Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.

Kategorija: zgodbe

Tina je štela dneve do božiča. Do njenih najljubših dni, ki se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi. Takrat so samo doma in dogaja se toliko stvari, ko urejajo in pripravljajo prostore v hiši in okoli nje. Če jim le uspe, gredo po nov mah, drugače pa uporabijo kar lanskega. Na podstrešju poiščejo lesen hlevček in figurice jaslic ter gredo k sosedu po smrečico. Za svoje najbližje jih vsako leto pripelje iz svojega gozda. Najlepši pa je dan pred božičem, ko v dnevni sobi postavijo jaslice in na okrašeno drevesce napeljejo lučke. Iz kuhinje pa prijetno diši po dobrotah, ki jih za praznike pripravlja mama. Vse skupaj ne bi bilo tako pomembno, če se ne bi dogajalo v nekem posebne vzdušju. Vsi so bili prijazni in ljubeznivi, polni nekega skrivnostnega pričakovanja. Brata, ki sta nekaj let starejša od nje in ji pravita naša ta mala, sta tiste dni bolj prijazna in se jima lahko pridruži pri vseh teh opravilih, kot da bi jima bila enaka. Celo poslušata jo in ji ne rečeta, naj neha sitnariti,
Zato je vsako leto težko čakala na božični čas.
Tudi tisto leto. Jaslice so postavili in drevesce okrasili že dopoldne, popoldne pa so samo še pospravljali in okrasili dnevno sobo. Ko se je ura bližala sedmi, so se zbrali tam, pred jaslicami začeli moliti rožni venec, potem pa so pokadili in blagoslovili vse prostore v hiši. Tudi okoli nje so šli ter na vrtu zagazili v sveži sneg. Vrnili so se k jaslicam in odmolili do konca rožni venec ter dodali številne prošnje, ki so jih nosili v srcu. Po večerji so se spet zbrali pri jaslicah, Gal je vzel kitaro in začeli so peti. Sveti noči je sledila Glej, zvezdice božje, za njo Tam stoji pa hlevček in seveda Tihi večer, ki jo ima oče najrajši.
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Pojdimo se Države, mesta, reke,« je predlagal Gal. Na mizo so prinesli liste in pisala in že so hiteli s pisanjem. Ko so čez kakšne pol ure sešteli točke, jih je seveda največ zbral Gal.
»To ni pošteno!« je protestiral Jure. »Gal ima nekje v glavi spravljena vsa ta imena in zato vedno zmaga.«
»Ne morem pomagati, če največ znam,« se je zadovoljno smehljal Gal.
»Pa pojdimo se Človek, ne jezi se,« je predlagala mama.
»To smo igrali že lani,« ni bil voljan Gal.
»Potem pa … potem bi … naredili še ene jaslice … iz mojih punčk in drugih igračk,« je vse presenetila Tina.
»Da bi se na sveti večer igrali punčkami?!« se je zasmejal Gal.
»Ne bi se igrali, ampak resno ustvarjali,« je razlagala Tina.
»Resno ustvarjali? Z igračami,« jo je oponašal Jure.
»Sploh me ne razumete,« je bila razočarana Tina.
»Seveda te razumemo,« jo je miril očka, »ampak tvoja zamisel je res malo otročja.«
»Fanta sta že prevelika, da bi se na sveti večer igrala s punčkami,« je skušala posredovati mama.
Tina je povesila pogled in ni odgovorila. Mučen molk je prekinila mama, ki je vprašala, če bi kdo še kaj pojedel, preden gredo k polnočnici, praznično razpoloženje pa se ni hotelo vrniti.
Gal je segel po kitari in spet so zapeli, ampak bolj prisiljeno.
Oglasilo se je slovesno zvonjenje. Toplo so oblekli in odšli v praznično noč.
Cerkev je bila slovesno razsvetljena in predšolski otroci so igrali božično zgodbo. Otroški zborček je s svojo prisrčnostjo približal mir in srečo tega svetega večera. Vsa ta čudovita lepota pa ni pomirila Tininega srca. Čutila se je osamljeno. »Nihče me ne razume,« je kljuvalo v njej.

