Sveto pismo veliko govori o spominjanju. Spomin je za Jude tvorec njihove identitete. Ko se nečesa spomnijo, takrat se to zopet zgodi, takrat so Izraelci spet tisto, kar so bili v začetku. »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (5 Mz 5,15). Tako piše v Postavi, v desetih zapovedih. Ko se ne spominjajo, tako postanejo nekaj drugega, blodijo, grešijo, postanejo brezoblična masa anonimnežev: »Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram« (Sod 3,7).
In ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti. Pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista, ko smo si obljubili, da ne bo več vojne, »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija, ne tistih v maternici ne tistih na bolniški postelji. Pozabljamo, kdo smo in kam gremo, pozabljamo Boga, kot so seveda pozabljali vedno, a danes pozabljamo še veliko bolj kot kdajkoli prej.
Nekaj temu gotovo prida »digitalna demenca«, vpliv spleta in družbenih omrežij na naše možgane. Pozabljamo ne samo zaradi kognitivne lenobe, ki jo krepimo z raznimi digitalnimi pomočniki (kdo še na pamet ve katero od telefonskih številk?), temveč tudi zaradi množice informacij, ki jih je tako veliko, da si pač ne moremo zapomniti drugega kot samo najnovejše. Tudi socialna omrežja in mediji so zasnovani tako, da novejši zapisi povozijo starejše, kakor da obstaja samo ta trenutek, kakor da to, kar se je zgodilo včeraj, nima nobenega pomena. Vse je v stalnem toku in hitrih menjavah. Zgodovine kakor da ni, v zavesti nosimo zgolj in samo najbolj svež dogodek. Samo tako si lahko razložim, kako da stranka, ki je pognala državo v popoln kaos, na evropskih volitvah pobere dobrih 20 odstotkov glasov. Samo tako, da ljudje verjamejo obljubam človeka, ki je že stokrat (morda tisočkrat?) obljubil nekaj, česar ni izpolnil. Samo tako si lahko razložim, da se lahko strinjamo z nečim, čemur bi se pred 30 leti preprosto smejali. Samo tako, da se spominjamo le zadnje novice, zadnjega čustva.
Kdor si ničesar ne zapomni, tudi ničesar ne razume. Danes lahko izvemo veliko, a lahko tudi ničesar ne razumemo. Pozabljivi ljudje pa sprejemamo napačne odločitve, kratkovidne in samemu sebi škodljive. Pozabljivi ljudje nimamo identitete, tistemu pripadamo, ki nam ponudi najcenejše sandale, kruha in iger, ter s čustvi nabite floskule.
Zato se je treba spominjati. Spomin pomaga razlikovati, kaj zrase na trnju in kaj na smokvah. Spomin je razkrinkovalec laži in temelj resnice. Spomin je začetnik novosti. Zato se je treba spominjati. Spominjati vsega, kar se dotika naše identitete, zato prazniki, zato obletnice, zato spominske knjige, albumi in foto knjige, zato nenazadnje tudi spoved, da bi se iz preteklosti učili ubirati pravo pot naprej. Ker ne živimo brez razloga in ker verjamem, da ima posameznik še vedno veliko moč. Ko začne razmišljati s svojo glavo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.

KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.

POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:

• Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
• Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.

HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.

POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.

PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.

VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.

POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:

• mrazenje,
• sindrom nemirnih nog,
• želja po uživanju neobičajnih snovi,
• mentalna utrujenost,
• razdražljivost,
• nihanja razpoloženja,
• nezmožnost koncentracije.

Simptomi, ki jih vidimo:

• razjede v ustih,
• modrice,
• bleda koža,
• krhki nohti,
• izpadanje las.

Simptomi, ki nas upočasnijo:

• pomanjkanje energije,
• poslabšanje sluha,
• glavoboli,
• dovzetnost za okužbe,
• kratka sapa,
• slabšanje spomina.

ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.

UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.

PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.

PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.

 Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.

Če bi vprašali ljudi, koliko je polovica od osem in bi vam odgovorili: ‘nič’, bi najprej pomislili, da ne vedo, kaj ste jih vprašali.

Toda počakajte trenutek. Predstavljajte si številko, ki jo sestavljata dve majhni ničli druga nad drugo. Pojdimo še naprej: Če potegnete navpično črto čez osmico, bi dobili dve trojki, ki si stojita nasproti. Iz tega zornega kota je polovica od osem tri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 127.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro ...) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo ...« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.

