Naša televizija poleg katoliške nedeljske maše prenaša tudi bogoslužje naših bratov protestantov, evangeličanov, ki se precej razlikuje od naše maše. Ali ga lahko na kratko predstavite? (Veronika)
Protestantsko bogo­služje (v vseh Cerkvah, ki so neposredno ali posredno izšle iz reformacije) je naslonjeno predvsem na božjo besedo – Sveto pismo. Poudarek je na branju Svetega pisma in pridigi, ki sveto besedilo razlaga. Navadno je sestavljeno iz tehle delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov, raznih spevov in drugih pesmi. Prav petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno. Ob sklepu pa je običajno blagoslov. Občasno obhajajo tudi sveto večerjo, ki obsega hvalospev, spomin ustanovitve evharistije, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina ter obhajilo pod obema podobama. Vendar to ni ‘prava maša’, ker protestanti ne poznajo službenega duhovništva. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 48

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

GRANDA, Stane, dr.. Trideset let samoumevnosti: Spraševati se moramo o sebi in svoji domovini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str 50-57.

Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo.  Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo.  Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.

NEZDRAVO OZRAČJE V KRISTUSOVI CERKVI
Za razumevanje osebnosti in vloge Martina Lutra je potrebno pogledati takratne verske in cerkvene razmere. Cerkev so vodili ‘renesančni’ papeži. Zloglasni Aleksander VI. (1493–1503) je bolj skrbel za koristi svojih otrok, kakor za vesoljno Cerkev. Julij II. (1503–1513) je bil velik ljubitelj umetnosti, začel je zidati sedanjo baziliko sv. Petra v Rimu, papež Leon X. (1513–1521),  ki je vodil Cerkev ob Lutrovem nastopu, je bil velik uživač. Humanist Erazem Rotterdamski (1465–1536)  je po obisku Rima zapisal: »Če je Cerkev pri glavi tako gnila, mora biti res Božje delo, da ni že razpadla.« On je sicer ostal katoličan, Luter in številni njegovi sodobniki pa so v takih papežih težko videli Petrove naslednike, namestnike Kristusa in pastirje njegove Cerkve. Tudi na nižjih hierarhičnih stopnjah so bile razmere slabe in vse je bilo potrebno temeljite prenove. Povezanost Cerkve s fevdalnim redom je povzročala, da so bili škofje bolj fevdalni gospodje kot verski pastirji. Fevdalno pojmovanje avtoritete in oblasti je povzročalo prepad med hierarhijo in božjim ljudstvom in zatemnilo evangeljsko zahtevo po služenju. Škofijske sedeže in druge višje cerkvene službe so zasedali običajno ljudje iz vrst plemstva. Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji ... Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov.  To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.