***
»Sama, sama,« ji je odmevalo v glavi, ko je hitela k polnočnici po ulicah velikega mesta, ki so bile praznično razsvetljene, toda hladne in napol prazne. Nocoj je bila res sama. Sama je vstopila v mogočno cerkev. Poiskala je osamljen prostor nekje na sredini, od koder bo lahko spremljala polnočno sveto mašo Jezusovega rojstva.
Ko so zabučale orgle in so se oglasili pevci, ki so peli božične pesmi v tujem jeziku, se vsa ta slovesnost ni dotaknila njenega srca. Kako prisrčno jo je objelo petje v domači cerkvi, kjer se je res počutila doma. Ko je sprejela štipendijo za študij v tujini, je sicer vedela, da bo ločena od domačih in da se bo prav ob prazničnih dneh čutila osamljeno. Ni pa pričakovala, da bo ta samota tako pekoča kot je nocoj. Čeprav je skušala biti čim bolj zbrana, so se ji celo mašo vrteli spomini na božične večere doma. Dopovedovala si je: »Glej, tudi sveta družina prvega božiča ni doživela doma, pod svojo streho, med svojimi ljudmi.«
Ko je pristopila k svetemu obhajilu, se ji je zazdelo, da je resnično sprejela Jezusa v svoje naročje. »Dva brezdomca skupaj,« ga je nagovorila.
Skozi visoka vrata katedrale je odšla med zadnjimi. Večina je odhitela v mrzlo noč, nekaj pa se jih je zbralo po skupinicah. Za hip se je ustavila pri eni izmed njih in bila je vesela, da je niso nič spraševali, ampak z njo vljudno spregovorili nekaj voščilnih besed.
»Bratje in sestre smo, pa vendarle tujci,« je pomislila in odšla po stranski ulici. Iz enega od priprtih oken je zaslišala kristjanom vsega sveta domačo božično pesem Sveta noč. Kot vkopana je obstala. Iz torbice je vzela telefon. »Oče in mama sta verjetno že od polnočnice,« je pomislila. Žejna je bila besed. Domačih, preprostih, toplih.
Poklicala je. Starša sta se takoj oglasila, kot da sta čakala na njen klic.
»Blagoslovljen božič!« je voščila in skušala skriti ganjenost v svojem glasu.
»Blagoslovljen, miren, srečen … božič,« sta se oglasila oba hkrati. Začutila je, da tudi njiju glas izdaja. To ji je povedalo tisto, kar ni bilo izgovorjeno.
»Presenečenje imamo zate,« je napovedala mama, potem ko so si izmenjali zadnje novice. »Poglej sliko na svojem telefonu!«
Na monitorju se je prikazala slika: oče in mama ter oba brata s svojima družinama, so ji, zbrani okrog jaslic, mahali v pozdrav in ji vsevprek voščili blagoslovljen božič. Tudi sama jim je mahala in vsa srečna skoraj kričala: »Blagoslovljen božič vam vsem!«, da so jo slučajno mimoidoči začudeno gledali. Slika se je usmerila na jaslice. Bile so prav take kot vsako leto. Slika se je ustavila na hlevčku in približala sveto družino …
»Saj ni mogoče!« je pomislila in strmela v sliko: hlevček in vse figurice so bile del njenih otroških igrač in punčk. »Kako vam je to prišlo na misel?« se je začudila in še vedno strmela v tiste svoje ljubljene, tako njene igrače.
»Spomnila sem se, da si nekoč nekaj omenila …« je dejala mama.
»Otroška domišljija. O, da sta se spomnili! Tako si želim, da bi bila zdaj z vami in vi z menoj …«
»Saj tudi smo!« so rekli vsi.
»Čutim vas, da stojite ob meni.«
Izgovorjene besede in neizgovorjene misli so se z vso naglico sprehajale med njimi.
Čas se je za hip ustavil. Srečna, tako srečna je bila! Še ko je telefon utihnil, ga je še kar naprej držala v roki in se v duhu pogovarjala z vsemi, ki so bili v mislih ob njej. Ni več čutila mraza in ulica ni bila več tako temna.
Ko je hodila po ulicah tujega mesta, so jo vso pot spremljali vsi njeni domači, njene punčke in igrače ter nežna melodija pesmi Sveta noč.
Tako sama je bila, vendar nič več osamljena.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 52-53.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kategorija: zgodbe

Z vstopom v novo leto vsakokrat obrnemo nov list v koledarju življenja na zemlji. Vsakdo od nas pa doda tudi eno leto k svojemu osebnemu seštevku let. Mnogi se bodo veselili okrogle obletnice svojega rojstva, svojega življenjskega jubileja. Bližnji in prijatelji jim bodo postavljali mlaje in druga zunanja obeležja pomembnega osebnega praznika, za veselje, optimizem in pogum ob vstopu v novo življenjsko desetletje. Našel se bo tudi kdo, ki se svoje okrogle obletnice ne bo veselil. Včasih kdo pravi, ko pogovor nanese na njegov bližajoči se visok življenjski jubilej, naj ga na to raje ne spominjamo. A takšni, ki jim jubileji, ali rojstni dnevi nasploh, poleg veselja zbujajo nelagodje, so tudi med mladimi ljudmi. Spominjam se znanke, ki je kmalu po svojem tridesetem rojstnem dnevu pripovedovala, kako je ob prehodu v trideseta leta jokala. “Saj se vendar še ne počutim tako stara,” je potožila. To je bilo pred mnogimi leti. Sedaj jo tu in tam srečam, živahno, mladostno – pri njenih sedemdesetih …

