Zgodilo se je na Bližnjem vzhodu. Skupnost mladih redovnic je živela zvesto po zaobljubi uboštva. Na skrbno obdelanem vrtu so pridelale vse, kar so potrebovale. Imele so preprosto, a zadostno hrano, ostajalo jim še za druge potrebe. Hodile so na mestno tržnico prodajat fižol, solato, paradižnike, papriko.
Bile so tako uboge, da si niso mogle privoščiti kakšnega vozila, zato so s košarami odhajale na tržnico peš. Samostan pa je bil precej daleč od mesta.
Nekega dne jim je prišlo na misel, kako lepo bi bilo, če bi imele oslička. Sklenile so, da v ta namen opravijo devetdnevnico v čast svetemu Jožefu. Da bi vedel, za kaj ga prosijo, je ena od redovnic narisala oslička in risbo so postavile k nogam svetnikovega kipa v samostanski kapeli. Devet dni so vsako jutro na koncu hvalnic in vsak večer pri večernicah dodajale kratko molitev: »Sveti Jožef, bil si pozoren za potrebe nazareške družine, glej na naše težave in priskrbi nam oslička, ki nam bo pomagal nositi zelenjavo na tržnico.«
Deveti dan zjutraj se je pri vhodu v samostan oglasil zvonček. Sestra vratarica je odprla vrata in zagledala pred seboj kmeta z bližnje kmetije. V rokah je imel vrv, na koncu vrvi pa je bil lep, siv osliček, ki je bil videti krotak in potrpežljiv.
»Sestra, če ga hočete in če ga potrebujete, vam ga podarim,« je rekel kmet. Sestra ni mogla verjeti svojim očem in ušesom. Prisrčno se mu je zahvalila. »Toda,« je nadaljeval kmet, »ta osliček ima napako: nima repa. Tak je prišel na svet. Ni posebno lep, vendar pa je ubogljiv in močan.«
Seveda je sestra vratarica brž dejala, da je ta majhna pomanjkljivost nič ne moti. In sestre so sprejele oslička za ‘člana’ svojega samostana.
Sestre so prekipevale od veselja in navdušenja ob čudežnem odgovoru svetega Jožefa. »Hvala, sveti Jožef. S tvojim darilom bomo spoštljivo ravnale!«
Dnevi so minevali. Osliček je bil res zelo ubogljiv in zelo pogumen in počutil se je zelo srečen v družini, ki ga je posvojila.
Nekega jutra se je sestra umetnica nenadoma spomnila, da ni vzela svoje risbe, ki jo je ob začetku devetdnevnice postavila pred kip svetega Jožefa. Zdaj ni bila več potrebna. Ko si je ogledala sličico, ki jo je narisala pred tremi tedni, je bila presenečena. V naglici je pozabila osličku narisati rep …
B. F. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

(ob dnevu muzejev) Najstarejši muzej na Slovenskem je leta 2021 obhajal 200 let svojega obstoja. Leta 1821, točneje 15. oktobra 1821, so deželni stanovi sprejeli odločitev, da Kranjska potrebuje svoj muzej, in tako je nastal Deželni muzej Kranjske. Ob tem jubileju so pripravili kar nekaj prireditev, ki si bodo sledile skozi celo leto, v slavnostno leto pa so vstopili z odprtjem razstave Muzej skozi zgodovino, kjer je poudarek na najstarejših pridobitvah Deželnega muzeja za Kranjsko.

