Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta

Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.

B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.

Bili sta mladi, komaj sta prestopili prag srednje šole. Obe sta se pridružili številnim drugim, ki so se dnevno vozili v mesto v službo ali v šolo. Obiskovali sta isto šolo, sedeli v istem razredu. Tako je naneslo čisto slučajno, a zanju je bilo to pravi blagoslov. Bili sta sorodni duši.
Večkrat je bil njun urnik tako zamaknjen, da sta tudi več ur čakali na začetek pouka, po pouku pa so popoldanski avtobusi že odpeljali in spet sta čakali na večerni avtobus. Naveličani sta bili hoje po mestu in posedanja po parkih.
»Kaj praviš, če bi jutri odšle peš na avtobus v sosednji kraj, kjer vozi avtobus vsako uro? Tako nama ne bo treba v mestu čakati toliko ur. Bolje je za naju, da hodiva, kot da tukaj sediva in zapravljala dragoceni čas.«
Domači so ju postavljali na trdna tla: »Hoje je za poldrugo uro, ali sta pripravljeni za tako dolgo pot? Morda bosta na poti dobili kakšen prevoz, če bi vaju dohitel kakšen avtomobil in bi štopali. Sicer pa takima mladenkama vsak ustavi,« so se šalili.
Nista se dali pregovoriti. »Greva, tudi če vso pot prepešačiva,« sta bili odločni.
Bilo je lepo pomladansko dopoldne, ko sta krenili na pot. Imeli sta si veliko povedati, tako da pogovor in mladostno razposajeni smeh ni zamrl. Dohitevali so ju avtomobili, tudi domačini so bili v njih, a nihče ni ustavil.
»Res je pot dolga, čevelj me žuli,« je potožila prva.
»Tudi mene tišči, verjetno bom dobila žulje. Nisva izbrali prave obutve, poti pa noče biti konec.«
Približno na pol poti sta ob cesti zagledali strugo reke, ob njej je stal mlin, slišal se je šum vode in ropot mlinskega kolesa.
»Ali veš, da sta se moj starejši brat in sestra hodila kopat v to reko? Brat se je celo naučil plavati. Seveda sta semkaj prišla peš in peš sta se tudi vračala domov po tej prašni makadamski cesti. Domov sta prišla tako umazana, da sta se morala v čebru skopati. Bila sem še majhna in zdelo se mi je neumno, da sta se šla kopat tako daleč in ostala tam skoraj pol dneva, doma pa sta zaradi prahu, ki sta na nabrala po poti, morala še v čeber,« je pripovedovala prva.
»Tudi mi smo se včasih doma kopali v velikem škafu in prav prijetno bilo,« je rekla druga.
Prva je klobček spominov odvijala naprej. »Še sedaj imam pred očmi tisti čeber. Kot najmanjša sem lahko prisostvovala igri starejših otrok, med katerimi sta bila tudi moj brat in sestra. Vedno so iznašli kakšno novo in zanimivo igro. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki vroč poletni dan. Saj ti je znano, da malo naprej od naše hiše po kolovozni poti prideš v dolino, kjer je studenec, ki nikoli ni brez vode, ob njem pa velika, globoka luža – Močilo smo rekli temu kraju. No, tistega dne so preizkušali plavanje čebra s potnikom v njem. V čebru je bila moja sestra, ki je bila ravno prav velika, da je v njem lahko čepela in se je iz njega videl samo njen obraz z očali. S palicami so odrinili čeber od brega proti sredini luže. Napeto smo gledali, kako čeber lepo plava po vodi in bili kar malo nevoščljivi za to dogodivščino. Začelo se je že izbiranje potnikov za naslednjo plovbo, ko se je čeber rahlo pozibaval po vodi in ga s palicami niso več dosegli. Naenkrat pa se je čeber prevrnil in sestra je izginila pod njim. Nastala je smrtna tišina. Oči vseh so bile uprte v tisti čeber, ki se kar ni hotel postaviti nazaj. Zdelo se je, da nekaj trenutkov traja večnost. Končno se je pod čebrom začelo nekaj premikati in izpod čebra se je prikazala sestra, v rokah je držala očala, ki niso bila več cela, se postavila na noge in začela izpljuvati blatno vodo. Vsi smo se oddahnili. Od tistega dne čeber ni smel več od hiše.«
Ko sta prišli na avtobusno postajo, sta bili ponosni na svoj podvig, čeprav ju je poleg čevljev žulilo tudi to, da ni bilo niti enega iz njihove doline, ki bi ju pobral in zapeljal do postaje.
Stali sta tam, otresali prah z nog ter gledali v smer, od koder naj bi pripeljal avtobus.
»Da le ne bi bil poln in bi lahko sedeli,« sta si vroče želeli.
Končno je avtobus pripeljal na postajo. Bili sta edini potnici za vstop. Ko so se odprla vrata, je iz radia prihajalo glasne petje takrat popularne pesmi O ljuba Fani, ti si slajša kot vsi bomboni. Začeli sta se na glas smejati, kajti obema je bilo ime Fani, in takega sprejema nista pričakovali. Utrujenost in žulji so bili v hipu pozabljeni.
Šofer ju je začudeno gledal, neka žena na prvem sedežu pa je veselo dejala: »Oj mladost, kako si lepa in brezskrbna!«
Heli