Človek si res ne bi mislil, da ima slovnica kaj opraviti s teologijo. In če smo natančni in iskreni, pravzaprav res nima. Razen seveda, da je treba seminarske naloge, diplomske zagovore in doktorske disertacije s področja teologije prav tako podvreči neizprosnemu lektorskemu očesu, kot je to treba storiti, ko se učena glava poglablja v kaj bolj profanega, recimo v šport ali matematiko.
Ima pa zato teologija kar precej opraviti s slovnico. Se mi zdi. Vzemimo za primer stopnjevanje pridevnikov, ki ga znotraj cerkvenih krogov, zidov in debat kar naprej uporabljamo, o čemer do sedaj sploh nisem razmišljal in sem – vsaj jaz – to doslej počel brez tehtnega razmisleka in verjetno prav tako mnogi med vami. Pa zaradi tega ni treba teči k spovedi, vsaj mislim, da ne, je pa lepo in prav – oziroma: spodobi se in pravično je –, da se zavedamo, kaj in o čem govorimo, ko pobožno molimo litanije.
Torej: stopnjevanje pridevnikov.
V milozvočnem slovenskem jeziku lahko lastnosti dveh oziroma več stvari, oseb, bitij ali pojmov med seboj primerjamo, čemur rečemo – stopnjevanje pridevnikov. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primernik in presežnik. Z osnovnikom poimenujemo lastnosti, ki jih določena stvar, oseba, bitje ali pojem ima ali naj bi jih imela, s primernikom te lastnosti primerjamo, s presežnikom pa povemo, kdo je zmagal oziroma katera stvar, oseba, bitje ali pojem vse druge preseže v tej določeni lastnosti. In vas ne bom zdaj utrujal s podrobnostmi o obrazilih in prislovih, s pomočjo katerih običajno izvajamo stopnjevanje, saj je vse preveč izjem, ki sicer potrjujejo pravila, hkrati pa zmedejo slušatelja, ne malokrat – čeprav v našem primeru nedvomno – pa tudi predavatelja oziroma tistega, ki se je lotil predavati, pridigati in druge podučevati o neki temi. Raje bom navedel nekaj konkretnih primerov stopnjevanj, pa bo. In se bom skušal že v samem začetku smukati znotraj cerkvenih tematik, krogov in zidov. Torej:
»Mogoče si res pameten, a jaz sem pametnejši, priznam pa, da na žalost nisem najpametnejši!« Ali pa:
»Brez dvoma si pobožen in morda si celo bolj pobožen od mene, ampak naš župnik je pa najbolj pobožen človek, kar jih poznam!« Ali pa:
»Pismo je bilo dobro, a lahko bi bilo boljše, najboljše pa bi bilo, ko bi ga sploh ne bilo!« In če ta stavek zveni čudno, a vas vseeno spomni na kako vašo misel, ki se vam je pletla po glavi, ko ste odhajali od maše na Gospodov dan, ko je bilo prebrano kako škofovsko pismo, je to popolnoma nedolžno (a z moje strani, priznam, povsem namerno) naključje.
Me pa slovnični učbenik tudi poduči, da »nekaterih pridevnikov zaradi njihovega pomena ne stopnjujemo«, na primer: »mrtev«. In je seveda res. Če si mrtev, si mrtev. Ne moreš biti bolj mrtev, ali najbolj mrtev. Če nisi mrtev, si živ. In morda to stopnjevanje v drugo smer celo prenesemo, saj razumemo, da je lahko kdo bolj živ ali najbolj živ, čeprav je nekolikanj nenavadno. A če si mrtev, si mrtev. Pika.
A je s pridevnikom »čist« podobna težava. Ne more biti nekaj bolj čisto in najbolj čisto, kajti če ni čisto, je – nečisto oziroma umazano in zapackano.
Kako je torej Marija lahko prečista?
Slovenska slovnica pozna tudi dvostopenjsko stopnjevanje oziroma tako imenovani elativ, »s katerim izražamo najvišjo mero posamezne lastnosti«. Ko dlje, više, globlje, širše in bolj sploh ne gre. Ko je nekaj na primer tako lepo, da je že prelepo! Ko ne govorimo samo o svetem ali najsvetejšem, ampak o presvetem! In nalašč nisem pisal z veliko začetnico, da me ne bi preveč jemali v zobe!
Marija torej ni zgolj čista, najbolj čista oziroma najčistejša med nami, temveč prečista!
A tu nastopi težava, ki presega slovnico in teologijo in je podvržena naši slabotni človeški naravi in našemu načinu razmišljanja. Kajti kljub temu da nam je všeč, kadar je kaj prelepo in prečudovito, nam je tudi hitro oziroma prehitro preveč ali celo nezdravo, kot na primer reči, ki so presladke, preslane, prevroče ali premrzle in jim zato damo negativen predznak, potem pa sem uvrstimo tudi presveto in prečisto! Ali pa ko se nam zdi, da je prenaporno, pretežavno in prezahtevno in zato to razglasimo za nemogoče, pa sem ravno tako uvrstimo presveto in prečisto!
Bi lahko še nadaljeval, pa bodi dovolj. Da ne bo preučeno in preveč!
Naj zaključim z mislijo, da je tako v slovnici kot v teologiji dovoljeno vse, razen napak.
A če v slovnici kaj napak stopnjujemo in je vseeno dopuščeno in prav, je to stvar poezije in umetnosti. Kadar pa teološko kaj napak stopnjujemo in to vendarle ni narobe, je pa to običajno stvar svetosti. Se mi zdi.
Presojal pa bo, tako mislim, Najsvetejši. S pomočjo svoje prečiste Matere.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 4 (2024), 80.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