V mladosti se večinoma veselimo svojega odraščanja, zorenja, vsega, kar prinašata zrelost in odraslost, seveda zlasti prednosti, privilegijev tega življenjskega obdobja. Zelo zgodaj, komaj na pragu zrelih let, pa lahko človek doživi tudi bojazen, da bi mu življenje prehitro odtekalo. Zlasti ob soočenju z boleznijo ali smrtjo v družini ali okolici se močneje zave tudi svoje krhkosti in minljivosti. Ni tako redko, da se mladostnik ob izgubi ljubljenega starega starša prične spraševati, kakšen smisel ima življenje, ki se neizogibno konča s smrtjo.

Če ima ustrezno čustveno podporo staršev in drugih oseb v okolici, pa mu lahko takšne krize celo koristijo, saj prispevajo k njegovemu osebnostnemu dozorevanju in čvrstosti.
Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali. Poleg tega bodo morda morali v odrasli dobi, na višku svoje dejavnosti in ustvarjalnosti, skrbeti za svoje ostarele starše, ki bodo potrebovali njihovo skrb in pomoč. Srečni so otroci, ki imajo priložnost odraščati v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hraniti z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učiti za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti. Ni bogatejše dediščine za vnuke, kot to, če lahko svoje stare starše opazujejo, kako se veselijo življenja, kljub morebitnim težavam, s katerimi se spoprijemajo. Če imajo pri tem še starše, ki imajo lep in spoštljiv odnos do svojih staršev, potem ob takšnih zgledih v družini lahko pridobijo pozitiven odnos do življenja in tudi do starosti. Žal se dandanes povsod po svetu srečujemo z razpadanjem oziroma razseljenostjo razširjenih družin, tako da otroci pogosto odraščajo oddaljeni od svojih starih staršev.Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?

Kakšna sporočila o starosti pa si­cer najpogosteje prejemamo v času in prostoru, v katerem živimo? Kakšna je podoba tretjega življenjskega obdobja v naših očeh in kakšen je prevladujoč odnos do starosti ter do starejših ljudi v današnjem svetu?
Živimo v času, ko se, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in razvoju medicine, podaljšuje povprečna ali pričakovana življenjska doba in ko vse več ljudi dočaka osemdeset ali celo devetdeset let. Gotovo vsakdo pozna koga, ki se pri devetdesetih letih uspešno spoprijema s staranjem ter je mlajšim za zgled in spodbudo. Pogosto lahko naravnost občudujemo posameznike, ki v visoki starosti ohranjajo živost, svojim zmogljivostim primerno dejavnost in veselje do življenja.Toda, vsi vemo, da leta niso vsakomur enako odmerjena, da ni slehernemu enako naklonjeno zdravje, pa tudi to, da je naša prihodnost negotova in nepredvidljiva.

NE ŽELIJO SI DOLGEGA ŽIVLJENJA, AMPAK DOLGO MLADOST
V sodobnem času ljudje srednjih let in na pragu zgodnje starosti zelo cenijo telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz. Slutnjo bližajoče se starosti preganjajo, prva znamenja, ki jo nakazujejo, prikrivajo ali maskirajo. Kar je le mogoče naredijo za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo. Ne želijo si dolgega življenja, ampak dolgo mladost. Starost, ki ji gredo nasproti, jih ogroža, kakor da bi jim, kot je zapisal nekdo, hotela ukrasti mladost. Nič ni narobe, če si prizadevamo za to, da bi ohranjali vitalnost celo do visoke starosti. Nasprotno, to je celo zelo zaželeno in koristno. Manj koristno pa je zanikanje dejstva, da smo vsi ljudje zapisani staranju in da starosti ne moremo ubežati, če bomo le dovolj dolgo živeli.
Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt. Takšen strah in zanikanje izpričujejo tudi pogosto slišane izjave, kot “Videti si veliko mlajša!”, “Star si toliko, kot se počutiš”, in podobno. Meni pa je bila všeč misel, ki jo je ob moji upokojitvi izrekel moj predstojnik, moder in iskriv mož: “Star si toliko, kolikor šteješ let. Vse drugo je utvara.”
Gotovo pa ni utvara to, da lahko vsakdo izmed nas vpliva na to, kako doživlja in sprejema svojo starost, kako jo živi, kako sprejema in prenaša ovire in preizkušnje, ki nam jih nalaga čas. Vse stvari na zemlji so podvržene spreminjanju. Vsi živi organizmi rastejo, se razvijajo, razcvetajo, zorijo, venijo, se sušijo, starajo. Tudi ljudje gremo skozi življenjske kroge rasti, zorenja in nazadovanja, podobno kot druga živa bitja. Toda človek je edino živo bitje v celotnem stvarstvu, ki lahko v pomembni meri sam vpliva na potek ter izraženost obdobij zorenja in nazadovanja pri sebi.
Obdobje starosti zelo radi poimenujemo “jesen življenja”. S to prispodobo pa, tako se zdi, v večji meri pojmujemo in izražamo simboliko “poznega časa” v toku življenja, in v manjši meri simboliko “bogastva zrelih plodov”, ki ga prinaša jesen. Jesen, čas, ko se narava umirja, pripravlja na počitek, ko se deli rastlinja sušijo in umirajo. A tudi čas, ko pobiramo zrele plodove in sadeže, ter pridelke poletja pospravljamo v kleti in kašče. In čas, ko se narava obda v čudovite barve. Čas, ki nas lahko navdaja z rahlo otožnostjo poslavljanja, a hkrati z lepoto, tišino in spokojnostjo.