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2019), 95.

Pozdravljen, Robert. Ne bi rad bil predolg, imam eno osnovno vprašanje. Moja babica je šla pred kratkim v dom za ostarele. Prej smo živeli skupaj, pazila je name, ko sem bil majhen, zelo sva bila povezana. Zdaj pa se ji je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Odkar je tako, grem zelo težko na obisk k njej, pravzaprav vedno najdem kakšno opravičilo (dejansko izgovor), da ne grem. Pa me starša stalno spodbujata. Sam pa imam kar nek odpor, težko mi je videti babico, kako peša …
Kako naj premagam ta odpor, saj imam babico zelo rad, kaj pravite?
Vid, 16 let

Živijo, Vid.
Napisal ti bom svoje mnenje, saj sem tudi jaz bil v podobni situaciji. Tako kot je tebi babica stala ob strani in izkazovala ljubezen, ko si bil majhen, ji tudi ti poskusi to ljubezen ter podporo vrniti, saj ji bo to veliko pomenilo. Tudi ti ji z lepimi besedami daj moči pri zdravju in jo spodbujaj k temu, da bo imela energijo, s katero bo lažje premagala težave. Tako kot se je tvoja babica veselila vsakega dne, ko te je imela v varstvu, tako jo tudi ti razveseli z vsakodnevnimi obiski in ji daj vedeti, da jo imaš neizmerno rad. Zapomni si, da je vsak dan življenja podarjen od Boga in da nam Bog vsak dan daje podporo ter zdravje. Zaupaj mu ter pojdi na obisk k babici, in čez čas boš videl, da je to samo del življenja in preizkušnja, ki te bo spremenila v močnejšo osebo. Zapomni si, da nikoli nisi sam; ko potrebuješ pogovor, imaš ob sebi vedno nekoga, ki te bo poslušal, če pa se o tem ne želiš pogovarjati, lahko to predelaš skozi molitev in se osebno pogovoriš z Bogom, saj ti bo to veliko pomagalo.
Tomaž, župnija Šempeter pri Gorici

Pozdravljen.
Verjamem, da si v taki situaciji zelo negotov in imaš odpor do obiska babice, kar je včasih pogost pojav, saj se ljudje bojijo sprijazniti z resnico oz. z neko novo situacijo. Verjetno na tvoj odziv vpliva strah, da bo vedno slabše in da nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Ljudje se staramo in na koncu gremo vsi skozi iste situacije.
Moj prijatelj je imel zelo bolnega dedka. Vsakič, ko ga je šel pogledat v bolnišnico, mu je bilo zelo hudo, saj je bil dedkov videz že precej drugačen in tudi zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo. Vendar je kljub temu vztrajal, saj je videl, da dedku veliko pomeni njegova bližina, in je nato ostal z njim vse do konca.
Moj nasvet je, da zberi pogum in pojdi na obisk. Prepričana sem, da bo babica zelo vesela in ji boš polepšal vsak dan, ko boš prišel. Tudi pokličeš jo lahko in za njo zmoliš kakšen očenaš.
Sara, župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah

Pozdravljen!
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, kakšno je zdravstveno stanje tvoje babice. Brez dvoma skrb o najslabšem možnem izidu večkrat prešine tvoje misli, a pomembno je, da se zavedaš, da je smrt sestavni del življenja. Slednje je gotovo zelo težko sprejeti in se ne zgodi kar čez noč. Dopusti si čas, ne ignoriraj svojih čustev, ampak jih poslušaj in predeluj sproti (v nasprotnem primeru se jih bo preveč nabralo za nazaj). Spoznanje, da je vsaka sekunda neprecenljiv dar od Boga, lahko pridobiš z druženjem in pogovorom s starši, prijatelji in drugimi najbližjimi. Morda te lahko razvedri dejstvo, da pozitivna energija pomaga pri zdravljenju, torej bi z obiskom babice doprinesel tako k njenemu zdravju kot tudi k njenemu boljšemu počutju. Imej v mislih, da če ne zbereš moči, da bi jo obiskal in ji v bolezni stal ob strani, se lahko zgodi, da boš ob njeni smrti občutil obžalovanje, ki bo (verjemi) veliko veliko hujše od začetne bolečine. Poleg tega pa ti bo ta čas, ki ga boš preživel z babico, lahko ogromno dal (in v najslabšem primeru se boš lahko od nje v miru poslovil, kar je privilegij). Ne pozabi, da si zdaj ti tisti, ki lahko babici povrneš vse, kar je storila zate. Ne obsojaj se, ker ti je težko storiti ta korak (vsi namreč v takih situacijah odreagiramo drugače), in naj ti bosta v uteho molitev in zaupanje Bogu, da te vodi in ti da moči za ta korak. Srečno.
Sara, župnija Šempeter pri Gorici

Sveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje.
Tokrat meni malce zmanjka pri Vidovem pismu, da mi kaj več pove o blokadi, ki jo doživlja, da najde izgovor in ne gre na obisk k babici. Sam si lahko predstavljam različne možnosti. Ena je zagotovo strah, ki se lahko pojavi prav v nemoči ob trpeči osebi, kako jo bodriti, kaj sploh reči, s čim naj ji vlije spodbudne besede, da to niso ravno tiste v smislu izrabljene fraze: »Saj bo!« Mogoče je strah pred izgubo. Babica mu je v življenju lahko predstavljala varnost in lahko se blokada pojavlja zaradi strahu po izgubi varnosti. Racionalno lahko dojemamo, da bomo vsi enkrat umrli, vendar ko to doživljaš ob ljubljeni osebi, ki odhaja, je težje vse dogajanje racionalno osmisliti.
Želel bi si, da Vid najde prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji blokadi. Če to že nista starša ali kdo od sorojencev, je lahko kdorkoli, pred komer misli, da lahko spregovori. Osebno imam izkušnjo, da starejšim veliko pomeni obisk oz. stik, občutek, da niso pozabljeni, da niso odpisani ali za staro šaro. 1. oktobra vsako leto zaznamujemo mednarodni dan starejših, ki ga je leta 1990 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, letos že 33. leto zapored. Z besedo starejši običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Letošnja tema nas bo popeljala v razmišljanje o odpornosti starejših v spreminjajočem se svetu. Kolikokrat se sploh vprašamo, kakšne so njihove potrebe in želje? Ja, mogoče že preslišimo tisti njihov odziv, da je bilo včasih vse drugače. Kot si želimo občutljivosti za nas same, tako je dobrodošla tudi za vse ostale ljudi.
Papež̌ Frančišek pa je leta 2021 določil, da se vsako leto četrta nedelja v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Ta nedelja je blizu praznika Marijinih staršev, Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev. Letos je potekala pod geslom: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50). Prav s to izbiro pred leti je sedanji papež želel spodbuditi vse člane Cerkve, da ohranjamo zavest o bogastvu starih staršev in starejših na sploh, da jih vključujemo v svoja pastoralna načrtovanja in skrbimo zanje. Dejstvo je, da se populacija v Evropi stara in da se odstotek starejših iz leta v leto povečuje. Mnogi starejši so še vedno aktivni, nekateri so opešali. Ne smemo pristati na logiko, da ko ne moreš več, si za odpis, in logika storilnostne naravnanosti ne sme biti merilo, ki presoja vrednost posameznika. Mnogim starejšim je izredno težko, ker bi radi kaj postorili vsaj okoli svoje hiše, tako kot nekoč, pa ne morejo, ker nimajo več moči. Težko je kdaj sprejeti kakovost življenja tudi v miru in opazovanju svojih sadov. Še vedno pa velja misel, ki sem jo nekoč nekje zasledil: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.«