V SMRTNI STSKI JE SKLENIL POSTATI MENIH
»Ocene velikih osebnosti, ki so s svojo dejavnostjo vplivale na potek zgodovine, so ponavadi sporne ... Taka osebnost je bil tudi Martin Luter. Katoliški zgodovinarji so ga v preteklosti slikali kot glavnega povzročitelja razkola v zahodni Cerkvi v zelo črnih barvah, protestanti pa so ga slavili kot očeta vere in prenovitelja krščanstva. V zadnjih desetletjih se je podoba Lutra na katoliški strani močno spremenila, pa tudi protestanti gledajo bolj kritično na to veliko osebnost 16. stoletja« (Franc Perko).
Rodil se je 10. novembra 1483 v Eislebnu  v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra; imel je še štiri brate in tri sestre. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Mansfeld,  kjer je Martin preživel svoja otroška leta. Vzgoja v družini je bila silno stroga, v strahu božjem. Najprej je obiskoval mestno šolo v Mansfeldu, zatem se je šolal v Eisenachu.  Leta 1501 je začel študirati filozofijo na univerzi v Erfurtu. Kot magister filozofije je leta 1505 začel predavati na univerzi, na očetovo željo se odločil za študij prava. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Ko se je 2. julija 1505 od doma vračal v Erfurt, ga je zalotila nevihta in strela, ki je udarila poleg njega, ga je vrgla po tleh. V smrtni stiski je vzkliknil: »Pomagaj mi, sv. Ana, postati hočem menih!« Življenjepisci so prepričani, da ni šlo le za nenadno odločitev, ampak da je moral Luter o tem koraku razmišljati že prej, v stiski pa je ta sklep dozorel. Dva tedna zatem, 16. julija, je stopil v samostan avguštincev v Erfurtu.  Jeseni leta 1506 je napravil redovne zaobljube, 3. aprila 1507 je bil posvečen v duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega meniha  določili za nadaljnji teološki študij. Vse meniške dolžnosti: korno molitev brevirja, tedensko spoved in evharistijo je izpolnjeval vestno. Med študijem teologije je lektor filozofije najprej v Erfurtu, nato pa v Wittenbergu,  kamor se je dokončno preselil. Po doktoratu je postal profesor Svetega pisma na wittenberški teološki fakulteti. Zelo si je prizadeval za globoko duhovno življenje, toda spoznaval je, da z lastno močjo ne more biti dober, da ostaja grešnik. Ko je v letih 1513–1518 študentom razlagal psalme in Pavlova pisma, je dozorevala njegova teološka misel. Razvil je svoj značilni nauk o opravičenju. Človeška narava je zaradi izvirnega greha tako pokvarjena, da človekova dobra dela ne morejo biti zaslužna za zveličanje. Človeka lahko pred Bogom opraviči le zaupna vera v Kristusovo zasluženje in njegovo milost. A tudi milost grehe le nekako pokrije, človek pa ostane grešnik. Vsak človek pa lahko stopi v neposreden stik z Bogom, zato je vsako posredništvo nepotrebno – nepotrebno je duhovništvo in cerkveno učiteljstvo. Samo Sveto pismo mora biti vir in kriterij naše vere. Tako je Luter prišel do treh samo, ki so temeljna načela luteranstva: samo Sveto pismo, ne cerkveno učiteljstvo vodi človeka k veri; samo vera in samo milost ga more opravičiti pred Bogom. Nekateri poznavalci Lutrovega miselnega razvoja menijo, da je bilo za Lutra temeljno vprašanje, kako priti do popolne ljubezni do Boga, ki človeka opravičuje pred Bogom. Mnenje, da se popolna ljubezen kaže v dobrih delih, je zavračal, iz lastnega izkustva je spoznal, da popolne ljubezni ni zmožen, zato je za osnovo opravičenja postavil zaupno vero v zasluženje križanega Jezusa. Zapisal je: »Na mesto ljubezni, postavimo vero.«

CERKEV JE HOTEL PRENOVITI, NE RAZDELITI
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu  in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu,  nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna.  Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus  junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora.  Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem  in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton  predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555,  na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Martin Luter je ves čas opravljal profesorsko službo v Wittenbergu  in skrbel za družino. Zadnja leta je pisal ostre polemične spise proti raznim nasprotnikom. Nastopal je tudi proti Judom. Proti koncu življenja so ga mučile razne bolezni. Umrl je 18. februarja 1546 v Eislebnu, svojem rojstnem kraju. Pokopali so ga v grajski cerkvi v Wittenbergu, kjer je njegov grob še danes.
»Ob 500. obletnici rojstva Martina Lutra leta 1983 so odkrito pohvalili bistvena prizadevanja reformatorja,« je v knjigi Luter za katoličane (Novi svet, Ljubljana 2017) zapisal kardinal Kurt Koch. »Na pozitivno presojo Lutra kot ‘skupnega učitelja’ in ‘pričevalca evangelija’ so se navezali tudi papeži, najjasneje zagotovo papež Benedikt XVI., ko je leta 2011 obiskal avguštinski samostan v Erfurtu,  kjer je Luter študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Benedikt XVI. je najprej poudaril Lutrovo strastno iskanje Boga, ki je bilo gonilo njegovega življenja in dela: “Vprašanje o Bogu, ki je bilo njegova globoka strast in ga je spremljalo vse življenje, mu ni dalo miru.” Na podlagi tega je Benedikt XVI. sklenil, da mora ekumenska služba kot Lutrova naslednica v današnjem času, v družbi, ki je pretežno sekularizirana, pričevati navzočnost živega Boga. Benedikt XVI. je poleg tega poudaril še, da Luter ni veroval v katerega koli Boga, temveč v tistega, ki nam je svoj obraz razkril v človeku, v Jezusu iz Nazareta, zato je svoje strastno iskanje Boga konkretiziral in poglabljal v kristocentrizmu svoje duhovnosti in teologije.«