Ustanovitev muzeja sega že kar daleč v preteklost. Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja je bil v Ljubljani zelo dejaven krog razsvetljencev, ki so se zbirali okrog barona Žige Zoisa – čeprav baron Zois same vzpostavitve muzeja ni dočakal. Neposreden povod za ustanovitev muzeja so leta 1821 dali udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa, saj so na srečanju izpostavili dejstvo, da dežela Kranjska nima svojega muzeja. 4. julija 1821 je ljubljanski škof Avguštin Gruber (živel je med letoma 1763 in 1835) podal predlog o ustanovitvi muzeja. Predlog so nato predali deželnim stanovom, ki so 15. oktobra 1821 sprejeli odločitev za ustanovitev domovinskega muzeja.
V znamenitem pismu Domoljubnim prijateljem znanosti je Jožef Kamilo Schmidburg, guverner in predsednik deželnih stanov dežele Kranjske, 15. februarja 1823 zapisal:
»Naš domovinski muzej naj bi zajel zlasti vse s področij nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev. Ob patriotizmu prebivalcev Kranjske, ki so ga pogosto izkazovali v mirnih dneh, pa tudi v dneh nevarnosti in nuj, lahko ob aktivnem sodelovanju z zaupanjem pričakujemo razcvet ustanove, katere cilj je razširiti znanje,« je še pozval kranjski deželni glavar.
Kranjski deželni muzej je kmalu po ustanovitvi postal bogatejši za številne zasebne zbirke, med drugim zbirke mineralov barona Žige Zoisa, konhilij (školjk) grofa Franca Hohenwarta, herbarijev grofa Žige Hladnika itd. Med njimi je bila tudi severnoameriška etnografska zbirka misijonarja Ireneja Friderika Barage ter misijonarja Ignacija Knobleharja.

RAZSTAVA MUZEJ SKOZI ZGODOVINO
Danes so področja delovanja takratnega Deželnega muzeja Kranjske razdeljena med Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Posamezne zbirke, ki so bile najprej pod skupno streho Deželnega muzeja, so se nato po vsebinski razdelitvi ločile med te tri muzeje. Zbirke so kustosi, bibliotekarji, pedagogi in konservatorji-restavratorji v desetletjih dopolnjevali in izpopolnjevali, preučevali ter predstavljali javnosti na temeljih, ki so jih pred dvesto leti postavili prvi slovenski muzealci.
Ob vstopu v jubilejno leto (januarja 2021) so v muzeju pripravili in odprli prvo v nizu razstav, ki so povezane z ustanovitvijo muzeja in njegovimi začetki. Ker gre za širok sklop podatkov, dokumentov in predmetov, je niz razstav zasnovan v treh sklopih: 
prvi skop zajema najstarejše pridobitve – predmete, ki so izgrajevali muzejske zbirke v prvih desetih letih obstoja muzeja;
drugi sklop bo predstavil zaposlene v muzeju od leta 1821 do danes;
tretji pa prve znane odmeve na delo muzeja v obliki izpisov iz knjig vtisov.
Razstavo so v sodelovanju pripravili vsi trije muzeji: Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Ob odprtju razstave je najprej spregovoril dr. Pavel Car, direktor Narodnega muzeja Slovenije, in dejal, da je muzej od ustanovitve prehodil 200 let dolgo pot ter se iz Deželnega muzeja na Kranjskem razvil v osrednjo slovensko muzejsko institucijo. »Za njegov razvoj je zaslužna cela vrsta strokovnjakov, ki so ob skromnih začetkih ustvarili muzej, kot ga poznamo danes in ki hrani najpomembnejše predmete kulturne dediščine v Sloveniji. Ustanovitelji muzeja so z zaupanjem pričakovali razcvet te ustanove, katere cilj je bil razširiti najpomembnejše znanje za praktično življenje, doseči izboljšave v vseh industrijskih panogah in izkoristiti najbolj smiselno uporabo zakladov domovine.« Svoj nagovor je sklenil z besedami, da si tudi danes prizadevajo slediti tem ciljem.

NAJSTAREJŠE PRIDOBITVE DEŽELNEGA MUZEJA ZA KRANJSKO
Razstava Najstarejše pridobitve Deželnega muzeja Kranjske je majhna, a zato nič manj pomembna. Kot pravi dr. Alenka Miščec, želijo z njo »prikazati tiste predmete, ki jih je Deželni muzej pridobil v prvem desetletju svojega obstoja, in hkrati prikazati, kako kompleksen je bil ta muzej. Razstavljeni predmeti prikazujejo področje arheologije, zgodovine, numizmatike, uporabne umetnosti, naravoslovja, tehnologije in etnologije.«
Predmeti so na razstavi razporejeni po različnih panogah in prav je, da iz vsake panoge predstavimo vsaj kakšno zanimivost.

