koš ne razvrednotijo Jezusovega nauka, Kristus je tako samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik ... Prosim vas, ali mi lahko odgovorite vsaj na kakšno od teh vprašanj.

Violeta

V veliki meri ste si že na postavljena vprašanja sami odgovorili. To, kar opažate, je res en sam veliki izziv za krščanstvo, ki veruje v Kristusa kot edinega odrešenika, da bi se nenehno spraševalo o svoji pristnosti in nenehnem spreobračanju in sledenju Kristusu, Odrešeniku. Gledano globalno in zgodovinsko dokaj hitro opazimo, da ta pojav ni nov in da je v vsej zgodovini v krščanstvu, in tudi v judovstvu, prihajalo do posameznih pojavov tako na ravni verskih resnic kot na ravni morale. V prejšnjem stoletju pa je prišlo do globalizacije tega vprašanja.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja se je človek odtujeval religioznosti in upal, da bosta znanost in tehnični napredek za vedno razvozlala in rešila vsa človekova vprašanja, tudi bivanjska. V 20. stoletju pa je kmalu začel ugotavljati, da znanost ni odrešenica, in ob številnih zelo pozitivnih dosežkih, če znanstveniki niso etični, prinaša nove, še večje probleme. Pomislimo na zlorabo atomske energije ob koncu 2. svetovne vojne na Japonskem, ali na ekološko in biološko bombo, ki grozita človeštvu. Začutil je, da pot do sreče ni preprosta.

Zato v drugi polovici dvajsetega stoletja postopoma ni bilo več moderno biti ateist in je človek postajal vse bolj religiozen, pogosto tudi 'divje religiozen'. Veliko Evropejcev in Američanov je postalo okuženih z 'verskim virusom', ki ga nismo mogli predvideti. Tako se danes Cerkev ne srečuje toliko z nereligioznim, ampak z drugače religioznim. Te nove religije, predvsem new age (nova doba), imajo velikanski uspeh. Za ta verstva, predvsem za new age, je značilna neizmerna želja po sreči, potreba po ozdravljenju celotnega človeka, želja, da si ponovno pridobijo izgubljeno notranjo in zunanjo harmonijo. Vse pa je odeto v sklop doktrinalnih in etičnih prvin, ki so si jih sposodili pri več verstvih na Vzhodu in Zahodu, pri znanosti in mitologiji. Na nastanek teh novih verskih gibanj, predvsem new age, so vplivali številni vzroki, tudi neognostične in psevdomesijanske ideje, ki so težile k boljšemu in popolnejšemu svetu, v katerem bi se naj človek osvobodil greha, bolezni in celo smrti. Tudi okultizem, gnoza in ezoterika so odigrali pri nastajanju novih verskih gibanj pomembno vlogo. Skratka, gre za mešanico teoretičnih prepričanj in praktičnih receptov, vse pa naj bi pomagalo, da bi bili pokorni edinemu zakonu, ki jo naši sodobniki priznavajo. "Moraš biti srečen!" K tem bi lahko prišteli vaše trditve o takih, ki jih v pismu omenjate kot tiste, ki trdijo, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo in da bodo vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ti tudi po vaši trditvi tlačijo vsa verstva v en koš, saj jim je Kristus samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik. Pomislimo na teozofijo in pri nas bolj razširjeno antropozofijo, ki vključuje tri smeri: pedagoško (waldorfska pedagogika: vrtci, šole), alternativno medicinsko in religiozno, ki sprejema tudi reinkarnacijo.

Najbrž vas zanimajo vzroki za hitro rast teh novih verskih gibanj. Izvedenci o novih verskih gibanjih ugotavljajo, da so vzroki lahko zelo različni, in omenjajo religiozne, socialne, materialne, okultistične in ezoterične vzroke.