PROTESTANTSKA TEOLOGIJA IN BOGOSLUŽJE
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja  (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo,  kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564),  ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531),  ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantsko bogoslužje je naslonjeno predvsem na Božjo besedo – Sveto pismo. Glavna dela bogoslužja sta branje Svetega pisma in pridiga,  občasno tudi obhajanje svete večerje. Običajno je sestavljeno iz teh delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov ter drugih spevov in pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno.  V središču je seveda branje Svetega pisma in pridiga, sklene se z blagoslovom. Sama sveta večerja obsega hvalospev, spomin ustanovitve, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina, obhajilo pod obema podobama. Določeni obredi spremljajo tudi krst, konfirmacijo (podobna katoliški birmi), podelitev duhovniške službe, poroko. Razne protestantske Cerkve imajo precej različne obrede, prav tako jih svobodno urejajo krajevna občestva.

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar  s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij.  Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598),  sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567)  s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584),  ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Protestantizem je na Slovenskem iz raznih vzrokov (protireformacija) kmalu zamrl. Strnjeno se je do danes ohranil le v Prekmurju, kjer se je slovensko luteranstvo utrdilo posebno v 17. stoletju. Novih moči mu je vlil Štefan Küzmič s svojim prevodom Svetega pisma Nove zaveze v prekmurščino (1771). Svobodo delovanja je prekmurskim protestantom ponovno prinesel tolerančni edikt avstroogrskega cesarja Jožefa II. let 1781. Začeli so ustanavljati cerkvene občine in zidati svoje cerkve. Najstarejše so cerkvene občine v Puconcih,   Križevcih, na Hotizi (1783), v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1850,   v Mariboru 1862, v Murski Soboti 1890.   Vseh cerkvenih občin je 13. Luteranska ali evangeličanska Cerkev v Prekmurju je postala povsem samostojna šele leta 1950, ko je bila uzakonjena prva cerkvena ustava. Po drugi in statutu iz leta 1977 je njeno uradno ime Evangeličanska Cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Pri vodstvu Cerkve sodelujejo predsedstvo (senior in inšpektor – laik), zbor duhovnikov, prezbiterij Cerkve (predsedstva posameznih cerkvenih občin) ter občni zbor, najvišje cerkveno telo (prezbiterij in delegati cerkvenih občin).

nekaj misli Martina Lutra:

• Da imaš Boga, ne pomeni nič drugega, kot da mu iz vsega srca zaupaš in verjameš ...
• Proti nebesom ne smeš gledati drugače, kot bi gledal, če bi tam sedel tvoj oče.
• Vera je pogled, nenehno usmerjen v Kristusa.
• V križanem Kristusu sta resnična teologija in spoznanje Boga. Le KRIŽ je naša teologija.
• Kakor čevljar izdela čevelj in krojač sešije krilo, tako naj kristjan moli. Kristjanova obrt je molitev.
• Danes me čaka veliko dela, zato moram danes veliko moliti.
• Marija ne želi, da prideš k njej, temveč po njej k Bogu.
• Ko bi vsak služil svojemu bližnjemu, bi bil svet eno samo bogoslužje.
• Božja beseda je svetinja nad vsemi svetinjami, je edino, kar kristjani vemo in imamo.
• Sveto pismo osvobaja vest in prepoveduje, da bi jo utesnjevali s človeškimi nauki.
• Priprava na smrt je zavedanje, da so smrt in greh, pekel in satan premagani in uničeni v križanem Kristusu.