»Sinoči sem se vrnil z romanja v Fatimo – pozdravimo fatimsko Gospo! – in naša današnja marijanska molitev je nekaj posebnega, je polna spominov in prerokb za tistega, ki gleda na zgodovino v luči vere,« je začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se v nedeljo, 14. maja 2017. »V Fatimi sem se potopil v molitev svetega vernega ljudstva, molitev, ki teče tam sto let kot reka, da prosi za Marijino materinsko varstvo nad vsem svetom ... V Fatimi je Devica izbrala nedolžna srca in preprostost malih Frančiška, Jacinte in Lucije za varuhe svojega sporočila. Ti otroci so ga pravilno sprejeli, tako da so jih priznali za zanesljive priče prikazovanj in so postali vzorniki krščanskega življenja. Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusu evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Že ob odhodu na romanje je napovedal, da bo posebno pozornost posvetil bolnikom ter vsem, ki so žrtve krivic in potisnjeni na obrobje.

Frančišek je četrti papež, ki je kot romar obiskal Fatimo in sicer ob stoletnici prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom. To je bilo njegovo 19. mednarodno potovanje. Na pot je krenil v petek, 12. maja v prvih popoldanskih urah. Pred odhodom je na Twitterju v raznih jezikih zapisal: »Prosim vse, da se povežejo z menoj kot romarji upanja in miru: vaša roke, sklenjene v molitvi, naj še naprej podpirajo moje.« Iz Doma svete Marte na rimsko letališče Fiumicino se je peljal z avtomobilom znamke Ford Focus. Na letalo se je povzpel s svojo ‘znamenito’ črno usnjeno torbo. Po dveh urah poleta je letalo s papežem pristalo v portugalski vojaški bazi Monte Real, okoli 50 kilometrov oddaljene od Fatime. Tam ga je sprejel portugalski predsednik Marcelo Nuno Rebelo de Sousa, s katerim se je papež zadržal v kratkem zasebnem pogovoru. Od tam se je do Fatime prepeljal s helikopterjem, zadnje 4 kilometre z odprtim papamobilom, s katerim se je ‘sprehodil’ skozi množico romarjev – okoli pol milijona – na ogromni ploščadi pred baziliko. Ustavil se je v kapeli prikazanja, zgrajeni leta 1919 na levi strani svetišča. »Vse od začetka, ko sem v kapeli prikazanja dolgo (deset minut) ostal v tihi molitvi in me je spremljala molitvena tišina vseh romarjev, se je ustvarilo ozračje zbranosti in kontemplacije, v katerem so potekali razni trenutki molitve,« je povedal v nedeljo po vrnitvi. Frančišek je položil šopek cvetja k nogam lesenega Marijinega kipa s krono, v katero je vgrajena krogla, ki je zadela papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. Mariji je izročil zlato vrtnico, posebno papeško darilo fatimski Gospe. Po tihi molitvi je prebral svojo molitev v portugalščini (kot tudi vse svoje govore). V njej se je Mariji predstavil kot ‘škof v belem’, sklicujoč se na tretjo fatimsko skrivnost. Po večerji v zavodu karmelske Matere Božje se je papež vrnil med romarje, ob velikonočni sveči je prižgal svojo svečo, blagoslovil prižgane sveče ljudi in skupaj z njimi molil rožni venec. V kratkem nagovoru je med drugim dejal: »Čutim, da vas je Jezus zaupal meni in objemam ter Jezusu izročam vse, posebno tiste, ki so molitve najbolj potrebni, kot nas je učila Marija ... Ona, blaga in skrbna Mati vseh, naj vsem, ki so v potrebi, izprosi Gospodov blagoslov. Ta blagoslov se je v polnosti uresničil v Mariji, ki je dala človeški obraz Sinu večnega Očeta; in zdaj se lahko v ta obraz zaziramo v veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih trenutkih njenega življenja, ki jih podoživljamo v molitvi rožnega venca ... O da bi vsakdo od nas z Marijo postal znamenje in zakrament usmiljenja Boga, ki odpušča, odpušča vse.« Dan se je zaključil z mašo, ki jo daroval kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str 42-43.