Globoko zatopljen v svoje misli je stopil na slabo shojeno ozko pot, bližnjico od njegovega doma prek brega, kjer je stala sosedova domačija. Tega zgodnjega nedeljskega dopoldneva ga je presenetila novica, ki se je kakor blisk razširila po vsej soseski: da je njegov hudo bolni daljni sosed končno le dovolil svoji ženi poklicati duhovnika. Odkar so ga pred mesecem dni pripeljali iz bolnišnice v domačo oskrbo, ker so zdravniki ugotovili, da mu ni več pomoči, se je predal neki trdovratni otopelosti in ni hotel nikogar sprejeti. Še bolj pa je bil presenečen, ko ga je brž po odhodu duhovnika poklicala bolnikova žena, naj nemudoma pride k njim, ker bi mož moral o nečem spregovoriti. Brez pomišljanja je obljubil, da pride k njim že dopoldne.
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Komaj je prilezel na vrh brega. Ustavil se je, da se nekoliko oddahne. Naloženih je imel že šest križev, ki so mu jih obteževale še razne bolezni, ki so mu vztrajno pile življenjski sok. Moral si je priznati, da mu telesne sile počasi, a nezadržno pešajo...
Globoko je vdihnil svežino, ki je še ostajala od zgodnjega jutra, ko je rahel dež prečistil gosti jesenski zrak. To mu je zbistrilo um, pa vendar ni mogel dognati, čemu ga sosed kliče. Toda kmalu bo izvedel! Pred sabo je že videl sosedovo domačijo, do katere je imel le še slabih sto metrov poti navzdol. Pospešil je korak.
Hudo bolnega soseda je našel v sobi. Pogled na onemoglo telo, ki togo ležalo pod tanko odejo, in na pepelnato sivi, zaradi bolečin neprepoznavni obraz z globoko vdrtimi očmi ga je prepričal, da slovo od tega sveta ni več daleč.
Molče je sedel ob njegovo posteljo. Morečo tišino je prekinjalo dušeče hropljenje iz bolnikovih posušenih pljuč. Naenkrat se je telo zvilo v bolestnem krču in iz suhega grla so prihajale komaj slišne besede: "Davno - pred tridesetimi leti, ko si se po dolgem času vrnil iz tujine... takrat... ti nisem govoril resnice..." Po teh besedah je bolnik izmučen utihnil in zaprl prestrašene oči. Samo hropenje iz njegovih prsi je dalo slutiti, da življenje v njem še ni ugasnilo.
Kot okamenel je sedel poleg bolnika in topo strmel predse. Besede so kakor oster nož zarezale v njegovo staro, nikoli zaceljeno rano. Srce je spet boleče zakrvavelo. Razumel je. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Nobena obsodba ne bi mogla več vrniti izgubljene sreče. Negotovosti, v kateri je trpel dolgih trideset let, je bilo v trenutku konec. Sedaj ve resnico. Takrat mu je sosed v svoji nevoščljivosti lagal in s tem uničil srečo dveh mladih ljudi.
Kakor v nekakšni vročični blodnji je pritaval domov. A bil je preveč utrujen od prestanega trpljenja, da bi lahko počival. Preveč zbegan zaradi nenadnega spoznanja resnice, da bi lahko miroval. Zdelo se mu je, da se je čas zavrtel za celih trideset let nazaj. Kakor takrat, ga njegovo hrepeneče srce spet vleče k njej, kakor takrat, ga spet vabi njen klic. Zdaj mora ubogati svoje srce, zdaj mora hiteti njenemu klicu naproti.
