Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.

Škof iz italjanskega mesta Gubbio, ki ga je leta 1155 rešil pred cesarjem Friderikom Rdečebradcem.

Sv. Ubaldu je posvečena p. c. v Orehku (Cerkno – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107
 

Generalni vikar praške nadškofije, ki je leta 1393 umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Cerkve na Češkem.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 287-289) lahko preberete več o svetniku.

Sv. Janeza Nepomuka naj bi v Vltavo vrgli 20. 3. leta 1393, njegovo truplo pa so iz reke potegnili 17. 4. Zato ponekod po Evropi njegov god obhajajo 20. 3.

Pri nas obhajamo njegov god 16. 5. – nekdaj so namreč mislili, da je bil to njegov smrtni dan. Tudi v Pragi je bil to pomladni praznik, na katerega je prihajalo na stotisoče ljudi, ki so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, na katerih se je rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo (Niko Kuret).

Mučencu je pri nas posvečenih šest cerkva (dve žup., 4 podr.) in pet večjih kapel. – V LJ nadškofiji je ž. c. v Novi Oselici (1) in kapela pri gradu Zg. Tuštanj (Vrhpolje); v KP škofiji pa p. c. v Rakuliku (3) (Hrenovice) in kapela v Idriji. – V MB škofiji sta dve p. c.: v Bukovcu (4) (Zg. Polskava) in na Šentjanžu (5) (Radlje ob Dravi); pokop. kapela pa pri Sv. Križu nad MB. – V CE škofiji ima Janez Nepomuk svoj dom na Volčjem (6) (Sromlje). – V MS pa je svetniku posvečena ž. c. v Razkrižju (2), večji kapeli sta v Hrastju - Moti (Kapela/Radencih) in v Moti (Ljutomer).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Zgodba

Zapustila je hišo

Učitelj je razlagal učencem snov in opazil, da eden od njih posluša zelo raztreseno. Čez nekaj časa je izgubil potrpljenje in zaklical: »Ej, ti tam! Zakaj ne poslušaš, kar vam govorim! Kaj sanjaš pri belem dnevu!«
Fanta so besede prizadele in je bil užaljen. Učitelj je takoj začutil, da je fanta opozoril na napačen način in bilo mu je žal.
Po uri je učitelj fanta na samem vprašal:
»Potrt se mi zdiš. Kaj je narobe?«
Fant je s solzami v očeh povedal: »Sinoči sta se oče in mama močno skregala in danes zjutraj mame ni bilo več. Oče mi je dejal le to, da je šla od doma. Ne vemo, kam je šla.«

Misel

Potrtost je stanje duha, ko se počutimo nelagodno in se nam zdi, da je zaradi takega težkega mračnega stanja, v katerem smo se znašli, vse brez smisla.
Ni lahko dognati, koliko ljudi trpi zaradi takega stanja, pravzaprav tudi veliko mladih muči potrtost in se počutijo nesrečne in obupane.
Potrtost na začetku morda še ni pregloboka kot na primer pri fantu iz zgodbe. Lahko pa postane zelo zapletena in temu pravimo depresija.
Vzroki za to so zelo različni: življenjski pretresi, krivica, zloraba, jeza, zavrnitev, sovraštvo, neuspeh, psihične težave, občutek krivde ...
Različni so tudi učinki: otopelost, sanjarjenje, razdražljivost, nezbranost, občutek nemoči, zavrtost, obsojanje samega sebe ...

Molitev

Gospod Bog,
zavedamo se, da kot premnoge ljudi
lahko tudi nas zajame potrtost.
Prosimo te, pomagaj nam,
da bi bili vedno pozorni
na prve znake potrtosti
in da jo bomo hitro prepoznali
in s tvojo pomočjo premagali.
Prosimo te, podpiraj vse,
ki trpijo zaradi potrtosti.
Naj čutijo, da si jim blizu
in da so ti neskončno dragoceni.
Daj nam bistrino duha,
ki bo zaznal težavo
in bo našel zdravila zanjo.