S. Čuk. 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017),56.

Živel je ošaben in hudoben kralj. Vsi so ga morali ubogati brez besed. Zavedal se je, da je ošaben in hudoben, zato se je bal ljudi in vedno je imel ob sebi stražarja. Tudi ko je spal.
Muhe nimajo spoštovanja do nikogar, tudi do kralja ne. Vedno ko je spal, mu je muha sedla na obraz. Kralj se je zbudil in se z dlanjo udaril po obrazu in tako sam sebi dal klofuto.
Jezen je vprašal stražarja: »Ali mi lahko poveš, zakaj je Bog ustvaril muhe?«
Stražar, ki je bil zelo moder, je odgovoril: »Bog je ustvaril muhe, da bi se tisti, ki mislijo, da so vsemogočni, počutili nemočne pred majhnimi in se kaznovali z lastnimi rokami.«

Vsi smo v kakšni stvari šibki, vsi smo samo ustvarjena bitja. Samo Bog je vsemogočen in popoln.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2021), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Brala sem kratka razmišljanja iz zbirke Jutranjice 2008 (izdalo društvo prijateljev Svetega pisma). V enem od razmišljanj pisatelj – zdi se, da je duhovnik – poudari, da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta.
Zame je to precej pomembna razlika. Če v Svetem pismu res tako piše, ali je tako vsaj prepričanje Cerkve, me zanima, zakaj in na kakšnih temeljih se potem obračamo na svetnike, prosimo za čudeže in darujemo za duše v vicah ... Če se ne zavedajo nas, niti sebe, so vsa ta dejanja brez smisla in bi se v molitvi morali obračati le na Boga, Jezusa in Marijo (ki je že vstala, ne?), vsi svetniki pa to ne bi bili več, ker speči pač ne morejo delati čudežev niti zanje posredovati pri Bogu. Vesela bom odgovora.
Marjana

S pomočjo internetnih brskalnikov ni bilo težko priti do osnovnih podatkov, za kakšno literaturo gre in iz katerih krščanskih krogov izhaja. Iz spletne strani Krščanske adventistične cerkve sledi, da so ustanovili Društvo prijateljev Svetega pisma njeni člani. Iz tega je mogoče sklepati, da je tudi avtor Jutranjic 2008 njihov član in da ta premišljevanja za vsak dan izražajo prepričanje in razlago Svetega pisma adventistične cerkve. V marsičem se njihovo verovanje ujema s katoliškim, a se v mnogih posameznostih tudi razlikuje. Še posebej dajejo najvažnejši poudarek Jezusovemu drugemu prihodu kot novemu stvarjenju – adventu. Od tod tudi njihovo poimenovanje ‘adventisti’. Tako ste tudi vi pri prebiranju naleteli na takšne razlike, ki ste jih takoj opazili, saj ste bili očitno vzgojeni v katoliškem razumevanju in razlagi.

Poglejmo po bliže vaša vprašanja ter dileme in poskušajmo najti nanje odgovor. Prebrali ste: “umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta”. Takšno razumevanje življenja po smrti lahko uvrstimo v določeno začetno stopnjo Božjega razodevanja judovskemu ljudstvu o življenju po smrti. V stari zavezi najdemo postopen razvoj nauka o življenju po smrti. Zgoraj omenjeno prepričanje, lahko prepoznamo kot zelo zgodnje starozavezno pojmovanje, ki je vezano s starozaveznim pojmovanjem ‘šeola’. To je judovsko podzemlje, ki so si ga predstavljali kot kraj ‘smrtnih senc’, kjer umrli zgolj pasivno bivajo in čakajo na Odrešenika. Živijo torej kot ‘sence’, brez sposobnosti komunikacije med seboj, z drugimi in tudi z Bogom. A že v starozaveznih spisih, zlasti modrostnih, najdemo zapise, ki to predstavo močno presegajo. Samo za primer naj navedem Jobovo knjigo (Job 19,26) in Knjigo Makabejcev ter nekatere zapise v psalmih. V obeh je vera v življenje po smrti že precej drugačna in že predstavlja sposobnost osebnega odnosa z Bogom tudi po smrti.

