Ko slišimo besedo ‘svetnik’, pomislimo na tiste, ki jih je Cerkev uradno razglasila in so njihove podobe in kipi po naših cerkvah. Ob pogrebu kakšnega dobrega človeka, čutimo, da se poslavljamo od ‘svetnika’. Ali se jim lahko v molitvi priporočamo? (Terezija)
Na tvoje vprašanje lepo odgovarja Tomaš Špidlik, ko v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti (Slomškova založba, Maribor 1998) razlaga versko resnico o občestvu svetnikov. Takole piše: »Zasebno moremo prositi za priprošnjo katerega koli rajnega, ki je umrl v posvečujoči milosti in ki je, kot upamo, že v nebesih. Molimo za pokoj duš rajnih: staršev, sorodnikov, znancev. Redko se zavedamo, da se moremo v molitvi obrniti tudi k njim in nanje. Smrt pretrga telesne stike, izpopolni pa duhovni odnos, predvsem nadnaravno ljubezen. Vendar pa podob svojih staršev in znancev ne moremo postaviti na oltarje naših cerkva.« Danes je cerkveni postopek za razglasitev nekoga za blaženega in svetnika zelo strog, v davni preteklosti pa je zadostovalo krajevno izročilo in ljudsko češčenje vzornega kristjana. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 50

Zanima me, kakšno je stališče Cerkve glede "klepetanja z umrlimi sorodniki"? Dogaja se, da na televiziji predvaja resničnostne šove, ki prikazujejo osebo, ki klepeta z duhovi (oz. dušami iz onstranstva). Ali je vse skupaj le zrežirano, ali je dejansko res mogoče, da ima nekdo takšno danost, da pride v stik z dušami?

Večina ljudi, ki jih prikazujejo na televiziji in so se prek 'medija' povezali s svojimi pokojnimi, pravi, da najdejo mir, ko dejansko začutijo, kaj jim duše sporočajo.

Kaj je glede tega resnično? Ali obstajajo tudi duhovniki, ki so tega zmožni?

Hvala za vaš odgovor.

Pavlina

Odgovor na vaša vprašanja moramo iskati v okultizmu, v katerega spadajo 'tajne znanosti', ki bi naj ljudem omogočile skrite (okultne) in tajne prakse. V okultizem spada tudi spiritizem, nauk, po katerem zmorejo posegati v naš svet duše umrlih ter tudi dobri in odpadli angeli, ki bi naj govorili živim ljudem.

Seveda pa pri vsem tem ne gre za nič kaj novega, saj je bil okultizem navzoč v starih različicah že v nekaterih arhaičnih družbah (npr. v šamanizmu), poznala pa so ga tudi antična ljudstva, kot so Mezopotamci, stari Egipčani, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Klicanje duhov (spiritizem) se je močneje spet pojavilo v 19. stoletju in se razširilo kot nauk in sistemsko oblikovano gibanje po Ameriki in v Zahodni Evropi. Tudi nova doba (new age) ima v nekaterih različicah okultistične in spiritistične prvine.

Odšli bi predaleč, če bi predstavljali okultizem in spiritizem pri zgoraj imenovanih ljudstvih. Za nas je bolj pomembno, da se vprašamo, kako so se do teh okultnih praks, predvsem do klicanja duhov obnašali Judje in kakšen odnos zavzema Stara zaveza do tega. Bog je zapovedal svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,31). »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva« (3 Mz 20,6). »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne uči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet« (5 Mz 18,9–11).

Žal Stara zaveza ugotavlja, da posamezniki niso ubogali Gospoda in so popustili okultistični skušnjavi sosednjih narodov ter prakticirali klicanje duhov, namesto da bi zaupali svojemu Bogu, ki jim je obljubil, da jih bo spremljal in vodil s svojo ljubečo roko. Po Samuelovi smrti je sicer kralj Savel izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce, ko je pa zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil. Najprej je sicer vprašal Gospoda, ki mu pa "ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih" (1 Sam 28,6). »Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: "Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!" Njegovi služabniku so mu rekli: "Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru"« (1 Sam 28,9). In Savel je šel k tej ženi in je prelomil Božjo zapoved in tudi žel posledice svojega nezaupanja v Gospoda. »Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svet Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu« ( 1 Krn 10,13–-14).