NUMIZMATIKA
Muzej je svoje prve novce dobil že leta 1822. Iz pridobljenih predmetov tega leta lahko razberemo, da je muzej pridobil 115 novcev od vsaj 26 različnih darovalcev. Še zlasti je izpostavljen numizmatik in zbiratelj Jože Repežič, ki je že v samem začetku podaril muzeju svojo zbirko, ki je štela preko 2000 novcev, za katere je tudi nato skrbel. Ravno zaradi tega ga je grof Hohenwart v govoru ob odprtju licejske stavbe leta 1831 posebej izpostavil in njegovo zbirko štel za ustanovno zbirko Deželnega muzeja. Ta zbirka se je v glavnem neokrnjena ohranila do danes.

ARHEOLOGIJA
Med arheološkimi predmeti, ki jih je muzej pridobil kmalu po ustanovitvi, je izpostavljena hišasta žara iz rdečerjave keramike, ki jo je leta 1823 podaril Valentin Patzar. Izvira z Drnovega pri Krškem. Te posode so v 1. in 2. stoletju izdelovali izključno za pogrebne rituale. Večino so jih našli v okolici Novega mesta in Drnovega, v obmejnem delu Hrvaške in v Beli krajini, zato so pripisane duhovnemu izročilu lokalnega prebivalstva.
Drugi zanimiv predmet je slonokoščena preslica. Tovrstne koščene preslice poznamo z različnih koncev rimskega imperija od poznega 2. do 4. stoletja. Dragoceni primerki so bili kot statusni simbol pridani v grobove žensk in deklic višjega sloja. Tudi preslica na razstavi izhaja iz sarkofaga, odkritega na območju današnje Gosposvetske ceste, pridobljena pa je bila leta 1824. Slaven je tudi njen darovalec Alois Schaffenrath, zaslužen za ureditev Postojnske jame.

ZGODOVINA
S področja zgodovine sta zanimivi dve omembi. Najprej je izpostavljen pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja iz leta 1492, najden na današnji Čopovi ulici v Ljubljani. Daroval ga je ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradeczky, novembra 1822. Pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja sodi med najdragocenejše predmete v zbirki pečatov in pečatnikov. Izdelan je bil iz srebra leta 1492 in priča o bogastvu svojega lastnika.
Kot druga je omenjena zbirka barona Josepha Dietricha, bogatega dunajskega trgovca, ki je bil od leta 1819 lastnik tržiškega gospostva in večine tamkajšnjih železarskih obratov. Bil je strasten zbiratelj starin, zato je idejo o ustanovitvi Kranjskega deželnega muzeja podprl z donacijo vzorcev vseh izdelkov, ki so jih tedaj izdelovali v njegovih železarskih obratih v Tržiču. To je storil že 1. maja 1821, več mesecev pred uveljavljenim ustanovnim datumom muzeja. Teh predmetov je bilo skoraj 500, in zaradi prostorske stiske so bili v muzejske prostore dostavljeni pet let pozneje. Do danes se jih je v muzeju ohranilo 19, med njimi je največ kos, različnega drugega orodja in polizdelkov.

UPORABNA UMETNOST
Garnitura za sadje in žganje iz brušenega stekla, češke steklarne, začetek 19. stoletja. Daroval Jožef Ma­rija Schemerl pl. Leytenbach leta 1825.

UMETNOST
Muzej je že od vsega začetka zbiral raznovrstno gradivo. Pod področjem umetnosti je izpostavljena v akvarelu narisana veduta kapucinskega samostana v Ljubljani, kar kaže na to, da je muzej zbiral tudi likovno gradivo in likovne upodobitve na papirju.
Hkrati je ta eksponat pomemben zato, ker ohranja spomin na neohranjeni arhitekturni fond – slika prikazuje mestni predel in zgradbe med parkom Zvezda in Ljubljanico, ki jih danes ni več. Avtorica tega likovnega eksponata je Antonija Makovic.