Iskrica

Obtežuje nas napačna raba spomina, ne pa bremena, ki jih moramo nositi.
Ker si drag v mojih očeh, čislan in te ljubim ...
Iz 43,4

Marsikdaj so tisti,
ki jih imamo za slabotne, močnejši.
Mnogi ljudje so zdravi kot dren,
vendar pa niso srečni.
Mnogi živijo v razkošju,
pa so v svoji notranjosti prazni.
Mnogi so v življenje skoraj vse dosegli,
vendar se tega ne zmorejo veseliti.
Mnoge občudujejo zaradi njihove bistrine,
vendar se ne znajo sproščeno smejati.
Na drugi strani pa so takšni,
ki se v bolečinah komajda premikajo,
pa izžarevajo veselje do življenja.
Tisti, ki se imajo za močne,
jih imajo za slabotne in nepomembne,
oni pa so tako veseli in srečni,
da se vsi ob njih počutijo lepo.

Rainer Haak

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mara je bila med oskrbovanci doma za starejše ena najdejavnejših. Pri ročnih delih, pri prireditvah za razne praznike, pri petju – povsod je bila zraven. V dom je prišla pred letom dni in se, za razliko od mnogih drugih, hitro vživela. Prijetna gospa, prijazna, živahna in še kar dobrega zdravja. Le noge ji niso več dobro služile.
Bila je priljubljena med stanovalci in tudi med osebjem. Celo zelo stroga in zadržana direktorica je rada poklepetala z njo. Posebej pa sta se spoprijateljili z negovalko Matejo.
»Vse imam rada, odkar pa imamo v domu Maro, še raje grem v službo,« je govorila možu. »Vedno me spravi v dobro voljo, nič ne tarna, tako je polna veselja do življenja, da jo preprosto moraš imeti rad.«
»Pa vam ni nič dolgčas po domu?« jo je vprašala nekoč.
»O, mi je, večkrat! A kaj pomaga, če bi začela jokati in se vdajati domotožju. Še huje bi bilo. Domotožje raje preženem z druženjem, in tako pozabim na vse. Doma sem bila cele dopoldneve sama, ko sta bila hčerka in zet v službi, obe vnukinji pa v šoli. Zdaj ko je hčerki zbolel mož, vem, da se ne more ubadati še z mano. Prehudo bi bilo zanjo: stara ženska in bolnik v hiši. Tukaj mi je res lepo, nič mi ne manjka. Me pa tudi redno obiskujejo, vsak dan pride ena od vnukinj, vmes še hčerka, kdaj pa kdaj tudi sinovi, ki pa živijo kar daleč od doma. Nič se nimam za pritoževati,« se je razgovorila. Mateja jo je molče poslušala, a je vseeno imela občutek, da Mari nekaj vendarle manjka. Včasih je sredi petja utihnila in njen pogled je zaplaval skozi okno proti gori, kjer je bila na drugi strani njena domačija. Takrat so ji oči zalile solze, a se je brž zbrala ter pela ali kaj ustvarjala naprej.
***
Prišel je mesec maj in s skupino žena so vsak večer peli Marijine pesmi. Tako milo so zveneli njihovi glasovi, da so ji prsti obstali na strunah, ko jih je spremljala s kitaro. In spet je Mara otožno gledala skozi okno.
»Zdaj v bregu za našo hišo gotovo že cvetijo šmarnice,« je dahnila, kot da bi govorila sama sebi. »Polno jih je, kot da bi strmino pobelil sneg. In kako dišijo, da bi človek kar legel mednje in vdihaval njihov opojni vonj,« je dodala zasanjano.