Stara zaveza torej prepoveduje vsak poskus, da bi klicali umrle neposredno ali prek medijev. V Novi zavezi ne najdemo najmanjšega znamenja, ki bi to prepoved odpravljalo. Zanimiva je evangeljska prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo prinaša evangelist Luka. Abraham, ki ga sebični bogataš prosi, da bi naj poslal ubogega Lazarja k njegovim petim še živim bratom, med drugim odgovarja: »Med nami in vami je velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam. ... "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih"« (Lk 16,26–29). Nova zaveza nas spodbuja k razločevanju med tistim, kar prihaja od Svetega Duha, in tistim, kar ne prihaja od njega. »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. ... V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev« (2 Jn 1,6–7).

Z odgovorom glede nauka Cerkve si bom pomagal z besedilom, ki ga prinaša Katekizem katoliške Cerkve, saj vas zanima nauk Cerkve: »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da 'odgrinjajo' prihodnost. Vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobil skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu« (KKC 2116).

Zato kristjan ne bo klical mrtvih, ker to nasprotuje pojmovanju krščanskega Boga, ki je ljubezen, ima pa lahko tudi škodljive posledice za zdravje, predvsem psihično. Klicanje umrlih ni združljivo z judovskim in krščanskim pojmovanjem Boga in človeka in ga zato zavračamo. Spiritizem, v katerem eni vidijo trik, drugi paranormalne zmožnosti in tretji delovanje zlih duhov, v svojem jedru zanika krščanstvo v njegovem bistvu, ki obstaja v Kristusovi odrešenjski smrti in v njegovem vstajenju.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče, št. 4 2015

Vse krajši dnevi pričajo, da se neizogibno približuje november.
In prav na začetku stoji 1. november: dan, (...) svet dan. Nadvse svet.
Češčenje preminulih prednikov oziroma spomin na pokojnike je nekaj, kar na tak ali drugačen način skozi čas in prostor združuje vse kulture, vere in filozofije.
Že res, da so nekaterim nad grob postavili veličastne piramide, druge pa pokrili le s skromno gomilo ...
Enim so v grob položili zlato, nakit ter tudi obleke in hrano, druge pa spet sežgali in njihov pepel prepustili vetru ...
Ene so mumificirali ali posušili ter jih postavili v posebne niše ob vhodu v bivališča, da so jih imeli še po smrti pred očmi, drugim spet niso privoščili ‘niti križa’ in so njih grobovi pozabljeni ...
Nekateri praznujejo ‘noč čarovnic’, drugi verjamemo v ‘občestvo svetnikov’ ...
Eni to imenujejo ‘dan mrtvih’, drugi spet ‘večno življenje’ ...
Za ene je smrt konec vsega, za druge prehod in začetek ...
A dejstvo je, da sta na tem svetu vsem resnično skupna le rojstvo in smrt!
Mogoče o smrti ne razmišljate kaj dosti (zakaj neki bi?), pa čeprav vam je že nekajkrat prekrižala pot. A človek pride v leta, ko “začnejo sekati v njegovem gozdu” in se s prijatelji večkrat sreča na pogrebu, kot pa na pivu. Oziroma ob pivu debatira o prijateljih, ki že čakajo na ‘oni strani’! In prav ta ‘ona stran’, se pravi onstranstvo, je prag, ki ga človekova misel le težko prestopi. In kljub temu, da na pogrebih – ne nujno zgolj cerkvenih – pogosto slišimo: “Nekoč bomo skupaj ...” in “Še se bomo srečali ...” ter “Na svidenje nad zvezdami ...” ... je menda vse več kristjanov, ki verjamejo, da potem, ko človek umre, ni nič.
Zdaj ... ali nič je ali nič ni ... to je pa že drugo vprašanje ...
Kljub temu, da tolikokrat govorimo o močni veri ... o globoki veri ... o trdni veri ... o veliki veri ... pa tudi o šibki in prazni veri ... je vera nekaj, česar ne moremo izmeriti ali stehtati. Težko jo opišemo. Še težje razložimo. In jo verjetno zato lahko tako hitro izgubimo.
Zato v naši družini molimo ob sveči ... ki nas ob vsem drugem, spominja tudi na ‘tleči stenj’ naše vere. Na to, kako hitro lahko ugasne naša luč.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sv. Volbenk ali Bolfenk (nemško Wolfgang – ki hodi kakor volk) je bil škof v Regensburgu († 994). Z njegovim imenovanjem se je začela temeljita prenova meništva na Bavarskem. Kot škof je bil skromen, uvideven in usmiljen, znal se je vživeti v krajevne razmere, zato se je priljubil vsem ljudem. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji (tudi pri nas) in na Ogrskem.