KNJIŽNICA
S pomočjo seznama darovalcev prvih predmetov je mogoče razbrati, da so med prvimi predmeti, ki so se stekali v novoustanovljeni muzej, bile tudi knjige. Večine tega gradiva sicer ni več v fondu današnjega muzeja. Knjige, dokumenti in arhivalije so bili v večinski meri izločeni iz muzejskih zbirk in predani v hrambo drugim inštitucijam.
Je pa iz tega področja izpostavljena historična topografija Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska) Janeza Ludvika Schönlebna. Delo je bilo natisnjeno v Ljubljani med letoma 1680 in 1681. Pridobljeno je bilo leta 1823.

ETNOLOGIJA (Slovenski etnografski muzej)
V tej zbirki je posebej izpostavljen predmet, ki ga je leta 1837 za potrebe muzeja prinesel Friderik Baraga. Ob obisku domovine tistega leta je namreč podaril Deželnemu muzeju zbirko etnografskih predmetov. Baraga je zbral predvsem uporabne predmete, kot so posode, žlice, košarice, torbe, obuvala, otroška nosilnica, nekaj primerkov orožja in dve obredni pipi. Predmeti so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju in delno predstavljeni na stalni razstavi.
Tokrat so še posebej izpostavljeni mokasini severnoameriških Indijancev, ki so bili značilno kožno obuvalo severnoameriških ljudstev.

NARAVOSLOVJE (Prirodoslovni muzej Slovenije)
Tudi s področja naravoslovja, zoologije in drugih naravoslovnih ved je predstavljenih kopica zanimivih eksponatov. Ti nakazujejo razvejano naravoslovno dejavnost tistega časa – od prve opisane jamske živali na svetu (drobnovratnika) do zanimive Hohenwartove zbirke konhilij, zanimiva je bila dejavnost na področju lesarstva, saj je bila že leta 1831 na ogled postavljena tudi razstava vzorcev lesa, ki je obsegala 751 domačih in tujih vrst, popisanih v inventarni knjigi. Ne moremo niti mimo omembe Zoisove zbirke mineralov, ki ni le ustanovna zbirka prvega muzeja na Slovenskem, ampak je tudi v kulturno-zgodovinskem smislu najpomembnejša mineraloška zbirka v Sloveniji. Hrani več kot 3500 eksponatov in nekateri med njimi so res izjemni. Ponosni so na posebne najdbe s področja Slovenije.

M. Erjavec, 200-letnica Narodnega muzeja Slovenije: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2021), 78-80.

Pogosto slišim ali berem o karizmah: za sv. Janeza Boska velja, da je imel 'karizmo za mlade', razni redovni ustanovitelji so imeli spet druge karizme. Kaj so pravzaprav karizme? (Tatjana)

Katekizen katoliške Cerkve razlaga: »Karizme – tako izredne kakor preproste in skromne – so milosti Svetega Duha, ki imajo neposredno ali posredno cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta« (KKC 799). O karizmah – duhovnih darovih na več mestih govori apostol Pavel (prim. 1 Kor 12,1–11). Katekizem katoliške Cerkve nadaljuje, da je treba karizme sprejemati s hvaležnostjo, kar velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve, ker pomenijo čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolskega delovanja in za svetost celotnega Kristusovega telesa. Potrebno je razločevanje karizem: prave karizme so darovi, ki zanesljivo prihajajo od Svetega Duha. Razločevanje karizem pripada izključno cerkvenemu učiteljstvu. (sč)

"Slovenci, prestopite prag upanja!"