»Draga Mara, povejte, kaj vas teži?« je vprašala Mateja in jo objela okrog ramen. »Ali si želite iti pogledat domov?«
»Ne, Mateja, sem bila prejšnji mesec, pogrešam pa večerne maše. Vsaj enkrat na teden me pelje vnukinja, tukaj si sposodiva voziček, pa greva. Peš ne zmorem v cerkev, čeprav je tako blizu. Hvala Bogu, da po hiši še zmorem brez njega. Pogrešam te majske večere, ko sem vsak večer šla k šmarnicam. S kakšnim veseljem smo prepevali Marijine pesmi! Maj je zame najlepši mesec. To pa res pogrešam,« je rekla tiho.
»Jaz vas bom peljala,« se je brez pomišljanja odločila Mateja.
»Tega ne moreš, službo imaš,« je bila presenečena Mara.
»Vozila vas bom tisti teden, ko sem v službi dopoldne, za druge bom pa poiskala koga drugega, da vas bo vozil zdaj v maju, pa tudi potem še kdaj, če boste želeli med tednom k maši,« ji je dopovedovala. »Zame to ne bo težko. Doma hitro postorim, kar je treba, saj sva zdaj z možem sama. Otroci so že na svojem, mož je v pokoju, pa tudi rad priskoči na pomoč, kjer je treba. Tudi jaz grem rada k maši, tako pa bova šli vsak večer in bo obema lepo.«
»Ne, Mateja, tega ne morem sprejeti od tebe. Saj si že tako preveč skrbna zame. Kako naj ti povrnem?«
»Moja draga Mara, s svojo toplino in s svojim pogumom mi dajete veliko več, kot morem dati jaz vam. Vsem nam lepšate dneve, tudi jaz bi rada vam polepšala kak trenutek.«
***
»Mateja, ali res vozite vsak večer Maro k maši? Ali ni za vas to preveč, da se še po službi razdajate za naše stanovalce?« jo je že tretji dan ustavila direktorica.
»Da, res jo vozim ta teden in to je zame veliko veselje, ne pa breme. Razbijam si glavo in se sprašujem, kdo jo bo vozil naslednji teden. Kaj če bi jo vi, gospa direktorica?« je rekla, kot bi ustrelila.
»Jaz? Kako si to predstavljate? Potem bodo kaj takega hoteli še drugi. Ne, to ne pride v poštev,« je zmajala z glavo direktorica.
»No, mislila sem, ker živite sami in ste že večkrat potožili, kako pusti so vaši večeri, bi vam bilo to v veselje, Mari pa še bolj. Mislim, da zdaj, v teh časih, to ne bo ogrozilo vašega položaja v službi. Premislite,« se je obrnila, direktorica pa je z odprtimi usti gledala za njo.
»Naslednji teden bom jaz vozila Maro k šmarnicam,« jo je poklicala k sebi med službo.
»Juhu!« je zavriskala Mateja, »saj sem vedela, da pod svojo navidezno trdoto skrivate mehko srce,« je rekla in odhitela k Mari.
»Drug teden vas bo vozila k šmarnicam sama direktorica,« je privihrala v jedilnico, da je Mari padla žlica iz rok in še juha se ji je zaletela, ker jo je pozabila pogoltniti.
»Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več dobrih ljudi,« je rekla, ko je prišla do sape. »Ja, in tudi čudeži se še dogajajo,« je pokazala na direktorico, ki je šla mimo po hodniku.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81-82.