Zamišljeno je vozil po strmi, razdrapani haloški cesti. Na mestu, kjer se začne cesta rahlo spuščati proti ravnini in se približa reki, se je ustavil. Dan se je že nagibal proti večeru in bledi sončni žarki so se vse bolj umikali prvemu mraku. Moral se je sprehoditi po tej lepi naravi, moral si je izbistriti um in še enkrat podoživeti svojo nekdanjo srečo. na tem kraju sta se spoznala. Nista bila več rosno mlada. Njegova živahna in pogumna narava je dopolnjevala njeno mirnost zadržanost. Poznanstvo je počasi preraslo v iskreno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Na teh trdnih temeljih se je rodila njuna ljubezen. Prepojena z njeno močjo sta začela razmišljati o skupni prihodnosti.
Vsakič, ko je za dalj časa odhajal v tujino, jo je spraševal: "Me boš čakala?" "Čakala bom!" "Če bo treba, tudi dolgo?" "Tako dolgo, dokler spet ne prideš." "Lahko verjamem?" "Verjemi mi vse. In pridi kmalu!" Zatem je začelo spraševati dekle: "Bo prišel?" "Zagotovo. Kmalu se vrnem z zlatima obročkoma in takrat ostaneva skupaj za vedno." "Rada bi ti verjela." "Verjemi mi vse." "Pridi kmalu!"
Ob vsakem takem slovesu sta se globoko gledala v oči. Desnica je poiskala desnico, roki sta se dvignili, prsti med seboj prepletli v trdno vez. "Prisežem!" "Prisežem!" Tako je bilo vsakokrat ob slovesu. Vedno iste obljube, vedno enaka prisega, a slovo vedno težje in hrepenenje po skupnem življenju zmeraj močnejše.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove "staromodne" ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu... Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Ko je prišel malo k sebi, se je odpeljal k dekletu. Ploha očitkov, ki so se vsuli iz njegovih ust, so dekle skoraj pahnili v blaznost. Ničesar ni mogla razumeti. Zaman so bila vsa njena prepričevanja, solze in jok, prošnje in prisega. Pustil jo je samo...
Od takrat je minilo dolgih trideset let. V teh letih se mu je večkrat oglašala vest in ga spraševala, ali je ravnal prav, ko je verjel prijatelju? Kaj če bi moral verjeti dekletu? In sebi.
Spet ga je zabolelo srce. Po licih so mu polzele solze. Moral je dalje - k njej!
Dolgo jo je iskal. Mrak se je že prevesil v noč, ko se je ustavil ob skromnem nagrobniku. Zdaj ji mora povedati, da je bil v zmoti, mora priznati, da je neštetokrat slišal njeno povabilo. Njegovo srce ji mora izkričati edino resnico, da je nikoli v življenju ni prebolel.
Vse naokoli je bilo mirno in tiho.
"Marija!... Marija!" je njegov pretresljivi klic pretrgal nočno tišino.
Vsega je objel blaženi mir in v njegovo srce se je zopet naselila sreča, ko je kakor v sanjah zaslišal njen skrivnostno šepetajoči glas: "Pridi kmalu... Še vedno te čakam!"

SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 11, str. 56-57.

Današnja družba hoče v kali zatreti vsako misel na trpljenje. Ljudje bežijo pred trpljenjem in križem. Križ zanje sploh ne obstaja. Vsaj kristjani bi se morali zavedati, da so na poti življenja križi, da bodo šli skozi ozka vrata, potem bi mogoče bilo drugače. Tako je zapovedal Jezus in s svojim trpljenjem tudi dokazal.
Lep primer tega je v naravi – školjka bisernica. Ko pesek zaide v njeno telo, doživlja hude bolečine, iz teh pa nastanejo biseri. Če školjka bisernica ne bi trpela, ne bi nastal biser.
Margerita

Imam znanca, ki mu v krščanstvu ni všeč prav to, da tako poudarja trpljenje. Motijo ga križevi poti, upodobitve Jezusovega trpljenja in Kalvarije ... Pravi, da kristjani ne bi smeli biti nekakšni sadisti, ki bi se ustavljali samo pri Kristusovem trpljenju. Krščanstvo seveda ni vera trpljenja, ampak vera ljubezni, ki pa je povezana s trpljenjem. Jezus je prišel na svet zato, da bi s svojim trpljenjem pokazal na Očetovo ljubezen: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil (Jn 3,16).« Jezusova ljubezen do ljudi se ni ustavila pred trpljenjem, ampak je sprejela križ. Ko kristjani častimo križ, ne častimo trpljenja in smrti, ampak slavimo neizmerno Božjo ljubezen do človeštva.
Človeško je, da bežimo pred trpljenjem in križem. Nihče ne želi trpeti. Celo Kristus je pred odhodom v trpljenje prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega, toda dodal, da naj se zgodi Očetova volja, ne njegova (prim. Lk 22,42). In sprejel je Očetovo voljo, da svetu s križem razodene njegovo ljubezen.
Zato je nesmiselno obsojati ljudi, ki bežijo pred trpljenjem, saj si ga nihče ne želi. Pridejo pa trenutki, ko ljubezen tudi od nas – podobo kot od Kristusa – zahteva, da sprejmemo križ. Mati ljubi otroka in otrok hudo zboli. Ne mati ne otrok si ne želita tega trpljenja, a ko pride, ga sprejmeta. Ljubezen matere, ki trpi, je podobna Jezusovi ljubezni do človeštva, ki je tudi trpela.
Kristjani si ne želimo trpljenja in ga ne iščemo, a ga sprejmemo, ko je to neizogibno, ker je sestavni del ljubezni. Kakor je Jezus ljubil svet in je trpel, tako bo tudi kristjanova ljubezen prej ali slej križana. Prej ali slej bo prava ljubezen morala biti križana. Tako je bilo z Jezusovo ljubeznijo in tako bo s človeško. Danes bi ljudje radi ljubili, a ne trpeli. To je nemogoče. Zato smo priče razhajanju zakoncev, kajti mnogi rečejo: »Greva živet skupaj, a samo do takrat, dokler bo lepo.« In ker mora ljubezen prej ali slej trpeti, ljudje s takim mišljenjem prej ali slej gredo narazen. O podobni izkušnji pripovedujejo vzgojitelji v samostanih. So ljudje, ki vstopijo v samostan z velikimi ideali, z dobro voljo in najboljšimi nameni, a ko nastopijo težave, zapustijo samostan. Njihova hoja za Kristusom se konča, ko morajo z njim stopiti v trpljenje … Ljubezen do Kristusa se ustavi pred križem.
To pa ne pomeni, da si moramo trpljenja želeti ali ga iskati, ampak da ga sprejmemo v tistih trenutkih, ko je neizogibno v hoji za Kristusom.
Imate pa prav, ko pravite, da more Jezus človekovo trpljenje sprejeti in ga blagosloviti. Kakor je Kristus križ, ki je bil znamenje trpljenja in smrti, spremenil v orodje odrešenja, tako more tudi človekovo trpljenje spremeniti v delo odrešenja. Človek more svoje trpljenje združevati s Kristusovim in ga darovati za velike namene Cerkve in človeštva. Prav v tem se kaže, da je Jezus Odrešenik, ker je trpljenje in smrt, ki velja za prekletstvo, spremenil v sredstvo odrešenja. Mnogi poudarjajo, da more človek po trpljenju osebno zoreti, rasti in iziti iz preizkušnje plemenitejši, zrelejši in močnejši. Mnoge pa trpljenje zlomi in nekateri zaradi tega izgubijo vero. Kristjan ne bo iskal trpljenja, ampak bo prosil, da bi mu Bog stal ob strani v težkih trenutkih preizkušnje in mu dajal moč.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2022), 36.

 DOCAT je knjiga, ki prinaša zelo konkretne odgovore, zato je tudi njena uporaba pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini, zelo preprosta, a izjemno učinkovita. Poglejmo primer!

TEMA:

POKLIC in POKLICANOST

1. del (10. minut)
Moje izhodiščno stališče
Male skupine, ki imajo 3–6 članov, dobijo liste z izpisanimi vprašanji. Vsaka po enega. Mladi predstavijo svoje poglede na temo in iz svojih izkušenj pripravijo odgovore, ki jih na kratko predstavijo vsem.

Primeri vprašanj:
Ali moramo ljudje nujno delati? Je to obvezno?
Kaj za človeka pomeni delati?
Kako je Jezus gledal na delo?
Delo : kariera : poslanstvo – kakšni so resnični cilji našega življenja?
Kaj je moje in kaj je skupno? Ali je prav, da imamo svojo lastnino?
Ali obstaja pravica do dela? Kakšna je?