• Na Slovenskem je sv. Volbenku (Bolfenku) posvečenih devet (9) cerkva, dve žup. in sedem podr. V LJ nadškofiji je svetnik zavetnik treh podr. cerkva: na Volčjem (2) (Bloke), v Zelšah (3) (Cerknica) in nad Logom (4) (Poljane nad Šk. Loko). – V KP škofiji je cerkev sv. Volbenka v Goljevici (5) (Gorenje Polje – obč. Kanal ob Soči). – V MB nadškofiji ima sv. Bolfenk največ svojih cerkva (5): župnijski sta pri sv. Bolfenku na Kogu (1) in pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah (spodaj), podr. pa v Jelovicah (6) (Majšperk), Lešah (7) (zgornja cerkev – žup. Prevalje) in v Hudem Kotu (8) (Ribnica na Pohorju). (mč)

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 10 (2021), 99.

(iz pogovora z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije.
(...)

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega ... Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

B. RUSTJA, Akademik dr. Janko Kos: "Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu", Gost meseca, v Ognjišče 5 (2014), str 6-10.

Naša televizija poleg katoliške nedeljske maše prenaša tudi bogoslužje naših bratov protestantov, evangeličanov, ki se precej razlikuje od naše maše. Ali ga lahko na kratko predstavite? (Veronika)
Protestantsko bogo­služje (v vseh Cerkvah, ki so neposredno ali posredno izšle iz reformacije) je naslonjeno predvsem na božjo besedo – Sveto pismo. Poudarek je na branju Svetega pisma in pridigi, ki sveto besedilo razlaga. Navadno je sestavljeno iz tehle delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov, raznih spevov in drugih pesmi. Prav petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno. Ob sklepu pa je običajno blagoslov. Občasno obhajajo tudi sveto večerjo, ki obsega hvalospev, spomin ustanovitve evharistije, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina ter obhajilo pod obema podobama. Vendar to ni ‘prava maša’, ker protestanti ne poznajo službenega duhovništva. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 48

Naj najprej pohvalim vašo revijo Ognjišče. Zelo rada jo prebiram. Lahko jo berejo tako mladi kot stari. Vidi se, da vanjo vložite veliko truda. Najlepša hvala iz srca!
Pišem vam, ker bi si v Ognjišču želela, da spregovorite o temi »družinsko deblo in naši predniki«. Za duše v vicah molimo, prav tako se lahko darujejo svete maše za ozdravljenje družinskega debla. Kakšno je stališče Cerkve do tega?
Iz izkušenj naj vam povem, da se mi zdi zelo nenavadno, da se o tem tako malo govori. Oziroma skoraj nič.
Tudi kakšen kristjan, ki je zelo dejaven v cerkvi in globoko veren, ni naklonjen svetim mašam v ta namen. Meni, da je naša preteklost takšna, kakršna pač je in da se ni dobro preveč ukvarjati s tem. Prišlo je celo do prepira z njim.
Vendar smo zaznamovani z izvirnim grehom Adama in Eve, ki nam je bil izbrisan pri svetem krstu. Seveda smo zaznamovani tudi z grehi naših prednikov. Nismo pa zanje odgovorni. Na primer: Zakaj se potomec dolga leta zapleta v en in isti problem? In se to ne neha. Lahko da je to njegov križ, ki mu je dan. Lahko da nekaj dela narobe in tega problema ne more in ne more rešiti. Ne vem, ali morda gre za neodpuščene grehe njegovih prednikov ali njegove grehe. Samo razmišljam.
Prosila bi vas, da bi o tej tematiki spregovorili strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Zdi se mi pomembno, da bi vsi ljudje, mladi in stari, vedeli, da je treba svojo rodbino, preteklost poznati in jo razčistiti, da lahko potem svobodno in veselo zaživimo svojo sedanjost in prihodnost.
Nevenka