Imam, mislim, eno zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi rada odgovor. Vera nas uči, da ko umremo, gremo v nebesa ali pekel ali v vice. Osebno se trudim živeti čim bolj po krščanskih pravilih in upam, da bo moja zadnja ura srečna in da me v trenutku smrti pride iskat sam Jezus. Danes veliko ljudi verjame v reinkarnacijo, da se človek ponovno rodi. Nekaj časa sem pred leti tudi sama skoraj verjela temu, dokler mi ni neka redovnica povedala, da ima vsak sam eno dušo in samo eno življenje. Trenutno prebiram knjigo Pogovori Maryota Thomaasenna. Predgovor je napisal Božo Rustja. Na strani 75 te knjige je poglavje Molitev. Naj samo omenim, da v tej knjigi Jezus odgovarja otrokom svojega časa na njihova vprašanja. (sledi navedek, ki ga zaradi dolžine ne moremo objaviti v celoti, ampak samo del)
»Človek je na potovanju. Duša njegova potuje že milijone let. Pot vodi skozi različna morja, skozi morje žalosti, obupa, strasti, ognja, bolezni,sovraštva ... Duše so izkusile vse: spoznale so temo in svetlobo ... Dozorele so, kakor dozorijo plodovi na drevesih. In potem ne bo več krivic, žalosti, obupa, solz in trpljenja. Le blaženost in v njej pozabljenje križevega pota milijone zemeljski let.« Berem tudi knjige, v katerih je opisano, kako so umrli bili pri Jezusu ali Mariji in so morali nazaj na zemljo, pa niso hoteli. V drugih knjigah pa piše, kako se otroci spominjajo krajev, kjer so živeli v prejšnjem življenju.
Prosim, povejte mi, kako je s tem. Ali res obstaja reinkarnacija, kot učijo nekatere vere, ali pač ne? Kdaj smo vse okusili in ‘dali skozi’, da smo dozoreli za nebesa? Ali obstajajo vice ali ne?
Čisto sem zbegana. Prosim vas za čimprejšnji odgovor.
Anča
Gospa Anča, ne pustite se zbegati! Najprej naj na kratko in direktno odgovorim na vaše osnovno vprašanje: svetopisemsko-krščansko razodetje o Bogu in človeku ne pozna reinkarnacije. Pozna inkarnacijo (učlovečenje) Boga v Jezusu Kristusu, ne pa naših ponovnih in ponovnih vračanj na svet. To sodi v druge, zlasti vzhodne verske predstave.
Knjige, ki jo omenjate, nisem bral, zato tudi težko sodim o odlomku, a občutek sem dobil, da govori bolj o človeku na splošno, ki že od izvirnega padca naprej na zemlji živi podobne izkušnje trpljenja, zla pa tudi Božjih posegov in zadnji, najodločilnejši, je bil prav prihod Kristusa na svet in njegova odrešenjska smrt ter vstajenje.
Sedaj pa še kakšno misel več o reinkarnaciji. Tudi iz vašega zapisa izhaja, da je dandanes reinkarnacija dokaj privlačna, saj ste se tudi vi pred leti malo spogledovali z njo in končno vas še vedno zanima. Vprašanje reinkarnacije je nadvse zanimivo in predvsem zelo aktualno ter je praktično prava ‘moda’ v zadnjih desetletjih, predvsem v duhovno izpraznjenih zahodnih deželah. Kako naj razumemo ta pojav? Reinkarnacija, ki pomeni niz zaporednih ponovnih rojstev v ta svet, izvorno spada v kulturni svet nekaterih vzhodnih verstev, zlasti indijskih (npr. hinduizem). V obzorju njihove filozofije in njihovih svetih knjig je reinkarnacija odgovor na vprašanje o odrešenju. Naj samo spomnim: reinkarnacija se razvija na podlagi zakona karme ali zakona plačevanja dejanj, po katerem mora vsak celotno poplačati dolg, ki si ga je naložil z odstopanjem od kozmičnega zakona dharme. Posameznik mora sam vse pravično izravnati in izpolniti vso pravičnost, sam mora ‘rešiti’ samega sebe.