Med religioznimi vzroki omenjajo človekovo potrebo, da bi zaživel v osebni in intenzivni vernosti in v pripadnosti, in se je zato pripravljen tudi podrediti predpisom in disciplini določene verske skupnosti. Ko se človek pridruži takemu verskemu ali psevdoverskemu gibanju, najbrž upa, da bo v njem našel tisto, kar pogreša v liberalizirani in zbirokratizirani Cerkvi (npr. na Skandinavskem in ponekod v Evropi). Tako postaja tako gibanje ali sekta zavetje za cerkvene brezdomce. V njej ljudje iščejo dušnega pastirja, duhovnega voditelja, guruja, človeka z versko izkušnjo in doživetji in ne samo cerkvenega uradnika, ki vodi 'cerkveni servis'. Raziskave kažejo, da se v taka gibanja in sekte večkrat zatekajo ljudje, ki so v konfliktu s svojo vestjo, ter v njih iščejo pomiritev. Znano pa je tudi, da ta gibanja in sekte zelo negujejo propagandno dejavnost, pri kateri mora vsakdo sodelovati, ker je vsakdo misijonar. To so rodovitna tla za hitro razširjanje nekritične in pogosto bolezenske religioznosti. Nekatere premami radovednost, ko pripadniki gibanja razglašajo nova razodetja, prerokbe, videnja, ki so jih doživeli sami ali drugi.

Med socialnimi razlogi omenimo obljubljanje zemeljske sreče, kar še posebej priteguje hudo preskušane, in prav tako absolutno zagotavljanje večne sreče, kar magično vpliva na ljudi, ki živijo v bivanjskem strahu (npr. strah pred atomsko bombo, strah pred ekološko katastrofo itd.). Za družbeno odrinjene je še posebej mamljivo poudarjanje enakosti in bratstva.

Med materialnimi vzroki omenimo, da ta gibanja v začetku navadno tudi materialno zelo podpirajo svoje nove pripadnike, čeprav moramo priznati, da to ni edini vzrok, saj vemo, da se gibanjem pridružujejo večkrat tudi bogati posamezniki.

Na koncu omenimo še okultistične, gnostične in ezoterične vzroke. Okultistična prenova je nastala iz odpora zoper zmaterializirano in stehnizirano razumevanje človeka in sveta. V življenje so si prizadevali vnesti poezijo, lepoto, skrivnost, domišljijo. Tako je postal okultizem najhitrejše sredstvo, s katerim moderni človek zapolnjuje praznino smisla, teši 'metafizično lakoto', se bojuje s strahom pred prihodnostjo, s potrtostjo, obupom, brezimnostjo, izgubljenostjo in občutkom nemoči. Okultizem prepletajo z gnosticizmom in ezoteriko. Zato se ga tako številni oklepajo s tako ihto in upajo, da se bodo s poznavanjem 'višjega jaza' in z različnimi tehnikami razširjene zavesti (jogo, transcendentalno meditacijo itd.) dokopali do najvišjega možnega uživanja. Žal se okultistična in ezoterična želja po obvladovanju navadno uresničuje kot beg iz resničnosti.

Nisem se dotaknil novejših skupin in cerkvenih gibanj v katoliški Cerkvi, ki so lahko naš katoliški odgovor na izzive in potrebe današnjega časa, in tudi ne različnih evangelijskih ali evangelikalnih gibanj v protestantskem svetu. O tem morda kdaj drugič.

Naj končam z mislijo, da je pripadnost tem gibanjem večkrat kratkega veka. Pogosto se zgodi tudi pri nas, da pripadniki različnih gibanj zaslutijo in končno ugotovijo, da se človek z okultizmom, ezoteriko in magijo ne more osrečiti in še manj odrešiti. Tako se po daljšem iskanju pogosto približajo ali celo vrnejo v Cerkev, kot je to storila svetovna popotnica, pisateljica in teozofinja Celjanka Alma Karlin (1889-1950), ki si je pred smrtjo zaželela katoliške zakramente in cerkveni pogreb.

Ko je veliki mislec in še danes občudovani filozof sv. Avguštin, dolgoletni iskalec Boga, našel smisel svojega življenju v krščanstvu in v Kristusovi Cerkvi, je zapisal: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Človek je svobodno bitje in odgovoren za svoja svobodna dejanja, seveda tudi za izbiro najboljšega možnega verstva. Drugo pa je seveda samovoljno in nekritično menjavanje verstev, ker je to pač moderno. Bog, ki je naš sočutni sodnik, in smo dragoceni in ljubljeni v njegovih očeh, nas bo sodil po naši vesti, ki je kažipot in tudi neizprosna sodnica naših dejanj.

Vinko Škafar

Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.

TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.  
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej.   6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes,  ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski,  nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.

BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ UR
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.  
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj.  V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova.  Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji. Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil.  Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.

PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKI
Svetniški papež Pij V.,  ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu. Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski,  milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora,  ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566),  namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige)  ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.

ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji po vztrajni molitvi rožnega venca.  Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje,  v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.