V novi zavezi pa je Kristusovo razodevanje življenja po smrti še posebej dopolnjeno. Katoliška Cerkev ta pogled sintetizira v Katekizmu Katoliške cerkve t. 1022 takole: »Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« Čeprav je v novi zavezi močno naglašen Jezusov drugi prihod kot konec sveta in s tem vesoljna sodba, je z gotovostjo izpričano tudi osebno dogajanje ob smrti posameznika, ki bo z vesoljno sodbo dopolnjeno v občestvenem smislu. Kot neposreden ‘dokaz’ za takojšnje poplačilo po smrti lahko navedem pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22) in pa Jezusove besede desnemu razbojniku na križu, da bo še tisti dan z njim v raju (Lk 23,43).
V tem verovanju pa je prisoten tudi odgovor na vašo dilemo glede smiselnosti priprošnje k svetnikom. Pa tudi o načinu povezanosti nas še živečih v zemeljskem življenju in že umrlih. Iz razodetih dejstev sledi, da ta vez ni neposredna, v smislu kot ste prebrali, “da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje”. Torej je tudi katoliški nauk, da umrli ne spremljajo našega življenja kot nekakšen ‘film’ in da bi mogli ‘videti’ vse, kar mi počnemo. Ker še nimamo nobene osebne izkušnje o načinu ‘onstranskega’ dojemanja in doživljanja, te povezave tudi ne moremo povsem opredeliti. Vemo pa dovolj, da sklepamo, da lahko z molitvijo z njimi vzpostavimo poseben duhovni stik in da smo si lahko v duhovno pomoč. Bog pa ob določenih primerih lahko nakloni tudi milost, da se s kakšnim izmed rajnih bratov ali sester lahko srečamo tudi na kakšne druge izredne načine, ki jih imenujemo ‘znamenja’, lahko tudi v obliki prikazovanj ali videnj. To povezanost in tudi medsebojno pomoč imenujemo v apostolski veroizpovedi ‘občestvo svetnikov’, ki je sicer širši pojem, a vključuje tudi ta vidik.
V upanju, da sem lahko vsaj nekoliko osvetlil skrivnost bivanja po smrti zlasti z novozaveznega vidika, saj je Jezusovo vstajenje od mrtvih in življenje v poveličanem telesu najpopolnejši vir spoznanja o stanju človeška kot celote po smrti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 28-29.

MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)
Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. - So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo ... - Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani ... - Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - "Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?" - So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. - "Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?" - Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)
Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu "plačaš dva, dobiš tri", ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger "podrgni in zadeni". Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. - Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. - Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. - Ti vztrajaš: "Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno."

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)
Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. - Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? - Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? - Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)
Jezusova spodbuda, naj prosimo za "delavce", je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da "delavci, ki so že na delu", učinkovito delajo za "Gospodovo žetev". V zadnjih petdesetih letih se je "žetev" tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice ...) pogosto ostajajo v vlogi "delavcev", kakor da je vse ostalo tako kot prej. - Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih "upokojencev", ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)
Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več ... Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. - Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost ... - Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. - Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)
Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)
Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. - Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. - Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. - Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. - Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)
Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. - Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: "Znajdi se! Lahko bi prej pomislil." Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi - in zgodi se mi! - da rečem drugim: Znajdite se!" Pozneje imam občutek, da sem črv. - Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. - Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. - Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: "Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani ..." - Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Pred nami je mesec november, ki ga začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom vseh vernih rajnih, mislečega človeka spodbuja k razmišljanju o življenju in smrti. Papež sv. Janez Pavel II. je pogosto govoril o ‘kulturi življenja’, ki je nasprotje ‘kulturi smrti’, in o spoštovanju življenja. Zakaj moramo življenje spoštovati? (Lazar)
Na to vprašanje Katekizem katoliške Cerkve ob razlagi pete božje zapovedi ‘ne ubijaj’, jasno odgovarja, da »zato, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebne odnosu do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti. “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7).« Na podlagi Svetega pisma katoliška Cerkev uči, da je človeško življenje nedotakljivo ob trenutka spočetja do naravnega konca. Stara zaveza uči, da Jahve/Bog ‘ima’ življenje in vse prikliče v življenje, človeškemu življenju je postavil mero (Ps 39,6). Nova zaveza, zlasti Janezov evangelij, govori o telesnem (zemeljskem) in večnem življenju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 50

Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6