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Neki mož si je s kladivom poškodoval palec. »To je pa zelo slabo,« mu je dejal prijatelj, ko je zvedel za nesrečo.
Toda mož je imel filozofsko žilico. Odgovoril mu je: »Ne, ni. To je ena boljših stvari, ki se mi je zgodila. Naučila me je, da sem začel ceniti palec. Nikoli prej se nisem zavedal njegovega pomena. Prvi dan po poškodbi sem ugotovil, da potrebujem palec za kar 257 stvari. Prej sem uporabljal palec, ne da bi se njegove vrednosti zavedal in da je skoraj neobhodno potreben pri delu.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V Ognjišču ste že pisali o problemu, da mnogi današnji pari ne morejo imeti otrok, zato vam tudi pišem. Pred kratkim me je presenetil hrvaški pater Marko Glogović, ki je na portalu book.hr objavil zanimiv prispevek o dejstvu, da vse več parov ne more imeti otrok. Večina parov ni imela kakšne telesne ali zdravstvene pomanjkljivosti. Omenjeni pater v tem vidi znamenja časa in opozarja, da se veliko parov odloča za skupno življenje brez zakramenta svetega zakona, uporablja kontracepcijo itd. …
Pater išče pomoč za katoliške pare, ki ne morejo imeti otrok. Svetuje jim, naj opravijo dobro življenjsko spoved, predvsem je pomembno, da se spovejo vseh težjih grehov, posebej pa tistih, ki doslej niso bili izpovedani in morda predstavljajo zavoro za blagoslov v potomstvu. Priporoča tudi prejem zakramenta bolniškega maziljenja ter romanje v katero od znanih romarskih središč ter obisk maše tam. Velikokrat pomaga tudi zaobljuba kateremu od svetnikov. Pri tem moramo paziti, da ne zdrsnemo v pogansko miselnost v smislu, da ‘trgujemo’ z Bogom: mi ti ‘damo’ molitev, ti nam daj otroka. Prav tako priporoča tudi skupno molitev devetdnevnice. Zakonski par naj skupaj zmoli vsaj eno molitev dnevno. Pomembno je, da se odrečemo družinskim sporom in zameram. Ti so velika ovira za blagoslov v potomstvu. Priporoča še, naj za molitev prosimo tudi v kontemplativnih ali drugih samostanih in naj se s srcem udeležujemo pobožnosti, kot je npr. evharistično češčenje. P. Glogović še svetuje, naj storimo kakšno dobro delo ljubezni do bližnjega. Taka dobra dela so boljša kot to, da se prepustimo žalosti in temnim mislim.
Misliti mi je dal tudi patrov navedek pesnika Rabindranatha Tagoreja, ki je zapisal, da dokler se otroci rojevajo, Bog ni obupal nad svetom. Ali je danes Bog obupal nad svetom, ko se rojeva tako malo otrok? Pater ne da odgovora, ampak pravi, da je to velika skrivnost. Ta pater, ki dela z družinami in zakonci in mu ti stalno pišejo in prosijo za nasvet. Odločil se je, da je nekaj misli napiše in objavi. Kaj menite vi o njegovem pogledu na ta problem?
Silva

Najprej se vam zahvaljujem za zaupanje. Lahko bi samo dejal, kako naj jaz kaj rečem o patrovih mislih, ko pa je sam v stalnem stiku z ljudmi, ki jih muči problem neplodnosti, saj zatrjuje, da njegov predal poka od pošte, kjer ga ljudje prosijo za nasvet in seveda za molitev. Z njegovimi nasveti se lahko samo strinjam in hvaležni smo mu, da se posveča tudi neplodnim parom, jim stoji ob strani ter jim pomaga in svetuje.
Tudi mene se je dotaknilo vprašanje, ali je Bog obupal nad človekom, da se ne rojeva več otrok. Pesnik je sicer to napisal v trdilni obliki: »Vsak otrok, ki prijoka na svet, prihaja s sporočilom, da Bog še ni obupal nad človekom.« Toda ali nismo tudi ljudje obupali nad sabo? Poznam pare, ki ne želijo imeti otrok. Ne gre sicer za katoliške pare (čeprav so bili številni vsaj krščeni, če že niso prejeli vseh zakramentov), a vendar … Bog pa nikoli ne obupa nad človekom. To dokazujejo tudi patrovi nasveti. Če bi Bog obupal nad nami, bi bili ti nasveti zaman. Ker pa Bog nikoli ne prezre človeka v stiski (in zakonci brez otrok so v stiski), jim pater svetuje, kako naj ravnajo. Med nasveti on omenja tudi posvojitev otrok. Sicer gre pri posvojitvi za posebno poglavje, a jo pater zelo priporoča.
Naj na koncu napišem še to, da bi bilo narobe, da bi vlekli vzročno povezavo med pari, ki ne morejo imeti otrok, in tistimi, ki uporabljajo kontracepcijo in ki brez zakramenta zakona preprosto “živijo skupaj”. Poznam namreč nekaj cerkveno poročenih parov, ki so živeli čisto življenje do poroke in tudi ne morejo imeti otrok. Kakor so tudi pari, ki uporabljajo kontracepcijo in živijo “na koruzi”, pa imajo otroke. Skratka gre za aktualno in občutljivo tematiko, ki jo moramo obravnavati spoštljivo in odgovorno.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 35.