Klicali so delovno silo in prišli so ljudje. (Max Frisch (1911–1991), o problemu „tujih delavcev“

Duša se hrani od tega, nad čemer se veseli. (sv. Avguštin)

Tri kamnoseke so vprašali, kaj delajo. Prvi odgovori: Obdelujem kamen.« Drugi odgovori: »Izdelujem gotsko okno.« Tretji odgovori: »Gradim katedralo!« (neznani avtor)

2. del (15. minut)
Kaj pravi Cerkev?
Vsaka skupina dobi izvod DOCAT-a in v njem poišče odgovore na svoja vprašanja. Vsaka skupina pove, kaj je odkrila, kaj jim je zanimivo. Ali se odgovori skladajo z njihovim izhodiščnim mnenjem? Kaj so novega odkrili? Lahko tudi preberejo kakšen izsek iz DOCAT-a.

Primeri odgovorov iz DOCAT-a:
Kaj za človeka pomeni delati?
Biti sposoben za delo, imeti delo, nekaj narediti zase in za druge je za mnoge ljudi velika sreča. Biti brezposeln, biti neuporaben jemlje človeku dostojanstvo. Z delom človek razvija svoje imetje in sposobnosti ter je udeležen pri gospodarskem, družbenem in kulturnem razvoju. V Božjem načrtu igra delo pomembno vlogo. Bog je človeku naročil, naj si podvrže zemljo (1 Mz 1,28), jo varuje in obdeluje. Delo je lahko tudi veliko vredno služenje soljudem. Še več: to, da človek z zemljo trajno gospodari, naprej stvariteljsko razvija njene možnosti, ga dela podobnega Stvarniku. Preprosta dela dobro opraviti povezuje tudi z Jezusom, ki je sam bil delavec.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanje za čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu.

Med 2. in 3. delom pustimo do 5 minut za spontano razpravo v celotni skupini. Nato oblikujemo dve skupini s 4 posamezniki, ostali so aktivno občinstvo, ki pomaga, kritizira in spodbuja ekipi.

Delo je potreba, je del človekovega smisla na tem svetu, je pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve. (papež Frančišek, HG 128)

Izberi si poklic, ki ga ljubiš, in noben dan v življenju ti ne bo več treba delati. (azijski pregovor)

Delo ti ne bo pobegnilo, če boš svojemu otroku pokazal mavrico. Ampak mavrica ne bo počakala, da boš ti končal delo. (iz Kitajske)

3. del
Debata za-in-proti
Smer pogovora in razprave mora postajati vse bolj praktična, zato v tretjem delu mlade soočimo s kar se da konkretnimi trditvami, ki jih morajo zagovarjati oz. jim nasprotovati. Argumente lahko iščejo tudi v DOCAT-u. Pripravimo tri trditve (primeri so spodaj). Za vsak izziv imajo 5 minut, da se pripravijo. Zakaj to počnemo? Da bodo mladi suvereni, ko jih bodo ljudje izzvali z vprašanji, ki napadajo cerkev.

Primeri trditev:

- Delati se ne splača, dokler starši skrbijo za nas.
- Delo je danes cenjeno.
- Nočem sedeti v pisarni, raje grem delat med ljudi.
- Poklic mi bo izbrala mama, ona me najbolj pozna in ve, kaj je dobro zame.
- Brezposelnost pogosto pomeni izolacijo.
- Dumpinške plače so OK.
- Duhovniki nič ne delajo, živijo na račun naivnih vernikov.
- Nedelja nas dosti stane.

Mlade po koncu debate seveda pustimo v razpravi. Potrudimo se vključiti tudi tiste, ki so včasih manj aktivni.

Spomnimo jih še na krajše izseke iz cerkvenih dokumentov, ki so izpisani na koncu vsakega poglavja v DOCAT--u.

Primer:
Cerkveni dokument: Nove stvari
Jezus, delavec
Tiste, ki so v pomanjkanju in stiski, Cerkev poučuje, da revščina v Božjih očeh ni nobena sramota in da se nikomur ni treba sramovati, da si z delom služi svoj kruh. To je z dejanjem potrdil in dokazal tudi sam Jezus Kristus, ki je za odrešenje ljudi »postal ubog, čeprav je bil bogat«.
Čeprav je bil Božji Sin in sam Bog, je hotel zdeti se in veljati za tesarjevega sina in se celo tudi ni branil večji del svojega življenja preživeti s tesarskim delom.
papež Leon XIII., Okrožnica Nove stvari (1891), 20

Nameni:
Izoblikovanje mnenja o delu in poklicu v luči krščanskih vrednot.
Mladi odkrijejo smisel dela, razmišljajo, kako na delo gledajo sami, njihovi starši, vrstniki ter svoje mnenje soočijo z družbenim naukom Cerkve.