REINKARNACIJA POMENI SAMOODREŠITEV, KAR PA JE ZA KRŠČANSTVO NESPREJEMLJIVO
Princip reinkarnacije pa, nasprotno, pomeni samoodrešitev človeka, saj si prehod z nižje stopnje bivanja na višjo omogoči človek sam, tudi ko gre za tisto zadnjo – vstop v nirvano. Samoodrešenje je z judovsko-krščanskega vidika nepredstavljivo zaradi narave greha. Greh namreč ni v kršitvi predpisa, ampak v prelomu zaveze z osebnim Bogom. Izgubljenega lahko ‘reši’ samo Bog, ki ponudi ponovno vzpostavitev odnosa s človekom grešnikom, in tako obnovi njuno prijateljstvo. Krščanska vera torej samoodrešenja človeka ne pozna, je celo v popolnem nasprotju z njim. Odrešenje lahko človek s svojim načinom življenja samo sprejme ali zavrne. Odrešenje se dokončno uresniči z vstajenjem in poveličanjem, kar Sveto pismo imenuje gledanje Boga iz obličja v obličje, ne pa zlitje z Bogom v eno. “Iz obličja v obličje” pomeni, da sta dve osebi ena nasproti drugi, se priznavata kot različni, a se hkrati združujeta v darujoči se ljubezni.
Nekateri drugi Jezusov prihod na zemljo razumejo kot reinkarnacijo. Naj še enkrat poudarim osnovno dejstvo, da krščansko razodetje ne vsebuje nobene misli niti o možnosti reinkarnacije kot vrnitve v zemeljsko življenje. Bog sicer lahko koga obudi nazaj v življenje (kot Jezus Lazarja), a to pomeni samo podaljšanje življenja za kratek čas do dokončne smrti. Po vzhodnem pojmovanju smrt ni resničen prehod v ‘onkraj’, v povsem drugačen način bivanja, ampak pomeni samo spremembo načina življenja na tem svetu. Smrt v pravem pomenu bi nastopila le na koncu zadnje v vrsti reinkarnacij, ko pa bi izginila tudi osebna zavest in individualnost bitja, ki bi se vrnilo v ‘praboga’. V krščanskem pogledu na človeka in svet pa pomeni ena in edina smrt prehod iz tega zgodovinskega načina bivanja v novi Božji način; nikakor pa zlitja z Bogom. V Jezusovem oznanilu torej ni nobenega prostora za ponovno človeško rojstvo na tem svetu. Ko kristjani izpovedujemo vero v drugi Jezusov prihod in konec sveta, prav s tem izražamo za nas sedaj nedojemljivo drugačnost, ko ne bo Kristus ponovno vstopil v naš način življenja, ampak bomo mi stopili v njegovega, ki je tudi za nas dokončen način, saj je večnosten, in ga imenujemo poveličano stanje. Kako bo ta prihod izgledal, nam ni razodeto. Jezus nam je zaupal le, da bodo predhodno ta ‘dogodek’ spremljala znamenja velikih stisk, “nebesne sile se bodo majale”, a kako bo to dejansko izgledalo, ne moremo točno določiti. Jezus je jasno povedal le, da bo takrat vsakemu človeku takoj povsem jasno, za kaj gre. Jezusovega drugega prihoda zato ne moremo imeti za njegovo reinkarnacijo. Če bi se ponovno učlovečil, bi namreč to pomenilo, da bo spet moral umreti, Kristus pa po vstajenju več ne umrje in z njim bomo tudi mi večno živeli.
Odločitev za reinkarnacijo ali vstajenje temelji na verskem pogledu na človeka, njegov odnos do telesa in Boga. Zato kristjan ne more verjeti v reinkarnacijo. Zasnova namreč ne ustreza pomenu krščanstva. Reinkarnacija izniči zamisel o ‘Odrešeniku’, prav tako izniči Božjo milost, ker se nauk razvija na naturalističnem pogledu, ki zamenjuje Stvarnika in tisto, kar je ustvarjeno. Jezus ne prevzema naše slabe karme, marveč še več, prevzema naše grehe, našo oddaljenost od Boga, ki je nastala zaradi preloma zaveze. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je “Jezus srednik nove zaveze, kri kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova” (Heb 12,24). To pomeni, da Kristusova žrtev po ljubezni neskončno odtehta vsakršno zavrnitev ljubezni in vsako sovraštvo, ki uničuje človeka. V Jezusu je Bog približal in daroval svojo ljubezen vsem, ki je ne odklanjajo. Moram pa poudariti, da obstaja velik prepad med prepričanjem o reinkarnaciji in prepričanjem kristjana, ki svoje odrešenje sprejema po Jezusu Kristusu, ki je za vse ljudi umrl in vstal od mrtvih. Jezus je resnično vstal; vstal je od mrtvih, s telesom in dušo; v to Vstajenje verniki polagamo veselo upanje popolne uresničitve vsega svojega bitja, vključno s telesno razsežnostjo.
Ob koncu vašega pisma postavljate tudi vprašanje o ‘vračanju’ umrlih nazaj v to zemeljsko življenje. Takšne izkušnje imenujemo ‘obsmrtne izkušnje’ in ne izkušnje v smrti. Pred leti je vzbudilo veliko zanimanja delo avtorja Moodya Življenje po življenju, toda v teh opisih je zmotno govoriti o izkušnji življenja po življenju. Te osebe so se v resnici ‘vrnile’ v to zemeljsko življenje, zato lahko sklepamo, da niso v resnici umrle; bile so le klinično ‘mrtve’. Gre za izkušnje zelo blizu smrti, a še vedno s tostranskega “roba zemeljskega življenja”; osebe so se vrnile s pozitivno izkušnjo, kar nam je lahko samo v tolažbo. Vendar pa je resnici na ljubo treba priznati, da obstajajo tudi negativni opisi teh stanj, opisi trpljenja in strahu, pač verjetno odvisno od takratnega duhovnega stanja teh oseb.