V soboto, 18. maja 1996 ob devetih dopoldne je bilo v Ljubljani evharistično slavje ob 1250-letnici krščanstva v našem narodu. Na hipodromu v Stožicah se je zbralo nad 100.000 ljudi. Najbolj vneti molivci so bili tam že ob treh zjutraj. Prihajajoče je v mašno slavje uvajalo petje in molitev. Bolj ko je bilo sonce visoko, višje je bilo število vernikov in slovesneje je bilo pričakovanje vseh. Srečati se s svetim očetom je milost, dana redkim rodovom. Ko je nad hipodromom zabrnel helikopter, ki je vozil prvega duhovnika Cerkve, je množica ploskajoč vzvalovila. Pred mašo je papež postal Ljubljančen - častni meščan našega glavnega mesta. Srečal se je z begunci in jim podaril 50.000 dolarjev. Po pristopu je Janez Pavel II. najprej pokleknil pred podobo brezjanske Matere božje, ki je kot izredna gostja priromala v Ljubljano. "Z veliko hvaležnostjo Bogu in božji Materi Mariji Vas, sveti oče, spoštljivo in prisrčno pozdravljam na Vaš današnji rojstni dan in Vam izrekam najboljše želje in čestitke," je v svojem uvodnem pozdravu dejal nadškof Alojzij [uštar. Izpovedal je, da se Cerkev na Slovenskem zaveda "svoje velike odgovornosti v pripravi na leto 2000, v novi evangelizaciji." Njena posebna naloga pa je "sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni."

"Svet brez Boga - svet proti človeku"

Med mašo na hipodromu v Stožicah je papež v skoraj tekoči slovenščini podal homilijo, v kateri se je ozrl na preteklost slovenske Cerkve in ji usmeril pogled v prihodnost. "Na binkoštni dan so ljudje iz raznih koncev sveta naenkrat v sebi začutili posledice izlitja Svetega Duha na apostole. Knjiga Apostolskih del našteva narode, ki so bili tistega dne prisotni v Jeruzalemu. Danes bi bil lahko seznam iz Apostolskih del precej daljši, vseboval bi tudi ljudstva slovanskih jezikov in med njimi posebej slovensko ljudstvo. V teku stoletij so namreč misijonarji evangelija prišli vse do vaše dežele, da bi vašemu ljudstvu v vašem jeziku oznanili blagost odrešenja... Vaše ljudstvo, hvaležno za dar vere, je tudi samo dalo Cerkvi številne misijonarje. Med njimi škofa Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med ameriškimi Indijanci..."

"Gospod je obljubil, da bo svojo Cerkev zgradil na Petru, to je na 'skali', ki dobiva svojo trdnost od Jezusa Kristusa... On je vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Naše stoletje je močno izkusilo, kaj pomeni graditi na pesku ideologij, ki prezirajo Boga. In mar se ni naše stoletje prav zaradi tega okopalo v krvi nedolžnih in mučencev? Tisti, ki gradijo svet brez Boga, ga lahko gradijo samo proti človeku, proti njegovemu pravemu uresničenju in sreči."

Slovenska darila gostu in slavljencu

Slovenci veljamo za gostoljuben narod, ki ima odprto srce in roke. Gostu postrežemo - če je tako izreden gost, kot je sveti oče, ga v spomin na obisk tudi obdarimo. Tistih, ki jih imamo radi, se spomnimo z darili ob osebnih praznikih. Slovenska darila, ki so bila izročena papežu Janezu Pavlu II. pri maši na njegov 76. rojstni dan, so bila polna simbolike. Prvi dar, ki mu ga je izročila šestčlanska družina Rožič iz župnije Črnomelj, je bila "snov" za evharistično daritev: velika hostija na pateni, male hostije v ciboriju ter vrčka z vinom in vodo. Marija Krt in Stanislav Balantič iz župnije Stranje sta prinesla svetemu očetu hleb doma pečenega kruha in mašna vina vinogradnikov iz vseh vinorodnih področij slovenske dežele.

Družina Avsenek iz Begunj na Gorenjskem je papežu izročila kovani svečnik, mojstrovino kiparskih kovačev, svečo, ki so jo izdelale karmeličanke iz Sore, ter srebrn križ, delo akad. kiparja Andreja Ajdiča. Stanka Mihelič iz Ribnice in Karol Košir iz Sodražice sta papeža jubilanta obdarila z "ribniškim" rožnim vencem in skrinjico za njegovo shranitev. Ta "suhorobarski molek" je "vseboval" tisoče in tisoče rožnih vencev, ki so jih verni ljudje po Sloveniji darovali za papeža v času duhovne priprave na njegov obisk. Akademski slikar Lojze Čemažar je za svetega očeta naslikal podobo Križanega. To je bilo darilo za papeževo zlato mašo, križ je namreč znamenje duhovniške službe.

