(ob godu sv. Viktorina Ptujskega - roman o prihodu krščanstva na Ptuj)
Lep čas sem odlašal, preden sem vzel v roke to debelo knjigo. Ko sem se lotil branja, pa me je tako prevzela, da je kar nisem mogel odložiti. Najprej zaradi dogajanja, ki je postavljeno v zadnji desetletji drugega krščanskega stoletja, ko se je v najstarejšem mestu na Slovenskem – rimski Petovioni – oblikovalo prvo krščansko občestvo. Pritegnil me je tudi Cestnikov jezik, ki je nevsakdanji, iskriv, sočen, včasih celo drzen. Najbolj pa sem občudoval njegovo poznavanje snovi. Ogromno ga je natresel v razvejani zgodbi, tej pa je dodal v preglednicah na koncu romana. “Odkod njemu vse to?” sem se spraševal – podobno kot Jezusovi rojaki v nazareški shodnici.
V romanu si od začetka pa skoraj do konca stojita nasproti legionar veteran Sibiden Leontid in trgovec Heliodor Neokleos in njuni družini. Vojščak Leontid časti rimske bogove, Grk Heliodor pa je kristjan, ki je s svojimi otroki prišel v Petoviono iz Nikomedije. Ti so bili prvo jedro Kristusovih učencev. Zaradi doslednega življenja so bili v tem mestu spoštovani.

Dvignil se je Sibiden Leontid: »Vsi veste, da sva s Heliodorjem prijatelja in da sem prav jaz točno pred desetimi leti, pripeljal Neokleosove v naše mesto. Zdaj v našem mestu prijateljujem s kristjani. Če se vam zdim okužen in bloden, ne vem, kaj naj rečem. Nekaj ljudi se jim hoče pridružiti. Jaz, ki od blizu opazujem, kako to poteka, vam pri Jupitru zagotavljam, da nikogar v svojo vero ne silijo in nikogar ne vabijo k sebi z zvijačo ali lažno obljubo. Pustimo jih pri miru! To je moje mnenje.«

S. Čuk, Priporočamo, berite, v: Ognjišče 5 (2020), 100-101.

Prva nedelja v novembru je v Cerkvi na Slovenskem zahvalna nedelja, ko se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje, ki jih postavimo v bližino oltarja. V bogoslužju je veliko vzklikov, kot so: »Zahvaljujte se Gospodu! Hvalite Boga!« Ali so to boljše molitve, kot tiste, s katerimi samo nekaj prosimo? (Irena)
Na vprašanje, čemu molimo, stari katekizem odgovarja: »Molimo zato, da Boga hvalimo in slavimo, da se mu zahvaljujemo in da ga prosimo dobrot in milosti, posebno odpuščanja grehov.« Slovenci imamo pomenljiv pregovor: “Hvaležnost dobroto razveseli.” Zahvala je torej najboljša prošnja. Modri Tomáš Špidlík je zapisal: »V Stari zavezi je veliko prošenj, pa tudi veliko zahvalnih pesnitev. Te zahvale imajo poseben značaj. Hebrejski jezik namreč nima posebnega izraza, ki bi ustrezal besedi hvala, kot jo uporabljamo mi. Zato so se darovalcu zahvaljevali tako, da so ga hvalili, blagoslavljali, poveličevali: Blagoslovljen si ti, Gospod ... Bog, bodi hvaljen ... Moja duša poveličuje Gospoda ... Potem pa so dodali: Ker si nas rešil iz rok sovražnikov ... ker si nam dal zemljo ... ker nas kljub našim grehom nisi zavrgel.« Učitelji duhovnega življenja priporočajo, da se v svojih molitvah najprej zahvalimo Bogu za prejete darove, nato pa ga prosimo za tisto, kar želimo. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 48.

Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Mož je trpel neznosne bolečine. Priklenjen je bil na posteljo in se komaj premikal. Vedel je, da ima raka, a misel na smrt je odganjal. Bal se je umreti, rešitve pa ni bilo. Tisto, česar se je najbolj bal, je bilo vedno bliže. Od bolečin in iz strahu je že tri dni in tri noči neprestano vpil. Bilo je grozljivo za ženo in sina, ki sta ga morala poslušati, a mu nista mogla pomagati. Po treh dneh se je možu zdelo, da je padel v brezno. Utihnil je in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo. V obupu je tolkel z rokami okrog sebe in njegova roka je zadela ob sinovo glavo. Ta je zagrabil očetovo roko in jo stisnil k sebi. V tem trenutku je umirajoči pogledal sina in objokano ženo. Postalo mu je žal, da jima povzroča tolikšno bolečino. Rad bi jima povedal, da mu je žal, toda ni mogel spraviti glasu iz grla. Naenkrat se je umiril. Preplavilo ga je spoznanje: ko bom umrl, jima bo nekoliko laže, ker nista mirna! Ob tem spoznanju mu je odleglo. V svojem trpljenju je odkril vsaj nekoliko smisla. Bolečina se mu je zazdela znosna, strah pred smrtjo pa je popustil. Smrt ni imela več moči nad njim. Čez dve uri je mirno izdihnil.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 27.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekega moža je zapustila žena, kar ga je zelo potrlo. Izgubil je vero vase, v druge ljudi in v Boga. Življenje ga ni več veselilo. Nekega deževnega jutra je šel zajtrkovat v bližnjo restavracijo. Več skupin ljudi je bilo pri jedi, toda nihče ni spregovoril besede. Potrti mož je sedel v kot lokala in molče mešal svojo kavo.
Pri mizici ob oknu je sedela mati z deklico. Ko so jima postregli, je deklica prekinila mučno tišino z glasnim vprašanjem: »Mama, ali tukaj ne bova molili?« Natakarica, ki jima je postregla, se je obrnila in dejala: »Seveda, zlata, kar moli. A boš zmolila za nas vse?« Potem se je obrnila k gostom in dejala: »Umirimo se.« Vsi so odložili pribor in prisluhnili. Deklica je sklenila roke in molila: »Dobri Bog, velik si in dober, po tvoji dobroti prejemamo hrano. Hvala ti. Prosim, blagoslovi nas.«
Po otrokovi molitvi se je razpoloženje spremenilo. Ljudje so se začeli pogovarjati. Natakarica je pripomnila: »Tako bi morali delati vsako jutro.« »Ob tistem doživetju,« je pozneje pripovedoval mož, »sem se zamislil. Zgled te deklice me je spodbudil, da sem se začel zahvaljevati Bogu za vse, kar imam, in nehal žalovati zaradi tistega, česar nimam. Začel sem biti hvaležen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Odtipkal sem v spletni brskalnik tvoje ime in nato pritisnil še: »slike«. Zazrl sem se v tistih nekaj črno-belih fotografij, ki jih premore splet in takoj sem – priznam: ne da bi kaj dosti vedel o tebi – pomislil: Joj, tale stric je bil pa trmast. Trmast in svojeglav.
V trenutku si mi bil simpatičen.
Tudi jaz namreč večkrat slišim, še večkrat pa si to pripišem kar sam, da sem trmast in svojeglav. In če ti dve lastnosti v prvem pogledu zapazim na svetniškem kandidatu, se mi zdi, kot da sem tudi sam eno stopnico bliže nebesom.
A še preden sem se dal podučiti o tvojem življenju in delu, sem šel v spletni slovar preverjat, če ti dve lastnosti res veljata za neprijetni in neprimerni. O ja, prav res. FRAN za trmo sicer res reče, da je to velika odločnost in nepopustljivost, vendar doda, da gre za nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja in še, da je težko sodelovati s tako trmo! Svojeglavca pa označi za človeka, ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih in je skratka – trmast!
Kako bova torej midva, ljubi Jakob, sem si mislil, prišla do nebes?!
Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da trma ni neprijetna in seveda ni že kar sama po sebi svetniška lastnost, sicer bi bila uvrščena med darove Svetega Duha ali pa bi jo bil sveti Pavel brez dvoma zapisal med njegove sadove (glej Gal 5,22-24). Naj pa tu za dvomljivce in nepoznavalce hitro povem, da tudi ni napisana na seznamu del mesa, s katerega se nam med drugimi ponujajo: jeza, prepirljivost, ljubosumnost »in kar je še takega« (glej Gal 5,19-21). Tako, zgolj v vednost!
Svojeglavec, tako nam že beseda sama da vedeti, je nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Kar samo po sebi spet ni že kar takoj »za zveličanje potrebno«. Vendar, če tak človek s svojo glavo ne ravna zgolj po svojih muhah, ampak po svoji vesti, in če svojo vest ravna po Božji volji, potem je jasno, da je tak človek trn v peti vsem ljudem, ki si za vsakodnevno malico privoščijo »kislo grozdje«, saj zlepa ne popusti in bo možato vztrajal, trden v veri, v zanj ugodnih in neugodnih okoliščinah.
In že površno branje tvojega življenjepisa mi pove, da si bil te sorte Božji svojeglavec, ki se nisi uklonil ne državni ne cerkveni oblasti, če si vedel, da imaš prav.
Rodil si se v skromni železniški čuvajnici ob progi na relaciji Dunaj–Trst, in na relaciji Dunaj–Trst si pridobival svoje znanje in nazive, globoko in vedno bolj utirjen preko Božjih pragov. Župnik, katehet, profesor, urednik, predsednik tiskovnega društva, ravnatelj semenišča, vmes še doktorat iz prava, v sporu s cesarsko Avstrijo, fašistično Italijo in komunistično Jugoslavijo …
Preganjan, zaprt, pretepen, skoraj ubit, obsojen in umaknjen s položajev …
Skromen čuvaj Božjih zapovedi in človekovih pravic na relaciji človek–država in človek–nebesa.
Pisatelj …
Spovednik … Zanimivo je, da si imel preštete spovedi, ki si jih opravil. Številka je kar impresivna: 373.896. Če takole na hitro in čez palec računam, da si bil duhovnik 70 let, to nanese 14 spovedancev na dan. Kar nadalje pomeni, da če si si za vsakega skesanega grešnika vzel vsaj 10 minut – čeprav sem prepričan, da prav gotovo nisi spovedoval kar po tekočem traku s frančiškansko predpraznično hitrostjo –, to nanese vsaj dve uri spovedovanja na dan. Vsak dan. 70 let. No, saj vem, kakšen dan ne, pa zato druge dneve več …
Slovenec … kar za kraje, v katerih si živel in deloval, še zdaleč ni bilo samoumevno, predvsem pa ne ugodno in prijetno.
Kristjan … »Bog nam daj mož, ki se ne umikajo strahopetno pred vsako senco, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.« … Tako si pridigal novomašniku sobratu … tako si živel.
Ljubi moj Jakob, Božji svojeglavec! Tvoj god lahko že mirno praznujemo, čeprav cerkveni birokratski mlini še niso – če bodo sploh kdaj – zmleli tvojega obilnega sadu, saj si umrl na vseh vernih duš dan. Trmasti čudak, samotar … pa vendar nikdar sam: ne na tem ne na onem svetu. Obilo žegna! Pa ga razlij na nas, da ti bomo vsaj malo, četudi po svoje, podobni.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Prvi dan novembra, praznik Vseh svetnikov, je že od nekdaj povezan s spominom na naše pokojne. Popoldne ljudje napolnijo pokopališča in se ustavljajo ob grobovih, na katerih ob cvetju in vencih gorijo številne sveče. Od kdaj so na grobovih goreče sveče in pomenijo? (Lenart)

Sveča je svetilo z bogato simboliko: ko gori, použiva sama sebe, zato pomeni predano služenje drugim, nesebično ljubezen – mati 'gori' in 'izgori' za svojo družino. Sveče na grobovih so izraz naše hvaležnosti rajnim za vse, kar smo od njih prejeli, predstavljajo pa tudi naše molitve in prošnje, da naj bi jim svetila 'večna luč'. Narodopisec Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev omenja, da so pri nas grobove krasili s cvetjem, mahom in svečami že proti koncu 19. stoletja. Navaja poročilo iz Adlešičev, kjer je na Vse svete zvečer "po grobeh gorelo na stotine sveč" in sosedje Hrvati so mislili, "da selo gori". Kuret modro pripominja, da se lepa navada krašenja grobov "danes razrašča v prazno bahavost". Na grobovih je vedno več cvetja in celi kupi sveč, na žalost pa vedno manj hvaležne molitve in prošenj za rajne. (sč)