Cilji:
Mladi preberejo stališče Cerkve do dela, poklica in plače ter razpravljajo o njem.
Mladi so sposobni delo kot vrednoto suvereno argumentirati pred nekom, ki ni veren.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Youcat), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 90-91.

Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci ...) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se 'vpišejo' v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na 'domačih' blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je "rodil za nebesa" in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh 'stopnicah'. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv 'božji služabnik' , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot 'navadni' ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v 'kanon', seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med 'velikim jubilejem' leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med 'starimi' svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava 'navadnim' ljudem, ki morda zdijo 'čudni', ker so bili v svojem vsakdanjem življenju 'drugačni'. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega "rojstva za nebesa". Nekaj svetniških kandidatov je 'na čakanju'. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako 'selijo'? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike 'preselila' v čas 'med letom' (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da  svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk

Mlada učiteljica liberalnih nazorov je učencem povedala, da je ateistka in zato ne veruje v Boga. Učence je vprašala, če so tudi oni ateisti. Čeprav niso vedeli, kaj pomeni beseda ‘ateist’, so učenci, da bi bili podobni učiteljici, dvignili roke. Razen ene učenke. Učiteljica jo je vprašala, zakaj ni dvignila roke.
»Zato, ker nisem ateistka,« je odgovorila.
»Kaj pa si?« je vprašala učiteljica.
»Kristjanka.«
Učiteljico je odgovor zmedel, za trenutek je utihnila in zardela, nato pa učenko vprašala, zakaj je kristjanka.
»Zato ker so me starši učili o Jezusu. Moja mama in oče sta kristjana. Zato sem tudi jaz kristjanka.«
Sedaj je bila učiteljica že jezna. »To ni razlog,« ji je dejala, »kaj če bi bila tvoja mama in oče nora ... Kaj bi bila pa ti potem?«
Deklica je malo pomislila, nato pa rekla: »Potem bi bila tudi jaz ateistka!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2019), 49.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ne vem, zakaj smo v ljudskem besedovanju poimenovali smrt ‘Matilda’. Kakorkoli, ob sv. Matildi (1241-1299), ki goduje 19. novembra, bi vam rad v mesecu, ki je posvečen rajnim, zaupal sanje, v katerih sta ‘nastopila’ ‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Morda bi opis teh zanimivih sanj sodil bolj na hudomušne strani pratike, kot pa v rubriko Ognjišča, ki je namenjena bolj resnim razmislekom. A je vsebina sanj tako pomenljiva, da je vredna teh strani.
Pa začnimo: Stal sem v dolgi vrsti in pričakoval. Ljudje pred mano so bili večinoma spokojni, nekateri radostni, nekaj med njimi pa je bilo kakor neprijetno vznemirjenih. Zdelo se mi je, da bi hoteli pobegniti iz vrste, pa jim nevidna moč tega ni dopustila. Počasi smo se pomikali proti možakarju z brado, ki je stal za mizico, na katero je vsakdo položil svojo potovalko. Pomislil sem: To je carinik. Pravzaprav je bil tudi oblečen kakor tisti, ki na mejah spuščajo ljudi tja na ono stran. Skrbno je pogledal slehernemu v ‘prtljago’, potem se je večini nasmehnil in jim pokazal pot, ki je prodirala v blago svetlobo. Pri nekaterih je ostal njegov pogled resen, skoraj otožen in kmalu za tem jim je nakazal smer, ki je bila kakor ‘obvoznica’ mimo prodora v svetlobo.
“Kmalu bom na vrsti,” sem vznemirjen pomislil. Pred mano je stala ženička. S težavo je dvignila potovalko in jo položila na mizico.
»Polna je,« je rekel carinik. »Dokler si bila v času, si delala dobro. Dozorela si za to, kar je v radosti večno.«
Takrat me je preletel srh. “Kaj sem mrtev?” sem pomislil.
In sem slišal: »Življenje se le spremeni, ne pa uniči. Zaživimo v drugačno, a kdo med nami lahko reče, da v manj resnično ...« In sem vedel, da so to besede, ki sem jih sam tolikokrat izgovarja, ko sem spremljal žalujoče ob grobovih njihovih dragih.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Prtljago, prosim,« je rekel in zvenel je neizprosno.
»Prtljago?« sem bil zmeden.
»Videti moram, kaj si prinesel s sabo.«
»Kaj naj bi prinesel?« sem govoril prestrašen in v paniki.
Sv. Peter, ali kdorkoli je že bil ta ‘carinik’, se je nasmehnil. Očitno sem bil ‘prikupno zmeden’. »Prinesel si edino, kar lahko gre s tabo čez prag večnosti. Vse si moral zapustiti, le kar si storil dobrega, je sedaj s tabo in je vredno!«
Prestrašil sem se, ker je bila potovalka, ki sem jo držal v roki, tako lahka.
»A na mizo naj jo dam?« sem rekel jecljajoče.
»To ni miza. To je tehtnica,« me je popravil sv. Peter. »Naj pokaže, koliko prave ‘teže’ je imelo tvoje življenje.«
In sem čutil, da sem prelahek. Sv. Peter me je pomenljivo pogledal tja v moje resnično in me primoral v presojo: »Kam te vodijo tvoja dejanja?«
Takrat sem opazil, da je nad potjo v Svet(l)o, ki me je pritegovala napis: Mt 25,31-40 in sem videl tudi tisto stezo, ki gre mimo napisa in (zato) obvozi svetlobo. V meni je naraščalo neugodje ... in sem se (Bogu hvala!) prebudil.
“Še sem živ,” sem pomislil. “Še imam čas, da delam dobro!” Prižgal sem luč, vzel v roke Sveto pismo in prebral odlomek Mt 25,31-40 – Jezusovo pripoved polno slikovite simbolike, s katero opisuje, kako gremo čez ‘nebeško carino’:
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