BOGU POSVEČENO ŽIVLJENJE PREPROSTEGA POLJEDELCA
Sv. Izidor Madridski je živel v zadnji tretjini 11. in prvi tretjini 12. stoletja (domnevno v letih ok. 1070–1130). Siromašni starši so ga vzgojili v globokem verskem duhu. Ko je odrastel, se je kot poljski delavec zaposlil na posestvu madridskega plemiča Janeza de Vergasa, kjer je ostal do smrti. Bil je delaven, odlikoval se je tudi v darežljivosti do ubogih in ljubezni do živali, še zlasti pa je izstopal po pobožnosti. Svetniško je živela tudi njegova žena Marija Toribia (de la Cabeza). Izidorja so častili najprej v Španiji, po kanonizaciji leta 1622 pa se je njegovo češčenje razširilo po katoliškem svetu. Postal je zavetnik kmečkega stanu in priprošnjik za dobro žetev.

POLJEDELSKO ORODJE IN ŽITO KOT PREPOZNAVNI ZNAMENJI
Izidor je postal priljubljen ljudski svetnik v času baroka. Njegove upodobitve so pogoste zlasti v kmečkem okolju. Umetniki ga prikazujejo bodisi v delovni bodisi nedeljski kmečki obleki, kot atribut pa mu dodajajo kmečko orodje, največkrat cepec, motiko ali rovnico, lopato, senene ali gnojne vile, grablje, včasih tudi plug in koso. Njegovo prepoznavno znamenje je tudi žitni snop ali zrnje, tu in tam pa ima pri sebi še bučo z vodo.
Johann Chrysostomus Vogl: Sv. Izidor (v atiki oltarja Sv. Notburga), 1737, nadž. c. sv. Martina, Laško. - Valentin Metzinger (stanje po preslikavi): Sv. Izidor, štirideseta leta 18. stol., ž. c. sv. Ane, Tunjice. - Franc Jelovšek: Sv. Izidor, 1744, ž. c. sv. Štefana, Ljubljana-Štepanja vas. - Janez Jurij Mersi: Sv. Izidor sejalec, oltar sv. Rešnje krvi, ok.  1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje.

Najpogostejši pripovedni motiv je upodobitev svetnika v krajini, ob cerkvi ali znamenju, kjer kleči in moli, angela v ozadju pa namesto njega orjeta njivo. Legenda pripoveduje, da je de Vergas Izidorja zaradi prizadevnosti povišal v nadhlapca, s tem pa ga je izpostavil zavisti sodelavcev, ki so ga začeli obrekovati, češ da zaradi molitve zanemarja delo. Da bi se prepričal o govoricah, ga je gospodar na skrivaj opazoval in začuden zagledal angela, ki sta s parom volov orala zemljo, medtem ko je Izidor molil.
Franc Jelovšek: Prenos trupla sv. Izidorja v madridsko cerkev sv. Andreja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Franc Jelovšek: Poveličanje sv. Izidorja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Sv. Izidor med povzdigovanjem, ok. 1764, ž. c. sv. Lenarta, Mozelj.
Drugi pripovedni prizori ovekovečajo svetnikovo dobrodelnost in čudodelnost, ko ga kažejo, kako na domu blagoslavlja in deli svojo jed s siromaki, krmi ptice ali s palico izbija vodo iz tal. Med čudeži po njegovi smrti je zanimiva zgodba o kralju Alfonzu Kastiljskem, kateremu je pripomogel do zmage nad mohamedanskimi Mavri, ker mu je v videnju pokazal skrivno pot do bojišča. Poveden je tudi prizor prenosa nestrohnjenega svetnikovega trupla (translatio) s pokopališča v cerkev sv. Andreja, v kateri je dobil grob štirideset let po smrti, po kanonizaciji pa tudi posebno kapelo (od leta 1769 počiva v njemu posvečeni, t. i. kolegiatni cerkvi).
Sv. Izidor največkrat nastopa v paru s sv. Notburgo, izjemoma tudi z ženo bl. Marijo Toribio, srečujemo pa ga tudi v družbi drugih kmečkih zavetnikov. Kot pridelovalec žita ima simbolično vlogo na oltarjih, posvečenih presveti evharistiji.