STAROST POVEZUJEMO S TEŽAVAMI, POZABLJAMO PA NA “DAROVE POZNIH LET”
Jesen življenja prinaša spremembe. Mnoge od teh so neprijetne in si jih ne želimo ali se jih celo bojimo. Običajno staranje povezujemo prav s temi, prezremo in pozabljamo pa tiste, ki so ugodne in so poseben dar poznih let.
Starost nas lahko preseneti z boleznimi, izgubami, preizkušnjami, ki jih težko obvladujemo, in ovirami, ki jih težko premagujemo. A prav podobna tveganja prinašajo tudi druga življenjska obdobja, žal tudi otroštvo in mladost. V poznejših obdobjih življenja, ko zakoračimo v šestdeseta in poznejša leta, se soočamo z neizogibnimi spremembami v našem organizmu in postopnim zmanjševanjem naših telesnih zmogljivosti. Toda te spremembe pogosto precenjujemo ter zaskrbljeno pričakujemo, da bo naša življenjska učinkovitost kar naprej in strmo nazadovala, iz leta v leto. Večkrat slišimo, ko kdo žalostno vzdihne: “Prihodnje leto pa tega ne bom več zmogel …” Resničnost je najpogosteje drugačna.Z zadovoljstvom in občudovanjem opazujem sosedo, ki pri enaindevetdesetih letih iz dneva v dan počasi, vztrajno in marljivo opravlja drobna dela okrog hiše in na vrtu. Leta in leta tako, tudi sedaj podobno kot pred leti, in pri njej ne opazim večjih razlik v aktivnosti in umski bistrosti v desetih letih, kaj šele vsako leto.
Ljudje, ki nas v visoki starosti prevzamejo s svojo ohranjenostjo telesa ali duha ali obojega hkrati, so deležni posebne milosti, ki ni dana vsakomur. A to, kar jim je podarjeno, ohranjajo in dopolnjujejo s svojo voljo, dejavnostjo, vedoželjnostjo, nenehnim zorenjem in učenjem, odprtostjo do soljudi ter zaupanjem v dobro. Zavedajo se, da lahko sami veliko naredijo za svoje zdravje ter za vzdrževanje telesne in duševne čilosti.
V jeseni življenja imamo priložnost, da izkoriščamo bogastvo nabranih in shranjenih plodov – bogastvo znanj, izkušenj in dobrih navad, ki smo jih pridobili z leti. Nekoč je prijateljica ob vstopu v svoje šesto življenjsko desetletje dejala, da se po svoje veseli starosti, saj bo s starostjo postala bolj modra. Hotel sem zbadljivo pripomniti, da modrost ni nujna, samodejna pridobitev oziroma spremljevalka poznih let … A zrela, pozna leta resnično dajejo človeku možnost, da njegove sposobnosti, znanja in izkušnje kristalizirajo v modrost, v širše in globlje dojemanje življenja, ter da dozorijo njegove najbolj žlahtne značajske lastnosti, njegova človečnost – na poti zorenja za večnost.
Tako kot je vsak človek edinstven, neponovljiv, tako kot je vsako življenje enkratno, tudi za starost lahko rečemo, da ni niti pri dveh ljudeh povsem enaka. Vsakdo se skozi tok svojega življenja spreminja na vsaj nekoliko svoj način. To daje pestrost življenju, tudi v njegovem poznem obdobju. Podobno kot narava v jeseni doživlja in razkazuje vso raznolikost barv …