Dan, ko so ure prehitro tekle

Sobota, 18. maja 1996, je bila vsa ožarjena s soncem. Z jasnega neba je toplo gledalo na ograjeno ravnino športnega letališča pri Postojni "ta pravo" sonce, brez katerega ni življenja; mlade in vse, ki so že v dopoldanskih urah začeli prihajati na prizorišče srečanja s svetim očetom, pa je odznotraj grelo sonce ljubezni, brez katerega življenje ni življenje. Vhodi na prizorišče, ki so ga zasnovali za manj kot 50.000 ljudi, so se odprli ob devetih; ob enajstih se je začel spored "ogrevanja" za papeža. Nastopili so mladi iz vseh treh slovenskih škofij, člani duhovnih gibanj in gostje iz sosednjih dežel. Vse je povezovala pesem. Ob pol treh, dve uri pred papeževim prihodom, je stekla neposredna priprava, ki jo je "zasekala" godba na pihala iz Kopra pod vodstvom Darija Pobega. Pričevanje mladih iz vseh treh slovenskih škofij, skavtov iz zamejstva in iz Slovenije, pa pričevanje mladih Slovencev iz Koroške in njihovih nemško govorečih vrstnikov, mladih iz Italije in iz Hrvaške je vsakič potrdila navdušena pesem. Generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič je orisal pripravo Cerkve na Primorskem na obisk svetega očeta. Reka romarjev ves ta čas ni presahnila in tako je "morje" nenehno naraščalo - brez pretiravanja lahko rečemo, da se je do prihoda svetega očeta na letališče zbralo blizu 70.000 ljudi, ogromna večina mladih.

Mladi v sozvočju z mladostnim papežem

Naša dežela še ni doživela tako veselega viharja, kot je bil tisti, ki je nastal, ko je med množico prišel papež. [e tako zadrt čemernež se je ogrel in je mahal z zastavico, ploskal, vriskal in pel. Po vožnji s "papamobilom" je šel sveti oče na čudovito pripravljen oder in s koprskim škofom Metodom je najprej nekaj minut molče molil pred podobo Svetogorske Matere božje, ki je "priromala" v Postojno. "Sveti oče, obrazi mladih žarijo, ker morejo velikonočno veselje dopolniti z radostjo, da lahko s Petrom gredo naproti vstalemu Gospodu," je dejal škof Metod papežu v pozdrav. "Na vaš 76. rojstni dan, poln blagoslova iz nebes, smo zbrani tu v družinskem vzdušju iz ljubezni do Kristusa, do božje Matere Marije in do Vas, sveti oče, da Vas poslušamo in skupaj z Vami praznujemo. Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume, ker ima sam mladostno srce." Te škofove besede so mladi "ozvočeno" potrdili. V njihovem imenu sta svetega očeta pozdravila študentka Andrejka Novosel (Amos) in absolvent Janez Zavašnik (ZK[). "Veseli smo, da ste prišli k nam. Sedaj, ko vidite, kje živimo, kakšna so naša mesta in vasi, kakšna je naša dežela in zgodovina, kakšni smo mi, nas boste še lažje razumeli in nam postali še bližji. Posebno pa smo veseli zato, ker bomo lahko z Vami obhajali Vaš življenjski jubilej."