Vprašanje molitev za naše rajne predhodnike je v Cerkvi navzoča ves čas; res so se oblike tudi spreminjale. A dejstvo, da so del molitev Cerkve, kaže na nujnost in smiselnost takšnih molitev. Nenazadnje smo z našimi rajnimi povezani tudi v občestvu svetih, zato smo in moramo biti drug drugemu v pomoč. V vprašanju je navedena tudi molitev oziroma sveta maša za ozdravitev družinskega debla. Za trenutek se zaustavimo pri tem poimenovanju. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se je pa ta oblika molitve tudi pod tem imenom pojavila v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je največkrat povezana z drugimi molitvami, zakramentali in zakramenti.
»Ne« molitvam za »družinsko deblo« med mašo
Pred časom pa se je zgodilo, da so te privzete molitve za ozdravitev družinskega debla in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v obhajanje svete maše ali druge oblike javnega katoliškega bogoslužja. Tako se je pričelo dogajati, da je čas trajanja teh molitev daleč presegel čas obhajanja svete maše. Zato se je že leta 2000 odzvala takratna Kongregacija za nauk vere (danes Dikasterij za nauk vere) z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje (slovenski prevod v: Cerkveni dokumenti 92, Ljubljana 2001). V njem je navedeno, da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih eksorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku eksorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudobnega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudobnega duha (veliki eksorcizem). Dokument poudari, da je vedno v ospredju določena oseba in ne cela rodbina; saj so med njimi verjetno nekateri že pri Bogu. V tem smislu je molitev za »ozdravitev družinskega debla« tuja katoliški tradiciji. Zato je ta dokument v svojih disciplinskih določbah jasno zapisal, da se teh molitev ne sme vključevati v obhajanje svete maše in drugih javnih bogoslužij. Lahko pa se seveda moli kot privatna molitev zunaj od Cerkve postavljenih obredov. Torej jih v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi. Sicer pa imamo v Rimskem misalu vključene obrazce svetih maš za bolnike, umirajoče in za rajne. Prav te slednje lahko obhajamo tudi za rajne v svojem »družinskem deblu«. Pri vsakem obhajanju evharistije ali drugih bogoslužij pa lahko v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov.
Kadar se kdo navdihuje v nekatoliških molitvah, je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi katoliških molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večna posledica (pogubljenje). Časne posledice ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih lahko navzamemo že v otroški dobi …), kar se odraža v medsebojnih odnosih.
Prenašajo se grešni vzorci, ne pa krivda
V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo navzoče tudi v naslednjih rodovih; prek vmesnih členov. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni »vzorci« pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali je v enem kolenu navzoča, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih »vzorcev« in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od posledic grehov, ki ostajajo navzoče v rodbinskih pokolenjih. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v isti družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo omenjene molitve, se mi zdijo sprejemljive in so pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomagajo, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. A so jim tudi potomci nekako s svojo odprtostjo za zlo omogočili delovanje. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je navzoča vsaka resnična zmaga nad zlom.
Z Božjo pomočjo se lahko izvijemo iz spirale zla prednikov
Poudariti pa je treba tudi, da se katoličan ne more preprosto izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge, tudi ne na prednike. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Kajti pogubljenje je posledica krivde, ki je nismo priznali in nam je Bog ne more odpustiti, nikoli pa pogubljenje ne more biti posledica časnih posledic grehov, ne lastnih ne drugih. Kdor umre z neodpravljenimi časnimi posledicami svojih grehov, se znajde v stanju vic, ne pekla. Iz tega stanja pa pot vodi le naprej v Očetovo hišo.
Naj sklenem, da sta molitev in pridobivanje odpustkov za naše drage rajne sorodnike zelo potrebna in primerna, saj prek tega krepimo svojo povezanost z njimi. Dušam v vicah lahko z njo pomagamo pri njihovem očiščevanju časnih posledic grehov, ki so jim še ostale. Molitve za ozdravitev in osvoboditev pa lahko namenimo zase ali za še živeče sorodnike, s čimer pa tudi krepimo našo duhovno povezanost in si pomagamo že v tem življenju na poti očiščevanja in napredovanja v svetosti, h kateri smo vsi poklicani.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2025, leto 61, št. 10, str 81-82.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

GRANDA, Stane, dr.. Trideset let samoumevnosti: Spraševati se moramo o sebi in svoji domovini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str 50-57.