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 1 (2022), 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Ob nekaterih posebnih slovesnostih, npr. novi maši, sklepu župnijskega misijona, pa tudi na zadnji dan koledarskega leta se Bogu zahvaljujemo z zahvalno pesmijo. Zanima me, od kdaj je v Cerkvi ta običaj in koliko je zahvalna pesem stara? (Klemen)
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 104

Kategorija: Kratki odgovori

O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev enaindvajset let (do leta 335), v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi krstil cesarja Konstantina, res pa je, da je z njegovo pomočjo dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335, njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo. Svetnik je zavetnik domačih živali in priprošnjik za dobro krmno letino.

več o papežu Silvestru v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 366-367

• Sv. Silvestru sta na Slovenskem posvečeni dve cerkvi: župnijska stoji v Šempasu (KP), podružnična pa v Novi vasi (Opatje selo – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Kategorija: Svetniški domovi

Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s "kruto" resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več "pokrival" teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

 

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2004), 36-37.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Študentje so prejemali še zadnja naročila, kako naj igrajo Božička. Nakupovalno središče je bilo že božično okrašeno, ko je Aleš začel kot študent delati v njem: igral je Božička.
»Delate lahko karkoli, samo ne smete strašiti otrok,« jim je zabičeval direktor. »Niti če bi starši to želeli.«
‘Oborožen’ s tem nasvetom je začel svoj prvi delovni dan. Prvi otrok, ki je prišel do njega, je ob pogledu nanj začel neusmiljeno jokati. Prestrašil se je Božička z dolgo belo brado. Niso ga mogli pomiriti niti starši, ki so mu dopovedovali, naj bo priden fantek, niti Aleš sam, ki je tudi skušal potolažiti jokajočega otroka.
Tedaj pa se je Alešu porodila zanimiva misel. Začel je odlagati ‘uniformo’ Božička. Kos za kosom. Začel je z brado. Otrok je brž nehal jokati in ga začel začudeno gledati. Aleš je odložil rdečo kapo in prikazali so se kodrasti lasje. Snel je očala in prikazale so se prijazne modre oči. Slekel je še rdečo obleko in pod njo je bil navaden fant v kavbojkah in srajci. Otrok je začudeno gledal, potem pa se je njegov obraz razlezel v nasmeh.
Med otrokom in Alešem se je vzpostavil odnos zaupanja. Aleš si je zato začel znova oblačiti uniformo, ob tem pa je dečku pripovedoval zgodbo, kako je pred davnimi časi Bog sam prišel k nam in je živel med nami. Da bi se ga nihče ne bal, je prišel med nas kot čisto navaden otrok. Otrok ga je poslušal z odprtimi usti.
Kmalu je moral deček naprej, ker so prihajali drugi otroci. Dečkovi starši so odhajali razočarani: »Kakšna škoda,« so dejali, »uničil je vso čarobnost.«
“Morda je res konec čarobnosti, zato pa je začetek čudenja nad čudežem, da se je Bog rodil kot človeški otrok,” je pomislil študent.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

V božičnem času je v naši župniji lepa navada blagoslavljanja hiš. Moti me, ker župnik oznanja ‘blagoslov družin’. Po moje so s tem prikrajšane mnoge osebe, ki so živijo same in so ‘brez družine’. Prosim za pojasnilo. (Stanislav)
Leta 1989 smo dobili slovenski prevod rimskega obrednika Blagoslovi (1984), v katerem najdemo obred blagoslova doma na staro leto ter za praznik Gospodovega razglašenja. Tam je rečeno da blagoslov v zahvalo Bogu za vse prejete milosti v preteklem letu opravi družina sama, voditelj je odrasel član družine. Blagoslov družine pa je na prvem mestu v poglavju o blagoslovih oseb. Opravi ga duhovnik (ali diakon) v zvezi s pastoralnim obiskom, da se sreča s svojimi verniki v njihovem življenjskem okolju. »Ker je obred namenjen določen družini na njenem domu, morajo biti njeni člani pri obredu navzoči. Če niso navzoči, blagoslov ni dovoljen.« Blagoslov je namenjen tudi ‘družini’ z enim samim članom, ponavadi bolnim, osamljenim, ostarelim. Prav ti so najbolj potrebni pastoralne skrbi ter Božje in človeške bližine. Blagoslov domov (stanovanj) takih ljudi je izraz ljubezni župnijskega občestva do njih. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 47.

Kategorija: Kratki odgovori