In sem se spomnil velikega misleca, teologa, p. Tomislava Šagi-Bunića. V ‘dozorelem’ obdobju svojega življenja si je na srčno stran pripel broško na kateri je bilo izpisano: Mt 25,31-40. Na moj radovedni pogled je dal odgovor: Pripovedovati je začel, da ni nobeno življenjsko dejanje, pa naj bo na videz še tako velik uspeh, nič v primeri z najbolj preprostim izrazom dobrote do tistega, h kateremu nas pritegne l/Ljubezen. (Od)rešile nas ne bodo hiše, ki smo jih zgradili, niti knjige, ki smo jih napisali, kaj šele bogastvo, ki smo si ga pridobili ... »Veš,« mi je govoril, »čez prag večnosti lahko nesemo le en kovček. In je dobro, če je ta čim bolj napolnjen z dobrimi deli.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2012, leto 49, št. 11, str. 30-31.

Neki kmet se je s svojim sinom odpravil na sejem v bližnjo vas. Pot ju je vodila čez most, ki je bil precej majav in se je pel čez reko. Otrok se je prestrašil. »Oče, a misliš, da bo most zdržal?« ga je vprašal.
Oče je odgovoril: »Držal te bom za roko, moj sin.«
Otrok je položil svojo roko v očetovo. Previdno sta prečkala most in z očetom sta prišla na cilj.
Vrnila sta se, ko je bila že noč. Medtem ko sta hodila, je otrok vprašal: »Kaj pa reka, oče? Kako bova šla čez tisti nevarni most? Bojim se.«
Veliki in grobi mož je vzel v naročje otroka in mu rekel: »Bodi v mojem naročju in boš na varnem.«
Kmet je hodil naprej z otrokom v naročju in ta je globoko zaspal.
Naslednje jutro se je srečno zbudil v svoji postelji. Sončna svetloba je prihajala skozi okno. Ni se niti zavedal, kdaj je prečkal most in predvsem, kdaj je prečkal nevarno reko.
To je kristjanova smrt. Kristjanova smrt je, da se popolnoma izroči v roke Očeta, ki ga ljubi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 115.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Krizantema ...
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši ...
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt ... in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema ...
V moji sobici cvete ...
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.