Barbara, dolgolasa zlatolaska, Andreja, drobna, marljiva deklica, in Metka, tiha, plašna debeluška, so bile sošolke. Pred skoraj petimi desetletji so stopile v prvi razred osemletke. Pravzaprav so se odpeljale, saj je tistega leta po njihovi dolini prvič vozil šolski avtobus. Starši so jih na šolo lepo pripravili, kljub temu pa so imele na začetku kar nekaj težav. Andreja ni in ni hotela brati. V prvi čitanki je vedno, ko je učiteljica ocenjevala branje, prebrala samo naslov berila Kamen na srčku, potem pa trmasto molčala. Metka je pisala počasi in je imela vedno težave pri narekih, pa pretiha je bila pri branju. Še najmanj nevšečnosti je bilo pri Barbari, ki je imela starejše brate in sestre in se je od njih kar veliko naučila. Novega načina življenja so se počasi navadile in proti novemu letu je šlo vsem trem že vse gladko.
Iz šole so se vračale peš čez grajski hrib. To je bil najlepši, najskrivnostnejši in najbolj poučen čas šolskih dni. Na sončni strani hriba je bila vrtnarija, kjer je od jutra do večera delala dobrodušna in prijazna vrtnarica, ki je z deklicami vedno rada pokramljala. Pri njej so iz stare skodelice pile hladno studenčnico, se mudile ob opuščenem ribniku, polnem raznih vodnih živali, se poigrale z njenimi prijaznimi mačkami, ki so se sončile ob gredah, ali občudovale neštete rože, kakršnih doma niso imeli. Vrtnarica je vedela za vse skrivnosti, vse veselje in vse ocene teh naših deklic.
Leta so minevala med odpadanjem in šelestenjem jesenskega listja, belino in mrazom zimske pokrajine, pomladnega brstenja in prvih cvetov teloha, zvončkov, trobentic, jetrnika in rajsko lepih preprog resja, do čudovitega majskega časa in prvih toplih poletnih dni. Njihove vsakdanje poti so bile vedno nekaj posebnega. Videle so veliko različnih živali, nabirale gozdne sadeže, ob prvem snegu šle za sledmi srn, spomladi nabirale cvetje. Od blizu so spoznavale naravo in življenje v njej.
Poseben je bil čas pred Miklavžem, ko je Metka hotela prepričati prijateljici, kdo je v resnici ta dobri mož. Toda Barbara in Andreja se nista dali in ena od njiju je naslednji dan, ko je vse povedala staršem, ovrgla vse njihove dvome. Dobri mož jih je potem doma obiskal v spremstvu belih angelov in črnih parkljev in jim seveda prinesel darila. Še dolgo so se pogovarjale o tem lepem, skrivnostnem in vznemirljivem večeru. Ugotovile so, da sta bila dva angela sosedovima deklicama, eden od hudobcev pa ni imel kopit, ampak škornje, enake kot Barbarin starejši brat.
Leta so minevala, dekleta so vsaka po svoje iskala življenja srečo. Vse tri imajo lepe poklice in družine. Življenje znajo modro sprejemati. Od tistih šolskih dni se malokdaj vidijo, ko pa se srečajo, čutijo, da jih povezuje pravo prijateljstvo, tisto, ki te sprejme v objem, kot je zapisal neki stari modrec: »Prijatelj ničesar ne zahteva, ne sodi, da ti svoje vse: nasloni se nanj in se spočij!«
Morda se bodo Barbara, Andreja in Metka nekega dne spet odpraville “čez hrib” in si povedale vsaka svojo življenjsko zgodbo.

Metka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 28-29.

Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. (sč) - Na sliki: Sveta Uršula, Jezersko, ž. c. sv. Ožbolta.

Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva (ena župnijska, 11 podružničnih) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo pet podružničnih cerkva zavetnice vzgojiteljic: v Srednjih Bitnjah (2) (Kranj - Šmartin), na Setnici (3) (Polhov Gradec), v Pevnem (4) (Stara Loka), v Borovaku (5) (Šentjurij - Podkum) in v Lanišču (6) (Škofljica). – V KP škofiji imajo edino župnijsko cerkev sv. Uršule na Slovenskem – v Jagrščah (1) (zdaj v soupravi iz Cerknega).  – V NM škofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Uršule: na Golobinjeku (7) (Mirna Peč)  in na Malem Riglju (9) (Poljana - Dolenjske Toplice), med vojno je bila porušena p. c. v Starem Bregu (Stara Cerkev, do leta 1987 žup. Stari Log), od leta 2011 je tam kapelica. – V MB nadškofiji je najbolj znana cerkev sv. Uršule  pri nas – na Uršlji gori (1696 nm, zidana 1572–1602, posvečena 1602), p. c. župnije Stari Trg pri Slovenj Gradcu; na ozemlju MB nadškofije sta še dve p. c. sv. Uršule: v Bojtini  (Sv. Martin na Pohorju) in v Prepolju  (Št. Janž na Dravskem polju - Starše), v Šentanelu  (žup. Sv. Danijel nad Prevaljami) pa imajo kapelo sv. Uršule. – V CE škofiji je sv. Uršula zavetnica p. c. v Vodulah nad Dramljami  (Dramlje). – V MS škofiji ni nobene Uršuline cerkve. (mč)

IME IN GOD
Ime Uršula izhaja iz latinskega Ursula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’. Uršula (446), raje Urška (7.388 – 29. mesto) ali Urša (1.611), je bilo do srede devetdesetih let prejšnjega tisočletja med bolj priljubljenimi ženskimi imeni na Slovenskem. Zdaj zanimanje zanj nekoliko upada, znane pa so tudi nove oblike: Ula (1.084ꜛ – v zadnjih letih zelo modno ime), Uršika, Ute ...

Uršlja gora

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 10, str. 115.

Zgodba

Podnevi me ni strah

Dedek je vprašal vnuka: »Ali moliš vsak večer?«
»Seveda, vedno, preden skočim v posteljo,« je fant kot iz topa izstrelil odgovor.
»Tudi zjutraj?« je še vprašal stari oče.
»Zakaj pa?« je zamahnil z roko otrok. »Podnevi me ni strah.«

Misel

Podobno kot ta otrok se številni ljudje obrnejo k Bogu, samo tedaj, ko ga potrebujejo, ko jim gre kaj narobe, sicer pa se ne spomnijo nanj in ne molijo. Boga imajo za zdravnika, ki ga pokličejo le, ko zbolijo.
K Bogu pa bi se morali obračati kakor se obračamo na svojo mater ali očeta. K staršem ne gremo le, ko jih potrebujemo, ampak tudi zato, da jim pokažemo svojo ljubezen, da se jim zahvalimo za skrb in prijaznost, da z njimi delimo svoje veselje in svoje skrbi, svoje uspehe in neuspehe.
Podobno se ne bi smeli na Boga spomniti samo, ko smo v težavah, in moliti samo, kadar kaj prosimo. Pojdimo k Njemu, da ga slavimo, se mu zahvaljujemo in mu pokažemo svojo ljubezen.
Seveda pa ga bomo, ko bomo pogosto prihajali k njemu, prosili, naj nas spremlja njegova skrb ter se bomo pustili voditi njegovi ljubezni.

Molitev

Gospod Bog,
ti si ustvaril vse stvari
in vse, kar si ustvaril, je dobro.
Zahvaljujemo se ti, da lahko delamo, študiramo
in opravljamo vse
druge dolžnosti.
Hvala ti za vsak dan,
ki ga doživimo.
Želimo te slaviti za svetlobo
in za temo,
za sončni vzhod in zahod,
za zvezde in luno
ter za sonce in za stvari,
ki si jih ustvaril,
da jih občudujemo in uporabljamo.
Prosimo te,
odpusti nam, ker se ti tolikokrat nismo zahvalili
in ti pokazali hvaležnosti za vse,
kar si naredil za nas.
Radi bi bili zmeraj hvaležni za tvojo ljubečo skrb,
pomagaj nam, da nikoli ne pozabimo nanjo.

Iskra

Vse stvari imajo svoj dom: ptica ima gnezdo, lisica brlog, čebela panj. Duša, ki ne moli, je duša brez doma.

Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ... glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga.
(5 Mz 8,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 32-34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.