"To je dan, ki ga je naredil Gospod"

Z besedami tega velikonočnega psalma je papež Janez Pavel II. začel svoj "pogovor" z mladimi v Postojni. Pred tem je bilo besedno bogoslužje. Sledila so tri vprašanja, ki so jih svetemu očetu zastavili zastopniki mladih na Slovenskem: radi bi vedno trdno upali, pa nas večkrat zajame strah; kako moremo graditi Cerkev; kaj naj storimo, da bo vera navdihovala naše življenje? Odgovore na ta vprašanja je sveti oče vključil v svoj nagovor, ki ga je začel s priznanjem, da je vesel, ker lahko z mladimi praznuje svoj 76. rojstni dan. "Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti." V drugi polovici nagovora je odgovoril na zastavljena vprašanja. Zdravilo zoper strah in vir upanja je vstali Kristus, "ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje". Cerkev moramo graditi tako, da postanemo "živi kamni" občestva, ki se s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti vedno tesneje povezuje s Kristusom. Na tretje vprašanje pa je odgovoril, da ne bo razkoraka med vero in življenjem, če "Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost."

Potrditev v veri in ljubezni

Nagovoru je sledila potrditev v veri, ki je del krstnega obreda. Pred tem dejanjem je sveti oče izročil skavtom baklo, prižgano ob velikonočni sveči, skavti pa so jo ponesli med mlade kot "štafetno palico" žive vere. Po mednarodnih prošnjah za vse potrebe in vesoljni molitvi očenaša, so mladi prinesli svetemu očetu darove primorske zemlje in njenih ljudi: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk, narejen po meri oltarja v papeževi zasebni kapeli. Postojnski župan Josip Bajc je v spomin na kraj, kjer je obhajal svoj "najlepši" rojstni dan, papežu podaril sliko z motivom iz Postojnske jame. Sveti oče se je raznežil, ko je k njemu prihitelo osem otrok iz župnije Matenja vas, na katerem ozemlju je postojnsko letališče, ki so nosili v rokah deset metrov dolgo kito cvetja in mu jo ovili okrog vratu. Morje src je znova vzvalovilo v kipečem navdušenju. oglasila se je voščilna pesem: "Happy birthday to you!" Papež je v šali dejal: "Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!" Mladi so mu v odgovor zapeli voščilo še v slovenščini. Operni pevec Marko Kobal je svetemu očetu zapel staroslovansko voščilo "Mnogaja ljeta", vsi navzoči pa priljubljeno slovensko "Kol'kor kapljic, tol'ko let". "Hvala mladim! Hvala Sloveniji!" je ponavljal papež, ki se kar ni mogel posloviti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1996) 6, str. 41.

Zgodba

Edina materina želja

Mati je prejela žalostno novico, da je njen sin padel na fronti.
V neizmerni žalosti je prosila: »O, ko bi ga samo še enkrat videla, čeprav samo za pet minut!«
Nenadoma je zaslišala glas, ki ji je dejal: »Čuj, tvoja prošnja je uslišana, toda kakšne starosti bi ga rada videla: kot otroka ali v tridesetih letih? Morda v trenutku, ko je padel na fronti? Morda takrat, ko je prestopil šolski prag, ali takrat, ko je prejel diplomo? Kakšnega torej?«

S solznimi očmi je odgovorila: »Rada bi ga videla v trenutku, ko mi je kot otrok stekel v naročje in mi govoril: 'Mama, potrebujem te, oprosti mi, če sem včasih nagajiv! Rad te imam.«

Misel

Mati si je želela še enkrat videti trenutek, ko jo je sin potreboval.
Najbrž za človeka ni prijetnejšega občutka kot je ta, da ga nekdo potrebuje. Tako lepo je slišati besede: »Potrebujem te, ne morem brez tebe.« Veliko zadoščenje je, ko vemo, da smo nekomu pomagali, pa čeprav zelo malo, da je dosegel nekaj v življenju.

Molitev

Gospod Bog,
ko si bomo prizadevali stati na svojih nogah
in se soočiti z življenjem takšnim, kakršno je,
nam pomagaj razumeti,
da smo odvisni od drugih,
še posebej pa od tebe.
Gospod,
želimo ti povedati,
da bi raje potovali s teboj v temi,
kot da bi hodili sami v svetlobi,
saj dobro vemo,
da brez tebe ne zmoremo ničesar.
Naj nikoli ne pozabimo,
da smo dolžniki tebi in vsem,
ki so nam pomagali,
da smo postali to, kar smo.
Naj bomo hvaležni za pomoč,
ki jo nenehno prejemamo.