SV. IZIDOR NA SLOVENSKEM
Nosilcev imena Izidor je med Slovenci razmeroma malo. Na Slovenskem je svetnik patron ene same, tj. podružnične cerkve v Danah v župniji Stari trg pri Ložu, vendar pa njegovo slavo razglašajo številni oltarji in upodobitve, zlasti po cerkvah na podeželju.
Jožef Holzinger: Sv. Izidor, oltar sv. Rešnjega telesa, 1778, ž. c. sv. Martina, Kamnica. - Jožef Pavlin: Sv. Izidor, oltar sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Anton Cebej: Sv. Izidor, ok 1763, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje.

SV. IZIDOR SLIKARJA ANTONA CEBEJA
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah je sv. Izidorju posvečena kapela (njen pendant je kapela sv. Notburge), ki jo je s prizori iz svetnikovega življenja, njegovih čudežev in poveličanja poslikal Franc Jelovšek, oljna podoba v oltarju, nastala okoli leta 1763, pa je delo Antona Cebeja (1722–po 1774), ki je poznobaročno slikarstvo razvil v smeri rokokoja. V kompoziciji se je oprl na Valentina Metzingerja. Svetnik v kmečki obleki kleči ob poti, ki pelje k cerkvi z visokim baročnim zvonikom na pročelju. Predse je odložil klobuk in vile, roki, v katerih drži rožni venec, je pobožno sklenil k molitvi, pogled pa strmo uprl v nebo, kjer so se odprla nebesa, iz katerih ob asistenci angelcev sijejo nanj žarki nadnaravne luči. Za Izidorjem se razteza ograjeno polje, na katerem orjeta zemljo dva angela: prvi na povodcu vodi vprežena vola, drugi drži plug. Krajino v ozadju zapirajo gore, nad njo se boči modro nebo z belimi oblaki. Prevladujejo zemeljske barve, ki jih poživljata žarka nebeška luč in rdeč svetnikov jopič. Umetnik je prepričljivo prikazal preprostost in pobožnost svetega moža, ki privablja gledalce s svojim zgledom.

DELO Z BOŽJIM BLAGOSLOVOM
Sv. Izidor je živel v notranji povezanosti z Bogom. Svoje delo je začenjal z molitvijo in ga ves čas posvečal Bogu. Spodbuja nas, naj naša vsakdanja opravila združujemo z molitvijo.

Lavrič, A., Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 5, str. 98.

Oče je imel tri sinove, ki jih je vsako nedeljo poslal k maši. Neke nedelje pa so namesto k maši šli na igrišče. Ko so videli, da se ljudje vračajo od maše, so se spomnili, da bo oče zvedel, kaj so storili in objel jih je strah. Najmlajši, ki mu je bilo komaj sedem let, je planil v jok:
»Bojim se iti domov, ker me bo oče kaznoval.«
Drugi, malo starejši je dejal: »Oče nas bo gotovo kaznoval, toda jaz se še bolj bojim tega, da nas bo Bog kaznoval. Če ne greš v nedeljo k maši po svoji krivdi, imaš greh.«
Najstarejši brat je dolgo molčal, nato pa dejal: »Vidva govorita o krivdi, jaz pa mislim, da je huje to, da smo s svojim grehom razžalili Boga. On je tako dober do nas, mi pa smo tako nehvaležni. Jezus je za nas tri ure visel na križu, mi pa nismo marali biti z njim pri maši manj kot eno uro. Prosimo Boga, da nam ta greh odpusti.«
Tako so tudi storili. Najmlajši se je kesal, ker ga je bilo strah očetove kazni. Drugi brat se je kesal, ker se je bal Božje kazni. Najstarejšemu bratu pa je bilo žal, da je razžalil dobrega Boga. To je pravo in popolno kesanje, kesanje prvih dveh pa je bilo nepopolno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 13.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.