Iskrici

Moli k Bogu, kakor da je vse odvisno od njega, in delaj, kakor da je vse odvisno od tebe.

»Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.«
(Iz 43,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 17-19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Rodil se je okoli leta 600 v Bretonji. Po vrnitvi z romanja v Rim je prejel mašniško posvečenje, potem pa živel kot puščavnik do leta 669.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 291) lahko preberete več o sv. Joštu.

Sv. Joštu je na Slovenskem posvečeno 14 cerkva (2 žup., 12. podr.) in dve večji kapeli. – V LJ škofiji je sveti puščavnik zavetnik cerkve na Joštu (3) (KR – Šmartin) in v Šentjoštu nad Horjulom (pokop) (4); večja kapela je pod vrhom Kuma (Dobovec) in v vasi Hrib (Loški Potok). – Štiri Joštove cerkve so v KP škofiji: ž. c. v Črnem Vrhu nad Idrijo,(1) podr. pa v Trebenčah (5) (Cerkno), v Landolu (6) (Hrenovice) in Gor. Vremah (7) (Vreme). – NM škofija ima p. c. sv. Jošta v Gor Laknicah (Mokronog) in v Šentjoštu (9) (Stopiče). – V MB škofiji sta sv. Joštu posvečeni p. c. v Sp. Javorju (8) (Javorje) in v Vinarju (10) (Prihova). – V CE škofiji ima sv. Jošt svoj dom v ž. c. pri Sv. Joštu na Kozjaku,(2) in treh p. c.: v Reštanju (Koprivnica), na pobočju Lisce (11) (Razbor pod Lisco) in v Rovtu pod Menino (12) (Šmartno ob Dreti).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Zgodba

Ribič in riba
Neki mož je stal na obali in lovil ribe. Že iz njegovih gibov se je videlo, da je ujel veliko ribo. A ko jo je snel s trnka, jo je vrgel nazaj v vodo.
Kmalu zatem je ujel še eno ribo. Ta je bila veliko manjša od prejšnje. Tudi takrat je ribo pazljivo snel s trnka, a jo je položil v posodo, ki jo je imel s seboj.
Drugi mož, ki je stal nedaleč stran in videl ribičevo ravnanje, je stopil k njemu in ga vprašal: »Zakaj ste vrgli v morje veliko ribo, majhno pa ste obdržali?«
»Zato, ker je moja ponev za cvrtje rib tako majhna, da vanjo velika riba ne bi šla,« je brez obotavljanja odgovoril ribič.

Misel

Ribič v zgodbi je primer, kako težko priznamo napake in težko sprejmemo, da smo ravnali napačno.
Zelo radi si izmišljamo izgovore, pogosto celo neumne. Slaba stran tega je, da se niti ne zavedamo, kako se s tako plehkimi izgovori pravzaprav norčujemo iz samih sebe.
Ali nam je težko reči: »Oprosti. Opravičujem se. Napačno sem naredil«, tudi takrat, ko smo trdno prepričani, da smo storili napako?
Pozabili smo, da more Bog takrat, ko priznamo svoje napake, narediti velike stvari, tudi po naši nepopolnosti. Če mu dovolimo, seveda.

Molitev

Gospod Bog,
ti veš, kako smo nagnjeni k temu,
da opravičujemo svoja dejanja,
tudi če se še tako motimo.
Pripravljeni smo opravičiti sami sebe tudi tako,
da zvalimo sramoto na nedolžnega človeka.
Morda smo kdaj uporabljali tvoje ime,
da bi opravičili svoje ravnanje,
zato te prosimo, odpusti nam,
ker smo svoja napačna dejanja želeli opravičiti.
Stoj nam ob strani,
da se bomo v prihodnje izogibali slabih dejanj.
Potem nam ne bo treba iskati izgovorov.

Iskra

Kdor sebe opravičuje, pravzaprav sebe obtožuje.

Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim. ... Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajte prostora hudiču. (Ef 4,25.26)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 104-105
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih - tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela, Ognjišče (2016) 05, str. 44